Glasnik SED 54|3 2014 94 Odmevi Silvo Torkar topografijo predjožefinskih župnij na Slovenskem. Primorska. Oglejski patriarhat, Goriška nadškofija, Tržaška škofija. Nova Gorica: Goriški muzej, grad Kromberk, 2001, 54. CAPELLARIS, Giovanni A.: Carta topografica di tutto il territorio del Friuli Goriziano ed Udinese. Benetke: Lodovico Furlanetto, 1798. DE TONI, Ettore: Variazioni dei confini del bacino del Natisone. Rivista della Società Filologica Friulana III, 1922, 24–49. FK: Franciscejski kataster; http://www.arhiv.gov.si/, 2011. JAKOPIN, Franc idr.: Slovenska krajevna imena. Ljubljana: Cankarjeva za- ložba, 1985. JOŽEFINSKI: Jožefinski zemljevid. Slovenija na vojaškem zemljevidu 17631787. Zv. 1–7. Ljubljana: ZRC SAZU in Arhiv Republike Slovenije, 1995–2001. KOS, Franc: Gradivo za zgodovino Slovencev v srednjem veku (do leta 1246). I–V . Ljubljana: Leonova družba, 1902–1928. MERKÙ, Pavle: Slovenska krajevna imena v Italiji. Priročnik = Toponimi sloveni in Italia. Manuale. Trst: Mladika, 1999. ORTS–REPERTORIUM: Orts–Repertorium von Triest und Gebiet, Görz, Gradisca und Istrien. Dunaj, 1873. PREMROU, Miroslav: Una descrizione della Contea di Gorizia del 1648. Dall' archivio segreto vaticano. Gorizia: Tipografia Sociale (Studi Goriziani; 7), 1930 (separat). RUTAR, Simon: Zgodovina Tolminskega, to je: zgodovinski dogodki sodnijskih okrajev Tolmin, Bolec in Cerkno ž njih prirodoznanskim in statističnim opisom. Gorica: J. Devetak, 1882. V ALE, Giuseppe: Una statistica goriziana del 1566. Ce fastu? 19, 1943, 238–241. * Dr. Silvo Torkar, dr. znanosti s področja jezikoslovja, mag. znanosti s področja slovenskega imenoslovja, prof. ruščine in sociologije, znanstveni sodelavec, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU. 1000 Ljubljana, Novi trg 4, silvo.torkar@zrc-sazu.si. Odmevi Silvo Torkar* ODSTIRANJE SLOVENSKIH KRAJEVNIH IMEN Trojane in Mislinja Raziskovalce krajevnih imen lahko pri etimologiziranju zapelje na stranpot prehitro pristajanje na nekatere ekstralingvistične predpostavke. Trojane. Slovanska adaptacija antičnega Atrans ali izvirno domače krajevno ime? Toponim Trojane velja v slovenski historični slovnici za šolski primer glasovnega in besedotvornega podomačenja substratne- ga zemljepisnega imena. Ramovš (1924: 264, 1936: 27), Skok (1929: 181), Furlan (pri Bezlaju 2005: 231), Snoj (2009: 439) razlagajo Trojane s slovenskim glasovnim prevzemom antič- nega, po izvoru domnevno predkeltskega, toponima Atrans, ki se v historičnih zapisih pojavlja v lokativu: Adrante (dvakrat), Hadrante, Atrante. Zapisi, pravi Ramovš, odražajo splošno znano vulgarnolatinsko zvenečnostno premeno tr > dr, ki pa v lokalnem govoru, sklepajoč po slovenski obliki, ni delovala, medtem ko je bila sekvenca nt izgovorjena kot nd, kar je po Ramovševem mnenju posledica ilirske izreke. Antični Adrante naj bi dal slovanski *Trǫd-, s stanovniškim priponskim obrazi- lom -jane pa *Trǫd-jane, to pa je v skladu s slovenskim glasov- nim razvojem dalo Trojane. Skok je Ramovševo razlago sprejel, le da je skušal premostiti glasoslovne težave pri domnevnem prevzemu antičnega imena z metatezo dentalov d – t > t – d (Adrante > *Atrande). Ramovš je pri svoji razlagi slovenskega glasovnega prevzema izhajal iz ekstralingvističnega dejstva, da Trojane pač ležijo na mestu nekdanjega Atransa in je zato treba računati s kontinuite- to imena. Dve glasoslovni težavi je hipotetično rešil s skliceva- njem na domnevni vpliv (t. i. ilirskega) jezika staroselcev, dokaz obstoja tega vpliva pa naj bi bila imenska oblika Trojane. Toda teza o kontinuiteti antičnega imena Adrante in današnjega imena Trojane ni nujno pravilna, njuna relativna glasovna podobnost je lahko samo naključna. Ime Trojane lahko uspešneje razloži- mo na čisto slovanski podlagi. Poglejmo si imenske oblike: na Trojánah, trojánski, Trojánci. Historični zapisi so: 1229 ville Troye, 1400 Troyn, 1446 in 1496 Troyan, 1507 Trojana (Kele- mina 1950: 3), 1689 Trojaner Berg (sonst Trojaine), 1744 Tro- janerdorf, 1778 Troiane, 1780 Trojan, Trojana, 1826 Troiana, 1843, 1873, 1894 Trojana. Toponim smemo izvajati iz slovanskega osebnega imena *Trojь, izpričanega v češkem krajevnem imenu Trojovice (Profous 1957: 383). S starim svojilnim obrazilom -jь je bilo najprej iz- peljano zemljepisno ime, najverjetneje *Troj-jь (hribъ), iz tega pa s stanovniškim obrazilom -jane naposled še krajevno ime. Iz števniške osnove troj- so izpričani stari antroponimi: pri Poljakih Troja (ž. sp.), Trojak, Trojan (SEMSNO 2000: 324), pri Ukrajincih Trojan (Hudaš 1995: 210), pri Slovencih pa priimek Trojak. Antroponimi na Troj- so vsebovani še v toponimu Trojno pri Laškem, češkem toponimu Trojany (dvakrat), moravskem toponimu Trojanov, poljskih toponimih Trojanów, Trojanowice in Trojany, podkarpatskem ukrajinskem toponimu Trojany ipd. Na ponemčenem Štajerskem najdemo toponim Draiach (1494 Trayach), ki je najverjetneje čista vzporednica našim Trojanam, Lochner (2008: 96) pa ga izvaja iz slovanskega antroponima *Trojanъ. Za toponim Trojno v občini Laško so izpričane imenske oblike na Trójnem, trójenski, Trójenčani, historični zapisi pa so: 1436 in 1437 Troyn, 1450 Troyen, 1780 Troin, 1822 Troino, 1825 Trojina (katastrska občina Lahomšek), 1937 Trojno (zaselek Lahomška). Ime lahko podobno kot Trojane rekonstruiramo iz antroponima *Trojь kot *Troj-ьno (bьrdo). Glasnik SED 54|3 2014 95 Odmevi Silvo Torkar Pri ugotavljanju besedotvorne strukture zemljepisnega imena se včasih srečujemo z dilemo, za katero (homonimno) obrazilo gre oz. ali je obrazilo del antroponimske podstave ali pa imamo opraviti s toponimskim obrazilom. Mislinja. Slovansko ime ali staroevropska dediščina? Pri ugotavljanju izvora lastnih imen se imenoslovec praviloma najprej ozre po imenskih oblikah (posebnostih v pregibanju, pri- devniški obliki in stanovniškem imenu, tj. imenu za prebivalce ustreznega naselja) in historičnih zapisih. V odno ime Mislinja in krajevno ime Mislinja (lokalno Mislinje, v Mislinjah) ima imenske oblike v Mislínji, mislínjski, Mislínj- čani, ime pa je izpričano v virih leta 1335 in 1404 Misling, 1460 in 1471 Missling, okrog leta 1500 Misling, 1780 Misling, 1822 Missling, windisch Misslinje. Miklošič in drugi starejši imenoslovci se o tem imenu niso ne- posredno izrekali, Bezlaj (1961: 23) pa ga je izvajal s starim svojilnim obrazilom -jь iz domnevnega slovanskega antroponi- ma *Myslinъ, kar je mogoča hipokoristična oblika neposredno ali posredno izpričanih zloženih antroponimov *Dobromyslъ, *Svaromyslъ ipd. Iz enakega antroponima je že germanist Kele- mina (1926: 62) izvajal izginuli kraj Misleinsgeschiess (1438) na območju Stoperc pri Rogatcu (Blaznik 1986: 561) ter današnja kraja Misselsdorf v bližini Cmureka (1254 Myzzelsdorf, 1306 Mitz leinsdorf) in Meßlreith pri Gleisdorfu (1390 Missleinreuth) na avstrijskem Štajerskem. Tudi Snoj (2009: 264) je ostal pri tej starejši razlagi. Toda Bezlaj se je že v Esejih o slovenskem jeziku (1967: 159) izrekel o obrazilu -yn'i, o katerem je poljski jeziko- slovec Sławski poudaril, da »igra veliko vlogo v slovanski ono- mastiki« (Slawski ZSP I: 139). Bezlaj je takrat zapisal: »Slov- ničarji razlagajo praslovanski tip gospodyńi, bogyńi, kъnęgyńi kot substantive, iz katerih so se potem razvile oblike gospodinja, boginja, kneginja. Imenoslovec pa sumi, da so to prastari pridev- niki ‘tista, ki pripada gospodu, bogu, knezuʼ.« Kasneje je v svo- jem etimološkem slovarju pri razlagi besede gospodinja menil, da je bil, sodeč po onomastiki (prim. Tuhinj, Strahinj < *tuhyni, *strahyni), to prvotno svojilni pridevnik, ki se je pozneje posa- mostalil (Bezlaj 1976: 174). Imeni Tuhinj in Strahinj sta dejan- sko nastali iz imenskih oblik *Tuhъ (< *Dragotuhъ, prim. topo- nim Dragatuš v občini Črnomelj) in *Strahъ (< *Strahomirъ, prim. toponim Strahomer v občini Ig) z moško obliko svojilnega obrazila -yn'i in z elipso odnosnice dol oz. les (gozd) oz. vrh. Pomen imen Tuhinj in Strahinj je torej ʻdol, ki pripada Tuhuʼ oz. ʻles, ki pripada Strahuʼ. Mislinja je potemtakem ʼvoda, ki pripa- da starešini z imenom *Myslъʼ. Krajevno ime Mislinja je nastalo s transonimizacijo (prenosom) iz vodnega imena Mislinja. Priponsko obrazilo -yn'i vsebujejo tudi toponimi Ljubinj, Ma- vhinje, Mekinje, Mestinje, Betinja vas, Boginja vas, Gostinja vas, Hotinja vas, Hinje, Hudinja, Svetinja, Tominje, Trebinja idr. (Torkar 2008: 24). Stanonik (2013: 422) je v svojem prispevku o vodnih imenih Mislinja in Hudinja zaobšel dognanja slovenske in slovanske imenoslovne znanosti in za obe imeni iskal etimologiji v t. i. staroevropski, torej predslovanski jezikovni plasti, sklicujoč se na dela indoevropeista Hansa Kraheja (1898–1965). Postavil je popolnoma zgrešeno trditev, da je ime Mislinja izpeljano iz, po njegovem, staroevropskega imena Meža (nem. Mies) s t. i. sta- roevropskim obrazilom -inja. Glede njegove starosti je sicer pri- znal »moteče dejstvo, da obstaja končnica (= obrazilo) -inja tudi v današnji slovenščini«. Avtor sploh ni upošteval, da je hidronim Meža v literaturi že prepričljivo razložen na slovanski podlagi in je v najtesnejši etimološki povezavi z glagolom mezeti (Snoj 2009: 262). Opozoriti velja, da je Kelemina (1933: 116) že pred 2. svetovno vojno popolnoma ustrezno pojasnil enako tvorjeni hidronim Hudinja kot izpeljanko iz antroponima *Hod- s pripo- no -inja (< -yn'i). Hudinja je namreč ‘voda, ki pripada Hodu’, Lahinja ‘voda, ki pripada Lahu’, podobno kot je Dravinja ‘voda, ki pripada Dravi’, Savinja pa ‘voda, ki pripada Savi’. Literatura BEZLAJ, France: Slovenska vodna imena I–II. Ljubljana: SAZU, 1956– 1961. BEZLAJ, France: Eseji o slovenskem jeziku. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1967. BEZLAJ, France: Slovensko Dežno, Zid in sorodno. Onomastica Jugoslavica II, 1970, 64–77 (ponatis v: Metka Furlan (ur.), Zbrani jezikoslovni spisi. Ljubljana: Založba ZRC, 2003, 428–440). BEZLAJ, France: Etimološki slovar slovenskega jezika. Prva knjiga. A–J. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1976. BEZLAJ, France: Etimološki slovar slovenskega jezika. Četrta knjiga. Š–Ž. Ljubljana: Založba ZRC, 2005. HUDAŠ, Myhajlo: М. Л. Худаш. Українськi карпатськi i прикарпатськi назви населених пунктiв. Утворення вiд слов'янських автохтонних відкомпозитних скорочених особових власних імен. Київ: Наукова думка, 1995. KELEMINA, Jakob: Nove dulebske študije. Časopis za zgodovino in narodopisje 21, 1926, 57–75. KELEMINA, Jakob: Hajdina. Toponomastični prikaz. Časopis za zgodovino in narodopisje 28, 1933, 113–118. LOCHNER V . HÜTTENBACH, Fritz: Steirische Ortsnamen. Zur Herkunft und Deutung von Siedlungs-, Berg-, Gewässer- und Flurbezeichnungen. Graz: Leykam, 2008. PROFOUS, Antonín: Místní jména v Čechách, jejich vznik, původní význam a změny. Díl IV . Praha: Česká akademie věd a umění, 1957. RAMOVŠ, Fran: Historična gramatika slovenskega jezika. II. Konzonantizem. Ljubljana: Učiteljska tiskarna, 1924. RAMOVŠ, Fran: Kratka zgodovina slovenskega jezika. I. Ljubljana: Akademska založba, 1936. SEMSNO: Słownik etymologiczno-motywacyjny staropolskich nazw osobowych, cz. 1–6. Kraków: Wydawnictwo Naukowe DWN, 1995–2000. SKOK, Petar: Iz slovenačke toponomastike. Etnolog 3, 1929, 179–195. SŁAWSKI, Franciszek: ZSP I–III = Zarys słowotwórstwa prasłowiańskiego. Słownik prasłowiański, I, 43–141, II, 13–60, III, 11–19. Wrocław idr.: Zakład Narodowy im. Ossolińskich – Wydawnictwo Polskiej Akademii Nauk, 1974–1979. SNOJ, Marko: Etimološki slovar slovenskih zemljepisnih imen. Ljubljana: Modrijan, Založba ZRC, 2009. STANONIK, Janez: Slovenski vodni imeni Mislinja in Hudinja. Slavistična revija 61/2, 2013, 421–425. TORKAR, Silvo: Slovenska zemljepisna imena, nastala iz slovanskih antroponimov. Slavistična revija 56, 2008, 17–29.