P. ROSEGGER O LJUBLJANSKEM POTRESU 
Peter Roseggcr, sin siromašnih gornještajerskih hri 
bovcev, bi imel postati vaški krojač. Nadarjenega mlade 
niča pa je želja po višji izobrazbi privedla v Ljubljano, 
kjer je vstopil kot vajenec pri knjigotržcu I. Giontiniju. 
Dasi se mu je tu dobro godilo, je vendar čez nekaj me 
secev radi domotožja odšel v Gradec, kjer so mu razni 
podporniki omogočili, da je pridobil več izobrazbe ter 
postal zelo plodovit in slavljen pisatelj. 
O ljubljanskem potresu je sporočal, da se je na veliko 
nočni ponedeljek 1895 v jutro vozil po železnici po savski 
dolini na Kranjsko. Ljubljano je obsevalo pomladansko 
solnce, po njivah in poljih so valovale ljudske množice. 
Omare, mize, posteljnaki, otroški vozički in druga šara 
so stali drug ob drugem, in to v prosti naravi, kaj naj 
to pomeni? Sopotniki so opazili podrt tovarniški stolp, 
potem so se videle luknje v strehah in zidovih — na ko 
lodvoru so izvedeli, da je bil v noči velik potres. — Hotel 
je prekiniti vožnjo ter si ogledati mesto. Tedaj je cul, da 
so prebivalci ostavili hiše, da so vsi hoteli zaprti, da ne 
morejo nobenega tujca prenočiti ter da domačini bivajo 
pod milim nebom. Peljal se je torej dalje, a še drugi dan 
se je vrnil, da poseti nesrečno mesto, kjer je 30 let po-
preje, ubog in tuj, došel z domačega gorovja in našel tu 
svoje prvo zavetišče. 
Poldansko solnce je pripekalo. Ceste so bile prašne, 
neobljudene. Hiše s tramovi podprte, cele ulice zaprte in 
od vojakov zastražene. Hišam se sicer v obče ni videlo 
mnogo, ostanki dimnikov, sem in tja razsuti zidovi, ubite 
šipe, na cestah razbite opeke. Kdor pa je pogledal v no 
tranjost, se je vprašal: Koliko tisoč mrtvih? V mestu so 
vedeli le za enega in to je bil čudež. Vsute stopnice, stropi, 
močne razpoke v stenah, povsod sipina. Trgovine zaprte, 
gostilne prazne. Uradniki, ki pregledujejo poškodovanja, 
gasilci in delavci, ki postavljajo opore — samo ti oživ 
ljajo prostore. Več palač je porušenih. Vrtovi so polni 
šatorov, pod drevjem so postavljeni oltarji, na katerih se 
mašuje, kajti cerkve so zaprte. Več stolpov se je baje na 
gnilo, zvonovi so bili doli vzeti. — Na stotine železniških 
osebnih in tovornih vagonov, katere je dala na razpolago 
južna železnica, je bilo prenapolnjenih. 
Navaja nekaj značilnih zgodbic, omenja govorice o raz 
dejanju daljnih mest, o prvem strahu in poskusu pobega, 
potem pa bodri prebivalstvo, naj ne obupa. Velika ne 
sreča ima v sebi kal prihodnje sreče. Ljubljana bo pre 
novljena vstala. Veruje tudi, da ta nesreča pokonča prepir 
med Nemci in Slovenci. — 
Ta sestavek je najbrž izšel v njegovem zborniku »Heim-
garten« (kontrolirati tega ne morem), odkoder ga je pre 
vzel v svoje zbrane spise. V veliki izdaji (Stockmann, 
Leipzig 1916) je v zadnjem, 40. zvezku v spisu »Mein 
\Veltleben«, II. del, str. 303 310. Dr. F. G. 
64