SVOBODNA SLOVENIJA ANO XXXVII (31) Štev. (No.) 33 ESLOVBNIA LIBRE HUHN O S AIRES 17. avgusta 1978 Aleksander Solženicin: DUH IX VOLJA Znani ruski oporečnik Aleksander Solženicin, sedaj emigrant v ZDA je imel nedavno na tamkajšnji harvardski univerzi predavanje, v katerem opozarja na vzroke sedanjih razmer v komunističnih deželah na eni strani in na drugi na skoro kaotično stanje, v kakršno je zabredel sodobni kapitalistični Zahod kljub njegovemu gospodarskemu in potrošniškemu potencialu, ali nemara prav zaradi tega. V obeh primerih reducira Solženicin gibalo takega razvoja na materialistično osnovo obeh sistemov ter na odsotnost volje in duhovnosti. Slednjo ima za edino silo, ki bi mogla znova osvestiti človeštvo. Njegova pogumna in ostra, a zelo jasna in stvarna analiza položaja je izzvala na Zahodu odobravanje, pa tudi nejevoljo in očitke, da Solženicin ne pozna še zadosti Zahoda. Zato naj bi bili nekateri njegovi zaključki nepravilni in netočni. Zaradi njegovih jasnih in v živo zadetih motrenj, prinašamo Solženicinov govor v prevodu. Podnaslove ustavilo uredn. Nada dej ara de cumplirse Al hablar con motivo del Dia de la Fuerza Aèrea, el brigadier general Orlando Ramón Agosti, expresó en la parte final de su discurso: “Un pian politico es un camino hacia un objetivo. La propia palabra camino significa un transitar, un gradualismo. Los militares argentinos no volveremos a dar saltos al vacip. El gradualismo significa el mantenimiento de mecanismos de seguro que garantizan que el proceso no se salga de su cauce. “No habrà una salida para el Proceso de Reorganización Nacional, pues el solo termino significa que debe escapar de algo. Ni buscaremos una salida ni transferiremos irrestrictamente el poder. Construiremos, si, un participación pro-gresvia y creciente de la ciudadania en el gobiemo, que significa que en el futuro la vigencia de un sistema tal cual lo definen los Propósitos y Objetivos del Proceso de Reorganización Nacional. “También sera necesario prever el modo y mecanismos por el cual este sistema no vuelva a sufrir desviaciones progresivas que en el pasado provocaron reiteradas intervenciones militares y las consiguientes interrupciones del cauce institucional. De elio cuidarà la Junta Militar corno Organo Supremo de la Nación. “Nada de lo preceptuado el dia que tuvimos que hacernos cargo de la con-ducción de los intereses nacionales, ha dejado ni dejarà de cumplirse. Empena-mos en elio nuestra palabra de soldados. “La union y cohesion de las Fuerzas Armadas, son la piedra angular en que se apoya el éxito de la responsabilidad histórica que debimos asumir; y los compromisos entre nosotros acordados se han cumplido y se cumpliràn con la fuerza del juramento que prestamos. “Dios y la Patria nos lo exigen.” Ob 60-letnici Narodnega sveta v Ljubljani Leto 1918 je bilo zelo razgibano in odločilno za slovensko usodo. Bližal se je 29. oktober, ki pa še ni bil tako blizu, niti še ni bilo tako jasno, kako se bo iztekel. Bili smo Slovenci sredi vrenja že od Majske deklaracije leta 1917, ki pomeni prvi mejnik v naši osvobodilni borbi za samostojno južnoslovansko državo, v kateri naj bi se Slovenci kot celota vključili, in to brez „vsakega tujega gospodstva“. Legalnosti te izjave je dal 15. septembra 1917 garancijo s svojim podpisom škof Jeglič, razmah pa Krekova smrt oktobra 1917. Novo leto 1918 se je začelo z množičnimi shodi za Majniško deklaracijo, ki je zajela ves slovenski narod in vse njegove politične stranke (če jo socialisti niso podpisali,' so jo s simpatijo spremljali, kot recimo: Ivan Cankar). Zahteve so se ob Wilsonovih „14 točkah“ radikalizirale in gibanje dinamiziralo. 25. marca so slovenske žene izročile dr. Korošcu 200.000 podpisov za Majniško deklaracijo, kar je pomenilo plebiscitarno odobritev — sredi vojne. Stopnjevalo se je sodelovanje z osvobodilnimi gibanji na češkem, kjer je bila že vidna težnja za rešitev slovanskih narodov zunaj habsburškega okvira. Zborovanje tlačenih narodov v Rimu je napovedovalo razbitje Avstrije; toda v Antantni politiki odločitev za uničenje dvojne monarhije še ni padla. Nasprotno, ZDA niso imele še v načrtu razbitje monarhije, temveč samo ločiti jo od Prusije in Nemcev, Angleški Loyd George pa se je celo jasno odločil za — ohranitev Avstrije. To je vplivalo tudi na slovenske razmere. V prvem polletju 1918 je predvsem Kranjsko zajel spor med „starini“ in „mladini“ v SLS. Sicer so oboji podpisali Majniško deklaracijo, toda enim je pomenila „maksimum“ slovenskih terjatev, drugim „minimum“; eni so bili — v tedanjem žargonu — „avstrija-kanti“, drugi „veleizdajalci“. Korošcu je vlada grozila s procesi, pa „nimajo toliko vislic, da bi uničili gibanje“; škofa Jegliča je avstrijska vlada tožila papežu in terjala njegov odstop; ministrski predsednik Seidel je 4. a-prila izjavil, da „tudi če se morebiti Jugoslavija ustanovi v okviru Habsburške monarhije, na noben način ne bo obsegala slovenskega ozemlja, ki leži na poti do Adrije in ki je v tesni zvezi z nemškim jezikovnem ozemljem.“ (To je Primorska, Štajerska, Koroška) Bila je velika nevarnost, da se celo triali-zem ustvari — brez Slovencev. Zato so Slovenci v tem vrenju v borbi za svoje ohranjenje iskali čimprejšnje rešitve „v enem južnoslovanskem narodu“ in njega državi s središčem v Zagrebu. Majniška deklaracija se je rahljala in že izgubljala „rešitev po hrvaškem pravu“ ter je prešla v radikalno zahtevo po „samoodločbi naroda“. Ni pa še pretrgala z Avstrijo. Srbski monografist SLS pravi, da „je realna politika SLS terjala, da je držala dve železi v o-gnju“. Toda prav avgusta meseca se je to taktično nihanje že zelo vidno nagnilo k rešitvi zunaj Avstrije. Predvsem pod vplivom Čehov, ki so v svojih izjavah dajali vedeti, da vidijo že rešitev zunaj države, kjer vodi prof. Masaryk češko osvobodilno borbo in so z njim v tajni zvezi. Preko češkega osvobodilnega gibanja v Pragi pa je bil povezan z češko emigracijo — po izjavi Beneša — tudi Jugoslovanski klub na Dunaju, ki mu je bil predsednik dr. Korošec. Maja 1918 so priredili v Pragi slavnostno proslavo 50-letnice Narodnega gledališča, kamor so bili povabljeni predstavniki vseh podjarmljenih narodov v Avstriji in kjer se je poudarjala samo še „samoodločba narodov“. Udeležil se je jubileja tudi dr. Korošec z 200 Slovenci. Po češkem zgledu je dr. Korošec videl, da se bliža — tak ali tak — konec Avstrije ter je zamislil v Ljubljani Narodni svet, kot predstavnika vseh Slovencev in tudi Hrvatov v Avstriji (Istra, Dalmacija), ki naj bi se pripravil za — prevzem oblastj. UPADANJE POGUMA Že ob bežnem pogledu je današnja delitev sveta očita. Vsakdo od naših sodobnikov bi mogel takoj ugotoviti dve svetovni velesili, od katerih vsaka lahko povsem uniči drugo. Dejstvo je, da je razpor globlji in se širi bolj, kot bi mogli misliti; nevarnosti pa so večje kot je videti na prvi pogled. Ta globoka delitev je nosilec nevarnosti za množične nesreče za vse nas v skladu s starim aforizmom, da v sebi razprto kraljestvo — v tem primeru naš planet — ne more obstajati. Zaslepljenost zaradi premoči, na kateri kljub vsemu vztrajno boleha Zahod, podpira vero, da se morajo obširni predeli v vseh mejah zemlje razviti in doseči današnjo raven zapadnih sistemov, ki so teoretično najboljši in dejansko najprivlačnejši. To je pojm, ki s strani Zahoda izvira iz nerazumevanja bistva drugih svetov. Tesnoba spričo našega razcepljenega sveta je rodila teorijo o zbliževanju med glavnimi zahodnimi državami in Sovjetsko zvezo. To je tolažilna teorija, ki ne upošteva dejstva, da se ta svetova rie razvijata v podobnost. Nobeden od njiju se ne bo spremenil v drugega brez uporabe nasilja. Če bi govoril poslušalcem v moji do-želi, bi predvsem obravnaval tegobe Vzhoda. Ker pa traja moj izgon na Zahod že več kot štiri leta, se mi zdi primernejše obravnavati nekatere podobe današnjega Zahoda tako, kot jih vidim jaz. Upadanje poguma je verjetno prvo, kar zazna tuj opazovalec na tem delu sveta. To upadanje poguma je o-paziti predvsem med vodilnim razredom in pri intelektualni eliti, kar zbuja vtis o pomanjkanju poguma pri celotni družbi. Mar je potrebno spomniti, da velja upadanje poguma že izza starih časov za začetek konca ? Ko so se ustanovile moderne zahodne države, so proglasile tole načelo: Vlada je v službi človeka, in človek živi za svobodo in za iskanje sreče. Niso pa upoštevali psihološke podrobnosti v tem procesu: stalno hrepenenje po večji posesti in še boljšem življenju; napor za pridobitev tega pa vtisne mnogim zapadnjakom v obraz znak zaskrbljenosti, celo potrtosti, čeprav 16. avgusta 1918 se je torej na pobudo Jugoslovanskega kluba na Dunaju, vseh političnih strank ter zastopnikov Trsta, Goriške, Koroške in Istre, ustanovil v Ljubljani Narodni svet, ki mu je predsedoval dr. Korošec, člani pa so bili prelat A. Kalan, I. Hribar, B. Remec, F. Smodej, dr. A. Kramer, dr. J. Jerebič, dr. L. Pogačnik, L Kejžar, dr. J. Wilfan in Hrvata dr. G. Červar in dr. Poščič. Namen tega Narodnega sveta je bil, da pripravi pot do skupnega narodnega odbora Slovencev, Hrvatov in Srbov, ki žive v monarhiji, v Zagrebu, kjer bi bili po dogovorjenih proporcih zastopani vsi politični činitelji... da hoče iz-vojevati samostojno jugoslovansko državo ... in določiti, kakšne naj bi bile skupne zadeve med seboj... Dokler pa se to ne doseže, uveljavljati se v slovenskem jeziku v vseh javnih uradih in podjetjih... Narodni svet še ni bil slovenska vlada, kajti iz njega naj bi šele izšla, potrdil pa naj bi jo skupni Narodni svet (Narodno vijeće) v Zagrebu, ki pa še ni ustanovljen in katerega ljubljanski Narodni svet že vnaprej smatra za nadrejenega. skušajo navadno taka čustva skrivati. Aktivno in napeto tekmovanje zajame vso človekovo miselnost, ne da bi dal duhu možnost svobodnega razmaha. Zahodna družba si je ustvarila organizacijo, kakršna se najbolj prilega njenim namenom in, rekel bi, da temelji na črki zakona. Če se človek lepo obnaša v skladu z določbami zakona, je to dovolj in nihče mu ne more očitati dejstya, da ni še boljši, tudi ne, naj se zdrži ali se z žrtvami in nesebičnimi tveganji prostovoljno odpove ugodnostim, ki jih nudi zakon. Zdelo bi se mu čisto preprosto nesmiselno. Pravtako si ne nakoplje graje zakona petrolejska družba, če kupi patentno pravico za iznajdbo novega goriva zato, da ne bi prišel na trg. Tudi ni z zakonitega vidika moči oporekati tovarnarju, ki zastruplja živila, da bi se dlje časa ohranila. Saj končno imajo ljudje pravico ne kupiti jih. Vse življenje sem živel pod komunističnim režimom in morem vam zagotoviti, da je družba brez nepristranske tehtnice zakona resnično nekaj strašnega. Ampak družba brez druge lestvice kot jo ima zakon, tudi ni povsem človeka vredna. Kjerkoli se tke tkivo življenja z Jegalističnimi odnosi, vlada le povprečno moralno vzdušje, ki hromi najplemenitejše Človekove nagone. Tudi tisk uživa največjo svobodo. A kako jo uporablja? Tisk pravtako lahko odraža javno mnenje, kakor ga maliči. Tako vidimo, kako se ustvarjajo junaki terorizma in se javno izdaja tajne zadeve državne varnosti. Prisostvujemo tudi vdoru v privatno življenje znanih osebnosti z izgovorom, da „imajo vsi pravieo vedeti“. To pa je slabo opravičilo, svojsko goljufivi dobi. Ljudje imajo tudi pravico ne vedeti, kar je celo vrednejša pravica. Pravica, da se mu ne polni duše s čenčami, neumnostmi in prosta-ščinami. človek, ki živi smiselno bogato življenje, ne potrebuje teh odvisnih informacij. Kakršen je, se je tisk kljub temu na Zahodu spremenil v najmogočnejšo silo, mogočnejšo-kot so parlament, izvršna in sodna oblast. A komu je odgovoren? Na komunističnem Vzhodu je časnikar brez prikrivanja imenovan za državnega uradnika. Kdo pa je zah. časnikarjem Za tem, 18. avgusta, pa so vsi Slovenci, ki so se pridružili Majniški deklaraciji in Narodnemu svetu, odšli v Šentjaž, kjer so z veliko narodno demonstracijo, katere so se udeležili tudi gosti s češke, Hrvatske, Poljske, Ukrajine, vzidali spominsko ploščo v žunpnišče, kjer je umrl „oče Majniške deklaracije“ dr. Janez Evang. Krek. Toda dr. Korošcu je bilo prepovedano govoriti. Rekel je samo: „Molčati moram, toda vsi boste vedeli, kaj pomeni naš molk.“ O. Zupančič ga je tedaj v pesmi izrazil tako: In treh najmlajši brat je šel za vse svobode iskat. Po mandatu Narodnega sveta je odslej Korošec največ truda položil v pregovarjanje Hrvatov in Srbov po ustanovitvi tega centralnega Sveta v Zagrebu. Ustanovil se je šele 6. oktobra, tik pred 29. oktobrom. Pot do dneva osvoboditve je šla tako preko dveh postaj: Majniške deklaracije in Narodnega sveta. Ustanovitev Narodnega sveta, na današnji dan pred 60-timi leti! — je torej pomemben dan, vreden spominjanja. td onmiaiiMimiiiMMiiiiiiaimHiiiiKiiiiMiHHi podelil njih oblast, za koliko časa in s kakšnimi posebnimi pravicami? Če bi me kdo vprašal, ali bi navedel Zahod, tak kakršen je danes, kot vzor za mojo domovino, bi v odgovor to iskreno zanikal. Skozi silno trpljenje je naša dežela dosegla tako intenziven duhovni razvoj, da se nam zahodni sistem v svojem sedanjem stanju izčrpanosti duhovnih vrednot že ne zdi več privlačen, šest desetletij za naše ljudstvo in tri desetletja za ljudstva vzhodne Evrope... V tem času smo se duhovno kalili skozi skušnje, ki daleč presegajo one na zahodu. Mnogovrstna teža lebdenja smrti je spočela močnejšo, globljo miselnost, zanimivejšo od one, ki jo plodi splošno plagostanje na Zahodu. Če bi tedaj morala biti naša družba spremenjena v vašo, bi to prineslo v nekem pogledu napredek, a tudi spremembe, ki bi poslabšale druge pomembne dejavnike. OPOMINI DRUŽBI Navadno nudi zgodovina ogroženi družbi, ali če je na tem, da propade, jasna opozorila. Taka opozorila so npr. dekadentna umetnost ali pomanjkanje potrebnih močnih osebnosti. So pa še druga očitna znamenja. Samo nekaj ur je ostalo središče vaše demokracije in vaše civilizacije brez električnega toka, in na mah se je množica severnoameriških državljanov predala plenjenju in ustvarila kaos. Zunanja skorja je zelo tanka in socialni sistem preveč negotov in ranljiv. A borba za naš planet tako v fizičnem kot duhovnem pogledu, borba kozmičnih obsežij, ni kaka nejasna zadeva bodočnosti. Boj se je že začel. Sile zla so sprožile odločujoči napad; lahko je opaziti njegov pritisk. In vendar so vaši ekrani in vaši časopisi polni predpisanih smehljajev in dvignjenih naočnikov. Kaj je tu smešnega? Odlični predstavniki vaše družbe, kot npr. George Keenan, pravijo: „Za politiko ne moremo uporabljati moralnega merila.*“ Tako mešamo dobro z zlom; pravično z nepravičnim in tako dajemo prosto pot popolni zmagi popolnega zla v svetu. V nasprotju s tem pa samo moralno merilo more pomagati Zahodu proti dobro zamišljeni komunistični strategiji. Drugega merila ni. Praktične ali slučajnostne razmere kakršnegakoli značaja bo strategija neizbežno odpihnila. Zahod le s težavo razume stvarnost kakršna je, in to kljub obilnim informacijam, ali nemara prav zaradi tega. Naivne napovedi severnoameriških strokovnjakov so predvidevale, da se bo Angola spremenila v Vietnam za Sovjetsko zvezo in da se bo moglo kubanske ekspedicije v Afriko lažje ustaviti z washingtonsko vljudnostno politiko do Kube. Keenanov nasvet, naj bi začeli z enostransko razorožitvijo, spada v isto kategorijo, če bi vedeli, kako se smeje vašim političnim čarodejem celo najmlajši sovjetski funkcionar! In Fidel Castro se odkrito norčuje iz ZDA, ko pošilja iz svoje dežele, ki je kraj vaše, čete na daljne pustolovščine. Najkrutejšo zmoto je povzročila ne- ■■■■■•■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■»■■»a» sposobnost razumeti vietnamsko vojsko. Nekateri so iskreno želeli, naj bi se vse vojske čimprej končale; drugi so bili mnenja, kot zdaj'povsem jasno vidimo, naj bi se dopustilo v Vietnamu in Kambodži svobodno odločitev, nacionalistično ali komunistično Pokrovitelji protivojnega gibanja v ZDA so šli tako daleč, da so postali z izdajstvom nad narodi Daljnega Vzhoda sokrivci genocida, pa tudi krivi trpljenja, ki ga mora prenašati zdaj tam več kot trideset milijonov ljudi. Bodo morda slišali ti miroljubneži stokanja, ki prihajajo od tam? Se bodo povsem zavedali svoje odgovornosti? Ali bodo imeli gluha ušesa? Sevrnoameriško izobraženstvo je izgubilo mnogo svojega starega zagona; kot posledica tega se nevarnost močno približuje Združenim državam. A zdi se, da se tega nihče ne zaveda. Mali Vietnam je postal opozorilo in priložnost za mobiliziranje narodnega poguma. Če pa je vse prizadevanje Združenih držav doživelo odločen poraz pred polovico majhne komunistične dežele, kako naj Zahod upa zdržati v bodoče? Nobeno še tako močno orožje ne bo rešilo Zahoda, dokler si ne opomore od izgube močne volje. V stanju psihološke šibkosti se pesimistu spremeni orožje v breme. Če naj se branimo, moramo biti pripravljeni umreti. A v družbi, zgrajeni na oboževanju materialnega udobja, je kaj malo pripravljenosti za to. Ne preostane ji torej drug pripomoček, kot popuščanje, skušati pridobiti na času in izdaja. Tako so na sramotni beograjski konferenci brez boja kapitulirali svobodni zahodni diplomati v zadevi, katero ukle-njeni člani Skupine za nadziranje helsinških sporazumov branijo z žrtvijo svojega življenja. Zahodna miselnost je postala konservativna: v svetu naj se ohranja stanje, kakršno je, ne sme se spremeniti. Ta uničujoči sen o obstoječem stanju je znak družbe, ki je dosegla svoj skrajni razvoj. Biti pa mora slep, kdor ne vidi, da oceani že ne pripadajo več Zahodu, medtem ko se ozemlja pod njegovo oblastjo vse bolj krčijo. Kako je mogoče, da ste spričo take nevarnosti, a v posesti zgodovinskih vrednot, ki jih hrani vaša preteklost, in potem, ko ste dosegli tako visoko raven ostvarjene svobode ter navidezne predanosti svobodi — kako je mogoče, da ste do takih skrajnosti izgubili voljo za obrambo? Kako se je plodilo to neugodno razmerje sil? Kako je mogel pasti Zahod s svojega zmagoslavnega pohoda v to sedanjo stisko? VIR ZMOTE Zmota tiči lahko že v korenini, v samem temelju človekovega mišljenja v preteklih stoletjih. V mislih imam pojmovanje o svetu, ki je prevladovalo na Zahodu in sklilo v dobi preporoda ter dobilo svoj politični izraz v stoletju razsvetljenstva. To pojmovanje je postalo temelj vladam in družbenim vedam; opredeliti bi ga mogli za humanistični racionalizem ali humanistično avtonomijo — (Nad. na 2. str.) ŽALNE IN POGREBNE SVEČANOSTI ZA PAVLOM VI Mednarodni teden IZ ŽIVLJENJA IN DOGAJANJA V ARGENTINI Nedvomno je smrt papeža Pavla VI. globoko pretresla vse človeštvo. Žalovanje za njim ni zajelo le katoličanov in ostalih kristjanov, marveč vse ljudi „blagega duha“ katerekoli vere, rase ali narodnosti. To žalovanje je prišlo do izraza ob prenosu trupla pokojnega svetega očeta iz ICastelgandolfa v Vatikan ter ob pogrebnih žalnih svečanostih. Na sto in stotisoče množice so obdajale pot, po kateri je pogrebna povorka šla proti Rimu in skozi večno mesto do bazilike svetega Petra. In nad stotisoč romarjev je prisostvovalo pogrebni maši, ki je bila, to pot prvič v zgodovini, ne v baziliki, temveč na trgu pred njo. Tako je čim več vernikov lahko prisostvovalo 'obredom.'Milijoni pa so sledili celotnemu poteku po televiziji, ki je istočasno prenašala potek vseh svečanosti do zadnjega konca sveta. Pogreb je bil nadvse preprost. Pokojni Pavel VI. je to sam izrecno želel v testamentu, kateri je bil odprt po njegovi smrti. V njem najprej hvali Boga za milost življenja, vere in njegovega delovanja v Cerkvi, zahvali vsem, ki so mu dobro storili, in prosi odpuščanja tiste, ki jim ni izkazal dovolj dobrot. Svojo zapuščino prepušča Svetemu 'Sedežu, da jo upravlja in razdeli med najbolj potrebne. Tako je v soboto 12. t. m. vkorakal žalni sprevod iz bazilike na trg svetega Petra. Isti možje, ki so za življenja Panila VI nosili njegov papeški stol, so sedaj nosili krsto, zbito iz navadnega lesa, brez okraska, brez napisa. Le odprto sveto pismo je bilo položeno nanjo, kakor je pokojni papež želel. Pred preprosti oltar je bila nato položena na tla krsta, in vsi so se odmaknili. Nabito polni trg, a okoli krste s papeževim truplom pretresujo-ča praznota. Osemdeset kardinalov, ki so že prihiteli v Rim, je somaševalo s dekanom kardinalskega kolegija, kardinalom Confalonierijem. Nad stopetdeset duhovnikov je med obhajilom delilo sveto Duh in volja (Nad. s 1. str.) proglašeno in udinjano avtonomijo vsaki višji sili nad njim... s Človekom kot središče vsega obstoječega. Obrnili smo hrbet duhovnemu in se oklenili s prešerno gorečnostjo vsega materialnega. Ta nov način življenja, ki nas je prevzel, ne dopušča bitnega zla v človeku in ne višje vrednosti, kot doseči srečo na Zemlji. Za osnovo moderni civilizaciji daje sodobni človek nevarno težnjo za kultom človeka in za njegovimi materialnimi potrebami. Vse ostale človekove potrebe in karakteristike vzvišene j šega in rahlo-čutnejšega značaja so ostale zunaj delokroga države in družbenega reda. To je pustilo odprto pot zlu, za kar je dandanašnji vse polno primerov. Svoboda sama po sebi niti najmanje ne reši problemov človekovega življenja. Pridene celo še kakega zraven. Vendar so bile v prvotnih demokracijah in v severnoameriški demokraciji v dobi njenega porajanja zagotovljene vse posamezne človekove pravice, ker je človek božje bitje. Se pravi, da je bila dana svoboda posamezniku pogojno, predpostavljajoč, da se bo zavedal svoje odgovornosti, ki temelji na veri. Pred dvesto, celo pred petdesetimi leti je bilo v Severni Ameriki malone nemogoče, da bi dali posamezniku neomejeno svobodo zgolj za zadostitev njegovih nagonov ali muhavosti. Kasneje pa so bile na Zahodu vse omejitve takega značaja ukinjene. Nastopila je popolna osvoboditev od moralne dediščine krščanskih vekov z njihovo obilno vernostjo in žrtvenostjo. Zahod je končno izdelal overovljene človekove pravice, včasih celo pretirane; čut človekove odgovornosti pred Bogom in družbo pa je vse bolj bledel. V kolikor je humanizem postajal v svojem razvoju čezdalje bolj materialističen, je postajal dostopnejši za špekulacije in razne manipulacije, najprej socializmu in potem komunizmu. Enake kamne lahko opazimo v temeljih razduhovljenega humanizma kot v katerikoli obliki socializma: neomejeni materializem, svoboda veroizpovedi in verske odgovornosti — ta postane v komunističnih režimih celo protiverska diktatura —, osredotočenje v družbene sestave s psevdoznanstveno metodo. Ni zgolj slučaj, da so vse komunistične puhle obljube in prisege naslovljene na človeka z veliko začetnico in Evharistijo zbranim vernikom. Nato so odmolili pogrebne molitve najprej jo antiohijskem obredu, nato jih je opravil še kardinal Confalonieri, in' Pavel VI je nastopil svojo zadnjo pot v baziliko svetega Petra. Množica se je poslovila z viharnim ploskanjem: živa Cerkev mrtvega papeža. Proti navadi zadnjih papežev, je Pavel VI želel, da ga pokopljejo „v pravo zemljo“. Zato so morali prebiti tla v baziliki in kopati več metrov, da so prišli do zemlje. Tam sedaj počiva, in le preprosta plošča kaže mesto, kje se nahaja. Na njej je suh napis „Paulus P. P. VI.“. Tako se začenja nov del zgodovine Cerkve, izpraznjen sedež zahteva novega papeža. Konklave se bo začel v petek 25 t. m., ko bo 118 kardinalov zaprtih pod ključem, dokler ne izvolijo novega krmarja Cerkvi. Še pred tem se bodo seveda razgovarjali o možnih potekih volitev. Teh razgovorov se udeležijo tudi kardinali, ki po novem pravilniku ne morejo Sodelovati na volitvah. Kot znano je prav Pavel VI odločil, da imajo volilno pravico le kardinali, ki še niso stari 80 let. Teh je kakih 115, dočim je petnajst onih, ki so že presegli določeno starost. Med njimi se nahaja tudi kardinal Ottaviani. časopisje je zadnje dni — pravzaprav že takoj po smrti Pavla VI — na dolgo in široko opisovalo položaj v Vatikanu sedaj, jn prinašali slike tistih, ki naj hi bili „papabilli“. Kakih dvanajst jih naštevajo z „velikimi možnostmi“ da hi bili „zreli“ za naslednika sv. Petra, in med njimi je naštetih več italijanskih kardinalov (Baggio, Bene-Ili), pa tudi dunajski nadškof in pa Argentinec Pironio. Kar se tega tiče, je pripisati, da brez dvoma Cerkev zavzema središče pozornosti v sodobnem svetu. A ta pozornost se večkrat sprevrže prav v lovljenje novic in govoric, tako da sveta stvar postane skoraj svetski produkt za masovno uporabo. Pisanje časopisja je. največkrat brez vsakega na njegovo stanje prvotne sreče. Na prvi pogled izgleda vzporednost med humanizmom in socializmom neprijetna. Skupne poteze v mišljenju in načinu življenja današnjega Zahoda in Vzhoda? A vendar je to logika materialističnega razvoja. Poleg tega je medsebojno razmerje tolikšno, da se levo krilo materialističnega toka zmeraj okrepi, postaja privlačnejše in zmagovito, ker je doslednejše. Oropan kristjanske dediščine, ni humanizem več sposoben zdržati tega tekmovanja. Od preporoda pa do današnje dobe smo obogatili naše skušnje, a izgubili zavest o Vrhovni Nadnaravni Bitnosti, ki nam je pomagala obvladati naše strasti in neodgovornosti. Preveč smo se z upanji zanašali na politične in družbene reforme, spoznali pa smo samo, da so nam ropali našo najdražjo posest: naše duhovno življenje. Na Vzhodu so nam jo uničile zvijače vladajoče partije. In Zahod je na tem, da mu jo udušijo trgovske koristi. To je dejanska kriza. Delitev sveta je manj strašna, kot je medsebojna podobnost bolezni, ki biča glavne predele na obeh straneh. ISKANJE POTI Če ima humanizem prav, ko trdi, da se je človek rodil zato, da bo srečen, bi mu ne bilo treba umreti. Od trenutka, ko je njegovo telo obsojeno na pogin, mora očividno biti njegova zem-ska naloga duhovne narave. Neomejeni vsakdanji užitek je nemogoč. Ne more se reducirati vse le na iskanje najboljših načinov za pridobivanje materialnih dobrin in se nato koj veselo posvetiti največjemu užitku, ki ga pridobljeno lahko nudi. Obstajati mora nekaj takega kot je, stalno in navdušeno izvrševanje dolžnosti, tako da bodi naše vsakdanje doživljanje izkušnja pri gradnji morale in da na ta način lahko človek zapusti življenje boljši, kot je bil, ko ga je začel. Če svet še ni dosegel svojega konca, se vsaj približuje transcendentalnemu zgodovinskemu mejniku, po važnosti podobnemu prehodu srednjega veka v preporod. Od vseh nas bo zahteval duhovno obnovitev. Dvigniti se moramo v novo višino gledanja, do nove življenjske ravni, na kateri naša tvarna nrav ne bo prekleta, kot je bila v srednjem veku, ampak, kar je veliko važnejše, na kateri naša duhovnost ne ne bo teptana, kot je v moderni dobi. V BEIRUTU je eksplodirala bomba v devetnadstropnem poslopju, in ga popolnoma razdejala. V njem so se nahajali predstavniki palestinskih oboroženih organizacij. Računajo, da je bilo nad 80 mrtvih, med temi mnogo žensk in otrok. Storilci še niso znani, a Palestinci dolžijo Izrael za ta atentat. PORTUGALSKA zelo skrbi vse zahodne države. Ne more najti poti iz krize. Za ministrskega predsednika je bil imenovan politično neopredeljen Alfredo Nobre Da Costa, ki je takoj žel odpor socialistov, ki so bili doslej na vladi. Težko je, da bi dobil zaslombo v parlamentu. V NEW YORKU sta bili podstavljeni dve bombi. Ena v samem sedežu Združenih narodov, druga pa v bližini. Obe je policija razstavila predno sta eksplodirali in je mnenja, da sta bili nastavljeni le iz propagandnih namenov. Pri obeh so našli manifeste hrvaških izseljencev, ki zahtevajo neodvisno Hrvaško. IZRAEL in Egipt sta sklenila, da se bosta udeležila sestanka, na katerem bo prisoten tudi ameriški predsednik Carter. S tem naj bi se nadaljevali mirovni pogovori med obema državama. Izrael je kmalu zatem objavil, da za enkrat ne bo nastavljal novih kolonij v Cisjordaniji. V BOLIVIJI so odpravili obsedno stanje in druge varnostne ukrepe. Predsednik general Pereda Asbun je objavil program, po katerem bodo volitve leta 1980, pa je opozicija takoj napadla načrt in zahtevala, naj bodo volitve v obdobju ne več kot leto dni. KITAJSKA IN JAPONSKA sta podpisali pogodbo za čim popolnejšo gospodarsko kulturno in politično sodelo- spoštovanja in sploh zelo neresno. Pišejo ljudje, ki se kaj malo spoznajo na Cerkev in na njeno življenje, in sploh, kot bi se šlo za katerokoli človeško ustanovo, ne pa božjo stvar, za skrivnostno Kristusovo Telo, katerega-vodi in navdihuje sveti Duh, ki bo preko, raznih „papabilli“ — izbral bodočega Kristusovega namestnika na zemlji. Spomnimo se sicer primer Janeza XXIII., in pa starega reka: „papež v konklave, kardinal iz. njega.“ Gospodarski razvoj preteklega meseca, ki je bil objavljen zadnji teden, kaže neko stabilnost, ko smo že prekoračili polovico letošnjega leta. Dočim je bil porast draginje v juniju 6,5 odstotka, je v juliju inflacija dosegla 6,6 odstotka, skoraj enako kot pretekli mesec. Če vzamemo porast cen v zadnjih dvanajstih mesecih, vidimo, da je odstotek tu dosegel 186,7. Medtem ko je odstotek za prvih sedem mesecev letošnjega leta dosegel 80,7 odstotkov. Ni torej prišlo do krepkega znižanja inflacije, kot so nekateri pričakovali za letošnje leto, prav tako pa ni prišlo do novega močnega inflacijskega sunka, kot so drugi napovedovali. Tudi vladna gospodarska ekipa je pričakovala nekoliko nižjo inflacijo, vendar vlada vedno poudarja, da je njen načrt zavreti inflacijo počasi, z ukrepi, katerih rezultati bodo vidni na dolgo dobo, da ne bi prišlo do recesije. Seveda moramo upoštevati, da inflacija ni hudo narasla tudi zaradi delno zmrznjenih delavskih plač. In to je stvar, ki zlasti delavce in gremialiste precej skrbi. Na splošno so pričakovali, da bo vlada s prvim avgustom krepko povišala plače, pa je le dovolila večjo mero „fleksibilizacije“, o čemer smo pisali v zadnji številki. To je povzročilo precej močno gibanje med delavstvom, in prišlo je že dp sestankov med sindikalisti in predstavniki ministrstva za delo, kako bi uredili to stvar, ki močno skrbi zlasti delavske družine najnižjih slojev. 'Doslej še ni videti konkretnih rezultatov teh pogovorov, in verjetno tudi ne bo prišlo do kake spremembe v vladni politiki, kar se tiče plač. Kar se pa tiče državnega gospodarstva, je omeniti govor, ki ga je imel zadnji petek 11. avgusta gospodarski minister dr. Martinez de Hoz na banketu buenosaireške borze. Tam je v glavnih orisih napovedal usmeritev dr- vanje. Ta pogodba pomeni velik korak naprej, ki ga je storila Kitajska v integraciji z -ostalimi azijskimi državami. Predstavlja pa tudi velik trn v moskovski peti, ki ji kitajski načrti niso po godu. Moskva je šla tako daleč, da je direktno pritisnila na japonsko vlado v brezupnem poizkusu, da bi preprečila podpis prijateljske pogodbe, ali pa vsaj delno spremenila nje naravo, vendar ‘i to ni uspelo. Nevarnost za nemško-jugoslovanske odnose O zahtevi Jugoslavije, da ji Zahodna Nemčija izroči 8 Hrvatov -—■ emigrantov, ki so obtoženi terorizma, smo poročali zadnjikrat 20. julija, ko je mladi Hrvat na nemški televiziji zagrozil: „Za vsakega izročenega Hrvata bomo ubili dva nemška policista“. — V Frankfurter Allgemeine Zeitung z dne 26. julija pa je znani nemški časnikar in publicist Johan Georg Reissmüller objavil pod gornjim naslovom članek, v katerem gleda na problem izročitve iz nove perspektive. Članek objavljamo v naslednjem v prevodu: Ko je 11. maja jugoslovanska policija na zahtevo nemške zvezne policije aretirala v Zagrebu nemške teroriste, so nemški politiki napovedali, da je to začetek dolgotrajnega postopka. Imeli so prav. Precej časa v Bonnu sploh niso mogli zvedeti, za koliko teroristov gre. Končno je prišlo iz Beograda obvestilo, da so aretirali štiri, med katerimi sta Brigitte Mohnhaupt- in Peter Boock. Pozno je prišlo tudi sporočilo, da so v zaporu zaradi ilegalnega prestopka jugoslovanske meje s ponarejenimi potnimi listi. To kazen pa so nemški teroristi odsedeli 14. julija. Od tedaj so v jugoslovanskem „izročitvenem zaporu“. Tako je začel izročitveni postopek. Nihče pa ne more predvideti, kdaj bo končan in kako bo končan. Dolgotrajnost sama ne more biti povod za nervoznost v Nemčiji. Izročitveni postopek namreč ni kaka malenkostna zadeva; jugoslovanski državi je treba priznati, da je za ta postopek potrebna daljša doba. Kar v Bonnu vzbuja dvome, je povsem nekaj drugega: okolnosti, ki dopuščajo domnevo, da hoče Beograd štiri nemške teroriste prav za prav le zamenjati za osem emigrantov, ki so od jugoslovanskih oblasti obtoženi terorizma. Take povezanosti sicer doslej nihče ne more dokazati; beograjska vlada pa celo odločno zanika, da bi obstajala kaka povezanost. Misliti pa vendarle da okolnost, da je Jugoslavija zahtevala izročitev osmih obtoženih e-migrantov takoj po tem, ko je Zvezna Republika zahtevala Mohnhauptovo in tovariše. 'Popreje Beograd podobne zahteve nikdar ni stavil. In še nekaj: Več nemških vrhovnih deželnih sodišč, pri katerih teče izročilni postopek proti emigrantom, je bilo mnenja, da je dokazno gradivo okrožnega sodiš,ča v Beogradu pomanjkljivo in so zato ta nemška sodišča zahtevala nove dokaze. Takoj za tem pa je tudi jugoslovansko sodišče zahtevalo od nemških nadaljnje dokaze za izročitveni postopek proti štirim nemškim teroristom. Če ima Beograd resnično v mislih vezanost obeh izročitev, so bile verjetno brez vsake koristi aretacije v Zagrebu, do katerih je prišlo zaradi sistematičnega nadzorovanja in zasledovanja Zvezne kriminalne policije. Ni namreč mogoče predvideti, kakšen bo končni rezultat izročitvenega postopka proti osmim emigrantom. Ta ni odvisen le od dokaznega gradiva, ampak tudi od kompliciranih omejitev izročilnega prava in pravice do azila, v katerih se celo izvedeni pravniki pri nas težko znajdejo. Tudi če bi Zvezna vlada in naše varnostne ustanove nujno hotele doseči izročitev štirih teroristov, se nobeno nemško sodišče ne bo pustilo vplivati. Če bi postopalo drugače, naše pravosodje ne zasluži več tega imena. Izročitveni postopki tečejo torej na obeh straneh v neznane smeri. Zato ni izključiti možnosti, da končno nobeden ne bo izročen, če si predstavljamo, kakšne posledice bi to moglo imeti za nemško jugoslovanske odnose, hi bilo skoraj bolje želeti, da obe strani umakneta zahtevo po izročitvi; poterh pa naj vsaka od obeh držav sama postavi osebe, obtožene od druge države terorizma, pred sodišče, kar mednarodno in državno pravo dopušča. Ali ne bi bilo bolje, da neko jugoslovansko sodišče uvede postopek proti Mohnhaupto- žavnega proračuna za obdobje 1979-81. V tem obdobju bo vlada investirala v javna dela okoli 20.500 milijonov dolarjev, to je rekordna številka za Argentino. Istotam je napovedal še druge ukrepe, ki naj bi ojačili državno gospodarstvo, med njimi ta, da bodo tudi državna podjetja primorana plačevati davke, kar se doslej ni dogajalo. Prav tako država ne bo dajala več nikakih gospodarskih podpor, „tudi prikritih ne“ raznim deficitnim podjetjem. Kar se petrolejskega izkoriščanja tiče, (to je eden velikih načrtov sedanje vlade: doseči izvoz petroleja), je napovedal, da bo udeležba privatnikov skočila od tretjine vrelcev, na polovico v letu 1981. Istočasno pa je tucli povedal, da je država izplačala celoten dolg, ki ga je imela z Mednarodnim denarnim fondom. Kar zadeva zunanje kredite, predmet, ki je pritegnil pozornost ob priliki, ko je Eximbank izjavila, da ne bo dala posojila Argentini za gradbo elektrarne Yaciretà-Apipé, je stvar dokončno pozabljena. Zlasti šg sedaj, ko je Argentina dobila kredit v višini 100 milijonov dolarjev, ki ga je podpisal konzorcij ameriških in japonskih bank, investicija, ki jo bo država uporabila pri gradnji vele-elektrarne Salto Grande. Omenimo še, da se bodo ta petek 18. nadaljevali razgovori med argentinsko in čilsko delegacijo glede razmejitve vodovja in otočij na južnem delu kontinenta na področju, ki je znano pod splošnim imenom „Beagelska ožina“. Razgovori bodo to pot v Buenos Airesu in opazovalci menijo, da bo njih izid ključen za nadaljni razvoj celotnega problema. Če bi se ti razgovori izjalovili (kar nekateri opazovalci že napovedujejo), bi ostalo kaj malo možnosti za hitro rešitev te zadnje sporne točke med obema državama, ki jih loči andsko gorovje. Končno še beseda o majhni „politični krizi“. Odstopil je guverner province Entre Rios brigadir Di Bello. Baje zaradi nesporazuma z notranjim ministrom. Ta naj bi od guvernerja zahteval pojasnil glede nekaterih provincijskih problemov, zlasti glede rešitve ■ problema mesta Federación, ki ga bo pokrilo vodovje velejeza Salto Grande, kjer bo postavljena elektrarna. Ker med ministrom in guvernerjem ni bilo sporazuma, je ta zadnji enostavno odstopil. vi in tov. in jih v danem primeru obsodi na dolgoletno ječo, kakor da bi ti štirje nemoteno odleteli po nekaj mesecih v Južni Jemen, če bi izročitveni postopek prišel do negativnega zaključka. Na drugi strani pa bi, če pride do takega razvoja, naša sodišča mogla uvesti normalen kazenski postopek proti tistim Jugoslovanom, ki jih Beograd obtožuje kot teroriste in to brez ozira na pravne norme, ki so v zvezi s pravico do azila. Res je, da bi bilo sodišče ene države odvisno od dokaznega materiala, ki naj bi ga predložila druga država. Če bi nujnost razvoja silila vso zadevo tako preusmeriti, bi bila to izrazito politična odločitev, katero bi morali napraviti obe državi. Politične osnove za to obstajajo. Nemško-jugoslovanski odnosi so za obe strani predragoceni, da bi se jih smelo vreči v nepremostljiv prepad. Pustimo zaenkrat ob strani gospodarski promet, ki je za obe strani dovolj važen. Prav tako pustimo ob strani tudi dejstvo, da sta vladi v Bonnu in Beogradu v marsikaterem vprašanju mednarodne politike ne samo v dobrih odnosih, kar zadeva izmenjavo mnenj, ampak se večkrat skladata tudi v svojih hotenjih; pomisliti je le na obojestranski interes, da bi bile evropske države varne pred vdorom in izsiljevanjem (podčrtalo u-redništvo.) Še bolj važna pa je gosta mreža osebnih zvez na obeh straneh. Turizem je še najmanj potreben. Osnova nemško-jugoslovanskih odnosov so neštevilna osebna srečanja med profesorji, študenti, umetniki, publicisti, duhovniki, gospodarstveniki, tehniki, ki so se v desetletjih večkrat poglobila v prijateljstvo. "Vse to se je razvijalo samo po sebi brez izrecnega vpliva držav. Ti dve sta le za vse to ustvarili pogoje, kot n. pr. odprtje meja. Če pride zaradi izročitev, to se pravi ne-izročitve, do napetosti med obema vladama, bo veliko vsega navedenega zopet propadlo ali bo vsaj otež-kočeno. Ali naj bi dopustili gnati vso stvar tako daleč? jnEgrfl F*l«E>w8^