140
KSAVER MEŠKO
ČLOVEK, KI STOJI OB GROBOVIH IN PLAKA.
akor moje srce je morje, zato ga ljubim s tako veliko in iskreno ljubeznijo.
Kakor moje srce je: polno skritih globočin in polno velikih, nerazvozljivih tajen, v veke nemirno, drhteče in trepetajoče v neutešenem in neuteš-ljivem hrepenenju.
Včasih mi pride od nekod čudovita, nekoliko bizarna misel: ali moje srce ni morebiti rojeno iz morja, iz njegovih tajnostnih globočin, ali ni morebiti otrok njegovega tisočletnega nemira, dete večnega hrepenenja njegovega? — Zelo bližnja in sorodna sva si vsekakor. Zato tako ljubim neskončno morje in tako rad zahajam na njegovo obal, gledat njegov drhteči nemir, poslušat večno šumno njegovo pesem, divit se njegovi neskončnosti in opojni lepoti   —    —    —    —
Z zamišljeno  in sa-njavo dušo sem nekoč hodil ob morju, ko sem videl prvikrat njo: na obrežnem potu v Opatiji je bilo.
Marsikaj čudežnega je v našem življenju. Čudežne so tudi simpatije, ki jih dostikrat čutijo povsem si tuje duše ob prvem srečanju.   Tako  je   bilo   tudi  z   nama.   Šla je
X. iu
cvetoča kakor pomlad ob meni. Pogledal sem jo z začudenim pogledom: dvoje velikih oči in modrih, kakor najkrasnejše po-točnice, se je vpiralo vame. Pogled sem odvrnil in povesil ter šel svoj pot. —
A ob ovinku sem se ozrl; najini duši sta si bili sorodni, zato sem se moral okreniti. In glej, tudi ona je čutila to sorodstvo: stala je s spremljevalko ob morju nedaleč od mesta, kjer smo se srečali, in zrli sta sem po potu.
Duša se mi je vznemirila. Vrnil sem se na dom in legel na zofo, da se  umirim.  A moja
duša je bila preveč vzburkana,   ker  je   šla mimo    sorodne    duše. Hrepenela je po nji in ni našla miru . . .
Odtedaj sva se sre-čavala večkrat. Simpatije in sorodstvo naših duš nas vodijo na ene in iste poti, da se vidimo in srečujemo. In naši pogledi se srečujejo — za trenutke, nemirno, vprašajoče, kakor v strahu in dvomih. Srce nam vzdrhti, stopimo hitreje — a le nekaj korakov, in že hodimo počasneje, kakor bi se bali, da se prenaglo oddaljimo drug od drugega, da se izgubimo in se morda nikdar več ne  srečamo.   V naših srcih pa se zib-
mimo mene, krasna kakor solnce nad menoj,    ljejo valovi, ki tajinstveno vzburkavajo vso