617
VEČERNI  JEZDEC
T i t  Vidmar
Samotni jezdec iz večerne zemlje prišel je k nam za pičel čas in že slovo brez glasa jemlje, nikoli več ne vrne se med nas.
Od sonca je obžarjen na zahodu in za obzorje mraku gre naproti in molku, zvestemu oprodu, veleva mirno na tej poti.
In vsi strmimo kot zakleti
za to ponosno, slavnostno postavo  —
bilo je to pred tisoč leti,
a za vsekdar nam je uklonil glavo.
Skoz čas in noč gre plapolaje
s plaščem preteklosti brezdanje,
nikdar se v sedlu ne zamaje,
ko jezdi k smotru skozi naše sanje.