LETO IV. ST. 45 (190)/TRST, GORICA ČETRTEK, 25. NOVEMBRA 1999 SETTIMANALE SPEDIZ. IN A.P. - 45% - ART. 2 COMMA 20/b LECGE 662/96 - FILIALE Dl GORIZIA ISSN 1 124 - 6596 LIR/0,77 € NOVI GLAS JE NASTAL Z ZDRUZITVIJO TEDNIKOV KATOLIŠKI GLAS IN NOVI LIST 11. JANUARJA 1996 ODPRTO PISMO SSk DRŽAVNEMU SEKRETARJU REPUBLIKE SLOVENIJE ■ FRANCU JURIJU ■ Prebrali smo vaš intervju v petkovi prilogi Primorskih novic Sedmi val in ne moremo prikriti presenečenja nad vašimi izjavami, ki so neresnične, zavajajoče in mestoma tudi žaljive do nas, pripadnikov slovenske manjšine v Italiji in predstavnikov stranke Slovenske skupnosti. Najprej trdite: "Očitno je, da zakona, tako kot ga predvideva Masellijev osnutek, ne želi vsaj del stranke Slovenske skupnosti...", kar ne ustreza resnici, saj je naša stranka v celoti in enotno prepričana, da je Masellijev osnutek nesprejemljiv vsaj v dveh bistvenih elementih: ker ne predvideva območja, na katerem naj bi se izvajala zaščitna določila iz tega zakona, in prepušča izbiro paritetni komisiji, ki je sestavljena v taki obliki, da nimamo nobenega jamstva, da bodo dejanski interesi slovenske manjšine v njej enakopravno zastopani, kaj šele prevladujoči. Masellijev osnutek skratka ne upošteva nekoč enotne zahteve slovenske manjšine, ki jo je vseboval tudi predlog pokojnega senatorja Bratine, da se v zakonu izrecno navedejo občine v vseh treh pokrajinah, kjer smo Slovenci zgodovinsko prisotni. Poleg tega zakon ne predvideva zadovoljivih jamstev glede izvolitve Slovencev v upravne organe (občine, pokrajine, Gorske skupnosti, Dežela, itd.) in parlament. Ni res torej, da zakona nočemo, zahtevamo pa, da se v teh točkah popravi. Nočemo drobtinic in ne nameravamo dajati Italiji alibijev; ne sprejemamo pa niti površnih ocen o njegovi vsebini, ki žal prihajajo tudi iz Slovenije. Še manj pa sprejemamo navidezno alternativo: Masellijev osnutek ali nič, pred katero nas radi postavljate in ki ne ustreza resnici, saj je jasno, da italijanski parlament lahko odobri dober zakon ali pa ne, lahko odobri Masellijev predlog ali kaj drugega, ne glede na to, kar bo rekla SSk! Slovenski državni zbor je aprila letos sprejel resolucijo, ki vas kot državnega sekretarja na zunanjem ministrstvu politično obvezuje ob dejstvu, da je bila sprejeta soglasno in v celoti povzema naše zgoraj navedeno stališče. Ugotavljam pa, da v bistvu zastopate drugačna stališča. Motite se, če mislite, da bi načelno priznanje obstoja Slovencev v videmski pokrajini, ki ga navaja 1. člen Masellijeve-ga osnutka, lahko samo na sebi prineslo kaj konkretnega. Izvajanje zaščitnih določil zakona bo namreč odvisno do vključitve vsake posamezne občine ali njenega dela v seznam t.i. zaščitenega območja, ki ga bo morala odobriti navedena "paritetna" komisija. Na podlagi zadnjega objavljenega Ma-sellijevega osnutka bo morala tak predlog najprej odobriti vsaj 1/3 občinskih svetovalcev (svetnikov) vsake občine. Poslanec Maselli pa je sedaj sogovorniku in glasniku SSk v poslanski zbornici posl. Caveriju obljubil, da bo pogoj 1/3 svetovalcev omehčan tako, da bo kvorum znižan na 1/4 in da naj ne bi bil več edini pogoj za odločitev komisije o vključitvi neke občine v seznam. To pa je, če dovolite, rezultat prizadevanj naše stranke, ko smo na zadnjem, žal edinem, srečanju poslancu Maselliju dokazali, da na podlagi njegovega prejšnjega predloga ne bi prišla v poštev niti občina Gorica, saj v goriškem občinskem svetu - verjetno tega ne veste - danes ne razpolagamo z 1/3 svetovalcev, ki bi bili pripravljeni na glasovanje v to smer. STRAN 13 DR,. BERNARD ŠPACAPAN DEŽELNI PREDSEDNIK SSk KAJ DELATA RIM IN LJUBLJANA? N/ N/ ZAŠČITA PA ČAKA... ANDREJ BRATUŽ Predsednik poslanske zbornice Violante je pred kratkim pisal deželnemu vodstvu Slovenske skupnosti v zvezi s parlamentarnim postopkom našega zaščitnega zakona. Povedal je v bistvu, daje zdaj - zaradi proračunske razprave - vse drugo odloženo in da bo zato verjetno obravnava o zaščitnem zakonu za slovensko manjšino na dnevnem redu šele ... januarja leta 2000. Medtem ima pa sedaj senat spet na dnevnem redu splošni zakon za jezikovne manjšine v Italiji, ki gaje poslanska zbornica sicer že odobrila. Kaže torej, da bo ta okvirni zakon (ki sicer formalno zadeva tudi Slovence) le prišel skozi. Nas pa specifično zadeva zakonska zaščita, ki jo posebej obravnavajo v poslanski zbornici s sedaj poenotenim zakonskim osnutkom Maselli, tako imenovanem po glavnem poročevalcu večine. Težko je danes na tem mestu zapisati kaj posebno novega. Kar zadeva naša stališča s tem v zvezi, je itak že znano. Večina seje strnila o-krog Masellijevega osnutka, ki sicer še zdaleka ni idealen, saj pušča odprta razna pomembna vprašanja, kot soo-zemeljska porazdelitev, raba jezika in razni drugi problemi. Verjetno pa bo le prišlo do sprejetja tega zakonskega osnutka z morebitnimi izboljševal nimi dopolnili. Desna opozicija pa je v bistvu nasprotna že samemu zakonu, saj meni, da je slovenska manjšina že itak dovolj zaščitena in da bi bilo kvečjemu treba povezati v celoto že obstoječe zakonske ukrepe države oz. dežele. Sicer pa desnica še vedno vztraja na načelu preštevanja manjšine. Slovenci v Italiji smo seveda z vsem tem odločno nezadovoljni. Izgleda, da je problem slovenske manjšine ne- kak vroč kostanj, ki se ga vsi izogibajo in ga skušajo predati drug drugemu. To pa seveda kaže veliko neodgovornost italijanskega parlamenta oz. političnih sil nasploh, ki bi se rade čimprej znebile tega zanje motilnega elementa. Kaj zato ukrepati? Naša matična država je v vsej tej zadevi verjetno preveč previdna in neodločna. Težko bi lahko tu zabeležili isto odločnost in politično voljo za rešitev vprašanja slovenske manjšine v Italiji, kot gaje pred dolgimi leti pokazalaAv-strija v odnosu do južnotirol-ske manjšine v Bocnu, ko je nato dunajska vlada celotno vprašanje prenesla v Organizacijo združenih narodov. INTERNACIONALIZACIJA PROBLEMA Gotovo je, da stvarnost ju-žnotirolske manjšine v Italiji in problem slovenske manjšine nista v vsem enaka. Juž-notirolski Nemci so v bocen- ski pokrajini velika večina prebivalstva in tako je imela Avstrija tudi s podporo nemških politikov v takratni Zvezni republiki Nemčiji (zlasti na Bavarskem) veliko pogajalno moč v odnosu do Rima. Res je tudi, daje vse do padca berlinskega zidu Jugoslavija le bila komunistična država in torej njeni - sicer blagi - protesti niso v večnem mestu nikoli naleteli na ugoden odmev. Sedaj je drugače. Republika Slovenija je danes demokratična država na pragu Evropske u-nije in zato čisto upravičeno pričakuje, da se njen glas u-pošteva tudi v mednarodnih odnosih. Glas Slovenije pa ni dovolj močan, da bi primerno odjeknil v Rimu. Želeti bi bilo, da bi Ljubljana bolj energično postavljala svoje zahteve za obrambo slovenske narodne skupnosti v Italiji. Večkrat ježe izšla iz naših vrst ideja o internacionalizaciji problema Slovencev v Ita- liji. Tudi parlament republike Slovenije je o tem že razpravljal. Zato menimo, da bi danes morala to zahtevo dejansko postaviti. Vsa slovenska politična javnost je odločno obsodila ta ponovni premik razprave o naši zaščiti. Nismo pa slišali niti besede od strani tistih, ki bi morali v prvi vrsti zastaviti tu svoj glas. To je na primer goriški senator in evropski poslanec, ki verjetno nima za potrebno nastopiti v tem za nas odločilnem trenutku. Večkrat smo že pisali o Evropi in njenih kriterijih za manjšinsko zaščito. Danes obstajajo poleg evropskega parlamenta tudi razni drugi organi, kamor se lahko države ali posamezniki pritožijo o zadevi kršenja raznih pravic. Tako imamo tudi evropsko sodišče, pa še kaj drugega. Res, da Slovenija ni še polnopravna članica Evropske unije. Morda bi zato bolj uspešno odmevala pritožba na zadevne organe OZN. Zato lahko rečemo Ie:Videantcon-sules... PO CECILIJANKI '99 Zadnjo nedeljo se je zaključila letošnja 41. izdaja zborovske revije, posvečena sv. Ceciliji, zavetnici glasbe in petja. Na tej prestižni in obenem priljubljeni pevski manifesta- ciji so sodelovali pevski zbori iz treh pokrajin naše dežele -kjer živijo Slovenci -, in sicer iz Gorice, Trsta in Vidma. Poleg teh so nastopili še zbori iz bližnje Slovenije in iz Koro- A f* Zbor Lojze Bratuž na letošnji Cecilijanki (Foto Sclauzero) 1 AB / STRAN 11 Jošt Žabkar NOVI NEMŠKI PREDSEDNIK EU Viljem Žerjal OB PRVI ADVENTNI NEDELJI E!V Jurij Paljk / pogovor Hi ! MARJAN BREŠČAK Ivan Žerjal / intervju’ RACO ŠTOKA Danijel Devetak / pogovor p. tomAš špidlik Vladna večina sopiha, težko sopiha: preveč je prepirov. Danes zakrpaš obleko, šivi pa popustijo že jutri... (Oscar Luigi Scalfaro) SOVODNJE V KNJIGI IN GRBU I Igor Devetak / pogovor [VILI PRINČIČ O BRATIH RUSJAN Matjaž Rustja BENEČIJA VČERAJ, DANES, JUTRI I Tatjana Gregorič [SKLADATELJ ALOJZ AJDIČ NA OBISKU Erika Jazbar SALVATORE VENOSI ŽIV V NAŠIH SRCIH Marjan Drobež V POSTOPKU ZAKON O NUKLEARKAH Mara Petaros IZRAČUN NOVEMBRSKIH PREDUJMOV ČETRTEK 25. NOVEMBRA 1999 ške. Sodeloval pa je tudi italijanski zbor kot predstavnik zveze USCI. V soboto zvečer je v imenu prireditelja (ZSKP) navzoče pozdravila Anka Černič, v nedeljo pa je spregovoril predsednik Zveze dr. Damjan Paulin in poudaril zlasti pomen, ki ga ima goriška zborovska revija v našem mestu in sploh v slovenskem prostoru. Sobotnega koncerta se je udeležil tudi goriški nadškof msgr. Dino De Antoni v spremstvu škofovega vikarja za Slovence msgr. Oskarja Simčiča in tako pokazal svoje zanimanje za veliko slovensko kulturno manifestacijo v Gorici. Napovedovali so Valentina Pahor, Silvana Vogrič in Jan Leopoli. Oba večera je bila udeležba zelo številna. NOVI CENA 1500 ČETRTEK 25. NOVEMBRA 1999 IZJAVA DEŽELNEGA TAJNIŠTVA SSk ZA DOBER ZAŠČITNI ZAKON Deželno tajništvo Slovenske skupnosti se je sestalo na redni mesečni seji 18. t.m. Na dnevnem redu je bila tudi točka, ki je za Slovence v Italiji posebno pereča. Grezaza- zaščito slovenske narodnostne skupnosti, ki živi v Italiji. Prisotni so podčrtali dejstvo, da se že preveč časa širijo v našem zamejskem in širšem slovenskem prostoru govorice in glasovi, češ da bi bila SSk proti sprejemu Ma-sellijevega predloga, ki čaka na boljše čase v hodnikih italijanske poslanske zbornice. SSk jasno in odločno zavrača omenjene žaljive očitke, saj je edina slovenska stranka Slovencev, ki živimo v Italiji, v tem razdobju že večkrat pokazala in dokazala, da se zavzema predvsem za dober zakon, tak, ki bi nudil italijanskim državljanom slovenske narodnosti dejanska zaščitna določila, vredna njihovega dostojanstva. V ta namen so se predstavniki SSk sestali v Rimu s poročevalcem Masellijem, angažirali so manjšinske poslance Caverija, Bruggerja in Zel-lerja, ki zastopajo slovensko stranko v italijanski poslanski zbornici, nemalo truda so vložili tudi v Sloveniji. Tako je a-prila letos državni zbor republike Slovenije na predlog SSk obravnaval našo problematiko in se o njej izrekel z znano deklaracijo, ki jo je nato SSk posredovala vsem 1.000 italijanskim parlamentarcem. SSk je nadalje pisala ministru za šolstvo Berlinguerju, predsednikoma senata Man-cinu in poslanske zbornice Violanteju; slednji je na upravičeno zaskrbljenost, izraženo v pismu, tudi odgovoril. Slovenska stranka je informirala o dejanskem stanju glede zakonske zaščite stranke, ki so zastopane v državnem zboru republike Slovenije, vse institucije in odgovorne forume v Sloveniji, naj se zavzamejo za naš zakon. V prejšnjih tednih seje SSk pridružila tudi javnemu zborovanju, ki sta ga v Vidmu pri- redili nadškofija in univerza v prid zakonu za zaščito dvanajstih zgodovinskih jezikovnih manjšin, ki živijo v Italiji. Dne 18. t.m. pa je bila delegacija SSk v Rimu, kjer se je sestala s tajnikom Ljudske stranke Castagnettijem ter mu med drugim izročila a-mandmaje SSk k Masellijeve-mu predlogu ter daljši poseg, ki ga je v imenu SSk poslanec Caveri vključil med parlamentarne akte. Spričo zastoja postopka zaščitnega zakona deželno tajništvo SSk predlaga, da bi politične komponente slovenske manjšine januarja 2000, takoj ob začetku parlamentarnega dela, javno manifestirale v Rimu in da bi delegacija le-teh prosila za sprejem pri predsedniku zbornice Violanteju, kakor so v teh dneh storile druge manjšinske skupnosti, ki jih je sprejel predsednik senata Mancino. Deželno tajništvo poudar-j ja, da v svojih prizadevanjih vztraja pri izhodiščih, ki jih vsebuje Bratinov osnutek, s katerim so takrat soglašale i vse družbeno-politične komponente slovenske manjšine. Očitki radikalizma in nacionalizma so zato povsem brezpredmetni. Ob tem pa velja | še povedati, da kritike, ki leti-j jo na SSk, niso nikoli in nikjer meritorno zadevale amandmajev, ki jih je slovenska stranka predložila Masellije-vemu osnutku. Deželno tajništvo SSk zavrača tudi neoportune in brezpredmetne trditve, češ da bi stranka bila proti odobritvi Masellijevega predloga, ali še bolj nesmiselne ugotovitve, da bi amandmaji SSk u-počasnili postopek sprejemanja zakona, kar pa je nemogoče, saj je za postopek čas že odmerjen. SSk si prizadeva za dober zakon in ga skuša zato v danih pogojih izboljšati; parlament pa lahko v vsakem primeru odobri zakon, ki se mu zdi primeren, pri tem pa bo imela glavno vlogo občutljivost strank, ki sestavljajo vladno večino. NAŠA ZAŠČITA OBISK V RIMU Novi državni tajnik Ljudske stranke Castagnetti je v četrtek, 18. t.m., na sedežu stranke v Rimu sprejel predstavništvo Sveta slovenskih organizacij in Slovenske skupnosti in z njim obravnaval razne vidike zakonskega predloga za zaščito Slovencev v Italiji, ki je na dnevnem redu poslanske zbornice. V delegaciji so bili Sergij Pahor, Giorgio Ban-chig in Drago Štoka, ki so tajnika Castagnettija opozorili na dolgotrajno čakanje slovenske manjšine na zaščitni zakon in pokazali na posledice morebitnega nadaljnjega zavlačevanja. Slovenski predstavniki so z zadovoljstvom podčrtali dejstvo, da Italija z omenjenim zakonskim predlogom prvič v svoji zgodovini obravnava Slovence v videmski pokrajini kot del slovenske manjšine in jih glede zaščite uravnava s Slovenci v Trstu in Gorici. Obenem pa so navedli tudi potrebo po izboljševanju sedanjega besedila, ki ne zadošča pričakovanjem slovenskega prebivalstva Furlanije-Julijske krajine. Tajnik Ljudske stranke Castagnetti je zagotovil, da se njegova stranka zavzema za čimprejšnjo odobritev zakonskega predloga, in je vzel na znanje predlog, da sele-ta izboljša in dopolni v mejah možnosti parlamentarnega postopka. V ta namen je predlagal, naj se vzpostavijo stiki s krajevnimi dejavniki stranke. Dr. Drago Štoka je tajniku Castagnettiju izročil dopis deželnega tajnika SSk Berdona s popravki in dopolnili, ki jih je predstavila slovenska stranka po poslancu Caveriju. NOVI GLAS UREDNIŠTVO IN UPRAVA: 341 70 GORICA, RIVA PIAZZUTTA 18 TEL 0481 533177 FAX 0481 536978 E-MAIL noviglas@tmedia.it 34133 TRST, ULICA DONIZETTI 3 TEL 040 365473 FAX 040 775419 E-MAIL nglasts@tin.it GLAVNI UREDNIK: ANDREJ BRATUŽ ODGOVORNI UREDNIK: DRAGO LEGIŠA IZDAJATELJ: ZADRUGA GORIŠKA MOHORJEVA, PREDSEDNIK DR. DAMJAN PAULIN REGISTRIRAN NA SODIŠČU V GORICI 28.1.1949 POD ZAPOREDNO ŠTEVILKO 5 TISK: TISKARNA BUDIN / GORICA NOVI GLAS IE ČLAN ZDRUŽENJA PERIODIČNEGA TISKA V ITALIJI - USPI IN ZVEZE KATOLIŠKIH TEDNIKOV V ITALIJI - FISC LETNA NAROČNINA: ITALIJA in SLOVENIJA 70.000, pC"' INOZEMSTVO 110.000 LIR, ZRAČNA POŠTA 140.000 LIR POŠTNI TEKOČI RAČUN: 10647493 CENA OGLASOV: PO DOCOVORU SDS ZA MANJŠINE ZA VEČJO ODLOČNOST Člani prve konference Socialdemokratske stranke Slovenije (SDS) so v soboto, 13. t.m., v Mariboru sprejeli tudi resolucijo o Slovencih v zamejstvu in po svetu, ki je seveda več kot zanimiva za nas, ki živimo v Italiji. V resolucijo so slovenski socialdemokrati zapisali, da je "skrb republike Slovenije za Slovence v zamejstvu - vAvstriji in na Hrvaškem, v Italiji ter na Madžarskem - in po svetu (zaslo- FANFANIJEVA SMRT Na svojem domu v Rimu je umrl dosmrtni senator A-mintore Fanfani. Prihodnjega februarja bi bil dopolnil 92 let. Bil je eden vodilnih predstavnikov krščanskodemokratske stranke in član ustavodajne zbornice. Zelo ponosen je bil, da je lastnoročno napisal prvi člen republiške ustave, ki določa, da je "Italija demokratična republika, katere temelj je delo". V prvih letih delovanja krščanskodemokratske stranke je pokojnik pripadal znani trojki vseučiliških profesorjev (Dossetti, La Pira, Fanfani), ki je vodila socialno strankino krilo in poudarjala nujnost, da se stranka dobro organizira. Bil je večkrat predsednik vlade in minister ter je nekaj mesecev predsedoval tudi Glavnemu zboru Združenih narodov. Kot Slovenci v Italiji pa moramo ugotoviti, da Fanfani ni kazal razumevanja za naše probleme kot tudi za probleme ostalih manjšin v Italiji. V ponedeljek, 22.t.m., je bil v Rimu državni pogreb. venske izseljence in zdomce) ustavna kategorija in zato brezpogojna dolžnost slovenske vlade in parlamenta..." Socialdemokrati Slovenije so mnenja, da se Resolucije o položaju avtohtonih slovenskih manjšin v sosednjih državah, ki jo je bil državni zbor Slovenije sprejel leta 1996, ne udejanja v praksi, saj je "velikokrat sicer izražena načelna podpora Slovencem v zamejstvu, konkretnih dejanj s strani vlade pa ni". SDS očita sedanji slovenski vladi medlo in neodločno zunanjo politiko, ko gre za vprašanje zaščite slovenskih manjšin v Avstriji in Italiji. SDS trdi, da je globalni zaščitni zakon za slovensko manjšino v Italiji nujnost, nadalje navaja, daje potrebno urediti z zakonom financiranje delovanja Slovencev zunaj državnih meja in to na podlagi uresničevanja načrtov in programov, zavzema se za gledljivost RTV Slovenija v zamejstvu, nadalje še za izenačenje nekaterih pravic Slovencev brez slovenskega državljanstva s pravicami tistih, ki ga imajo. SDS se tudi zavzema, da bi na prihodnjih volitvah omogočili vsem Slovencem po svetu volitve na najbolj racionalen način. Na koncu resolucijeSDS pa je še ugotovitev, da bo z vstopom Slovenije v EZ nastal enoten prostor za vse Slovence, in "kako velik bo ta prostor, določamo zdaj, zato mora biti podpora ohranitvi slovenskega zamejstva prednostna naloga slovenske države". ITALIJANSKA VLADA PRED KRIZO? Predsednik vlade DAlema je pred nekaj dnevi, ko se je v Firencah končal vrh socialdemokratskih ministrskih predsednikov držav članic Evropske unije in ameriškega predsednika Clintona, izjavil, da bi morali po njegovem pospešiti odobritev pokojninske reforme, češ da tako zahteva občna korist. Njegove besede so povzročile pravi plaz protestov, kritik, negodovanja tako v krogih vladne večine kot seveda v opoziciji. DAlema sicer zdaj skuša popravljati svoja izvajanja in pravi, da je mislil le na preverjanje trenutnega stanja, medtem ko se strinja, da začetek razprave o pokojninski reformi pride na dnevni red leta 2001, kot je bilo sklenjeno na pogajanjih med vlado in sindikati. Zelo jedek je bil bivši predsednik republike Cossi-ga, ki je dejal, da DAlema menjuje stališča tako rekoč vsak drugi dan in da je treba pričakovati resno vladno krizo po božičnih praznikih. Čedalje bolj se tudi širijo glasovi o padcu sedanje vlade in celo o predčasnih volitvah. CLINTON NA KOSOVU Ameriški predsednik Clinton je po vrhu v Firencah obiskal Bolgarijo in nato Kosovo. V Prištini je pozval kosovske Albance, naj skušajo pozabiti na preteklost, odpustiti tistim, ki so jim naredili hude krivice, in se zavzemati za mirno sožitje in sodelovanje med narodnostmi na Kosovu. Spet je ostro napadel srbskega predsednika Miloševiča in se zavzel za zmago demokracije v Srbiji. Od tega bo tudi odvisna ameriška pomoč za obnovo Srbije. JOHANNES RAU ZANIMIVA OSEBNOST NOVI NEMŠKI PREDSEDNIK JOST ŽABKAR Johannes Rau, sedanji zvezni predsednik Nemčije, spada v tisto kategorijo ljudi, ki zavestno, trmasto in dolgoročno žele dobiti visoko funkcijo v državi. Po ravnih poteh in po vseh možnih ovinkih se mu je to posrečilo, pa čeprav je kdaj zgledalo, da bi se tudi ne branil postati kancler. S potrpežljivim čakanjem je končno prispel tja, kamor je hotel prispeti. Če že ne kancler, pa predsednik republike. Na poti navzgor je bil še mnogo drugega, predvsem pa predsednik deželne vlade Porenja-Vestfalije, dežele, ki ima v nemškem in evropskem kapitalizmu eno najpomembnejših ključnih postojank. Ambicije mu vsekakor ne manjka. Hotel se je povzpeti visoko in to je tudi sedaj dosegel. Po ideološkem prepričanju je Rau gotovo socialdemokrat. To je postal po raznih vasovanjih v grupacijah, ki so bile socialno, miroljubno in človekoljubno navdahnjene, ki pa niso bile socialdemokratske. V verskem oziru je Rau prepričan kristjan, ki rad citira iz Nove in Stare zaveze Svetega pisma. V družini so že tradicionalno ljubili zvestobo in resnicoljubnost, zapoved in prepoved, veselje, odprtost, prisrčnost. Verjetno je, da je bila domača atmosfera precej nasičena z idejami raznih stranskih evangeličanskih cerkva in ne toliko z idejami nemške evangeličanske Cerkve. Morda je bilo tu več Kalvina kot pa Luthra. Vse zgleda, daje bil v družini dominanten pietizem. In pod besedo pietizem se lahko razume veliko stvari. V Rauovi družini je to pomenilo: pust je hudičeva iznajdba, radio in telefon sta prepovedana, prepovedani Naš dopisnik iz Nemčije nam pošilja zanimiv dopis v zvezi z novim predsednikom ZRN. Objavljamo ga v dveh delih. (Ured.) tudi alkohol in cigarete. In v ta kontekst spada tudi Rauov spomin na očeta. Oče je bil strog, pravičen, zgledna osebnost in bogaboječ ter dober poznavalec biblije, načitan in prisrčen govornik. Mati je bila tenkočutna, vedno pripravljena za stike z ljudmi, bogaboječa. V družini je bilo mnogo reči dovoljenih, nikoli pa se ni smelo grešiti proti ljubezni. Na univerzo Rau ni šel študirat, česar pa menda v poznejših letih ni prav lahko prenašal. Družina je že med drugo svetovno vojno nekaj vedela o koncentracijskih taboriščih v Rusiji in na Poljskem, v.katerih naj bi mučili in streljali Jude, komuniste in socialdemokrate. Kot gimnazijec je bil bodisi v jezikoslovnih kot tudi v naravoslovnih predmetih bolj šibek. Nemščina, zgodovina in verouk so bili edini predmeti, ki so ga zares zanimali. V matematiki in latinščini je baje imel velike težave. Zato je zapustil gimnazijo. Toda šele potem, ko je postal minister za znanost (ironija usode), se je definitivno odpovedal maturi. Kasneje je dolgo obžaloval, daje ni naredil. Evangeličanski pastor pa brez mature in univerze ni mogel postati. Od mladih let mu je ostalo zavestno krščanstvo, odkritosrčno srečanje z besedo božjo, pridiga in antinacizem, kar je vse podedoval po očetu in nekaterih pastorjih. Najbrže je pa od matere dobil neko določeno milino in ljubezen do človeka. ------------- DALJE INTERVJU / DRAGO ŠTOKA NAČRTI IN ZELJE OB 90-LETNICI GLASBENE MATICE IVAN ŽERJAL Glasbena malica praznuje letos 90 let. S kakšnimi občutki praznujete ta visoki jubilej? Celotni upravni odbor Glasbene matice gleda na ta visoki jubilej z mešanimi občutki: na eni strani so gotovo čustva ponosa na devetdesetletno opravljeno delo in poslanstvo na kulturno-glasbenem področju naše slovenske zamejske stvarnosti, na drugi strani pa so v nas še vedno bojazni pred jutrišnjim dnem. Mislim predvsem na naš še nerešeni finančni položaj in s tem v zvezi na podržavljenje naših glasbenih šol in na njih dokončno pravno ureditev. Predsednik upravnega odbora ste postali v obdobju, ko je bila GM v zelo hudih težavah. Kakšno pa je sedanje stanje ustanove, kiji predsedujete? Lahko rečem, da smo najhujše prestali, in to ne samo s svojim naporom, ampak tudi s pomočjo vseh, ki so Glasbeni matici zares blizu: tu gre najprej omeniti obe naši krovni organizaciji, to je SKGZ in SSO, potem Urad za Slovence po svetu pri slovenskem zunanjem ministrstvu, deželo Furlanijo-Julijsko krajino, ki nam s svojim letnim čezmi-lijardnim prispevkom gotovo omogoča preživetje, in končno razne javne ustanove, ki nam s svojo naklonjenostjo dajejo kisik v delu in vztrajanju upravnega odbora, profesorskega zbora in staršev gojencev samih za kolikor toliko dostojen Te dni vlada na Glasbeni matici praznično vzdušje. Ta naša častitljiva glasbena šola oz. sploh glasbena ustanova praznuje visoko okroglo obletnico - 90 let. Skozi desetletja je bila temelj slovenskega glasbenega snovanja na Tržaškem (in sploh na Primorskem) oz. v zamejstvu. Iz nje je izšla vrsta vrhunskih glasbenikov, ki so dosegli tudi svetovni sloves, sploh pa je bila eden od temeljnih dejavnikov za ohranjanje in utrjevanje slovenstva v naših krajih. Pred nekaj leti je zašla v hudo finančno krizo in je v določenem obdobju tvegala celo zaprtje, sedaj pa se je stanje vsaj delno izboljšalo, tako da upravitelji, profesorji, gojenci ter vsi prijatelji Glasbene matice sploh lahko gledajo nekoliko bolj optimistično na prihodnost. O pomenu visokega jubileja - 90-letnice - ter o stanju, željah in načrtih Glasbene matice smo se pogovorili s predsednikom upravnega sveta dr. Dragom Štoko. obstoj te naše osrednje glasbene ustanove, ki je skupaj s SSG, NŠK in SLORI-jem skupna ustanova vsem Slovencem v Italiji. Z doslej delno izpeljano sanacijo smo šele na začetni poti zdravljenja GM, toda s skupnimi napori in s podržavlje-njem naših glasbenih šol, ki delujejo v okviru Glasbene matice in Slovenskega centra za glasbeno vzgojo Emil Komel v Gorici, bomo, v to sem prepričan, kos izzivom sedanjega časa na glasbenem področju. Razprava o zaščitnem zakonu, ki bi uredil tudi položaj GM, je bila dokončno odložena na prihodnje leto. Kakšne poti se vam zdaj ponujajo? Če ne bo italijanski parlament še v tem šolskem letu, to je do maja leta 2000, odobril zaščitnega zakona v korist Slovencev v Italiji, bomo najbrž prisiljeni iskati drugačne rešitve, če bomo hoteli GM ohraniti pri nemotenem življenju: mislim tu predvsem na nujo, da prisilimo sedanjo vlado, da s posebnim zakonskim odlokom uredi naš položaj, kar vlada lahko stori mimo parlamenta tako, kot nam je bilo še lansko pomlad zagotovljeno, a je potem vse skupaj zaustavil Masellijev zakonski predlog v poslanski zbornici. Če se dobro spominjam, ste se precej časa zavzemali za ustanovitev javno priznanega slovenskega konsen>atorija.Je ta zamisel po vašem mnenju še vedno aktualna in izvedljiva? V vseh zapisnikih in vlogah, ki jih je GM naslavljala na razne oblasti v vsem povojnem času, lahko razberemo, da je ta vedno zahtevala ustanovitev samostojnega slovenskega konservatorija in ta rešitev bi bila za nas najbolj pravična, saj smo tako ustanovo sposobni sami voditi. Za naših sedanjih skoro 700 go- PISMO UREDNIŠTVU VIDEZ IN RESNICA O VLOGI MEŠANE ITALIJANSKO-SLOVENSKE ZGODOVINSKE KOMISIJE Dne 21.10.1999 sem se v NC spotaknil ob radijsko izjavo sekretarja MIZ Franca Jurija, češ da Italija podpira delo mešane zgodovinske komisije z namenom, da se osvetli resnica in presežejo travme polpretekle zgodovine. Pri tem sem citiral diametralno nasprotne izjave prof. dr. Jožeta Pirjevca (PD, 28.1.1999) in se slednjemu tudi pridružil v njegovem dvomu o tej domnevni spravni naravnanosti Italije. Hkrati sem Juriju poočital sajenje rožic in ne preveč tenkočuten odnos do obveščanja javnosti. V NC z dne 4.11.1999 pa je polemizirala z mojim zapisom dr. Milica-Kacin Wohinc trdeč, da mi je šlo pri njem zgolj za napad na Jurija in hkrati pojasnjujoč, da se delo mešane komisije z novoimenovanimi nadomestnimi člani spet obnavlja in to po dveh letih in pol zastoja, ki so ga povzročili odstopi ne samo na italijanski strani, in dolgotrajne birokratske procedure v vladnih organih". Novico o obnovi dela komisije tudi sam pozdravljam, vendar z navedenim pojasnilom ga. Kacinove niso bile osvetljene bistvene okoliščine, iz katerih bi se dalo sklepati o italijanski zavzetosti za spra- vo. Npr. pri kateri vladi je prišlo do birokratskih zapletov? In zakaj se sploh obnavlja komisija, če je bilo poročilo 'že davno napisano", kot to navaja prof. Pirjevec. Pa kje je obležalo vsa ta leta in ali ga je italijanska vlada sploh sprejela ? Pa tudi, če bi res prišlo do sprejetja poročila s strani Italije, vztrajam pri svoji bistveni izhodiščni misli iz svojega osporavanega sestavka, ki pa jo je Kacinova iz nerazumljivih razlogov povsem prezrla ali zamolčala, in sicer, da resno dvomim v spravno naravnanost Italije, kar želim utemeljiti tudi še s sledečimi širšimi razlogi. Tako držo bi lahko pripisali kvečjemu Nemčiji, ki je npr. desetletja, od sporazuma do sporazuma, strpno gradila svojo spravo s Čehi, jo kronala z mednarodno odmevno spravno deklaracijo, v kateri se je v korist miru, med ostalim, javno odrekla izgubljenim ozemljem in celotnemu zaplenjenemu premoženju treh milionov pregnanih Sudetskih Nemcev. Ob tem so se njeni politiki, vključno s predstavniki pregnancev, brez slehernega slepomišenja opravičili Čehom za storjeno zlo med vojno ter jih ob tem tudi prosili odpuščanja. Italija pa je, nasprotno, ob neprestanem omalovaževanju, izigravanju ter poskusih spodkopavanja že sklenjenih meddržavnih sporazumov pol stoletja po vojni sprožila nad svoje pogajalsko šibke vzhodne sosede silovite pritiske, ki so šli od vsakršnih diplomatskih izsiljevanj, prek kupovanja duš in drugih oblik packanja okrog Istre, pa vse do ponavljajočih se foj-barskih kampanj, s Pitittovim procesom kot krono vseh teh revanšisti-čnih popadkov. Da ne omenjam pri tem polstoletnega sprenevedanja okrog ureditve položaja Slovencev v Italiji, ki traja še danes. Torej obnašanje, ki še kako potrjuje Pirjevčev in tudi moj skepticizem okrog domnevne italijanske pripravljenosti na spravo. Še več, srečujemo se s povsem na glavo obrnjenim položajem, znotraj katerega se je včerajšnji agresor na času in okoliščinam primeren način poskušal spet spraviti nad svojo nekdanjo žrtev. In ob tem sprevrženem odnosu Italije do svoje preteklosti izpade govorjenje o spra-I vi še kaj drugega kot zgolj sajenje rožic. Zato bo morala Italija postoriti še marsikaj drugega v svojem odnosu do Slovenije, da nas bo prepričala o svoji spravni naravnanosti. Morebitno sprejetje in objava poročila mešane komisije je lahko le droben kamenček v mozaiku sprave ali pa skromna drobtinica z mize , nadutega bogatina, s katero se nam ni treba zadovoljiti, če imamo kaj dostojanstva v sebi. MILAN GREGORIČ i jencev in 25 stalnih profesorskih in administrativnih uslužbencev bi ustanovitev in vodenje slovenskega konservatorija ne smela biti nikaka težava. Kako to, da se kar naenkrat zdaj govori samo o sekciji pri tržaškem konservatoriju, mi ni še jasno. Seveda, pristajamo tudi na takšno rešitev, vendar menim, da bi bilo odprtje slovenskega samostojnega glasbenega konservatorija to, kar si vsi Slovenci v zamejstvu želimo in za kar smo se v teh povojnih letih tudi skupno prizadevali. S takim ali drugačnim podržavljenjem dela GM pa se zadeva še ne bo končala. Kaj bo s tistim delom ustanove, ki bo ostal privatnega značaja? Z ustanovitvijo avtonomne sekcije bo dobršen del (zaenkrat ne moremo reči, kolikšen) gojencev sprejet na državno šolo, ki bo imela svoj sedež v stavbi, ki nam jo je tržaška občina že podelila in ki se nahaja v ulici Revoltella v Trstu. Tisti, ki ne bodo zainteresirani za državni konservatorij, bodo ostali v okviru Glasbene matice, ki bo še nadalje imela svoj sedež v ulici Ruggero Manna v Trstu in v bivši šoli Bazoviški junaki v Rojanu, kjer nam je bilo prav pred kratkim podeljenih nekaj šolskih u-čilnic. Sole v Gorici, v Špetru Slove-nov in v Kanalski dolini bodo nemoteno delovale tudi v bodoče. Večkrat ste dejali, da bi morala GM imeti svoj sedež v tržaškem Narodnem domu. Vendar ste npr. prostore za avtonomno sekcijo že našli v stavbi v ulici Revoltella v Trstu. Kako bo s tem vprašanjem? V Narodnem domu je imela GM svoj prvi sedež in svoje šolske prostore. Potegujemo se, da bi imeli pravico do ponovne, vsaj delne vselitve v Narodni dom, ker bi nam bila tako vsaj nekoliko popravljena krivica, ki nam jo je fašizem povzročil s požigom doma, v katerem je imela GM svoje knjige, glasbila, note itd., kar je bilo vse skupaj za vedno uničeno. GM je ena od t.i. "skupnih ustanov " Slovencev v Italiji. Kako sodelujete z ostalimi ustanovami - gledališčem, SLORI-jem in knjižnico? Lahko rečem, da imamo z njimi zelo dobre odnose, v kolikor imamo korist skupnega sodelovanja. ! To predvsem s SSG, s katerim smo prav te dni dobili skupno rešitev za naše koncertne dejavnosti v Kulturnem domu v Trstu. Zadovoljni smo, da je prišlo do te rešitve in da ne bomo več prisiljeni iti s svojimi koncerti v bivši Goethejev inštitut v Trstu. GM je vedno bila nepogrešljiv dejavnik glasbenega izobraževanja in utrjevanja narodne zavesti tukaj živečih Slovencev. V kolikšni meri je ta vloga še aktualna glede na vedno izrazitejše zavzemanje za t.i. večkulturnost, ki se - tako v pozitivnem kot v negativnem smislu - poja vlja? Že res, da nekateri tržaški desničarski prvaki v težnji po zavrnitvi Masellijevega zakonskega predloga, ki predvideva samostojno slovensko sekcijo za naše glasbene šole, trdijo, da govori glasba en sam jezik, ki je eden in isti za vse narode, toda pouk v slovenskem jeziku je za nas vse aksiom, rekel bi sveta stvar, od katere ne more nihče od nas odstopiti, tudi če mu je trenutno pojem o multikulturnosti in o vsem, kar naj bi ta v bodoče prinašala naši skupnosti, lahko zanimiva stvar. Dejstvo pa je, da je naš slovenski jezik tudi naš materni jezik in da se mu zato ne bomo tako zlepa odpovedali, to niti v glasbenem svetu ne. Zaradi večletne krize vaša ustanova ni mogla misliti na dolgoročne razvojne načrte. Sedaj se na koncu tunela nekaj svetlika. Boste izkoristili to priložnost za oblikovanje načrtov za novo tisočletje? Ste že razmišljali oz. ste že kaj odločili s lem v zvezi? Vse je seveda odvisno od tega, kdaj bo in kako bo šola podržavljena. Šele potem bomo s konkretnimi računi pri roki programirali in sklepali kaj natančnejšega. V načrtu imamo mnogo stvari. Naj omenim samo nekatere: večjo povezavo z glasbeno stvarnostjo v Sloveniji, s tem v zvezi tudi z glasbeno stvarnostjo tamkajšnje italijanske manj-j šine, s katero imamo danes žal bolj malo stikov. Potem so še tudi načrti našega ravnatelja prof. Bogdana Kralja, ki gredo od razvoja obstoječih godbenih društev do razvoja drugih dejavnosti v tržaški okolici, na Goriškem, v Benečiji in v Kanalski dolini. Načrtov je mnogo, toda dokler se naš pravni status ne uredi, imamo žal, tudi zaradi znanih finančnih težav, pač zvezane roke. Imamo pa toliko vere v jutrišnji dan, da ne bomo kar tako odnehali od tega, kar danes delamo in programiramo. Če mi je dovoljeno, bi se ob koncu rad zahvalil v imenu upravnega odbora Glasbene matice vsem tistim, ki so nam do danes omogočili biti pri življenju in nam bili v najtežjih časih vseskozi blizu. Mislim najprej na slovensko vlado in deželo Furlanijo-Julijsko krajino, naSKGZ in SSO, nato na vse naše politične in sindikalne sile, ki so se za nas na pristojnih mestih zavzele in bileGM ob strani, mislim na naše profesorsko in administrativno osebje, ki je v stalnem strahu za svoje mesečne prejemke, mislim na ves naš tisk doma, tu v zamejstvu in v Sloveniji, mislim končno na naše zavedne slovenske starše, ki nam zaupajo svoje otroke, in na vse naše občinstvo in prijatelje, ki so nam zvesto ob strani, v lepih in težkih trenutkih. Vsem tem iskrena hvala! 3 ČETRTEK 25. NOVEMBRA 1999 4 ČETRTEK 25. NOVEMBRA 1999 KRISTJANI IN DRUŽBA POGOVOR / P. TOMAŠ ŠPIDUK SVETOPISEMSKA RA Z M I Š L J A N J A OB BOGOSLUŽNIH B I P H I ' I V LITURGIČNEM LETU B ŽLAHTEN IZBOR BOŽJE BESEDE, NEDELJO ZA NEDELJO VILJEM ŽERJAL 1. ADVENTNA NEDELJA (1. Iz 63, 16b-17,19b; 64,2b-7//Ps 80//2. 1 Kor 1, 3-9 // Aleluja. Pokaži nam, Gospod, svoje usmiljenje in daj nam svoje rešenje! Aleluja. //3. Mr 13, 33-37) 1. Iz 63: "Ti, Gospod, si naš oče,... zakaj si nam zakrknil srce, da se te ne bojimo?" PS 80: "O Bog, spreobrni nas." 2. 1 Kor 1, 3-9:"... da boste brez krivde na dan našega Gospoda Jezusa Kristusa." Aleluja. Pokaži nam, Gospod, svoje usmiljenje in daj nam svoje rešenje! Aleluja. 3. Mr: "Bodite torej buditi, ker ne veste, kdaj se vrne hišni gospodar,... da vas ne najde spečih." Tudi letošnji advent naj nas na novo prevzame s hrepenenjem po Bogu. Živimo namreč v svetu, ki shaja brez Boga, ga tudi izrecno zanika ali pa živi, kakor da bi ga sploh ne bilo. Cerkev, ki je prejela zaklad razodetja zato, da ga neokrnjeno varuje in oznanja, nam v delu le-tega, t.j. v Sv. pismu, utrjuje ljubezen do živega Boga. Že v Stari zavezi ga imenuje "oče" (Iz 63). Peta Mojzesova knjiga trka na naša zakrknjena srca takole: "Poslušaj, Izrael: Gospod je naš Bog, Gospod je edini! Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem, z vso dušo in z vso močjo! Te besede... naj bodo v tvojem srcu. Ponavljaj jih svojim sinovom." (5Mz 6,4 nss). Že prej govori Gospod: "O, da bi le imeli takšno srce, da bi se me vse dni bali in izpolnjevali vse moje zapovedi, da bi bilo vedno dobro njim in njihovim sinovom". (5 Mz 5, 29). Apostol narodov, Pavel, govori tudi nam vsem, ki živimo v poganskem vzdušju, naj "bi Boga iskali in se morda do njega dotipali in ga našli, saj ni daleč od nikogar izmed nas. Zakaj v njem živimo, se gibljemo in smo... »... saj smo po rodu iz njega«" (Apd 17,27-28). Adventna berila nas kličejo k spreobrnitvi srca, če hočemo videti Boga takega, kakršen je. Želi, da se k njemu obrnemo tako, da poslušamo Božjo besedo pri nedeljski maši, pri zornicah; želi, da to besedo premišljujemo, tudi po skupinah, pri molitveni uri, pri pripravi jaslic ter na jubilejno leto 2000. Z našim Bogom se pogovarjamo, t.j. molimo: poslušamo in odgovarjamo, ko nas nagovarja. Smemo mu reči "Oče" in "Oče naš". Prosimo ga odpuščanja za vso nevero, za vse gorje, ki ga tudi danes povzročajo naša srca: "Reši nas, Oče, zla vojske, lakote, poplav, nalezljivih bolezni in šibe potresa; ne prepuščaj nas moči naše krivde." Zahrepenimo po Gospodovem končnem prihodu, po poslednjem razodetju, po srečanju z njim iz oči v oči. Pavel nam kliče: "Prebudi se, ki spiš, in vstani od mrtvih in razsvetlil te bo Kristus" (Ef 5, 14). Spreobrnjenje srca torej zahteva čuječnost, vztrajnost, trdnost, treznost, upiranje duhu javnega mnenja, ki priznava samo svoj čas, ki pa vara in mineva. Zato naj bo vsak trenutek časa izraz ljubezni do Boga v pomoči potrebnemu, lačnemu, zavrženemu človeku. Boga, ki ga ni moč videti, pa gledamo v človeku, ki ga vidimo v katerikoli stiski in mu pomagamo. Ko nas dobesedno muči radovedno vprašanje, kakšen je vendar ta naš skrivnostni Bog, nam lahko pomaga učenjak in prevajalec Svetega pisma sv. Hieronim, ki je zadnja leta svojega zemskega življenja zaključil v votlini-štali Jezusovega rojstva v Betlehemu v premišljevanju in čudenju božji ljubezni, ki nas tako ljubi po krhkem človeškem božjem detetu v jaslih. Prosimo Božjo Mater Marijo za svetlejši žarek vere v našega Boga, ki je postal človek. S sklepom liturgičnega leta A je končal pisati svoja biblična razmišljanja o nedeljskih berilih naš dragoceni sodelavec dr. Zvone Štrubelj z Opčin. Njegovo zahtevno nalogo je s to številko prevzel g. Viljem Žerjal, župnik v Gabrjah, Rupi in na Peči ter štandreški dekan. Gospodu Štrublju se za dosedanje in prihodnje sodelovanje v našem tedniku zahvaljujemo, kot smo tudi veseli, da je novo, obvezujočo nalogo sprejel gospod Žerjal. PRED NOVIM DUHOVNIM TISOČLETJEM DANIJEL DEVETAK O patru Tomasu Špidlfku, ki ima v krogu sodobnih teologov pomembno mesto in besedo, smo že večkrat pisali. Po rodu Čeh, je leta 7 940 stopil v Družbo Jezusovo; potem ko je bil leta 7 949 v tujini posvečen v duhovnika, mu komunistični režim ni dovolil, da bi se vrnil domov. Božja Previdnost ga je privedla v Rim, kjer je od leta 7 954 dalje poučeval na papeških univerzah patri-stiko in duhovno teologijo krščanskega Vzhoda. Sploh lahko rečemo, daga je zadnje stoletje tega tisočletja močno zaznamovalo. Globoka življenjska in duhovna spoznanja ne le posreduje, ampak najprej živi. V tem je njegova moč, ko mu uspe s ponižnostjo in živo besedo najti pot do srca vsakega sogovornika, ki mu zna kot duhovni oče na preprost način navdihniti božje sporočilo in konkretno pomagati pri življenjskih izbirah. Zaradi svojih sposobnosti je veliko predaval po številnih državah, od ZDA do Rusije in Afrike. Leta 7997 gaje Ameriški bibliografski inštitut iz Raleigha v Severni Carolini imenoval zaradi njegovega vpliva na sodobno družbo za ",najbolj cenjeno osebnost desetletja", tri leta kasneje pa je postal častni član sanktpetersburške Družbe za bizantinsko-slovanske študije. Doslej je spisal nad 50 znanstvenih knjig in nekaj sto člankov. Od leta 1991 živi v rimskem Centru Aletti, živem središču teologije, kjer si skupno z drugimi teologi v bratskem razmišljanju o prihodnosti vere še vedno prizadeva za ovrednotenje in poznavanje bogastev vzhodne krščanske tradicije na Zahodu. Pred nekaj leti je p. Špidlfk kot mojster duhovnosti vodil v papeževi kapeli v Vatikanu, nedaleč od Sikstinske kapele, tečaj duhovnih vaj za svetega očeta. Tedaj je Janeza Pavla II. prevzela intuicija, da bo usoda vere v Evropi tretjega tisočletja odvisna od sposobnosti Cerkve, da bi spet zadihala z obema kriloma pljuč svoje tradicije, torej z zahodno in vzhodno duhovno dediščino. In izrazil je željo, da bi bil ideal nove krščanske Evrope poslikan po stenah kapele s kamenčki mozaika. Delo je zaupal Ateljeju duhovne umetnosti Centra Aletti. P. Špidlfk je postavil tematske sklope na podlagi teoloških temeljev krščanskega Vzhoda in na osnovi misli Janeza Pavla II.; upošteval je njegovo zakoreninjenost v tradicijo, veliko pozornost do konkretnega življenja sodobnega človeka, njegova ekumenska prizadevanja, hrepenenje po novi evangelizaciji, smiselza dostojanstvo ženske, češčenje Božje Matere. P. Marko Rupnik pa si je na podlagi teh postavk zamislil teološki in ' ikonografski načrt mozaikov, ki jih je v veliki meri tudi sam izdelal. Tako je nastala kapela, poimenovana po Odreše-nikovi Materi (Redemptoris Mater), ki jo je sv. oče blagoslovil 14. novembra. Ker bo p. Špidlfk sredi decembra praznoval 80. rojstni dan, smo se z njim na kratko pogovorili. Iz njegovih klenih besed sevajo modrost velikega duhovnega učitelja, jasna vizija sodobnega sveta, predvsem pa brezmejna in brezpogojna ljubezen do Kristusa in Cerkve. Kako ste v svojem življenju gledali na dve veliki ideologiji lega stoletja: nacizem in komunizem? Z nacizmom sem imel grde izkušnje: bila mi je odvzeta možnost študija, Gestapo, prisilno delo; toda Previdnost me je vedno rešila vsega. In komunizem? Nanj sem gledal od daleč. V tujini živim od leta 1946. Več desetletij ste poučevali na več univerzah vzhodno duhovnost in palrisliko ter si vedno prizadevali, da bi Cerkev dihala "z obema kriloma pljuč"... Krščanstvo seje začelo rojevati v Aziji in Afriki, šibiti pa se je začelo v Evropi. Zaradi tega moramo posredovati tisočletno evropsko tradicijo novim ljudstvom v celoti, torej sintezo Zahoda in Vzhoda. Kateri so po vašem mnenju izzivi teologije po letu 2000? Preseči racionalizem in abstraktnost, pokazati na vrednost osebe in duhovnega spoznanja. V čem je prava veličina jubileja, ki je pred nami? Tisočletje je konec "časa". In mi smo klicani, da čas posvečamo, tako da preide v večnost. Kako bo hodila po vašem mnenju Cerkev po prazničnem proslavljanju jubileja? Nisem in nikakor nočem biti prerok. Cerkev je v duhovnem smislu nepredvidljiva. Po misli Pavla Evdokimova je Cerkev vdor Svetega Duha v grešni svet. Večkrat imate možnost srečati papeža Janeza Pavla II. Vpostnem času leta 1995 sle imeli tudi odgovorno in privilegirano nalogo voditi duhovne vaje zanj in za njegove najožje sodelavce. Kako gledate na svetega očeta? Neka teologinja je ostro kritizirala papeža: "Kako more tisti Poljak razumeti svet?" Na kratko sem ji odgovoril: 'Pokažite mi človeka, ki misli, da razume svet, in jaz bom pokazal, daje heretik!" Svet je skrivnost. In sedanji papež? Ker ogromno moli, vliva veliko zaupanja v to, da hodi po poteh Previdnosti. Karol Wojtylaje razglasil več blaženih in svetnikov kot njegovi predhodniki v zadnjih 400letih... Veliko število beatifikacij in kanonizacij je posledica zunanjih okoliščin: sedaj se namreč opravljajo informativni postopki po škofijah in v Rim prihajajo že dobro pripravljeni za končno odobri- tev. Poleg tega obiskuje sveti oče veliko dežel in krajevni škofje ga vedno prosijo, naj ob tistih priložnostih podeli njihovim svetim čast oltarja. Poznate številne jezike, vzhodne in zahodne, sodobne in antične, tudi slovenščino. In vendar ljubite tišino in iščete govorice, ki ne potrebujejo besed. Govorimo, torej komuniciramo z drugimi. In v tem občevanju lahko prevladajo sam jezik ali "glava" ali srce. To pa je odvisno od odnosa med eno in drugo osebo. Napisali ste zelo zanimivo knjigo Ruska ideja. Kako bi lahko povzeli svojo vizijo duhovnega in kulturnega poslanstva Rusov, njihovega doprinosa k usodi človeštva? Izraz "Rusi" je v množini, torej nedoločen. V svoji knjigi sem izbral ruske mislece, ki so odkrili pomanjkljivost naše sodobne kulture: ta ne upošteva "osebe", ki je neponovljiva in razumljiva samo v luči Božje poklicanosti. Kakšno prihodnost vidite za Evropo skupne valute iti nasprotujočih si vrednot? Valuta bo sicer enotna, obstajala pa bo zmeda ljudstev, ki se bodo mešala. Kristjani so klicani, da ustvarijo novo duhovno tisočletje. Radi pišete tudi pravljice z duhovno vsebino. Vsi imamo potrebo po ponovnem odkritju simbolov, vzetih iz življenja. Tudi to so pravljice. Znani ste kot vedra in duhovita oseba. Kaj imata skupnega duhovnost in duhovitost? Duhovitost je najboljša obramba proti hereziji in fundamentalizmu. Stalno moliti v srcu. Kako lahko ohranja sodobni človek notranjo "higieno" in odprt odnos z ljudmi in stvarstvom v času individualizma in potrošništva, ki - se zdi -nakazujeta zadnjo stopnjo zgodovinskega razvoja? Moderni človek posluša vse ljudi in vse stvari. Naučiti se mora poslušati sam sebe in Božje navdihe. Vi imate tudi veliko umetniško občutljivost za sodobno kulturo. Katera je po vašem mnenju vloga kulture v globaliziranem svetu? Vera je bila vedno povezana z umetnostjo. Tudi danes je še vedno veliko ljudi, ki bi jo radi predstavili "znanstveno". Toda bolje je, da se vera povrne k svoji prvi ljubezni. KAMPANJA "ODTEGLJIVI PRISPEVKI" ZA POMOČ CERKVI KATOLIČANI ZA VZDRŽEVANJE DUHOVNIKOV Iz podatkov neke raziskave, ki jo je naročila Italijanska škofovska konferencaCEl Inštitutu Cirm, je potrjeno, da so Italijani širokodušni pri dajanju. Iz raziskave je razvidno, da 71% vprašanih, ki so bili vsi odrasle osebe, redno ali pa včasih daruje denar v dobrodelne namene. Zdi se, daje ta darežljivost precej nesebična, kajti iz raziskave je razvidno, da 36% vprašanih ve za davčne olajšave za denarne prispevke v dobrodelne namene, a jih samo 1,8% vprašanih tudi uveljavlja. Med različnimi darovi, ki jih lahko odbijete pri davčni prijavi, je že od leta 1989 tudi vsak dar za vzdrževanje duhovnikov in je namenjen 38 tisoč duhovnikom, ki opravljajo pastoralno delo v 224 italijanskih škofijah. Je po 10 letih otipljivega dela na področju vzdrževanja katoliške Cerkve in duhovnikov vidna kakšna sprememba pri obnašanju katoličanov? "Gotovo obstaja iz dneva v dan večja zavest. Toda čeprav se zdi deset let dolga doba, to ni dovolj, da bi lahko v teh letih spremenili obnašanje, miselnost ter navade, ki smo se jih navzeli v stoletjih," odgovarja Paolo Mascarino, ki je odgovoren za promocijo in širjenje gospodarske pomoči in vzdrževanja Cerkve. "Večkrat se mi npr. godi, da me vprašajo, čemu služijo darovi za vzdrževanje duhovnikov, če pa vemo, da obstajajo že drugi darovi in prispevki v ta namen v župniji. Drugi pa mi celo pravijo, da so prepričani v to, da duhovniki pre- jemajo plačo od države ali celo Vatikana. So pa tudi taki, ki se nikdar niso vprašali, kako si duhovniki priskrbijo sredstva, da lahko jedo, da se oblačijo, da poskrbijo za vse tiste prvenstvene potrebe, ki jih ima vsak človek." Ali lahko ugotovimo, da ni prišlo še do popolne odgovornosti katoličanov v odnosu do gospodarskih potreb Cerkve? "Ne bi bil tak pesimist. Raje pa bi podčrtal, kako so ta vprašanja še ena zahteva in klic po boljšem informiranju, predvsem glede izenačevanja in pravice, ki sta v temeljih novega sistema." Kaj predvideva novi sistem? "Predvsem to, da naši škofijski duhovniki ne dobivajo več ničesar od države in prav tako ne od Vatikana. Nov sistem, ki se je rodil po spremembi konkordata leta 1984 in je stopil v veljavo I. 1989, predvideva, da lahko verniki vzdržujejo duhovnike na dva načina, ki sta med seboj povezana: najprej tako, da v domači župniji podpirajo svojega duhovnika, in nato tako, da darujejo Osrednjemu inštitutu za vzdrževanje duhovnikov (Istituto Sostentamen-to Clero), ki darove zbira na državni ravni in jih potem porazdeli vsak mesec duhovnikom, ki so pomoči najbolj potrebni. Na ta način zagotavlja, da lahko vsi duhovniki imajo enakopravno pomoč pri svojem pastoralnem delu." Koliko zaslužijo duhovniki, od tistega,ki je bil šele posvečen, pa vse do škofa? "Račun je takoj narejen. Vsakemu komaj posvečenemu duhovniku se da 80 točk, ki s starostjo lahko pridejo do številke 139. Vsaka točka»ve-Ija« 19.600 lir. Torej bo novo-mašnik prejel 1.568.000 lir bruto dohodka, kar pomeni, da ima na mesec 1.332.140 lir čistega dohodka. Vsak škof, ki je dosegel mejo najvišjih možnih točk, prejme na mesec 2.3 52.001 i r bruto dohodka, kar pomeni, da prejme 2.113.462 lir čiste mesečne plače." In kako se lahko zagotavlja vsem duhovnikom predvidena plača? "Rekli smo že, da obstajata dva načina, ki upoštevata dve dimenziji našega cerkvenega dela: lastna krajevna skupnost in povezanost s celotno Cerkvijo. Za župnijskega duhovnika mora skrbeti v prvi vrsti župnijska skupnost, v kateri živi in dela. Tako je tudi veljavno, da lahko vsak mesec vsak župnik od darov, ki jih zbere v župnijski cerkvi, vzame 1301 i r za vsakega prebivalca župnije. Krajevni darovi pomenijo, da je župnij-! ska skupnost povezana s svojim duhovnikom in so znak njene odgovornosti za svojega dušnega pastirja; ti darovi pa se tudi navezujejo na stoletno tradicijo prvih krščanskih skupnosti. Nov sistem to stanje ohranja in spoštuje. Govorili pa smo tudi o izenačevanju. Različna velikost in zmožnost župnijskih skupnosti lahko imata za posledico to, daje župnik, ki deluje v bogati skupnosti, lahko brez vsakih skrbi, medtem ko tisti, ki živi in dela v potreb- nejši in skromnejši skupnosti, ne ve, kako bi preživel. Dovolj je, če povemo, da ima polovica vseh italijanskih župnij, okrog 13.000 jih je, v povprečju le tisoč prebivalcev in bi torej krajevni župnik v teh župnijah moral živeti s 130.000 lirami na mesec (130 lir na mesec na prebivalca župnije, kot določa pravilnik). Okrog 5.000 župnij ima v povprečju 10.000 prebivalcev, v katerih bi župnik lahko živel z 1.300.000 lirami na mesec. Ta različnost se popravi iz sklada darov za vzdrževanje duhovnikov, ki se jih lahko odšteje pri davčni prijavi. Darovi, ki so namenjeni Osrednjemu inštitutu za vzdrževanje duhovnikov, so zato enakomerno porazdeljeni med tiste duhovnike, ki delujejo v skromnejših in potrebnejših cerkvenih skupnostih." Z novim sistemom imajo torej verniki dolžnost, da skrbijo za svoje duhovnike? "Če bo prišlo do spremembe mišljenja, o kateri smo govorili v začetku pogovora, in se bosta soodgovornost in sodelovanje pri življenju Cerkve povečala, bo to imelo za posledico, da bosta občutek pripadnosti in soudeleženost pri odgovornostih, ki izhajata iz darov vsem duhovnikom in domačemu župniku, postala ne samo gola dolžnost, ampak gesta skupnega bratstva in spoštovanja do vseh naših duhovnikov. In to tudi zato, ker bomo omogočili vsem duhovnikom, da sd bodo v celoti posvetili evangeliju z enako mirnostjo in računajoč na enaka sredstva, pa čeprav ne poznamo vseh duhovnikov, katerim bomo uspeli pomagati z našimi darovi, kijih lahko pri davčni prijavi odbijemo." MARIA GRAZIA BAMBINO GOST JE BIL TUDI NOVOGORIŠKEGA MISIJONA 2000 BEOGRAJSKI NADŠKOF DR. FRANC PERKO BO KMALU RAZREŠEN V Novi Gorici seje v nedeljo, 21. t.m., končal mestni misijon, ki so ga priredile tri župnije, v Novi Gorici, na Kostanjevici in v Solkanu. V četrtek, 18. t.m., je v okviru teme Da bi imeli življenje bil gost tudi beograjski nadškof, metropolit in predsednik Jugoslovanske škofovske konference dr. Franc Perko. V Kulturnem domu je govoril o tem, ali je odrešenje potrebno. Zanimanje za njegova razmišljanja je bilo veliko, tako da dvorana ni mogla sprejeti vseh udeležencev. Dr. Franc Perko je v Novi Gorici dal tudi intervju TV Primorka, v katerem je podrobno razčlenil razmere, v katerih katoliška vera deluje v Beogradu, Srbiji in vjugosla-viji, opisal življenje in težave tamkajšnjih Slovencev in spregovoril o režimu Slobodana Miloševiča, "ki je zadnji otok komunizma v Evropi." U-gledni dostojanstvenik je de- jal, da je beograjska nadškofija, ki jo vodi, dva in polkrat večja od Slovenije, toda število vernikov se je zelo zmanjšalo in jih je zdaj še od 9 do 10 tisoč. V Srbiji živi okoli sel 7 tisoč Slovencev, ki spričo političnih razmer nimajo nobene zveze s Slovenijo, za vsak obisk v matični domovini pa morajo imeti vizum. Največja želja večine slovenskih rojakov, ki so v začetku nasedli geslom in propagandi režima, a so se postopno odvračali od njega, je, da bi dobili slovensko državljanstvo. Kar zadeva naše rojake, je dr. Perko povedal, da so umrle že skoraj vse Slovenke, ki so v Beogradu pred drugo svetovno vojno bile zaposlene kot služkinje v uglednih in bogatih družinah. Tudi število redovnic, vseh je bilo okrog 900, ki sojih podrugi svetovni vojni izgnali iz Slovenije ter so dobile zatočišče in zaposlitev pretežno v Beogradu, je zmeraj manjše. Zdaj je živih še213 redovnic našega rodu. Nadškof Franc Perko je bil pesimističen zaradi zmanjševanja števila vernikov, pomanjkanja duhovnikov in redovnic oz. redovnikov in slabega materialnega položaja kato-j liške Cerkve. Ljudje so zaprti vase, država je izolirana od sveta in sodobnih tokov, revščina je zelo velika, "tako da sploh ne vemo, kako ljudje lahko živijo... Beograjska škofija umira, toda umreti ne sme," je opozoril. Po mnenju nadškofa bo režim predsednika Miloševiča sicer padel, toda ni mogoče napovedati kdaj. O svojem položaju pa je poudaril, "da bi včasih rajši šel v zapor, kot pa da bi v obstoječih razmerah vodil beograjsko nadškofijo." Pri tem je spomnil, daje bil v Beogradu v obdobju nekdanje Jugoslavije obsojen na pet let ječe, od tega pa je v vojaškem zaporu preživel tri leta. Dr. Perko je že pred petimi leti zaprosil Sv. sedež, da ga zaradi bolezni in izčrpanosti razreši visokih cerkvenih položajev v Beogradu, Srbiji injugoslaviji. Svojo prošnjo je pozneje še nekajkrat ponovil, a ni bila uslišana. Med nedavnim obiskom v Vatikanu, kjer se je udeležil sinode evropskih škofov, pa so mu zagotovili, da "intenzivno iščejo naslednika". Imenovan naj bi bil ob koncu tega leta ali pa v začetku leta 2000. Tedaj bo dr. Perko po trinajstih letih službovanja v svojstvu beograjskega nadškofa, metropolita in predsednika Jugoslovanske škofovske konference zapustil Beograd in se vrnil v Slovenijo. "Ce bom zdrav in pri močeh in če Bog da, bi rad prevzel mesto župnika v kakšni majhni slovenski župniji, najraje kje pod Krvavcem na Gorenjskem," je povedal televizijskim gledalcem. Z uglednim cerkvenim dostojanstvenikom, ki je svoje dolžnosti opravljal in jih še opravlja v najslabših razmerah v Evropi, se je na TV Primorka pogovarjal naš sodelavec Marjan Drobež. SVETNIK TEDNA Cecilija, rimska mučenka, je ena najznačilnejših likov pnnh krščanskih stoletij. O njenem življenju in mučeniški smrti govori pasijon iz 5. stoletja, ki pa se po sodbi novejših raziskovalcev naslanja na trdne zgodovinske temelje. Ta mučenka zanesljivo ni legendama oseba, kajti leta 1854 so v Kalistovih katakombah v Rimu našli njen grob poleg kripte papežev; ta najdba se ujema z navedbo pasijona, da je dal papež sv. Urban L, ki je Cerkev vodil v letih 222-230, Cecilij ine posmrtne ostanke pokopati med škofi, spoznavalci in mučenci. Omenjeni pasijon opisuje Cecilijo kot čisto devico, zaročeno s poganom Valerijanom. V poročni noči mu je Cecilija razodela, da božji angel čuva njeno deviško čistost. Soproga je prosila, naj sprejme vero v edinega Boga in se da krstiti, potem bo tudi on mogel videti angela, ki bo tudi njegov varuh. Valerijan je njeno naročilo izpolnil: šel je na Apijsko cesto in našel med grobovi skritega svetega starca papeža Urbana. Ta ga je poučil v veri in ga krstil. Ko se je Valerijan vrnil k svoji ženi, je zagledal ob njej angela, ki ji je podajal venec iz lilij in vrtnic. Valerijan je za krščanstvo pridobil tudi svojega brata Tiburcija. Brata sta se ponudila, da bosta pokopala mučence, ki jih je bil dal usmrtiti mestni prefekt. Bila sta izdana, prišla sta v ječo in prefekt ju je obsodil na smrt z obglavljenjem. Iz pohlepa po njunem imetju je dal zapreti še Cecilijo ter jo obsodil na smrt: sežgana naj bi bila v lastni hiši, in sicer v peči za ogrevanje kopeli. Toda iz peči je prišla nepoškodovana, nato je prefekt ukazal, naj jo obglavijo. Rabelj jo je trikrat udaril z mečem, vendar je ostala živa še tri dni in v tem času razdelila svoje imetje. Papeža Urbana je prosila, naj njeno hišo posveti v cerkev. Ime Cecilija, ki izvira iz znanega rimskega rodovnega imena Caecilius, je pri nas že dolgo znano, vendar pa ne posebej razširjeno. Druge oblike so: Cilka, Cila, Cilika -zadnji dve bolj na Štajerskem in v Prekmurju. 22. NOVEMBER SILVESTERČUK | rcriMIA KAl rVII/A CECILIJA, MUČENKA Nedeljskega in prazničnega bogoslužja si kar ne moremo predstavljati brez petja in spremljave orgel ali vsaj harmonija. Že Judje so pri svojem družinskem in občestvenem bogoslužju slavili Boga s petjem psalmov in hvalnic in to navado so od njih prevzeli prvi kristjani. V zgodovini Cerkve sta se petje in glasba vedno bolj razvijala. Drugi vatikanski cerkveni zbor je v svoji Konstituciji o svetem bogoslužju izjavil: "Glasbeno izročilo vesoljne Cerkve je zaklad neprecenljive vrednosti, vzvišen nad druge izraze umetnosti zlasti zato, ker kot cerkveno petje v zvezi z besedilom sestavlja nujno in neločljivo sestavino slovesnega bogoslužja." V 15. stoletju so kot zaščitnico cerkvene glasbe začeli častiti sv. Cecilijo, ker je, kot pripoveduje poročilo o njenem trpljenju, na poročni slovesnosti v svojem srcu opevala Boga. Zato danes, na njen god, praznujejo cerkveni pevci in vsi, ki z glasbo bogatijo naše bogoslužje. Razen pevcev in glasbenikov so si jo za svojo zavetnico izbrali tudi izdelovalci orgel in umetniki jo pogosto upodabljajo ob orglah. Take podobe krasijo zlasti pevske kore po naših cerkvah. 5 ČETRTEK 25. NOVEMBRA 1999 6 ČETRTEK 25. NOVEMBRA 1999 DRAGOCENO DELO O ZGODOVINI S O VO D ENJ S KEGA OBMOČJA SOVODNJE V KNJIGI IN GRBU V občini Sovodnje ob Soči so letos proslavili dva pomembna dogodka, najprej spomladi izid vsebinsko bogate in zajetne knjige Sovodnje skozi čas in nato jeseni razvitje prapora z grbom. Knjiga Sovodnje skozi čas je izšla v aprilu 1999 izpod peresa goriškega novinarja in dolgoletnega raziskovalca krajevne zgodovine Marka VValtritscha; izdala jo je in založila so-vodenjska občina ob podpori Kraške gorske skupnosti in goriške pokrajine. Gre za bogato dokumentirano knjigo o krajevni zgodovini (224 strani, nad 100 slik). V uvodu izvršnega občinskega odbora je med drugim zapisano, da "je poznanje preteklosti potrebno širši skupnosti za pokončno držo danes kakor tudi za jasen pogled v jutri." Knjigo je avtor sam predstavil, ker bi občinski upravitelji po predpisih tega ne smeli storiti pred volitvami; občina pa jo je pozneje po volitvah poklonila vsem družinam v občini. VValtritsch sije iz raznih arhivov nagrmadil ogromno zgodovinskih in drugih podatkov, iz vsega gradiva je izbral najpomembnejše, zlasti o ljudeh in dogajanjih, kar gotovo najbolj zanima vsakega občana. S svojimi izsledki je ovrgel marsikatero zmotno trditev domačinov, npr. glede nastanka železniške postaje v Rubijah, župana barona Bianchija itd. Avtor knjige govori najprej o Rimljanih, zlasti o rimskem mostu na Soči v bližini kraja, kjer se izliva Vipava v Sočo, kjer so "zrasla obljudena naselja šele po prihodu Slovanov", kar pričajo slovenska krajevna imena Sovodnje, Gabrje, Peč, Rupa, Miren itd. Obravnava nato zgodovinska dogajanja prek srednjega veka (o posestih gori-ških grofov, med katerimi so omenjene tudi Sovodnje, o dolžnostih tlačanov, o urbarjih, vdorih Turkov itd.). Zanimivi sta poglavji o gradu v Rubijah, o Primožu Trubarju, ki je v njem pridigal (1563), ter o Napoleonovem prihodu v naše kraje. Sledijo poglavja o dogajanju v 19. stoletju, o nastanku samostojne občine Sovodnje, o županih, ko so si Slovenci prizadevali za javno uporabo slovenščine, nato o dobi pred 1. svetovno vojno, o prosvetnih dejavnostih (društva Nada, Zvezda, Straža, Novi Žar, Danica itd.). Avtor navaja tudi dogodke črne Sovodnje skozi čas Masko Waltritsch kronike, nasprotja med strankami, posamezniki in društvi, izčrpno opisuje 1. svetovne voj no, nato izredno težke razmere po njej, dobo fašizma, ukinitev samostojne občine itn. V obsežnem poglavju obravnava obdobje 2. svetovne vojne; v njem so prikazane vojne razmere, protifašistične dejavnosti domačinov, posebno v zvezi s slovenskim odporniškim gibanjem, navedbe žrtev, povojne spominske svečanosti itd. Natančno je opisano tudi stanje sosednjih vasi. Posebno poglavje je namenjeno stanju o povojni dobi, najprej obnovitvi občinske samostojnosti, nato vsem dejavnostim, težavam, problemom, zastavljenim ciljem in prizadevanjem občinskih upraviteljev v raznih uravnih razdobjih. Tu pa tam je tudi govor o odnosih med večinsko levičarsko stranko Občinske enotnosti in svetovalci stranke opozicije. Sovodenjska občinska uprava se ponaša z uspehi in dosežki na raznih področjih, to so postavitev spomenikov padlim, obeležje slovenskim športnikom, Kulturni dom (22.10.1972), pobratenje s Škofjo Loko (1978), občinska telovadnica v Sovodnjah, Kulturno-športni center na Vrhu sv. Mihaela, plinovod, zamenjava imen ulic, poimenovanje osnovne šole po Petru Butkoviču-Dom-nu itd. Zelo pomembna pridobitev občine Sovodnje, kar velja tudi za občini Doberdob in Števerjan, je bila potrjena uradna raba slovenskega jezika v občinskem poslovanju, a to le po večletnih prošnjah in protestnih za- htevah. Knjiga vsebuje torej veliko podatkov ne le o občinskem upravljanju, o današnjih problemih okolja in ekologije, ampak tudi o vsem, kar se je dogajalo v občini v mandatnih dobah županov Jožefa Češčuta, Vida Primožiča in sedanjega Igorja Petejana, ki so si dolgo let prizadevali z vsemi svojimi sodelavci, da bi dosegli priznanje za slovenski značaj tega področja. Publikacija Sovodnje skozi čas je obsežno in dragoceno delo o zanimivi zgodovini sovodenjskega območja. Zamisel o njej seje rodila leta 1995 ob pogovoru občinskih upraviteljev z novinarjem. V nedeljo, 24. oktobra, je bila ob 17.30 v občinski telovadnici v Sovodnjah velika slavnost, na kateri so razvili sovodenjski prapor z grbom. Na sporedu je bil najprej nastop godbe na pihala Kras iz Doberdoba, nato je imel slavnostni govor župan inž. Igor (uradno Marco) Petejan. Sledilo je svečano razvitje prapora. Slovesnost je obogatila folklorna skupina iz Rezije. Ta dan je bil za sovodenjsko občino pomemben, saj seje uresničilo dolgoletno prizadevanje občinskih upraviteljev, da so dali naši slovenski občini ustrezno obeležje, ki priča o zgodovini in stvarnosti občine ob sotočju rek Vipave in Soče. Pobuda za prapor in grb seje rodila že pred več leti. Sklep za izdelavo grba je sprejel občinski odbor v decembru 1996. Izdelavo osnutka je občinska uprava naročila arhitektu Danilu An-toniju iz Nabrežine. Izdelani osnutek je bil na županstvu nekaj časa na o-gled občanom. Junija 1997 je občinski svet delo soglasno odobril in ga poslal v Rim za potrditev. Po nekaterih popravkih je končno 8. januarja 1999 podpisal dekret republiški predsednik O.L. Scalfaro, pozneje še vladni predsednik Massimo DAlema. Na praporu živordeče barvejevgrbu na svetlomodri podlagi grafični prikaz dveh rek, ob tem je narisan rubijski grad, najbolj značilna stavba v občini; na desni strani stoji mlinsko kolo, ki spominja na stari mlin ob Vipavi v Rubijah, na levi pa hrastova vejica, simbol Krasa. Nad grbom stoji krona, obvezni znak občin v Italiji, nad krono pa je napis: "Comune di Savogna dlsonzo - Občina Sovodnje ob Soči". ---------EPD NOVA RAZSTAVA PRI SKERKOVIH V TRNOVCI BOGDAN BORČIČ V BAJTI V soboto, 20. t.m, so v likovni galeriji v Bajti v Trnovci, na domačiji slikarke Zore Koren Skerk in odvetnika Jožeta Skerka v večernih urah svečano odprli razstavo grafičnih listov slovenskega likovnega umetnika Bogdana Borčiča, ki nosi pomenljiv naslov Sredozemski navdih. Umetnika je pred številnimi uglednimi gosti in sedaj že številnimi ter rednimi obiskovalci razstav v galeriji zakoncev Skerk predstavil v slovenskem jeziku dr. Zoran Kržišnik, starosta slovenskih likovnih kritikov in direktor Mednarodnega grafičnega likovnega centra in mednarodnega grafičnega bienala v Ljubljani, v italijanskem jeziku pa je o slovenskem umetniku spregovoril prof. Giulio Montenero. Oba sta si bila edina vtem, da gre pri Bor-čičevih grafikah za izjemno zavestno, racionalno in dovršeno tehniko; umetnikov likovni rokopis pa je tudi dovršen in do potankosti izdelan. Za glasbeno točko je po predstavitvi poskrbel kitarist Marko Feri, kije s svojim ubranim igranjem pričaral med prisotne nadih Sredozemlja, s katerim pa so bili tudi obdani, saj so Borčičeve grafike domala vse posvečene svojstvenemu upodabljanju Sredozemlja, pa naj gre skozi školjke ali za stilizacijo drugih sredozemskih elementov. Bogdan Borčič se v likovni galeriji Skerk v Trnovci predstavlja z nizom grafik, kateri m je skupna zavezanost Sredozemlju in umetnikovemu doživljanju le-tega. Dr. Zoran Kržišnikje v ličen trijezični katalog pomenljivo zapisal, dajeumetnik"kotvečina mojstrov ljubljanske grafiične šole hkrati slikar in grafik, a zavestno ločuje oba svetova." Umetnik je namreč motiviko za svoje grafike našel na otroku Komiža, od koder izvira očetov rod in kjer se je umetnik kot otrok igral ob vodi. Od tod njegovo tri desetletja dolgo in že skoraj obsedeno ukvarjanje z nenehnim upodabljanjem školjk, spiral, ki so leabstrakcijsko nadaljevanje izpeljave iz školjke, ki je še danes prepoznavna v skoraj vseh njegovih delih, tudi tistih, kjer se vam na prvi pogled zazdi, daje ni na grafičnem listu. Umetnik razstavlja tako jedkanice kot suhe igle in akvatinte, črno-bele in barvne grafike, ki so nekakšen prerez njegovega tridesetletnega umetniškega ustvarjanja. Že preprostemu obiskovalcu razstave je takoj jasno, da umetnik izjemno skrbno pazi na izbiro papirja za grafične liste, saj včasih uporablja bel, včasih "rumenkasto-uma-zan papir"1, ki pa mu je samo podlaga za likovno pripoved, ki mestoma na prvi pogled deluje enolično, morda preveč racionalno, saj Borčič pred nami niza nepregledno število v omejenem prostoru grafičnega lista skrajno razumsko razvrščenih školjk, a morda to počne samo zato, da bi v gledalcu vzbudil vtis neskončnosti morja in vsega živega v njem, da bi pokazal, kako tudi v njegovem likovnem ustvarjanju ni meja. Zadnja Borčičeva dela bi lahko uvrstili v minimalistični likovni slog, za katerega je značilno zavestno približevanje bistvenemu. Pred namiso zatografike, na katerih se mrežasto razporejene pojavljajo samo pike namesto školjk, končno le ploskve: zdaj v zlatem rezu postavljene, zdaj drugače. Hladnost na videz pretiranega pozitivističnega in racionalnega umetnikovega likovnega rokopisa mehča topla barva papirja grafičnega lista, tako da celostna umetniška pripoved deluje umirjeno, dognano in dovršeno. JUP J Pri Mladinski knjigi je v zbirki Veliki večni romani izšlo pet knjig, v katerih so zbrani slovenski prevodi takih romanov, za katere tudi sami bralci radi rečemo, da so večni. Gre za tista temeljna dela, ki so že v dobi svojega izida temeljito posegla v literaturo, nekatera od njih pa so postala klasična. Med njimi so tudi taki romani, ki jih radi jemljemo v roke večkrat v življenju. Prav gotovo je eden teh dolgi in opevani roman Ana Karenina Leva Nikolajeviča Tolstoja, ki je izšel v prevodu Gitice Jakopin, medtem ko je Vanesa Matajc napisala spremno besedo z naslovom Resničnost kot morala. O tem romanu o Ani Kareni-ni, nesrečni, a morda prav zato toliko bolj verjetni ženski, sejedosti pisalo, saj je njen lik postal že mit našega stoletja. Morda je incipit romana e-den najbolj znanih in citiranih, saj se glasi takole: "Vse srečne družine so si podobne, vsaka nesrečna družina pa je nesrečna po svoje." Če je hotel Tolstoj s tem stavkom zastaviti in tudi u-okviriti svoj roman o ruski aristokratski družbi v drugi polovici 19. stoletja in v njem prikazati samo zgodbe nekaterih srečnih in nesrečnih družin, mu je to več kot le uspelo, saj je pred nami realistična freska ruske družbe. Nesrečna Ana Karenina pa je rdeča nit, ki povezuje dogajanje. ŠTIRJE VELIKI VEČNI ROMANI Silas Marner - Tkalec iz Raveloeja je manj znan in v slovenščino prvič preveden roman angleške pisateljice George Eliot. V slovenščino je ta krajši, lepi in izjemno dobro napisani roman iz angleškega jezika prelila Irena Trene Frelih, ki je knjigi na pot dodala tudi zapis o delu in pisateljici. George Eliot je roman napisala med septembrom 1860 in marcem 1861 in zgodbo vzela iz takratnega podeželskega življenja v Angliji, ki ga je pisateljica dobro poznala, saj seje bila prav s podeželja prebila v sam vrh angleškega časnikarstva in romanopisja, pa čeprav pod psevdonimom. Njeno pravo ime je namreč bilo Mary Ann Evans. Imela je težko, a izjemno plodovito življenje, napisala pa je nekaj temeljnih del angleške literature, med temi je Silas Marner kot biser, ki ga ne bi smelo biti, a seje na srečo tudi pisateljici "zgodil", kajti nameravala je napisati veliki roman o renesančni družbi v Firencah, kamor je odšla na daljše počitnice, pa soje njena vzgoja, navezanost in še kaj v romanu privedli do ljubega angleškega podeželja z vero in miti, običaji in verskimi sektami, To je čudovit roman o človeku, ki gre skozi vrsto težav v življenju, tudi tistih, ki si jih sam s svojo skopostjo nakoplje, a se končno najde v dajanju drugemu. Slovenski prevajalec Janez Gradišnik pa je prevedel roman slovitega pisatelja Hermanna Hesseja S?epn/i/o/^, čigar knjige se še danes odlično prodajajo. Irena Samideje romanu napisala spremno besedo, v kateri pove, kako so sicer izjemno priljubljenega avtorja Sidharte in drugih literarnih del ob izidu Stepnega volka napadali tako bralci kot kritiki, ker naj bi “ril po blatu". To je roman o Harryu Hal-lerju - nekateri so in še danes vidijo v njem Hesseja samega, ki se odpravi na iskanje samega sebe. V bistvu gre za zgodbo o petdesetletniku, ki je vsega in morda še najbolj samega sebe sit in se začne zato spet iskati. Hesse je vedno trdil, da je to roman o "verujočem" in ne nihilističnem človeku. Za konec našega zapisa smo prihranili še zadnji roman, ki je izšel v letošnjem letniku Veliki večni romani, in sicer roman slavnega italijanskega strokovnjaka za srednji vek in pome-noslovje Umberta Eca Ime rože. V slovenščino ga je iz zapletene italijanščine mojstrsko prelil Srečko Fišer, spremno besedo pa je knjigi na pot pod naslovom Konstrukti resnice napisal Tomo Virk. Kaj še povedati o tem romanu, ki je iz dobrega medievalista in semiotika Umberta Eca naredil medijsko zvezdo, mu prinesel goro denarja, o romanu, ki je izšel v brezštevilnih prevodih in v več kot deset milijonih izvodih po vsem svetu. Menimo, da je malokaj dodati. Preostane le eno: če Imena rože še niste brali, ga vzemite v roke in pojdite v srednji vek z Viljemom in Adsonom. Prijetno potovanje boste imeli in srednji vek ne bo nič več mračen! Postalo pa vam bo tudi jasno, zakaj so Ecu do sedaj dali že dvajset častnih doktoratov. Mož veliko ve in zna dobro pisati. Da je napisal tudi kako netočnost vimenu rože? Saj je to samo literatura; v tem je njena meja in lepota obenem. ■ JUP POMEMBNO ODLIČJE Predsednik republike Slovenije je odlikoval s Srebrnim častnim znakom svobode republike Slovenije revijo pevskih zborov Primorska poje "za tridesetletno širjenje pevske kulture in ljubiteljske kulturnoumetniške dejavnosti v celotnem slovenskem kulturnem prostoru, še posebej tostran in onstran primorske meje." Podelitev priznanja je bila v sredo, 24. t.m. OBVESTILA NOVA KNJIGA O JEZJKU V NADISKIH DOLINAH Na Oddelku za jezike in kulturo srednje in vzhodno-evropskih držav -ulici Zanon št. 6 v Vidmu - bo v petek, 26. t.m., ob 11. uri kot gost katedre za slovenski jezik in književnost na Fakulteti za tuje jezike in književnosti videmske univerze filolog prof. Anton Maria Raffo spregovoril o knjigi Itali-jansko-nadiški slovar, ki je pred kratkim izšla. Delo, ki je prvo te vrste, je sad triletnega truda in prizadevanj dveh italijanskih diplomantk z univerze v Firencah. Knjigo bo slušateljem in gostom predstavil predstojnik katedre za slovenski jezik in književnost prof. dr. Nikolaj Mikhailov. S S G: MONODRAMA IN KNJIGA V ponedeljek, 22. t.m., je v prostorih slovenske gledališke hiše v tržaškem Kulturnem domu potekal lep večer v znamenju uprizoritve monodrame sarajevskega igralca Zijaha A. Sokoloviča z naslovom Glumač... je glumač... je glumač in predstavitve knjige Aleksandra Valiča Sanje in resničnost o prvih letih Slovenskega narodnega gledališča v Trstu po drugi svetovni vojni. O dogodku bomo podrobneje poročali prihodnji teden. GORIŠKI RAZISKOVALEC VILI PRINČIČ OB 90. OBLETNICI PRVEGA POLETA EDVARD IN JOŽE RUSJAN, GORIŠKA "ZRAKOPLOVCA" IGOR DEVETAK Vemo, da Edvard Rusjan ni goriškega rodu. Bil je otrok tega območja na stičišču narodov. Rodil seje namreč v mešanem zakonu. Oče Franc je bil Slovenec iz Renč, mati, Grazia Cabas, pa iz furlanske Medee. Po poroki sta se odselila v Trst, kjer je Franc Rusjan odprl sodarsko delavnico. VTrstu sejima je leta 1886 rodil Edvard, dve leti prej Jože. Zaradi prehude konkurence v sodarski obrti seje na prelomu stoletja družina preselila v Gorico, kjer je oče kupil hišo v ulici Cappella pod Kostanjevico. V večji lopi, ki je bila na dvorišču, je izdeloval sode, pomagala pa sta mu tudi sinova. Edvardu je vselej stal ob strani brat Jože, čeprav se o njem veliko ne govori. Čeprav sta brata Jože in Edvard po meščanski šoli obiskovala in uspešno opravila večerno trgovsko šolo v slovenskem Šolskem domu, sta se oba zanimala za tehniko in mehaniko. Edvard je bil med drugim odličen kolesar, ki si je svoja dirkalna kolesa kar sam izdeloval. Zlasti soju pritegovali letalski poizkusi, ki sta jih uspešno opravljala brata VVrightvZDA. Prvi polet sta le-ta opravila decembra 1903. V Evropi pa so se v tekmo z Američani spustili zlasti Francozi, ki so v Blerio-tu, Voicinu in Farmanu imeli najbolj bojevite privržence letalstva. Dirka v iskanju najboljših rešitev je pritegnila in navdušila tudi mladega Edvarda, ki je kar požiral knjige in publikacije s tehnično vsebino. Pri devetnajstih seje odločil, da bo tudi sam poskusil srečo v dokaj neznanem svetu poletov in se z vso vnemo vrgel v pionirsko delo. Brat Jože mu je bil v veliko pomoč, kajti bil je spreten obrtnik in vsako delo mu je šlo dobro od rok. To je bil čas pionirjev, doba neverjetnih ustvarjalnih silna prelomu stoletja in tisočletja. Prve gradbene poskuse sta brata opravljala kar v domači delavnici pod Kostanjevico, nato pa sta si zgradila leseno lopo na goriških Malih Roj-cah, večji travnati površini, ki se je takrat razprostirala med Gorico in Stan- drežem (na tem travniku sta danes goriški atletski in nogometni stadion, pa tudi drugače je območje dokaj na gosto pozidano). Male Rojce so torej postale vežbališče in kasneje vzletišče prvih letalnih strojev bratov Rusjan. To se je dogajalo leta 1909. Četrtek, 25. novembra, tega leta pa bo ostal zapisan z zlatimi črkami v zgodovini slovenskega letalstva. Tega dne je prvič vzletelo letalo Eda 1, sad večmesečnih naporov in prizadevanj bratov Rusjan. Prvi polet sicer ni bil posebno dolg - le kakih 60 metrov v višini 2 metrov -, pa vendar je ta skromni uspeh prepričal goriška pionirja letalstva, da njuni napori niso zaman. Letalo je pilotiral mlajšmd bratov, triindvajsetletni Edvard. Šlo je tudi za prvi polet motornega letala na ozemlju tedanje Avstro-Ogrske, saj je znameniti avstrijski konstruktor Igo Etrich poletel komaj nekaj dni kasneje. Tudi Italija je v teh pionirskih poizkusih nekoliko zaostajala za ZDA in Francijo. Italijan Aristide Faccioli je vzletel šele kak mesec po Rusjanu. Po manjših popravilih in dodelavah na letalu je Edvard spet poletel nekaj dni kasneje. Takrat je šlo že za vsega spoštovanja vreden let, saj je krhko letalo preletelo razdaljo 500 metrov v višini 12 metrov. O teh uspehih seje hitro razvedelo po mestu, tako da so radovedneži kar oblegali travnik ob Soči. Zaradi nediscipliniranih gledalcev je teden dni pozneje prišlo do nesreče. Med preizkusom naleta je letalu pot prekrižala kočija. Kljub zaviranju je letalo zadelo ob-njo. Letalo Eda 1 in kočija sta bila po- rA vsem uničena, konja hudo ranjena, kočijaž in Edvard pa nista utrpela poškodb. Za brata Rusjan je bil to hud u-darec, saj sta morala vse začeti znova, kar pa zaradi pomanjkanja denarja ni bilo tako preprosto. Med drugim so jima tudi oblasti prepovedale, da bi nadaljnje poizkuse opravljala na Malih Rojcah. Prisiljena sta bila si poiskati novo vzletišče, ki sta ga našla v bližini Mirna, južno od Gorice (Velike Rojce). Kateri odmev so imeli njuni podvigi? Bila sta izredno iznajdljiva in delavna, saj sta kljub skromnim sredstvom od januarja do konca avgusta 1910 izdelala še šest med sabo zelo različnih letal, s katerimi je mladi Edvard opravil več uspešnih poletov. Šlo je za eno, dvo in trokrilce, med katerimi je po orginal-nosti izstopal eleganten enokrilec Eda 5. Zaradi prešibkega motorja (znamke Anzani francoske izdelave, komaj 25 KM) pa sta Rusjana okusila tudi več neuspehov. Med drugim so bili v domačih krogih njuni poskusi še vedno tarča zasmehovanja in porogljivih dovtipov. Vse drugače pa so Rusjana obravnavali v krogih vojaških oblasti in strokovnih združenj. O prvih poletih je o goriškem Slovencu pisalo dunajsko časopisje, kije celo promoviralo nabiralno akcijo za pomoč pri nadaljnjih preizkusih letenja. Če seje iz tega kaj izcimilo, ni znano, najbolj verjetno pa je, da pravega odziva ni bilo. Edino pomoč je Edvard našel v krogu prijateljev in nekaterih goriških trgovcev. Rusjana sta se torej znašla v precepu: nadaljevati ali odnehati? Iz hude zagate ju je rešil zagrebški tovarnar Mihajlo Mer-čep, ki ju je oktobra 1910 povabil v Zagreb, kjer jima je nudil vso finančno in tehnično pomoč. Kaj sta torej storila? Brez odlašanja sta povabilo sprejela. Že po dveh mesecih snovanja in dela je nad Zagrebom poletelo prvo letalo z imenom Merčep-Rusjan. Šlo je za lep in dokaj kvaliteten izdelek, ki je dosegel višino 100 metrov in se v zraku zadržal več kot 10 minut. Preden pa je stekla redna proizvodnja teh letal, je Merčep nameraval prirediti daljšo turnejo po evropskih mestih, kjer bi letalo predstavili morebitnim kupcem. Najprej je bil na vrsti letalski miting v Beogradu, ki pa je bil za mladega goriškega pilota u-soden. Tam seje 9. januarja 1911 komaj štiriindvajsetletni Edvard smrtno ponesrečil. Močan sunek vetra je odlomil krilo in letalo je strmoglavilo pod obzidje trdnjave Kalemekdan. Beograjčani so pripravili veličasten pogreb, kije prerasel v manifestacijo bratstva med jugoslovanskimi narodi. Edvard Rusjan je bil že 34. žrtev med pionirji letalstva, pokopan pa je i na beograjskem novem pokopališču. Od njegovih bližnjih se je pogreba udeležila samo ena sestra. Ni pa znano, če je v Beograd odpotovala kaka posebna delegacija iz Gorice. Spomenik v Novi Gorici spominja na letalo s povešenimi krili.Je to poklon junaštvu ali tragičnemu koncu? Postavili so ga leta 1960. Načrt zanj je izdelal arhitekt Janez Lenassi. Lepi spomenik je iz železobetona in, rekel bi, da je v obliki v nebo štrlečih kril. Osebno ga vidim kot spomenik junaštvu in hrepenenju človeka, da bi poletel pod oblake. Kako se Gorica spominja enega svojih odličnih mož? Mesto, kjer je Slovenec Edvard Rusjan živel in delal, žal še ni našlo politične volje, da bi na primeren način ovrednotilo njegove pomembne tehnološke dosežke. Drugod po svetu bi bili na to ponosni in bi po pionirju letalstva bržkone poimenovali kako ulico ali trg. ZGODOVINOPISJE O 20. STOLETJU MNENJE O OKROGLI MIZI (2) GORAZD BAJC Kot že povedano, je bilo na okrogli mizi vnesenega veliko gradiva za razpravo. Od vsega začetka je bilo jasno, da ni bilo mogoče razvijati vseh tem, vsekakor pa je monopolizacija teme o prevelikem političnem vplivu na zgodovinopisje le preveč zasenčila vse ostalo. Takoj je namreč prišlo do iskre in zanetil se je spor že v zvezi z izborom referentov za kakšen simpozij, čemur so se polemično nadaljevala številna ugibanja, zakaj je v slovenskem zgodovinopisju ostalo toliko neobdelanega: ali je res prihajalo do tolikih pritiskov na raziskovanje, koliko je prevladoval marksistični determinizem, koliko je bilo previdnosti pred izbiro raziskav in zato samocenzure zgodovinarjev itd.? (Ali ne bi bila to zanimiva tema za zgodovinsko raziskavo o zgodovinopisju? Med drugim se je takšne teme doslej edini konkretneje lotil Aleš Gabrič: Socialistična kulturna revolucija. Slovenska kulturna politika 1953-1962, Lj, 1995, še posebno v poglavju Usmerjena preteklost, str. 291 -302.) "Naelektreno" vzdušje je večinoma bipo- lariziralo aktivne udeležence (tretji "pol" je raje pasivno sledil kot nemi razsodnik) na brezkompromisne kritike vpliva prejšnjega sistema, z bolj prikrito kritiko še danes vidnih posledic preteklosti pri nekaterih, ter na tiste, ki so bili bolj prizanesljivi do preteklih zunanjih (beri partijskih) dejavnikov in so krivdo raje videli v zgodovinarjih samih, češ da so bili tudi oni sami del partijskega sistema, in, bolj prikrito, da nimajo sedaj pravice kritizirati, ker so bili tudi oni sami soudeleženci in soustvarjalci takega zgodovinopisja... V takšnem vzdušju je bilo logično, da ni dobilo legitimnega prostora ključno vprašanje revizije in kakšna naj bi sploh bila taka revizija, da bi se ji odvzel tisti do sedaj splošno uveljavljeni negativni predznak o zanikanju nacističnih grozodejstev. Pri tem bi omenil tudi eno izmed najbolj zadetih ugotovitev o neskladju med zgodovinarji 20. stoletja, ki jo je sprožila Jera Vodušek Starič, in sicer o terminološki neuskla-ditvi in zato zmešnjavi med samimi zgodovinarji. Škoda, da je to eno izmed temeljnih vprašanj katerekoli znanstvene ali humanistične vede o-stalo brez vsakršnega odziva, saj bi moralo biti že od nekdaj rešeno. Pri takšni nedorečenosti seje končal "prvi polčas" okrogle mize. Očitno “odmor" je le pripomogel, da seje "drugi polčas" začel v bolj sproščenem duhu in napovedoval bolj konstruktivno debato. V manjši meri se je sicer še vedno občutilo trenje iz prvega dela, načele pa so se nekatere drugačne teme, kot npr. proučevanje kulturne zgodovine in konkretnejšega interdisciplinarnega pristopa. Vse skupaj pa je ostalo premalo poglobljeno. Razpravljalci so se premalo dotaknili iskanja novega, kot bi lahko bil npr. že omenjeni metodološki pristop o umestitvi slovenskega zgodovinopisja v širši kontekst, kot ga zagovarja Peter Vodopivec itd. Moj končni vtis je, da bo vsak zgodovinar nadaljeval kot doslej in sledil tisti metolodolo-giji dela, ki jo je bil navajen. Pomembnejše bi se mi pri tem zdelo vprašanje, na kakšen način prikazati sedanjim in bodočim študentom zgodovine, kako obravnavati zgodovino in kakšno metodološko usmeritev pri tem uporabiti. Vedno bolj se namreč poraja sum, da je slovensko zgodo-vinipisje zašlo v slepo ulico t.i. slove-nocentrizma, kar pomeni, da ne vidi ničesar drugega razen svojega, zaradi česar ne more celoviteje dojeti zgodovinske dinamike dogodkov. Vprašanja so v tej smeri seveda bolj kompleksna. Še marsikaj bi bilo potrebno narediti v tej smeri, takšna okrogla miza bi lahko bila le začetek. Na koncu meje začelo spremljati nadležno vprašanje, ali je slovensko zgodovinopisje o 20. stoletju zamudilo priložnost? Po daljšem premisleku sem le prišel do zaključka, da ni bilo prav tako. Že res, da je bilo pri mnogih udeležencih okrogle mize premalo pripravljenosti do konstruk-tivnejše debate. Vsakdo je prišel že prepričan in hotel ostale prepričati ali pa si prizadeval, da ga ne bi drugi prepričali. Nepozornemu poslušalcu bi lahko tako šinilo v glavo, da bi enostavno povlekel črto in zaključil: kot so prišli, tako so tudi odšli. Pozorno spremljanje pa je kljub vsemu nudilo kakšen zanimiv drobec, ki bo slovenskemu zgodovinopisju pomagal naprej. Pozitivno je že npr. priznavanje odkrite ali pa prikrite odvisnosti v prejšnjem režimu ali pa opozarjanje, da ne bi nekdanjega partijskega 'Vsiljenega" poenostavljenja nadomestilo sedanje"postosamosvojit-veno“ poenostavljanje. Skratka, vsi so bili mnenja, da še obstaja nevarnost politične instrumentalizacije zgodovinopisja. --------------- KONEC Samo nekaj let kasneje, med prvo vojno, so letala že imela vlogo v vojskovanju. Lahko sklepamo, da so se od Rusjanove smrti dalje razvila z neverjetno hitrostjo? Resje. Letala so bila v Rusjanovem času okorna in nezanesljiva. Tehnologija pa je napredovala z bliskovito naglico, tako da je v nekaj letih letalstvo doseglo kar neverjetne rezultate. Z izbruhom prve svetovne vojne je letalstvo postalo tudi pomemben vojaški stroj, ki je s svojo hitrostjo uspel prenesti vojne operacije tudi daleč v sovražnikovo zaledje. So poskusi pionirjev-amaterjev potekali isočasno z industrijskim izgrajevanjem letal ali pa so bili njegovi predhodniki? Nedvomno so bili to predhodniki industrijske izgradnje letal. Sami niso imeli možnosti, da bi serijsko izdelovali letala, priznati pa jim moramo nezadržno požrtvovalnost in iznajdljivost pri iskanju najboljših tehnoloških rešitev v mehaniki in aereodi-namiki. Te zamisli, izsledke in dosežke so v naslednjih letih pridno upoštevale tudi velike tovarne letal, ki jih je ustvarila prva svetovna vojna. Prav gotovo sta bila tudi Rusjana deležna pozornosti vojaških oblasti. Usodni padec je žal preprečil njune sanje. So se na Goriškem ohranili spomini na brata Rusjana? Samo delno in še to skoraj izključno v krogih slovenske narodne skupnosti. Generacije, kije Rusjana osebno poznala, žal ni več. Kot se to dogaja v teh dneh, se ju od časa do časa spomnimo z zapisom, včasih priredimo predavanje ali razstavo, in to je v glavnem vse. Zaradi nesrečnih zgodovinskih okoliščin (dve svetovni vojni in dvajset let fašizma), ki so tragično zaznamovale Goriško, se je žal ohranilo razmeroma malo dokumentov o pionirskem delu bratov Rusjan. Izpod peresa Goričana Zlatka Bi-saila je v obliki povesti leta 1958 izšla knjiga, ki je postala neke vrste osnova za vse nadaljnje raziskovalno delo o letalskih prizadevanjih bratov Rusjan. Podobno knjižico je pred kakimi 25 leti napisal Sandi Sitar, zgodovinar iz Ljubljane, ki je goriškima bratoma posvetil dolgo poglavje še v knjigi Letalstvo in Slovenci. Kje pa so njuni potomci? V Gorici teh skoraj ni več. Številna družina se je porazgubila po svetu še pred začetkom prve svetovne vojne. V Argentino so se preselili tri Edvardove sestre in dva brata, med katerimi tudi Jože. Z Jožetovo izselitvijo se je žal izgubil dragocen vir podatkov, pa tudi zgodovinarji in številni raziskovalci si niso kdove kako prizadevali, da bi izsledili Edvardovega sodelavca. Umrl je v Buenos Airesu leta 1979 v visoki starosti 95 let! S pomočjo nečakinje Grazie, ki kot edina od Rusjanov še živi v Gorici, je bil prav v zadnjih tednih vzpostavljen stik z Jožetovimi nasledniki vArgentini. Kaj se bo iz vsega tega izcimilo, bo pokazal čas in vztrajno raziskovalno delo. Kaj se novega pripravlja? Prav te dni je stekla akcija, ki jo je pripravilo ZSŠDI v sodelovanju z nekaterimi slovenskimi in italijanskimi društvi. S privolitvijo goriškega šolskega skrbništva je bil porazdeljen poseben dvojezičen prospekt z kratkim besedilom o tehnoloških dosežkih bratov Rusjan. To bo prvič, da bo tudi italijanska javnost "odkrila" in spoznala svoja “zamolčana" someščana. Čez nekaj mesecev pa je v središču mesta predvidena večja razstava. Odkod vam zanimanje za Rusjana? Gotovo je to zasluga očeta in strica, ki sta mi že kot dečku pripoveda-vala zgodbe o Rusjanih in njihovih letalih. Počasi je vse to otroško dojemanje dogodkov preraslo v zanimanje širših razsežnosti, zlasti še dogodkov, ki so zaznamovali Goriško. Prizadevanja bratov Rusjan nedvomno spadajo zraven. 7 ČETRTEK 25. NOVEMBR/ 1999 8 ČETRTEK 25. NOVEMBRA 1999 SLOVESNOST V DIJAŠKEM DOMU 20 LET SDZPI VEČER V OPENSKEM PROSVETNEM DOMU RAZGOVOR OB KNJIGI "JUBILEJ 2000" V četrtek, 18. t.m., je v veliki dvorani Slovenskega dijaškega doma Srečko Kosovel v Trstu potekala slovesnost ob 20-letnici delovanja Slovenskega deželnega zavoda za poklicno izobraževanje. Leta 1979 je bil namreč ustanovljen SDZPI, in sicer na pobudo petih slovenskih ustanov: Slovenskega deželnega gospodarskega združenja, Dijaške matice, Kmečke zveze, Sindikata slovenske šole in Slovenskega raziskovalnega inštituta. V tem obdobju je zavod v vseh treh pokrajinah dežele Furlanije-Julijske krajine, kjer živimo Slovenci, pripravil več sto tečajev, ki jih je obiskalo nad 6.000 tečajnikov. Po besedah predsednika SDZPI-ja Branka Jazbeca so danes razmere precej drugačne kot v času ustanovitve s spreminjanjem italijanskega šolskega sistema, pa tudi z novimi možnostmi sodelovanja v slovenskem prostoru. Na četrtkovi slovesnosti, ki se je je udeležilo tudi večje število uglednih gostov, so tudi predstavili priložnostno brošuro ter statistični oris 20-letnegadelovanja, ki gaje pripravila Norina Bogateč. Predstavljen je bil tudi krajši video o zavodu, ki ga je izdelal go-riški Kinoatelje. V CERKVI SV. MARIJE VELIKE MATI BOŽJA OD ZDRAVJA JE KLJUB SLABEMU VREMENU ZBRALA LJUDI Izredno slabo nedeljsko vreme, ki je dejansko ohromilo tržaško pokrajino, ni pokvarilo že tradicionalnega in vedno lepo obiskanega praznovanja Matere Božje od Zdravja v prostorni cerkvi sv. Marije Velike na tržaški zaobljubni dan, 21. novembra. Slovesni obred je letos vodil tržaški škofov vikar za Slovence msgr. Franc Vončina, ki je v svoji homiliji ugotavljal, da sodobni človek velikokrat pozablja, da so še na svetu neozdravljive bolezni (rak, AIDS) in da je še vedno zelo potrebno in hvalevredno zaupanje v posredovanje Matere Marije. Poudaril pa je tudi, daje v naši sredi velika potreba po molitvi za zdravje ne le posameznika, ampak tudi naših družin in širše slovenske skupnosti vtem zamejskem prostoru. Med obredom se je msgr. Vončina posebej spomnil tistih, ki se zaradi bolezni in težav ter slabega vremena niso mogli udeležiti lepe in doživete slovesnosti, med katero je pel Združeni zbor ZCPZpod vodstvom Edija Ra-ceta in ob orgelski spremljavi Tomaža Simčiča. Vsekakor E a gre priznanje tudi ljudem, i se niso ustrašili snežnega meteža in silne burje ter so prišli k sv. Mariji Veliki. OB 1 50-LETNICI POSVETITVE CERKVE SLOVESNOST PRI OBNOVLJENEM NOVEM SV. ANTONU Župnija Novi Sv. Anton v Trstu je v četrtek, 18. t.m., obhajala 150. obletnico posvetitve svoje cerkve. Ob tej priložnosti so priredili slovesnost, s katero so praznovali tudi zaključek obnovitvenih del v notranjosti te največje tržaške mestne cerkve, v kateri so od vsega začetka imeli svoje mesto tudi slovenski verniki. Slovesno bogoslužje pod obnovljeno kupolo je vodil tržaški škof msgr. Evgen Ravignani, ob njem sta ob oltarju stala italijanski župnik, g. Muggia, in msgr. Marij Ger-dol, ki skrbi za slovenske vernike v tej župniji. Ob teh pa je somaševalo še kakih 25 duhovnikov iz vse škofije. Redna slovenska prisotnost v tej cerkvi seje odražala tudi med slovesnostjo, saj je bilo prebrano slovensko berilo, združeni zbor Zveze cerkvenih pevskih zborov pod vodstvom Edija Raceta in ob orgelski spremljavi Tomaža Simčiča, ki tudi vsako nedeljo in praznik vodita petje med slovensko mašo v tej cerkvi, pa je zapel dve pesmi. Škof Evgen Ravignani se je izrecno zahvalil slovenski župnijski skupnosti za sodelovanje pri svečanosti. V četrtek, 18. t.m., je v Prosvetnem domu na Opčinah kljub slabemu vremenu potekal razgovor ob izidu knjige dr. Egidija Vršaja jubilej 2000 - Moderna e-konomika, krščanska sociala, narodne manjšine. Na razgovoru, ki sta ga priredila knjižnica Pinko Tomažič in tovariši in društvo Finžgarjev dom, so o delu spregovorili - poleg avtorja - dr. Drago Legiša, prof. Tomaž Simčič, Miloš Budin in Ivo Jevnikar. prve papeške okrožnice na to Dr. Drago Legiša seje zaustavil pri poglavjih, ki v knjigi obravnavajo razvoj moderne ekonomike oz. ekonomije v zadnjih 200 letih. Pri tem je zgoščeno podal razlago o razliki med različnimi tipi gospodarstva, o pojmih, kot so npr. socialna oz. pravna država, globalizacija idr. Pohvalil je avtorja, ki je po njegovih besedah strnjeno podal snov, ki je predmet najmanj štiriletnega temeljitega študija na univerzi. Knjiga, je dejal Legiša, je napisana jasno, natančno in v vsem razumljivem jeziku. Prof. Tomaž Simčič je orisal del knjige, v katerem je govor o krščanski sociali. Avtor Egidij Vršaj je v tem delu podal pregled vseh pomembnejših cerkvenih dokumentov o socialnem vprašanju od tematiko, Rerum novarum papeža Leona XIII. iz leta 1891, do danes. Tako so zaobjete koncilske konstitucije, papeške okrožnice in nekatera pomembnejša besedila raznih škofovskih konferenc. Vršaje-va knjiga, je še dejal Simčič, je priročnik za orientacijo pri teh vprašanjih, pa tudi prispevek k dialogu. Ivo Jevnikar in Miloš Budin pa sta analizirala tisti del knjige, kjer je govor o narodnih manjšinah. Jevnikar je pri tem poudaril jasno avtorjevo tendenco, da zahteva prisotnost etike tudi pri obravnavi teh vprašanj. Za avtorja je zaščita manjšin temeljnega pomena in zato je naravno vključena v knjigo. V tem delu je orisana definicija narodne manjšine, pa tudi dokumenti mednarodnega prava, ki urejajo to problematiko. Avtor, je še dejal Jevnikar, postavlja kot pogoj za enakopraven status manjšine tudi zajamčeno zastopstvo in prisotnost predstavnikov manjšin tam, kjer se odloča, pa tudi nujnost mednarodnega nadzora. Nasprotuje tudi preštevanju članov manjšine in pravi, da recipročnost ni nobeno strašilo, ampak cilj za dosego višjega standarda manjšinskih pravic. Za Miloša Budina je potrebno imeti pred očmi dve osnovni dejstvi: demografski trend, po katerem število prebivalstva, in tudi manjšine, krepko nazaduje, in značaj slovenske šolske populacije, glede katere nekatere študije pravijo, da bo 1.2005 večinoma sestavljena od otrok iz mešanih ali celo neslovenskih zakonov. Na osnovi tega, je dejal Budin, je treba nare- diti neko projekcijo za naprej in postaviti v ospredje slovenski jezik in slovensko kulturo ter stvari postaviti tako, da ne bodo nosilci le-teh samo Slovenci. Enaglavnih skrbi manjšine mora biti šola, ker ima vtis, da bo slovenska šola kmalu dobila - ravno glede poučevanja slovenskega jezika -močnega konkurenta v italijanski šoli. Na gospodarskem področju, je še dejal Budin, pa si je težko zamisliti samostojno slovensko gospodarstvo v liberalni družbi s svobodnim tržiščem in konkurenco. Verjetno bi kazalo razmišljati o neki družbeno-gospodarski solidarnosti med slovenskimi podjetniki. Po besedah avtorja knjige dr. Egidija Vršaja pa so vse tri tematike, ki so obravnavane v knjigi, povezane z gospodarsko bazo. Človek, ki ni gospodarsko neodvisen, ni niti politično svoboden. Vršaj je poudaril pomen izobrazbe in poklicne izobrazbe, kar je navsezadnje tudi kultura, izobrazba in način življenja. --------iž VEČER V DRUŠTVU SLOVENSKIH IZOBRAŽANCEV BENEČIJA VČERAJ, DANES, JUTRI ustaviti ali ta proces lahko o-brnemo. Za proces deasimi-lacije pa so potrebni (v glavnem) trije pogoji: proces je odvisen od ozračja medetni-čnih odnosov, drugič se moramo vprašati, kje tiči vrednota pripadnosti na vrednostni lestvici posameznika, in tretjič, ali obstajajo v skupnosti podpore (organizacije...), s katerimi se posameznik identificira. Vsekakor pa je proces zelo dolg. Riccardo Ruttar je pojasnil nastanek in sestav ankete. Slo-ri seje zaustavil pri problematiki narodne pripadnosti beneških ljudi, izbral je primerek anketirancev v diplomirancih od leta 1975 do leta 1997 in sestavil anketo s približno sto vprašanji. Ruttar je odgovore 407 izpolnjenih anket analiziral in predstavil grafikone z zanimivimi izsledki, ki upajo v boljši jutri. Stanje pa je vsekakor pereče, predvsem zaradi demografskega padca, bolj zaradi upada rojstev kot izseljevanja. Leta 1921 je bilo v Nadiških dolinah 17.000 ljudi, leta 1998 pa približno 6.500. Nezanemarljiva je tudi razpršenost po teritoriju: na 170 kvadratnih kilometrih je sedem občin in 155 vasic. In to področje nima imena, v katerem bi se vsi identificirali. Zgodovina in zločinska politika pod Italijo sta izsrkali ponos beneškemu človeku, ki je bil 400 let gospodar na svoji zemlji, pa čeprav pod Beneško republiko. Na delu so bile seveda še druge sile. Danes pa so nastopili primernejši časi. Nastala je špe-trska dvojezična šola in zrušil seje berlinski zid. "Ne obupaj na lastni prihod - Naj pride še sila peklenska - Ne uniči slovenski zarod!" (Beneški Domoljub, Soča, 1871). MATJAŽ RUSTJA Uvodne misli, ki so se zaključile z debato, so se sukale okrog izdaje dveh knjig o Beneški Sloveniji. Prva knjiga je ponatis "prirodoznanskega in zgodovinskega opisa" Beneške Slovenije Simona Rutarja. Ob stoletnici prve izdaje se je Združenje E. Blankin iz Čedada (predsednik združenja je Giorgio Banchig) zavzelo za faksimilirano izdajo Rutarjevega dela s spremno besedo zgodovinarja Branka Marušiča. Druga knjiga pa predstavlja izsledke obširne raziskave Riccarda Ruttarja o diplomirancih iz Nadiških dolin v letih 1975-1997. Raziskavo so omogočili Slori, krožek Studenci in občine Nadiških dolin. Kulturni delavec Giorgio Banchig je predstavil Rutarjev ponatis Beneške Slovenije in najprej prebral odlomek iz navedenega dela. Že pred sto leti je Rutar pisal, da Beneški Slovenci "dan za dnem pešajo in se izgubljajo", vzroke pa vidi v geografskem položaju, saj vse doline naravno težijo proti italijanski ali furlanski nižini, in v dejstvu, da premalo "občujejo z avstrijskimi Slovenci", da se torej Slovenci med sabo premalo poznamo. Tem vzrokom se je v našem stoletju pridružilo še veliko drugih, med katerimi velja o-meniti poitalijančevanje v šolah, fašizem, nacionalizem (posebno po drugi svetovni vojni), tajne organizacije (glej Mračna leta Benečije), izseljevanje... Benečiji pa je bila usodna globoka socialna in ekonomska sprememba od 60. let dalje. Kar naenkrat je izginila stoletna ruralna skupnost, ki je temeljila na domu, V ponedeljek, 22. t.m., je Društvo slovenskih izobražencev vabilo na večer, ki je s širokim naslovom Benečija včeraj, danes, jutri skušal potegniti črto pod situacijo Beneške Slovenije na pragu tretjega tisočletja. O zgodovini, sedanjosti in nekaterih pogledih v prihodnost so spregovorili Giorgio Banchig, Riccardo Ruttar, Branko Marušič in Emidij Susič. cerkvi in vasi. Zaradi izseljevanja in zaposlitve v ravnini je postala družba meščanska in delavska, kar pa ni nikoli bila. Nastopila je vrsta problemov, med katerimi je bilo najhujše vprašanje identifikacije, ki je velikokrat vodilo v asimilacijo. Banchig je dejal, daje seveda nujno ohranjevanje korenin, večja pa je potreba po strukturah, institucijah in trdni ekonomiji. Branko Marušič je zgodovinsko uokviril nastanek Rutarjeve knjige v prejšnjem stoletju. Po avstrijski šolski reformi v letu 1850 se je interdisciplinarno amatersko raziskovanje obrnilo v poklicno delo, ki je na področju zgodovine doseglo preporod v letih 1870-80: rodila seje prva skupina poklicnih slovenskih zgodovinarjev, v katero prištevamo tudi Simona Rutarja, rojenega leta 1851 v vasi Krn. Po diplomi v Gradcu in po dolgoletnih študijskih in delo- vnih potovanjih po Avstriji in Balkanu se je leta 1890 vrnil v domače kraje. Tragično je preminil v Ljubljani 1903. leta, zapustil pa je veliko gradiva in del (med najpomembnejše sodi zgodovina Tolminske). V letu 1899 pa je Slovenska Matica iz Ljubljane izdala Beneško Slovenijo v okviru založniškega programa Slovenska zemlja (načrt si je dal nalogo, da zapiše zgodovino slovenskega naroda po pokrajinah). Delo, ki ima še danes velik pomen, je približalo ta del slovenske zemlje matičnemu narodu. Ravnatelj Slorija Emidij Susič je izrazil nekaj uvodnih misli k raziskovalnemu delu Riccarda Ruttarja. Raziskava, ki je izšla v knjižni obliki marca letos, presega meje podatkar-stva o diplomirancih in sega na področje narodne in kulturne identifikacije. Problemu asimilacije zastavljamo dve vprašanji: ali jo je mogoče za- TRŽAŠKA KRONIKA PRIREDITEV OB ODPRTJU OBNOVLJENEGA SEDEŽA "ZDAJ SO PA NA VRSTI BARKOVLJE11 IVAN ŽERJAL Odprtje novega ali pa prenovljenega sedeža je zavsako društvo velik praznik. Še posebej je bil to praznik za Bar-kovljane, ki so v nedeljo, 21. t.m., s prisrčno prireditvijo predali namenu prenovljeni sedež domačega društva. SKD Barkovlje je bilo brez lastnega sedeža kar šest let. Društvene prostore v ul. Cer-reto so morali namreč prenoviti v skladu z varnostnimi predpisi Evropske zveze. Celoten postopek je bil dolg, medtem pa je društvo delo- valo brez svojih prostorov. Sicer se Barkovljani niso kar tako predali in so svoje prireditve, še posebej za praznovanje Dneva slovenske kulture, organizirali v dvorani Tržaškega pomorskega kluba Sirena. Sedaj pa so prostori v ul. Cerreto (glavni vhod je sedaj v ul. Bonatata) zopet nared, dvorana je doživela preureditev, uredili so novo električno napeljavo, dvojna vrata, sanitarije in dohod v društvo tudi za prizadete osebe. Stroške je SKD Barkovlje delno krilo s prispevkom dežele F-Jk, a to ni bilo dovolj, tako da so mo- rali odgovorni najeti bančno posojilo, ki ga bo treba sedaj seveda vračati. Kako pomembno vlogo ima slovensko kulturno društvo v tržaškem predmestju, ki je v zadnjih desetletjih doživelo korenito spremembo v narodnem sestavu, je pokazala nedeljska slovesnost, ki se je je udeležila velika množica domačinov in prijateljev iz ostalih krajev Tržaške, ki so kljub snežni nevihti, poledicam in burji napolnili dvorano do zadnjega kotička. Ob tej priložnosti so se izkazali zlasti mladi člani društva, ki so poskrbeli za lepljenkoZda/ so pa na vrsti Barkovlje. Prisotni so si lahko ogledali serijo diapozitivov Maria Gregoriča in Igorja Poljšaka o najznačilnejših kotičkih Barkovelj (med temi so npr. portič, cerkev, šola, pokopališče, Mira-marski grad, "kuerti", "kaluže", "fontane", klanci idr.), vse pa seje prepletalo z recitacijami pesmi Janka Samca, Iga Grudna, Brune Pertot in Aleksandra Furlana ter s petjem; pri tem so imeli levji delež malčki otroškega vrtca pod vodstvom Magde Pertot, učenci osnovne šole F.S. Finžgar pod vodstvom Vere Poljšak in domači mešani pevski zbor pod vodstvom Aleksandre Pertot. Še pred uradno predstavitvijo pa je bila prisotnim na razpolago knjiga Anemarije Volk Zlobec Najlepši letni čas, ki je izšla pri Goriški Mohorjevi družbi in pri kateri sta sodelovali domačinki Bruna Pertot, ki je pregledala besedilo, in Magda Starec Tavčar, ki je delo ilustrirala. Skupno zaključno recitiranje besed Aleksandra Furlana, kjer je tudi geslo V slogi je moč, pa je dobro pokazalo razpoloženje in odločnost Barkovljanov, da s skupnim prizadevanjem o-hranijo prisotnost slovenskega jezika in kulture v tem tržaškem predmestju. PRISRČEN "KONTOVELSKI" VEČER PREDSTAVITEV ŠTOKOVIH SPOMINSKIH ČRTIC V sredo, 17. novembra, se je v večernih urah zbralo v prostorih društvene gostilne na Kontovelu veliko domačinov in prijateljev dr. Draga Štoke. Slovensko dramsko društvo Jaka Štoka Prosek-Kontovel je namreč priredilo predstavitev zbirke spominskih črtic Po prehojeni poti, ki je pred poletjem izšla pri založbi Mladika. Dobršen del knjige je namreč posvečen o-troškim in mladostniškim letom, ki jih je avtor preživel v domači vasi in imajo zato v delu prav posebno težo. Dr. Štoka je pogledal v svet z visokega griča nad Mirama-rom. Prva šola mu je bila družina, ki je najprej živela pri Novi cerkvici, potem pa seje preselila na Dlanjo vas, vedno na Kontovelu. Druga šola mu je bila paša, igranje in delo na kontovelski gmajni, na tistem območju, kjer danes nesrečno sili v oko Marijino svetišče na Vejni. Paša je bila nekoč res tista šola, ki je postavila otroka na noge, mu naložila breme odgovornosti in ga poučila o naravi in življenju. Ko je domačinka, učiteljica Elva Daneu, predstavi la avtorja in knjigo, se je zaustavila tudi ob paši, ob svetu, ki ga ni več najti na Kontovelu: bili so morda trdi časi, ki pa so izoblikovali človeka v poštenosti in spoštovanju do ljudi, narave in tradicije. Ga. Elva Daneu je bistro, brez odvečnih besed, rahločutno in spoštljivo predstavila knjigo in ji dala pečat zgodovinskega pričevanja, ki bo marsikatero generacijo mladih poučila o vaških koreninah. Na večeru so sodelovali člani dramskega društva, ki so podali dve črtici: llija Bu-fon in Peter Lisjak o avtorjevih grenkih izkušnjah v italijanskem otroškem vrtcu, Zvonka Guštin pa o prvih povojnih letih v vasi. Tercet Ver Lae-tum je povezoval točke večera s petjem priljubljenih narodnih pesmi, člana Godbenega društva Prosek Marko Štoka in VValter Danieli pa sta razgibala večer z glasbenimi vložki. Sam avtor je v svojem posegu med drugim dejal, daje kultura gonilna sila skupnosti; politika lahko postane le sredstvo in nikakor ji ni dovoljeno nadomestiti kulture. Prisrčno seje dr. Štoka spomnil velikih osebnosti naše zamejske zgodovine, npr. odv. Franeta Tončiča, Ljubke Šorli in Eme Tomažič. Vsi so nam lahko v vzor: v težkih časih in nesrečnih življenjskih trenutkih so kleno kljubovali usodi s plemenito mislijo o življenju in narodu. Še veliko misli je bilo izrečenih na "kontovelskem" večeru. Lahko rečemo, da je bil to pravi vaški praznik, ki ga od časa do časa potrebujemo, da pogledamo v preteklost in se zamislimo v prihodnost. —— MR TRETJA SKUPNA RAZSTAVA KRAŠKIH USTVARJALCEV V soboto, 20., in nedeljo, 21. t.m., so na Opčinah odprli Tretjo skupno razstavo kra-ških ustvarjalcev v okviru po-budeSkupaj na Opčinah (tradicionalne predbožične pobude openskih trgovcev). Na štirih razstavnih prostorih -dvorani Zadružne kraške banke, dvorani Prosvetnega doma, v Domu Brdina in v župnijskem domu Andrej Zink - razstavlja svoja dela kar 40 ustvarjalcev. Razstavi v dvorani ZKB (častni gost je bil Stojan Zafred) in v Prosvetnem domu so odprli v soboto, 20.; dan kasneje, v nedeljo, 21. t.m., pa so odprli še razstavi v Domu Brdina in v domu Andrej Zink. Tretja razstava kraških ustvarjalcev bo odprta do 30. t.m. po naslednjem urniku: v dvorani ZKB od ponedeljka do nedelje od 10. do 13. ter od 15. ure do 19.30; v Prosvetnem domu, Domu Brdina in Domu Andrej Zink pa od ponedeljka do nedelje od 15. ure do 19.30. ZVEZA CERKVENIH PEVSKIH ZBOROV vabi na revijo zborov PESEM JESENI 1999 Gledališče France Prešeren v Boljuncu, nedelja, 28. novembra 1999, ob 16. uri. SLOVENSKO STALNO GLEDALIŠČE otvoritvena predstava sezone 1999-2000 ponovno v Kulturnem domu Odon von Horvath ZGODBE IZ DUNAJSKEGA GOZDA REŽIJA Mario Uršič V sredo, 1. decembra, ob 20.30 abonma red F. PRODAJA ABONMAJEV vsak delavnik od 10. do 14. ure ter eno uro pred pričetkom predstav pri blagajni Kulturnega doma, ul. Petronio 4, tel. 040 362542. že abonirane naprošamo, da dvignejo izkaznice čimprej. OBVESTILA PREDSTAVA V okviru Gledališkega vrtiljaka, ki bi morala biti v nedeljo, 28. novembra, v dvorani Marijinega doma pri Sv. Ivanu, je zaradi bolezni v ansamblu prenesena na 12. december. DRUŠTVO SLOVENSKIH izobražencev vabi v ponedeljek, 29. t.m., na večer s pisateljem in dramaturgom Mirkom Mahničem, ki bo govoril na lemo France Prešeren in njegova poezija. Srečanje bo v Peterlinovi dvorani, ul. Donizetti 3, ob 20.30. ŽE NAPOVEDANO duhovno razmišljanje o zakramentu sprave, ki je prejšnji petek odpadlo zaradi slabega vremena, bo v torek, 30. novembra, ob 20. uri v dvorani Marijinega doma v ul. Risorta 3. Govoril bo jezuit p. Jože Pucelj na temo: Naproti srečanju, ki ozdravlja. NIZ PETIH duhovnih večerov pred začetkom velikega jubileja 2000 bo sklenil jezuit p. Tomaž Podobnik v petek, 3. decembra, ob 20. uri v Marijinem domu v ul. Risorta 3. Njegovo predavanje nosi naslov: Za novo življenje (civilizacija ljubezni - kultura življenja). Toplo vabljeni. SLOVENSKO DOBRODELNO društvo v Trstu razpisuje svojo trinajsto študijsko podporo iz sklada Mihael Flajban. Podpora je namenjena slovenskim za- mejskim visokošolcem, ki se bodo vpisali na univerzo v akademskem letu 1999-2000. Podrobnejša pojasnila dobite na sedežu Slovenskega dobrodelnega društva v Trstu, ulica Mazzini 46, prvo nadstropje, tel. 040 631203, ob četrtkih od 16. do 18. ure. Rok bo zapadel 30. novembra 1999. DAROVI ZA CERKEV na Pesku: Marčeto Šavron za obnovitvena dela v cerkvi; namesto cvetja pok. Vladimirju Abrami družini Gra-honja in Sabadin 50.000 lir; v isti namen družina Rapotec, Gročana 53, 50.000 lir; v isti namen Claudio in Ederina Petrina 100.000 lir. ZA CERKEV v Bazovici: Marija Križmančič 50.000 lir; Livia Granzotto 20.000 lir; ob smrti svojih pokojnih Zora in Silko Ražem 50.000 lir; N.N. 80.000 lir; v spomin na svoje pokojne Karla Mahnič 50.000 lir. ZA CERKEV v Gropadi: Milka Kalc, Gropada 99, 10.000 lir; Danica Mužina za vaško cerkev 100.000 lir. V SPOMIN na predragi prijateljici Ivanko in Rezko Furlan daruje Sonja Štubelj 50.000 lir za Slovenski visokošolski sklad Sergij Tončič. ŽUPNIJSKA SKUPNOST DEVIN, ŠTIVAN, MEDJA VAS in zbor FANTJE IZPOD GRMADE vabijo na BLAGOSLOVITEV PODOBE BLAŽENEGA ŠKOFA ANTONA MARTINA SLOMŠKA v soboto, 27. novembra 1999, v župni cerkvi v Štivanu. O liku in pomenu blaženega škofa Slomška bo govoril pisatelj Alojz Rebula. Pri večeru bodo sodelovali prvoobhajanci in birmanci, CPZ Devin, OPZ Ladjica in zbor Fantje izpod Grmade. Začetek ob 20. uri. SKD IGO GRUDEN NABREŽINA JgBS pod pokroviteljstvom in v sodelovanju z ■ •um**,.- OBČINO DEVIN-NABREŽINA in KRAŠKO GORSKO SKUPNOSTJO in s sodelovanjem ^ ZADRUŽNE KRAŠKE BANKE KAMEN... Vlil. razstava kamnitih izdelkov in skulptur Od petka, 3., do nedelje, 12. decembra 1999. ODPRTJE RAZSTAVE v petek, 3. decembra 1999, ob 18. uri. urnik: delavniki od 17. do 20. ure, prazniki od 10. do 12., od 15. do 20. ure. Kamnarska hiša Igo Gruden v Nabrežini - Nabrežina center 158 V SODELOVANJU Z ZSKD IN PODJETJEM ACTIVA INTERNATIONAL S.r.l. ZAČELO SE JE VPISOVANJE ZA POTOVANJE Z NOVIM GLASOM V EGIPT od 15. do 22. februarja 2000. Priporočamo čimprejšnji vpis, najkasneje do 30. decembra letos pri upravi Novega glasa v Gorici (tel. 0481 533177) ali v Trstu (tel. 040 365473). Pri vpisu na račun 300.000 lir. 9 ČETRTEK 25. NOVEMBRA 1999 3 izlili GORIŠKA KRONIKA ZARADI POMANJKANJA DENARJA OBČINA PRIPRAVLJENA NA KOMPROMIS POGOVOR / MARJAN BREŠČAK ZASLUŽENO PRIZNANJE 10 ČETRTEK 25. NOVEMBRA 1999 Štandreški rajonski svet je prejšnji četrtek odbil alternativni načrt, ki mu ga je ponudila goriška občinska uprava glede ne ravno rožnate prihodnosti, ki se že nekaj let piše zaselku Jeremitišče. Na seji je bil prisoten tudi občinski odbornik za javna dela arh. Enzo Spa-gna, ki je imel neprijetno nalogo povedati, da zaenkrat občinska uprava lahko računa "le" na 30 milijard in da zato načrtuje, da bi z omenjenimi finančnimi sredstvi lahko uresničila le del predvidenega tretjega sklopa tovornega postajališča, t.j. večjo halo (predvideni sta bili dve) in upravni center. V ta namen bi izkoristili polja in bi hiše bile nekje rešene, vendar na vprašanje, "za koliko časa", ni bilo odgovora, ki bi jamčil prizadetim družinam brezskrbno prihodnost, saj se občina ni izrekla o tem, kar dejansko namerava, ko in če bo dobila potrebni denar. Prejšnji teden se je tako problematika štandreške zemlje spet pojavila v krajevnih medijih. Goriški župan se je spet ostro obregnil nad predstavnike manjšine, ki naj bi s svojimi izjavami in grožnjami (referendum) načeli sožitje v občini. Ob tem pa je spet podčrtal (očitno mu zmanjkuje argumentov), da gre za ljudi, ki so botrovali k današnjemu stanju. Nihče pa še ni odgovoril na upravičeno kritiko, ki jo štandreški rajon oz. manjšina postavljajo že deset let: kako bo s tovornim postajališčem, ko bo Slovenija prišla v EZ? Ali se splača širiti strukture, ki so že danes neizkoriščene oz. jih polnijo z dejavnostmi, ki s postajališčem nimajo opravka? Na občini ponavljajo že obrabljeno frazo, da predstavljajo te strukture zadnjo možnost za ekonomski razvoj Gorice. V kakšni obliki in s kakšno vsebino, pa sam Bog ve. ----------EJ VEČER V KROŽKU ANTON GREGORČIČ O PREMALO POZNANEM RUSJANOVEM PIONIRSKEM DELU Krožek za družbenopolitična vprašanja A. Gregorčič je priredil v sredo, 17. t.m., zanimiv večer, na katerem sta raziskovalca Aldo Rupel in Vili Prinčič podala življenje in delo pionirja letalstva Edvarda Rusjana. Kakor je na srečanju povedala predstavnica krožka Erika Jazbar, poteka 25. t.m. 90 let, odkar sta brata Jože in Edvard Rusjan z o-četovo pomočjo zgradila prvo letalo Eda I z motorjem s 25 konjskimi močmi, ki je letelo na Malih Rojah 60 m daleč in 2 m visoko. To je bil prvi slovenski in jugoslovanski motorni let z letalom lastne izdelave. Istega leta je letelo tudi prvo letalo v Italiji, ki ga je izdelal Aristide Faccioli, medtem ko je preletel Francoz Ble-riot prvič Rokavski preliv. Brata Rusjan sta izdelala do srede 1.1910 šest letal različnih vrst, delavnico sta preselila iz mesta v Miren, da bi bila bliže kraju poskusov; drzna pionirja sta bila tudi "ustanovitelja" današnjega gori-škega letališča, saj sta prva na njem letela, pred njunimi poskusi so se na njem pasle živali. Brata Rusjan sta nato sprejela ponudbo zagrebškega podjetnika Merčepa, dok-lerje Edvard Rusjan 9.1.1911 v Beogradu pred več tisoč gledalci sklenil svojo pot nadarjenega načrtovalca, graditelja in letalca v nesreči, kije doletela njegovo letalo zaradi sunka I "košave". Številna publika si je na večeru ogledala tudi črno-bele slike iz Rusjanovega življenja in poskusov, za komentar katerih je poskrbel Vili Prinčič; spregovoril je o Rusjanovem življenju, družini, o-kolju, v katerem je doraščal, odzivu, ki gaje bil deležen v Gorici ter v Zagrebu oz. Beogradu. Gre za osebnost, ki jo je uradna Gorica doslej zamolčala, slovenska manjšina pa jo premalo pozna. Aldo Rupel je spregovoril o pomenu, ki ga ima Rusjan za Gorico in širšo slovensko narodnostno skupnost. Povedal je, da je obeležje Rusjanove osebnosti pomembno, saj na njem lahko obogatimo našo identifikacijo, ki se danes snuje le na literarnih ustvarjalcih; pozabljamo pa na izvrstne osebe, ki so prednjačile v tehnološkem ali športnem svetu. Predstavil je tudi manifestacije, ki se pripravljajo za obeležje 90. obletnice. Ob razstavi, ki bo marca 2000 v centru mesta, je pomembna akcija po goriš ki h šolah. Med šolarje bodo namreč razdelili več kot 6000 krajših dvojezičnih brošur, za katere so poskrbele slovenske organi-i zacije. V ta namen seje angažiral sam šolski skrbnik, ki je poslal vsem ravnateljem pismo, v kateremjih poziva, naj se vključijo v načrt ovrednotenja goriške osebnosti. JURIJ PALJK Marjan Breščak, ki ga na Goriškem poznamo kot političnega in kulturnega delavca, seje pred kratkim upokojil. Na razgovor smo ga povabili tudi zato, ker je dobitnik vsedržavnega italijanskega odlikovanja Zvezda za zasluge pri delu (Stella al Meri-todel Lavoro), ki mu ga je lani podelil ob prazniku dela, 1. maju, sam predsednik republike Oscar Luigi Scalfaro. Kako so utemeljili dodelitev odlikovanja? Marjan Breščak se nasmehne: "Utemeljitev je bila v tem, da so priznali izboljšavo izgorevanja v kotlih termoelektrarne v Tržiču, kjer sem bil zaposlen. Izboljšava pa pomeni tudi to, da sedaj termoelektrarna manj onesnažuje okolje. Na teh izboljšavah smo v termoelektrarni precej delali, ker smo se zavedali, da je varovanje okolja zelo pomembno. Vesel sem bil priznanja, ker je šlo za pomembno delo, v katerega sem tudi sam veliko vložil." Kdaj pa ste začeli delati v tržiški elektrarni? To je bilo leta 1967, čeprav sem se zaposlil že pri štirinajstih letih v neki mehanični delavnici v Gorici. To je bilo davnega leta 1956. Že takrat pa sem se vpisal v večerno šolo, saj sem imel dokončano samo srednjo šolo. Ob delu sem postal tehnik. Leta 1967 sem torej odšel v Tržič, kjer sem postal uslužbenec ustanove Enel v elektrarni. Tedaj sem tudi končal ob delu tehnično šolo na tržaškem tehničnem zavodu Volta. Postal sem tehnik za mehaniko in jasno je, da sem se specializiral za termoelektrarno, posebej še za kotle za izgorevanje. Začel sem kot delavec, a sem kmalu napredoval; najprej sem postal pomočnik tehnika, nato vodja oddelka, kasneje izvedenec v vzdrževanju in takrat sem postal tudi član vsedržavne komisije za nove programe vzdrževanja termoelektrarn. Veliko sem študijsko potoval po Italiji in zadnji dve leti sem bil v tržiški termoelektrarni odgovoren za vzdrževanje elektrarne. Veliko ste se tudi ukvarjali s kulturo. Res je, saj sem bil v Štan-drežu celo prvi predsednik Prosvetnega društva Štan-drež, od vedno pa sem sodeloval pri dramski skupini in od I. 1961 tudi redno pojem v vaškem cerkvenem pevskem zboru, ki ga sedaj uspešno vodi Tiziana Zavadlav. Zašli pa ste tudi v politiko. Da, tudi na političnem področju sem bil dejaven, in sicer vedno v Slovenski skupnosti. Najprej sem bil svetovalec v rajonskem svetu, kasneje na občini v komisiji za javne storitve kot odbornik. Bil sem izvoljen tudi za svetovalca in odbornika na gori-ški občini leta 1989. Sedaj pa sem predsednik štandreške-ga rajonskega sveta. Sedaj imate v Štandre-žu veliko težav z razlaščanjem vaške zemlje. Da, precej težav imamo in ravno v četrtek (18. t.m., op. p.) nam bodo predstavili preliminarni načrt za razlastitev zemlje in hiš vJeremitišču. Širitev industrijske cone je namreč še vedno aktualen problem in upajmo, da se bo za nas to dobro izteklo, saj je Jeremitišče zgodovinsko važno za Štandrež. Borimo se, da se tamkajšnja naselbina ohrani. Ljudje, ki tam živijo, bi radi tudi že dokončno vedeli, kaj bo z njihovimi hišami; nekateri bi namreč obnavljali, a ne morejo. Za ves Štandrež bi bila razlastitev hud udarec, saj bi bila vas ob velik kos zemlje. Veseli pa me, da smo složni in prav med mladimi sta složnost in potreba po skupnem nastopu še kako prisotna. Nedavno so mladi na zahvalno nedeljo delili dvojezične letake, na katerih je pisaloma je zdravje potreba vseh. V Štandrežu živijo namreč tudi Italijani in tudi nje skušamo pritegniti v boj proti krivični razlastitvi domov in slovenske zemlje! 3. SREČANJE Z GLASBO SCGV EMIL KOMEL SKLADATELJ ALOJZ AJDIČ MED GORIČANI TATJANA GREGORIČ Skladatelj Alojz Ajdič, ki sodi med najbolj samonikle glasbene ustvarjalce v Sloveniji, bo 1. decembra v komorni dvorani Kulturnega centra Bratuž gost tretjega večera letošnjih Srečanj z glasbo, ki jih prirejata SCGV Emil Komel in Arsatelje - Mednarodni center za glasbo in umetnost. Ajdič, ki deluje in živi kot samostojni podjetnik v Kranju, je 1 7. t.m. obiskal Gorico, spoznal glasbenike, ki bodo na srečanju izvajali njegove skladbe, in jim prišepnil nekaj svojih nasvetov. Ob 60. jubileju, ki gaje praznoval 6. septembra, smo ga želeli počastiti tudi na Goriškem in s svojimi poustvarjalnimi močmi oblikovati srečanje, na katerem bomo predstavili izbor njegovih komornih skladb. Ajdiče-ve miniature za klarinet, glas, flavto, violino, otroški zbor bodo interpretirali člani Arsate-Ijeja Gorica. Navdušen nad pozornostjo Goričanov (saj mu v Sloveniji nobena glasbena šola ni namenila posebnega večera!) nam je skladatelj v prepoznavnem in občudujočem dostojanstvu in iskrenosti spregovoril o svojih ustvarjalnih korakih in vzgibih. Na Akademiji za glasbo v Ljubljani ste leta 1968 v razredu Mihe Gunzka zaključili študij klarineta. S kakšnimi ambicijami ste se nato vpisali še na oddelek za kompozicijo v razred akademika in profesorja Uroša Kreka? Želel sem še ustvarjati. V mladosti sem ob klavirju vedno poskušal tudi zaigrati kakšno svojo pesmico. In po študiju klarineta sem ugotovil, da je ravno komponiranje moja življenjska želja, ki jo sedaj tako in drugače tudi uresničujem. Je prof. Krek v času študija sprejel in razumel vaše večkrat poudarjeno ustvatjaltio bistvo: da vam je intuicija enostavno bližja kot logika razuma? Prof. Krek je zagotovo e-den naših najboljših pedagogov, ki nikogar med študenti ni omejeval. Obratno: študenta je poskušal voditi v lastni ustvarjalnosti in tudi pri meni je poiskal mojo ustvarjalno pot in me na njej usmerjal. Kot klarinetist ste največ ustvarjalne energije usmerili v skladbe za klarinet. Vendar nam pregled vašega opusa razkriva dovolj zanimivo gradnjo. Od malih glasbenih oblik in celo nekaterih popevk ste svojo glasbeno izpoved prenašali v vedno bolj zahtevne in obsežne glasbene forme. Pred kratkim ste v nekem pogovoru omenili, da ste pripravljeni in sposobni napisati tudi opero. Resnično sem začel s komponiranjem krajših, enostavnih otroških skladb. Kasneje sem napisal tudi dve, tri popevke. Vendar pa je ustvarjalna želja po razvijanju zvoka, tona, želja po drugačnem izrazu iz leta v leto zahtevala drugačne izzive. Tako sem najprej začel z instrumentalno glasbo, največ za klarinet kot klarinetist; kasneje sem pisal tudi za ostale instrumente, za trobento, pozavno, rog, oboo, flavto in vse trobilne, pihalne instrumente in tolkala. Skratka, komponiral sem za tiste instrumente, ki so mi bili najbližji. Čutil pa sem potrebo, da svojo ustvarjalnost razvijam tudi z večjimi deli in tako zadnje čase bolj ali manj pišem orkestralna dela. V tem svojem notranjem nemiru, v iskanju vedno nečesa novega, sem tudi prišel do zanimivega in lepega libreta, ki ga sedaj poskušam uglasbiti. Že red 20 leti sem sicer s podo-nimi stremljenji napisal kantato Taborišče Ravensbruck, ki je bila zelo uspešna. V zadnjem času spet čutim nujo, da svoj ustvarjalni impulz prenesem v večje vokalno, glasbe-no-scensko delo. Fantazija za simfonični orkester, Vizija barv za večji simfonični orkester, skladbe za klarinet in klavir, kol so: Solo de concours, Pastirska pesem, Med kapniki. Zvočni pejsaž za flavto solo, že omenjena kantata, Fatamorgana za pozavno in klavir in za simfonični orkester, za katero ste leta 1997 'prejeli nagrado Prešernovega sklada, so naslovi del, s katerimi lahko vašo glasbeno govorico predstavljamo kot toplo, zamišljeno, tehtno, natančno v detajlih, kot glasbeno govorico, ki pozna čustvene vrhunce in padce in se ne da ujeti v predalček znanih kompozicijskih tokov. Menim, daje moja glasbena izpoved takšna, kot sem sam. To, kar čutim, kar mislim, kar poskušam ustvariti, izhaja iz mene samega; na osnovi tega poskušam ustvariti neke oblike. Zelo pomembno mi je iskanje barve zvoka, ker menim, da je pri glasbi prav barvitost zelo pomembna; zato sem poskušal v mnogih skladbah poiskati ustrezno barvo. V ustvarjalnem procesu se ne držim strogih pravih klasičnih harmonij, tudi pravilnih ritmov ne, v instrumen-taciji pa vedno poskušam poiskati instrumente, ki bi najbolje opisali to mojo glasbeno vsebino. Sem osebnost, kot jo je ustvarila narava, in pri Komponiranju mi je pomembna le ideja. To idejo za določeno skladbo študiram, o njej razmišljam in ji poskušam poiskati formo oz. izraz, ki mi ga narekuje notranjost. PRILJUBLJENA ZBOROVSKA REVIJA PO CECILIJANKI '99 "Slovenska zborovska pesem je že od svojega začetka vedno odigravala pomembno vlogo v narodnem in kulturnem življenju. Ona je vzpodbujala, tolažila in umirjala naše življenje, tako posameznika kot skupnosti. O njeni vlogi pa smo itak že pisali malodane v vseh uvodih prejšnjim Cecilijankam. (...) Današnji repertoarij slovenskih pevskih zborov tako v matični domovini kot pri nas so navadno zelo standardni. Naši zbori še vedno segajo v glavnem po tradicionalnih programih. Počitalniško obdobje nove romantike, ljudska pesem v različnih predelavah, le kje tudi modernejše oz. sodobne skladbe slovenskih skladateljev. Pa še včasih kako delo iz klasične polifonije (navadno je to naš Gallus) - in smo pri kraju.11 Te misli smo med drugim lahko brali v uvodu na koncertnem listu. Od dvajsetih pevskih zborov jih je nastopilo osemnajst. Ti so bili naslednji: mešani zbor Lojze Bratuž iz Gorice (zborovodjaStojan Kuret), moški zbor Štmaver (Nadja Kovic), mladinski mešani pevski zbor Devin (Herman Antonič), moški zbor Mirko Fi-lej iz Gorice (Zdravko Klanjšček), mešani zborMačkolje (Ivo Lešnik), moški zbor Fantje izpod Grmade (Ivo Kralj), mešani zbor Ars mušica iz Gorice (Lucio Rapaccioli), ženska vokalna skupina Ri-hemberk (Vanja Fabjan Veli-kanje), pevska skupina Beneške korenine (David Klodič), moški zbor Skala iz Gabrij (Miran Rustja), mešani zbor Hrast iz Doberdoba (Hilarij Lavrenčič), mešani zbor Ru-pa-Peč (Zdravko Klanjšček), moški zbor Pro vox iz Nove Gorice (Ivan Mignozzi), vokalna skupina Chorus 97 iz Mirna (Anton Klančič), Višar-ski kvintet (Anna Missoni), mešani zbor Štandrež (Tiziana Zavadlav), moški zborje-pa-Baško jezero iz Loč na Koroškem (Alex Schuster)v in mešani zbor F.B. Sedej iz Šte-verjana (Bogdan Kralj). Goriška Cecilijanka je spet podala prikaz današnjega zborovskega petja pri nas. Ne bomo se tu spuščali v pod robne analize posameznih zborov in njih nastopov, saj je to tudi objektivno nemogoče. Lahko pa vseeno zatrdimo, da so bili zbori v glavnem na zadovoljivi, nekateri pa na dobri oz. zelo dobri umetniški ravni. To je znamenje, da naša zborovska pesem ni še zamrla in da tudi ob prehodu v tretje tisočletje petje ni izgubilo svoje aktualnosti. Naj tu vseeno zabeležimo le prijet- ne nastope slovenskih zborov videmske pokrajine in iz Koroške. Najprej naj podčrtamo dejstvo, da so kljub zelo slabim zimskim vremenskim pogojem sploh prišli. Tako originalen nastop mlade beneške skupine Naše korenine s simpatičnim in samoniklim programom. Nato barvit in slikovit nastop koroških pevcev, ki so nas popeljali v deželo jezer in gozdov ter zibel ko naše nekdanje državnosti v Karantaniji. Poleg pesmi seje oglasila tudi domača narečna beseda, ki je izraz posebne melodioznosti; zlasti zaključna skoraj himnična koroška pesem Nmav čez izaro je po humorističnih besedah izzvenela slovesno in umirjeno in pomenila lep zaključek njih nastopa. Na koncu pa še skoraj nepričakovan ženski Višar-ski kvintet, ki je tudi premagal sneg in mraz ter nas s svojo nežno lirično ubrano pesmijo popeljal v gorsko deželo. S tem se je uspešno zaključila letošnja Cecilijanka, ki je tudi zadnja v našem tisočletju. AB 1. ADVENTNA NEDELJA 1 949-1 999 50 LET ORGLANJA V ŠTEVERJANU MARJAN DRUFOVKA Prav v teh dneh se izteka točno pol stoletja, odkar Herman Srebrnič orgla in vodi petje pri bogoslužju v Štever-janu, v zadnjih letih pa še v Gorici, Podsabotinu in na Ple-šivem. Po rodu iz Medane je v letih pred vojno hodil na privatne lekcije za harmonij k Emilu Komelu; obenem ježe v 18. letu starosti orglal pri jutranjih mašah v Medani, kjer je tudi ustanovil dekliški zbor. "Ko sem bil otrok, je orglal v domači cerkvi Ferdinand Simčič, ki je vabil mlade k igranju instrumentov in tako zbudil v nas pevski navdih in veselje do cerkvenega petja." Njegovo znanje klavirja je dodatno utrdil prof. Kozmaro in tako seje sam počasi lotil orgel. Prvi moški zbor je ustanovil na Kefaloniji v Grčiji, kjer je bil italijanski vojak, po razpadu Italije pa seje pridružil grškim partizanom. Ko seje po vojni preselil z družino v Gorico, je tu ustanovil mešani pevski zbor, pri katerem so ITALIJANSKI POLITIKI LEVE SREDINE O MANJŠINI Krožek za družbenopolitična vprašanja A. Gregorčič vabi v petek, 3. decembra, na večer, ki ga bodo posvetili odnosom med večinskim narodom in slovensko narodnostno skupnostjo na Goriškem. Italijanski politiki leve sredine bodo spregovorili o tem, kako poznajo slovensko manjšino ter kako gledajo na naše probleme in želje. Srečanje bodo oblikovali, ob moderatorki Eriki Jazbar, načelnik skupine Oljke v goriškem občinskem svetu dr. Ario Rupe-ni, inž. Bruno Crocetti, ki bo spregovoril v imenu Demokratov, ter inž. Alessandro Bon, načelnik skupine Zelenih ter pokrajinski odbornik. Večer bo potekal v italijanskem jeziku. Odsotnost predstavnikov institucionalne levice pri večeru ni politične narave, temveč organizacijske. Nesmiselno je namreč, da se za mizo zvrsti kopica politikov, sicer do diskusije sploh ne pride; zato smo se omejili na politične sile, ki nimajo slovenskih sekcij, ki bi jim posredovale potrebne informacije. Zaradi preobilice prispevkov o aktualnih prireditvah bomo nekatere članke objavili prihodnjič. Bralce in sodelavce prosimo za razumevanje. / URED. ZAČELO SE JE VPISOVANJE ZA POTOVANJE Z NOVIM GLASOM V EGIPT od 15. do 22. februarja 2000. Priporočamo čimprejšnji vpis, najkasneje do 30. decembra letos pri upravi Novega glasa v Gorici (tel. 0481 533177) ali v Trstu (tel. 040 365473). Pri vpisu na račun 300.000 lir. ZBOR LOJZE BRATUŽ PREDSTAVLJA DANILA FAJGLJA Mešani zbor Lojze Bratuž je aktivno vključen v goriško glasbeno dogajanje od prvih povojnih let. V zadnjem času se programsko usmerja v obravnavo bogate in še nepoznane domače glasbene literature. Pod vodstvom Stojana Kureta bo predstavil izbor iz bogatega opusa Danila Fajglja. Poslušali bomo njegovo mašo Veni sponsa Christi, vrsto njegovih harmonizacij ljudskih pesmi s Tolminskega in nekaj orgelske literature, ki jo bo izvajala Mirjam Furlan. Koncert spada v niz Srečanj z glasbo, ki jih v letošnji sezoni pripravlja SCGV Emil Komel, in bo v soboto, 27. t.m., ob 20.30 v cerkvi sv. Ivana v Gorici. sodelovali tudi nekateri Šte-verjanci. Prijateljstvo in glasbena navdušenost sta pripomogla, da se je 1.1949 začel ukvarjati z vodstvom štever-janskega cerkvenega pevskega zbora. To se je pripetilo prav pred skoraj 50 leti, in sicer ob prvi adventni nedelji. "Ne pomnim, ali je bila zadnja nedelja novembra ali prva v decembru. Spomnim pa se, daje poslal tedanji števerjan-ski župnik Ciril Sedej učiteljico Ado Gabrovec, naj me v njegovem imenu povabi k or-glanju." Odlikovali so ga potrpežljivost in vztrajnost, predvsem pa globoko krščansko prepričanje. Vsi Steverjanci so mu hvaležni za njegovo nesebično požtrvovalnost. Njegova velika zasluga je, da je v vasi zbiral mladino in jo navduševal za cerkveno petje. Mlajšim rodovom je posredoval nič drugega kakor besede in nauke, ki so mu bili dani kot otroku. Zbor seje tako v nekaj letih pomladil in številčno okrepil. Poleg cerkvenega je mladi zborovodja začel gojiti tudi narodno petje. Zbor je kvalitetno napredoval in kmalu so števerjan-ski pevci pod vodstvom neutrudnega pevovodje ponesli slovensko pesem na Tržaško, Koroško inv Beneško Slovenijo. Že 1.1952 je zbor nastopil s prvim samostojnim koncertom v Borovcih; tudi v naslednjih letih seje skoro vsaka zborovska sezona končala s koncertom nabožnih in narodnih pesmi. Lahko bi rekli, da je ta postala že prava tradicija, saj se še danes redno ponavlja, kot tudi vsak mašni o-bred v župnijski cerkvi sv. Florjana še vedno spremljata neutrudljivo igranje orgel in tenor Hermana Srebrniča. Števerjanci se mu za dolgoletno skrb in trud v domači cerkvi in prosvetnem društvu iz srca zahvaljujejo. SKRD JADRO obvešča vse pridne otroke, da nas bo SV. MIKLAVŽ obiskal v petek, 3. decembra, ob 17.30 v župnijski dvorani sv. Nikolaja v Tržiču. Poleg otrok iz vrtca in osnovne šole Romjan bo nastopila tudi baletna skupinaŠD Mladina iz Sv. Križa. Prav na začetku pa bo tudi predstavitev knjige za otroke Naš koledar, ki gaje izdalo društvo Tržič. ODER 90 pod pokroviteljstvom KULTURNEGA CENTRA LOJZE BRATUŽ v sodelovanju s SLOVENSKIM CENTROM ZA GLASBENO VZGOJO EMIL KOMEL in SLOVENSKO ZAMEJSKO SKAVTSKO ORGANIZACIJO - GORICA PRIŠEL BO, PRIŠEL, SV. MIKLAVŽ V nedeljo, 5. decembra 1999, ob 16. uri, v veliki dvorani Kulturnega centra Lojze Bratuž. OBVESTILA VPETEK, 12. t.m., je bila odprta v Kulturnem centru Bratuž razstava novogoriškega slikarja Etka Tutte. Odprta bo do 31. decembra, in sicer od ponedeljka do petka od 17. do 19. ure (do 30. t.m.), od 1. do 31. decembra pa ob prireditvah. ŽUPNIJA SV. Andreja ap. iz Standreža in štandreški rajonski svet prirejata od 26. do 28. t.m. praznik vaškega patrona: v petek, 26. t.m., bo ob 11. uri vžup-nijski dvorani A. Gregorčič nagrajevanje likovnega natečaja; v soboto, 27. t.m., ob 20.30 bosta KD Tojva iz Vrtojbe in MePZ Ciril Silič predstavila izvirno vr-tojbensko nošo. V nedeljo, 28. t.m., bo v župnijski cerkvi ob 8.30 maša, ki jo bo vodil župnik, ob 9.30 bo mašo vodil g. Nicola Ban, pel bo zbor Pro Se-nectute, ob 10.30 pa bo mašo vodil g. Jože Plut, pel pa bo domači zbor. Ob 11.30 bo koncert Godbe na pihala s Proseka. Pod pokroviteljstvom goriške pokrajine bo v cerkvi ob 17. uri koncert Ljubljanskih madrigalistov, ki jih vodi Matjaž Šček. V PETEK, 26. nov., bo ob 20.30 v osrednji dvorani Kulturnega doma v Gorici večer dalmatinskih pesmi z znano kvarnersko skupino klapa Volovsko iz Opatije. Koncert sodi v okvir proslavljanj 18-letnice otvoritve doma. DRUŠTVO TRŽIČ bo predstavilo Naš koledar 1. decembra v Kulturnem domu v Trstu, 2.12. ob 17.30 v dvorani pokrajinskega sveta v Gorici, 3.12. pa na mi-klavževanju v Tržiču ob 17.30. Zlasti laški Slovenci so vabljeni, da se udeležijo predstavitve v Trstu: avtobus bo odpeljal 1.12. ob 19. uri izpred cerkve sv. Lovrenca, ob 19.05 izpred bolnišnice San Polo, ob 19.10 izpred stolnice sv. Ambroža (pred trgovino Diesel), ob 19.15 izpred bencinske črpalke Esso na ul. Va-lentinis. V Trstu bo za udeležence po ogledu Kulturnega doma in po predstavitvi almanaha predstava SSG Zgodbe iz dunajskega gozda. Toplo vabljeni! UPRAVNI ODBORZSKP se bo sestal v četrtek, 2. decembra, ob 20.30 na sedežu v Gorici. ŠTANDREŠKA DEKANIJA vabi po dva pastoralna delavca iz vsake župnije na srečanje, ki bo 9. decembra ob 20. uri v župnišču v Gabrjah ob Vipavi. Govor bo o jubilejnem letu 2000 ter o ljudskem misijonu leta 2001. SCGV EMU Komel napoveduje četrto Srečanje z glasbo, ki bo v soboto, 11. decembra, ob 20.30 v veliki dvorani KC Lojze Bratuž, ko se bo goriški publiki predstavila znana pevka Nora Jankovič. Predprodaja vstopnic je na sedežu centra v Gorici (tel. 0481 532163 ali 0481 547569). SLOVENSKA USTANOVA v Gorici išče primerno osebo ali družino za službo hišnika. Podrobnejše informacije lahko dobite na tel. 0481 531445 v jutranjih urah. V SREDIŠČU mesta Gorice, na Plaču ti 18, je na prodaj nepremičnina večje površine, ki obsega dvonadstropno stavbo z večjim zaprtim dvoriščem. Zainteresirani se lahko oglasijo na sedežu Katoliškega tiskovnega društva v prvem nadstropju o-menjene stavbe v uradnih urah (tel. št. 0481 5331 77, fax 0481 536978). DAROVI Za zbor Mirko Filej: v spomin na Radovana Sfiligoja daruje Antonia Peršolja 150.000 lir. Zacerkevvjamljah: v spomin na pok. Maria Sobana, daruje Ernest Quinzi 100.000, bratje Miklus 300.000, Poldo in Danica Antonič 200.000 lir. ČESTITKE Med snežinkami, ki so preteklo nedeljo poplesavale nad Doberdobom, je bila tudi brhka MOJCA, ki se je ustavila v toplem gnezdecu pri Marti, Martinu in Eliji. Pomlajeni družini čestitata MePZ Hrast in društvo Hrast. Učiteljici Marti Ferletič, o-četu Martinu in malemu Eliji se je pridružila MOJCA. Srečni družini, predvsem pa mami Marti, iskrene čestitke in veliko dobrega! Starši šolarjev v OŠ Josip Abram v Pevmi in šolski kolektiv. POPRAVEK Prejšnji teden je prišlo v članku o zahvalni nedelji v So-vodnjah do nekaterih nejasnosti. Pravilneje bi se stavek glasil: "Vaški kmetje so prispevali poljske pridelke, voz pa so pripravili člani mladinskega odseka krajevnega društva pri družini Milocco." Vljudno vas vabimo na predstavitev knjižnih novosti BLAGI IZZIVI GALERIJA ,n MQj MALI V£LIKI SyEX Na večeru bosta sodelovala avtor Aleksij Pregare in prof. Ester Sferco. Katoliška knjigarna na Travniku, petek, 26. novembra 1999, ob 18. uri. ŠTUDIJSKO RAZISKOVALNI FORUM ZA KULTURO s pokroviteljstvom goriške pokrajine vabi na mednarodni simpozij DRUGO BALKANA V petek, 26., in soboto, 27. novembra, od 15.30 dalje v dvorani goriškega pokrajinskega sveta, Korzo Italija št. 55. ŽUPNIJA SV. ANDREJA V STANDREZU vabi na koncert LJUBLJANSKI MADRIGALISTI ZBOROVODJA Matjaž Šček V nedeljo, 28. novembra 1999, ob 17. uri v Štandrežu pri Gorici. 11 ČETRTEK 25. NOVEMBR 1999 12 ČETRTEK ;25. NOVEMBRA 1999 PISMI UREDNIŠTVU RIKE ZA DRUGAČNO REŠITEV Spoštovani gospod urednik! V eni zadnjih številk Novega glasa sem povsem spregledal drobno obvestilo o prodaji nepremičnine na Placuti številka 7 8. Da pa se v drobnem obvestilu skriva daljnosežna odločitev, sta mi razložili pismi uredništvu v predzadnji številki. Pred kratkim sem se ukvarjal z življenjsko usodo goriške-ga fotografa Antona Jerkiča, u-glednega slovenskega Goričana, ki je dal svoj podpis na notarski listini, ko je goriška Tr-govsko-obrtna zadruga odkupovala zemljišče, na katerem je bil I. 7 904 zgrajen Trgovski dom v Gorici. Postopek odkupa je bil zaradi posebnih pogojev, v katerih so živeli Slovenci v Gorici, zapleten in potrebno je bilo veliko spretnosti, da so Slovenci odkupili to zemljišče in druge nepremičnine v Gorici. Slovenci so v tistih letih osvajali Gorico in načrte je preprečila prva svetovna vojna z vsemi svojimi povojnimi posledicami, ki so pripomogle, da se je mnogo pridobljenega med obema vojnama porazgubilo. Hiša na Placuti je preživela najhujše in je do nedavnega bila eden izmed centrov goriškega slovenstva. Prav zato je vest o njeni prodaji neprijetna in še več, neverjetna zaradi okoliščin, ki označujejo danes življenje Slovencev v Gorici. Hišo bodo njeni lastniki prodali. Morda se bodo razbremenili skrbi, kako obnove potrebno hišo gradbeno posodobiti in ji nameniti novo uporabnost. Toda take skrbi in z njimi povezani gospodarski razlogi ne odtehtajo spoznanja, da Slovenci izgubljajo del svoje skupne posesti v Gorici, v samem središču mesta. Znatni so primeri, da so gospodarske razmere zelo pogosto vzrok za prodajo nepremičnine in da velikokrat taka prodaja prav nič ne hasne in še celo krepi krizno stanje. Ali so Slovenci v Gorici že v takih težavah, da morajo prodajati dobrine, ki so jih ustvarjali predniki? Naj lastniki stavbe na Placuti najdejo drugačno rešitev in tudi tako dokažejo, da je obsežna in trdna skupna slovenska zemljiška ter stavbna posest temeljni dokaz moči in vrednosti slovenske prisotnosti v Gorici. BRANKO MARUŠIČ PLACUTA ALI POTREBA PO BOLJŠEM DOGOVARJANJU MED NAMI Prodaja Placute nas je po vsej verjetnosti vse postavila pred veliko preizkušnjo. Kot po eni strani gotovo ni mogoče nikomur očitati slabih namenov, pa nas po drugi strani obhajajo neprijetni občutki. Iz številnih pogovorov je namreč mogoče razbrati, da večina tistih, ki za zadevo vedo, čuti nelagodje in se sprašuje, kaj zares ni drugih oz. boljših možnosti. Po moji o-sebni presoji smo se znašli pred veliko preizkušnjo vsaj zaradi dveh razlogov. Prvi je, da smo v zadnjih letih dosegli raven neslutenega razvoja, o katerem ni bilo mogoče pred dobrimi desetimi leti niti sanjati. Zelo hiter razvoj pa nas je očitno pričel prehitevati, tako da mu le stežka sledimo organizacijsko. Z drugimi besedami: posamezna društva in dejavnosti so postali u-činkoviti že vsak sam zase, toda pri tem primanjkuje ustrezne in nujne organizacijske u-glašenosti, s pomočjo katere bi bilo mogoče pravočasno določiti, kaj bomo storili s stvarmi, ki so širšega pomena, se pravi pomembne za celotno našo skupnost. In Placuta kot naš edinstveni zgodovinski spomenik je prav gotovo stvar širšega pomena, ki se tiče nas vseh in o katerem bi morali organizirano soodločati vsi. V tem smislu smo bili pred nekaj leti že uspešni, saj smo popravili dotrajano stavbo Katoliškega doma, da se danes lahko upravičeno ponašamo s sodobnim Kulturnim centrom Loj- ze Bratuž, ki prodorno ohranja in nadaljuje delo prejšnjih desetletij. To dokazuje, da bi bili lahko enako uspešni tudi v primeru Placute. Drugi razlog velike preizkušnje, pred katero smo se s prodajo Placute kar sami postavili, pa je premalo premišljena ocena o tem, kaj naši ljudje čutijo in kako razmišljajo. Ocena, da vidijo v Placuti le razpadajočo stavbo in nič drugega, je vsekakor površna in premalo pretehtana. Naša skupnost slej ko prej v sebi globoko čuti tistih nekaj maloštevilnih simbolov, ki jih še premoremo in med katere sodi tudi Placuta. In ta občutek je dragocenost, ki jo velja upoštevati, še več, nanjo graditi. Ob vsem tem hočem reči, da ni še v n ičemer prepozno, razen v kolikor ne želimo pri napovedani prodaji Placute vztrajati. V tem smislu bi bilo zato nujno objavljeno prodajo ustaviti, v kolikor je to še mogoče, ter organizirati to pot globljo izmenjavo mnenj med vsemi našimi dejavniki društvenega, kulturnega in družbenega življenja. Na ta način bi celokupneje in poglobljeno izoblikovali o Placuti naše skupno stališče, o Placuti in o njeni usodi. Tako bi sedanjo nelahko preizkušnjo uspešno in plodno prestali, saj v nasprotnem primeru obstaja nevarnost, da nas bo Placuta v prihodnje ločevala, namesto da bi nas kot doslej in, zakaj ne, tudi še naprej združevala in povezovala. JANEZ POVŠE SALVATORE VENOSI ŽIV V NAŠIH SRCIH ERIKA JAZBAR Družbeno-kulturni delavci iz Kanalske doline so se 18. t.m. oddolžili spominu Salva-toreja Venosija, ki je za marsikaterega zamejca poosebljal slovenskega človeka, ki živi v tem predelu videmske pokrajine. Nažabniškem pokopališču se je zbralo lepo število prijateljev, znancev in institucionalnih osebnosti, med katerimi bi omenili generalno konzulko Republike Slovenije v Trstu Jadranko Šturm Kocjan. Odkrili so nov nagrobnik kanalskemu raziskovalcu in kulturnemu delavcu; za tega je poskrbel arhitekt in akademski slikar, sicer pa Venosijev prijatelj Janez Suhadolc. Med prisotnimi so bili predstavniki širšega slovenskega kulturnega prostora, kar na Tromeji pomeni slovenski ljudje iz Furlanije -Ju-lijske krajine, avstrijske Koroške ter iz matice. Na pokopališču je prisotne pozdravil tajnik Planike Anton Sivec, o pokojniku pa je zelo lepo spregovoril ravnatelj SLORI-ja profesor Emidij Susič, medtem ko je verski obred vodil žab-niški župnik msgr. Dionisio Mateucig. Po občuteni slovesnosti so se prisotni napotili v bližnjo žabniško gostilno, kjer je sledila odprta diskusija, s katero bi bil Salvatore Veno-si posebno zadovoljen, o današnji slovenski realnosti v Kanalski dolini ter o perspektivah, ki jih bližnja prihodnost nudi našim ljudem. U-vodne pozdrave je posredoval Rudi Barthalot, medtem ko je imel daljši poseg Anton Sivec, ki je v svojih razmišljanjih poudaril dejstvo, daje bil Venosi pionir slovenskega organiziranega delovanja v Kanalski dolini; spregovoril je o razvejanem delovanju društva Planika, o različnih zgodovinskih izkušnjah slovenske manjšine v Italiji ter predstavil ob novem biltenu Planika tudi iniciativo, ki si prizadeva, da bi se domači otroci vključili v slovenski prostor ter spoznali slovenske vrstnike iz matice ter Fur-lanije-Julijske krajine. Z modernimi tehnologijami in internetom je namreč to mož- no, saj je stik s sonarodnjakom mogoč, tudi če je le-ta oddaljen ali težje dostopen. V daljši debati je nato sodelovalo veliko število prisotnih, med katerimi tudi trbiški odbornik za kulturo, ki je sicer odraz desničarske koalicije, pa vendar se je že večkrat izkazal za treznega človeka. V debati so sodelujoči podčrtali probleme in potrebe Slovencev, ki živijo v Kanalski dolini; med te spada nedvomno nevidljivost slovenskih programov RAI-a, ki bi moral biti sicer rešen s čezmejno televizijo. Govor je bil tudi o slovenski šolski populaciji, ki sicer razpolaga samo z zasebnimi tečaji slovenskega jezika, primerno pa bi bilo, da bi o-menjene otroke spodbujali in podpirali tudi iz posebnega fonda za štipendije. Skratka slovenska prisotnost v Kanalski dolini bo ostala pri življenju, le če se bodo tamkajšnji družbeni delavci angažirali in povezali ter nudili našim ljudem primerne odgovore na izzive, ki jih čakajo v bližnji prihodnosti. NOV PREDSEDNIK GS TERSKIH DOLIN Župan občine Tipana Elio Berraje novi predsednik Gorske skupnosti Terskih dolin. Izvolili so ga delegati občin, ki sestavljajo skupnost, in sicer predstavniki iz Tipane, Barda, Čente, Ahtena, Nem, Fojde, Magnana, Riviera in Povoletta. Prejel je po treh neuspešnih glasovanjih 17 potrebnih glasov leve sredine in Severne lige. Poudariti velja predvsem dve dejstvi: na pomembno mesto je bil izvoljen predstavnik tamkajšnje slovenske skupnosti; gre za politika, ki je dobro seznanjen s problematiko gorskih zaselkov. V občinah Tipana in Bar-do živi slovensko prebivalstvo, ki je zaradi težkih življenjskih razmer maloštevilno. Pogosto pa se dogaja, da so območja, ki imajo z goratimi predeli bolj malo opravka, dobitniki prispevkov, ki so le-tem namenjeni. OBVESTILO VNEDELJO, 28. novembra, bo v cerkvi Renati v Vidmu, pel pri maši ob 11. uri mešani zbor Podgora pod vodstvom Mirka Špacapana. Spremljal bo evharistično slavje v starorimskem obredu prve adventne nedelje z mašo Missa Canonica Jacobusa Gallusa. JURIJ PALJK ..., ki bi jim po slovensko lahko lepše rekli izobraženci, a imenujmo jih kar intelektualci, in to predvsem zato, ker večina njih ima raje ta izraz. Malo zato, ker je tujka in se zato po slovensko morda lepše sliši, malo pa tudi zato, ker je izraz intelektualec bolj zveneč; vsaj po tem, kdo vse se ima za intelektualca, sodeč! V nedeljo, 21. t.m., je italijanski dnevnik Corriere della Sera objavil na kulturnih straneh pogovor italijanskega časnikarja Omarja Calabreseja s slovitim ameriškim proučevalcem jezikoslovja, a tudi pome-noslovja in človeškega duše-slovja. Noam Chomsky je danes med intelektualci poleg McLuhana najbrž najbolj citiran avtor in gotovo tudi najmanj bran, pa čeprav je v svoji bogati študijski karieri izdal več kot 70 knjigin nekaj tisoč strokovnih in večkrat tudi polemičnih člankov. V intervjuju govori Chomsky o več stvareh, o jeziku in o semantiki-pome-noslovju ter še o čem. Dotakne se tudi intelektualcev, in to zaradi časnikarjevega vprašanja, zakaj je sam postal v Evropi mit za t.i. “angažirane intelektualce". V odgovoru pravi, da ima poleg študijskega raziskovanja tudi izjemno razvit socialni čut, in nadaljuje: "Vendar pa si moramo enkrat že prenehati delati iluzije glede razlike med angažiranimi in neangažiranimi intelektualci in misliti, da je to razlika med ameriškimi in evropskimi intelektualci. T.i. »angažiranost«, ki obstaja pri vas in še posebej v Franciji, ni prav nič »angažiranost«. Podpisovati izjave in li- stine ni prav nič »angažiranost«. Zame je angažiranost samo v tem, da sodeluješ pri stvarnih spremembah obstoječega stanja, spremembah, ki jih deliš z učinkovitimi družbenimi silami. Nobena angažiranost ni namreč, ko se intelektualec omejuje na to, da govori samo sebi podobnim. Ta nesporazum izvira iz dejstva, da obstaja med gledanjem na vlogo intelektualca v evropski in anglosaksonski družbi globoka razlika. Pri vas se intelektualci jemljejo in jih jemljejo zelo resno zaradi posebnega prestiža. Pri nas ne. V Ameriki je kljub vsemu globlji smisel za enakost. V trgovini ali pa pri kupovanju avtobusne vozniške karte je trenutno najbolj znan književnik deležen iste pozornosti kot kdorkoli drug. Pri vas mu pripravljate pogovore za televizijo in časopise, ljudje hočejo od njega avtograme; z njim se obnašate kot s pevcem. To lahko predstavlja izjemno prijetno obliko spoštovanja kulture in znanosti, a tudi vrsto nevarnosti. Na primer: vedno se morate predstavljati kot drugačni, izvirni, zanimivi. Mogoče celo z nehotenimi smešnimi posledicami, kakor se je zgodilo v Franciji nekaterim avtorjem t.i. postmoderne, ki so z znastvenega stališča gledano pisali prav komične stvari! Resnično angažiran intelektualec je tisti, ki sam veliko tvega, ko sodeluje pri družbenih pojavih, kjer se le-ti dogajajo, in tudi resnično kritizira oblast! Takih ljudi je malo in človek take vrste običajno za svojo držo plača visoko ceno. To se je zgodilo ljudem, kot je bil Sartre v zadnjih letih življenja, ali pa Russell. In tudi tu so razlike: Russella so aretirali na cesti; kdo drug, ki je bil črne polti ali prebivalec Salvadorja, pa je izgubil življenje. Vse druge stvari sopretvara, hlimba." Tako sloviti Chomsky, ki je kot vedno zelo jasen, predvsem takrat, ko pokaže s prstom na bistvo resničnega intelektualca, ki je v tem, da je vraščen v družbo, v kateri živi; ki kritizira oblast; ki s svojo osebnostjo in življenjem jamči za svojo "angažiranost". Vse drugo je pretvara, hlinjenje," lepo pravi in pred nami se pojavi cela vrsta ljudi, ki so se in se še danes imajo za intelektualce, a to preprosto niso, ker se pretvarjajo, ker hlinijo, da so, kar niso in tudi ne morejo biti. Zelo težko bi namreč imeli za intelektualca nekoga, ki nenehno pokleka pred dnevnim gospodarjem in se obnaša "kot dvorni norček', kot bi rekel naš odgovorni urednik dr. Drago Legiša. Za dvorne norčke pa je značilno tudi to, da lahko rečejo tudi kako pikro na račun oblastnikov, a se jim prav zaradi tega, ker so dvorni norčki, nič ne more zgoditi. Da ne bi sedaj kdo mislil, da streljamo na mrtvaka, naj povemo, da ne mislimo samo na tiste slovenske intelektualce, ki so si svojo srečo kovali pod socialističnim režimom z nenehnim poklekanjem pred tedanjo oblastjo, ampak tudi na tiste, ki danes vedo, kako se reči streže. Da gre prevečkrat za ene in iste osebe, je samo dokaz več, kako blatna je lahko pot, po kateri mora slovenski intelektualec hoditi, če hoče sebi in svojemu notranjemu klicu ostati zvest. Tudi nima smisla o tem razglabljati, ali je kdo levi ali desni ali pa sredinec, ker je vse to že prek- lemano zastarelo in deplasira-no, kot bi lepo povedal slovenski intelektualec, ki se danes gre veleposlanika. Problem je v tem, da je na Slovenskem prav grozljivo gledati, kako pišejo zgodovino isti ljudje, ki so jo pisali do včeraj: kot da se ni nič zgodilo, kot da berlinski zid ni padel, kot da ni nihče ničesar zagrešil in zato tudi nihče ni odgovoren za nič. Samo malo spomina je potrebno, da se spomniš, kaj je kdo bil prej in kaj je sedaj. In takoj boš videl, da se mu ne prej in ne sedaj ni nikdar ničesar hudega zgodilo, ker se mu tudi zgoditi ne more. Prej in sedaj so ga imeli za intelektualca, a to ni bil ne prej in ne sedaj; morda izobražen, a vedno - prej in sedaj - predvsem upogljiv in prožen, "elastičen človek", ki je vedno imel "pogled uprt naprej", tako da je videl, kaj se mu v danem trenutku splača in kaj se bo jutri splačalo. Kot olje na vodi, ki vedno plava, a temu, kar je v vodi, jemlje kisik. Zato imamo Slovenci galerije intelektualcev in akademikov, ki dobivajo "apanažo"-plačo, o kateri se v javnosti na glas ne govori veliko; imamo intelektualce za vsak trenutek, ki jim je skupno predvsem to, da se vedno držijo trenutne oblasti kot klopi volovskih pleč: običajno se zarijejo na toplo in v mehko tkivo... Zato imamo Slovenci povsod veliko intelektualcev-izvedencev, ki si vsak dan izmišljajo takega ali drugačnega nasprotnika, ki ga ni, da bi ja ostali na oblasti; če pa že na oblasti ne, vsaj v njeni bližini. To, da take vrste ljudje imenujejo sami sebe intelektualce, je le še dokaz več, da ima prav Chomsky, ko pravi, da je tako ravnanje prevara. KANALSKA DOLINA SPOMINSKI OBRED V ŽABNICAH OB SKRBI ZA VARNOST JEDRSKE ELEKTRARNE V KRŠKEM V POSTOPKU ZAKON O PREPOVEDI GRADNJE NOVIH NUKLEARK UMETNIŠKI VEČER V NOVI GORICI LEP POKLON HUBERTU BERGANTU MARJAN DROBEŽ V Sloveniji ugotavljajo, da se v EU širita moč in vpliv t.i. jedrskega lobija, ki dobivata čedalje bolj očitne politične razsežnosti. Omenjamo Avstrijo, kjer pogosto zahtevajo zaprtje jedrske elektrarne v Krškem, češ da ni dovolj varna pred morebitno katastrofo in da predstavlja nevarnost za sosede. Kot da ne slišijo dokazov izvedencev iz Slovenije in tujine o tem, daje elektrarna v Krškem zgrajena po ameriških tehnoloških standardih in da je zato prav tako varna, kot so jedrski objekti za proizvodnjo električne e-nergije v drugih zahodnoevropskih državah. Na dlani je, da nuklearko v Krškem uporabljajo za izsiljevanje koroške deželne vlade in občasno tudi zvezne vlade na Dunaju zoper Slovenijo in njeno vključevanje v EU. Med dokaze o odgovornem odnosu slovenske države do jedrske energije uvrščamo predlog zakona o prepovedi graditve novih jedrskih elektrarn vSIoveniji, o prepovedi skladiščenja nizko, srednje in visoko radioaktivnih odpadkov iz drugih držav na o-zemlju Slovenije ter o trajnem ODPRTO PISMO SSk... Zagotovo niti neveste (ker nočemo verjeti, da ste v slabi veri), kakšen bi lahko bil rezultat glasovanja o vključitvi v navedeni seznam v občinah Benečije, Rezije in Kanalske doline (razen morda Špe-tra in še kakšne), pa tudi nekaterih občin na Goriškem in Tržaškem - za katere trdite, da bodo od odobritve Masell ije-vega osnutka imele ne vem kakšne koristi - tudi ker takšne analize očitno nimate in si problema seveda niti ne zastavljate. Po petdesetih letih zavlačevanja pa se zadovoljujete z načelnim priznanjem Slovencev v videmski pokrajini! Žaljiva se mi zato zdi vaša insinuacija, da bi sprejetje zaščitnega zakona zaskrbela tudi "nekatere politike iz manjšinskih vrst" in da so se zaradi tega napadi na Masellijev osnutek in nosilce zakona v vladi in parlamentu začeli stopnjevati. Ko si je stranka Slovenske skupnosti iz zgoraj navedenih razlogov (ki jih še nihče doslej ni uspel in niti si upal izpodbijati) dovolila kritizirati Masellijev osnutek in očitno dosegla nekatere pozitivne rezultate, se sedaj vi znašate na tiste, ki s svojimi skromnimi močmi skušamo doseči kaj več od tega, kar nam - žal samo na videz - po petdesetih letih zavlačevanja - ponuja Italija. Žal sa- varnem skladiščenju domačih nizko, srednje in visoko radioaktivnih odpadkov. Predlog zakona so poslali v postopek državnega zbora, kjer bo prišel v razpravo in sklepanje že v kratkem, ker je zadeva aktualna in nujna. V utemeljitvi je zapisano, "da obravnavo problematike, ki zadeva prepoved gradnje novih jedrskih elektrarn v Sloveniji in shranjevanje radioaktivnih odpadkov zahtevajo izredne potrebe države". Dne 31. decembra bo namreč potekel rok, do katerega je na podlagi zakona o odložitvi graditve jedrskih elektrarn do konca leta 2000 (sprejetje bil L 1987) prepovedano začeti z gradnjo novih jedrskih elektrarn v Sloveniji, kar pomeni, da po tem datumu ni več pravne podlage za prepoved takšne gradnje. V predlogu novega zakona je nekaj pomembnih usmeritev. Že z resolucijo o strategiji rabe in oskrbe Slovenije z energijo, ki jo je sprejel državni zbor, “se predvideva na naraven, ekološko in ekonomsko sprejemljiv način opustiti obstoječo proizvodnjo e-lektrične energije na osnovi jedrske energije. (...) Nadaljnje obratovanje in postopno mo na videz pravim, ker se odobritev zakona ponovno oddaljuje. V slabi veri pa trdite, daje takšna "nejasna situacija botrovala ponovnemu odpiranju dilem v sami italijanski koaliciji", saj sami dobro veste, da Slovenska skupnost nima mod, da bi blokirala ali pogojevala sprejetje zaščitnega zakona s kakršnokoli vsebino, ne da bi nas o čemerkoli kaj vprašali. Dileme so v večinski koaliciji obsta-I jale že prej in rezultat tega je Masellijev osnutek, ki pa ga ta večina, očitno le navidezno ponuja vam in nam, v resnici pa verjetno ni pripravljena odobriti niti Masellije-vega predloga in se izživlja s ponovnim odlašanjem. Z obtoževanjem Slovenske skupnosti pa sami nasedate tej dolgotrajni italijanski politiki do naše manjšine in njenim izgovorom. Smešna pa je vaša trditev, da "stranka Slovenske skupnosti, ki po eni strani zahteva zaostrovanje odnosov z Italijo in internacionalizacijo manjšinskega vprašanja, po drugi pa na volitvah kandidira v Prodijevi Oljki inv Rimu, ko ima priložnost, vprašanja zaščitnega zakona javno sploh ne odpira". Ponovno dokazujete nepoznavanje stanja ali pa slabo vero, ko mešate koalicijo Prodijeve Oljke, ki je zmagala na volitvah, in današnjo koalicijo, ki podpira sedanjo vlado. Naravnost škandalozna pa je vaša trditev, da našega vprašanja ustvarjanje pogojev za varno razgradnjo jedrske elektrarne Krško pa bo opredelil nacionalni energetski program." Ne glede na strategijo Slovenije na področju energetike pa je bilo določeno, da bo krška nuklearka predvidoma obratovala do leta 2023. Ta datum pa ni zapisan v nobenem obvezujočem dokumentu. Takšna izhodišča bi lahko pomenila, da bi bila Slovenija svojo jedrsko elektrarno (s soglasjem solastnika, Hrvaške) pripravljena zapreti pred letom 2023, če bi se o tem sporazumeli na mednarodni ravni. Na takšno možnost posredno navaja tudi ugotovitev v obrazložitvi predloga zakona o prepovedi gradnje novih nukleark, "da namreč primeri nekaterih drugih sosednjih držav kažejo, da so se njihovi državljani z referendumi izrekli proti izkoriščanju jedrskih zmogljivosti za proizvodnjo električne energije". Poudarjeno je tudi, "da bi si Slovenija s sprejetjem tega zakona lahko pridobila dodatne pozitivne točke, tudi kar zadeva odnose z Avstrijo, ki se v zadnjih letih zavzema za zaprtje jedrskih elektrarn v vseh sosednjih državah, kandidatkah za vstop v EU." Predlog zakona v Rimu javno ne odpiramo: neštetokrat smo pozvali predsednika Violanteja, naj pospeši diskusijo v zbornici, poslali smo vsem 945 poslancem italijanskega parlamenta deklaracijo slovenskega Državnega zbora o naši zaščiti, imeli smo srečanja v Rimu z raznimi strankami, pa tudi s posl. Caverijem, Bruggerjem in poročevalcem Masellijem in navedeni uspešni rezultat, ki ga tudi sami priznavate, vas torej demantira. O potrebi po internacionalizaciji v primeru nadaljnjega odlašanja italijanskega parlamenta pa ne govorimo samo mi in poslanci ostalih manjšin v italijanskem parlamentu, pač pa tudi dodatni sklep Državnega zbora ob navedeni resoluciji ter končno, po petdesetih letih, tudi zdrava pamet. Ponovno pa se motite, če menite, da boste s popuščanjem pred izsiljevanjem Italije na tej točki prej prišli v EU. Svetujem vam, da preden greste na pogajanja v Rim, najprej detajlno preštudirate zakonske osnutke, o katerih govorite, se posvetujete s tehniki in poznavalci manjšinske problematike in poskušate analizirati, kaj bi predlagana določila v realnosti lahko pomenila, šele nato pa se spustite v dajanje ocen in zmagoslavne proklameo "mani z nebes" za Slovence v videmski pokrajini. Ugotavljam, da si državni sekretar, ki se z zadevo ukvarja, mora tudi prevzeti od- določa, "da mora vlada Slovenije do I. 2005 sprejeti ukrepe za trajno varno skladiščenje vseh vrst visoko radioaktivnih in nizko oz. srednje radioaktivnih odpadkov." PREDVOLILNO VZDUŠJE PREZGODNJE? Parlamentarna komisija za volilni sistem in ustavne spremembe se je 23. t.m. drugič sestala, njeno delo pa se je že začelo zapletati. Politične stranke imajo namreč različna stališča o volilnem sistemu za prihodnje državnozborske volitve ob koncu leta 2000. Komisijo vodi predsednik državnega zbora dr. Janez Podobnik, ki je javnost presenetil z izjavo, daje predvolilno vzdušje v Sloveniji prezgodnje. Zato SLS, stranka, ki ji priprada, "ne bo spodbujala predvolilnega razpoloženja, ki praviloma omrtvi zakonodajno, pa tudi izvršilno vejo oblasti. Odgovornost do države zahteva, da nadaljujemo s pomembnimi projekti, od u-resničitve katerih je odvisna tudi gospodarska, socialna in civilizacijska podoba Slovenije. To so naloge s področja vključevanja v EU, bančništva, zavarovalništva, javnih naročil energetike, državnega premoženja, denacionalizacije, ureditev obeležij usmerjenim med drugo svetovno vojno in po njej in izdaja mrliških listov zanje... Gospodje, ki se prezgodaj ukvarjate z volitvami, kdo bo pa delal?" je dejal visoki predstavnik SLS. govornost za sedanji neuspeh, zvračati krivdo na Slovensko skupnost ali na opozicijo v slovenskem parlamentu, je naravnost smešno. Kdo je državni sekretar in se v imenu vlade pogaja v Rimu, Slovenska skupnost ali vi, gospod Juri? Končno pa se morate tudi resno vprašati, zakaj se tisti del manjšine, ki je do včeraj bil s SSk na istih stališčih glede seznama občin, kot ga je predvideval tudi osnutek sen. Bratine - za vas pa sedaj ta stališča očitno predstavljajo "napad na Masellijev osnutek in nosilce zakona v vladi in parlamentu" - danes brez sramu odstopa od teh skupno dogovorjenih stališč in sam javno priznava, daje sodeloval pri pisanju Masellije-vega zakonskega osnutka, ne da bi ostale (tudi nas), sploh vprašal za mnenje. Kdo torej instrumentalizira manjšinsko zaščito za svoje politične in strankarske interese? Kdo je torej pristal na pravno nejasna določila in zaščitne norme brez jamstva učinkovitosti, ki lahko manjšino in Slovenijo pripeljejo žejne čez vodo? Vabim zato vas in ostale, ki nas z leve napadajo kot rušilce zaščite, na vsebinsko razpravo o Masellijevem predlogu; zagotovo boste izvedeli marsikaj novega in koristnega za vaša prizadevanja v korist naše manjšine, če vam je do tega. S spoštovanjem! Kulturni dom v Novi Gorici je 15. t.m. priredil umetniški večer z naslovom Hom-mage a Hubert Bergant v spomin na prvo osebnost slovenskega orglarstva in velikega umetnika ob njegovem rojstnem dnevu in pred bližnjo prvo obletnico smrti. Huberta Berganta so se v izpovedih spominjali njegovi učenci, prijatelji, sodelavci in drugi. Večer je tenkočutno in z doživljanjem slavnostnega trenutka vodila prof. Tanja Kuštrin, direktorica Kulturnega doma, ki je bila učenka velikega virtuoza, pozneje pa kot pevka, dirigentka in glasben-ga pedagoginja tudi njegova sodelavka. Vsi sodelujoči, med katerimi so bili tudi skladatelj Samo Vremšek, Marko Vuk, Renata Bauer, ki gaje nasledila na Akademiji za glasbo, Janez Povše iz Gorice, ki je z umetnikom tesno sodeloval, in drugi so bili enotni v oceni, daje bil Hubert Bergant velik umetnik, čeprav preveč skromen in vase zaprt človek. Imel je bogat in raznolik do-mišlijski svet in zelo občutljiv značaj. Posvečal se je orglam in v njih videl kraljico instrumentov, o čemer je pisal tudi v svoji knjigi z naslovom Ob PREDSTAVITEV KNJIG ALEKSIJ PREGARC V NOVI GORICI Aleksij Pregare je 17. t.m. predstavil svoji novi knjižni deli tudi v Novi Gorici. Gre za knjigo razmišljanj in tudi polemičnih besedil, ki so plod njegovega ustvarjalnega dela in iskanj v preteklih tridesetih letih. Blage izzive s podnaslovom 30 let zapažanj je izdala založba Branko s sodelovanjem založbe Jutro. Hkrati je v Novi Gorici ob sicer maloštevilni udeležbi občinstva, najbrž zato, ker je divjala silovita nevihta, predstavil tudi svojo zadnjo pesniško zbirko Moj veliki mali svet, ki jo je izdalazaložba Mihelač. Žbirkaje izšla v slovenskem, italijanskem in angleškem jeziku. Pesnik, pisatelj in vsestranski kulturni in narodni delavec je svoja izhodišča in načela, ki usmerjajo in označujejo njegovo delovanje, zelo podrobno obrazložil tudi z branjem svojih pesmi in značilnih zapisov iz knjigeBlagizapisi. Aleksij Pregare ima v Novi Gorici veliko prijateljev, znancev in bralcev, saj je v tem mestu živel več let, zaposlen pa je bil kot igralec, član ansambla Primorskega dramskega gledališča. Dne 16. t.m. je Pregare svoji deli predstavil tudiv Ljubljani, in sicer na sedežu Svetovnega slovenskega kongresa -Konference za Slovenijo in Slovenske izseljenske matice. " M. orglah. O svojem življenjskem "credu" je zapisal pomenljive misli: "Beg iz kaosa je mogoč edino v nas samih. Omogočimo si ga lahko s tem, da se poglobimo v lepo glasbo, v dobro knjigo, da uživamo ob še popolnoma dehumanizi-rani likovni umetnosti. Pri tem zemljepisna lega ni pomembna. Lepega pobega v svet umetnosti si enako želijo ljudje v Avstraliji in Ameriki, kot v Sovjetski zvezi in na Japonskem." Bergant je bil prvi slovenski umetnik, kije predstavil celoten Bachov orgelski opus. Njegove človeške in umetniške vrline in prispevek k razvoju slovenske orgelske umetnosti so predstavljene, čeprav le v zasnovah in obrisih, tudi v dokumentarnem filmu, ki gaje pripravilaTV Vitel iz Dornberka. Zanimivo je bilo tudi pričevanje msgr. Silvana Pianija iz Ločnika, kjer je Bergant 30 let igral orgle. Slovenska javnost pa komaj ve, daje bil Hubert Bergant tudi profesor umetnostne zgodovine in likovni kritik. O tem je na večeru spregovoril MarkoVuk, zbira pa se gradivo, da bi o tej Bergantovi dejavnosti izdali knjigo. GRADNIKOVA "VRNITEV" V BRDA V nedeljo, 28. t.m., bo ob 14. uri na prostem ob grajskem poslopju na Dobrovem odkritje pesnikovega kipa iz brona, delo akademskega kiparja Jakova Brdarja iz Ljubljane. To bo velik dogodek za Goriška Brda. Na slovesnosti bosta o pesniku spregovorila župana občine Brda Franc Mužič in občine Štever-jan Hadrijan Corsi. O spomeniku pa bo spregovoril Bruno Podveršič, predsednik odbora za njegovo postavitev. Slavnostni govornik ob odkritju spomenika Alojzu Gradniku pa bo dr. France Bernik, predsednik Slovenske akademije znanosti in umetnosti. OBVESTILA KLUB KRŠČANSKIH IZOBRAŽENCEV Ajdovščina in Vipava vabi na niz srečanj Adventni večeri verskega poglabljanja v Vipavi. Prvo srečanje bo v petek, 26. t.m., ob 20. uri: mag. Branko Cestnik bo govoril na temo Drugačnost mladega človeka kot vzgojni izziv. Drugo srečanje bo v petek, 3. decembra, ob 20. uri: Tino Mamič bo govoril o Slovencih v svetovni zgodovini krščanstva. KONCERT V NOVI GORICI. V Kulturnem domu v Novi Gorici bo v ponedeljek, 29. t.m., ob 20.15 koncert Pihalnega kvinteta Slovvind in pianista Aleksandra Madžara, ki bosta izvajala mojstrovini komorne literature: Mozartov in Beethovnov kvintet za klavir in štiri pihala. Naslednji koncert bo v ponedeljek, 6. decembra. Nastopil bo Bartok kvartet iz Budimpešte. S 1. STRANI M. 13 ČETRTEK 25. NOVEMBRA 1999 14 ČETRTEK '<25. NOVEMBRA 1999 ITALIJANSKO PRAVO PRENOS OBRATOV IN DOSMRTNA RENTA DAMJAN HLEDE Prenos obratov je pogodba, ki je v vsakdanji rabi in tudi z davčnega vidika je vzadnjih letih deležna precejšnjega zakonodajnega dela. Kljub temu pa niso vsi njeni pravniški odtenki, predvsem z davčnega vidika, zadovoljivo razčiščeni in urejeni. Med pogodbe, v katerih so nekateri davčni vidiki še nejasni, spada brez dvoma pogodba prenosa o-brata proti dosmrtni renti. To je pogodba, v kateri kupec ne plača obrata z denarno vsoto, ampak z dogovorom o dosmrtni renti v korist tistega, ki mu je obrat odstopil. Pogodba je aleatorična, ker v trenutku njene sklenitve ne vemo, katera od dveh strank je na boljšem. Pogodbo sestavljata pač dve dajatvi, od katerih je ena (odstop obrata) gotova in točno določena, druga pa (celotni znesek dosmrtne rente) je negotova in nedoločljiva. Za celotni znesek rente se bo vedelo samo ob smrti njenega koristnika (odstopnika obrata), več let bo trajala renta, bolj je možno, da bo od pogodbe imel zaslužek njen koristnik. Prav zato je to pogodba, ki jo ponavadi prevzemnik obrata sklene samo s starejšimi osebami, ki mu obrat odstopijo. V tem primeru sta pač obe stranki lahko zadovoljni: odstopnik, ker si zagotovi reden rentni dohodek, prevzemnik pa, ker si pridobi lasni-no obrata, ki ga plačuje na obroke, slednje pa lahko pod določenimi pogoji tudi amortizira. Prav to je eno izmed nejasnih in ne še dovolj razčiščenih vprašanj. Davčna uprava vsekakor trdi, da je amortizacija rentnih obrokov možna samo v primeru, ko prevzemnik obrata in torej dajalec rente računovodsko ka-pitalizira dosmrtno rento, ki po mnenju davčne uprave sestavlja t.i. uvajalno vrednost obrata (it. valorediavviamento). S strani odstopnika in torej koristnika rente pa so rentni obroki obdavčeni kot dohodki, ki so asimilirani z dohodki odvisnega dela, konkretno pa je, po členu 47, prvi odstavek, črka h) zakona št. 917/86, obdavčenih 60% pri- dobljenega bruto zneska. Nerazčiščeno ostaja vprašanje, ali se aplicira peti odstavek člena 54 zakona št. 917/86, po katerem sestavljajo podjetniški dohodek tudi povečane vrednosti (it. plusvalenze) o-bratov, ki izhajajo iz njihovega prenosa, če je bil le-ta pred- met odplačnega pravnega posla. Davčna uprava seveda trdi, da v primeru odstopa o-brata proti dosmrtni renti pride do obdavčenja povečane vrednosti, sodna praksa pa pravi, da ne, ker povečane vrednosti ni mogoče izračunati. OSEBNA IZKAZNICA ZA NEPREMIČNINE V enem izmed ukrepov, povezanih s finančnim manevrom za leto 2000, ki jih je ministrski svet odobril prejšnji teden in o katerih bo sedaj parlament razpravljal na isti način kot o navadnih zakonskih osnutkih, je predvidena uvedba posebne izkaznice nepremičnin, ki bodo morale vsebovati vse njihove strukturalne, inštalacijske in načrtne podatke. Izkaznico bo moral izdelati usposobljeni projektant na podlagi dokumentacije, ki mu jo bo posredoval lastnik ali upravitelj kondominija in na podlagi posebne inšpekcije, kjer bo na licu mesta preveril, če stavba odgovarja načrtom in drugim dokumentom. Lahko bo tudi spodbudil določene varnostne posege, nakar bo izdal potrdilo o statično-funkcio-nalni usposobljenosti. Izkaznica stavbe bo predstavljala nujen pogoj za vsa dovoljenja ali potrdila, za katera je pristojna občina v zvezi s stavbo. Nova določila bodo veljala za vse stavbe na ozemlju italijanske države, razen tistih, ki nimajo več kot dveh nadstropij in razen nerezidenčnih stavb, ki ne presegajo devet metrov višine. Za sestavo in posodobitev izkaznice je predvideno časovno obdobje desetih let. Občine bodo vsekakor morale čimprej (predviden je rok šestih mesecev) ugotoviti hidrogeološko in sizmično nevarne predele. Za stavbe, ki so v njih, bo za sestavo izkaznice veljalo razdobje dveh let. DH ZENSKE V KMETIJSTVU V Sesljanu je bil prejšnji teden posvet o načrtu, ki ga podpirajo italijansko ministrstvo za delo in socialno skrbstvo, Evropski socialni sklad in Vsedržavni zavod za kmetijsko poklicno izobraževanje in ki stremi po izobraževanju kmetic ter spodbujanju žensk v kmetijstvu, da bi se odločale za nove podjetniške pobude. Dejstvo je, da igrajo ženske v kmetijstvu veliko vlogo in da so pogosto nosilke pobud, ki ustvarjajo delovna mesta in dohodek. Pobudniki srečanja, že omenjeni vsedržavni izobraževalni zavod, Zveza neposrednih obdelovalcev in koordinacijski odbor za žensko podjetništvo, so v Sesljan povabili ugledne predavatelje, ki so spregovorili o finančnih instrumentih, ki naj omogočajo začetek novih gospodarskih pobud. Predstavili so nadalje organizacijo Verdim-presa, ki nudi kmeticam najrazličnejše storitve in informacije. Veliko zanimanja je vzbudil prikaz možnih načinov preverjanja, ki naj omogočijo še pred začetkom dela čimbolj natančno sliko o stroških in predvidenih dohodkih, da ne bi kmetice po nepotrebnem tvegale. Med predavatelji je bila tudi predsed- nica ustanovnega odbora Združenja slovenskih kmetic in podeželskih žena s Tržaškega Suzana Lovrečič, ki je spregovorila o ciljih združenja. Pomembno je tudi bilo, da so del popoldneva uporabili za okvirno načrtovanje možnih gospodarskih pobud v kmetijstvu na Tržaškem. Pokazalo se je, da je ta razvoj možen, potrebno pa bo ustvariti ustrezno vzdušje tudi pri upraviteljih, da bo mogoče izkoristiti možnosti, kijih predvidevajo evropska, državna in deželna zakonodaja. OBISK IZ OBČINE BRDA V PIEMONTU V dneh 21. in 22. oktobra so občinski svetniki, strokovne službe občine Brdain kmetijska pospeševalna služba ter drugi strokovnjaki šli na ogled vinogradništva v Piemont južno od Turina. Obiskali so več vinotek in vinogradniških rajonov ter združenj za predelavo grozdja. Proučili so izdelavo vrhunskih vin po postopku barik in njihovo tržno strategijo. Obiskali so tudi proizvodne obrate Cinzano in si ogledali sejem kmetijskih pridelkov v mestu Asti. KORISTNA NAVODILA IZRAČUN NOVEMBRSKIH PREDUJMOV MARA PETAROS Do 30. novembra tega leta morajo davkoplačevalci poravnati predujme davka na dohodek fizičnih oseb (IRPEF), davka na dohodek pravnih o-seb (IRPEG), deželnega davka na proizvodne dejavnosti (IRAP) in socialnoskrbstvene-ga prispevka za samostojne poklice (INPS10%-12%). Pri izračunu dolžnih zneskov moramo upoštevati precej novosti, in sicer: - da je davčna uprava odpravila odtegljaje na nekaterih obrestih in dividendah: v tem primeru moramo pri računanju predujmovspet preračunati dolžni znesek za leto 1998, pri čemer ne bomo odšteli davčnih odtegljajev na obrestih in na dividendah; - da uvaja novi zakon dobitke v korist davkoplačevalcev, ki imajo svojo stanovanjsko hišo v najemu: v tem primeru nam zakon dopušča letni odbitek v višini 320.000 lir, če letni dohodek ne presega 30.000.00011roz. 160.000lir, če je letni dohodek večji od 30.000.000 lir in manjši od 60.000.000 lir. Vsekakor pa imamo pravico do teh odbitkov samo v primeru, daje najemninska pogodba sklenjena po zakonskih določilih (zakon 431/98, čl. 2.3 in 4 paragraf 2-3); - da so še vedno v veljavi odbitki v višini 41 % vseh stroškov za popravila nepremičnin, ki smo jih opravili v letih 1998 in 1999, in da jih lahko odbijemo v 5 ali 10 letnih obrokih. Davkoplačevalec lahko odbije vse stroške, ki jih je imel v letih 1998 in 1999 za popravilo obstoječih stavb, do največ 150.000.000 lir za vsako nepremičnino. Odbitek znaša j 41 % stroškov, davkoplačevalec pa lahko izbere, ali bo odbitek razdelil na 5 ali 10 let. Za plačilo davkov morajo vsi davkoplačevalci uporabiti formular F24, ki ga lahko u-porabimo za plačila tudi več dajatev istočasno. Plačamo pa lahko na kateremkoli ban-čem uradu, na pošti ali na pri-stojnem uradu za plačilo davkov (concessionario della ri-scossione). Glede na prejšnje leto so bili letos uvedeni tudi novi kodeksi za plačilo davkov, in sicer: za drugi ali edini obrok predujmov davka na dohodek fizičnih oseb uporabimo kodeks 4034, za drugi ali edini obrok predujmov davka na dohodek pravnih oseb uporabimo kodeks 27 73, za drugi ali edini obrok predujmov deželnega davka na pro-izvodne dejavnosti uporabimo kodeks JS73, za socialno-skrbstveni prispevek INPS 10% - 12% pa kodeks DPP. Vsekakor pa lahko pri plačilu davka uporabimo terjatve, ki jih imamo do države iz prejšnjih let, tako da se poslužimo J t. i. kompenzacije, nikakor pa ni dovoljeno obročno plačevanje predujmov. Za obračun dolžnega zne-! ska lahko davkoplačevalec izbira med dvema možnostima: - lahko izračuna znesek predujma na podlagi davčne prijave iz prejšnjega leta in vzame za osnovo dohodek, ki gaje prijavil v maju 1999; - lahko izračuna znesek na osnovi predvidenih dohodkov in predvidenih odbitkov za leto 1999, ki jih bo davkoplačevalec prijavil v juniju 2000. V tem primeru bo plačal kot predujem 98% davka, ki ga bo predvidoma dolžan državi ob predstavitvi davčne prijave za tekoče leto. Vsekakor je bolj priporoč-j Ijiva prva možnost, saj bi pri preračunavanju predujmov (v drugem primeru) lahko prišlo do napake in bi moral davkoplačevalec doplačati razliko z obrestmi in globo. Če je davkoplačevalec plačal premalo ali da sploh ni plačal predujmov, bo kazen znašala 30% neplačanega zneska, poleg tega pa bo moral plačati tudi obresti v višini 5% letno. Če davkoplačevalec plača predujme na podlagi preračunanega dohodka, bo kazni o-proščen, če znašajo plačani predujmi vsaj 75% dolžnega zneska za prejšnje leto oz. če je skupni znesek plačanih predujmov vsaj enako visok | kot davek, ki ga bomo junija 2000 dolžni državi za dohodek iz leta 1999. DAVEK NA DOHODEK FIZIČNIH OSEB - IRPEF Predujem na davek na dohodek fizičnih oseb morajo plačati vsi tisti davkoplačevalci, ki so predstavili (ali bi bili morali predstaviti) davčno prijavo za leto 1998 in pri katerih znaša znesek v vrsti RN22 modela Unico99 več kot 100.000 lir. Niso pa dolžni plačati predujmov: - davkoplačevalci, pri katerih znaša znesek v vrsti RN22 manj kot 100.000 lir; - osebe, ki so prejele prve dohodke v letu 1999; - osebe, ki v letu 1999 niso predstavile davčne prijave, j ker po zakonu tega niso bile dolžne storiti; - dediči umrlih v letu 1999; - osebe, ki so podvržene stečajnemu postopku. Znesek pa izračunamo na ta način: - če znaša znesek v vrsti RN22 več kot 100.000 lir in manj kot 511.000 lir, plačajo davkoplačevalci samo predujem v novembru. Predujem v novembru pa znaša 98% zneska v vrstici RN22. Znesek izračunamo tako, da število v vrsti RN22 pomnožimo s 98 in delimo s 100; - če znaša znesek v vrstici RN22 več kot 511.000 lir, je bilo treba plačati predujem v dveh obrokih, in sicer v maju 40% celotnega predujma in v novembru ostalih 60% predujma. Seveda moramo pri raču-nanju zneska v vrstici RN22 upoštevati že prej omenjene ! novosti v zvezi z ukinjenimi j davčnimi odtegljaji na obrestih in dividendah. DEŽELNI DAVEK NA PROIZVODNE DEJAVNOSTI (IRAP) Od leta 1999 plačujemo predujme na deželni davek na proizvodne dejavnosti po pravilih, ki veljajo za vse ostale neposredne davke. Znesek predujma odgovarja 98% zneska, ki smo ga bili dolžni za leto 1998. Pri obračunu davka moramo ponovno obračunati dolžni znesek, pri čemer moramo upoštevati morebitne prispevke, ki smo jih bili deležni s strani javne uprave. Znesek pa izračunamo na ta način: - če znaša znesek v vrsti IQ68, če gre za fizične osebe, oz. IQ56, če gre za družbe o-seb, oz. IQ85, če gre za družbe kapitalov, več kot 100.000 in manj kot 511.000 lir, plačajo davkoplačevalci samo predujem v novembru. Predujem v novembru pa znaša 98% zneska v vrstici IQ68 oz. IQ56 oz. IQ85. Znesek izračunamo tako, da število v vrsti IQ68 oz. IQ 56 oz. IQ85 pomnožimo z 98 in delimo s 100; - če znaša znesek v vrstici IQ68 oz. IQ56 oz. IQ85 več kot 511.000 lir, je bilo treba plačati predujem v dveh obrokih, in sicer v maju 40% celotnega predujma in v novembru ostalih 60% predujma. SOCIALNOSKRBSTVENI PRISPEVEK INPS 10%-12% ZA SAMOSTOJNE DELAVCE (CONTRIBUTI INPS 1 0%-1 2%) Vsi samostojni delavci, ki niso plačevali socialnih dajatev kot trgovci, obrtniki ali samostojni delavci s posebno | socialnoskrbstveno blagajno, morajo plačati 10% oz. 12% dohodka za socialno skrbstvo. Predujem morajo plačati v dveh enakih obrokih, pri obračunu katerih morajo u-poštevati, v katero skupino samostojnih delavcev spadajo. Če ima samostojni delavec že kako drugo socialnoskrbstveno kritje, npr. kot odvisni delavec, bo plačal prispevek v višini 10%, vsi ostali pa bodo plačali prispevek v višini 12%. Predujme plačujemo v dveh enakih obrokih, in sicer prvega ob koncu junija in drugega ob koncu novembra vsakega leta. Dolžni znesek izračunamo tako: - samostojni delavci, ki so že socialno zavarovani, morajo do konca meseca plačati za socialno skrbstvo 4% zneska, ki izhaja iz vrstice RE22 modela Unico99 za leto 1998; - samostojni delavci, ki niso nikjer socialno zavarovani, pa bodo morali plačati do konca leta znesek v višini 4,8% dohodka iz prejšnjega leta, ki izhaja iz vrstice RE22 modela Unico99 za leto 1998. V vsakem primeru vsota obeh predujmov ne sme presegati 14.199.100 lir za samostojne delavce, ki so že socialno zavarovani, in 1 7.038.920 lir za ostale samostojne delavce. DAVEK NA DOHODEK PRAVNIH OSEB - IRPEG Pravne osebe morajo plačati predujme do konca 11. meseca po zaključku poslovne dobe; ker pa se večina poslovnih dob zaključi prav 31.12., sovpadajo tudi ti predujmi s koncem novembra. Tudi pri pravnih osebah se obračun predujmov nanaša na prejšnjo davčno prijavo, in sicer: če znaša znesek v vrstici RG20 več kot 40.000 lir, morajo davkoplačevalci plačati predujem v višini 98% celotnega zneska. Če je predujem višji kot 502.000 lir, morajo družbe plačati davek v dveh obrokih, in sicer 40% do vključno dneva, ko je bil plačan davek za prejšnje leto, in 60% do konca 11. meseca od zaključka poslovne dobe. ŠPORT NA GORIŠKEM MEMORIAL ROBERTO STUBEL MLADI DOMOVCI PLAČALI DAVEK USPELk^^^R,ODNI NEIZKUŠENOSTI maraton IGORCOTIC Dvoboj med domačim Domom Mark in peterko La Gra-dese spada med pomembnejše dogodke, ki so minuli konec tedna potekali nagonskem športnem prizorišču, saj sta bila tekmeca vodilni e-kipi v košarkarskem prvenstvu moške D lige. Mlada domova postava je naletela na močnega, izkušenega nasprotnika, ki je prejel vajeti igre že v uvodnih minutah in obdržal priigrano prednost vse do končnega sodnikovega žvižga. Da bi resneje ogrozili uspeh Gradežanov, bi morali Lebanovi fantje zaigrati bolj zbrano tako v napadu, kjer so bili le občasno točni pri metu na koš, kot tudi v o-brambi, saj je nasprotnik s številnimi, hitrimi protinapadi zbral glavnino točk, ki so ga popeljale do končnega uspeha. Ko je v začetku drugega dela že kazalo, da bo ekipa iz Gradeža zmagala z visoko prednostjo, saj je vodila s šestnajstimi točkami razlike, je prišlo s strani mladih do-movcev do močne reakcije. S pomembnimi trojkami Faganela, Covija, Franca in z u-činkovitim pobiranjem žog pod domačim košem so do-movci znižali zaostanek in deset sekund pred koncem je peterka iz Gradeža vodila le z dvema točkama prednosti (80:82). Domačini so imeli tedaj možnost dohiteti ali celo prehiteti nasprotnika, saj so imeli v posesti tudi žogo, njihovi upi pa so se razblinili s piskom sodnika, ki je domo-vcem dodelil osebno napako v napadu, in to kar na sredini igrišča. Končni izid je bil 80:85 v korist gostov. Skozi večji del tekme goriškim košarkarjem ni šlo najbolj od rok, a so se kljub temu borili vse do konca. Požrtvovalnosti, zagrizenosti jim skratka ne manjka, izkušenosti pa si bodo pridobili le z igranjem na prihodnjih nastopih, ki jih mladi domovci že nestrpno pričakujejo, saj je njihova želja po rasti res velika. O igri in o nadaljnjih nastopih je po tekmi predsednik ŠZ Dom Ugo Dornik tako razmišljal :"V današnjem srečanju smo plačali davek neizkušenosti. Pred tekmo je trener Leban sicer dal svojim igralcem navodila, kako zaustaviti močan nasprotnikov napad, to jim je pa uspelo uresničiti le proti koncu tekme. Obramba naših mladih košarkarjev ni delovala povsem učinkovito, kar je znal izkušeni nasprotnik s hitrimi pro-tinapadi dodobra izkoristiti. Kljub tem pomanjkljivostim so se naši vseskozi borili in so v drugem delu z uspešnimi trojkami zmanjšali zaostanek,žal pa jim ni uspelo seči po zmagi. Z dosedanjimi nastopi domače ekipe sem vsekakor zadovoljen, saj je ta po šestih kolih nabrala že osem točk in je tako presegla vsa pričakovanja. Za nas bi bil izjemen uspeh, če bi z uvrstitvijo med prve štiri ekipe dosegli obstanek v ligi in to že v prvem delu prvenstva." ODBOJKA V ženski C ligi so valovke na domačih tleh slavile s tesnim izidom (3:2) na račun šibkegaTarcenta. Praznih rok pa so ostale igralke Olympie Kmečka banka na gostovanju v Červinjanu (1:3). V prihodnjem kolu se bosta srečala Olympia Kmečka banka in Val Siderimpes, kar bo prav gotovo v telovadnico privabilo številne ljubitelje odbojke. V moški C ligi so naši predstavniki dosegli dve zmagi in poraz. Val Imsa je s čistim izidom 3:0 premagal ltely Fojda in se tako sam usidral na vrh lestvice.O odlični formi valo-vcev potrjuje tudi podatek, da so ti po štirih odigranih tekmah prepustili nasprotnikom le niz. Do prvih treh točk je prišla Olympia Agraria Ter-pin, ki je na domačem igrišču nadigrala šesterko iz Mania-ga (3:1). Soča Unitecno pa je v okrnjeni postavi morala priznati premoč tržaškega Pre-venireja (0:3). Prav v Sovod-njah bo naslednje kolo slovenski derbi med domačo šesterko in Olympio Agraria Terpin. Vmoški D ligi je Naš prapor doživel poraz proti tržaškemu Riguttiju (1:3), ki je manj grešil kot Brici. NOGOMET Doberdobska Mladost je na gostovanju pri Fincantie-riju iztržila točko in s tem utrdila svoj položaj na zgornjem delu lestvice. Zaradi neugodnih vremenskih razmer tako Juventina kot enajsterica Sovodenj nista odigrali tekme, sodniki so namreč preložili srečanji na kasnejši datum. PRIHODNJE KOLO KOŠARKA: Moška D liga (27.t.m.): Dom Mark-Rimaco. ODBOJKA: Moška C liga: Soča Unitecno-Olympia Agraria Terpin, Club Altu ra Ts-Val Imsa. Ženska C liga: Olympia Kmečka banka-Val Siderimpes. ODBOJKA KONČNO ZMAGA! Po štirih kolih so se tudi igralci Agrarie Terpin končno veselili zmage. Na domačih tleh so namreč premagali ekipo AS V.B. Maniago z rezultatom 3:1. V prvih dveh setih je bila tekma dokaj enosmerna, saj so naši igralci igro stalno vodili. S servisi, ki so nasprotnike spravili v težave, ter učinkovitimi napadi so tako osvojili oba seta z rezultatom 25-14 in 25-15. V tretjem setu pa se je situacija povsem spremenila; nasprotniki so zaigrali borbeno in koncentrirano, kar pa so naši igralci o-pustili. Set smo tako izgubljali kar z 15-5, nato pa smo se rezultatu nekoliko približali, a igralci niso kljub vsemu uspeli osvojiti seta. Četrti set pa je bila slika prvih dveh, saj so igralci Agrarie Terpin spet zaigrali tako, kot resnično znajo. Set se je zaključil z rezultatom 25-1 7. Po tekmi je trener O-lympie Klokočovnik tako ocenil igro: "Tekma je bila zrela za rezultat 3-0, vsaj tako je zgledalo po dveh setih. Po vodstvu smo igro prevzeli preveč lahkotno, nasprotniki pa so nas presenetili. To dokazuje, da moraš kljub vsemu maksimalno igrati do konca. Zmagali smo našo prvo tekmo in za to bi pohvalil kar celo ekipo; to pa ne pomeni, da smo igrali brez napak. Nasprotnikom smo podarili precej točk, posebno v prvih dveh setih. Prihodnji teden imamo derbi s Sočo; z obeh strani pričakujem dobro igro, zato mislim, da bo tekma zelo zanimiva in napeta. Zmagal pa bo najboljši!" Igralke Olympie Kmečke Banke so v gosteh izgubile s 3-1 proti ekipi iz Červinja-na. Tudi nje čaka prihodnji teden na domačih tleh derbi z ekipo Vala. MARTINA HLEDE Kljub slabim vremenskim razmeram, hudemu mrazu in dežju je združenje Grup-po marciatori Gorizia uspešno izpeljalo v nedeljo, 14. t.m., drugo izvedbo Goriškega mednarodnega maratona - Memorial Roberto Stubel. Zbralo se je namreč kakih 450 atletov iz cele Italije in tujine, tudi Slovenije in Hrvaške. Tekma, ki je potekala pod pokroviteljstvom dežele Furlanije-Julijske krajine, goriške pokrajine in občine, je potekala v individualni obliki in pa v štafetah s klasično dolžino poti 42,195 kilometra. Štiričlanske štafete, ki jih je bilo kar 78, so krenile na pot iz goriškega mestnega središča, ki je bilo za to priložnost popolnoma zaprto, pri čemer so nudili svojo pomoč miličniki in krajevna skupina Civilne zaščite. Pol ure po tem startu se je začel maraton 140 posameznikov. Tekmovanje štafet je bilo v nekaterih točkah, zlasti pri predaji štafetne palice, prav spekta- OBVESTILO V TOREK, 30. t.m., bo v spodnji dvorani KD Rupa-Peč v Rupi redni občni zbor ŠZ Soča; prvo sklicanje ob 19.30, drugo ob 20.30. Dnevni red: predsedniško, tajniško in blagajniško poročilo za sezono 1998/99, pozdravi gostov, o-dobritev obračuna za 1.1998/ 99, odobritev proračuna za leto 1999/2000, odobritev delovanja 1998/99, odobritev programov delovanja 1999/ 2000; določitev namembnosti prejemkov Fondazione Ca-RiGo, občine Sovodnje in goriške pokrajine za leto 1998/ 99; razrešnica, volitve, razno. kularno; to predvsem ob zamenjavah pri Villanovi pri Fari in v Krminu, potem ko so tekmovalci pretekli vsak po 10,5 kilometrov. Po poti, ki se je dotaknila krajev v goriški pokrajini, kot so Moraro, Krmin, Mariano in Fara, so bili prisotni člani Civilne zaščite, ki so z utripajočimi lučmi, radijskimi mostovi in primerno pripravljenim osebjem zagotavljali popolno varnost udeležencev tekme. Do cilja pod napihnjeni lok, ki gaje priskrbel tehnični sponzor prireditve Multipo-vver, je dospela kot prva moška štafeta Crisport (M. Kosovelj, Vogrig, E. Kosovelj, Me-lin), ki je sklenila svoj napor v dveh urah, 21 minutah in 21 sekundah. Med ženskimi štafetami je prva dospela do cilja ekipa Crisport (Laurencic, Massi, Rizza, Spilotti) s časom 2h 51'. Maraton posameznikov pa seje tudi zaključil zelo napeto, saj je v isti minuti prišlo na cilj kar šest atletov. Prvi trije so: 1. Asim Kaltac (2h 42' 42"; ARAC, Trst), 2. Antonio Margiotta (2 h 42' 54"; Dop. Lav. Ferr., Videm), 3. Anton Erjavec (2h 43' 19"; N.L. Banka, Slovenija). Kot prva posamezna ženska tekalka je dospela do cilja Marzia Bisai (3h 29' 22"; Sci Club 2 Monfalco-ne). Med atleti na vozičku pa se je uvrstil na prvo mesto Giovanni Angeli (Baskete non solo) s časom 1 h 59' 25". Učinkoviti in zanesljivi so bili tudi tokrat sodniki in časo-merilci, ki so kljub nenaklonjenim vremenskim razmeram do konca opravili svojo nalogo. Pomembno je bilo tudi delo prisotnih na okrep-čevalnih postojankah med potjo in na cilju. VSE OB BOŽIČU SLOVENIJA DENAR OD IGRALNIŠTVA TUDI ZA POTREBE CERKVENIH OBJEKTOV Mestna občina Nova Gorica namenja že nekaj let del sredstev iz proračunov za financiranje najbolj nujnih vzdrževalnih in obnovitvenih del na cerkvenih objektih. Med posegi, izvedenimi v zadnjem času, je obnova strehe na zgradbi frančiškanskega samostana na Kostanjevici in ureditev parkirišča na Sv. gori. Letos pa je občina zagotovila denar za obnovo strehe podružne cerkve Matere Božje nad Vitovljami, ki je že o-pravljena. Pomembna je odlo- čitev župana Črtomirja Špacapana, da bo občina tudi del denarja, ki ga prejema kot koncesijo od igralništva, namenila za financiranje nekaterih posegov v cerkvenih objektih, ki so pomembni tudi za turizem in okolje. Občina bo tako omogočila obnovo fasade kostanjeviškega samostana, ureditev tamkajšnjega parka in obnovo grobnice Bourbonov. Znaten bo tudi prispevek za izvedbo načrtov na Sveti gori. Tam bodo kmalu končali gradnjo romarskega doma, v katerem bo 40 sob s skoraj 80 ležišči. Kmalu bodo začeli graditi tudi okoli 4 km dolgo dvosmerno cesto iz Grgarja na Sveto goro. Prelepi božični čas je naslov ilustrirane knjige, ki je izšla pri Mladinski knjigi. To je lepa knjiga, ki prinaša nasvete za olepšanje doma, za o-krasitev božičnega drevesa, vrsto okusnih in značilnih receptov, pa tudi navad, ki Božič delajo najbolj priljubljeni krščanski in družinski praznik. Slovenski prevod nemškega izvirnika, ki gaje napisalo sedem strokovnjakov, je delo Marjane Samide. Daje knjiga bogatejša in slovenskemu bralcu prijetnejša, pa je zasluga Jane Apih, ki je za knjigo prispevala besedilo o slovenskih božičnih običajih. Uredništvo je knjigi na pot napisa- lov kratki spremni besedi, da danes morda ne doživljamo takega Božiča, kot bi si ga želeli, ker od njega preveč pričakujemo, kajti "prepogosto se namreč prerine v ospredje vsakdan s svojo mrzličnostjo, in hrepeneče pričakovanega prazničnega vzdušja ni in ni. S to knjigo vam želimo pomagati, da bi bil vaš božični praznik res uspešen in da bi vaše sanje postale resničnost. Naše želje za spokojen in miren praznik vas spremljajo od adventnega časa skozi prazni-j čnedni vse do prvih ponovo-letnih dni, ki se iztečejo s praz- nikom svetih treh kraljev". Knjiga je razdeljena na tri dele, in sic er Advent - čas pričakovanja, Božič je pred vrati i n Srečno novo leto. Takoj v začetku pa pisci navajajo deset zlatih pravil za prijetne božične praznike; na prvo mesto postavljajo res najvažnejše: j "Božič praznujmo po svojem okusu in po običajin, ki veliko pomenijo nam in tistim, ki z nami praznujejo." V pravilih pa ne pozabijo omeniti tudi duhovne priprave, saj namen knjige ni, da bi božične praznike prikazala le kot zunanji in mestoma v naši družbi že preveč kričav praznik, ampak kot praznik Kristusovega rojstva in praznik družine. Radovedni bralec bo med prelistavanjem knjige našel gotovo zase kako stvar, pa naj bo to koristen nasvet za peko potice ali za okraske v stanovanju, prav tako nasvete za izdelavo lepih adventnih venčkov, adventnega koledarja, pripravo božične mize itd. Avtorji pa niso pozabili niti na darila in pripravo skromnih, a lepih božičnih daril. Gotovo pa drži to, kar so avtorji knjige zapisali takoj na začetku: vse je zaman, če se človek na božični čas duhovno ne pripravi in umiri. —— JUP FOTO BUMBACA 15 ČETRTEK 25. NOVEMBRA 1999 m m w DL ecm v p pa plesali do di Koledar 2000 KOLEDAR 2000 Publikacija obsega 250 strani in je tradicionalno razdeljena na koledarski del in zbornik. Ta obsega članke, ki obravnavajo življenje krajevne Cerkve, zgodovinske, družboslovne, narodopisne in kronološke zapise o življenju in delu Slovencev v Italiji. Publikacija je dragocena priča naše prisotnosti in ustvarjalnosti, saj podrobno poroča, tudi s fotografijami, o ljudeh in o delovanju organizacij ter društev. Koledar je uredil dr. Jože Markuža, fotografije za koledarski del pa prispeval Zvonko Vidau. Slavko Tuta Delo osvetljuje lik primorskega izobraženca, ki je že v dijaških letih prestajal konfinacijo, se vključil v tigrovsko gibanje in bil decembra 1941 pred posebnim fašističnim sodiščem obsojen na 30 let zapora. Beseda "cena"iz naslova opozarja na izjemnost razmer na Primorskem v času med obema vojnama,"svoboda" pa je antipod fašističnemu totalitarizmu. Knjiga predstavlja že deseto publikacijo v zbirki Naše korenine. ANDREJ ČKBOKLI pesnik in pisatelj iz Kreda Andrej Čebokli Pesnik in pisatelj iz Kreda Goriški pesnik in pisatelj Andrej Čebokli sodi v generacijo, ki se je znašla sredi grozot prve svetovne vojne. Po svoji kvaliteti in ekspresivni izpovedi je mnogo obetal, a mu je prezgodnja smrt preprečila literarno uveljavitev. Mag. Rozina Švent, ki je knjižno izdajo uredila, je odkrila Čeboklijev dnevnik s Soške in ruske fronte v zapuščini dr. Franceta Steleta v Narodni in univerzitetni knjižnici. Knjiga prinaša še izbor pesmi in kratke proze. Najlepši letni čas Anamarija Volk Zlobec Knjiga predstavlja 44 zgodbic za otroke, s katerimi avtorica, po poklicu učiteljica, spremlja življenje svojih malčkov in podoživlja z njimi vse lepe in pomembne trenutke šolskega življenja. Zgodbice prevevata optimizem in otroška vedrina v prepletanju narave in letnih časov ter praznovanj, od miklavževanja, Božiča in novega leta ter pusta, vse do zaključka šolskega leta in počitnic. Knjigo je ilustrirala Magda Tavčar. Ammuhua Volk Ztoetg V; v Predstavitvi V torek, 30. novembra 1999, ob 18. uri v Katoliški knjigarni v Gorici. V sredo, 1. decembra 1999, ob 18.30 v Tržaški knjigarni v Trstu. NAJUSPŠl LETNI ČAS Goriška Mohorjeva družba bližjega s ti je bita za obleki v p ljubezniv ii c bilo srečr j prežala n; d dekleta k z dekleti na godci so zc /eselice, ni' renčič (Čo: ■ i . *. ito smo se \ vic v Kred vpeljal pr