102
DR. ANDREJ PAVLICA:
POEZIJA S SIONA.
MISLI O HEBREJSKI METRIKI.
rv^MTT^^oezija je božja hčerka. V njen \cPf»^5^     obraz gledajo angeli in svet-<??Jllii of^    n'ki> naslajajoč se v brezmejni ;r^^P|jk    lepoti. Žarki nebeške poezije ¦^~^<s^^l   pa prodirajo   tudi k  nam  na zemljo   po   izvoljenih   možeh   —  pesnikih. Med njimi je treba v prvi vrsti poštevati pesnike s Siona,   ki   so   pisali   po   božjem navdihovanju, ki  nam   torej   kažejo  lepoto božje poezije iz pravega vira. Ni čuda torej, da je bilo zanimanje za svetopisemsko poezijo v vseh časih veliko. V vseh časih so se   vglabljali   učenjaki v sveto   poezijo,  so odkrivali Človeštvu njeno lepoto, so raziskavah njeno merilo, njen ritem itd.
Svetopisemska poezija se nam - žal — ni ohranila nepokvarjena. Utrpela je v stoletjih marsikaj Prav radi tega ni bilo mogoče dognati prvotnega merila, ki se nahaja v svetopisemski poeziji. Mnogi učenjaki so se zastonj trudili, da bi zasledili pravi ritem. Šele v najnovejšem času se je posrečilo profesorjema Grimmeju (v Freiburgu v Švici) in Schloglu O. C. na Dunaju, da sta stvar končno dognala. To več ko tisočletno vprašanje je zdaj rešeno.
Mislim, da ustrežem olikanim Slovencem, ako jim podam ob kratkem nauk o svetopisemski ali hebrejski metriki. Vprašanje je vrlo koristno tudi z ozironrna metriko slovenske poezije. Poleg tega je videti, da raste tudi med Slovenci zanimanje za svetopisemsko poezijo, saj smo v zadnjem Času dobili kar dva krasna prevoda Jobove knjige.
I.
Omenjena učenjaka sta prišla na sled prvotni metriki hebrejske poezije na podlagi izjav mož, ki so živeli v prvih stoletjih
krščanske vere, mož, ki so dobro poznali hebrejsko poezijo. Ti so: Jožef Flavij, Evzebij in sv. Jeronim.
Sv. Jeronim piše v predgovoru v Jo-bovo knjigo: „Hexametri versus sunt, dacty-lo, spondeoque currentes et propter linguae idioma crebro recipientes et alios pedes non earundem svllabarum, sed eorundem tem-porurn" t. j.: Verzi v Jobu imajo šest sto-pic (so heksametri), ki so zdaj daktil, zdaj spondej, in radi posebne jezikovne lastnosti tudi še drugačne. Stopice nimajo enakega števila zlogov, pač pa se rabi za njih izgovarjanje enak čas."
V predgovoru k Evzebijevi kroniki (Praef. ad Eusebii Chronicon) pravi sv. Jeronim, da je v večini hebrejskih verzov po pet ali šest povzdignjenih zlogov, nfed povzdignjeuimi zlogi pa da se nahajajo v padu razna števila nepoudarjenih zlogov in da imajo stopice zdaj podobo daktila, zdaj jamba, zdaj troheja itd.
O ritmu v prvih dveh poglavjih Jeremi-jevih žalnic pravi, da  je   skoraj sapfičen.
Jožef Flavij1) pravi, da so hebrejski stihi raznoličnih stopic: [/iTp.ou T.o'.v.Ckou, ki so podobne zdaj daktilu, zdaj jambu, zdaj tro-heju, zdaj spondeju, zdaj anapestu itd.2)
V  istem smislu se izraža tudi Evžebij. 3) Besede   sv. Jeronima,  Jožefa  Flavija  in
Evzebija so same na sebi jasne : V hebrejskih stihih je število poudarjenih ali povzdignjenih zlogov določeno, ni pa določeno število nepoudarjenih zlogov. Stopice imajo
0 Rojen 1. 37. po Kr.
2)  Glej knjigo Schloglovo: De re metrica veterum Hebraeorum Wien 1899.
3)   Glej omenjeno knjigo  Schlčglovo in pa časopis : Gottesminne 1. 1905. str   226.
103
včasih štiri, včasih tri, včasih dva, včasih eden nepoudarjen zlog. Včasih sta kar dva poudarjena zloga zaporedoma brez vsakega pada. Naj pojasni to izgled iz II. Mojzesove knjige, kjer čitamo v 15. poglavju pesem, ki so jo peli Izraelci, ko so ušli skozi Rdeče morje in je Bog vso egiptovsko vojsko pogreznil na dno voda. Pesem je sestavljena v hebrejščini iz samih kratkih stihov z dvema povzdignjenima zlogoma. *) V slovenščini bi se dalo prevesti po hebrejskem metru in ritmu takole:
Pojmo, Gospodu, ker poveličal se je slavno! Konja in jezdeca potopil je v morje itd.
V  hebrejščini:
Aširah le Jahveh ki gaoh gaah ! siis verokebo ramah bajjam itd.
V  prvem slovenskem stihu sta med povzdignjenima zlogoma le dva nepoudarjena zloga v padu, v drugem trije, v tretjem dva in v četrtem trije, oziroma dva. Poleg tega vidimo, da je v prvem in tretjem stihu že kar prvi zlog povzdignjen, dočim je v drugem stihu šele tretji in v četrtem stihu drugi. Navedeni primer nam lahko rabi za zgled hebrejskih stihov. V tem pogledu je hebrejski verz povsem enak nemškemu „K n i 11 e 1-v e r s u".
V  hebrejskih stihih šteti je le povzdig-njene zloge. Od povzdignjenega do povz-dignjenega zloga je povsod približno enaka oddaljenost. V tem obstoja bistvo hebrejskega ritma, ki sloni vseskozi na naravnih poudarkih. Razume se pa, da je treba jemati v poštev tudi dolgost zlogov. Ritem je tem živahnejši, čim krajši zlogi so v padu. To pravilo velja sicer tudi v nemški in slovanski poeziji in sploh v vseh jezikih. Ako so v padu okorni zlogi, je tudi stih okoren. Zgled:
Gorjancev naših jezik poptujč'vavši.
0  Oziroma  s  štirimi povzdignjenimi  zlogi   s cezuro v sredi.
V  tem stihu je dolgi zlog: ptujč' v padu, kar škoduje ritmu.
V  hebrejskem stihu, kakor tudi v nemškem „Knittelversu", je raznolično število zlogov. Povzdignjeni zlogi so zdaj bolj blizu drug od drugega, zdaj bolj oddaljeni, kar provzročuje veliko živahnost in dela hebrejščino pripravno za vse mogoče predmete. V mnogih stihih je kar prvi zlog že povzdignjen. V časih najdemo dva povz-dignjena zloga kar zaporedoma. Treh zaporedoma povzdignjenih zlogov ni v hebrejski poeziji, kar se pa v nemškem „Knittelvers"u pogostoma dobiva, n. pr.:
Da ward der alte Bliicher zum Feldmarschall. l)
Hebrejska poezija se ogiblje nenaravnega natezavanja posameznih zlogov, kar vidimo le prepogostoma v nemških in slovanskih stihih Ona ljubi le naravne poudarke in pošteva naravno dolgost. V stihu:
Ž e, Črtomir, je treba s e ločiti.
Prešeren.
vidimo n. pr. dve posebnosti: Besedica „že" z odmorom velja za dolg zlog, česar ne vidimo pri ostalih nepoudarjenih zlogih tega stiha, besedica „se" pa ima le umeten poudarek. Tudi v nemški poeziji mrgoli takih poudarkov. Hebrejščina pa ne ljubi natezo-vanja, niti skrajševanja. Povzdignjeni zlog je navadno na glavnem poudarku besede in je enak poudarjenemu dolgemu latinskemu ali grškemu zlogu. — Včasih zahtevajo kajpada tudi v hebrejščini razni retorični in logični razlogi, da mora biti povzdignjeni glas tudi na kakem postranskem poudarku, včasih celo, da mora glavni poudarek v kaki besedi ali v stavku popolnoma utihniti.
Hebrejsko merilo (metrum) se opira torej na naravne poudarke, a obenem na dolgost zlogov. Od povzdignjenega do povzdignjenega zloga mora biti namreč povsod vsaj približno enaka oddaljenost, ker drugače bi se pač ne moglo več govoriti o kakem ritmu.
!) Bliicherlied von Arndt.
104
V hebrejski poeziji ne iščemo torej enakomernega ritma, kakršen je v latinski ali grški poeziji, tudi ne takega ritma, kakršen je sedaj v slovenščini, ampak le naravno merilo, ki šteje le povzdignjene zloge. Nekaj sličnega vidimo v petju. Med posameznimi takti ali udarci je lahko različno število glasov, včasih večje, včasih manje, toda od takta do takta mine isti čas.
Rekel sem, da ni v hebrejski poeziji takega ritma kakor v novodobni slovenski poeziji. Priznati pa moramo, da je takega ritma, kakor ga ima slovenščina, zmožna tudi hebrejščina, in takega ritma, kakor ga ima stara hebrejščina, zmožna tudi slovenščina. Slutim, da je metrika slovenske poezije v marsičem nejasna. V Janežičevi slovenski slovnici, ki jo je priredil in predelal dr. Jakob Sket, čitam na strani 265. tele besede: „V slovenščini se merijo zlogi po naglasu ali poudarku, ne pa kakor pri Grkih in Rimljanih, ne glede na naglas, po dolžini ali kratčini posameznih besed. Mi imamo tedaj naglasno merilo, ki se opira na naglašene in nenaglašene zloge v besedah. Naglašeni zlogi so dolgi, nenaglašeni so kratki." Te besede v slovenski slovnici niso povsem resnične. Ni res, da je slovensko merilo zgolj naglasno,  kakor ni res, da so
nenaglašeni zlogi vsi kratki! Ako hočemo imeti v slovenski poeziji gladke stihe, se moramo ozirati tudi na dolžino ali kratčino posameznih zlogov. Dolžina in kratčina zlogov je odvisna: 1. od dolžine ali kratčine samoglasnikov in 2. od števila in kakovosti soglasnikov. S soglasniki obloženi zlog je dolg, čeprav bi bil samoglasnik kratek, ker za vsak soglasnik porabimo tudi nekaj časa za izgovor. V besedah : P6 p t u j Č 'vati, devetnajst so zlogi ptujč' in naj s t dolgi. O tem dovolj! Dasi je tudi v hebrejščini, kakor v slovenščini enakomerni ritem mogoč, moramo vendar reči, da ga stara hebrejska poezija ne pozna. V hebrejščini se nikakor ne menjavata vzdig in pad enakomerno, ampak le približno. Ta nauk se izvaja nujno iz izjav sv. Jeronima. Krive so torej vse podmene o hebrejski metriki, ki se ne strinjajo s temi izjavami, n. pr. Bickell-jeva, Leyeva in drugih, krivo je tudi mnenje Gesenija, Jahna, in drugih, ki so trdili, da ne pozna hebrejska poezija nobenega merila, in krivo je tudi mnenje Lovvthovo,') ki je trdil, da je hebrejski ritem izgubljen..
l) Ta učenjak je zasledil v hebrejski poeziji ta-kozvani parallelismus membrorum, ki je pa le ritem misli.
(KONEC.)
173
DR. ANDREJ PAVLICA:
POEZIJA S SIONA.
MISLI O HEBREJSKI METRIKI.
^vJ^V^Sift  rimme in Schlogl sta pojasnila ^^\JB^^^F» nauk o svetopisemskem me-^fO|LfjBf   rilu v raznih temeljitih spisih, olpl^l^  Iz njih razumemo,   zakaj da &?MML^   ni bilo hebrejsko merilo povsem   jasno   niti  sv. Jeronimu,   ki   je   sicer poznal   njega  bistvo   Mi   nimamo v rokah nepokvarjenega hebrejskega besedila! V tisočletjih so se izvršile v besedilu razne pre-membe in so se vrinili razni dostavki (glose) in pogreški, ki bi jih bilo treba pred vsem odstraniti, ako hočemo dobiti v polnem obsegu prvotni ritem
Na podlagi Grimmovega nauka, da nam je šteti v hebrejski poeziji le povzdig-njene zloge, da se je pa ozirati ne samo na poudarke ali naglase, ampak tudi na dolžino in kratčino zlogov, ki so v padu, na odmore, na diareze, govorniške in logične poudarke in razen glavnih poudarkov tudi na postranske poudarke, je napravil profesor Schlogl tale poizkus: x)
1.  Vsak odprti zlog s kratkim samoglasnikom je zaznamoval kot lahek  zlog (u).
2.   Vsak odprti zlog z dolgim samoglasnikom kot težek (—).
3.  Vsak zaprti zlog s kratkim samoglasnikom kot težek (-).
4 Vsak zaprti zlog z dolgim samoglasnikom kot dvojen in sicer težek in kratek (-u).
5.  Vsak zlog, ki ga zapira takozvani š'va mediurn, kot dvojen lahek (uu).
6.  Vse nep o udarjene samoglasnike na koncu besed kot lahke (u)
Ko je zaznamoval na ta način posamezne zloge v besedilu, ki kaže očitno še prvotni ritem, kakor n. pr. prva kitica poglavlja 24.
0 Gottesminne 1905 str. 233.
(KONEC.)
Izaije preroka, je ustanovil glede hebrejskega ritma in merila ta-le pravila:
a)  Med dvema po vzdignjenima zlogoma smejo biti v padu kvečjemu štirje zlogi, med njimi pa sme biti samo eden težek n. pr.: Haan s iibolekah: —iuu -u(iu)' V oklepaju'je zaprt zlogz dolgim samoglasnikom, ki velja za dvojen in sicer težek in kratek (—u). Težki zlog v padu sme biti na kateremkoli mestu, največkrat je dobiti u-uu ali uu—u. Če sta med Štirimi zlogi, ki imajo postranski naglas, dva težka, mora postati prvi postranski naglas povzdign en glas, če so pa trije, tudi še drugi V nemškem „KnitteI-versu" sme biti v padu še po več zlogov na primer:
Die Armee soli florieren!
Und der Friedlander soli sie regieren! i)
b)  Če so med povzdignjenima zlogoma trije zlogi s postranskim povdarkom in so v s i trije težki, mora postranski poudarek postati povzdignjen glas; če sta pa le dva težka in sicer prvi in drugi ali prvi in tretji, postane prvi zlog povzdignjen glas, ako je na njem prvi postranski naglas in ako je pred njim dolg in zaprt zlog ali pa ce-zura. Če ni pred tem postranskim naglasom dolgega  in   zaprtega   zloga,   sme   v   padu
------u drugi težki postranski naglas postati
povzdignjen glas. Pad med povzdignjenima zlogoma sme namreč manjkati le tam, kjer je spredaj dolg in zaprt zlog ali pa cezura oziroma odmor. To vidimo tudi v nemškem „Knittelversu", kjer so sicer lahko tudi trije povzdignjeni zlogi zaporedoma, katere je pa treba citati z odmori n. pr: Feldmarschall.
!) Kapucinov govor v Wallensteinu, glej „ Gottesminne" 1905 str. 239.
174
c)  Dva zloga s postranskim poudarkom sta navadno le v padu, ako ne zahtevajo posebne okoliščine na njih povzdignjenega glasu.
d)  Glavni poudarek v besedi ali stavku ni vselej povzdignjen glas, kakor tudi ni povzdignjen glas vedno na istem zlogu v besedi. O tem odločujejo prav mnogokrat retorični, logični in subjektivni razlogi. Zglede imamo v vseh jezikih tudi v nevezanem govoru n. pr.: „J e rekel ali ni rekel?" „Je rekel!" Besedica j e, ki bi sicer ne imela poudarka, ima v tem slučaju lahko povzdignjen glas, dočim je beseda rekel lahko v padu. Drug zgled: Deček, deček, varuj se! ali: „Je-li poročen?" „Ne pčročen, ampak le zaročen!" To premeščanje povzdignjenega glasu je naravno. Zato ga je treba po-števati v hebrejski poeziji.
Po teh pravilih dobimo v prvi kitici 24. poglavja Izaije preroka tele stopice:
1.   Hinne Jahveh bokek haares ubolekach veivvah faneha vehefis josbim bach.
2.  Vehajah kaam kakkohen kaebed kadonau kassifchah kaggebirtach  kakkoneh kammoker kammalveh kalloveh kannoseh kaašer noše bo.
3.   Hibbok tibbok haares vehibbor tibboz
ki Jahveh dibber et -   haddabar hazzeh.1)
List „Oottesminne" je objavil leta 1905. nekaj poglavij Izaije preroka v starem „Knittel-versu" s peterimi povzdignjenimi glasovi po hebrejskem izvirniku Prva kitica 24. poglavja Izaije preroka siove v tem nemškem prevodu tako-le:
1.  Siehe Jahve entvolkert   die Erd' und zerstort sie, Kehrt um ihren Boden,   zerstreut die, so darauf
wohnen.
2.  Und gleich ergehfs Laien und Priestern,
Knechten und Herren, Magden und Frauen, Kaufern wie auch Verkaufern, Verleihern wie auch Entlehnern,  Wuch'rern  wie
Schiildnern.
3.  Aiisgeleert wird die Erde und aiisgepliindert; denn Jahveh selbst hat gesprochen solche Sprache.
Ta zgled o neenakomernih stopicah v hebrejski metriki je zelo poučen tudi z ozi-
0 Orimme je dokazal, da razni samoglasniki, ki jih naštevajo hebrejske slovnice, nikakor ne izražajo dolžine ali kratčine, ampak le način izgovora. Kames na pr. ni dolg a, kakor so učili do zdaj slovničarji (Vosen, Gesenius, Kautzsch), ampak votel a.
rom na slovensko poezijo. V slovenski poeziji imamo enakomerne stopice, ki pa v resnici v prav mnogih slučajih niso enakomerne. Zgledi:
Mož in oblakov vojsko je občjno končala temna noč itd. Kolikokratov sem od tod v samoti klečala itd. Beg je moj up, gozd je moj dom
Prešeren (Krst pri Savici.) ali:
Zaslužim si cekin,
K zlatarju se podam.           S. Jenko.
V  smislu hebrejske metrike bi morali biti povzdignjeni glasi v navedenih stihih vse drugače razvrščeni. Glasiti bi se moralo n. pr.:
Beg je moj up, gozd je moj dom.
Naša lepa slovenščina ima prav take krepke poudarke kakor hebrejščina. Pisati se dajo v našem jeziku krasni in mogočni „Knittel-versi", ki ne zaostajajo prav nič za enakomernim ritmom.1)
V  slovenskih narodnih pesmah in pregovorih nahajamo prav pogostoma naravni ritem, v katerem štejemo tudi le povzdig-njene glase, med njimi pa raznolično število zlogov, na pr :
Po planinah grmi in se bliska, moj šocelj po polju vriska.2) ali:
Kdor hoče še pet, mora od kraja začet3).
Kakor je razvidno iz vseh navedenih zgledov, pojasnjuje učenje hebrejske metrike v marsičem slovensko metriko in dokazuje jasno, da se je treba ozirati pri neenakomernih in še bolj pri enakomernih stopicah na kratčino in dolžino zlogov, na cezure in odmore, ako hočemo imeti lahek in naraven ritem. Več o tem naj bi izpregovorili naši učeni jezikoslovci! Ta skromni spisek pa naj bi dosegel svoj edini namen: Poživiti med nami zanimanje za poezijo s Siona!
0 V Jobovi knjigi štejemo v hebrejskem izvirniku v posameznih stihih po šest povzdignjenih glasov ali pravzaprav po tri, ker je cezura na sredi.
2)  Dr. Štrekelj: Slov. Narodne pesmi, II. zvezek, str. 368.
3)  Tam, str. 900.
(šlš§5§Kȧš§^(Siš^ŠK