KNJIŽEVNOST IN UMETNOST.
Dragutin M. Domjanic: Kipci i popevke. S to knjigo je stopil hrvatski pesnik Domjanic v krog slovenskih lirikov, in sicer med najljubeznivejše, kar jih imamo. On je rodom Slovenec, ali je pisal do zdaj v š tokavščini, in njegova zadnja zbirka, napisana v mili materinski „domači reči", je najbolj naravna in najprisrčnejša, kar mu je zacvetelo v pesniški duši. Pesmi so zložene v narečju, ki se govori v Zagorju onkraj Sotle, v okolici, ki spada sicer vsled svoje zemljepisne lege k Banovini, a ljudstvo govori še zmeraj čisto slovenski. V Štrekljevi zbirki „Slovenske narodne pesmi" najdemo veliko zagorskih pesmi, le da se Domjaniceva zbirka zvečine bliža še bolj slovenskemu knjižnemu jeziku.
N. pr.:
Vozi za vozom se voz, cesta polahko zavija, stari zazvonel je zvon: Zdrava Marija! Svileno seno diši, prešli su črni oblaki, lepo smo spravili vse, doma smo taki. ali
Spi jalšina.
Mesečina
tanko tkanje tke
i med breze
riše steze
po njih senja pe.
Na te črne,
ostre trne
sipa svetli cvet,
pak te pela
v bela sela
v čudni tihi svet.
V vsej zbirki bi bilo spremeniti samo nekaj neznatnih dijalektnih posebnosti, in vse  bi bilo   čista   slovenska umetna
lirika. Sladek in mehak kakor pri naših najboljših pesnikih je Domjaničev jezik, poln muzike in plastike, in posebno še zato, ker ni vkovan v slovnična pravila, je kakor nalašč, da vstvarja najintimnejša čuvstva in najfinejše impresije. N. pr.:
Ona veli, kak je sladko imeti rad, kaj ni smeti, onda sred rožah na valu zaspat: vumreti, vumreti. . . ali
Kaj je lepo, vse je ovde,
kak da selo cvete,
samo jedna ni med njimi,
drago, zlatno dete.
Nju su v samih rožah znesli, zakaj vsi mučiju, zato je 1', da spati more, da ju ne zbudiju?
Vse sad cvete, zakaj mora moja roža spati, ja bi, da ju morem zbudit, štel življenje dati.
Seveda niso in tudi ne morejo biti vse pesmi enake vrednosti. Posebno v „Popevkah", ki na splošno zaostajajo za „Kipci", se najdejo lažji verzi, vsakdanje besede in misli.
Nežna in tiha in sentimentalna je v glavnem Domjaniceva poezija, ki slika bela in skrita zagorska sela z rožnimi vrti in pisanimi polji, s starimi cerkvami in zapuščenimi kurijami. Nekaj patriarhalnega, ki je, žal, izgubljeno, zazveni včasih iz njih, tupatam kak živahnejši akord, a vse je ogrnjeno kot s cvetličnim prahom in gorkim solnčnim sijajem. Spominjati se pri Domjaniču na Mistrala in druge pesnike v dijalektu, se mi zdi nepotrebno,   ravnotako   naštevati  imena
m
513
francoskih pesnikov. Dovolj je spomniti se Domjaničevega rojstnega kraja in slovenske narodne in umetne pesmi. — Čestitam zagorskemu pesniku Domjanicu, in na svidenje v „Lj. Zvonu" !    F. Golar.
Šopek samotarke. (Napisala Manica Komanova; založila „Zvezna tiskarna".) S stališča stroge umetnosti bi se dalo o knjižici omeniti le par besed. Vendar se mi zdi, da sama po sebi, kakor je, ne išče baš takega foruma in morda tudi nima namena, reflektirati nanj. Pisateljica nas vodi mimo pestre kopice ljudi, mimo raznih dogodkov prav tako, kakor nam znanci pripovedujejo historije. Subjektivni refleksi so dosledno skoro povsod posplošena nazornost malce romantično pobarvanega javnega mnenja, dočim se obratno ne da govoriti o kakem samostojnem objektivnem opazovanju. Osebe, ki nas srečujejo, so brez ozadja, oziroma brez teles; vse preveč jih vodi in suče pisateljica, mesto da bi se sukale same. Tu in tam je čutiti široko zgrajen temelj, ki se pa v razvoju razblini v vsem onem, kar samo ob sebi prekorači vsaka ustvarjajoča duša. Mislim, da ne zbode pisateljice nobena krivica, če imenujemo njeno knjigo zbirko historij domačega, včasih še malo osebnega pripovedovanja. Slog je z malimi izjemami soroden onemu v šolskih berilih. Jezik ni grapav, a čist seveda še daleč ne. Najbolj pa je prikladen vsebini, ki jo hrani. In dasi smo danes z ozirom na ta šopek vajeni lepših rož, bo tudi ta v gotovih časih gotovim ljudem prijetno branje.
Ferdo Kozak. Franjo Horvat-Kiš: Nasmijani udesi. D. H. K.  Knjiga 45.  Zagreb 1918. K 2'50.
„Nasmijani udesi" so knjiga, obsegajoča 8 novel in novelic, avtorjevo avto-biografijo in portret. Ta portret — avtorja poznam osebno — ni dober, avtobiografija pa ni dolgovezna in je prijetna zlasti zato, ker ne dela sama sebi reklame, ker je skromna, zavita v rahel smehljaj, ki velja nji sami. To je simpatična izjema zlasti med hrvatskimi avtorji, kjer smo vajeni laka in klaka in uvaževanja in oboževanja.
Horvat-Kiš je realist. Snovi jemlje iz življenja, kakor jih v njem srečava. Je zelo objektiven, dober pripovedovalec, ki ne sili s svojo osebo nikjer v ospredje. Dogodke, ki jih nam nudi, preživi temeljito v svoji duši, ki je umetniška, ki zna izbrati iz življenja tisto, kar spada v okvir njene estetske mere, in zna povedati vse tako, kakor je sama videla, kar pomeni po svoje, individualno, izbrano, brez tistih življenskih primesi, ki jih prava umetnost ne prenese. Kolika je potenca te Horvatove zmožnosti, se vidi zlasti na prvi noveli, katere vsebina je * posebno preprosta in minucijozna. Poštni uradnik sreča na cesti deklico, ki ima na licu črno pikico, in ki mu je sploh všeč. Stvar hoče biti takoj končana. Toda po brezpomembni znanki se ž njo seznani. Pride enkrat na njen dom. Mati njena goji posebno kokoši, zlasti dve čopki. Junaček primaha s prstanom, da ga da nevesti, razburjen je, odpre z vso močjo lesena vrtna vrata — evo: pohabil je obe čopki. Valjata se po prahu. Mati za-kriči: Oj, prokleti svet! Uradnik jo v mislih, da ga še ni opazila, naglo odkuri. Konec. — Kdor hoče iz te snovi sploh kaj napraviti, mora znati pisati. V rokah netalentiranega avtorja bi bila ta zgodba naivna, otročja, smešna. O taki, kakoršno je napravil Horvat-Kiš, se to ne more trditi. Zanj se mi vidi ta novelica celo prav karakteristična.
V celoti nemara najboljša daljša stvar v knjigi je „Obijalo. Tudi vsebina te ni nikakor frapantna, še manj iskana. Kos vsakdanjega življenja, ki ga preživi reven dijaček, je umetniško povedan. Tudi „Sjenke", »Prijateljeva sreda" in „V kuhinji" kažejo enake pisateljeve vrline, dasi morda ne vse in povsod v toliki meri. Šibkejši sta humoreski „Čačkalice" in „Kako se Foka zamjerio cjelome svjetu". Od cele knjige pa se globoko loči posmrtna zgodba „U prodolici". Njena originalna, apartna in fantastična vsebina nam kaže popolnoma novo stran avtorjeve umetnosti in to v izvrstni luči. Simbolna stvarica, ki ji sledi, ni napačna, pa svoje prednice ne doseza. — V sploš-
514
nem Je podal avtor v knjigi srečen tip hrvatskega dijacka in živo sliko njegovega trpljenja, ki ga povzroča stremljenje po višjem socijalnem stališču.
Na Horvata-Kiša sem bil pozoren ravno zaradi njegove apartne zgodbe „U pro-dolici", ki je izšla pred večimi leti v „Savremeniku".   Spomnil sem se ga več-
Vprizoritev Merežkovskega drame „Pavel I." Začetkom aprila se je vprizo-rila v Kijevu Merežkovskega drama „Pavel L", prvi del njegove druge trilogije. Po mnenju referenta v „Kijevski Ilustraciji" je dosegel s tem delom talent Merežkovskega višek svojega razvoja. Čudovita sceničnost, izborna arhitekto-nika, smotreni in notranje podprti razvoj dramatičnega dejanja, relijefnost izražanja dramatičnega konflikta, histeričnost in psihologičnost drame, bogastvo idejne vsebine in jezika, prilagodenega duhu epohe — vse to tvori dramo kakor za čitatelja, tako tudi za gledalca in igralca silno zanimivo in privlačno. Drama ima svojo zgodovino. Zaplenjena je bila — izšla je 1. 1908 — in avtor se je moral zagovarjati pred sodiščem, toda bil je oproščen. Šele revolucija je omogočila vprizoritev drame. Predstavljala se je najprej v Moskvi in Petrogradu. — V zadnjem času je izdal Merežkovski knjigo o revoluciji, ki pa še ni dosegla Kijeva, in izda v kratkem roman „Dekabristi".
Dr. VI. B.
Starejši češki pesniki. V „Matici Slovenski" se je svoj čas sprejelo v program tudi izdavanje starejših slovenskih pesnikov, ki po večini svojih pesmi sicer nimajo absolutne vrednosti, ki pa jih kulturna zgodovina vendarle mora uva-ževati. Dosle se načrt ni izvršil. Pri Čehih je v tem oziru že mnogo storila »Narodni Biblioteka", ki je izhajala v sedemdesetih letih minulega stoletja, a pozneje in v najnovejših  časih  okusna   Ottova   „Sve-
krat, iskal sem ga po Savremeniku in drugod, toda našel ga nisem. Ni mnogo-pisec. Živi in učiteljuje v Karlovcu na Hrvatskem, odkoder se je to pot oglasil s knjigo, toda skromno in nevsiljivo, pod skoro plahim geslom: „Nasmijani udesi".
M. P.
eL3 LISTEK. @$®
cK- Bas
tova knihovna". Čisto znanstveno opremo daje svojim izdanjem takih pisateljev „Češka Akademija".
„Hankovy pisne a prostona-rodni Srbska Muza do Čech prevedena". Vydal Jan Machal. (V Praze. 1918. Nakladem Češke Akademie pro vedi, slovesnost a umeni. Str. 264). Poleg „Staročeške knjižnice" je Češka Akademija znanosti in umetnosti začela izdajati tudi „Novočeško knjižnico" ter je v nje tretji številki priobčila pesmi Vdelava Hanke, znanega „najditelja" kraljevodvor-skega in zelenogorskega rokopisa. Lani (1917) je bilo sto let, odkar je Hanka iznenadil svet s temi rokopisi, ki naj bi kazali, kako visoko kulturo, posebe kakšno poezijo so imeli Čehi že v davnem srednjem veku. V bojih za pristnost ali nepristnost rokopisov se je uvaževala seveda tudi pesniška zmožnost Hankova, t. j., bilo se je treba vprašati, bi li bil Hanka sposoben, ustvariti take pesnitve z brezdvomno pesniško vrednostjo, kakor so K Z rokopisi. Nekoliko svojih pesmi je izdal Hanka že pred 1. 1817, in sicer 1. 1815 in 1816; to so najboljše njegove pesmi; kar je produciral in izdal pozneje (1831, 1841, 1851), ni imelo več one neposrednosti, ki jo kažejo mnoge pesmi njegovih mlajših let. O tem se do sigurnosti uveriš, če prečitaš to celotno izda-nje Hankovih pesmi, ki ga je za Akademijo priredil prof. Jan Machal. Razen nekaterih pesmi, ki spominjajo še prejšnje psevdoklasicistične dobe ^osvetljenosti", se vse Hankove pesmi, ki so
35*
515