IZ DEJAVNOSTI GLASBENE ŠOLE
Problemov ne manjka
Glasba spremija človeka vse avljenje, za neka-tere pa pomeni še več kot samo prijetno spremlje-valko - je dd njih samih. Igranje na katerikoli instnunent pa ni samo prijetno, ampak tudi trdo ddo in začeti je treba zek> zgodaj. Na naši glasbe-ni šoli je v letošnjem šolskem letu vpisanih skup-~ no 692 učencev od tega 48 dcibanov. Seveda je želja veiiko več, saj morajo vsako leto odkloniti vsaj 100 otrok, pa že tako ali tako jih vpišejo več kot pa bi jih smeli glede na samoupravni spora-zum. Od mestne izobraževalne skupnosti dobi glasbena šola le za 590 učencev sredstev.
Problem pa ni samo število učencev, ampak zadnja leta tudi prostori še zdaleč ne odgovarjajo in ne zadostujejo potrebam. Glasbena šola tre« nutno gostuje v starem delu doma srednjih šol na Gerbičevi, kjer imajo na razpolago 16 učilnic, v popoldanskem času (ko je pouk glasbe tudi najin-tenzivnejši) pa imajo še po dve učilnici na bičevski oziroma trnovski osnovni šoli, po eno pa jim odstopijo v Tobačni tovarni in v krajevni skupno-sti Rožna dolina. Ker se želijo učiti glasbo tudi otroci v krajih, ki so od mesta precej oddaljeni, ima glasbena šola dislocirane oddelke še na Do-brovi, v Horjulu in v Velikih Laščah.
Direktor naše glasbene šole Mile Škabar je povedal, da je tudi pedagoge težko dobiti, še posebno za učenje v primestnih krajevnih skup-nostih, pa tudi za nekatere instrumente kot je na primer violina. Igranje na violino je namreč zelo zahtevno in tudi učencev še zdaleč ni dovolj.
Sicer pa je iz leta v leto največje zanimanje za igranje na klavir, ki pa ni - tako kot trdijo in mislijo nekateri oziroma tnnogi - dokaz za dobro situiranost družine, ampak predvsera instrument, ki je najpopolnejši ter tudi osnova za igranje vseh ostalih. Letos obiskuje pouk klavirja 224 učen-
cev, veliko pa je tudi zanimanje za igranje na kitaro. Letos imajo 116 učencev.
Glede na sedanje možnosti za pouk glasbe smo v Ljubljani precej na slabšem kot na primer pred vojno. Tedaj je imela Ljubljana 80.000 prebival-cev, dve glasbeni šoli in 2.000 učencev, zdaj pa ima -280.000 prebivalcev, dve glasbeni šoli več, učencev pa 3.500. Pred vojno se je tako učilo glasbe 2,5 odstotka prebivalcev, zdaj pa le še 1,25 odstotka. Že kar pravilo je bilo v preteklosti, da je glasbeno šolo obiskovalo 10 odstotkov vse osnov-nošolske mladine, vendar ima zdaj to možnost le še 5 odstotkov osnovnošolcev.
Prav zato je bil Mile Škabar tako proti poviša-nju šolnine, ki naj bi se povečala za 400 dinarjev na mesec oziroma skoraj za 100 odstotkov. S tako visoko šolnino in obenem vedno višjimi življenj-skimi stroški bi glasbene šole lahko izgubile tudi do 50 odstotkov učencev. To pa je zadnje, kar si želimo. Glasba ni samo lepa, ampak je obenem tudi pomemben vzgojni moment. Dejstvo je na-mreč, da med učenci glasbenih šol ni mladinskih prestopnikov, da so praviloma dobri učenci v šoli in tudi bolj odprti do družbe ter odgovomi do dela kasneje na delovnem mestu. Vseh teh pre-dnosti se starši tudi zavedajo, saj marsikateri rodi-telji ne težijo za tem, da bi njihov otrok postal virtuoz ali slaven glasbenik, ampak je pomembno predvsem to, kar glasba vgrajuje v njihov značaj.
Sedanja prostorska stiska bo odpravljena z do-graditvijo nove glasbene šole, ki je v programu tretjega ljubljanskega samoprispevka. Zaradi ob-jektivnih, pa tudi neobjektivnih vzrokov se je začetek zidave zavlekel, vendar bo nova zgradba do šolskega leta 1985/86 prav gotovo narejena. V njej bo 22 učilnic in dvorana za nastope z 80 sedeži.                                                     M.K.
V zadnjih dne/i starega leta smo se poslo-vili od staroste dolenjskih partizanov in zna-nega komandanta Filipa Tekavca-Gašperja.
Rojen je bil v številni delavski družini v Ribnici, kjer je že kmalu občutil socialne krivice. Leta 1930 je stopil v podoficirsko šolo bivše jugoslovanske vojske, kjer je so-delovaJ z naprednimi pripadniki vojske za-radi oesar je bil tudi obsojen na zapomo kazen. Po vmitvi v Ribnico, kjer se je zapo-slil v lesni stroki je nadaljeval s potitičnim delom inbilvKP sprejet leta 1939. Pravpo nalogu parti/e je med prvinri odšel Ietal941 v partizane in bil postavljen za komandirja čete. Med narodnoosvobodilno borbo je bil vseskozi v operativnih enotah. Bilje koman-dant šolsksga logorja, komandant manever-skega batuljov.a, komandant I. bataljona Tomšičeve brigade, komisar mineiskih enot in operativni oficii v Cankarjevi brigadi. Nato je bil komandant Notranjskega odre-da, operativni oficir 7. korpusa in koman-dant dopolnilne brigade pri glavnem štabu Slovenije. V teku bojevje bil osemkrat težje in lažje ranjen. Po osvoboditvi je bil priboč-nik 31. divizije, načelnik vojnega okrožja Novo mesto in navsezadnje komandant vo-jaške enote na Rakeku. Zaradi slabega zdravstvenega stanja se je upokojil v činu podpolkovruka JLA. Za zasluge v NOB je prejel visoka državna odlikovanja.
Po upokojitvi pa Gašper ni miroval. V Cerknid je bil nosilec vseh družbenih dejav-nosti in to v času, ko je šlo za obnovo in industrializadjo tamkajšnjih zaostalih ob-močij. Tudi po presehtvi v Ljubljano je po svojih močeh politično deloval v organih krajevne skupnosti in potitičnih organizaci-jah v Rožni dolini. Posebno aktiven je bil v Zven borcev.
Prestal je nešteto bitk in vsekj je odhajal v nove boje kot optimist, sajje vedel, da naš boj mora uspeti.
Pogrešali bomo njegovo vedrino inse ga spominjati kot dobrega borca in iskrenega tovariša.
Še vedno, nekaj dni po smrti našega Milorada, ne moremo dojeti, da nam je smrt za vedno iztrga-/a skrtfnega in Ijubečega očeta, možs, sina in brata, vzornega delavca, tovariša, prijatelja in komunista.
Težko je razumeti, da ga ne bo več med nas, da ne bo vodil svoje osnovne organizacije zveze ko-munistov, da se ne bo več boril za Žičnioo, za končno ureditev razmer v tej tovami, ki ji je pripadal z vsem srcem. Ni de/avca, ni komunista, ki ga je poznal, da ne bi cenil njegovega dela, tovanš-tva, prijateljstva, strpnosti in razumevanja, ki je zraslo iz kratkega, a težkega in polnega življenja.
Rodilseje 12. 7.1951 v Šabcu v Srbijiinprešel vse težave delavskega sina.
Njegovo kratko, prekratko življenje, njegovo delo v tovami, delo Milorada - kovinarja, vzome-ga delavca, je tesno povezano z delom Milorada -komunista. Redki so komunisti, ki lahko tako mii-no stojijo pred svojim delavskim razredom, pred svojo parti/o, ki so kljub težkemu življenju zmogli moči za tako aktivno politično delo v tovami, v občini Ljubljana Vič-Rudnik in mestu Ljubljani. Kljub mladosti je Milorad opravljal številne po-membne dolžnosti v organih samoupravljanja, sin-dikatu in mladini. Posebej je astopalo njegovo delo v zveri komunistov katere član je bil od leta 1970, kjer je bil vrsfo tef <3an občinskega in roesf-nega komiteja, član kadrovske komisije in dolgo-letni sekretai aktiva komunistov ddavoev neposre-dnih proizvajalcev.
S svojo delavsko pripadnostjo, razrednostjo, po-štenostjo, načelnostjo in odločnostjo je do/ga leta usmerjal delo aktiva komunistov, delavcev, nepo-srednih proizvajakev in kadrovske komisije pri občinskem konriteju.
Pogrešali ga bomo - njegovo delavnost, vedrino in njegovo skrb za svoja sinova in ženo.
Zahvala
Ob nepričakovani in nenadomestljivi izgubi našega dragega in nepozabnega moža, očeta. sina in brata MILORADA PETROVIČA, se iskreno zahvaljujemo delavcem in delovnemu kolektivu Slovenijales-Žičnica, delovnemu kolektivu Klinični center - TOZD Infekcijska kiinika, ob&nskemu komiteju ZKS Ljubljana Vič-Rudnik, Mestnemu komiteju ZKS Ljub-Ijana, vsem prijateljem in znancem, ki ste ga pospremili na njegovo zadnjo pot in ste v teh težkih trenutkih sočustvovaL z nami.
DRUŽINA PETROVlC