Štev. 4.             V Ljubljani, meseca aprila 1921.         Leto XXII.
Mladi Jugosloven.
Da sem sinko majke Slave,          KJe so tvoji vsi sinovi,
to mi je v ponos in čast;               kje so, kje so? Kam so šii ?
da bom borec očetnjave,              KJe so tvojl vsi domovl,
to mi Je v pogum in slast!            kje so, kje so? — Ni vseh, ni!
Burno se srce mi vžiga,                 Burno se srce mi vžiga,
vroča v meni polje kri,                   vroča v meni polje kri,
jad desnico v pest mi zgiba,         jad desnico v pest mi zgiba —
ganjene mi zro oči:                        rešiti si jih želi.
Majka vzdihov, majka gnevov,        A šibkost je zdaj še v m6či
kaj si morala prestatl,                    mojjh mladih, drobnih rok;
koliko noči in dnevov                     takrat pa, ko dan napoči,
zapuščena prejokatl!                     ko zapoje bojni rog :
O, ti bedna, ti tepena,                     Zmagovito, ponosito
ti nesrečna, tl teptana,                   prapor naš zaplapola —
s težkim križem obložena,            takrat planemo očito
s krono trnjevo obdana!                v boj zatč, moj dom, hura!
Bičana, zaničevana                        Da odrešimo svoj narod,
naša skupna domovinal . . .         da maščujemo svoj rod,
Naj li večno žge ta rana,               da odrešimo vso zemljo —
večno skli ta bolečina?                  naš na čelu vojevod!-----
Da sem sinko majke Slave, *                                to mi Je v ponos in čast;
da bom borec očetnjave, to mi je v pogum in slast!
Miroslav Kvmčič
73