Pismo z bolgarske meje Karamanica. Kot strela z jasnega neba je padla ta beseda Kje naj bo to. Srez Kriva Palanka itd. itd. Toliko zemljepisnega znanja mi je po 3 letih brezposelnosti še ostalo, da scm takoj vedel brez karte, kje je to. Ali, srez obsega velik kompleks zemlje. Išči na karti, nič, niti občine ni nikjer. Leksikon tudi ni zadovoljiv. Ni druge pomoči — pismo srezu, sreskemu nadzorniku. Odgovor ni nič kaj zapeljiv in vabljiv, pa vendar, s pogumom, saj si mlad in zdrav. Vleče te radovednost zakaj ne bi videl več sveta, druge krajc in druge razmere. S to željo v srcu sem težko čakal, kdaj me bodo spustili z orožnih vaj, da se preselim iz ene meje na drugo. Končno se razmere urede — hajd v novo življenje, polno dela, skrbi. Vožnja z železnico je dolga in utrudljiva, a nič zato, lažc bom spal kjer koli. kajti ni gotovo, če bom imel posteljo kot doma. Sitnosti in neprilike sem imel že v vlaku, prtljage je bilo več ko dovolj, saj sem se peljal daleč od doma, pa se je treba pripraviti in vzeti s seboj marsikaj. Na srečo so ljudje uslužni, za denar seveda in že vnaprej vedo, kaj in kam. Na postaji v Kumanovem čaka kočijaž, ki me jc odpeljal v pol ure oddaljeno mesto, s prtljago vred prav do avtobusne postaje. Treba pa se je potegniti še z avtobusom 75 km do Palanke. Do odhoda je še dovolj časa, da sem si ogledal mesto z vseh strani. Treba se je bilo tudi založiti, zajtrkovati, ko pa naročim belo kavo, mc začudeno pogleda, češ, ne rabimo tega, ni navade in moral scm se že prvi dan pioti navadi zadovoljiti s čevapčiči za zajtrk. V avtu so že vedeli. da grem v Karamanico za učitelja in so pripravili najboljši sedež zame, tako da sem imel vso pot priliko opazovati pokrajino pred seboj. Tu se mi je prvič stisnilo srcc. Iščem, prijaznih vasi, ljudi, vsaj kakšno znamenje življenja. Sem pa tja kakšna bajta iz hlodov in kamna, nepobeljena, neprijazna, kot je pokrajina sama. Rjava bar- va zemlje ne more napraviti na naše oko nič kaj prijaznega vtisa, in taki so vsi hribi daleč naokoli, brez poštene trave, brez dreves. — Vzpenjamo se na hrib, zdaj zdaj 'bom zagledal neicaj prijaznejšega, lepšega. Kaj še, prav tako lice kot prej, da skoro nimaš vtisa, da se pomikaš naprej. Vedno eno in isto. V takem razpoloženju z nič kaj dobrimi vtisi se pripeljem po nepreštetih ovinkih in klancih, od tod tudi ime Kriva Palanka, vanjo. Nehote te pri izstopu in pogledu na mesto samo spreleti cbčutek, da si preskočil v čas pred svetovno vojno. Popolnoma turški izgled mesta, avto pa obstopijo cigani. Tepejo se za prtljago potnikov. Prvi moment se ne vem kam obrniti, oni pa brez besedc odnesejo prtljago v cdino prenočišče; drugam ni mogoče in bescde niso niti potrebne. Seveda je sedaj prva pot do nadzornika. Vesel nas je bil vseh, drugi so prišli že pred menoj. Ve, da se ne vem kam obrniti in mi pomaga in svetuje kjer treba. Tako smo iz žandamerijske stanice obvestili slugo iz moje šole, da pride s konji pome. Moja šola je namreč pol ure oddaljena od žandarmerijske stanice v Golešu, pa so oni obvestili njega. Presenečenje je bilo ta dan veliko. V šoli imajo v neki večji dvorani vsako soboto popoldne ples. Nisem se mogel načuditi, ko sem tu našel i dekleta i fante v naši noši, ko ti plešejo prav dobro naše plese kakor svoje kolo. Drugi dan smo opravili še vse ostale formalnosti in hajd na pot. Prtljago na konje, pa počasi za njimi. Nekaj časa je pot še dobra, počasi pa se zoži v navadno konjsko stezo, dostikrat se pa sploh zgubi. Brez vodnika bi ne prišel nikamor, tako pa sem bil nekam brez skrbi. Gledal sem okoli, a vtisi se nič nc izboljšajo. Še vedno ista slika, utrjuje se le zavest, da se pomikam vedno bolj in bolj v notranjost, vedno daljc — dalje od prometnih zvez in kultuinega sveta. Nazadnje prispemo do vode. Mostov ali brvi nikjer in tedaj sem se hočcš nočeš moral povzpeti na konja. Spet nov občutek, če še nisi sedel na konju. Hvala bogu, da niso veliki in divji, privzdigniti sem moral noge, da ne bi zaplaval z njimi po vodi. Vse to pa ni edinkrat. Vedno in vedno je treba sedaj čez vodo, ker pada zdaj z ene zdaj z druge strani strma skala naravnost v vodo. Spotoma sem se javil pri upravitelju šole. Slučajno je to dekle, vodi več oddelkov iz centralne šole. Vsi ti oddelki pa so po 2 uri naokoli. Povabila me je na večerjo, ker so tu gostje redki kot bele vrane. Je pa tudi prva postaja na vsem dolgem potovanju. Oddahnil sem se v nekakem zadovoljstvu, ko sem videl spet pošteno bajto. Vso pot ni bilo nobene, le kakega kmeta s konjem sva srečala, ki gre po svojih opravkih v Palanko, da kupi česar doma ne morejo sami pridelati. Naletela sva tudi na popa, ki ima prav sedaj dovolj dela in potov, drugače pa mir in čist zrak. Nikjer okoli hiše ne opaziš veselega skakanja otrok in njihovega smeha. Pes se šc oglasi sem pa tja, otroci pa po gričih in planinah pasejo ovce. Včasih zaslišiš njihov zategli e—e. To je vsa njihova mladost, dolgočasna, enolična, brez sprememb. Morda za to niti ne vedo in so prav v tem srcčnejši od naših, ki imajo vsega dovolj, ali pa vsaj vidijo vse mogoče po čemer potem hrepenijo vse življenje. Do moje šole je pa še vedno dve uri. Po večerji kreneva naprej. Mesečina nama je svetila na poti. Ta del poti je bil še celo romantičen. Ko sem tako jahal konja, na eni strani strma stena, pod menoj, na drugi pa 100 m nižje šum vode, padajoča iz skale na skalo, sem se spomnil na filme iz divjega zapada. Na takem potu se skoro zazdiš sam sebi junak, ki neustrašeno bdi nad nič hudega slutečimi prebivalci tega divjega kraja. Spomniš se na vse srbske junake, ki so sc žrtvovali za svojo drago Srbijo, ki je zanjc najlepša, ker jim hrani skrivnosti in spominc na preteklost, vso polno borb za svobodo. Vsj taki spomini, zgodovina in pcsmi o Srbiji ti pokažejo vso to pusto pokrajino v drugi luči. Morda le ni tako slabo kot gledam to jaz; ko spoznaš duh in voljo naroda, boš tudi zemljd okoli sebe gledal drugače, če jo ne celo še vzljubil. Treba bo samo budnega očesa in za- nimanja za vse okoli sebe. Še zadnji del poti, najromantičnejši, podoba naših gora in evo za ovinkom mojo šolo. Vsa obsejana od mesečine, vsa bela sredi divjine, čisto sama kraljuje kot razgledni stolp, kot predstraža v ozko dolino. Tu naj bo od sedaj moj dom? Dobro je! brez predsodkov in spominov na prošlost je treba začeti z delom za bodočnost in šlo bo. Mir in tišina vladata v tej ozki preseki, moti ju samo lahno šumljanje vode globoko v dolini, ki se sliši kot pesem o planinah, ki stoje mračno druga poleg druge in ki so gledale marsikakšno krvavo borbo. Njih sled se še danes pozna in še dolgo ne bodo mogli zabrisati sledov teb borb za svobodo, za pravico ljudi, ki tu žive skromno a trdo življenje. To je pesem vsega naroda tu okoli, ki si želi počitka in miru po teh borbah, ki pa bi spet vstal z vso neustrašenostjo in vero v borbo za svoje pravice, če bi mu jih kdo vzel. Take in slične misli so me obhajale prvo noč v samoti, med narodom, ki sem ga poznal samo iz literature, zdaj pa bom imel priliko in možnosti dovolj, da pridem z njim osebno v stike. No začetek je 'bil že iprav ta večer. Med potjo sva se marsikaj pogovorila s slugo. On je tu na šoli ves dan. Opravlja vsa dela, nadomestuje kuharico in poštarja. Za to delo je pa plačan seveda več kot sluge po naših šolah. Začudilo me je, s kakšno vztrajnostjo naju je čakal oče mojega sluge. Vse do 1 ure ponoči je nestrpno sedel v šoli, v strahu, da se nama ni zgodila nesreča. Zaveda se dobro, da je Balkan nevaren, kjer se ti lahko na vsakem koraku zgodi nesreča, posebno ponoči, ko ne vidiš prepadov, ki zijajo ob poteh. Opravičeval se je, da tu ni vsega kar bi moralo biti in česar smo navajeni. Mož je videl dosti sveta, bil je v balkanski in svetovni vojni, pa je še zmeraj korenina. Vc, da so ljudje na svetu, ki živc drugačc kot oni in da jim ni lahko živcti v takih krajih. kjer je življenje enostavno in skromno. Zato mi je pripravil že vnaprej posteljo s slamo postlano, kjer scm tudi kmalu sladko zaspal. Kek Drago.