203Druæboslovne razprave, XVIII (2002), 41: 203-214 Martina Trampuæ UDK 32.019.5 Podreditev z “razsvetlitvijo’’: Bentham in prosojnost oblasti POVZETEK: »lanek obravnava Benthamovo pojmovanje publicitete in primerja njegove strategije za uravnavanje vedenja poslancev s strategijami za uravnavanje vedenja zapornikov. Pokaæe na disciplinsko moË nenehno prisotnega pogleda javnosti: tako v zaporu kot v politiËni skupπËini igra javnost vlogo razsodnika. Publiciteta kot sistem prosojnosti omogoËa odgovorno delovanje vladajoËih in zaupanje vladanih. Prosojnost oblasti zagotavlja uresniËitev utilitaristiËnega naËela “najveËje sreËe najveËjemu πtevilu ljudi’’. Medtem ko je bil nekoË idealni mehanizem vladanja skritost, je pri Benthamu idealni mehanizem vladanja odprtost oblasti javnosti. KLJU»NE BESEDE: Bentham, publiciteta, Panoptikon, prosojnost, oblast V znanem odlomku iz dela “Oko oblasti’’ (1977) je Michel Foucault zapisal: “V drugi polovici 18. stoletja se je v ljudeh naselil strah: strah pred zatemnjenimi prostori, pred zagrinjali teme, ki prepreËujejo popolno prosojnost ljudi, stvari in resnic. Prosojnost, ki bi pregnala zaplate teme, ki zapirajo pot svetlobi, odstranila senËna podroËja druæbe, ukinila nerazsvetljene sobane, v katerih se netijo arbitrarna politiËna dejanja, kaprice monarhov, vraæevernost, zarote duhovnikov in tiranov, epidemije in nevedne iluzije. [...] Vladavina (javnega) mnenja, o kateri so tedaj tako pogosto govorili, je naËin delovanja, pri katerem je tista temeljna vrednota, ki omogoËa izvajanje oblasti, golo dejstvo, da so stvari znane, ljudje pa se z nekakπnim neposrednim, anonimnim in kolektivnim pogledom medsebojno opazujejo. Oblika oblasti torej, ki temelji na predpostavki mnenja, ne bo dopuπËala podroËij teme’’ (Foucault, 1991: 46‡47). Zahteva po prosojnosti, razvidnosti je bila, kot je pokazal Foucault, usmerjena proti oblasti, ki je temeljila na skritosti; proti arkanski praksi skrivne absolutistiËne monarhije, kot jo je v delu Strukturne spremembe javnosti (1962) imenoval Habermas, je bilo postavljeno naËelo publicitete (Habermas, 1962/1989: 68). Medtem ko je razsvetljenska tradicija poudarjala predvsem kritiËno-racionalno vlogo publicitete in javnega mnenja, naloga publicitete je namreË bila, “da osebe in stvari podvræe javnemu rezoniranju in omogoËa revidirati politiËne odloËitve pred instanco javnega mnenja’’ (Habermas, 1962/1989: 299), jima je angleπki filozof, utilitarist Jeremy Bentham pripisoval predvsem nadzorni znaËaj. Tisk kot osrednje sredstvo publicitete bi imel po Benthamu nalogo nadzorovati vladajoËe in vladane: prepreËeval bi neodgovorno delovanje vladajoËih in dosegel zaupanje vladanih. Podobna bi bila vloga javnosti v Benthamovem zaporu, Panoptikonu: prepreËila bi nepravilno delovanje 204 Druæboslovne razprave, XVIII (2002), 41: 203-214 Martina Trampuæ nadzornika in zapornikov. Skladno z utilitaristiËnim naËelom bi bilo zagotovljeno, da bi druæba delovala v korist vseh: nadzorovanje bi prepreËilo nemoralno delovanje vladanih in vladajoËih. Nenehnemu nadzoru javnosti pri Benthamu ne bi bila podrejena samo zakonodajna oblast, ampak (poleg sodiπË) tudi izvrπna oblast ‡ vlada. Tako Bentham za sodiπËa pravi, da je “javnost sama duπa pravice’’ (glej Harrison, 1985: 131), se pravi, prav oko javnosti je garant slepote pravice; oko javnosti namreË doseæe, da se “takrat, ko sodi, sodi tudi samemu sodniku’’ (glej Harrison, 1985: 131). Za izvrπno oblast pa si v Constitutional Code (1822) in An Essay on Political Tactics (1791/1888) zamisli arhitekturno zasnovo, ki po svoji notranji strukturi zasenËi celo sam Panoptikon: pisarne ministrov so razporejene v krogu, na sredini pa je pisarna prvega ministra ‡ tako lahko vsi nadzirajo drug drugega, vse njih pa (iz posebnih oπtevilËenih loæ) javnost, ki ima v te prostore prost dostop.1 Bentham ob tem naredi ‡ in to dobesedno ‡ prosojnega celo samega monarha: nekje drugje se namreË poigrava z idejo velikega transparentnega kipa Jurija III., ki bi bil osvetljen od znotraj.2 »lanek obravnava nadzorno vlogo publicitete, kot jo je opredelil Bentham, in primerja njegova naËela za discipliniranje zapornikov, ki jih predstavlja v naËrtu zapora, Panoptikonu, z naËeli za discipliniranje poslancev v politiËni skupπËini. Pokaæe, da si je Bentham delovanje politiËne skupπËine zamislil enako delovanju Panoptikona. V mislih je imel isti cilj: z vidnostjo doseËi disciplinirano vedenje objekta opazovanja. 1. Vloga publicitete v delu Jeremyja Benthama Poglavje “Of Publicity’’ v An Essay on Political Tactics (1791) je Benthamovo zgodnje poglobljeno delo o publiciteti.3 V njem zagovarja potrebo po publiciteti postopkov politiËnih skupπËin. V izhodiπËu razprave postavlja “zakon publicitete’’ na najbolj pomembno mesto med postopki, ki bi morali voditi delovanje skupπËine: “Preden zaËnemo podrobno obravnavati postopke delovanja skupπËine, postavimo na prvo mesto zakon za zagotavljanje javnega zaupanja […] Ta zakon je zakon publicitete’’ (Bentham, 1791/1994: 581). Vse razprave v skupπËini bi morale biti po Benthamu izpostavljene pogledu javnosti. “Publiciteta vsega, kar se v politiËni skupπËini dogaja, bi morala zajemati: vsebino vsakega predloga, govore ter argumente za posamezen predlog in proti njemu, problem posameznega predloga, πtevilo glasov za in proti, imena predstavnikov skupπËine, ki glasujejo za ali proti, poroËila o predlogih in drugo, kar je sluæilo kot osnova odloËitvi’’ (Bentham, 1791/1994: 589‡590). Da bi bila vsebina zasedanj skupπËine v celoti znana javnosti, bi morali poskrbeti za “avtentiËno objavo razprav skupπËine …; zaposlitev zapisovalcev govorov in ob izpraπevanjih zapisovalcev vpraπanj in odgovorov; strpnost do drugih neavtentiËnih objav o istem vpraπanju; odprtost zasedanj skupπËine za tujce’’ (Bentham, 1791/1994: 591‡592), ne pa tudi æenske (Bentham, 1791/1888: 838). Publiciteta politiËne skupπËine je po Benthamu nujna za vodenje tribunala javnosti k “oblikovanju razsvetljene sodbe’’ (1791/1994: 590): “Ljudje, ki bodo bolj pogosto spremljali javne skupπËine […], bodo sklepali bolj trdne sodbe ‡ πkodljivi predsodki, s 205Druæboslovne razprave, XVIII (2002), 41: 203-214 Podreditev z “razsvetlitvijo’’: Bentham in prosojnost oblasti katerimi bi se branili dræavniki […], bodo izgubili svojo moË. Ljudske mnoæice bodo bolj varne pred zvijaËami demagogov in prevarami goljufov; bolj bodo spoπtovale vélike moæe […] Rezoniranje in razpravljanje bo preæelo vse druæbene razrede’’ (Bentham, 1791/1994: 583). Poleg tega publiciteta ne prinaπa dobrega le vladanim, ampak tudi vladajoËim: “Prav tako, kot si vladani æelijo poznati vodenje vladajoËih, si vladajoËi æelijo poznati resniËne æelje vladanih. Pod vodstvom publicitete je to mogoËe z lahkoto uresniËiti. Javnost ima na voljo vse moænosti za oblikovanje razsvetljenega mnenja, smeri tega mnenja pa ni teæko prepoznati’’ (Bentham, 1791/1994: 584). Vendar pa Bentham ugotavlja, da publiciteta ne zagotavlja, da bo vsak Ëlan javnosti oblikoval razsvetljeno mnenje: “Zaradi nevednosti in strasti veËine, ki javnost sestavlja, je javnost nekompetenten sodnik postopkov politiËne skupπËine. […] Med sto posamezniki bo mogoËe eden, ki bo o vpraπanjih, o katerih razpravlja politiËna skupπËina, sposoben oblikovati razsvetljeno mnenje …’’ (1791/1994: 586). ©e veË, “zaradi poveËanega πtevila objav se bo v primerjavi z dobrimi sodniki’’, predpostavlja Bentham, “poveËalo πtevilo slabih’’ (1791/ 1994: 587). Zaradi tega je javnost nujno razdeliti v tri razrede: v prvem, ki je najπtevilnejπi, se posamezniki le malo zanimajo za javne zadeve, ker “nimajo Ëasa brati, ne prostega Ëasa razmiπljati’’; drugi razred sestavljajo tisti, ki oblikujejo nekakπno sodbo, ki pa ni njihova lastna. Prevzamejo jo od drugih, ker je sami niso sposobni oblikovati; tretji razred sestavljajo tisti, ki “glede na bolj ali manj toËne informacije, ki jim jih uspe dobiti, oblikujejo lastno mnenje’’ (Bentham, 1791/1994: 587). Kateri od teh razredov bo imel od publicitete najveË koristi? Le tretji, razlaga Bentham, “ti so vedno razsojali in bodo razsojali; vendar so zaradi nepopolnih informacij razsojali slabo’’; s pravimi informacijami, “z resniËnimi dokumenti bodo razsojali bolje. »e bo ta razred bolje informiran in bo o zadevah bolje razsojal, bo zagotavljal bolj toËna mnenja razredoma, ki æe oblikovana mnenja sprejemajo. Z oËiπËenjem teh, bomo oËistili druga; z oËiπËenjem izvira, bomo oËistili strugo’’ (Bentham, 1791/1994: 587). Kot je opozoril Cutler, je “Bentham potreboval nadaljnjih trideset let, da je zavrgel idejo, ki je bila znaËilna ideja Ëasa, v katerem je æivel, da je treba upoπtevati le mnenja tistih, ki sodijo, ker ta usmerjajo mnenje’’ (1999: 326). Bentham pripiπe publiciteti pomembno mesto pri oblikovanju razsvetljenega mnenja posameznikov, ki razsojajo, vendar v spisu “Of Publicity’’ podrobneje razpravlja o vlogi publicitete kot sredstvu za nadzorovanje ter discipliniranje vladanih in vladajoËih; publiciteta je sredstvo za doseganje odgovornega delovanja vladajoËih in zaupljivosti vladanih (Gaonkar in McCarthy, 1994: 556). Nadzorovalno in disciplinsko vlogo publicitete izraæa predvsem v prvih dveh izmed πestih razlogov za publiciteto. Prvi razlog je “prisiliti Ëlane skupπËine opravljati njihovo dolænost’’ (1791/1994: 581). Kako to doseËi? Odgovor na vpraπanje je: “veË kot je skuπnjav, ki jim je politiËna oblast izpostavljena, veË razlogov jim je treba naπteti, da se jim uprejo. Ne obstaja bolj trajen in bolj univerzalen razlog, kot je nadzor javnosti. Javnost je tribunal, ki ima veËjo moË kot vsi drugi tribunali skupaj; […] je nepodkupljiv; […] kazni, ki jih nalaga, so neizogibne’’ (1791/1994: 581‡582). Izpostavljenost politiËne oblasti nadzoru javnosti jo disciplinira, “sili opravljati njeno dolænost’’, kajti vsako nepravilnost kaznuje tribunal. 206 Druæboslovne razprave, XVIII (2002), 41: 203-214 Martina Trampuæ Publiciteta politiËne skupπËine omogoËa njeno odgovorno delovanje. Kdor bi se æelel skriti oËem tribunala “ni niti dober, niti pameten Ëlovek ne’’, razlaga Bentham; publicitete bi se branili “hudodelec, ki poskuπa ubeæati roki pravice; tiran, ki poskuπa zaduπiti javno mnenje, ker se boji sliπati njegov glas; bojeË ali len Ëlovek, ki se pritoæuje nad sploπno nezmoænostjo zato, da bi prikril svojo lastno’’ (1791/1994: 582). Drugi Benthamov razlog za publiciteto je “zagotoviti zaupanje ljudi in njihovo strinjanje z zakonodajo’’ (1791/1994: 582). Zaupanje se dosega z razkrivanjem, kajti skrito je vedno nekaj, do Ëesar smo nezaupljivi: “Nezaupljivost se vedno povezuje s skrivnostjo. […] Zakaj bi se skrivali, Ëe niËesar ne skrivamo? Tako kot se nepoπtenost skriva, se nedolænost razkriva …’’ (Bentham, 1791/1994: 582). Z odprto politiko se odpira zaupanje in varnost ne le vladanim, ampak tudi vladajoËim, zato “doseæimo, da bo nemogoËe narediti katerokoli stvar, za katero ljudje ne bi izvedeli ‡ dokaæimo, da jih ne æelimo niti ogoljufati niti presenetiti ‡ vzemimo jim oroæje nezadovoljstva. Javnost nas bo nagradila s πe veËjim zaupanjem. Obrekovanje bo izgubilo svojo moË […] Ne bom zanikal, da se je mogoËe s tajno politiko izogniti kakπnim nevπeËnostim, vendar jih dolgoroËno veË prinese, kot se jim izogne; in da bo od politiËnih vodstev, od katerih bo eno delovalo skrito in drugo odprto, zadnje imelo moË, pogum in spoπtovanje, ki bo nadvladalo vse druge’’ (Bentham, 1791/1994: 583). V boju med svetlobo in temo naj zmaga svetloba, bi dejal Bentham; svetloba je najmoËnejπe oroæje v boju proti nepoπtenosti in nepravilnim dejanjem. Pogled javnosti na eni strani disciplinira delovanje politiËne oblasti, “sili Ëlane skupπËine, da delujejo skladno s svojo dolænostjo’’, na drugi strani pa politiËna oblast z doseganjem “zaupanja in strinjanja z zakonodajo’’ disciplinira javnost samo. Publiciteta tako ne prinaπa izkljuËno koristi ali πkode ne eni in ne drugi strani; dobro na eni strani prinese vedno dobro tudi drugi, vendar “brez publicitete dobro ne more trajati’’, kakor se tudi “zlo z obstojem publicitete ne more nadaljevati’’ (Bentham, 1791/1994: 589). Za prepreËevanje zla, neodgovornega ravnanja predstavnikov politiËne skupπËine je nujno odpreti vrata skupπËine predstavnikom javnosti. Poleg tega je “temeljni razlog za dopuπËanje prisotnosti [javnosti] doseËi zaupanje [ljudi] v poroËanje Ëasopisov. »e bi bila javnost izkljuËena, bi lahko vedno predpostavljali, da resnica ni bila sporoËena ali vsaj, da je bil del resnice prikrit in da je o mnogih stvareh, o katerih javnost ne bo nikoli izvedela, skupπËina razpravljala. Vendar je neodvisno od tega jamstva za ugled Ëlanov skupπËine zelo koristno, Ëe jih sliπijo nepristranske priËe in jim sodi del javnosti, ki se vsak dan zamenja. Prisotnost javnosti je moËan motiv za njihovo medsebojno tekmovanje, hkrati pa je koristna omejitev razliËnih Ëustvenih izbruhov, ki bi jih sproæile razprave’’ (Bentham, 1791/1994: 592). Prisotnost javnosti na zasedanjih politiËne skupπËine pa ni edino zagotovilo za odgovorno delovanje njenih predstavnikov. V An Essay on Political Tactics (1791/1888) Bentham uvaja celo vrsto nadzorovalnih strategij za uravnavanje delovanja posameznega predstavnika politiËne skupπËine (glej tudi Gaonkar in McCarthy, 1994). Dvajseto in triindvajseto poglavje eseja se nanaπa na ureditev sedeæev predstavnikov skupπËine, pravila oblaËenja in zagotavljanje njihove prisotnosti. 207Druæboslovne razprave, XVIII (2002), 41: 203-214 Podreditev z “razsvetlitvijo’’: Bentham in prosojnost oblasti 2. Nadzorovalne strategije za uravnavanje delovanja poslancev V skupπËini z velikim πtevilom poslancev bi sedeæ vsakega izmed njih ne smel biti oznaËen z njegovim imenom: “Vsakdo zasede tisti sedeæ, ki mu glede na proste sedeæe najbolj ustreza. Ta prosti razpored je boljπi od doloËenega iz veË razlogov, predvsem pa zaradi tega, ker omogoËa bolj uËinkovito razpravo’’ (Bentham, 1791/1888: 832). Katero mesto pa bi zavzeli tisti poslanci, ki bi æeleli o zadevi, ki je predmet razprave, spregovoriti? Ali bi bilo bolje, da bi govorili s svojega sedeæa ali da bi stopili pred vse prisotne v skupπËini? “Govornika bi bolje sliπali, Ëe bi stopil na oder, postavljen blizu srediπËa skupπËine, kjer je viden vsem. Razpravi bi bilo mogoËe laæe slediti. Tisti, ki imajo πibkejπi glas, ne bi bili prisiljeni govoriti glasneje, da bi jih sliπali tudi tisti v skupπËini, ki bi zasedli bolj oddaljena mesta …’’ (Bentham, 1791/1888: 834). Ker bi tako govor poslanca z vseh strani skupπËine dobro sliπali, Ëlanom skupπËine ne bi bilo treba razsojati na podlagi mnenj drugih (Bentham, 1791/1888: 840). Poleg tega bi nujnost hoje od sedeæa k odru zmanjπala zmedo, ki bi nastala, Ëe bi vsak poslanec govoril z mesta, kjer sedi, in tudi nepremiπljene besede; hoja od sedeæa k odru je namreË “razmiπljajoËe dejanje, za katerega se poslanec, ki ni dobro premislil, o Ëem bo govoril, ne bo odloËil’’ (Bentham, 1791/1888: 834). Podobno, kot se govornik loËi od drugih prisotnih v skupπËini s tem, ko se povzpne na oder, se poslanci skupπËine z obleko loËijo od predstavnikov javnosti: “obleka sluæi za razloËitev poslancev od gledalcev in lahko prepreËi nepravilno prisvojitev privilegijev; toga lahko [...] sluæi istemu cilju. Ta navidezna enakost brani zasluænega moæa, ki ni bogat, pred nekom, ki se postavlja z bogastvom; obleka lahko, z drugimi besedami, doseæe enakost Ëlanov skupπËine s tem, da prikrije njihove telesne pomanjkljivosti, ki same po sebi ne prinaπajo prednosti; obleka poslanca dosega pri gledalcih obËutek spoπtovanja: Ëlane skupπËine je mogoËe bolje razloËiti od drugih prisotnih na zborovanju …; med razpravo, ko so stranke glede doloËene zadeve prejele skoraj enako πtevilo glasov ter je mogoËe priËakovati podkupovanje in spletkarjenje, obleka sluæi boljπi prepoznavnosti gibov doloËenih Ëlanov, razkrivanju tega, kaj se med njimi dogaja: vsako medsebojno sporoËanje postane bolj vidno in pritegne pozornost javnosti …; v primeru ljudskega nemira, ki mu je izpostavljeno vsako politiËno zborovanje, lahko obleka, ki oznaËuje ugled tistega, ki jo nosi, doseæe njegovo spoπtovanje in mu prinese veËji vpliv za pomiritev nevihte’’ (Bentham, 1791/1888: 835‡836). Obleka razloËuje predstavnike skupπËine od predstavnikov javnosti, prikriva lastnosti, kot so bogastvo ali revπËina doloËenega Ëlana, njegove telesne slabosti, ki pri razpravi o doloËeni zadevi niso pomembne, pritegne pozornost javnosti; poslanca, Ëlana skupπËine je prek obleke mogoËe laæje opazovati. Tako kot obleka tudi govor z mesta, ki je vidno vsem, postavlja poslanca skupπËine v vidno obmoËje, z vidnostjo je zaznamovana njegova prisotnost. Vendar se ji poslanec lahko izogne; vsaka odsotnost, Ëeprav le enega Ëlana zakonodajne skupπËine, pa je zlo, ki prinaπa πtevilne nepravilnosti: moænost goljufij, nezmoænost delovanja skupπËine zaradi nezadostnega πtevila poslancev za veljavnost sprejetih zakonov, prisotnost manj 208 Druæboslovne razprave, XVIII (2002), 41: 203-214 Martina Trampuæ sposobnih poslancev, zmanjπanje vpliva skupπËine na javno mnenje (Bentham, 1791/ 1888: 825). Kako zmanjπati odsotnost poslancev in se s tem izogniti nepravilnostim, ki iz tega izhajajo? Eno izmed sredstev, ki bi poslance odvraËalo od neprisotnosti na zborovanjih zakonodajne skupπËine, je denarna globa; vsak poslanec bi moral ob zaËetku mandata vplaËati doloËeno vsoto denarja, za vsako odsotnost z zborovanja bi se mu od vplaËane vsote odvzelo doloËen znesek (Bentham, 1791/1888: 826). Kako pa zaradi odsotnosti kaznovati bogatejπe poslance, ki jih denarna kazen ne bi prizadela? “Za vsak prekrπek ne bom predlagal veË kot le dan jeËe; tej kazni se bo mogoËe izogniti le, Ëe bo za odsotnost podano legitimno opraviËilo.’’ PrepriËani smo lahko, da bo opraviËilo za odsotnost resniËno, kajti “ni mogoËe priËakovati, da bi [poslanci] zaradi dneva jeËe z laæjo osramotili svoj ugled’’ (Bentham, 1791/1888: 827). Sredstvom za zmanjπevanje odsotnosti bi Bentham dodal seznam, v katerem bi bili natanËno zapisani vsi primeri odsotnosti: “imena odsotnih, datum odsotnosti, kazen, ki so jo za odsotnost prejeli, ali opraviËilo, ki so ga za odsotnost podali’’, in najbolj pomembno, ob koncu vsakega zasedanja bi bili seznami objavljeni in na vpogled javnosti (Bentham, 1791/1888: 827). Nepravilnosti delovanja skupπËine ni mogoËe odpraviti le z uvedbo kazni za odsotnost poslancev, z vstopom javnosti v skupπËinsko dvorano, s pravili, ki doloËajo, kako naj bi se poslanec v skupπËini vedel in oblaËil, ampak tudi z organizacijo prostora. Ali drugaËe, organizacija prostora zasedanja skupπËine je kljuË, ki odpira vrata vseh vrat skupπËine, vseh pravil, ki zagotavljajo njeno nemoteno in uËinkovito delovanje. Dvorana naj bo “kroæne oblike, s stopnicami, ki se vzpenjajo kot v amfiteatru; sedeæ predsednika naj bo postavljen tako, da lahko vidi celotno skupπËino in je viden …; imeti mora tribune za gledalce in posluπalce; posebno tribuno za novinarje’’ (Bentham, 1791/1888: 841). Tako organizirana skupπËina bi imela veliko moË pri zagotavljanju urejenega delovanja; predsednikov pregled nad dogajanjem skupπËine bo onemogoËil, da bi priπlo do nereda, Ëe bi se le del skupπËine izmaknil njegovemu pogledu (Bentham, 1791/1888: 840‡841). Delovanje skupπËine, pravila, ki urejajo njen prostor ter vedenje njenih Ëlanov in drugih subjektov znotraj nje, je mogoËe primerjati s prostorom in pravili, ki urejajo delovanje Panoptikona; zgradbe, ki si jo je v svojem delu Panopticon; or, The Inspection- House (1787/1995),4 Bentham zamislil kot zapor in kot vsako drugo zgradbo, v kateri bi æeleli obdræati pod nadzorom doloËeno πtevilo ljudi.5 Kot je zapisal æe na naslovni strani, je idejo novega naËela konstrukcije mogoËe uporabiti posebno za gradnjo kazenskih institucij, zaporov, tovarn, zavetiπË, noriπnic, bolniπnic, πol; “s preprosto idejo v arhitekturi’’ je mogoËe doseËi moralnost prebivalstva, ohraniti zdravje, okrepiti industrijo, razπiriti znanje, utrditi gospodarstvo (Bentham, 1787/1995: 31). Podobno bi lahko dejali, da je mogoËe s preprosto idejo v arhitekturi doseËi odgovorno delovanje predstavnikov skupπËine ‡ v skladu z njihovo dolænostjo, ki jo imajo do javnosti, ki jih je izbrala. 209Druæboslovne razprave, XVIII (2002), 41: 203-214 Podreditev z “razsvetlitvijo’’: Bentham in prosojnost oblasti 3. Primerjava Benthamovih naËel za discipliniranje poslancev in zapornikov Med Benthamovimi naËeli za zagotavljanje urejenega delovanja skupπËine in vedenja njenih predstavnikov je mogoËe najti πtevilne podobnosti z delovanjem zapora in urejanja vedenja zapornikov, kot sta pokazala tudi Gaonkar in McCarthy (1994). Pravila, ki urejajo delovanje skupπËine, organiziranost prostora, namestitev poslancev, njihovo obleko, zagotavljanje prisotnosti, se ne razlikujejo od pravil, ki doloËajo namestitev zapornikov, njihovo obleko in zagotavljanje njihove prisotnosti, prepoznavnosti. Cilj je isti: razkriti objekt opazovanja, da bi njegovo vedenje uskladili s tistim, kar se od njega priËakuje. Podobno, kot je skupπËina kroæne oblike, obdana s tribunami, ki se vzpenjajo proti vrhu, in s predsednikom v njenem srediπËu, je zapor okrogla zgradba, s celicami v vsakem nadstropju in nadzornikovo loæo v njenem srediπËu. Nadzornik zapora in predsednik skupπËine imata podobno nalogo: tako, kot si nadzornik prizadeva doseËi odgovorno vedenje zapornikov ‡ vedenje v skladu s programom njihove prevzgoje, si predsednik prizadeva doseËi odgovorno vedenje Ëlanov skupπËine ‡ vedenje v skladu z dolænostjo, ki jo opravljajo. Podobno nalogo ima javnost: javnost, ki ji je dovoljen vstop v skupπËino, nadzoruje Ëlane skupπËine in njihovega predsednika, javnost, ki ji je dovoljen vstop v zapor, nadzoruje zapornike in njihovega nadzornika; “oko javnosti nadzira notranje oko’’ (Miller, 1981: 21). Prav tako, kot je sedeæ predsednika nameπËen v srediπËe, tako da lahko vidi celotno skupπËino in je viden, je nadzornikova loæa nameπËena v srediπËe, tako da ima nadzornik “pregled nad vsemi celicami zapora in ga iz celic zaporniki hkrati tudi vidijo’’ (Bentham, 1791/1995: 103).6 Vendar gre za pomembno razliko. Medtem ko je predsednik skupπËine realno prisoten in viden, “vidi in je viden’’ (Bentham, 1791/1888: 841), nadzorniku zapora ni treba nujno izpolnjevati tega pogoja: svojo loæo lahko zapusti, ne da bi zaporniki njegovo odsotnost opazili. To je mogoËe doseËi s posebno napravo, lanterno, v katero na mesto nadzornika posadimo “neprosojni predmet, ki prikrije njegovo odsotnost’’ (Bentham, 1791/1995: 106). Nadzornikovo telo je tako v loæi vidno le “kot obris, senca, kot neprosojen temen madeæ’’ (BoæoviË, 1994: 69). S tem pri zapornikih doseæemo vtis, da je nadzornik nenehno prisoten; da postanejo “prepriËani, da je vse, kar naredijo, znano, Ëeprav to morda ni res’’ (Bentham, 1787/1995: 94). »e je Bentham vlogo vselej prisotnega in nevidnega pogleda panoptikona pripisal nadzorniku, bi bilo mogoËe v skupπËini to vlogo prej pripisati javnosti: predstavnikom javnosti in tiska oziroma publiciteti skupπËinskih zasedanj. Bentham bi moral na panoptiËni stol predsednika skupπËine namestiti javnost. Publiciteta skupπËinskih zasedanj in tisk kot njen osnovni instrument je namreË po Petersu tisti, ki deluje kot “moralni urejevalec, popravljalec neracionalnega delovanja ne le za Ëlane skupπËine, ampak za Ëlane celotnega druæbenega telesa’’ (1993: 550). Takπno vlogo bi lahko pripisali tudi publiciteti, odprtosti zapora javnosti. S tem, ko bi æe sama zgradba, ki bi bila postavljena v okolico glavnega mesta kake dræave, kjer se zbirajo najveËje skupine ljudi (Bentham, 1830), “zbujala odreπilno grozo’’ (Miller, 1981: 210 Druæboslovne razprave, XVIII (2002), 41: 203-214 Martina Trampuæ 24), pogled vanjo pa pokazal na kazen za zloËin (Bentham, 1830), bi moralizirali prebivalstvo, pogled javnosti pa bi na drugi strani okrepil obËutek sramu pri zapornikih in tako stopnjeval njihovo moralizacijo (Miller, 1981: 21). Proces moralizacije bi deloval neposredno na zapornike in posredno na obiskovalce (Miller, 1981: 20). V program prevzgoje zapornikov bi Bentham uvedel tudi zapisovanje njihovega vedenja: “Izbral bi si [...] zapornika. Neprestano bi pazil nanj. Opazoval bi ga vse dotlej, dokler ne bi opazil prekrπka. Tega bi si nato zapisal. PoËakal bi na naslednjega: tudi tega bi si zapisal. To bi poËel ves dan. [...] Naslednji dan bi mu pokazal seznam prekrπkov. ‡ Mislil si, da boπ ostal neopaæen: vidiπ, kako si se zmotil. DrugiË te bom pustil to poËeti dva ali pa deset dni: dlje kot boπ tako ravnal, teæja kazen te bo doletela. To naj bo vsem za zgled; v tej hiπi ni mogoËe nekaznovano greπiti’’ (Bentham, 1791/1995: 105). Podobno, kot bi Bentham kaznoval zapornika za vsak prekrπek, bi za prekrπek kaznoval poslanca. Vsako njegovo odsotnost z zborovanja in kazen zanjo bi zapisal v seznam in ga ob koncu zasedanja oddal v javnost. NaËelo je isto: noben prekrπek ne ostane skrit, nobeni kazni za prekrπek se ni mogoËe izogniti; nad vsakim korakom zapornika ali poslanca bdi nadzornik in si zapisuje njegova dejanja. Da se poslanec in zapornik ne moreta izogniti nadzoru, sluæi tudi obleka, ali drugaËe, objekt opazovanja postane zaradi obleke bolj viden. »e poslanca njegova obleka v skupπËini razloËuje od drugih prisotnih v skupπËini in je v prvi vrsti namenjena prehodnemu vtisu (prepoznavnosti poslanca v skupπËini), pa je cilj zaporniπke obleke doseËi trajni vtis in ga s tem razloËiti od drugih: “Zaporniki panoptikona bodo podvræeni [...] konkretni diferenciaciji, ki naj jih reπi skuπnjav pobega: moπki bodo imeli rokave neenake dolæine: levi rokav obiËajen, desni pa nikakor ne daljπi od rokava æenske obleke. Laket leve roke bo tako svetlejπa od desne, kar bo delovalo kot neke vrste naravno tetoviranje, ki je za dolgo Ëasa neizbrisno’’ (Miller, 1981: 27). Ob pobegu bo zapornika prav ta oznaËba razlikovala od drugih ljudi in pritegnila njihovo pozornost. »e sem torej rekla, da je namen poslanËeve obleke razloËiti poslanca od drugih znotraj skupπËine, je mogoËe trditi, da je namen zaporniπke obleke razloËiti zapornika predvsem od drugih zunaj zapora. Vendar trajni vtis, ki ga obleka doseæe pri zaporniku, lahko tudi pri poslancu zamenja prehodnega: ker je poslanec zaradi obleke v skupπËini bolje razpoznaven, so bolje razpoznavna tudi njegova dejanja ‡ ki jih spremlja javnost: Ëe so zapornikova dejanja zunaj zapora prepoznana zaradi telesnega znamenja, so poslanËeva dejanja zunaj skupπËine prepoznana zaradi zapisa v tisku. Pri uravnavanju vedenja poslancev in zapornikov (z obleko, kaznovanjem za prekrπke, njihovo namestitvijo v prostoru) obstajajo, kot smo videli, πtevilne podobnosti. Temeljni cilj publicitete skupπËine in zapora pa je dejansko enak: z vidnostjo doseËi disciplinirano vedenje objekta opazovanja. Vendar Benthamovih idej o nadzorovanju poslancev in zapornikov ne smemo razumeti kot ideje, ki si jih je Bentham zamislil izkljuËno zaradi æelje po discipliniranju doloËenega posameznika, ampak jih moramo videti v luËi utilitaristiËnega cilja, da je najboljπe dejanje tisto dejanje, ki neËemu koristi, ki prinese najveË sreËe najveËjemu πtevilu ljudi (Bentham, 1789/1973: 290‡291). Tudi pri sestavljanju pravil zapora in politiËne skupπËine je Bentham ostajal zvest temu naËelu: Ëe bi publiciteta zapora na prvi ravni sluæila nadzorovanju zapornikov, bi 211Druæboslovne razprave, XVIII (2002), 41: 203-214 Podreditev z “razsvetlitvijo’’: Bentham in prosojnost oblasti na drugi sluæila nadzorovanju javnosti; s tem, ko bi stopnjevala moralizacijo zapornikov, bi stopnjevala moralizacijo obiskovalcev ‡ prepreËila bi nove prestopke, s Ëimer bi prispevala k dobremu druæbe (Bentham, 1830). Publiciteta politiËne skupπËine bi na drugi strani sluæila nadzorovanju poslancev in javnosti; osrednjo vlogo pri uravnavanju vedenja poslancev in javnosti bi nosil tisk. Tisk bi imel nalogo ne le zagotavljati informacije, ampak usklajevati celotno druæbeno telo. Kajti kot je dejal Peters (1993: 550), Ëe bi bila vsa dejanja izpostavljena pogledu tiska, se nemoralna dejanja ne bi dogajala. Nemoralno dejanje bi namreË “vægalo javno mnenje’’ (Peters, 1993: 549), ukrep javnega mnenja pa bi prepreËil njegovo ponovitev: naredil bi “druæbo transparentnih src in dobrih dejanj’’ (Peters, 1993: 550). 4. Prosojnost kot edina moænost odgovornega delovanja oblasti Kako daleË seæe Benthamova obsesija s prosojnostjo, z izpostavljenostjo javnemu mnenju, mogoËe najlepπe kaæe to, da pri njem niti po smrti ne uidemo ‡ ne le javnemu mnenju, ampak dobesedno oËesu javnosti! Kot namreË beremo v njegovem zadnjem delu Auto-Icon (glej BoæoviË, 1999), mrtvih po smrti ne bi smeli kar enostavno pokopati, ampak bi morali njihova telesa ohraniti, razstaviti in tako izpostaviti javnemu mnenju prihodnjih generacij (kot je sploπno znano, je on sam to tudi storil s svojim lastnim telesom, ki ga je mogoËe πe danes videti razstavljenega na University College v Londonu) ‡ kar pa ne bi imelo samo Ëisto utilitarnih implikacij (kot je denimo uporaba mrtvih teles za medicinske pridobitve7 ali denimo, da bi na ta naËin odpadla potreba po nagrobnikih, kipih, portretih itn.); kar bi namreË s tem dosegli bi bilo zlasti to, da bi na ta naËin lahko mi sami dejavno sooblikovali javno mnenje o nas samih tudi po smrti. Kot reËe sam Bentham: “javno mnenje lahko popravlja svoje lastne napake’’ in kot primer navaja Sokrata in pravi, Ëe bi bilo njegovo telo ohranjeno in razstavljeno v British Museum, bi se lahko kdorkoli na lastne oËi prepriËal, ali je Ksenofontova relativno nenaklonjena karakterizacija Sokrata upraviËena, ali pa je bil nemara res tak, kot nam ga v svojih dialogih slika Platon (glej BoæoviË, 1999). Benthamove ideje o uporabi mrtvih teles za æive, prosojnosti smrti in æivljenja, se niso uresniËile ‡ kot vemo so se na ogled “javnemu mnenju’’, kot nas o tem pouËi BoæoviË (1999: 82), postavili le Lenin, Ho ©i Minh, Mao Zedong, Kim Il Sung in morda πe kdo ‡ pa πe te, z izjemo Benthama, javnost lahko vidi kot mrtve in ne, kot je æelel Bentham, kot æive (Ëeprav se tudi pri njem “preobrazba mrtvega telesa v æivo’’ ni posreËila), ravno tako kot se niso uresniËile Benthamove ideje o prosojnosti politiËne oblasti oziroma s projektom Panoptikona prosojnosti druæbe v celoti. Ironija posebne vrste je, da je Benthamovo nezaupanje do izvrπne oblasti ‡ ki za sabo potegne aplikacijo principov panoptizma tudi na samo to oblast ‡ rezultat muËnega poniæevanja, kateremu je bil sam izpostavljen ob sreËanju z vladno birokracijo, ko je dvajset let ‡ zaman ‡ hodil od vrat do vrat po Whitehallu in poskuπal pridobiti naklonjenost in podporo vlade za svoj prvi panoptiËni projekt, tj. za zapor. Ko je projekt panoptiËnega zapora enkrat propadel, je Bentham verjel, da je lahko propadel samo zaradi sektaπkih interesov, 212 Druæboslovne razprave, XVIII (2002), 41: 203-214 Martina Trampuæ notranjih nesoglasij ‡ skratka, prav zaradi neprosojnosti same oblasti, saj je naËrt sam po sebi vendar dober in bi ljudem prinesel neizmerno korist itn. Skratka, ko zaradi neprosojnosti oblasti spodleti prva realizacija principov panoptizma, Bentham te iste principe prenese na samo to oblast.8 »e so bile Benthamove zahteve po prosojnosti politiËne oblasti aktualne ob koncu 18. stoletja ‡ An Essay on Political Tactics, kjer je Bentham zapisal svoje temeljne ideje o delovanju politiËne skupπËine je izπel kot odgovor na francosko revolucijo (Cutler, 1999: 325) ‡ danes niso niË manj aktualne ali zanimive. V obdobju informacijske in komunikacijske tehnologije, veËjih moænosti po nadzorovanju politiËne oblasti, se zdijo njegove zahteve po prosojnosti politiËne oblasti laæje uresniËljive. Vendar teoretiki druæbenega nadzorovanja (na primer Staples, 1999; Whitaker, 1999; Norris in Armstrong, 1999) dokazujejo nasprotno: nova informacijska in komunikacijska tehnologija je uporabljena predvsem za razkrivanje vladanih in ne vladajoËih. Kaj bi ob tem dejstvu dejal Bentham, ko bi videl, da niti tisk ne nove tehnologije niso uspele uresniËiti tistega, v kar je verjel: razkriti politiËno oblast z namenom, da bi druæbo obvarovali pred njenimi zlorabami. Zahvala: Miranu BoæoviËu se zahvaljujem za vrsto komentarjev pri pripravi Ëlanka. Opombe 1. Prim. Janet Semple, Bentham’s Prison, Oxford University Press, Oxford 1993, str. 318. 2. Prim. Janet Semple, Bentham’s Prison, Oxford University Press, Oxford 1993, str. 296. 3. Za analizo Benthamovega dela An Essay on Political Tactics sem uporabljala drugo poglavje omenjenega dela “Of Publicity’’, objavljeno v Public Culture, 6 (3/1994), str. 581‡595, in “La tattica parlamentare’’, ki je v ital. jezik skoraj v celoti prevedeno navedeno delo, ki je izπlo v: A. Brunialti (ur.), Scelta collezione delle piu importanti opere moderne italiane e straniere di scienze politiche, Unione tipografico, Torino 1888, str. 729‡841. 4. Benthamovo delo Panopticon; or, The Inspection House (1787) je pod naslovom “Panopticon Letters’’ objavljeno v: M. BoæoviË (ur.), The Panopticon Writings, Verso, London 1995, str. 31‡95 (o podrobnostih glede objave glej BoæoviË, 1995: 1). 5. Hume (1973, 1974) in Semple (1992) sta v svojem delih podrobno prouËila Benthamov Panoptikon. 6. Gre za Benthamovo delo Postscript, Part I. (1791), katerega del je pod naslovom “Selections From Postscript I.’’ objavljen v: M. BoæoviË (ur.), The Panopticon Writings, Verso, London 1995, str. 97‡114 (za podrobnosti glede objave glej BoæoviË, 1995: 1). 7. Vedeti moramo, da so bili posegi v mrtvo telo v Veliki Britaniji v Benthamovem Ëasu prepovedani, da je teles za medicinske raziskave primanjkovalo, oziroma so bili dovoljeni le na telesih obsojenih in obeπenih morilcev (glej delo Ruth Richardson Death, Dissection and the Destitude, Routledge & Kegan Paul, London 1987; navedeno po BoæoviË, 1999: 74‡77). Primerjaj tudi Richardson in Hurwitz, 1987. 8. Prim. Janet Semple, Bentham’s Prison, Oxford University Press, Oxford 1993, str. 322. 213Druæboslovne razprave, XVIII (2002), 41: 203-214 Podreditev z “razsvetlitvijo’’: Bentham in prosojnost oblasti Literatura Bentham, Jeremy, “Panopticon Letters’’ (1787), v: M. BoæoviË (ur.), The Panopticon Writings, Verso, London 1995, str. 31‡95. Bentham, Jeremy, An Introduction to the Principles of Morals and Legislation (1789), Anchor Press, Doubleday 1973. Bentham, Jeremy, “La tattica parlamentare’’ (1791), prev. G. Poudra in E. Pierre, v: A. Brunialti (ur.), Scelta collezione delle piu importanti opere moderne italiane e straniere di scienze politiche, Unione tipografico, Torino 1888, str. 729‡841. Bentham, Jeremy, “Selections From Postscript I.’’ (1791), v: M. BoæoviË (ur.), The Panopticon Writings, Verso, London 1995, str. 97‡114. Bentham, Jeremy, “Of Publicity’’ (1791), Public Culture, 6 (3/1994), str. 581‡595. Bentham, Jeremy, Constitutional Code (1822), ur. F. Rosen in J. H. Burns, Clarendon Press, Oxford 1983. Bentham, Jeremy, The Rationale of Punishment (1830), ur. R. Heward. Pridobljeno septembra 1999 s spletne strani http://www.la.utexas.edu/labyrinth/rp/index.html. BoæoviË, Miran, “Bog v Benthamovem panoptikonu’’, Razpol, 8 (1994), str. 57‡83. BoæoviË, Miran, “An utterly dark spot’’, v: M. BoæoviË (ur.), The Panopticon Writings, Verso, London 1995, str. 1‡27. BoæoviË, Miran, “Benthamova avto-ikona, ali o nadaljnji uporabnosti mrtvih za æive’’, Problemi, 37 (7‡8/1999), str. 69‡90. Cutler, Fred, “Jeremy Bentham and The Public Opinion Tribunal’’, Public Opinion Quarterly, 63 (1999), str. 321‡346. Foucault, Michel, “Oko oblasti’’, prev. B. »ibej idr., v: M. Dolar (ur.), Vednost ‡ oblast ‡ subjekt, Krt, Ljubljana 1991, str. 41‡56. Gaonkar, Dilip Parameshwar in Robert J. McCarthy, jr., “Panopticism and Publicity: Bentham’s Quest for Transparency’’, Public Culture, 6 (3/1994), str. 547‡578. Habermas, Jürgen, Strukturne spremembe javnosti (1962), prev. I. ©tandeker, ©kuc, Ljubljana 1989. Harrison, Ross, Bentham, Routledge & Kegan Paul, London 1985. Hume, L. J., “Bentham’s Panopticon: An Administrative History I.’’, Historical Studies, 15 (61/ 1973), str. 703‡721. Hume, L. J., “Bentham’s Panopticon: An Administrative History II.’’, Historical Studies, 16 (62/ 1974), str. 36‡54. Miller, J.-A., “Despotizem koristnega: panoptiËni stroj Jeremije Benthama’’, Problemi, Razprave, 6‡8 (1981), str. 17‡35. Norris, Clive in Gary Armstrong, The Maximum Surveillance Society: The Rise of CCTV, Berg, New York 1999. Peters, John Durham, “Distrust of Representation: Habermas on the Public Sphere’’, Media, Culture and Society, 15 (1993), str. 541‡571. Richardson, Ruth in Brian Hurwitz, “Jeremy Bentham’s Self Image: An Exemplary Bequest for Dissection’’, British Medical History, 295 (1987), str. 194‡199. Semple, Janet, “Foucault and Bentham: A Defence of Panopticism’’, Utilitas, 4 (1/1992), str. 105‡120. 214 Druæboslovne razprave, XVIII (2002), 41: 203-214 Martina Trampuæ Semple, Janet, Bentham’s Prison, Oxford University Press, Oxford 1993. Staples, William G., The Culture of Surveillance: Discipline and Social Control in the United States, St. Martin’s Press, New York 1997. Whitaker, Reg, The End of Privacy: How Total Surveillance Is Becoming A Reality, The New Press, New York 1999. AvtoriËin naslov: mag. Martina Trampuæ, Borisa Kalina 73 5250 Solkan e-mail: martina.trampuz@guest.arnes.si Rokopis prejet januarja 2002, dokonËno sprejet septembra 2002. Po mnenju uredniπtva je Ëlanek uvrπËen v kategorijo: izvirni znanstveni Ëlanek (s kvalitativno argumentacijo).