Naši dopisi. Iz Ribnice. (f Ivan Bantan.) Zopet se je odprla črna zemlja, da vzprejme v svoje hladno krilo utrujenega trpina. Umrl je nenadoma v svojem 43. letu gospod nadučitelj Ivan Bantan v Loškem Potoku dne 13. mal. travna t. 1. po kratki a mučni bolezni. Ob njegovi tihi gomili bridko plaka mlada vdova ter turobno zre v svoje petere, tožne in nepreskrbljene otročiče, izined katerih najstareji sinček že obiskuje ljubljanski gimnazij. Tolaži naj jo zavest, da je nad nami neskončno dobrotljivi Oče, kateri redi ptice pod nebom in oblači lilije na ravnern polju, dasi ne sejejo in ne žanjejo; kakoli bi mogel On, ki ga kličemo dobrega Očeta, odtegniti svoje skrbne oči potomcern človeškega. blagotvornika, umršega nadučitelja? Pokojnik bil je vsekdar vnet za napredek šole in učiteljstva, zanesljiv prijatelj krnečkemu prebivalstvu! Trajne zasluge ima pri šoli, gasilnem društvu in kmetijski podružnici v Loškem Potoku, kateri je mlado drevesnico strokovnjaško uredil. Z njegovo prominulostjo zaslišimo smrti resnično in staro pesen, katera pa se vedno in vedno pomlaja, da nevsiniljena Morana pobira v učiteljstvu premnoge svoje žrtve jedino le radi tega tako pogosto, ker imamo premale plače. Kje vzeti v nadlogi, če ni v žepu? Kreda naj poje! A kedo učitelju posodi, ker vsakdo vidi, da naše plače še ne zadostujejo, ako bi nam vedno in povsod smehljajoča sreča obilno trosila rajskih cvetic na bodečo stezo našega revnega življenja. Kain naj grerno iskat takega človeka, kateri nam bo dal gotovi denar, ako vidi, da je vrnitev problematiške vrednosti? Da bi bil mogel prezgodnji pokojnik utrpeti 20 gld., poslal bi bil gotovo v daljno Ribnico precej v začetku bolezni po zdravnika, kajti bil je sicer hudo, a neopasno bolan. Odlagal je torej od dne do dne, trdno upajoč, da mu krepka in mlada narava sama odpomore in si tako prihrani nadpolovično mese.no plačo; h krati pa poprime bolezen smrtno rezilo, s kateriin po 8 dnevnem trpežu preseka žestoko nit močnemu življenju. Poklicani zdravnik je mogel samo konštatovati smrt bolnikovo, katera je rnalo pred njegovim prihodom nastopila. Zvišanje prenizkih učiteljskih plač je očividno postalo vitalno vprašanje za nas in Kranjsko, zbrati je treba vse moči ter z zložnimi vesli pluti po razburkanih valovih, dokler ne dosežetno vrednejih plač, kakor jih imamo sedaj. Ako bode šlo tako dalje, kakor je sedaj nastavljeno, bodo v 15. letih po vseh eno in dvorazrednicab same učiteljice, a učiteljev dostajalo bode komaj voditeljstvom po tri in večrazrednicab, ker je nemožno človeku s 500 gld. plače stanu primerno živeti in družino živiti ž njimi. Izbavi nas zlega, o Gospod! M. Poklukar.