Čakajoč na lskro...
Delo socialnega delavca je gotovo eno najbolj nehvaležnih, o tem pač ni dvo-ma. Delo na terenu, neprijetnosti, vča-sih prav mučni obiski na domu alkoho-likov, socialnih podpirancev, mladih pre-stopnikov; gneča v pisarnah, kjer si vse dneve podajajo kljuke stranke in drugi obiskovalci. Toda nad tem se delavci ši-šenskega zavoda za socialno delo ne pri-tožujejo, kajti to je del njihovega pokli-ca. Clovek se vsega navadi, potrpljenja jc treba, volje in seveda ljubezni do de-la. Toda nekaj vendarle je, kar žuli na-še socialnike: stiska s prostorom. V jsmih sobah dela 14 ljudi, kar seveda ni tako hudo porazna »naseljenost«, če bi ne bilo dejstva, da morajo socialni de-lavci v teh prostorih sprejemati stran-ke, voditi intervjuje in opravljati vse tckoče delo, ki ga pač imajo vedno na pretek. Kar predstavljajte si: v sobi se-dita dve socialni delavki, vsaka za svo-30 pisalno mizo, obrnjeni druga proti drugi (drugačna razporeditev pohištva tudi ni možna). Potem se k eni soeialki vsede ženska in ji razkriva svoje dru-žinske probleme, njeni kolegici pa seve-da tudi in sedaj stranki sedita za hrb-tom obrnjeni druga proti drugi. Do ka-ko mučnih situacij prihaja, to si lahko seveda mislite. In rešitev? »Iskra«, ki že nekaj let napoveduje svoj odhod v novo stolpnico (na ploščadi Trga revo-Iucije), ali pa uresnieitev zamisli, po ka-teri naj bi v bodoči soseski SS 7/1 eno nadstropje stolpnice odstopila socialne-mu zavodu. Iskra bo izpraznila okrog 20 prostorov, toda na skrivaj upajo vsaj na sobico ali dve tudi v družbenopoli-tičnih organizacijah, kjer tudi niso v razkošju, kar se tiče prostora. Potemta-kem bi s preselitvijo zavoda v Sosesko 7 (to je zaenkrat seveda le zamisel) ubili kar nekaj muh na en mah: prostor pod soncem bi dobili socialni delavci in pa vsi drugi, čakajoči na Iskro ...