Inserati ne »prejemajo in velji iristopna vrsta:
8 kr., oe se tiska lkrat, ii n n n - »i 16 n n n n ^ *i
Pri večkratnem tiskanji se •ena primerno emaiijšia.
Rokopisi
ae ne vračajo, nefrankovma pisma ae ne »prejemajo,
Naročnino prejema opravuistvo administracija! in eknpedicija na Starem trgu h. »t. 16
Političen list za sloronsKl uni
Po pošti	prejeman velja:
Za ceio leto	, . 10 g-i. —	kr.
ta poi ieta	, , 6 .. —	.,
ta četrt ieta 'i „ 50	£
V administraciji velia:
Za ceio leto .	8 irl.
ta poi leta ta četrt ieta
O kfrrP^
V Ljubljani na dom po»iij»u velja 60 Kr. več na ieto,
V Vredništvo je ua Bregu hišna štev. iy0.
Izhaja potrikrat na teden In »iuer v torek, četrtek in Hoooto,
Vojska in politika.
Nikdar se še ni jasneje kakor o sedanji turško-ruski vojski pokazalo, da politična vojska ne velja. Politično vojskovanje je namreč tako, kteremu cilj je ostrašiti sovražnika in prisiliti ga, da prosi miru, predno se prelije veliko krvi. Namen ta je res blag, ali vojska je vojska in ne more biti brez krvi. S tako zvano „suho" vojsko se ne opravi nič, to se je v zgodovini velikokrat pokazalo, t) je zdaj skusil ruski car, ki je ravnal se do dneva pri Plevui po nasvetih Gorčakovih. Isti dan pa sc je spametoval, spoznal je menda, da se v vojski ne sme le strašiti, ampak vdariti, ter se bo neki z bojišča zopet vrnil v Car.-koje selo, kamor ga spremi tudi knez Gorčakov; general Ignatiev pa ostane v glavnem stanu.
Ko je ruska armada — in ž njo car in Gorčakov — tako naglo in brez hudega boja prestopila Donavo iu Ilalkan, so imenitni strategi majali z glavo in rekli, da je Rusa še premalo na bojišči, tedaj prestop prenagljen; nasledki bi utegnili slabi biti. Gorčakov ni vojak, ampak le diplomat, tedaj bi bil moral s čarom doma ostati, dokler niso glavne trdnjave turške v Bulgariji v ruskih rokah. Morda bi potem ne bil doživel tako britke skušnje, kakor jo je doživel pri Plevni. Vendar ta skušnja, čeravno precej draga, je veliko vredna, ker je pripeljala cara na drugo pot. Narod ruski je to tudi spoznal, dokaz temu to, da žalostna novica o nesrečni bitvi ni vzbudila žalosti, ampak veliko navdušenost po vsi Rusiji. Narod je vesel, da je car moral spoznati,
da Gorčakova politika in vojska ne greste skup, ampak da je treba vraga z vso silo prijeti, ne pa le strašiti ga s tem, da se pride v njegovo deželo, češ, da bo potem miru prosil.
Bes, da je vsaki vojski namen le ugoden mir; vendar se sedanja rusko-turška vojska od druzih razločuje v tem, da gre tu za popolno vničenje turške vlade v Evropi in za osvobojenje kristjanov. Ta namen se pa ne more doseči, če se Turčija popolnoma ne razbije, ampak le k miru prisili. Ruski narod pa hoče razbiti Turčijo, tedaj je bil pri Plevni tepen le ruski car ali marveč Gorčakov in njegova politika. Čeravno je zguba ljudi tam bila velika, vendar narod ruski pozabi to žrtev, da je le dosedanje vojskovanjo „ad absur-dum" pripeljano.
Zdaj gre z novega. Car je spoznal, da je to resnična in prava vojska, ne le strašenje, da bi sovražnik kozje molitvice molil. Treba vdariti. Da se pa more vdariti, treba ljudi. Zato je car sklical 188.000 mož deželne hrambe in ta sklic je zbudil po vsi Rusiji velikansko navdušenost, ki je tudi najjasnejši protest zoper dosedanjo politično vojskovanje po Gorča-kovi glavi.
Zato zadnje turške „zmage" Turkom ne bodo nesle dobrega sadu, ampak prav slabega. Zdaj, ko ruski narod sme, jim bo že pokazal, kaj je Rus, ki je kar meni nič, tebi n:č podvrgel si Kivo — deželo tako veliko, kakor je Avstrija, sc ve da ne s politično, ampak s pravo resno vojsko. Našim turkoljubom se tedaj nikakor ni treba veseliti turških „zmag"; lev je še le potem prav strahovit, kedar je po
majhni rani razdražen in po ljudski pravljici postane gad, če mu rep odščipueš, madras. Praska pri Plevni je Ruse še le prav zdražila in zbudila, zdaj, ko ves ruski narod sme, bo Turek piskal, da bo joj. Če prav utegne v kaki praski še ,,zmagati'', glavna bitva bo strašna in zmagovalci ne bodo Turki, tudi ne Gorčakov, ampak ruski narod, ki noče piška-vega miru, ampak popolno vničenje turškega gospodstva v Evropi.
Z bojišča.
V Carigradu plevenski bitvi ne pripisujejo tolike važnosti kakor vnanji prijatelji turški, in bi bili, kakor je Kadri Bej razodel avstrijskemu poročniku, pripravljeni skleniti mir, če bi Rusija zahtevala le samostalnost Bulgarske pod krščanskimi guvernerji. „Toda Rusija, dobro omenja ,,Obzor", ne more iu neče biti zadovoljna z avtonomijo Bulgarske pod guvernerji turškimi, če tudi kršenimi, in ne bode sklenila miru, dokler njen narod iu vsa Evropa očitno ne vidi ruske zmage. Rusija ni pričela vojske ter sklenila vse žrtovati zato, da Bul-garsko prepusti milosti turških guvernerjev. Prisiljena na vojsko, hoče jo nadaljevati do konca in korenito dovršiti započeti posel, da turško vprašanje ne bo kvas vednega nemira v Evropi in da neha biti oblak, s kterega se zamore vsaki čas skuhati evropski vihar". Bitvi pri Plevni se že zarad tega ne more podtikati posebna važnost, piše neki dopisnik „Politike", ker Rusi niso zgubili nobene pozicije, ampak le niso mogli vzeti mesta, ktero
Mihajl Petrovič Pogodin.
Hrvatski napisal dr. I'r. Itački.
(Dalje.)
Tudi ruska književnost se je začela ne samo bujueje razvijati in baviti se z vsemi betvami ljudskega znanja in umenja, nego se je tudi preobraževala počasi v narodnem duhu. V dobi, ki se po glavnem zastopniku Mihajlu Lomonosovu (t 1765) zove Lomonosova doba, stala je ruska književnost pretežno pod zapad-nim vplivom, pod kterega je bil sploh po reformah Petra V. prišel ruski javni život. Tudi zdaj so ruski pisatelji še sezali po glavnih plodovih francoske, nemške in angleške literature. Sentimentalizem je provejaval njihove umotvorine; vse je bilo vznešeno od krasote prirode, človek se je cenil in proučaval kot takov brez obzira na njegovo narodnost. Ali pod vplivom teh velikih dogodjajev, v kojih je ruski narod tako dično ulogo igral, pod vplivanjem novih zamislij o diferenciranju ljudstva v plemena in narode, ki so se na zapadu zastavljale, prešla je tudi ruska znanost v sviest naroda svojega, da osebna čuvstva in misli njegove iznese in omeri z občeljudskimi.
Ta prekret opazuje se že pri Gavrilu Državinu ( f 1810), ako se duh in smer njegovih kasnejih pesniških proizvodov prispodobi s poprejšnimi, po kojih on spada v periodo Katarine II. Tamo prevladuje občeljudsko, tukaj rusko čuvstvo, ki ga je navdušilo, da opeva borbo svojega naroda proti ptujcu, Francozu. (Semkaj spadajo ode: na parenie Orla — na izgnanie Francozov — na smrt Kutuzova — na pobjedi pri Ljucene in Leipcige — na pokorenie Pa-riža — ua vozvraščenie Alcksandra".J Ali pravi zastopnik novega narodnega smera v ruskej književnosti je bil v dobi Aleksandra I. Nikola Karamzin (tl82G). On je nadaljeval delo Lomonosovo za jezik ter je posegel v bogate in neizcrpljive zaklade narodnega govora ; tako je začel čistiti književni jezik od zapadne ptujščine in od staroslovenskih arhaizmov; v slogu je gledal bolj na francoske in angleške uzore, odstopivši tako od Lomonosova, ki se je držal Nemcev in Latinov, ter je tako dal svojim umotvorom ono plastičnost in prozrač-nost, po kojih so oni skoraj do dandanes nedosegljivi. Tudi v Karamzinovih delih prevladuje v prvej dobi občno ljudsko čuvstvo; ali čim se je njegovo delovanje početkom stoletja
obrnilo na čisto ruski život, opazi on, da se le ta ne more zapopasti iz onega občnega in filozofiškega gledišča. Čim bolj sc je začel Karamzin baviti, kakor Novikov in Sčerbatov s proučenjem ruskega naroda v historičnem mu razvitku, tem veči Rus je postajal.
S tim duhom, ki je v prvih treh desetinah 10. stoletja zavladal v ruskem društvu, ruskem životu in ruskej knjigi, bil je napojen Pogodin že v prvej mladosti svojej. Deček od devet let je čital ruzun „Moskovskih Vedomosti" tudi še po Karamzinu zasnovani in vredovani „Vjest-nik Evropi." V ta organ je pisal Karamzin od ostalih prve svoje povestniške razprave, ki so bile predhodnice njegovemu velikemu po-vestniškemu delu. Ž njim so se zedinili naj-izvrstneji umovi. Duh teh umovnih proizvedov je silno deloval na mladega Pogodina, ki je že takrat ljubil historijo svojega naroda iu navdušen bil za glavnega jej gojitelja, umnega Karamzina. Že v detiustvu je čital Pogodin, kakor sam piše, Karamzinova „istoričeskaja vospominanija i zamečanija na puti v Troice," ki so ga kasneje spodbudila na iztraživanja o Borisu Godunovu.
Nič manje ni zanimala mladega Pogodina
so dvakrat napali. Kdo pa bo zahteval, da naj se vsaki kraj vzame pri prvem napadu ? Rusi so biii svoje čete jako razdelili, da bi Bulgare varovali pred divjimi Turki, ki so umikaje se pred Rusi, prebivalstvo neusmiljeno klali in morili. Vendar pa njihova vojska stoji tako ugodno, da zamore prijeti Turke od vseh strani, med tem ko so Turki ločeni v tri glavne armade, med ktere se je vojna ruska kakor klin zagojzdila in ki si vsled tega ne morejo druga drugej pomagati. Turški listi so Rusom tudi očitali strašne grozovitosti, ki jih boje počenjajo Kozaki in Bulgari. Pa angleški pooblaščenec pri vojni ruski, polkovnik Wellesley, ki nikakor ni prijatelj Rusov, v svojem poročilu do vlade angleške piše, da ni res, kar se govori o tej grozovitosti, in dopisnik lista „Times" naznanja, da je njegov podpis na pismu, v kterem se Rusom očitajo te grozovitosti, ponarejen.
Novic z bojišča ni nobenih, razun te, da 50 Turki v Aziji popustili Suhumkale iu da ondašnje prebivalce, ki so se bili vzdignili zoper Ruse, spravljajo v turške dežele. 6. t. m. je veliki knez Mihael došel v Aleksandropol, kjer pričakujejo tudi generala Mirskega. Princ Oldenburški se iz Titiisa odpelje v Petrograd, Černajev pa je 8. t. m. odšel iz Rostova proti Kavkazu, kjer je vojna ruska zopet začela prijemati Turke.
Iz Grškega se poroča, da je iz Avstrije došlo 16.000 pušk. Kompanija pijonirjev je odšla v Lamio in na neko drugo stran na meji. Vojska se vsem dozdeva verjetna. Tudi na Srbskem se stanovitno nadaljujejo priprave za vojsko, v Carigradu pa snujejo narodno stražo, v ktero sprejemajo Turke in kristjane za domačo brambo, da bodo vse vojake zamogli poslati na vojsko.
Politični pregled.
V Ljubljani, 10. avgusta.
Avstrijske dežele.
Cesar so se 8. t. m. v Išlu sošli nemškim cesarjem Viljemom, kteremu so se bili s cesarjevičem do Strobla naproti peljali Ob 5. uri popoludne bil je slovesen obed, ob 6. uri pa so se visoki gosti odpeljali v Ilall-statt, od koder so se ob '/210. ure vrnili v
Išl, kjer ste na krasno razsvitljenem topliškem| vrtu igrale dve godbi. Včeraj ob 9. uri se je cesar Viljem čez Ebensee in Gmunden odpeljal v Eger. Pravi namen tega shoda se ni obesil na veliki zvon, v tem pa so vsi poročevalci edini, da občevanje vladarjev bilo jako prisrčno. Pruski listi razun tega pa še povdar-jajo, da je vselej, kadar se cesarja Viljem in Franc Jožef kje snideta, tudi ruski car Aleksander v duhu med njima in enako tudi Franc Jožef pri vsakem shodu Viljema in Aleksandra. Vsak pravi rodoljub mora želeti, da bi to sedaj iu v prihodnje tudi vedno res tako bilo.
Avstrijski vojaški pooblaščenec v ruskem glavnem stanu, polkovnik Bechtolsheim-Liihnevsen prišel je te dni na Dunaj. Listi so poročali, da ga je poslal car Aleksander do cesarja Franc Jožefa s'posebnimi nameni, kar so pa vradni listi zanikali. Temu nasproti pa pruska „Nat. Ztg." odločno trdi, da je imel baron Bechtolsheim poseben posel, ne sicer da bi car pri Avstriji iskal pomoči, ali da bi Avstrija posredovala pri sklenitvi miru , pač pa da bi Rusija vojevanje smela raztegniti tudi na Srbsko, ker so vsled dosedanjih dogodkov zginili pomisliki, ki jih je Avstrija prej imela glede Srbije. Angleški listi celo pišejo da je cesar Viljem pri shodu v Išlu dosegel to spremembo politike avstrijske, vsled ktere se Andrassy ne bo nič vtikal, če bi se tudi Srbska zopet vdeležila vojske.
Knrail kupvijskc zveze med Avstrijo in Nemčijo so nemški pooblaščenci prišli na Dunaj, vendar je pa malo upanja, da bi se z našimi porazumeli. Minister Chlumecky je namreč 25. julija deputaciji avstrijskih bar-varjev rekel, da se mora odstraniti „apreturna določba", nemški pooblaščenci pa zahtevajo, da mora ostati, ker jim nese veliko dobička. Vsled te določbe namreč so se surove pavol-nate reči brez eolnine prevaževale na Nemško, če so se izdelane (apretirane) zopet poslale nazaj, v kterem slučaju je colniua znašala 30 gld. od centa, od surovih pavolnatih reči, ki so se z Nemčije pošiljale v Avstrijo, pa je bilo treba plačevati šolnine le IG gld. Jasno je, (la je taka pogodba za Avstrijo jako škod ljiva in da bi bilo res treba jo premeniti. Toda če bodo naši zahtevali, da se odpravi apre-
turna določba, se bode prijateljstvo nemško začelo krhati, če pa ostane kakor dosedaj, se bode reklo, da se premalo varujejo koristi domačih obrtnikov. Tako smo tedaj na vsak način v zadregi, ktere bi pa ne bilo, če bi ue bilo bivše meščansko ministerstvo pri prvi pogodbi Nemčiji dovolilo toliko dobička, ker si je hotelo tako pridobiti njeno zvezo in prijateljstvo.
(■ališki deželni zbor se je 8. t. m. sošel v Levovu. Deželni maršal grof Vodzicki je v svojem ogovoru povdarjal, da je zginila napačna misel, kakor da bi svoboda bila vse-gamogočen pripomoček. Glede zadev turških je rekel, da se deželnemu zboru ne pristuje o tej reči povzdigniti svojega glasu. Naj se reči zasučeje kakor že hočejo, dežela se bo zvesto oklenila svojega prisrčno ljubljenega vladarja, kteremu želi, da bi bil še z večo slavo venčan, cesarstvo pa da bi v teh težkih časih postalo še mogočnejši. — Vradna ,,Presse" svari deželni zbor pred demonštracijo proti Rusiji, ker sc je bati, da bi Itusini potem ne napravili nasprotne demonštracije. Če Poljaki pomislijo, kakšno nevoljo so zbudile protiruske izjave na Madjarskem, bodo te demonstracije opustili, sicer bi se moralo tudi o njih reči, da v svoji sebičnosti iščejo le lastne koristi, splošni blagor pa prezirajo. Groholski bode stavil nujni predlog, da se sklene adresa do cesarja.
Iz Dalmacije se poroča, da jeTiv-nik Aga z nekterimi Turki čez Verliko, kjer ni prav nič vstajnikov, prišel eno uro daleč čez mejo avstrijsko ter odgnal okoli 2000 drobnice. Turki hočejo tedaj sami na vsak način Avstrijo pripraviti, da naj njena vojna zasede sosedne dežele turške, ter svoje pod-ložnike ovaruje škode pred turškimi tolovaji.
a« Otočaca se 8. t. m. telegrafuje: Madjarsko ministerstvo je zapovedalo , da se naj IG oboroženih v Zavalju vjetih in v Otočac prignanih turških vojakov vrne na Turško. — Vstaški vodja Despotovič na avstrijski zemlji zasa&en, je 8. t. m. potoval skoz Gospič ter je bil od občinstva navdušeno pozdravljen.
Vnanje države.
l^raiicoKki prezident Mak Mahon bode v tem mescu obiskal srednje, zahodne in južne dele dežele francoske. — Bonapartovci se hudo med seboj napadajo v veliko veselje republi-
lepa književnost in pesništvo rusko. V ruskem pesništvu se je dogodjal ravno takrat oui pre-kret, o kojem smo poprej z nekoliko besedami opomnili in koji je vse umno življenje ruskega naroda navdahnil. Še so se posnemali franceski uzori, ali pokazujejo se tudi samostalni pesmotvori v ruskem duhu. Od pesnikov one dobe je ljubil mladi Pogodin Ivana Krylova in Va-silja Zukovskega, glavo nastajočega v pesništvu ruskem romantiškega smera. Pogodin je poedine proizvode, kot basne Krylove in balade Zukovskega učil se na pamet. Marljivo jc .čital tudi drame slavnega Vladislava Ozerova, ponos Karamzinove dobe , ki se v dovršeuosti sloga, v čistosti in jedrini pisave v črtanju značajev, v izpeljevanji zgod odlikuje toliko, da se mora smatrati za reformatorja ruske drame. To zanimanje mladega Pogodina za pesništvo in dramo pripelje njega na drugi književni organ na ,,Vjestnik ruskij", kojega je izdajal pesnik in^dramatik ruski, Sergej Nikolajevič Glinka v Moskvi od 1. 1808. Pogodin je ta organ rad čital tudi zarad njegovega odločno patriotič-nega duha in namena. Zaglavni članci njegovi: „portreti slavnih Rusov" spodbujali so domo in rodoljubno čuvstvo tudi mladega Pogodina.
„Vjestnik" je bil priljubljen v ruskem društvu tudi zato, ker si je Glinka, podpiraje narod ua odpor proti Francozom, razumel zadobiti simpatije vsega moskovskega prebivalstva.
Tečajem vseučiliščnih naukov (1818 —21^) sta vplivala na umni razvitek mladega Pogodina posebno dva profesorja. Bila sta to Alekš Fedorovič Merzljakov in Neum. Merzljakov, profesor govorništva in pesništva ruskega, je bil mož klasično izobražen , sam pesnik in kritik. Oa je osnoval z Žukovskim književno društvo, v kojem so sodelovali kot Članovi Al. Turgcnev, Al, Vojejkov, Andrija Turgenev, M. i A. Kaisarov in A. Ofrosimov, iu kojemu je bila svrba očistiti in oplemeniti okus v ruskej književnosti. Merzljakov je skupaj s Žukovskim mnogo doprinesel za poznavanje in izučenje staroklasične književnosti v Rusiji, ter je tudi sam dobro prestavil na ruski ode Pindarove, tragedije Evripidove, idile Tcokri tove, ekloge Virgilijeve in ode lloracijeve. Njegova estetična in kritična predavanja o ruskih spisateljih : Lomonosovu , Državinu, Ile-raskovu, Sumarakovu, Ozerovu itd, vplivala so silno na poslušalce, a posebno na Pogodina. Merzljakov je upozuaval svoje slušatelje tudi
z glavnimi plodovi zapadno-evropskega pesništva, ter se tudi sam bavil s pretavljanjem n. pr. Tassovega ,,Gerusalemme liberata", koji prevod je izdal kasneje tiskom (1. 1828). Ou je dal pesniku in prijatelju svojemu Žukov-skemu povod , da je prestavil na ruski mladega angležkega pesnika g. G. Birona najno-veji plod: Suženj siljonski (the prisoner of Chillon*). Vsa sveučiliščna mladež se je zbrala, da sluša kritična predavanja Mcrzljakova o tem proslavljenem pesmotvoru, kidrugač sicer ni našel milosti v očeh ruskega kritika. Predavanja Mcrzljakova kakor tudi druženje s profesorjem latinskega jezika in globokim poznavalcem staroklasične književnosti, z Ivanom Ivanovičem Davidovom, uplivalo je odločno na razvoj duha mladega Pogodina, kar tudi prvi njegov književni plod dokazuje. Nič manje ni poslušal Pogodin geografa Neumna, iz kojega predmeta je napisal mladi gojenec v latinskem jeziku razpravo, za ktero je bil nadaren s zlato medaljo.
Zraven predavanja na vseučilišču je spod-bujevalo na delo mlade Ruse tudi dijaško
*) Na hrvatski ga je preatavil Stanko Vraz v „Kolu" VIII., 1-19.
kancev, ki se pri volitvah 14. oktobra nadejajo sijajne zmage.
ruskem državnem kanclerju knezu Gorčakovu se zopet govori, da bo odstopil. Odpoved priletnega državnika, piše ,,Pol.", je pač samo še vprašanje časa, toda pred koncem vojske se na ta dogodek ne more misliti. Njegov naslednik bo po mnenju zanesljivih krogov knez Labanov iz šole Nesselroda-Gorčakova, ki je že več let brez službe.
\r Inslcšketii parlamentu je neki poslanec vlado vprašal, ali ve, da so se Rusija, Nemčija in Avstrija dogovorile o dalitvi Turčije. Minister je odgovoril, da mu o tej reči ne more ničesa odgovoriti. — „Standard" oporeka novici, da bi bila vlada novih 3000 mož poslala na otok Malto. — Porta je poročniku Layardu naznanila, da hoče vtrjenje Gallipolja popolniti, njegovo posadko pomnožiti in Galli-polj braniti.
Domače novice.
V Ljubljani 11. avgusta.
(Svečanosti primerna slika.) Mesto Lož obhaja jutri svojo štirstoletnico; g. Vinko Novak, ki risa podobe za Valvazorjevo kroniko, narisal je za to priliko podobo mesta ložkega v času Valvazorja 1641-1G93, ktera se je v kamnotiskarni Blaznikovi jako izvrstno izdelala in bo zlasti vdeležuikom štirstoletnice jako dobro došla. Prodajala se bode v nedeljo v Ložu v veliki obliki po 00 kr., v mali pa po 20 kr. Pozneje se bode po ravno tej ceni dobivala v tiskarni Blaznikovi.
(Luna mrknila) bode zopet popolnoma kakor 27. februarja v noči od 23. do 24. avgusta ; mrknenje se bode pričelo ob 10. uri 2 min., popolnoma pa bo luna otemnela od 11. ure 7 min. do polnoči. Videla se bo tedaj kot velika kufreno-rudeča krogla. Okoli dveh čez polnoč bo luna zopet cela videti na nebu.
(Ar« Živinski sejm) 8. t. m. se je bilo prignalo veliko živine, ktero so največ pokupili in dobro plačali vnanji kupci.
Razne reči.
— Čestitanje. Z Gorenjskega se nam 0. t. m. piše : Dans šla je deputacija treh gospodov duhovnov iz dekanije ltadoliške (dekan, gorjanski župnik pa mošenjski) čestitat v imenu vse dekanijske duhovščine prejšnjemu mil. g.
škofu Jerneju Vidmarju k zlati maši njihovi in za god, ktero oboje obhajati imajo ta mesec.
—	Z Gorja n se nam piše: V sredo 8. t. m. je umrl k sreči popolnoma previden s sv. zakramenti znani dobri mizar Ferjanc v spodnjih Gorjah, dan poprej še v delu zdrav, po hudem notranjem vnetji v trebuhu. Banj kega Dolničarja je blezo mrtud bil zadel, pravi komisija.
—	Koliko je ljudi na svetu? Po Behmu in Wagnerju je vseh prebivalcev na svetu 1.423,817.000 ali 28 na štirjaškej milji. Evropa jih ima 309,178.300, Azija 824,548,500, Afrika 199,921,000 Avstralija 4,748,000 Amerika 85,519,800. Število vsega prebivalstva je bilo 1. 1876 okoli 27 miljonov večje kakor I. 1875. Prebivalci raznih evropskih držav se dele tako-le: Nemška jih ima 42,723,249, Avstro-Ogerska 37,700,000, Švicarska 2,069,147, Ilolandija 3,809,527, Belgija 5,33G,G34, Lu-ksenburg 205,153, Ruska 71,730,980, Švedska 4,383,201, Norveška 1,802, S82, Danska 1,003,000 Francoska 36,102,921, Angleška 35,450,000, Španska 16,551,047, Portugalska 4,298,881. Laška 27,482,174, republika Monako 5,741, republika Audorra 12,000, evropska Turška 8,500,000, Rumunska 5,073,000, Serbska 1,377,060, Črnogora 190,000, Grška 1,457,894, Turška ima vsega prebivalstva v Evropi, Aziji in Afriki 47,600.000, od teh j h pride na l".gi-pet, Tripolis in Tunis 20,500.000 in na Azijo 13,000,000. Število vsega prebivalstva v Ruskej znaša 80,586,000 duš. To število kaže, da se je pomnožilo prebivalstvo v primeri s 1875. 1. za 900.000 duš. Britiška Indija ima 289 milijonov, Kitajska405 m. in Japan 33,291,014 duš. V Londonu je 3,489,428, v Parizu 1,851,792, v Newyorku in Brooklvnu 1.535,622, v Berlinu 1,045,000 in na Dunaji 1,001,990 prebivalcev.
—	Književne reči. O izdavanji Slom-šekovih zbranih spisov se nam poroča, da je založbe druge knjige te zbirke: „basnij, prilik in povestij" prevzela tiskarnica družbe sv. Mohora, in da se bode s tiskom takoj pričelo. G. urednik je bil ponudil ta drugi zvezek Slom. zbr. spisov si. Matici, ki je pa odgovo rila, da za sedaj ne more prevzeti izdavanja; istotako odbor za stavljenje Slomšekovega spo minka nij bil volje zbirke na svitlo dati. Ker tudi, kakor vemo, g. zbiratelj in urednik, z
Irazuim delom preobložen, nijma časa, baviti se z jako sitnim in mudniin razprodavaujem
društvo, v kojem so se učena vprašanja razpravljala. Pogodin je prav marljivo sodeloval pri teh razpravah. Tukaj se je on zraven drugih sprijateljil s Kubarevom in Zagrjažskim, od kojih ga je prvi upozoril na Schlbzerovega tolmača o Nestorjevem letopisu (1802-9) a s tim mnogo doprinesel k pomembi namere v učenem zanimanju našega Pogodina. Za časa svojih vseučiliščnih naukov je Pogodin živel navadno na vlastelinstvu kneza Trubeckega ne daleč od Moskve. Tukaj se je on bavil tudi s čitanjem glavnih francoskih del, posebno Jcan Jacques Rousseau-a, Mme-Stael, F. A. Cha-teaubriand-a itd., ter je na ta način popolnii poznavanje literarnega pokreta romanskega pa tudi germanskega zapada, ker nemški je že poprej znal ter tudi poznaval znameniteje plodove nemške književnosti.
To po prilici so bil duševni faktori, ki so vplivali na razvitek duševnih sil mladega Pogodina tečajem njegovih naukov. Takšna je bila duševna atmosfera, v kojej je Pogodin živel 20 let. Že v detinstvu ga je zanimalo vse, kar je rusko, ter je pozorno spremljal
vsaki pokret v državnenem, društvenem in duševnem življenju svojega naroda. Ali od druge strani se ni nič vnanje zadolbil \ globino duha zapadne Evrope , marljivo se učeč jezikov ter književnosti germanskega in ro manskega sveta. Na ta načiu si je pridobil Pogodin v šolah toliko predznanja, dajcmogi zapustivši prag šolski stopiti na polje samo-stalncga preiskavanja. Pogodin se je celo pod stopil za časa svojega šolanja stopiti na književno pozorisče. On je še kot deček od 11 let ko se je nemški učil, prestavil na ruski jezili tragedijo „Julija". Kot vseučiliščni dijak je čital francoska dela Chateubriandova in jih prestavil na ruski, ter en del (Rene) kasneje priobčil v »Moskovskem vestniku". S temi radnjami se je vadil Pogodin v ruskem kakor tudi v nemškem in francoskem jeziku. Ali on se je pokazal v tem času tudi z dvema iz virnima člankoma, koja sta bila tiskana v „Vestniku Evropyu, ki je takrat svoje stopce prav rad odpiral mlajim nadepolnim ruskim pisateljem.	(Dalje sledi.)
knjig, in po izkušnjah, ktere si je pridobil pri prodaji „Slom. pesnij" nobene želje, drugega in daljnih zvezkov sam zalagati, bi se bilo to hvalevredno početje skoraj da celo ustavilo. Zato gre slavnemu odboru družbe sv. Mohora v resnici vsa hvala, da je prevzel nadaljevanje dela, kterega zahtevata narodova čast in nju mnos. To bi vendar bila nedopovedljiva sramota za slov. narod, ko bi zbranih spisov enega svojih največih rodoljubov in prvih pisateljev, ki se nam lepo urejeni ponujejo, ne mogli spraviti na svitlo. Naša skrb če biti, da družbina tiskarna pri tem podvzetji škode trpela ue bo.
Piše se nam nadalje, da se je „Slom. pesmij" v teku enega leta toliko razprodalo, da so sedaj po večem (samo!) poravnani tiskovni in drugi stroški. Največ iztisov se je spečalo na Štajarskem, najmanje (in to v istini do čuda malol) pa na — Kranjskem. „Ali Kranjci tako malospoštujejo našega Slomšeka" ? tako nas praša naš dravski poročevalec*). — — Deutscher Ilausschatz, izvrstnega ilustriranega zabavnika nemškega prišel je na svitlo ravnokar 16. snopič, ki obsega: Die Tochter des Carlisten. Lebensbilder aus Spa-nien von A. de Lamothe (Fortsetzung.) — Der bedenkliche Asinelli in Bologna. Von Se-bastian Brunner. — Wer bat 1848 die Dvnastie der Ilohenzolleru gerettet? Kin Kapitel aus meinen Memoiren. Von Dr. Kari LoITler. — \Vozu dienten die Doppelchore der alten Ka-thedral-, Stifts- und Klosterkirchen ? — Die St. Ganwolfsglocke in Ilollfeld. Gedicht von ranz Bonn. Die vatikauische Ausstellung der Geschenke undFestgaben zum Bischofjubilauui des hI. Vaters. Von Dr. Anton de Waal. — ""riedrich II. der Staufe. Gedicht von Franz Alfred Muth. — Totale Mondesfinsterniss in der Nacht vom 23. zum 24. August 1877. Mit-etheilt vou Prof. Ileis in Miinster f. — Ka-tharina von Medici und die Bartholomaus-Nacht. Von Dr. Stelcer. — Nachruf an den hingesehiedenen hochvvurdigsten Ilerru Em-manuel Frhr. v. Ketteler, Bischof von Mainz.
Studenten-Theater in G raz. Kulturhistori-sche Skizze vov P. v. Radics. — Der russisch-tiirkische Krieg. — Allerlei.
Podobe so ravno tako lične kakor v prejšnjih snopičih, zlasti bodo vsakega zanimale podobe iz sedanje rusko turške vojske. Živo priporočamo ta izvrstni lepoznanski časopis vsem, ki žele v prostih urah primernega zabavnega berila.
— S lom še kov spominek so začeli ta teden staviti v mariborski stolni cerkvi; delo je krasno, pravi „Gosp."
Spred sodišča.
Pred porotniki stal je 6. t. m. Jernej Pšenica iz Dovjega. Zatožen je bil, da je Matevža Peternela hudo poškodoval. 2G. decembra zvečer bila sta namreč tkupaj v krčmi Janeza Illinarja v Mojstrani, kjer jc Peternel v norčavosti Pšenici raztrgal hlače. Pšenica je šel domu in se je preoblekel, ter vrnivši se v krčmo očital Peternelu, da mu je obleko poškodoval. Vsled tega nastal jc med njima prepir in pretep. Pa krčmar ju je ločil iu Pšenico potisnil v kuhinjo. Ko je pa s Pe-ternelom v temi v veži še govoril, dobil je Peternel nenadoma vdarec po glavi in je šel domu, ne da bi se bil oglasil. Illinar je vzel
*) Onega pa, kar Vam je dokazoval Vaš prijatelj, da Kranjci sploh ne marajo dosti za slovstvene reči, ki se ne izležejo v beli Ljubljani . . . (čujtel) toga bi Vam vendar ne bi radi verovali. Saj nam je, kakor povsod, tako tudi na slovstvenem polji treba največe vzajemnosti. Vred.
luč in je šel v vežo pogledat, kaj je, ter je na tleh videl ostanke četrtliterske steklenice in krvav sled. Ko je to povedal nazočim pivcem, so vsi rekli, da je Pšenica to storil. Peternel je vsled tega na levem očesu oslepil in dva meseca bolan ležal. Državni pravdnik je zahteval, da naj se Pšenica obsodi; Pšenica pa, kterega je zagovarjal dr. Moše, je trdovratno tajil, da bi bil 011 vdaril Peternela, in ker ga noben ni videl, ampak so ljudje le ugibali, da bi bil to utegnil storiti Pšenica, bil je od porotnikov s 6 glasovi proti 0 za nekri-
vega spoznan.
7.	t. m. bila je obravnava proti Juriju
Steršini iz Devnice, ki je bil zatožen, da je Jakobu Dolencu iz Podobena vkradil hranil-nične bukvice za 400 gld. 20. marca ]874 je šel namreč 14 letui sin Dolenčev v klet, kjer je imel v neki trugi shranjen svoj denar. Steršina, ki je tam gostoval, jo šel za njim iu je ogledoval 3 hrauilničue bukvice, ki so bile ravno tam hranjene, ter jih potem zopet položil nazaj. Nekaj dni pozneje je hotel Do-lenec vzeti nekaj denarjev iz hranilnice ter zapazi, da ni bukvic, na ktere je bilo vloženih 400 gld. Ko je šel v Ljubljano, zvedel je v hranilnici, da je na omenjene bukvice neki neznan človek iz hranilnice vzel 300 gld. Ker se je Steršina ob enem izselil i/. Dolenčeve hiše in kupil neko njivo za 300 gld,, ter jo tudi precej plačal, dasi ni imel nič premoženja in mu je bil Dolencc malo prej posodil 4 gld. 50 kr., da si je napravil nove hlače, letel je sum na Steršina, da je ukradel omenjene bukvice, kar je potrdil tudi njegov oče, ki je nekaj dni pred smrtjo, da bi ne šel s težko vestjo na uni svet, Dolencu razodel, da mu je njegov sin ukradel bukvice. Dolenc je tedaj Steršina zatožil pri sodniji, kjer je jako zmešano od govarjal in o denarjih, za ktere je kupil njivo, trdel, da si jih jc nekaj prihranil, nekaj pa da jih je vzel na posodo. Toda porotniki so ga enoglasno tatvine krivega spoznali in sodnija ga je obsodila na dve leti težke s postom poostrene ječe in k povračilu ukradenih denarjev.
8.	t. m. imel je s porotniki opraviti Franc Perko, čevljar iz Križa pri Tržiču. 15. aprila t. 1. prišel je bil vinjen v gostilnico Resma-novo in se je tam začel pričkati z Jožefom Ribnikarjem, ki mu je med prepirom rekel „prekleti krof1'. Perko mu je odgovoril, da mu bo kozarc v glavo zagnal, če mu bo še kaj tacega rekel, na kar mu Ribnikar odgovori, da naj to le stori, če ima kaj vzroka za to. Perko res zgrabi kozarec in ga vrže v obraz Ribnikarju, ki se prime za glavo in molče ooide iz krčme. Nekoliko časa pozneje pride Ribnikarjeva žena in je Perkotu očitala, da je njenemu možu oko izbil. Vdarec je bil res hud in je moral Ribnikar skoraj eu mesec ležati bolan ter tudi z desnem očesom jako 6labo vidi, toda Perko se je pred sodnijo izgovarjal, da je bil jako pijan, in da ga je bil Ribnikar z zabavljanjem še bolj razkačil. Zagovornik njegov, advokat Rrolih je pa razun tega še povdarjal, da Perko ni imel hudega namena in Ribninikar ni popolnoma oslepil, kaker se je trdilo. Porotniki so ga z 10 glasovi proti 2 za nekrivega spoznali. Perko bil je tedaj od zatožbe oproščen, Ribnikarju pa rečeno, da naj se obrne do sodnije, če ima od Perkota tirjati kakšne odškodnine. —
9.	t. m. bi bila imela biti obravnava zoper grofa Emanuela Lichtenberga zarad posilstva. Ker se pa ne ve, kje da sedaj biva napadeno dekle, preložila se je ta obravnava na poznejši čas.
Gospodarske stvari.
Oznanilo
ces. kr. deželnega namestništva za Primorsko, zastran dajanja državnih pripomočkov za odrejo žrebčkov.
Da se kolikor mogoče zboljša domači konjski zarod, da se odvrača rezanje in boljše odrejajo žrebčki, bode c. k. ministerstvo za poljedelstvo, kakor doslej, tako tudi vprihodnje, dajalo pripomočke tistim zasebnikom in tistim družbam, ki se hočejo pečati z umno odrejo žrebčka.
Pravila pri tem so ta-le:
1.	Državni pripomoček za odrejo žrebčkov sc more pogoditi s kterim zasebnikom ali kterim društvom po enakomernem načinu le tedaj, ako se zasebnik ali društvo zaveže, da k krati naj manj štir žrebčke odredi, vse eno, če jih je prosilec sam priredil, ali kupil.
Prosilci za državni pripomoček morajo biti zaupanja vredni in taki, od kterih se more po njihovem stanji v tej posebnej stroki pričakovati umna odreja žrebčkov. Oni morajo imeti tudi take prostore, v kterih je mogoče omenjene žrebčke umno odrejati.
2.	Žrebčki ue smejo še presegati enega leta v tistem času, za kteri se je pripomoček zaprosil zanje.
Na prošnje za pripomoček staršim žrebkom se ne bode jemal ozir.
Žrebčki, kterim se ima dajati pripomoček, morajo biti dobrega rodu in taki, od kterih je pričakovati, da se dobro izrede.
Odrejec (zasebnik ali društvo) se zavezuje s pogodbo in pismom, da bode umno in s po trebuo skrbjo odrejal žrebčke najmanj tri leta, to je dotlej, da dosežejo tri leta in pol.
4.	Visokost letnih pripomočkov za vsacega štirih žrebčkev v steklih letnih obrokih, določevala se bode po ceni in potrebi ovsa za euo leto; povišanje tega pripomočka je odvisno od deželnih razmer in od cene iu se bode določevalo v vsacem primcrljeji posebej od ministerstva za poljedelstvo po nasvetu deželne komisije za odrejo konj.
Tako določeni letni pripomoček za omenjene žrebčke, ostane nepremenjen vsako leto, dokler traja pripomoček, brez ozira na večjo starost njihovo v tej dobi.
5.	Če kteri žrebček, ki vživa pripomo ček, brez odrejevalčevega zadolženja pogine, dobi ta tisti dei letnega pripomočka, ki spada do dneva, ko je žrebček poginil.
Če je kterega žrebčka, predno je spolnil tri leta iu pol mej tem, ko vživa državni pripomoček, prodal odrejevalec brez dovoljenja ministerstva za poljedelstvo, zavezan je odrejevalec pod zažuganjem politične eksekucije, ne le povrniti morebiti uže prijeti'pripomoček za prodanega žrebčka, temuč mora plačati tudi globo 200 gld. za vsacega brez dovoljenja prodanega žrebčka.
6.	Z državnim pripomočkom odrejevani žrebčki so izključeni od daril, ktere daje država za odrejo.
7.	Takoj, ko so žrebčki, ki vživajo pripomoček, spolnili tri leta in pol, dolžan je odrejevalec ponuditi jih ininisterstvu za poljedelstvo na prodaj, ktero bode kupovalo vse tiste izmej njih za deželne ubrcjevalce, ktere spozna za sposobne zarejevalce pri deželni zareji.
8.	Kupna cena je odvisna od proste pogodbe mej ministerstvom za poljedelstvo in žrebčkovim posestnikom, če se ne doseže taka pogodba v šestih tednih od dneva, v kterem je prišla odrejevalčeva prodalna po-
nudba ministerstvu za poljedelstvo, tedaj je od-rejevalcu dano na voljo, storiti kar hoče s žrebčki, kterih ni kupilo ministerstvo za poljedelstvo.
9.	Odrejevalec žrebčkov, ki vživa pripo-moč, zavezuje se s pogodbo, oziroma zaveznim pismom ministerstvu za poljedelstvo, da se bo ravnal po predpisanih pogojih. Pogodbo"sklene po pooblaščenji ministrstva za poljedelstvo deželna komisija za odrejo konj z odrejevalcem ter jo potem pošlje ministerstvu, da jo potrdi Enako je ravnati, ko se poda zavezno pismo.
10.	Ministerstvo za poljedelstvo ima pravico, pregledovati žrebčke, ki vživajo pripomoč mej odrejevalno dobo in pogodbo odpovedati za vsacega žrebčka konci vsacega leta iu ko je letna pripomoč nehala. Ona tedaj sme ustaviti plačila daljših pripomočkov za zadevajočega žrebčka, v kterem primerljeji ostane žrebček na prosto odrejevalčevo porabo.
11.	Posestniki žrebčkev, ki mislijo prositi pripomoči, morajo se oglasiti naj dalj do konca avgusta pri deželnej komisiji za odrejo konj, ktera bo žrebčke sprejemala pri ogledovanji meseca septembra.
V	mesecih februarju in marciju potem bo drug ogled omenjenih žrebčkev in se bodo zaznamovali tisti, ki obečajo biti dobri zu pleme in so tedaj vredni pripomočka.
12.	Glede teh žrebčkov se potem sklene pogodba za pripomoček, ktera se ima poslati ministerstvu za poljedelstvo v potrjenje.
To se zavezuje, da bodo imelo dan prvega ogleda žrebčkov, sprejetih s pogodbo (meseca septembra prejšnege leta) za dan, od kterega se ima pripomoč dajati. Tisti žrebčki pa, ki se pri spomladnem ogledu niso spoznali pripomočka vredne, ne (lobodo nobenega pripomočka, tudi ne za čas od prvega ogleda jeseni do druzega ogleda spomladi.
V	Trstu, dne 7. julija IS/7.
Pino s. r.
Umrli so-.
Od 0. in 7. avgusta: Marija Brajdič, sirota 15 1., za jetiko. Špela Zaje, dekla 5*J 1., za rakom. Marija Garbeis, gostinja 35 1., in Matija Petrovčič, gostač Gl 1., oba za srčno napako. Marija Gačnik, pekova ž. 74 1., za prsno vodenico.
Eksekutivne dražba.
11 avgusta: 3. Petrič z Gore, 3. Peterliu iz Ribnice, 3. Zadnik iz Ribnice, 2. Rus iz Travnika, 2. Zbašnik iz Sodrašice, 2. Petek iz Gori-čevasi, 2. Perjatcl iz Zlebiea, vsi v Ribnici. 3. Sterntid s Ceste, v Lašicah. 3. Umek iz Kamnika, na Vrhniki. 3. Baznik iz LcBkovca, v Krškem. 2. Brezar iz Breze, v Trebnjem. 2 Pai-šič iz Vidošice v Metliki, 1. Osana iz Razdrtega, v Senožečah. 1. Strumbcl iz Dolenjega Golega, 1. Zakrajšek iz Veliko llave gore, 1. Grum iz Sel, 1. Grad iz Beričeva, vsi v Ljubljani.
TeU-nratlčne dvnarne cene 10. avgusta. Papirna renta 02.95 — Srebrna renta 06.75 — Zlata renta 74 95. — l»601etno državno pr pojilo 114 fiO Bankine akcije 818— Kreditne akcije 165.10 — London 124.'20 — Srebro 10G 90. — Ces. kr. cekini 5 83 — 20-frankov 9 SO.
Služba
organista in mežnarja
v Černcčrtli na spodnjem Koroškem, in sicer za farno in za podrnžno božje-potno cerkev sv. Križa je izpraznjena. Prosilci, ki so v orglanji izurjeni, naj vsaj do t. novembru <• I. svoje prošnje pošljejo cerkvenemu predstojni- # štvu sv. Andreja v Čemeča h (Tscher- t berg P. Unterdrauburg) na Koroškem. !