Gospodarske stvari,
Deželna kmetijska šola v Grmu.
Za ta prekonstni deželci zavod je razpisanih pet ustanov ali štipeudij. Ne moremo si kaj, da ne bi o tej priliki nekoliko besed izpregovorili o tem zavodu.
Že od nekdaj je pripozoana potreba, da se mora vsak človek poprej sam učiti, predno prične druge učiti. Kdor hoče na primer postati duhovnik, iti mora v semenišče, pravdnik ali pa zdravnik na vseučilišče itd. Rokodelci se morajo že od nekdaj najmanj po tri leta pri kakem mojstru učiti predno postanejo rokodelski pomočniki. V novejšem času se je pa izpoznalo, da je to učenje, to strokovno izobraženje premajhno, nezadostno. Ustanovile so so rokodeljske in obrtniške  šole.
Kmetijstvo, ta najvažoejši stan človeški, bilo je do najnovejšega časa žalibog najbolj zanemarjeno. Do leta 1848. imeli smo grajščake, katerim je bil kmetovalec podložen. Grajščak je bil sicer tudi sam kmetovalec in navadno velik kmetovalec, toda on ni bil podložnim so-kmetovalcem — kmetom — mojster ali učenik, ampak bil mu je zatiralec in prava pijavka. Ne le, da so morali kmetje, tlačani, grajščaku vse polje brezplačno obdelovati, morali so mu vrhu tega še od svojih pridelkov desetino plačevati in tudi vsakovrstna druga, dostikrat kar naravnost sramotilna dela opravljati. Takrat je bilo pač lahko veliK posestnik in grajščak biti in kakor tako dobro izhajati, kajti takemu ptičku ni bilo v varnem gnezdu — v gradu — skoraj za drugo skrbeti, nego kako se bode kratkočasil, kako velike pojedine, love itd. napravljal, za potrebna sredstva skrbel bode že „der dumme Bauer4, kakcr so sploh preprostega kmeta imenovali zaničljivo.
Leto 1848. poravnalo je globino med nekdanjo visokostjo grajščakov in velikih kmetijskih posestnikov in nizkostjo neprostih kmetovalcev. Dandanes morata obadva
delati, ako hočeta živeti, veliki posestnik in manjši kmetovalec; prvi bolj z umom in denarjem, drugi pa s svojo roko. Obadva pa tarnata dan na dan, da ne moreta izhajati, da donaša zemlja veliko premajhne dohodke plačila in druge potrebščine pa da so od dne do dne veče. Grajščak toži seveda najbolj, kajti njemu se godi zelo tako kakor se je godilo Izraelcem, kateri so se v puščavi spominjali* polnih egiptovskih loncev.
Res je, da se kmetovalcu, bodisi velik ali majhen, dandanes slabo, jako slabo godi. Kmetiški stan je pač med vsemi, dasiravno najtežavnejši, najmanj kazen, zraven pa najbolj z bremeni obložen. In ako vprašamo, zakaj je pa z kmetiškim stanom tako, dobimo za odgovor: med drugimi vzroki je poglaviti pač ta, da kmetijski stan v svoji stroki ne napreduje nič, da se v umnejšem gospodarstvu ne izobražuje nič, ampak gospodari še vedno po starem kopitu. Veliki naš posestnik — grajščak — vprašuje navadno hlapca: Ti, Janez, kaj misliš, kako bodemo to ali ono naredili? Sin manjšega posestnika vprašuje pa tudi hlapca: Ti, kako ste to druga leta na-pravljali? Temu in onemu je navod stara navada. In kako čudo je to?! Saj pride pri nas morebiti šele na več tisoč kmetovalcev komaj eden, kateri bi se bil v kmetijstvu kaj bolje izobrazil, izšolal. Vsi drugi stanovi se strokovno izobražujejo, vsi napredujejo, le kmetovalec ne! Kako čudo potem nadalje, ako se jim slabo godi, saj so še vedno proti drugim stanovom „der dumme Bauer", kateri si mora še celo za svoje zastopnike v najvažuejše skupščine, kakor v občinski, deželni in državni zbor može iz druzih stanov, kakor doktorje itd. izpo80Jevati.
Da se to predrugači, ustanovili so tudi v naši deželi poseben zavod, posebno kmetijsko šolo v Grmu pri Novem mestu. Ta šola je za sinove kmetiških staršev, naj si bodo grajščaki ali preprosti boljši kmetje, kateri se mislijo s kmetijstvom pečati, gotovo najvažnejša za osnovnimi  —  ljudskimi   in   normalnimi   šolami.   V tej
___    310
šoli učijo se vse v umno kmetijsko gospodarstvo, po-dajoče stroke, kakor trtoreja, kletarstvo, saddjarstvo, poljedelstvo, živiuarstvo itd. V njej poučuje se pa tudi v računstvu, spisji, zemljepisji, risarstvu, naravoslovji itd. Iz kratka: poleg strogo kmetijskih predmetov poučuje se v šoli v Grmu tudi v vseh tistih predmetih, v katerih se (razen latinščine in grščine) na spodnji gimnaziji ali pa na spodnji realki. Vrhu tega napeljujejo se v kmetijski šoli v Grmu učenci k strogi poslušnosti, poštenosti, marljivosti, pridnosti, ščedljivosti, rednosti, zmernosti v jedi in pijači, snažnosti v obleki in v vsem druzem. Ali si je torej mogoče za sinove kmetiških staršev boljšo šolo misliti mimo šole v Grmu? Zato je ne zanemarjajte kmetovalci, posebno boljši, premožnejši kmetovalci! Ne dajte, da bi dežela za njo toliko tisočakov za posestvo, učitelje itd. na leto z veliko premajhno koristjo trosila. Pošljite vanjo svoje za gospodarstvo namenjene sinove, potem ko so domačo šolo ali pa če so tudi dovršili eden ali dva razreda kake srednje šole ter se morebiti z gospodarstvom že tudi doma nekoliko skusili. Ubožnejši prosite ustanov, premožnejši pa plačujte za sinove, saj vam jih tudi v gimnaziji ali realki nihče ne hrani zastonj. V Grmu staneta hrana in stanovanje le 33 kr. na dan, toraj gotovo tako malo, kakor v nobenem drugem zavodu ne. Hrana je pa prav dobra, stanovanje kaj lepo, prostorno, snažno in zdravo.
Svariti pa moramo na tem mestu pač tiste kmetovalce, kateri si tako le mislijo: Ako dobi moj sin štipendijo v Grmu, dal ga bom tja za dve leti, potem si bo pa že kje na Hrvaškem ali drugje poiskal službe. Kmetovalci! pomislite le, da je dežela to šolo ustanovila, da bi povzdignila domače kmetijstvo, ne pa da bi od-gojila gospodarskih služabnikov družim deželam. Kaj ima li naša dežela od tega, ako plačuje mladeniču dve leti v Grmu hrano in pouk, ako jej pa potem, ko šolo dovrši, pokaže hrbet?
Kmetovalci cele dežele, posebno pa še Dolenjske, pokažite, da vam je do tega, da ne zaostajate v izobra-ženji, v napredovnji za drugimi stanovi kakor do zdaj, in naklonite svojim naslednikom v gospodarstvu lepo priliko, katera se Vam ponuja tako po ceni, ter pošljite jih za dve leti v šolo v Grm.
„Dol. Novice/