PHILIPPE JACCOTTET V ZIMSKI SVETLOBI Prevedla Ivan Dobnik in Nadja Dobnik UČNE URE Naj stoji v kotu sobe. Naj izmerja, kot je nekoč počel s svincem, vrstice, ki jih nizam in se izprašujem, se spominjam njegovega konca. Naj njegova pokončnost varuje mojo roko pred napako in zablodo, če se zatrese. Nekdaj sem si jaz, prestrašen, neveden, komaj živ, ki sem si s podobami zatiskal oči, domišljal, da vodim mrtve in umirajoče. Jaz, pesnik v zavetju, ki mu je prizanešeno, ki komajda trpi, naj bi utiral poti v drugi svet! Zdaj, ko je svetilka upihnjena, roka bolj oklevajoča, tresoča, počasi znova začenjam v zraku. Grozdje in fige, ki jih v daljavi varujejo hribi, mi bodo pod počasnimi oblaki in svežino še lahko pomagali? Pride trenutek, ko se najstarejši uleže skoraj brez moči. Vidiš, kako je iz dneva v dan njegov korak manj zanesljiv. Ni več mogoče spolzeti kot voda med travo: tega ni mogoče obrniti. Ko se učitelj tudi sam tako hitro znajde tako daleč, se sprašujem, kaj bi mu lahko sledilo: niti svetloba sadja niti pustolovska ptica niti najčistejša podoba; prej sveže perilo in voda, roka, ki bedi, prej vztrajno srce. Rad bi le še oddaljil, kar nas loči od jasnosti, prepustil prostor le prezirani dobroti. Poslušam stare ljudi, ki so se uglasili z dnevom, od njih se ponižno učim potrpežljivosti: nimajo slabšega učenca. Če ni prvi udarec, je to prvi drobec bolečine: naj bo vržen nizko, učitelj, seme, naj bo dobri učitelj s tem kaznovan, naj bo videti slaboten otročič v postelji, ki je znova prevelika – otrok brez pomoči v joku, brez pomoči, kamor se obrne, brez izhoda, prikovan, izpraznjen. Skoraj brez teže je že. Zemlja, ki nas je nosila, se trese. Osuplost se je porodila v njegovih očeh: da se je to moglo zgoditi. In tudi žalost, prostrana kot vse, kar se je zgrnilo nanj, kar je strlo ograde njegovega življenja, zelene, polne ptic. On, ki je vedno ljubil svoj sadovnjak, svoje zidove, on, ki je hranil ključe dóma. Med najbolj oddaljeno zvezdo in nami razdalja, nepredstavljiva, še vedno ostaja kot črta, vez, kakor pot. Če obstaja kraj zunaj vseh razdalj, se mora izgubiti prav tam: ne dlje od vsake zvezde, niti bliže, vendar že skoraj v drugem prostoru, zunaj, izven vseh okvirov. Naš meter, od njega do nas, nima več veljave: prav lahko bi ga, kot rezilo, prelomil na kolenu. (Merite, marljivi možgani, da, merite to, kar nas ločuje od še neznanih nebesnih teles, zarisujte, pijani slepci, pregledujte te črte, nato pa poglejte, kaj lomi ravnilo v vaših rokah. Tu precenite edini prostor, ki ga ni mogoče prestopiti.) Nem. Vez med besedami začenja razpadati, prav tako. Stopa iz besed. Méja. Kratek čas ga še vidimo. Skoraj ne sliši več. Bomo poklicali tega tujca, če pa je pozabil naš jezik, če se ne ustavi več, da bi prisluhnil? Drugje je zaposlen. Z ničimer več ni zaposlen. Celo ko je obrnjen k nam, je tako, kot bi videli samo še hrbet. Hrbet, ki se upogiba, da bi stopil pod čim? »Kdo mi bo pomagal? Nihče ne more priti sem. Kdor bi me držal za roke, ne bi držal rok, ki trepetajo, kdor bi mi postavil zaslon pred oči, me ne bi obvaroval, da vidim, kdor bi bil dan in noč okrog mene kot plašč, ne bi mogel nič proti temu ognju, proti temu mrazu. Od tu lahko potrdim vsaj to, da obstaja zid, ki ga ne zamaje noben stroj, nobena trobenta. Zdaj me ne čaka nič drugega kot najdaljše in najhujše.« Ali na takšen način obmolkne v ožini noči? Nad nami je zdaj kakor previsno gorovje. V njegovi ledeni senci lahko le častimo in bruhamo. Komaj si upamo videti. Nekaj se zarije, da bi uničilo. Kakšno usmiljenje, ko drugi svet zarije v telo svoj pečat! Ne pričakujte, da bom združil svetlobo s tem železom. S čelom naslonjeni na zid gorovja v mrzlem dnevu smo polni groze in usmiljenja. V dnevu, naježenem od ptic. Mogoče je to imenovati groza, nesnaga, izgovoriti celo besede nesnage, prepoznane v capah sodrge: še tako velike neokusnosti, ki si jih privošči pesnik, ne bodo prišle na njegovo popisano stran. Nesnaga, ki se ne izgovori niti ne vidi: ki se požre. Obenem preprosta kakor zemlja. Je mogoče, da najbolj temna noč tega ne zakrije? Brezmejnost spoji ali razcepi. Vonj zatohlosti starih bogov. Beda kot gorovje, ki se je sesulo na nas. Da je prišlo do takega razkola, ne morejo biti krive zgolj sanje, ki izpuhtijo. Če bi bil človek le zračno vozlišče, bi ga res moglo razvozlati le ostro železo? Nas vseh, potopljenih v solze s čelom ob zidu, ne učijo, bolj kot neskladnosti, realnosti našega življenja? Učijo z bičem. Preprosta sapica, rahel vozel zraka, zrno, ki je ušlo plevelu Časa, le glas, ki bi poletel pojoč skozi senco in svetlobo, zabrišejo se: nobene sledi rane. Ko glas umolkne, je skoraj videti, za hip, kot bi bila prostranost mirnejša in dan čistejši. Kdo smo, je res potrebno to železo v krvi? Raztrgamo jo, iztrgamo, ta soba, v kateri se stiskamo, je razklana, vsa naša notranjost kriči. Če bi bila to »tančica Časa«, ki se trga, »kletka telesa«, ki se lomi, če bi bilo to »drugo rojstvo«? Bi se izmuznili skozi drobno odprtino rane, živi bi stopili v večnost ... Porodničarke, tako mirne, tako stroge, ste slišale krik novega življenja? Jaz sem videl le vosek, ki je izgubljal svoj plamen, in ne prostora med temi suhimi ustnicami za vzlet katerekoli ptice. Nobene sape več. Kot tedaj, ko je veter jutra premagal zadnjo svečo. V nas je tako globoka tišina, da bi slišali komet na poti proti nôči hčera naših hčera. Zdaj to ni več on. Z iztrgano sapo: neprepoznaven. Truplo. Meteor je manj oddaljen od nas. Naj to odnesejo. Človek – to zračno naključje, bolj drobno pod strelo kakor žuželka iz stekla in tila, ta skala godrnjave dobrote in smeha, ta vaza, ki z delom, s spomini postaja vse težja –, iztrgajte mu dih: gniloba. Kdo se maščuje, in le za kaj, s tem izpljunkom? Ah, naj očistijo ta kraj. Dvignil sem pogled. Za oknom na koncu dneva se kljub vsemu vrstijo podobe. Naj so čolnički ali angeli bitja, izboljšujejo prostor. Otrok med igračami izbere barčico iz gline, da jo položijo poleg mrtvega: bo Nil pritekel do tega srca? Nekdaj sem dolgo gledal te barke iz grobnic, podobne krajcem lune. Danes ne verjamem več, da jih duša potrebuje, in tudi nobenega balzama ali zemljevida Pekla. In če bi nežna domislica otroka izstopila iz našega sveta, bi dosegla tistega, ki ga nič ne doseže? Ali smo mi tisti, ki jih potolaži, na tem bregu? Če bi bilo mogoče (kdo bo sploh kdaj kaj vedel?), da danes še obstaja vrsta bitja, zavestì same, ki bi jo lahko imel za bližnjo, naj bi se torej nahajala tukaj, v tej ogradi in ne na travnikih? Je mogoče, da tukaj čaka kot na zmenek, dogovorjen »ob kamnu«, da potrebuje naše korake ali naše solze? Ne vem. Prej ali slej vidiš te kamne, kako se pogreznejo v večno travo, prej ali slej ni več gostov, ki bi jih povabil na dogovorjeno mesto, ki je prav tako že pokopano, celo senc ni več v brezsenčju. Pravzaprav sem po slovesu imel samo še eno željo: nasloniti se s hrbtom na ta zid, da bi nasproti gledal le še dan, da bi pomagal vodam, ki izvirajo v gorah, izdolbsti zibelko iz trav in nositi pod nizkimi vejami figovih dreves, preko avgustovske noči, barke, polne gorečih vzdihov. In jaz zdaj ves v nebeškem slapu, ovit v pramene zraka, tukaj, enak najbolj sijočim listom, ki visijo komaj manj visoko kakor kanja, gledajoč, poslušajoč, – in metulji so prav tako izgubljeni plameni in gorovja prav tako dim – za trenutek, ko objamem ves obod neba okoli sebe, verjamem v to, vključno s smrtjo. Skoraj ničesar drugega ne vidim več, le še svetlobo, kriki oddaljenih ptic so njeni prepleti, gorovje? Rahel pepel od vznožju dneva. Vendar ti, ali povsem zabrisan, ki nam pustiš manj pepela kot ogenj enega večera na ognjišču, ali neviden, živeč v nevidnosti, ali zrno v prostoru naših src, kakorkoli že, ostani kot primer potrpežljivost in nasmeha, kakor sonce, še vedno za našim hrbtom, ki osvetljuje mizo, in list papirja, in grozdje. SPEVI OD SPODAJ Videl sem jo, pokončno in odeto v čipke kot veliko špansko svečo. Že je podobna lastni sveči, ugasli. Kako brezčutna se mi zdi nenadoma! Brezčutna kot kamen, vogal kamna, obrnjen v dan, sekira, ki para beljavo zraka. In te slepe ptice, ki še preletavajo vrt, ki pojejo v svetlobi, vsemu navkljub! Že je podobna lastni kamniti plošči s pobožnimi in ničevimi rožami, razsutimi, in brez imena: o, kamen neljubljen, globoko v beljavi srca. Govoriti 1 Govoriti je lahko, in zapisovati besede na list papirja, na splošno, ne pomeni tvegati veliko, umetelno delo je, zapečkarsko in mirno (mogoče je celo prositi svečo za bolj mehko svetlobo, bolj varljivo), vse besede so zapisane z istim črnilom, »zôra« in »môra« na primer sta skoraj enaki, in tudi če bi ponavljal »kri« od začetka do konca strani, z njo ne bo zamazana in jaz ne ranjen. Zgodi se tudi, da te prevzame groza ob tej igri, da ne razumeš več, kaj si hotel s tem poigravanjem, namesto da bi se odpravil ven in bolj koristno uporabil svoje roke. To, to je takrat, ko se ne moreš več izviti bolečini, ki je podobna nekomu, ki se bliža in trga meglice, v katere si ovit, ki drugo za drugo podira ovire, krajša razdaljo, ki je vse manjša – tako blizu, nenadoma, da vidiš le še njeno žrelo, širše od neba. Govoriti se takrat zazdi lažno, ali še huje: podla žalitev za bolečino in zapravljanje tega malo časa in moči, ki nam preostaja. 2 Vsak je že kdaj videl (čeprav nam danes skušajo prikriti celo pogled na ogenj), v kaj se spremeni list papirja ob plamenu, kako se v hipu skrči, otrdi in razcefra ... Tudi nam se to lahko zgodi, ta krčeviti gib umika, vedno prepozen, a vendar tolikokrat ponovljen, vedno šibkejši, bolj prestrašen, sunkovit, pred hujšo grozo, kot je ogenj. Kajti ogenj ima še vedno sijaj, četudi uničuje, rdeč je, primerjajo ga radi s tigrom ali vrtnico, navsezadnje je celo mogoče reči, moč si je zamisliti, da si ga poželiš kot jezik ali kot telo; povedano drugače, je snov za pesmi že od nekdaj, razvname lahko list papirja in s plamenom, nenadoma še višjim in živahnejšim, razsvetli sobo vse do postelje ali do vrta, ne da bi te ožgal – kot bi, nasprotno, bil v bližini njega bolj žareč, kot bi ti vrnil dih, kot bi spet postal mlad fant, ki pred njim prihodnost nima konca ... Nekaj drugega je, hujšega, kar človeka ukloni, da se zgrbi vase, se zavleče v svojo sobo, kliče na pomoč ni važno koga ne kako: tisto, kar nima ne oblike ne obraza ne imena, česar ni mogoče udomačiti v podobe sreče ali podrediti zakonu besed, kar razpara list papirja kot razpara kožo, kar ne dà govoriti v drugem jeziku, kot je živalski. 3 Vendar je govoriti včasih nekaj drugega, kot se prekriti s ščitom zraka ali slame ... Včasih je kot aprila, ob prvi otoplitvi, ko se vsako drevo spremeni v izvir, ko v noči, tako se zdi, kapljajo glasovi kakor v jami (če je verjeti, da je moč v temi sveže listje izkoristiti za kaj lepšega kot spanje), dvigne se od vas kot vrsta sreče, kot bi bilo treba – je bilo treba – porabiti presežke moči, in izdatno vrniti zraku omamo, da si pil iz krhke čaše zore. Govoriti tako, čemur se je nekdaj reklo peti in kar si danes redko še kdo upa, je to mar laž, iluzija? Pa vendar se te besede hranijo iz oči, kakor drevo iz svojih listov. Vse, kar vidimo, vse, kar naj bi videli od otroštva potisnjeno globoko v nas, pomešano, morda popačeno ali kmalu pozabljeno – sprevod malega dečka od šole do pokopališča, v dežju; zelo stara dama v črnem, ki sedi pri oknu zgoraj, od koder nadzira sedlarjevo prodajalno; rumen pes z imenom Pyrame v vrtu, kjer se od zida s špalirjem odbija odmev strelske veselice: drobci, ostanki let – vse to, kar se vrača z besedami, tako lahkotno, izostreno, da si je lahko zamisliti, da mu sledi celo smrt. 4 So res stvari, ki bivajo v besedah brez težav in se z njimi ujemajo – ti trenutki sreče, ki jih najdemo v pesmih v srečni skladnosti, svetloba, ki presega te besede in jih zastira – in druge stvari, ki se jim postavljajo po robu, jih pačijo in uničujejo: kot bi besede zavračale smrt, ali pa bi nemara smrt razjedala celo besede? 5 Dovolj! o, dovolj. Uniči zdaj to roko, ki zna zarisovati le še prazno meglo, in poglej s pozornimi očmi: Tako se oddaljuje barka iz kosti, ki te je nosila, tako se pogreza (in najgloblja misel ne bo pozdravila njenih sklepov), tako se polni z grenko vodo. O, da bi le bilo mogoče, če že ne posije žarek svetlobe, nenadejan, za vsako staro človeško barko v tem minljivem svetu, olajšanje trpljenja, milejši vetrič, otroški sen. 6 Tako rad bi govoril brez podob, preprosto potisnil vrata ... Preveč bojazni je v meni za to, negotovosti, včasih pomilovanja: ne živimo dolgo kakor ptice na samoumevnosti neba, in ko pristanemo na tleh, v njih spet vidimo natanko le podobe ali sanje. 7 Govoriti je torej težko, če gre za iskanje ... iskanje česa? Zvestobe edinim trenutkom, edinim stvarem, ki se v nas spustijo dovolj nizko, ki se izmikajo, če gre za zarisovanje nejasnega zavetja za neulovljivi plen ... Če to pomeni nositi masko, resničnejšo od pravega obraza, da se lahko praznuje že davno izgubljeni praznik z drugimi, ki so mrtvi, oddaljeni ali še vedno spijo, in takoj ko se iz njihove plasti izvije ta hrup, ti prvi opotekajoči se koraki, ti plašni plameni – naše besede: šumenje bobna, ko ga bežno oplazi neznani prst ... 8 Končno kot krpe raztrgaj te sence, oblečen v cape, lažni berač, tekač za mrtvaškimi prti: posnemati smrt na daljavo je sramotno, bati se, ko je čas, zadostuje. Zdaj si nadeni sončni kožuh in pojdi ven kot lovec proti vetru, prestopi kot sveža in bistra voda svoje življenje. Če bi te bilo manj strah, ne bi več metal sence na svoje korake. (Iztrgal bi ti jezik, včasih, učeni frazêr. Poglej se no v ogledalo, polno grozečih prikazni: zlata usta, dolgo ponosen vir zvenečih čudes, so le še slinasta kloaka.) Drugi spevi O, prijatelji moji nekdanji, v kaj se spreminjamo, naša kri bledí, naše upanje se krajša, previdni in skopi smo postali, hitro upehani – stari psi čuvaji, ki nimamo več česa čuvati ali pogristi –, svojim očetom postajamo podobni ... Res ni več načina, da bi zmagali ali vsaj ne bili premagani pred časom? Slišali smo škripanje mračnih tečajev starosti tistega dne, ko smo se prvikrat zavedli, da hodimo s pogledom, uprtim nazaj proti preteklosti, pripravljeni, da se ovenčamo s spomini ... Res ni druge poti kot hiranje v blebetavi modrosti, labirintu laži ali ničvrednem strahu? Poti, ki ni prevara, kot so ličila in parfumi starega lepotca, niti stokanje skrhanega orodja niti jecljanje norca, ki ima za soseda le še nasilneža, nespečneža in človeka brez obraza? Če je pogled na vidno nevzdržen, če lepota res ni več za nas – trepetanje ustnic, ki razpre obleko – iščimo še nižje, iščimo naprej, tam, kjer se besede izmikajo in kamor nas, slepa, vódi kdo ve katera senca ali kateri pes senčne barve, potrpežljiv. Če obstaja prehod, ne more biti viden, če obstaja svetilka, verjetno ni ena tistih, kot jih je nosila služabnica pred gostom – in je njena roka postala rožnata, ko je zavarovala plamen, ko je gost odsunil vrata –, če obstaja geslo, to ne more biti beseda, ki bi jo le vpisal kot zavarovalno klavzulo. Iščimo raje zunaj dosega, z gibom, prebliskom ali pozabo, ki se ne imenuje več ne »iskati« ne »najti« ... O, prijatelji, ki ste skoraj stari in daljni, še se trudim, da se ne bi oziral po svojih sledeh – spomni se jerebike, spomni se gloga, ki je gorel za veliko noč ... in da srce, ki je takrat hrepenelo, ne bi jadikovalo nad pepelom –, trudim se, vendar je skoraj preveč teže na senčni strani, kamor vidim, da drsimo, in vzravnati se vsak dan z nevidnim, kdo bi še to zmogel, kdo je zmogel? Videli smo morda tudi tiste ženske – v sanjah ali ne, vendar vedno v nejasnem objemu noči – z njihovo konjsko grivo, ognjevito, z dolgimi nežnimi očmi z usnjenim leskom, ne meso, ponujeno na novih stojnicah z blagom, cenenim, vsakdanjim, ki ga goltaš sam v svoji postelji, pač pa sestrska žival, ki se izmika in nakazuje še manj razvidna sredi svojih kodrov, sredi čipk, kot je valujoči val sredi svojih pen, gibka zver, ki jo vsi lovijo in je tudi najbolj spretni nikoli ne doseže, ker je skrita najgloblje v svojem telesu, v katerega ne more prodreti – čeprav bi rjovel nad domnevno zmago –, ker ona je le prag svojega lastnega vrta ali razpoka v noči, ki ne more omajati zidu, ali past z okusom po cedečem se sadežu, sadežu, ki bi imel pogled – in solze. Če ležem na zemljo, ali bom slišal jok nje, ki je spodaj, korake, ki podrsavajo po mrzlih hodnikih ali se opotekajo med begom po opustelih predelih? V glavi se mi prikazujejo podobe nočnih ulic, sob, prepletenih obrazov, številčnejših od drevesnih listov poleti, – kot labirint ogledal v slabotni svetlobi svetilk –, tudi jaz sem na sejmih iz nekdanjih časov mislil, da bom našel izhod, tudi jaz sem hrepenel po telesih. Polno glavo imam pritajene svetlobe, in odsevov v pasteh temačne reke, spominjam se nenasitnih ust na njenih bregovih – vse to je zame zdaj pod zemljo in moje uho, prilepljeno na zemljo, sliši, skozi bobnenje lastnega strahu in brenčanje žuželk, kako ječi – kakor jo že boste poimenovali, vendar je tam, zagotovo, spodaj je, mračna, in joče. Ustavi se, otrok: tvoje oči niso ustvarjene, da bi to videle, še za trenutek jih zapri, spi prepuščeno, o, še za trenutek bodi neveden, in tvoje oči naj ostanejo kot naivno nebo. Še za nekaj časa zadrži svetlobo in ptice, ti, ki rasteš kot svetlikajoča trepetlika, ali pa se umakni – če nočeš kričati v strahu pred harpuno. Napiši hitro to knjigo, končaj hitro danes to pesem, preden te ne dohiti strah pred samim seboj, roj vprašanj, ki bi te zbegal, zmotil, ali še kaj hujšega kot to ... Pohiti do konca vrstice, zapolni stran, preden tvojih rok ne strese strah – da bi zablodil, bil prizadet ali se prestrašil, preden se zrak ne vda temu, na kar boš oprt še nekaj časa, na ta lepi modri zid. Včasih se zvon v stolpu iz kosti zmede in zašepa, da pokajo zidovi. Piši, vendar ne »angelu iz Cerkve v Laodikeji«, pač pa neznano komu, v zrak, z negotovimi znaki, nemirnimi, netopirskimi, hitro premagaj še to razdaljo s svojo roko, poveži, stki v naglici, ponovno, obleci nas, premražene živali, nespretne krte, pokrij nas z zadnjim zlatim preostankom dneva, kot sonce to stori s topoli in gorami. Vzravnam se s težavo in gledam: tri svetlobe so, se zdi. Svetloba neba, svetloba, ki se od zgoraj zliva vame in slabi, in svetloba, s katero moja roka zarisuje senco na papirju. Črnilo je verjetno iz sence. Preseneča me nebo, ki gre čez mene. Radi bi verjeli, da smo vznemirjeni, da bi bolje prikazali nebo. Vendar je nemir močnejši od zanosa in usmiljenje utopi vse, in se svetlika od neštetih solz, kakor noč. V ZIMSKI SVETLOBI To še povej ... To še povej potrpežljivo, bolj potrpežljivo ali z besom, vendar še povej, v izziv krvnikom, povej, poskušaj pod stremenico časa. Upaj tudi, da bo zadnji krik ubežnika, preden se zgrudi, tak, da bo, čeprav neslišen, šibek, nekoristen, ušel, vsaj on, če ne tudi njegov tilnik, prostoru, kjer krogla smrti nikdàr ne skrene in ga bo drugo uho, ki ne bo velika odprta zemlja, sprejelo, višje, vendar ne bolj visoko, drugje, vendar celo ne drugje: da bo sprejeto morda nižje, kakor voda, ki se zajé v prah na vrtu, kot kri, ki se razlije, zablodelo, po neznancu. Zadnja priložnost za vsako žrtev brez imena: da obstaja, vendar ne na drugi strani gričev ali oblakov, ne nad nebom in tudi ne za lepimi svetlimi očmi, niti skrito v golih prsih, ampak kdo ve kako primešano svetu, skozi katerega gremo, da obstaja, prežemajoč njegove najdrobnejše delčke, nekaj, kar glas ne more imenovati, nekaj, česar nič ne izmerja, zato, da je še vedno mogoče ljubiti svetlobo ali jo vsaj razumeti, ali jo preprosto tudi videti, njo, kot jo zemlja sprejema, in ne zgolj njene pepelnate sledi. V zimski svetlobi I Cvetje, ptice, sadje, res je, povabil sem jih, videl sem jih, pokazal nanje, rekel sem: »krhkost sama na sebi je moč«, lahko je reči! in prelahko se je poigravati s težo stvari, ko se spremenijo v besede! Elijev voz so gradili iz lahkega zrnja, iz sape, odbleskov, nameravali so se odeti z zrakom kot ptice in svetniki ... Slabotni znaki, hiša iz megle ali iskric, mladost ... nato se vrata škripajoč zaprejo druga za drugimi. In vendar še povem, ne več v zanosu utripa krvi in tudi ne na krilih, brez vsake očaranosti, izdan od vseh čarovnikov in vseh bogov, že dolgo preziran od nimf celo na bregu prosojnih rek in celo ob zori, ko pa se prisilim in spregovorim, bolj trmast kot otrok, ki z muko vrezuje svoje ime v šolsko klop, vztrajam, čeprav ne znam več besed, čeprav to ni prava pot – ki je ravna kot tek ljubezni proti cilju, vrtnica, ki zvečer zažari, medtem imam jaz temno palico, ki ne le, da ne zarisuje nobene poti, pač pa pustoši zadnjo travo ob njenih robovih, ki jo je morda nekoč zasadila svetloba za bolj drznega potohodca ... »Ja, ja, res je, videl sem smrt na delu in, ne da bi iskal smrt, tudi čas, povsem ob sebi, na sebi, zaupam svojim očem, potrjeno! O bolečini bi bila zgodba predolga. Vendar se nečesa ta nož ni dotaknil ali pa se zapre po njegovem rezu kot voda za barko.« »Kamenjajte me še naprej s temi kamni časa, ki so uničili bogove in vile, da bom vedel, kaj je trdneje od njihovega obstoja in padca.« Če je bilo to nekaj med stvarmi, kakor prostor med lipo in oleandrom, v vrtu, kot hladen zrak na očeh in na ustih, ko človek prestopi, ne da bi več mislil, svoje življenje, če je bilo to, ja, ta preprost korak, tvegan v zunanji svet ... Subtilna misel, toda katera misel, če se tkivo telesa raztrga, ga bo sešila nazaj? Človek, ki se stara, je človek poln podob, togih kot železo, položeno čez življenje, ne pričakujte, da bo pel s temi žeblji v grlu. Nekdaj je svetloba napolnjevala njegova usta, zdaj modruje in se omejuje. A lahko je modrovati o bolečini, o radosti, dokazati, se zdi, skoraj z lahkoto, ničevost človeka. Lahko je govoriti kot govorim zdaj v tej sobi, ki še ni v ruševinah, s temi ustnicami, ki jih še ni zašila nit smrti, neomejeno. Pa vendar se zdi, da ta vrsta besed, kratka ali razvlečena, vedno oblastna, mračna, kakor slepa, ne doseže več svojega namena, nobenega namena, vrti se brez konca sama okrog sebe, vedno bolj prazna, medtem ko drugje, dlje od nje ali preprosto ob strani, obstaja tisto, kar je dolgo iskala. Bi morale besede vzbuditi občutenje tistega, česar ne dosežejo, kar se jim izmika, čemur ne vladajo, svojega nasprotja? Znova se izgubljam v njih, znova se prikrivajo, ne znam jih več pravilno uporabljati, ko se vedno bolj daleč izmika neznana sled, zlati ključ, in že ugaša dan, dan mojih dni ... II Pomagaj mi zdaj, črn in hladen zrak, črni kristal. Lahkotno listje se komajda premika, kot misli spečih otrok. Grem čez prosojno razdaljo in čas sam je tisti, ki gre tako čez vrt in ker gre še više s strehe na streho, z zvezde na zvezdo, je noč sama tista, ki gre mimo. Teh nekaj korakov naredim, preden se vzpnem tja, kjer ne vem več, kaj me čaka, družica nežna ali odmaknjena, nežne spremljevalke naših sanj ali star moledujoč obraz ... svetloba dneva, ko se umakne – kot tančica pade in ostane za trenutek vidna okrog lepih bosih stopal – razkrije žensko iz ebenovine in kristala, veliko žensko iz črne svile, katere pogledi še žarijo zame od vseh njenih oči, morda že dolgo ugaslih. Dnevna svetloba se je umaknila in razkriva, bolj ko čas mineva in jaz hodim naprej po vrtu in me vodi čas, nekaj drugega – onstran lepotice, nenehno zasledovane, kraljice plesa, na katerega nikdar nihče ni bil povabljen, s svojimi zlatimi zaponkami, ki ne spenjajo več nobene obleke – nekaj drugega, bolj skritega, vendar bolj bližnjega ... Mirne sence, grmičevje, ki komaj trepeta, in barve, tudi one, zapirajo oči. Mrak umiva zemljo. Tako je, kot bi se velikanska vrata, ki jih je obarval dan, zavrtela na svojih nevidnih tečajih, in stopim v noč, končno stopim ven, grem naprej in čas gre naprej z vrati za petami. Črnina ni več ta zid, zamazan s sajami ugaslega dne, stopim na drugo stran, zrak je čist, tihoten, končno grem med umirjenim listjem, končno lahko naredim teh nekaj korakov, lahkoten kot senca zraka, kazalec časa se svetlika in hiti po črni svili, vendar metra nimam več v rokah, samo še svežina, mračna svežina, katere bežen vonj ujamem pred dnevom. (Kratka stvar je čas nekaj korakov zunaj, vendar še bolj nenavadna kot magi in bogovi.) Tujka se je prikradla v moje besede, lepa maska iz čipk in med pentljami dva bisera, več biserov, solz ali pogledov. Iz hiše sanj je brez dvoma prišla, oplazila me je, mimoidoč, s svojo obleko – ali pa je bila ta črna svila njena polt, njeni lasje? – in že ji sledim, ker sem šibak in skoraj star, kot slediš spominu; vendar se ji ne bom pridružil bolj kot drugim, ki jih čakaš na vratih dvorišča ali lože, ki jo dan, ki se je vrne prekmalu, zaklene ... Mislim, da ne bil smel dopustiti, da se pojavi v mojem srcu; toda, ali ni dovoljeno, da se ji odmeri malo prostora, da se približa – njeno ime je neznano, vendar je mogoče piti njen vonj, njeno sapo in, če spregovori, njeno šepetanje – in da se, za vedno nedosegljiva, oddalji in gre mimo, dokler še svetijo svetilke iz akacijevega papirja? Dovolite mi, da jo spustim mimo, ko sem jo videl še enkrat, nato jo bom pustil, ne da bi me sploh opazila, vzpel se bom po nekaj utrujenih stopnicah in ko bom spet prižgal svetilko, nadaljeval stran z besedami, bolj revnimi in bolj pravimi, če bom lahko. Novembrski oblaki, mračne ptice, ki se v tropih podite in za sabo puščate po gorah nekaj belih peres z vaših trebuhov, dolga ogledala zapuščenih cest, jarkov, zemlje, ki je vse bolj vidna in velika, grob in že zibelka trav, skrivnost, ki vas povezuje, se lahko zgodi, da je nekega dne ne bomo več slišali? Poslušaj, bolje poslušaj, za vsemi zidovi, skozi naraščajoči hrup, ki je v tebi in zunaj tebe, poslušaj ... In črpaj iz nevidne vode, kjer morda še pijejo nevidne živali za drugimi, že od nekdaj, ki so prišle tihe, bele, počasne, ob sončnem zahodu (od zore poslušne soncu nad velikim travnikom), piti to svetlobo, ki ponoči ne zamre, ampak se le prekrije s sencami, komajda, kot se črede pokrijejo s plaščem spanca. ... In če bo nebo blago vso zimo, potem ko je orač potrpežljivo vodil plug, kjer se je Venera morda kdaj prikazala med blatom in bojami jutranjega svita, bomo videli pognati marca, čisto pri tleh, zeli, ki bodo kaj drugega kot zel? Vse to, česar se kdaj spomnim – bolj poredko – ali niso to le sanje, in v sanjah, je v njih odsev, ki ga je treba ohraniti, kot obvàrujemo plamen, da ga ne uniči veter, ali pa ga je mogoče kot darovanje razprostreti po tleh, da se naš korak upočasni, opoteče, preden se pogrezne? (Se že ugreza.) Voda, ki je nikdar ne bomo pili, svetloba, ki je te oči, prešibke, ne bodo mogle videti, nisem še nehal mislita nanje ... Vendar se steklo jutranje svetlobe lahko hitro zdrobi, ves svet ni drugega kakor lončena vaza in njene razpokline se zdaj večajo in naša lobanja, koščeni lonec, bo kmalu za odpad. Kaj je vendar znotraj, ta voda, grenka ali sladka, ko jo piješ? Solze včasih privrejo iz oči kakor iz vrelca, meglice nad jezêri so, nemir v notranjem dnevu, voda, ki jo je bolečina osolila. Edina milost, ki bi zanjo prosil daljne bogove, neme, slepe, odmaknjene bogove, te ubežnike, naj iz vsake solze, ki steče po dragem obrazu v nevidno zemljo, vzklije neusahljivi klas? Zima, pod večer: takrat je včasih prostor podoben gozdnati sobani, z modrimi zavesami, vedno bolj temnimi, v katerih zamirajo zadnji odsevi ognja, nato se pred zidom zasveti sneg kot hladna svetilka. Ali pa je to že luna, ki se dviguje in izpira s sebe ves prah in hlape naših ust? Poslušaj, glej: se ne dviguje nekaj iz zemlje, iz veliko večje globine, nekakšna svetloba, v valovih, kakor Lazar, ranjen, presenečen, s počasnimi udarci kril, belih – medtem ko za hip vse potihne, in smo resnično tu, prestrašeni –, in, ali se ne spuščajo od veliko dlje, kot je nebo, njim naproti druge jate, bolj bele – ker niso šle skozi blato korenin –, in ali ne hitijo zdaj drug drugemu naproti vse hitreje, podobno kakor ljubezenska srečanja? Ah, misli si to, karkoli že je, povej to, reci, da je to mogoče videti, da boste še lahko tekli na tak način, čeprav dobro skriti v raskavem plašču noči. Na vse to bi zdaj rad, da pade sneg, počasi, da se useda na stvari ves dan – on, ki govori s tihim glasom – in zaziba v sen semena, da bo tako varen, bolj potrpežljiv. In vedeli bomo, da sonce vendarle še potuje onstran, da bo, če se utrudi, spet za trenutek sneg postal viden kakor sveča za svojim rumenim zaslonom. Takrat se bom spet spomnil tega obraza, ki ostaja, tudi on, prikrit za počasnim padanjem vlažnih kristalov, ki se spreminja, s svojimi jasnimi ali objokanimi očmi, nestrpno zvestimi ... In, skrit za snegom, si bom znova upal častiti njihov modrikasti lesk. Zveste oči, vse bolj in bolj šibke, dokler se moje ne zaprejo, in za njimi prostor, kot poslikana pahljača, od katere bo ostal le še krhek ostanek kosti, poledenela sled za edine oči brez vek drugih nebesnih teles. O AVTORJU Philippe Jaccottet je eno najpomembnejših imen sodobne francoske poezije. Rodil se je leta 1925 v Moudonu v Švici, po študiju književnosti je več let živel v Parizu kot predstavnik založbe Mermod. Od leta 1953 živi v francoski pokrajini Drôme, zelo ustvarjalno, vendar odmaknjeno od literarnih krogov in dogajanja. Njegov ustvarjalni opus zajema poezijo in poetično prozo (Pegasta sova, Nevednež, Napevi, V zimski svetlobi, Spevi od spodaj, Misli o oblakih, Zvezek iz zelenja), številne referenčne prevode iz nemščine (Hölderlin, Rilke, celoten opus Roberta Musila), stare grščine (Homer), italijanščine (Leopardi, Ungaretti) in španščine (Gongora) ter eseje, kritike in dnevniške zapiske. Za svoje pesniško in prevajalsko delo je prejel najprestižnejša francoska in mednarodna priznanja. Kazalo UČNE URE SPEVI OD SPODAJ Govoriti Drugi spevi V ZIMSKI SVETLOBI Povej še to V zimski svetlobi O avtorju Philippe Jaccottet V ZIMSKI SVETLOBI A la lumière d’hiver précédé de Leçon et de Chants d’en bas © Editions Gallimard, Paris, 1997 et © Editions Gallimard, Paris, 1994 pour la présente édition Prevedla Ivan Dobnik in Nadja Dobnik Poetikonove lire 24. knjiga Urednik Ivan Dobnik Zbirko ureja in izdaja Književno društvo Hiša poezije Pavšičeva 4, Ljubljana Zanj Nadja Dobnik hisa-poezije@poetikon.si www.poetikon.si Oblikovanje zbirke in fotografija na naslovnici Sandi Radovan Elektronska izdaja Način dostopa (URL): http://www.biblos.si Elektronsko izdajo je omogočila Javna agencija za knjigo RS. Ljubljana 2018 Kataložni zapis o publikaciji (CIP) pripravili v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani COBISS.SI-ID=295829248 ISBN 978-961-7016-40-6 (epub)