17. številka. Ljubljana, 24. aprila,. II. leto, 1874. Slovenski Tednik. Politični in gospodarski list za kmetsko ljudstvo. Izhaja vsak petek. LiBt volja za celo leto 2 gld. 80 kr., za pol leta | Uredništvo in opravništvo lista je v „Narodni tis* I gld. 40 kr. — Posamezni list velja 6 soldov. !: karni“ v Tavčer-jevi hiši „Hotel Europa.“ Naročnikom ^Slovenskega Tednika44 obznanjamo, da nam je od lastništva tega lista strogo zapovedano, vsakemu list takoj ustaviti, kdor ga nij plačal. Zatorej prosimo one gg. naročnike, ki so še na dolgu, naj ta dolg kmalu poravnajo. Administracija „Slov. Tednika." Domače stvari. — (Z Dunaja) se nam piše 19. aprila: (Interpelacija dr. Vošnjaka in dru-gov na ministra notranjih zadev) v 48. seji državnega zbora 31. marca 1874. se glasi tako-le: Na spodnjem Štajerskem in skoraj po vsem Kranjskem vladajo uže nekaj mesecev epidemije koze, vročinska bolezen in škar-latinka, in sicer grasirajo v okrajnih glavarstvih Celja in Brežice in deloma tudi v okrajnem glavarstvu Mariboru na Štajerskem, kakor tudi v okrajnih glavarstvih Krško, Novo mesto, Litija in Ljubljana koze razsajajo skoraj uže dve leti in ogromno število ljudij poberajo. V okraji šmarijskem pri Celji ljudje zelo mrjo za škarlatinko, po hribih okolo Zidanega mostu pa divja vročinska bolezen. In vendar vlada na okuženih krajih ne vpelje epidemijnega ravnanja in se ne skrbi za podučenje ljudstva in dovoljno zdravniško pomoč. Za osamljenje bolnikov, bodi-si v bolnišnicah za silo, bodi-si v privatnih hišah, se ničesa ne stori, da zamore vsakdo brez overe z bolnikom občevati. Trupla takih za kužno boleznijo umrlih ljudij ostanejo po 48 ur po hišah; berači prihajajo bog ve od kodi, ker se obiskovalcem pri tej priložnosti daje vina in kruha, ostanejo cel čas pri bolniku, ter raznesejo potem kugo na vse kraje; za pogrebom gre množica tja do groba, kjer se truge velikrat zaradi ogleda odprč. Truge nijso zasmoljene. Ako je v gostilnici bolnik, je ta vendar gostom vedno odprta, kakor tudi o obešenji svarilnih tabel na hišah okuženih bolnikov nij govorjenja. Dalje se niti posteljna slama ne sežiga, niti se obleka in posteljna oprava ne desin-ficira, nego se meni nič tebi nič med dediče razdeli ali pa beračem podari. Okrevajoči bolniki, še vsi krastovi, pridejo kar v cerkev, v pisarne, v prodajalnice, v šolo in na trge. Preteklo leto je v Brežicah veliko rekrutov še čisto krastovih prišlo k naboru. Šole se ne zapro, dokler večina otrok uže bolna ne leži. K temu pride še to, da nihče ne poduči ljudstva o nevarnosti prijetja, ker duho-venstvo k temu nij inštruirano, politični uradi pa zaradi obširnosti okrajev in zaradi nastalega abnormega mnogopisja pri najboljši volji nemajo Časa, da bi za ta važni oddelek javnega zdravja koristno delovali. Sanitatni okraji končno so toliki, da bi se vsak okrajni zdravnik moral pomnožiti, da bi ob enem na 30 ali 40 okuženih krajih bil. Uvedenje tako imenovanega epidemij-skega ravnanja po dozdanji šabloni ne vede do nijenega povoljnega rezultata, in se spa- kuje le v sam formalizem, ker Je zdraveči zdravnik ali ranocelnik zarad oddaljenja kraja, kjer je epidemija, na to omejen, da vsak teden dva- ali trikrat ogleduje, da podaje potrebni raport. Veliko zlo je tudi manjkanje kazenske sankcije v slučaji protirav-nanja. Iz teh uzrokov si dovoljujejo podpisani sledeča vprašanja staviti na gospoda ministra notranjih zadev: 1. Ali ima slavna vlada znanje o zgoraj navedenem stanji, in je-li pripravljena, potrebna varovanja proti epidemiji v okuženih okrajih Kranjskega in spodnjega Štajerskega takoj energično izvesti ? 2. Ali je vlada voljna z ozirom na to, da so dozdanje določbe v epidemijnih stvareh popolnem zastarele in jako potrebujejo reforme v duhu časa in moderne vede, predložiti v prihodnji sesiji slavnega državnega zbora zakonsko osnovo o ravnanji pri epidemijah ? Na Dunaji 30. marca 1874. Dr. Vošnjak, dr. Razlag, V. Pfeifer, Nabergoj, dr. L. Monti, dr. Roser, J. Fuchs, dr. Schaffer, Heilsberg, grof Thurn, dr. Oelz, gr. Barbo, Dežman, Brandstetter, gr. Hohenwart. — (Iz Krškega) se nam piše 19. apr. D en e s v jutro je g. Šimen Žar k, posten narodnjak in trgovec v Krškem umrl. — (Iz Mozirja) se nam piše 20. apr.: (Gornje-savinska posojilnica) je tedaj srečno ustanovljena. Na vabilo tukajšnjih rodoljubov se je na velikonočni ponedeljek popoludne zbralo nad 100 najveljavnejših mož iz trgov Mozirje, Rečice in gornji Grad ter iz kmetskih občin v Kolenčevi dvorani v Mozirji. Uže dopoludne se je pripeljal naš priljubljeni državni poslanec g. dr. Vošnjak in pri prihodu v naš trg bil s streljanjem pozdravljen. Precej po 2. uri popoludne se je začelo zborovanje, katerega glavni predmet je bilo ustanovljenje posojilnice. Bivši državni poslanec g. Janez Lipold pozdravlja došle može in razloži imenitnost tacega denarnega zavoda za celo gornje-savinsko dolino. Potem nasvetuje, naj se izreče popolno zaupanje in zahvala držav- nemu poslancu dr. Vošnjaku za njegovo možato zastopanje slovenskega naroda v deželnem in državnem zboru. Zbrano društvo pritrdi s živahnimi slava- in živio-klici in izbere g. dr. Vošnjak a za predsednika shoda. Dr. Vošnjak precej preide na glavno stvar zborovanja in nasvetuje, da se v Mozirji ustanovi posojilnica v smislu nove postave za enaka društva od 26. aprila 1873. Potem se začne posvetovanje o pravilih posojilnice, katera je po izgledu drugih tacih društev izdelal g. dr. Vošnjak. Iz teh pravil samo glavne stvari omenjam. „Gor -nje-savinska posojilnica“ je vknji-ženo društvo z neomejenim poroštvom. Dru-štveniki vlože deleže po 30 gold. ali naenkrat, ali v 3 mesecih in imajo pravico si izposojevati (kredit) do 300 gold. na vsak delež. Na čelu društva stoji ravnateljstvo 5 udov, katero ima firmo vknjižiti in vsa posla društva opravljati. Pravila natančno odločujejo delokrog ravnatelja, denarničarja in zapisnikarja. Posojilnica je ob enem tudi hranilnica in sprejema na obresti tudi od neudov vloge. Obresti za vloge in posojila odločuje ravnateljstvo, katero ima vsako nedeljo svoje seje. Upravni dobiček pripada tako dolgo društvenemu fondu, dokler ta nij dorastel na 10.000 gold. Potem se vsako leto med društvenike razdeli. Pravila so bila z malimi spremembami sprejeta in je pogodbo, katero zahteva do-tična postava, precej podpisalo 30 društve-nikov, ki so izvolili ravnateljstvo. Izvoljeni so bili gg.: Anton Goričar, poštar in posestnik, Janez Lipold, posestnik, Tribuč, trgovec v Mozirji, J. Seljak, župan v Rečici in Turnšek, trgovec v Nazaretu pri Mozirji. S tem je tedaj storjen prvi srečni korak, da si Slovenci tudi v materijalnem oziru sami pomagamo in nijsmo več odvisni od oddaljenih, večjidel tujih denarnih zavodov. Tem čudneje, a prav karakteristično je, da nekatere klerikalne duše so na vso silo odgovarjale ljudi, naj ne pristopijo k temu društvu. Upamo, da se tudi ti kmalu prepričajo, kako koristna in imenitna bode naša posojilnica za svoje društvenike. (Saj klerikalcem nij nikjer za dobro stvar, le za sebe. Ur.) Našemu neumornemu poslancu dr. V o šnj aku pa se zahvaljujemo, da je sprožil misel in nam pomagal ustanoviti toliko zaželeni denarni zavod. Priprave se bodo kmalu zvršile in upamo, da uže v prihodnjem mesecu naša posojilnica začne svoje delovanje. Naj bi se tudi drugod skoraj ustanovili taki zavodi! Ur.) — (Občni zbor okrajne posojilnice v Ljutomeru) bode 26. aprila 1874, to je prvo nedeljo po Jurjevem. Začetek seje ob 3. uri popoldne v ljudski šoli v Ljutomeru. V pretres pride: 1. Od-borovo sporočilo o delovanju društva in o računu za čas od 15. septembra 1872 pa do 31. decembra 1873. 2. Odborovi nasveti za tako spremembo društvenih pravil, da se potem društvo lahko v društveni vpisnik registrira. Ker bode po tem takem seja jako važna, vabijo se društveniki, da se je prav gotovo udeležijo. Odbor okrajne posojilnice. Kukovec, načelnik. — (Z Dunaja) se nam piše: Škof Strosmajer biva na Dunaji zarad neke očesne bolezni. Često je bil videti na galeriji poslanske zbornice ter si je ogledal poslance. — (Grof Hohenwart) v predzadnji geji drž. zbora nij hotel za jezuvite glasovati, proti njim nij lehko mogel in smel zavoljo svojih „pravnarjev“, zato je pred glasovanjem iz zbornice izbežal. — (Iz Litije) se nam piše: Naš občinski zastop je sklenil, naj se odpravi pokopališče iz srede litijskega trga. To se je uže zgodilo, in kjer so poprej stale gomile in grobni spominki, so posajena zdaj drevesa. Novo pokopališče mislijo narediti in so z delom uže začeli na prijaznem hribu, čez kateri se gre v Šmartin. Svetovati bi bilo, da bi Litijci še tisto umazano cerkev svetega Miklavža gori na Sitarjevec kam prenesli, da bi uže tako ne posebno čedne Litije še bolje ne kazila. Umrli Litijani hodijo zdaj na šmartinsko pokopališče sodnjega dne; čakat. — Nekdo je nedavno žmartinske gospode duhovnike zaradi njih pameti v vašem listu hvalil. Pove naj mi ta, zakaj so pred veliko nočjo od fantov denar za streljanje dali pobirati, kar nij prav posebno pametno, posebno, ako se pomisli, da se ravno gori nad Smartinom strelja. Ce uže duhovni možje hočejo možnarje slišati, naj pa smodnik iz cerkvenega denarja kupijo; šmartinska cerkev je baje jako bogata. — (Za predsednika pri porotnem sodišči) v Ljubljani v prihodnji sesiji je imenovan Franc Tomschitz, višje sodnije svetovalec; njegov namestnik je višje sodnije svetovalec J. Kaprec. V novem mestu je predsednik višje sodnije svet. Heinricher in kot namestnik deželne sod. svet. J. Logar. — (Shod v i n o r e j c e v) v Mariboru je bil jako dobro obiskan. Volil se je odbor dvanajstero udov, ki itua izdelati peticije proti „narejenemu viru“ ter jih poslati obema zbornicama državnega zbora. Voljeni so v ta odbor gg.: direktor vinorejske in sadje-rejske šole Gothe, dr. Srnec, dr, Kocmut, Franjo Bindlechner, baron llast, Fr. Stampfl, G. Bajer, G. Hauptmann, M. Lešnik, prof. MUllner, dr. Duhač, direktor Auchmann. — (Družba sv. Mohora). Besednik piše: Ne manje ko lani se je število druž-nikov tudi letos izdatno pomnožilo; skoraj za 2.000 bode letos število više, kakor lani. Do konca aprila so bili neutrudljivi poverjeniki okolo 23.800 starih in novih udov pri družbi naznanili. Imenik za koledar se marljivo sestavlja in tiska; ko bode popolnem sestavljen, naznanimo natačno število udov po raznih škofijah. — (Vinske cene) so začele povsodi zelo padati, po nekaterih krajih stara vina za 4, po drugih celo za 6 goldinarjev, nova za 2 do 3 gl. pri vedru. Letos se vse nadeja dobre vinske letine, zato se posestniki kakor tudi kupci žele znebiti nakopičenega blaga. — (Slovenske pripovedke iz Motnika) se imenuje knjižica, ki je pred kratkim izšla v tiskarnici Mohorjeve družbe v Celovci. Pripovedke so pisane tako, kakor tamožnje ljudstvo govori. Nabiralec obeta nadaljevanja, ako bode ta zbirka bralcem dopadala. Knjižico prodaja Giontini v Ljubljani in Sobar v Celji in Gorici po 10 kr. Ako se naroči pri zastopniku banke „Slove-niji“ v Motniku 50 iztisov, dobi se po znižani ceni po 5 kr. — (Pogumen Kranjec.) Ogerski listi poročajo: Blizu Godollo je delal 26. marca nek kranjski delavec na železnici. Napade ga volk. A Kranjec, pogumen mož, ne izgubi srca, temuč prime z močnimi rokami divjo zver za goltanec in jo vrže ob tla. Dolgo sta se valjala z bestijo po tleh, predno so na pomoč pritekli drugi delavci in zver ubili. Možje hudo ranjen na obrazu in na rokah. Godollski občinski tajnik je med tamošnjimi gospodi nabral dar 50 goldinarjev za hrabrega Kranjca, ki zdaj na ranah bolan leži. — (Iz M eni ši j e) na Notranjskem se nam poroča, da so se tam v treh vaseh pokazale koze. Nekaj ljudij je uže umrlo. — (Toč a.) 16. t. m. je šla, kakor se nam od Svetinj piše, letos uže drugokrat toča po ljutomerskih goricah. Vreme za kop, katere je še dobra četrt ostala je slabo, ker uže več dnij po malem dežuje. Drevje lepo cvete in nadejati seje v vsakem obziru dobre letine. — (Izpod Triglava) se nam piše: Koze sploh ponehujejo v radovljiškem okraji, razen fare Gorjanske; a tu so začele hudo razsajati, nij skorej hiše, da bi ne bil eden ali več od te negnjusne bolezni napaden, mrj6 ljudje obojega spola, mladi in stari. Pa saj tudi nij čuda, da se ta bolezen v enih krajih tako nenavadno širi in ravno v tej fari je slučaj pregreška pripisati nekoliko politični gospodski, ker g. c. kr. paša ne skrbi, da bi se pri tej farni cerkvi mrtvašnica napravila. Ko bi se delalo, kaki slovenski greh kaznovati, kako slovensko peticijo vjeti, ali konfisciran „Slov. Narod“ slediti, bil bi naš c. kr. okrajni glavar gotovo, kakor je uže bil ves na nogah in bi bili vsi paragrafi kazenskih in političnih zakonikov citirani in brzo bi se k izvršitvi razsodbe sililo. Nij torej čuda, da ima nave- dena bolezen daljši krog za razširjavo, ker za kozami zamrli leže celi dan ali še dalje v hiši in na ta način razširjajo kuž-ljivo, nalezljivo materijo po celi vasi, ali pa še dalje. — (V Trstu) je umrlo od novembra vi. 1. do zdaj 64 ljudij na kozah, zbolelo jih je pa 360. — (Požar.) Oni četrtek je treščilo v Jaršah za Savo v neko hišo, ki je takoj stala v plamenu. Pogoreli ste še dve drugi hiši. Troje goved se je tako obžgalo, da so je morali takoj zaklati. Človeškega življenja nij nobenega obžalovati. Skoda znaša nad 1500 goldinarjev. — (Od sv. Križa pri Ljutomeru) se piše „G.U: Dne 8. t. m. o l/a5. uri za-rano je požar posestniku v Ilijaševcih T. F. kmetiško poslopje vničil. Goreti je začelo na skednji, k sreči pa vetra nij bilo, sicer bi bilo še več pogorelo. Ker nij pri posestniku tobakarja, utegne hudobnež požara kriv biti. Posestnik nij bil zavarovan. — (Iz Šmarja pri Celji) se nam piše: Na večer 13. t. m. je pogorelo gospodarsko poslopje Jakoba Ocvirka, župana v Slivniški občini. Čuje se, da je bilo zlohotno zažgžino. Škode je kakih 800 gld. vrednosti. — (Iz Strmca pri Ljutomeru) se nam piše: V noči od 13. do 14. t. m. so tatje v Nunskej grabi Kopunu klet podko-pali ter istomu odnesli lagvič žganice kakor i precej vina. — V goricah se kaže ovde prav lepo in nadejati se je dobre letine. — Vino nema prave cene, ker kupcev nij, kateri rajši kupujo od ljutomerških in ormuških „liferantovu medjimursko in celo magjarsko kislico pod lažnjivim imenom „Ljutomer-žanca“, nego zlato ljutomerško kapljico od kmetov. — (Tatvine.) V okolici pri Borovnici so zadnji teden tatovi jako rogovilili. Pri gosp. Goletu so vlomili v prodajalnico ter pokradli moke in nekaj gotovega denarja. Potem so vlomili pri M. Cerku v vinski hram. kjer so se dobro napili in gotovo tudi nekaj vina soboj vzeli. Tudi pri Fr. Verbiči v Borovnici so prišli v vas, ter so vlomili v žitni hram, in odnesli 2 Žaklja turšice. Ne zadosti : vlomili so v drugo shrambo ter odnesli več flaš žganja. Politični razgled. Notranje dežele. Kedaj bode tlržavni &hor odložen, po najnovejšem nradnem objavljenji „Wien. Abpst." se nij določeno. Vnanje države. Italijanslee novine poročajo, da je bivši nuncij na Dunaji, Falcinelli pisal pred odhodom novega nuncija Jacobinija papeževemu tajniku kardinalu Antonelliju list, naj se trdovratno drži nasproti avstrijskim konfesionalnim postavam, in naj, ako nij drugače, naredi eklatanten razpor z Avstrijo. Antonelli papežu takoj predloži list, papež pa popraša Jacobinija, kaj on o bdsedah nuncija Falcinellija misli. Jacobini nekoliko pomišljuje, končno pa pravi, da bi bilo iz-polnovanje Falcinellijevih svetov prav neprevidno in Rimu najbolje škodljivo, češ, da Rim uže zdaj nema druge prijateljske oblasti kakor avstrijsko, in ako se še s to sprč, potem je osamljen. Papež je bil take odkritosrčnosti od strani svojega nuncija jako vesel, še bolje, ko mu je ta obljubil, da bode na Dunaji na to delal, da vodnike državne osode Rimu prijazne ohrani. Pred odhodom na Dunaj je papež Jakobinija k sebi poklical, ter mu dal posebne instrukcije. Dobra letina. Prišla je zopet spomlad v deželo, narava je oživela, polja zelene, v vinogradih odganja trta — povsod se kaže upanje. In upanja, izpolnitve tega upanja je letos treba pri nas in povsod. Ljudje žele in upajo letos dobre letine povsod, ker je potrabu-jejo, kakor uže dolgo ne. In ne samo kmet, glavni steber med prebivalstvom večine naših kontinentalnih držav, vsi stanovi so in-teresirani na boljši ali slabši žetvi. Če kmet nema nič, godi se tudi „gospodu“ slaba, kakor se narobe povzdigne blagostanje trgovčevo, obrtnikovo, činovnikovo, ako dobra lčtina kašče napolni. Po slabi žetvi se oslabi davkovska moč v državi in cel organizem trpi. In kake strahovite nadloge in reve nastanejo vsled ujime na posameznih krajih po lakoti, to vidimo letos na Dolenjskem, v Istri, v Dalmaciji itd., kjer je država morala iz blagajne po slabi letini unesrečenim državljanom dati, namesto da bi od njih prejemala. Po naših slovenskih deželah vedo gospodarji povedati, da uže več let nijsmo imeli dobre letine. Ako je sem ter tam obrodila ena reč, se je slabo obnesel drug pridelek in narobe. Potrebe so bile in so od leta do leta večje, davki večji, pridelek pak čez dalje slabši in na mnogih krajih, če ne skoro povsod, so cenilni možje pri uravnavanji gruntnega davka zračunili, da ako se le v poštev jemlje delavna moč in računi plača za to, kmet nema nikacega čistega dohodka; torej ves zemljiški davek plačuje v pravem pomenu besede iz žuljev. Tudi kar se tiče duševnega narodnega napredovanja so nam' le-te vedno ponavljajoče se slabe letine na kvar. Kdor hoče v zvezde gledati, mora imeti tla pod soboj, ali, s praznim želodcem se vzvišeni vzori ne gojč, lačen ne bode za idealom hodil, — da, še več, gladen človek zaide na kriva pota, na pota nepoštenja in nemoralnosti, ker vedel je uže oče Homer, da „trebuh je nesramen.* Brez dvombe je velik del oni javni nesi-gurnosti, o kateri vse toži, uzrok pomanjkanje, ki nastaje z vedno ponavljajočimi se slabimi letinami. Kakor pri nas tako čujemo in beremo ista velika pričakovanja od letošnje letine povsod drugod; na Ogerskem, kjer v slabem svojem finančnem stanji celo država skoro vse upanje stavi v dobro žetev; v tej polovici države, kjer se nasledki borznega „kraha“ in mnogih obrtnijsko-industrijelnih kriz upajo tudi le potem temeljito odpraviti in finančno stanje ozdraviti. Isto nadejanje imamo v Italiji opazovati, ki mnogo potrebuje kot mlada, stoprv organizujoča se država, v Francoski, ki se ima iz teških vojnih udarcev okrevati, da, celo v Nemčiji, kateri naropanih pet milijard nij nič zaleglo (po pregovoru, da krivično blago ne tekne), v Srbiji, v Rusiji itd. Gospodarske stvari. Našim gornikom. (Piše Blaže Pernišek.) (Dalje.) ušica žlahtna je tudi tacih posebnih lastnostij, da jo mora napredovalni »Slovenski Tednik41 objavljati. Temu rodu pravijo tudi »klevnar44. Ta trta ima več razrodov. Popisati pa hočem le istinito pozornosti vredne. Mušica žlahtna je vsa kmalu zrela, je sploh rodovitna in daje sladko, močno vino, ki ima sicer malo arome, toda jako prijetna je. Ta trta je prišla z Laškega na Francosko, od koder se tudi ne le po Nemčiji, nego tudi po Sloveniji širi. Mej temi razrodi je „ v i š n j e v i k 1 e v n a r,“ katerega smatrajmo za kralja vse črnine. Zastran posebne sladkobe in ker kmalu dozori ga ne smemo ptičem na prigled saditi blizu hoste. V taškah tega grojzdja je posebno obilno barvila. To vino se zelo lehko prodaja v tvornice (fabrike), v katerih iz njega „šam-panjevca44 (peneče vino) delajo. „Modri arbst44 je prav podobnih lastnosti), le daje nekoliko rodovitneji, malo pozneje zori in daje močneje vino od višnjevega klevnarja. „R ud e či klevnar44daje fino, žlahtno, sladko, prijetno vino. Posebno izvrsten je zamešanje druzega slabejšega vina. »Beli klevnar44 daje dobro, prijetno, sladko vino, ki je posebno v mladosti zelo slastno, kot starina pak je močneje vino. Tudi iz belega klevnarja se dela šampanjevec. Zori še preje in je rodniši od rudečega klevnarja. — Posebno črnina tega rodu je jako prijetnega duha. Kar se tiče upora proti osipanju o cve-tji in glede rodovitnosti se žlahtne mušice hvalno vedo. Ta rod je torej vreden gorkega priporočanja. V težkej zemlji daje mušica boljšo kapljico, nego v peščenej. Pa tudi barve je temnejše to vino, ako raste v težji zemlji. V ilovnih tleh najboljše rase, toda gnoja treba ondi obilno; vsled tega pa se vpeščenici ta trta kmalu postara. Lega je mušici skoro vsaka ljuba. Tudi se jako malo boji mrazov pozimi in pomladi. Res je, da je mušica zadovoljna z. vsakoršnim obrezavanjem, vendar ljubši so jejrezniki; pa tudi šparonov nekolikov prav rada prenaša rezniki vred. Visoko odgoje ne mara ta trta. Zato pa tudi nij za braj in se zidovje ta trsni rod. Letos sem pil ljutomerščino, v katerej je mej drugimi brojnimi trtnimi sodi tudi naša mušica, a ne veruješ mi, dragi čitatelj! kako visoko nad pozemeljstvo me je povzdigovalo to zlato vince se svojim čarobnim bo-ketom, kakoršnega bodo tudi dolenjska vina imela, ko se bode ondašnji kmet se česa druzega učil, ne le suhi katekizmus. (Dalje prih.) — Podzemeljski prekop med Ca-laisom in Dover jem. Francosko zemljo loči od angleške kanal la Manche. Zadnji čas se je začelo misliti na to, da bi se pod tem kanalom, pod morjem, naredil tunel, enak, kakor so po naših železnicah. To delo se ve da, je strašno, in zanima naprvo Francoze in Angleže, potem pa tudi druge, bodisi zaradi izvršenja, bodi-si zaradi bodočih dobičkov v trgovinskem obziru. Zato se nam zdi, da bode naše bralce zanimalo, ako jim navedemo sledeče točke. Prva vprašanje, ako domišljija pride do takega novostnega, in reči se sme, od skrivnosti j obdanega dela, je morska globočina med obema zemljama. Beseda morje vzbuja misli o strašanskih brezdnih, o nezmernih overah, da bi se človek skoraj videl primoranega, tako poskušnjo imeti za nemogočo, da, brezpametno stvar. Toda v resnici se človek v tem moti, vzlastipri ka-leški morski ožini. Preiskovanja uče, da v oni ožini morje nij nikjer nad 54 metrov globoko, tako, da ko bi zvonik pariške notr-damske cerkve mogel iti po dnu morja med Francosko in Angleško, da bi še na najglo-bokejšem kraji za 12 metrov izpod morja molel. Tedaj nij tukaj nič takega, kar bi novo vednost moglo v strah spraviti. Podzemeljski prekop se veda, bi moral biti precej nižje narejen, ker je treba, da je oblok med njim in med morjem precej debel. Vprašati pa se mora vendar, ali bi bila ta stena v stanu, nositi strašansko vodno breme, ki bode nad votlim tunelom tiščalo, in ali bode varovala tunel, da se ne udre, in da ne pride voda vanj, kar bi bilo strašno. Tudi tukaj mi nemarno še pravih pojmov in ako mi to stvar tukaj počasi pojasnimo, bode bralec videl, da se tudi v tej točki moti. Res je, da dozdaj nij še takih tunelov, kakor ima ta biti, toda pač so uže taka dela, ki so temu zelo podobna, kar se tiče nemarnosti zarad morja. To so postavim rudarske galerije, ki so na nekaterih krajih na Angleškem daleč od brega pod morjem narejene, tabo na enem kraji 700 metrov, na drugem 5 kilometrov. A morska voda še nij nikdar sem prišla, in knapje celo mislijo, da ne more more tako dolgo biti, pa bodo, ako bodo pridno naprej kopali, prišli pod Irsko, ki je šicer sto kilometrov še daleč. Pa tudi nij treba, da bi bila pod vodo debela stena, da bi je morje ne prodrlo. V Huel-Cocku je stena, ki vzdržuje morje, komaj 5 metrov, to je, dobrih 15 čevljev debela, da rudokopi vedno slišijo morje šumeti, ki se ob steno zaletava se svojimi valovi. Tudi slišijo gromenje, katero prouzro-čajo kameni, ki se butajo drug ob drugega, kar one, ki naprvo sem noter pridejo, navdaja z velikim strahom. Da, še več! Delavci so celo tako dolgo kopali, da nijso imeli do morja več, ko štiri čevlje. A voda nij prišla skozi. Uzrok temu je baje to, da so vsa morska tla prevlečena z nekako žolcasto stvarjo, da jih voda ne more prodreti. Vendar bi ne bilo pametno, ko bi se, kljubu temu izgledu, francosko angleški tunel ne delal bolje globoko pod morjem. Zato ga pa tudi hočejo narediti tako da bode stena med vodo pa med tunelov kakih 46, ali k večjemu 54 metrov debela, kar je dvojna mera najvišje pariške hiše. Nij nam treba dostavljati, da bode tunel skrbno obzidan, tako, da ga voda ne bo mogla nikjer prodreti. Kar se tiče dohoda na obeh izhodih, bode se na obeh krajih tako daleč po zemlji podaljšal, da se bode na površje skoraj po ravnem prišlo. Mednarodne železnice bi šle tedaj brez prenehanja kar iz ene dežele lehko v drugo. Francija bode potem od Angleške le še tako ločena, kakor je zdaj od Italije. To je prav gotovo velikanska misel, ki je vredna, da vso pozornost na-njo obračamo, Razne stvari. * (O g er s ki roparji.) V Pešti je bila te dni strašna pravda pred peštanskim najvišjim sodiščem. V Kečkemetu je leta 1869 četa roparjev delala vsak pot nevaren. Glav šteje ta četa 105. Lupeži so storili 83 hudodelstev, med katerim je deset umorov in nad štirideset Dapadov. Drugo so tatvine. Glavar roparjev se zove konjski pastir Djarmati; njegovi najpredrznejši pomagači so bili: ovčji pastir Bajdor, kečkemetski vrtuar Borbelj, posestnik Habran in Jurij Kovač. Ti so umorili kečkemetskega ovčarja Nemata in njegovega hlapca, ter ja oropali. Posestnika Bodrija in njegovega 131etnega sina so zadavili ter vse okradli. In takih hudodelstev je neizrečeno veliko. Preden je prišla razsodba pred najvišje sodišče, je umrlo od teh roparjev njih petdeset, deset jih je ušlo, drugi pa so zdaj obsojeni, in sicer Bajdor in Borbelj k smrti, Hraban na dvajset, drugi pa najmanj e na osem let teške ječe. * (Velika sreča.) V Trstu je služabnik marine zadel nedavno glavni dobiček turških sreček, ki znaša 600 tisoč frankov v zlatu. Pri taistem srečkanji je zadel razen omenjenih šeststo tisoč frankov še drugih 3000 in 400 frankov. Zdaj v maji pa mu poteče službeni čas štiridesetih let, in on pojde s popolno pokojnino iz službe. * (Mrtve požigati.) Na Dunaji se je ustanovilo društvo „Urne“, ki bode zidalo veliko požigališče mrtvih. Vlada je štatute tega društva potrdila. * (Zmota.) Cesar je šel te dni v Go-dolu na Ogerskem na sprehod, in sicer v priprostem vojašfcem plašči. Ko pride mimo neke kmetske hiše, ga zagleda kmetica, ter priteče ven, misleča, da je njen brat, pa ga zakliče po imenu. Ko se cesar ne zmeni, zakliče kmetica še enkrat: „Franc, ali si tako moški, kar si fiuancar, da mi še ne odgovoriš?“ Cesar se obrne, ter pravi: „Žena, jaz sem sicer res Franc, toda fiuancar nij-sem. Bog vas obvari.u * (Dober odgovor.) Dva gospoda in It prideta vkup. A pravi: „Mcni se zdi, da ste vi tako en literat ali pa muzi-kar. li odgovori: „Da jaz sem oboje to, in kaj ste vi, gospod, če smem vprašati ?“ A: „Jaz sem baronFlumšpek.u Mt: „Tako? sicer nič druzega? To ste uže bili ko ste na svet prišli; potem pa res nijste daleč naprej prišli." * (V e 1 i k a r i b a.) Iz Velikovca se piše, da so v Dravi vjeli ribo, ki je vagala 58 funtov in je imela v sebi še živo mlado vidro, ki se je okrevala precej ko so jo iz razparane ribe vzeli in še živi. * (Vestno.) Poveljnik neke trdnjave je v grabnu trdnjave dal na primernih prostorih nasaditi sadna drevesa. Ko stražnik hodi ravno pod enim takim drevesom, ki je posebno dobra jabuka rodilo, pride poveljnik mimo njega, pa ga vpraša: „Kaj pa naredite, ako s tega drevesa kako jabuko pade?“ Stražnik odgovori: „Nazaj na drevo zaženem vsakega!" * (Volkovi v Kusi ji.) „Golos“ toži, da volkovi delajo po Rusiji veliko škodo, posebno po nekaterih krajih. Okrožjem se sicer iz občinskih kas trosi na stotine rubljev za pokončavanje te zveri, a vse je premalo. V skupščini gubernije vologske je izkazano, da so poslednja tri leta volkovi poklali 15.018 konj, 26.749 goved in še več ovac. Tako so naredili volkovi v tem okraji v enem letu za 380.000 rubljev škode. * (Ribniška.) Neki kmet je dal popraviti v mestu pri urarji svojo uro, ki nij hotela več iti. Kako se začudi, ko pride po-njo, pa mu urar računi trideset grošev. „Kaj ji je pa manjkalo, da toliko računite ?“ vpraša kmet. Urar mu odgovori: „Ena drobtinica je bila notri. “ Kmet pa ga začuden vpraša: „Koliko bi bilo pa koštalo, ko bi bil cel hlebec notri?" *(Reka — hrvatska ali magjar-ska?) To je, kakor znano še odprto državo-pravno vprašanje med Hrvati in Magjari. Po zgodovinskem in narodnem pravu pripada Reka h hrvatski zemlji, faktično je denes pod magjarsko oblast, ker hoče „magyarorszag“ imeti tudi na morji veljavo. Te dni je to vprašanje z dovtipom reševalo se. Kakor namreč piše hrvatski „Primorac“, vozili so se na parobrodu po reškem morji magjarski minister Zichy, hrvatske vlade prvi sekcijski šef Živkovič ter več ogerskih činovnikov. Magjari so na tem izletu zdravi ostali, Hrvat Zivkovič pak je pomorsko bolezen dobil. Magjarski državniki so bili veseli na krovu in pili veseli vino, Zicby je čašo ponudil tudi Živkoviču, ta je hotel z vinom okrepčati se, a ta poskušaj mu je prouzročil velike nepovedljive neprilike. Minister Zicby se približa bolniku in mu reče: »Glej, da Hrvatje nijste za morje; menda zdaj vendar ne boste več iskali, da vam Reko vrnemo. Glej nas Magjare, vsi smo na morji zdravi in nam ide v tek“. Ne ve se, če je Hrvat mogel kaj odgovoriti, valjda mu je obljubil drugopot odgovora. Tržna poročila. Z Dunaja, 18. aprila. Sejm je bil samo pri pšenici bolje živ kakor po navadi. Prodalo se je je 35.000 vaganov po po 5—10 kr. dražje kakor oni teden. Bila je najslabša po 7 gl. 15 kr., najlepša po 8 gl. 55 kr. Reži se je veliko ponujalo, pa je bila za 10 kr. cenejša, nego oni teden. Bila je najslabša po 4 gl. 50 kr., najlepša po 5 gl. 50 kr. Ječmen je imel malo kupcev, zato je šel po 10 kr. ceneje s trga. Prodalo se ga je 9000 vaganov po 4 gl. 25 kr. do 5 gl. 25 kr. Koruze se je prodalo 4000 cen- tov po 4 gl. 80 kr. do 5 gl. 15 kr. Oves so konsumenti malo kupovali, špekulanti pa precej in sicer po 5 kr. dražje, nego oni teden. Moka se gledč cene nij v nobeni sorti nič spremenila; vendar se pa samo črna lehko prodaja. Iz Budimpešte 18. aprila. Sejm je bil ta teden skozi in skozi miren, pa sploh vendar zelo trden, ker poročila o setvah, ki prihajajo iz dežele, nijso taka, kakor se je pričakovalo. Tuje pšenice se je malo pripeljalo, domači magacini so pa uže precej prazni, in tako se je morala po 10—15 kr. dražje plačevati. Prodali so je okolo 60.000 centov. Reži se je malo potrebovalo, v ceni se nij nič spremenila, in se je je 4000 vaganov prodalo. Setve na Ogerskem tako-le stoje: Jesenske: pšenica v 98 krajih dobro, v 269 srednje, v 99 slabo. Rež v 107 dobro, v 227 srednje, v 98 slabo. S or žic a v 46 dobro, v 151 srednje, v 58 slabo. Spomladne setve: pšenica v 102 dobro, v 83 srednje, v 28 slabo. Ječmen v 142 dobro, v 94 srednje, v 19 slabo. Oves v 133 dobro, v 97 srednje, v 26 slabo. — Travniki v 105 dobro, v 135 srednje, v 74 slabo. Sadje v 205 dobro, v 92 srednje, v 11 slabo. Vinogradi v 122 dobro, v 77 srednje, v 20 slabo. Ta poročila so pa poslana prvi teden tega meseca, torej pred dežem, ki je setvam tako dobro storil. Tržne cen©. V Ljubljani 22. aprila 1874. Pšenica 7 gl. 10 kr.; — rež 4 gl. 90 kr.; — ječmen 4 gld. 20 kr.; — oves 3 gl. — kr.; — ajda 4 gl. 90 kr.; — prosd 5 gl. — kr.; — koruza 5 gl. 10 kr.; — krompir 3 gl. — kr.; — fižol 6 gl. 60 kr. — masla funt — gl. 55 kr.; — rnaat — gl. 42 kr.; — špeh frišen — gl. 44 kr.; — Špeh povojen — gl. 42 kr.; — jajce po l2/a kr.; — mleka bokal 10 kr.; govedine funt 30 kr.; — teletine funt 25 kr.; — svinjsko meso, funt 34 kr.; — sena cent 1 gld. 10 kr.; — slame cent — gl. 75 kr.; — drva trda 7 gld. — kr.; — mehka 5 gl. — kr. l