Prejeli smo pismo
Življenje na bregovih Maiega Grabna
Mnogo nas se še spominja prijetnih dnevov ob Malem grabnu. Čeprav vsako leto manj Ijudi za-haja na bregove tnale rečice. Precej let je že minilo od takrat, ko smo na Jezu skakali iz zapor-nic v vodo. Mame so se sončile, očelje pa balinali na urejenem balinarskem prostoru. Tudi kokto ali oro se je dobilo, ie je bil kdo žejen.
Posebno ob vikendih so bili bregovi polni izlet-nikov inod vsepovsod se je slišalo otoški živ-žav. Jez, Prod, Elektrarna, Župnica, tako smo domači-ni poimenovali rečne rokave, kjer so bile najglob-lje kotlje, pa tudi kakšna riba se je dala ulovit. Lepi spomini, kajne, porečete. Zdaj je vse druga-če. Bregovi so zapuščeni in polni umazanije, ki jo je rečica napljavljala ob večjem dežju. Kot straši-lo za vrabce so polivinil vrečke, ki vise po vejah .vrb. Tudi voda je onesnažena in poleti razen nadobudnih malčkov skoraj nikogar ne vidiš v njej. Ribji zarod je vsakdanj manjši in $e tako dobremu ribiču se od Elektrarne naprej ne splača loviti, mimogrede ostane brez kosila. Tudi nova cesta je spremenila panoramo kraja. Domačini so nedavno tega očistili Jez, predvsem tisti del pred zapornicami. To ni dosti pomagalo, saj so kmalu prišle nove naplavine. Sprehajalnih potk ni več. Edini utrip vsemu daje improvizirano nogometno igrišče.
Škoda, res škoda prijetnega izletniškega pro-stora, ki bi Ljubljančanom še kako prišel prav v času finančne in bencinske krize.
Mimogrede še nekaj o Gradaščici, ki je že nekaj let regulirana. Na žalost ni reguliran le tok vode, ampak tudi življenje v rečnem dnu, ki je poraščeno z mahovt in lišaji (ob sušnih dneh), o drugih živih bitjih pa tako ni sledu. Pozimi imajo otroci prima drsalnico. Voda stoji po cele mesece, v njej pa se nabira vsa nesnaga okolice.
Kdo je pri urbanizaciji »načrtoval« vse to mr-
tvilo in umetno poseganje v naravo? Kdo bo
poskuSal vse zamujeno popraviti? Kdo sploh o
tem razmišlja?
,-....-   . '            -                ¦..-••S..Š.