43643


KMETIJSKA MATICA

w «l« w

I

JOS. WESTER

ŽIVLJENJE

ČEBEL

PO MAUR. MAETERLINCKOVI KNJIGI
„LA VIE DES ABEILLES“

19  2  9


^ (A^LVI Tv -

VTj lv  2^7

KMETIJSKA MATICA

ŽIVLJENJE ČEBEL

PO MAUR. MAETERLINCKOVI KNJIGI
,,LA VIE DES ABEILLES"
PRIREDIL

JOS. WESTER

[ZAPISKI, ZVEZEK II.]

V LJUBLJANI, 1929

NATISNILI J. BLASNIKA NASL. V LJUBLJANI
(ODGOVOREN J. VEHAR)

43643

OJooMW

Predgovor.

„— usaki lohku ve, od katire sorte
čebel tukej govorimo, tu je: samo taiste,
nucne čebele, katere sterd, ali med no¬
sijo, inu vojsk delajo, zaslužijo, de njeh
poznamo, štemamo, inu špogamo."

Ant. Janša — Jan. Goličnik, Popolnoma
Podvučenje za vse čebelarje. Celje,
1792. Str. 9.

Čebelarsko slovstvo je pri vseh kulturnih narodih
razmeroma jako bogato. Tudi v slovenskem jeziku
imamo že dolgo vrsto zadevnih strokovnih knjig,
listov in člankov. Saj se naš človek peča s čebelar¬
stvom že od pamtiveka in saj so vprav slovenski
čebelarji znatno pripomogli, da se je ta važna
panoga narodnega gospodarstva dvignila na visoko
stopnjo svojega razvoja. Naš gorenjski rojak Anton
Janša  je že v 18. stl. slovel po širšem svetu kot
najodličnejši čebelarski veščak; njegova knjiga „VolI-
standige Lehre von der Bienenzucht“, 1 * III  ki je izšla na
Dunaju 1. 1775, ima s svojimi praktičnimi navodili še
dandanes zasluženo veljavo.

1  Prvo slovensko izdajo Janševe knjige je oskrbel

Janez Goličnik,  župnik v Griži na Štajerskem, pod
naslovom: Antona Janša ja, eesarskiga čebelarja, Popol¬
noma Podvučenje za vse čebelarje. V Celju, 1792. — Novo
slovensko izdajo pod naslovom: Antona Janša Popolni nauk
o čebelarstvu — je priredil nadučitelj Frančišek Rojina
in jo je izdalo Slovensko osred. čebelarsko društvo v Ljub¬
ljani 1. 1906.

III

l*

Odkar je izšla ta prva knjiga slovenskega čebe¬
larja, pa do danes je čebelarstvo v praktičnem kakor
v teoretskem oziru mnogo napredovalo. Le prelistajte
naš strokovni list „Slovenskega čebelarja", ki izhaja
že 32. leto, da se uverite, kako intenzivno se čebe¬
larstvo pri nas goji in pospešuje. Tudi v tehničnem
pogledu smo dosegli neki višek: kak napredek od
preprostega Janševega „kranjiča“ do modernega Al¬
berti - Žnideršičevega panja!

Strokovnih spisov praktičnega in poučnega zna¬
čaja imamo na izbero in težko bi bilo, v teh ozirih
kaj novega napisati. Pač pa smo doslej pogrešali
spisa, ki slove po vsem kulturnem svetu kot edin¬
stveno delo svoje vrste: to je knjiga belgijskega le¬
poslovnega pisatelja in misleca Mavricija Maeter¬
lincka 2  „Življenje čebel"  (La vie des abeil-
les). Ta spis je izšel prvič 1. 1901 in je doživel do
1. 1927 131.000 izvodov francoske naklade, kar naj
priča, kako je knjiga priljubljena in razširjena. Na¬
ravno, da so Maeterlinckov spis prevedli že v vse
kulturne jezike. Sedaj naj dobe tudi slovenski čita-
telji priliko, da se seznanijo s klasičnim delom odlič¬
nega francoskega pisatelja, četudi le v skrčeni in za
naše prilike prikrojeni obliki.

M. je v svojem spisu, razdeljenem v 7 velikih po¬
glavij, porabil izsledke svojega več kot dvajsetletnega
opazovanja čebelskega življenja. V duhovitih razmo-
trivanjih se zrcali duševnost vestnega in temeljitega
raziskovalca, globokoumnega misleca in tenkočutnega
pesnika. Povsem stvarna opazovanja so nudila pisa¬
telju dovolj snovi in pobude, da je o vseh dogodkih če¬
belskega življenja razborito razmišljal in jih po svoje
tolmačil kot pojave neke izredno razvite inteligence

2  Maurice Maeterlinck, izg. Moris Materlink.

IV

teh drobnih živalic, ki so si znale ustvariti in razviti
družabno občestvo, kakršnemu drugje nimamo enakega
in ki glede smotrenosti prekaša celo socialno ureje¬
nost človeške družbe.

* * #

Naj navedemo nekaj podatkov o pisatelju sa¬
mem!

Maurice (pravzaprav: Polydore Marie Bernard)
Maeterlinck  se je porodil dne 29. avgusta 1862
v Gentu, glavnem mestu belgijske pokrajine Vzh.
Flandrije, kot sin uglednega javnega notarja. 3  Oče je
imel v gentski okolici v vasici Oostackern kmetsko
posestvo in tu na domači pristavi, na rodovitni, skrbno
obdelovani zemlji je preživel mladi M. svojo mla¬
dostno dobo. Tu med cvetličnimi vrtovi in žitnimi
polji se je v dovzetnem dečku zbudila ljubezen do
prirode in tajnostnih pojavov njenega življenja. —
Srednjo šolo (koleg) je dovršil pri oo. jezuitih v
Gentu 1. 1885. Nato se je vpisal istotam na univerzo,
kjer je po želji svojega očeta študiral pravo. Že na
srednji in še bolj na visoki šoli se je predvsem zani¬
mal za leposlovje. L. 1886 je šel nadaljevat svoje
pravne študije v Pariz, a po preteku 7 mesecev se je
vrnil v Gent. Tu je svoje študije dovršil in postal od¬
vetnik. Poleti je redno bival na svojem letovišču v
Oostackernu, živeč lepo v miru med rožami in čebe¬
lami. — L. 1896. opusti M. advokaturo, ki je bila zanj
le preveč prozaičen posel, ter se preseli v Pariz, kjer
se docela posveti svobodnemu pisateljskemu zvanju.
Sedaj prebiva v zimski dobi na svojem udobnem

3  Kakor že ime kaže, je rodbina flamskega (german¬
skega) pokolenja, vendar je pripisovati kulturni tradiciji,
političnemu okolju in šolski vzgoji, da piše M. zgolj fran¬
coski.

V

dvorcu „Villa des Abeilles " 4  v Nici na francoski Ri¬
vieri, poletne mesece pa preživlja v hladnejšem pod¬
nebju v Normandiji.

Maeterlinck je pisatelj svetovnega slovesa: slovi
kot pesnik lirik, kot dramatik in kot znanstveni raz¬
iskovalec - mislec. L. 1911. mu je švedska akademija
priznala literarno nagrado iz Nobelove ustanove; to
je odlikovanje, ki ga prisojajo le najodličnejšim slov-
stvenikom in znanstvenikom. Izmed njegovih dram
smo videli nekatere tudi na slovenskem odru: zgodo¬
vinsko dramo „M onna Vanna“  ter mistično
ubrani drami „Y s i 1 j e n k o" in „S 1 e p c e“ —
v obeh teh igrah nastopa kot delujoča, a nevidna
oseba Smrt, ki jo dobro sluti in s svojim duševnim
pogledom vidi slep človek — dalje „Č u d e ž sv.
Antona"  in v zadnjem času „S t i 1 m o n d s k e g a
župan  a“, močno učinkovito dramo izza svetovne
vojne, ko so bili Nemci nasilno zasedli Belgijo. —
Kot knjiga je izšla v slovenskem prevodu Maeterlin-
ckova čarobna pravljica „M odra ptic  a“. 5

Stremljenje po proučevanju tajnosti prirode in
življenja je pesnika napotilo, da se je posvetil opa¬
zovanju dvoje vrst zanimivih prirodnih bitij: čebel
in cvetlic. Prve je opisal v že omenjeni knjigi „La vie
des abeilles“, druge pa v „Razumnosti cvetlic* (L’ in-
telligence des fleurs). V zadnjem času (1. 1927.) je ob¬
javil novo knjigo iz prirodopisne stroke o življenju
najzagonetnejših žuželk, termitov, pod naslovom „La
vie des termites**.

Največ priznanja in slave je Maeterlincku pri¬
neslo „Življenje čebel". Knjiga je doživela izmed vseh
njegovih spisov doslej najvišjo naklado (131 ti-

4  Slovenski bi rekli: Vila čebelica.

0  Prevedel Jos. Bernot. Ljubljana 1923. Učiteljska ti¬
skarna.

VI

soč). Kot znanstvenega raziskovalca ga znači izredna
natančnost, temeljitost in razboritost ter neomajna
težnja po iskanju resnice. Proučil je vso zadevno
znanstveno slovstvo od najstarejše dobe, od grških in
rimskih pisateljev vse do najnovejših strokovnih spi¬
sov vseh narodov (Francozov, Nizozemcev, Nemcev,
Angležev, Amerikancev i. dr.). Tudi Janševe knjige v
tem literarnem seznamu ne pogrešamo. Glavno pobudo
pa so mu nudila lastna opazovanja čebelskega življe¬
nja. Maeterlinckov spis ni sestavna znanstvena ali stro¬
kovna knjiga, pač pa je pesniško navdahnjen opis če¬
belskega življenja, prepleten z modrimi razmišljanji
o smotreni urejenosti čebelske države. Maeterlinck
riše delo v panju in dogodke v čebelskem življenju
s čudovito nazornostjo in jezikovno spretnostjo; vsak:
pojav zna oduševiti, saj so njegova izvajanja, kolikor
se ne dado po znanih prirodnih zakonih razlagati,
osnovana na domnevi, da vlada v panju, v čebelski
družini, neka višja, nevidna naravna moč, ki se ji
čebelski rod brezpogojno pokorava, a ki je človeški
duh še ni mogel doumeti. To je tisti tajinstveni „duh
panju" („P esprit de la ruche“). Neki nemški ocenje¬
valec 6  poudarja, da Maeterlinck s svojo knjigo o če¬
belah ni zasledoval zgolj znanstvenega niti umetni¬
škega namena, temveč da je to oboje podredil višjemu
smotru: težnji misleca, da bi v izvenčloveški naravi
našel namige, ki nam kažejo pot k razreševanju ugank
človeškega bitja. Zakaj čebele očitujejo v organizaciji
svoje družine in v osnutku svojega domovanja neko
stopnjo razumnosti (inteligence), ki nas tem bolj pre¬
seneča, čim natančneje jo motrimo. Nravitost (mo¬
rala) čebelske družine je v nekem oziru vzornejša ko
v človeški družbi: nesebična požrtvovalnost in zavest

6  Heinrich  Meyer-Benfey,  Das Maeterlinck-Bueh,
Dresden 1923, str. 205.

Vil

ter izvrševanje dolžnosti so pri delavkah do popol¬
nosti razvite lastnosti; vse njih življenje je zgolj
stroga služba in neprestano žrtvovanje v prid in pro-
speh bodočnosti čebelskega rodu. Toda ta morala je
enostranska, ker se mora radi nje vsaka posamezna
čebela odreči svobodi in individualni sreči. Sicer pa
je panj naravnost vzorno urejeno občestvo socialnega
sožitja tisočev bitij okoli ene vladarice-matice. 7

* * #

Končno mi bodi dovoljenih nekaj opazk k pri¬
čujoči slovenski izdaji! Besedilo v glavnem sicer
ustreza francoskemu izvirniku, vendar mi ni bil na¬
men, podati vse,  kar se čita v izvirniku, bodisi ker
Maeterlinck na več mestih razpravlja o stvareh, ki bi
našega preprostega čitatelja — in prav takim je iz¬
daja namenjena — manj zanimale in ker nisem sma¬
tral za potrebno, da bi prevedel tudi vsa filozofsko
zasnovana razmotrivanja s pogledi na vso razvojno
dobo čebelskega rodu. Zato so nekatera poglavja
skrčena, nekatera sem sploh izpustil, tako zlasti zadnji
(VII.) del knjige: Napredek vrste (Le progres de
F espece). Priredil sem vso snov tako, da nudi prvih
šest delov (I.—VI.) Maeterlinckovega spisa zaokroženo
podane slike iz čebelskega življenja, kakor se vrste
od prvega izleta v zgodnji pomladi do zadnjih poslov
pozne jeseni, ko se čebelska družina na satju zgrinja
ter vdaja zimskemu dremežu.

Naši čebelarji utegnejo nad marsičem, kar Mae¬
terlinck v svoji knjigi navaja, z glavo zmajevati, češ,
to ali ono ne drži, to je pretirano, ono je v resnici
drugače. Moramo pa pri tem dvoje vpoštevati: 1. da

7  Z drugih vidikov je opisal čebelsko življenje znani
nemški pisec Viljem Bolsche  v knjigi: Liebesleben in
der Natur. — Prim. Modrovanja o čebeli. Priredil j. Wester
v Slov. čebelarju, letn. VII. (1904), str. 111 sl.

VIII

je, odkar je izšel Maeterlinckov spis (1. 1901.), minilo
28 let in da se je med tem praktično kakor znanstveno
čebelarstvo v marsičem izpopolnilo in napredovalo —
in 2. da je Maeterlinck opazoval svoje čebele doma v
Flandriji, kjer jih goje v pletenih slamnatih koš-
nicah in kjer so rastlinske in vremenske prilike dru¬
gačne kakor pri nas. Marsikoga bodo presenečale vi¬
soke številke o množini delavk, o številu trotov, iz¬
leženih jajčec, o donosu medu itd. Na nekatere po¬
datke, ki ne ustrezajo našim razmeram, opozarjajo
tudi opombe pod črto. Kakor za čebelarsko-strokov-
njaški pregled slovenskega besedila, tako gre tudi za
omenjene opombe in pristavke moja najlepša zahvala
priznanemu čebelarskemu strokovnjaku g. profesorju
Josipu Verbiču.

# # *

Pričujočega dela sem se bil predlanskim lotil z
namenom, da sicer enolične „zimske urice“ prijetno
in. obenem koristno izrabim. Tako sem se ob čitanju
prezanimivega slovstvenega spisa v izvirniku bliže se¬
znanil s pomembnim svetovnim jezikom; obenem pa
sem dobil v prirodoznanski stroki, ki me že od nekdaj
zanima, dokaj dobrega pouka in umnega razvedrila.

Prav tako želim tudi blagovoljnemu čitatelju,
da bi v pričujočem spisu našel pobudo za natančnejše
opazovanje in globlje umevanje prirodnih pojavov,
ki se kažejo v čudoviti urejenosti čebelskega živ¬
ljenja.

V Ljubljani,  na dan sv. Gregorja 1929.

J. W.

IX

ŽIVLJENJE

ČEBEL

I.

Pred panjem.

M oj namen ni, da napišem razpravo o čebelar¬
stvu ali o gojitvi čebel. Zakaj vsak civilizirani
narod ima že odlične spise te vrste, tako da bi bilo
povsem odveč, iznova kaj pisati... Tudi mi ne gre
za kak znanstven spis o katerikoli vrsti čebel (Apis
mellifica, ligustica, fasciata i. dr.) niti za zbirko no¬
vejših preiskav in opazovanj. Skoraj vse, kar bom
povedal, je znano vsakemu, ki se je količkaj pečal
s čebelami. Hočem vam le preprosto pripovedovati o
čebelicah, kakor govorimo o kakem znanem in nam
ljubem predmetu. Pri tem pa ne nameravam, okra¬
ševati resnico niti vam predočevati lepo izmiš¬
ljeno ali dozdevno čudo namesto že tako dovolj ču¬
dovite realnosti. Zakaj v čebelnem panju samem je
dosti čudovitega, tako da ni treba še kaj novega iz¬
mišljati. Sploh sem se pa že davno uveril, da na tem
svetu ni nič zanimivejšega in lepšega ko resnica
sama ali vsaj stremljenje po spoznanju resnice...

V naslednjem ne bom ničesar navajal, o čemer
se nisem sam prepričal ali česar niso čebelarski kla¬
siki tako izpričali, da bi bilo vsako dokazovanje
odveč. Dejstva bom predočeval povsem natančno, le
malo nazorneje in živeje s tem, da bom nadalje raz¬
vijal nekatere bolj zapletene misli in jih družil
v bolj skladno obliko, kakor se to dogaja v praktičnih
priročnih knjigah in znanstvenih monografijah.

1

Kdor bo to knjigo prečital, ne bo še kar spo¬
soben, da bi opravljal čebelni panj; vendar bo izvedel
malone vse, kar vemo o njega prebivalkah zaneslji¬
vega, čudovitega, globokega in tajnostnega. O raznih
zmotnih bajkah, ki so še vedno razširjene po kmetih
in tudi v marsikaterem spisu o čebelah, bom rajši
molčal. Kjer bo kaj dvomljivega, neskladnega ali
domnevnega, kjer zadenem ob neznane pojave, bom
to odkrito priznal. Često se nam bo treba ob čem
nepoznanem pomuditi; zakaj poleg velikih vidnih
pojavov njih udejstvovanja in urejenosti njih domo¬
vanja vemo presneto malo o teh bajnih hčerkah boga
Aristaja . 1 2  Čim dalje se z njimi pečaš, tem bolj se
zavedaš, da še zdaleka nisi prodrl v globino njih
resničnega bistva. A vendar je to neznanje še vedno
boljše od tiste nezavedne in samozadovoljne nevedno¬
sti, v kateri tiči vse naše poznavanje življenja...

•

B ibliografija knjig, ki so jih napisali o čebelstvu,
je jako obsežna. Že v davnih časih je ta mala, nena¬
vadna, v družinah živeča živalca s svojimi zamotanimi
zakoni in s svojimi v temi nastajajočimi čudotvori
zbujala človeško vedoželjnost. Grški in rimski pisa-

1  Aristaj (Aristaios), sin boga Apolona in vile Kirene,
je bil starim Grkom zaščitnik domače živine, lova, vinske
trte, oljke in čebel; sploh so ga častili kot boga kmetijstva.

2  Aristoteles,  grški modrijan (384—322 pr. Kr.),
vzgojitelj makedonskega kralja Aleksandra Velikega, je
razen več filozofskih knjig napisal tudi ..Razprave o živalih"
v 8 knjigah. — Rimski pisatelji, ki so se v svojih spisih
bavili tudi z življenjem čebel, so: Cato Maior  (sta¬
rejši), iz 2. stol. pr. Kr.; ohranil se je njegov spis „De re
rustica" („0 kmetijstvu"). Marcus Terentius V a r r o je
poleg mnogih drugih del napisal tri knjige „Res rusticae"
(»Kmetijstvo"): v prvi razpravlja o poljedelstvu, v drugi
o živinoreji, v tretji o perutninstvu in ribolovu. — C a i u s
P 1 i n i u s (starejši) (23—79 po Kr.) je spisal obširno delo

tel ji, kakor  Aristoteles, 2  Cato, Varro, Pli¬
ni u s , Columella, Palladius, so se zanjo
zanimali, ne da bi omenil modrijana  Aristomaha,
ki je po Plinijevem sporočilu opazoval čebele 58 let,
ali nekega Filiska  z otoka Taza, ki je živel v
samoti le radi tega, da jih je mogel bolje opazovati,
in so ga zato nazivali »Divjaka". Kar so le-ti možje
o čebelah povedali, so pravzaprav le prazne marnje;
vse, kar je omembe vredno — in to ni skoraj nic —
se nahaja zbrano v 4 .  knjigi Vergilijeve  pesni¬
tve »Georgica".

Zgodovina čebelstva se pričenja šele v 17. stol. z
odkritji velikega holandskega (nizozemskega) uče¬
njaka Svvammerdama. 3  Vendar moremo resnici
na ljubo pripomniti, da je že pred njim flamski pri-
rodopisec C1 u t i u s dognal nekatera važna dejstva,
n. pr., da je matica edinstvena mati vse čebelske dru¬
žine in da ima prilastke obeh spolov, ženskega in
moškega. S w a m m e r d a m pa je bil prvi, ki je
uvedel metodo znanstvenega opazovanja, napravil mi-

»Historia naturalis" (»Prirodopis") v 37 knjigah; v 11. knjigi
razpravlja o žuželkah, zlasti o čebelah. — Luc. Junius Co¬
lumella  (v 1. stol. po Kr.) in Palladius  Rutilius
Taurus (iz 4. stol. po Kr.) sta spisala knjige „De re rustica".
V pesniški obliki pa je orisal življenje čebel rimski pesnik
P u b 1 i u s Ve rgilius Maro  (70 — 19. pr. Kr.) v
4. knjigi svojega speva »Georgica" (»Slava kmetijstva"); v
prvi knjigi opeva poljedelstvo, v drugi sadjarstvo, v tretji
pa živinorejo. Slovenski prevod Vergilijevega speva o kme¬
tijstvu je oskrbel dr. Jos. Šubic; delo je izšlo v Janežiče¬
vem »Cvetju", 7. snopič. V Celovcu 1863. — Tako vidimo,
da je že starodavnike zanimalo življenje čebel; seveda
ga še niso znanstveno proučevali.

3  Jan Swammerdam (1637—1680) je proučeval zlasti
nižje živali (žuželke); izumil je vbrizgavanje voska v žil je
ter s tem pospešil znanstveno proučevanje živalskega sta-
ničja.

8

kroskop (drobnogled), izmislil injekcije za ohranitev;
on je prvi čebelo seciral in je s tem, da je odkril
jajčnike in jajcevode, končno veljavno ugotovil spol
matice, ki so jo dotlej smatrali za „kralja“ t. j. samca.
Tudi je osvetlil upravni ustroj življenja v panju, češ,
da temelji na materinskem načelu ... Swammer-
d a m je živel v mrkem in hrupnem Amsterdamu,
vedno koprneč po »sladkem življenju na kmetih";
umrl je star šele 43 let, izčrpan od dela. Svoja opa¬
zovanja je s točno in pobožno besedo opisal v lepih
preprostih stavkih, pojoč hvalo Stvarniku. Njegovo
glavno delo „Bybel der Natuure" (Sv. pismo prirode),
pisano v nizozemskem jeziku, je 100 let pozneje izdal
dr. Boerhaave 4 5  v latinskem jeziku pod naslovom:
Biblia naturae, Leyden, 1737.

Za njim je Francoz Reaumur 1  napravil na
svojih vrtovih v Clarentonu vrsto zanimivih opazo¬
vanj in poskusov s čebelami: to je opisal v posebnem
zvezku svojega velikega dela: »Memoires pour servir
a 1’ histoire des insectes" (Zapiski kot pripomoček
za znanost o žuželkah.) Še danes moremo ta spis z
uspehom čitati, ne da bi se dolgočasili. Reaumurju
je šlo zlasti za to, da bi razpršil razne stare zmote —
razširil pa je neke nove —: pojasnil je tvorbo rojev
in politično vlado matice, odkril je več zamotanih
dejstev in pokazal pot k drugim, še neznanim; s svojo
znanostjo je osvetlil arhitektonske (gradbene) čudeže
čebelske države in kar je o tem povedal, se sploh

4  Herman Boerhaave (1668—1738), profesor medicine,
kemije in botanike v Leidenu na Nizozemskem, slaven
zdravnik, ki je uveljavil načelo, da bodi zdravnik sluga
narave.

5  Rene Ant. Reaumur (izg. Reomiir), slaven francoski
fizik in zoolog (l683—1757), znan tudi kot izumitelj toplo¬
mera z vinskim cvetom; toplotno lestvico je razdelil na 80°.

4

ne da bolje povedati. Njemu pritiče zamisel stekle¬
nega (prozornega) panja, ki so ga pozneje tako iz¬
popolnili, da moremo v njem natančno motriti vse
dejanje in nehanje naših neutrudnih delavk, ki svoje
delo sicer v solnčnem sijaju započenjajo, a ga ven¬
darle v temi srečno završujejo ...

Mojster-klasik današnjega čebeloznanstva je H u -
b e r, roj. 1.1750. v Ženevi. Že od zgodnje mladosti
slep, se je zlasti zanimal za Reaumurjeve poskuse z
namenom, da jih preizkusi. In kmalu ga je prevzela
taka strast za proučevanje čebel, da je ob strani svo¬
jega razumnega in zvestega služabnika F rane. B ur¬
ne n s - a vse svoje življenje posvetil samo temu štu¬
diju. V letopisih človeškega trpljenja in premagova¬
nja ni nič ganljivejšega in poučnejšega kakor zgo¬
dovina potrpljivega sodelovanja teh dveh mož: prvi,
ki je zaznaval le netvarno svetlikanje, je s svojim
duhom vodil roke in poglede drugega, ki se je veselil
luči oči. In četudi H u b e r z lastnimi očmi ni nikoli
videl medenega satu, je vendar skozi pajčolan svojih
mrtvih oči izvabil duhu, ki je tisto nevidno medeno
steno ustvaril, najgloblje tajnosti, kakor da bi nas
hotel s tem potrditi v načelu, da se ne smemo niti v
najtežjih okoliščinah odpovedati težnji: resnice se
nadejati in jo iskati.

Ne bom tu našteval, kaj vse čebeloznanstvo Hu-
berju dolguje; laglje bi bilo povedati, česa mu ni
dolžno. ^Njegov spis „Nouvelles abservations sur les
abeilles („Novejša opazovanja o čebelah"), prvi zve¬
zek iz 1. 1789., drugi je izšel 25 let pozneje — je ne¬
izčrpna zakladnica za vsakega čebeloslovca. Res, da
je v knjigi nekaj zmot in netočnosti;’ zakaj odkar je
knjiga izšla, je v mikroskopskem spoznavanju čebel,
v praktičnem čebelarstvu, v ravnanju z matico itd.
zaznamovati velik napredek. Toda niti eno njegovih

5

poglavitnih opazovanj ni še ovrženo niti se ni izka¬
zalo za zmotno, temveč so to izsledki, na katerih
sloni naše današnje znanje o čebelah.

o Huberjevih odkritjih je bilo nekaj let molka, do¬

kler ni župnik D z i e r z o n* iz Karlsmarkta v Šle-
ziji odkril partenogneze (jalorodnosti) matice, t. j.
deviške sposobnosti zaroda. Isti čebelar je prvi izumil
panj s premičnim satjem, ki daje čebelarju možnost,
da dobi svoj delež od medene bere, ne da bi moral
radi tega najboljše družine zatreti in njih delo ce¬
lega leta v enem trenutku uničiti. Ta še jako nepo¬
polni leseni panj je pozneje Langstroth * * * * 7  moj¬
strsko izpopolnil: on je pravzaprav izumil premični
satnik, ki se je posebno v Ameriki udomačil...

Da bi se čebelam delo pri napravi voska in grad¬
nji celic pospešilo, s čimer bi se obenem prihranilo
veliko medu in časa, je M e h r ing 8  izumil umetno
satje, ki so ga čebele kratkomalo pripoznale in pri¬
lagodile svojim potrebam. Major Hruška 9  pa je

8  Dr. Jan Dzierzon (1811—1906), roj. v Lovkovicah v

sed. Pruski Šleziji, župnik v Karlsmarktu v Šleziji, je

izumil tudi posebne vrste panj, ki pa dandanes ni več

v rabi.

7  L. Lorain Langstroth (1810—1896), amerikanski Dzi¬
erzon, je sestavil posebno pripraven satnik in jako prak¬
tičen panj, ki služi še dandanes kot osnovna oblika ame-
rikanskim panjem. Sloveča je njegova učna knjiga o če¬
belarstvu.

8  Nemec Johannes Mehring (1816—1878), izučen kot
mizar, dopisujoč član raznih znanstvenih društev. Izumil
je „satnico“, t. j. umetno izdelano osrednjo steno sata,
opremljeno z nizkimi začetki celic.

9  Major pl. Hruška je slučajno prišel na srečno misel,
da bi se dalo medeno satje prazniti s pomočjo sredobežne
sile, ter je izumil čebelarjem neobhodno potrebno to¬
čilo (1865).

6

izumil trčalo, sredobežen stroj, ki z njim iztrčavamo
med, ne da bi pri tem satje kvarili.

V malo letih nato se je pričela v čebelarstvu nova
doba: po novih izumkih se je prostornina in plodnost
panjev potrojila. Povsod so se stavili obširni in do¬
nosni čebelnjaki. Prenehala je tista nekoristna mo¬
ritev najdelavnejših družin in z njo vred kvarna na¬
robe - izbera slabotnih družin. Človek je postal res
gospodar Čebelam, tajen in nepoznan gospodar, ki
vlada vsem, ne da bi dajal povelja, in ki se mu one
pokoravajo, ne da bi ga poznale. Človek je prevzel
vlogo usode, ki jo sicer letni časi določajo: on iz¬
ravnava neugodnost letnih dob, združuje sovražne
družine, izenačuje bogate s siromašnimi, pomnožuje
ali krči število porodov, uravnava plodnost matice,
jo odstavlja in nadomešča z drugo, dasi pri tem poslu
težko doseže sporazum z družino, ki se razburja že
pri zgolj sumu, da se hoče kdo po nepotrebnem vme¬
šavati v njene posle. Če se mu zdi potrebno, lahko
mirno krši tajnost svetih prostorov in prevrača
modro politiko kraljičinega sedišča: pet- ali šestkrat
v letu ji odvzame zapored sadove neutrudnega dela
skrbnih sestric, ne da bi jih pri tem ranil, osiromašil
ali jim vzel pogum; zaloge in kašče njihovega domo¬
vanja prikraja sorazmerno cvetni paši, ki jo trosi
pomlad zdaj obilneje, zdaj skopeje po gričih in li¬
vadah; sili jo, da skrči bujno drhal ljubimcev, ki
čakajo rojstva princesinj. Skratka: človek dela

lahko z njimi, kar hoče, in dobiva od njih, kar za¬
hteva, le da morajo biti njegove zahteve v skladu z
njihovimi vrlinami in zakoni. Zakaj četudi jim za¬
vlada volja tega nepričakovanega božanstva — ki je
prevelikansko, kakor da bi ga mogle jasno razlo¬
čevati, in preveč tuje, kakor da bi ga mogle razumeti
— vidijo one vendar dalje v bodočnost kakor to

božanstvo samo; edino to ostane njih skrb, da v ne¬
omajnem samozatajevanju vrše nadalje tajnostne
dolžnosti v prid svojemu pokolenju.

Z daj, ko so nam knjige povedale vse bistveno, kar
nam morejo o tej prastari zadevi povedati, pustimo
znanje, ki so ga drugi pridobili, pa si oglejmo čebele
z lastnimi očmi! Ena ura v osrčju panja nam utegne
pokazati pojave, ki bodo morda manj točni v opisu,
toda neprimerno živejši in plodnejši za motrenje.

Nisem še pozabil na prvi panj, ki sem ga bil videl
in ob katerem sem čebele vzljubil. Bilo je to — že
dokaj let je od tega minilo — v ljubki vasici pri¬
morske Flandrije , 10  tiste krasne pokrajine, ki se vsa
v živih barvah preliva... Tja se je bil umaknil neki
starček modrijan, zelo sličen tistemu Vergilijevemu
starcu, o katerem bi dejal Lafontain  e . * 11

..Človek, kraljem enak in bližnjik bogovom
in kakor oni sami zadovoljen in srečen."

Tam si je ustanovil svoje zavetje za stara leta, ne
zlovoljen in sveta naveličan — zakaj moder mož ne
pozna naveličanja — toda že malce pretruden, da
bi se mu ljubilo ljudi izpraševati, ki odgovarjajo na
ona edino zanimiva vprašanja, ki jih moremo zastav¬
ljati prirodi in njenim globokim zakonom, manj pre¬
prosto kakor živali in rastline. Vso srečo je našel
v krasotah vrta, tu pa je imel najrajši in je najčešče
posečal čebelnjak, obstoječ iz dvanajstih slamnatih

10  Flandrija, primorska pokrajina deloma v Belgiji,
deloma v Nizozemski. Belgijska Flandrija se deli v Vzhodno
(gl. mesto Gent) in Zapadno Flandrijo (gl. mesto Briigge);
prebivalci so večinoma Flamci.

11  Jean de Lafontaine (izg. Lafongtiinj), slaven fran¬
coski basnopisec (1621—1695).

8

košnic, ki jih je bil vse živo pobarval: ene živo-rožnato,
druge svetlo-rumeno, največ pa nežno-modro; zakaj
opazil je, da je modrina čebelam najljubša barva ...

Tu so te košnice, kakor povsod, kjer se namestijo,
dajale cvetkam, tišini, milini zraka in žarkom solnca
nov pomen. Tu je užival vsakršno slast poletnega
praznika; tu je počival ob bleščečem razpotju, od¬
koder se raztekajo zračne proge, po katerih brne od
ranega jutra do večernega mraka šumeče zaposlene
živalce, otovorjene z vonjem livad; tu je prisluškoval
razumnemu in blagozvočnemu glasu prirode, žarišču
veselega povrtnega življenja. V tej čebelski šoli je
spoznaval tajnostno snovanje narave, neutrudno tvor¬
nost življenja in moralo marljivega, a nesebičnega
dela...

D a bomo vse, kar se v teku leta dogaja v čebelnem
panju, čim preprosteje obravnavali, pričnimo s
pomladjo, ko se čebele prebujajo in zopet pričenjajo
z delom. Tako bomo videli vse epizode njih življenja,
kakor se vrste druga za drugo: snovanje roja in ro-
jitev, ustvarjanje novega domovanja, porajanje mla¬
dih matic, njih borbe in svatovski polet, moritev
trotov in končno povratek v zimsko spanje. Vsako
teh epizod bo treba označiti glede njenih zakonov,
posebnosti, navad in dogodkov, ki jo povzročajo ali
spremljajo. Tako bomo na koncu čebelarskega leta,
ki le kratko traja — od aprila do kraja septembra —
poznali vse tajnosti medenega gradu.

Preden odprem čebelni panj, da ga v glavnem
pregledaš, ti za sedaj zadostuje vedeti, da biva v njem
ena matica, mati vse družine, več tisoč delavk, ki so
nerazvite jalove samice, in nekaj sto moških čebel,
trotov; izmed teh bo eden nesrečni izvoljenec bodoče

9

2 *

kraljice, ki jo bodo čebele izbrale, čim se mora Sta¬
riča bolj ali manj prostovoljno posloviti.

K dor prvikrat odpre panj, občuti nekaj tiste vzbur¬
jenosti, ki človeka obide, kadar šiloma prodre
v nekaj neznanega ali kar utegne vsebovati kako
grozno presenečenje, n. pr. v grobnico. S čebelami
vedno družimo domnevo, da so preteče, nevarne. Nedo¬
ločno se spominjamo čebelnih pikov, ki povzročajo
neko posebno bolečino, da ne vemo, s čim bi jo pri¬
merjali: peče te nekako suho, utripajoče kakor „pe-
reči ogenj“, ki se širi po vsem ranjenem udu. Prav
kakor da bi bile naše solnčne hčerke izsesale iz žgo¬
čih žarkov svojega očeta Solnca jedek strup, da mo¬
rejo z njim uspešno braniti svoje sladke zaklade,
ki so si jih v blagodarnih solnčnih urah nabrale.

Seveda, kdor panj premalo oprezno odpre, ker
ne pozna in ne uvažuje značaja in navad njega dru¬
žine, se mu le-ta takoj preobrazi v „goreč grm“,
plamteč od gneva in junaštva. Pa ni nič laglje doseči
kakor tisto malo spretnosti, ki je potrebna, da moreš
brez škode in kazni ravnati z njimi. Treba je le malce
dima, da ga zdaj pa zdaj mednje puhneš, malo hlad¬
nokrvnosti in nežnosti, pa se dado sicer dobro oboro¬
žene delavke oropati, ne da bi iztegnile svoje želo.
Svojega gospodarja sicer ne poznajo — domnevalo
se je nasprotno — niti se ne boje človeka, vendar če
začutijo v svojem hramu dim in če opazijo v njem
mirne kretnje čebelarjeve, se jim dozdeva, da tu ne
gre za sovražen napad, proti kateremu naj bi se
branile, temveč da se je pojavila neka naravna sila
ali katastrofa, ki se jej morajo vdati. Namesto da bi
pričele brezupen boj, se v svoji tokrat prevarani pre¬
vidnosti odločijo, da rajši rešijo vsaj svojo bodočnost:

10

zato planejo nad zaloge medu in ga goltajo, kar
morejo, da bi ga nato porabile, kjerkoli že, za usta¬
novitev novega domovanja, če bi se staro razrušilo
ali če bi jih kaka sila napotila, da ga zapuste.

N eveščak se čuti izprva precej razočaranega, ko po¬
gleda v t. zv. opazovalni panj. Bržčas so mu rekli,
da skriva ta steklena omarica brezprimerno delav¬
nost, nebroj umnih zakonov, čudovito obilico duho¬
vitosti, tajnosti, izkustev, preudarkov, znanja in
spretnosti vsake vrste, dognanja in navade kot po-
sledke razumnosti, nenavadnih čutov in vrlin. Zdaj
pa vidi le gomezenje malih sivo-rjavkastih jagod, ki
so podobne zrnom pražene kave ali suhim rozinam,
čepečih v množicah pod steklenimi stenami. Te borne
stvarce so na videz bolj mrtve ko žive, njih kretnje
so počasne, neskladne in neumljive. Kdo bi v njih
spoznal tiste čudovite svetlobne kapljice, ki so se
brez prestanka poglabljale v tisočere cvetne čašice
in se zopet dvigale iz njih, ki so polne biserov in zlata?
Tu pa v temini trepečejo ter se v nepremični gruči
duše; rekel bi, da so kakor bolne jetnice ali ponižane
kraljice, ki so jim svetli trenutki usojeni le med
bleščečimi cvetkami, odkoder se morajo vrniti v po¬
niževalno tesnobo svoje bedne ječe.

Z njimi se godi pač tako kakor z vsakim glob¬
ljim dejstvom: najprej se nam je treba naučiti, da jih
smotreno opazujemo. Če bi n. pr. prebivalec kakega
drugega planeta videl, kako naši ljudje skoro brez¬
čutno po ulicah prihajajo in odhajajo, kako se pred
nekaterimi poslopji ali po trgih prerivajo, kako v
domačem zavetju brez vidnega gibanja sedevajo, ka¬
kor bi bogve česa čakali, bi moral priti do zaključka,
da so ti ljudje leni-in pomilovanja vredni. Šele po¬

li

lagoma se odkriva mnogostranska zaposlenost, ki tiči
v tej navidezni nedelavnosti.

Zares, vsaka teh malih, skoraj negibnih stvaric
dela brez prestanka in vsaka ima svoj opravek. No¬
bena ne pozna počitka in tiste, ki vise ob steklu
kakor mrtvi grozdi, vrše najbolj tajnostni in najna¬
pornejši posel: one tvorijo in izločajo vosek. Toda
o podrobnostih te enodušne delavnosti bomo še go¬
vorili.

Za sedaj zadošča, da obrnemo pozornost na bi¬
stveno potezo čebelne narave, na lastnost, iz katere se
da razložiti izredna gneča in vrvež pri tem zmedenem
delu. Čebela je predvsem in še bolj kakor mravlja
družabno bitje, ona more živeti le v skupnosti. Kadar
hoče iz gosto obljudenega panja ven na piano, se
mora z glavo preriti skozi živi zid, ki ji zapira pot.
Tedaj zapusti čebela svoj pravi živelj in se potopi v
prostoru, polnem cvetlic, kakor se potapljač pogrezne
v morje, polno biserov. Toda mora se v rednih pre¬
sledkih vrniti v krog svojih tovarišic, kakor mora
plavač zopet vzplavati na površino vdihavat zrak. Če
ostane sama zunaj, pa naj si najde tam živil v iz¬
obilju, umre tudi ob najugodnejši toplini v malo
dneh, ne od lakote ali mraza, temveč od — samote.
Le v družbi, med svojo družino v panju črpa tisto
nevidno živilo, ki ga more prav tako malo pogrešati
kakor med. To njeno potrebo moramo imeti vedno
na umu, če hočemo prav pojmovati duha zakonov,
ki vladajo v panju. Tu ne velja posamezna čebela
nič, je le nevažen činitelj, krilat člen rodu. Vse njeno
življenje je popolno žrtvovanje tistemu brezbroj-
nemu, večnemu bitju, h kateremu pripada sama kot
njen drobec...

12

II.

Roj.

ebele našega panju so se otresle zimske otrplosti.

Matica je pričela v prvih dneh februarja jajčeca
leči. Delavke že posečajo prve pomladanske cvetke:
vetrnice, pljučnike, vijolice, vrbovje in leščevje . 12
Kmalu zavlada širom zemlje pomlad: kašče in kleti
v panju se polnijo z medom in cvetnim prahom; na
tisoče čebel se vsak dan poraja. Zajetni težki trotje
zapuščajo svoje prostorne celice in se dreve po satju;
v družini nastaja vedno večje vrvenje, tako da na
stotine zapoznelih delavk, ko se pod večer vračajo,
ne najde več zavetja in mora nočiti zunaj na pragu,
kjer marsikatero mraz ugonobi.

Nekak nemir prevzame vso družino; tudi stara
matica se vznemirja, ker sluti, da se ji pripravlja
nova usoda. Vestno je vršila svojo dolžnost kot porod¬
nica, a sedaj po izpolnjeni dolžnosti ji prihaja ža¬
lost in bridkost. Neka neodoljiva sila ji ogroža
mir; kmalu bo morala zapustiti sedež svojega kralje¬
stva, dasi je vse to občestvo njeno delo in ona njega
vsebina. Res, da matica ni kraljica po človeškem
pojmovanju: ona ne daje povelj, temveč se kakor
slehrna izmed njenih podanic pokorava skriti sili
vrhovne modrosti, ki naj jo, v pričakovanju, da kedaj
odkrijemo sedež njenega bitja, za sedaj nazivi jemo
„duha panju“. Ona je mati družine, edino orodje lju¬
bezni; ona je to občino ustanovila v negotovosti in
bornosti; brez prestanka jo je iz sebe obljudovala in
vse, kar tu živi: delavke, troti, žerke in bube, vse je

12  Pri nas prihajajo kot prve cvetke v tem pogledu še
v poštev: pomladanska resa, zvonček, teloh i. dr.

13

izšlo iz njenega nedrja, tako tudi mlade princesinje,
kojih bližnji porod bo pospešil njen odhod in izmed
katerih ena je po neminljivem zakonu Rodu že do¬
ločena za njeno naslednico.

D uh panju"! — Kje je, kam se je utelesil? On ni
sličen posebnemu nagonu ptice, ki si zna spretno
zgraditi gnezdo in si poiskati drugo podnebje, čim
napoči dan selitve. Tudi ni mehanična navada rodu,
ki ga navdaja le slepa volja do življenja in ki se
zadene ob vsak vogel slučaja, čim nepričakovana
okoliščina prekriža zaporednost običajnih pojavov in
jih spravi v nered. Nasprotno: ta duh sledi korak
za korakom vsemogočnim okoliščinam kakor razumen
in spreten suženj, ki zna tudi najkočljivejše zapovedi
svojega gospodarja obrniti sebi v prid.

Brezobzirno, toda razsodno, kakor da mu je po¬
verjena velika dolžnost, razpolaga ta duh z blagosta¬
njem in srečo, s svobodo in življenjem vsega krilatega
naroda. On določa dan na dan število porodov in jih
natančno odmerja v razmerju s številom cvetk, cve¬
točih po livadah; on prijavlja matici, da je vlogo
doigrala ali da ji bo treba izrojiti; on jo sili, da
spočne tekmovalke; on jih nato po kraljevsko vzgaja;
on jih ščiti pred političnim sovraštvom njih matere
ter prvi izmed mladih princesinj dopušča ali brani,
da svoje mlajše, še negodne sestre v zibelki pomori.
Vse to odreja ta „duh“, ravnaje se po množici
pisanih cvetlic, po trajanju pomladi in po verjetnih
nevarnostih svatovskega poleta. A tudi, ko se je po¬
letna doba že nagnila, ko so cvetne urice že krajše,
včasi delavkam zapove, da uničijo ves matični pod¬
mladek, a vse to le radi tega, da se zaključi doba pre¬
vratov in da se more redno delo v miru vršiti.

14

Ta duh je razumen in štedljiv, a nikakor skop.
Najbrž dobro pozna razkošne in malce kolebave pri-
rodne zakone, kolikor se tičejo ljubezni. Zato v po¬
letnih dneh, ko vlada obilje ali ko si pojde matica
izbirat ljubimca, lahko prenaša navzočnost napoto
delajočih tri do štiri sto trotov, teh lahkomiselnih,
neokretnih, nesmiselno zaposlenih, nadutih, nesramno
brezdelnih, hrupnih, požrešnih, sirovih, nesnažnih,
nenasitnih, okorno težkih bitij. A čim je matica ople-
menjena in ko se cvetke pozneje odpirajo ter preje
zapirajo, tedaj ta „duh“ nekega jutra povsem hladno¬
krvno odredi splošno moritev vseh trotov.

On dalje odreja vsaki delavki delo, primerno nje
starosti. Ene določi za rednice, da negujejo žerke,
druge za častne dame, da skrbe za kraljico in je
nikdar iz oči ne puste; zopet druge za zračilke, ki
utripa je s krili zračijo panj, sveži jo ali ogrevajo ter
pospešujejo izhlapevanje vode, če je mladi med pre¬
več vsebuje; druge za graditeljice, zidarice, voskarice
in klesarice, ki se strinjajo v verige ter grade iz voska
satje; druge zopet za nabiralke, ki izletavajo na piano,
po cvetkah nabirat nektarja, da ga predelajo v med,
in cvetnega prahu, ki je pica žerkam, ter zadelavine,
da z njo špranje zamaše in stavbe utrdijo; zopet
druge donašajo vode in soli, kar oboje je za čebelski
podmladek potrebno. Kemičarkam daje nalogo, da
skrbe za ohranitev medu s tem, da kanejo iz svojega
žela v vsako polno celico kapljico mravljinčje kis¬
line;’ 3  pečatarice pa morajo te celice s pokrovcem za¬
preti, da tako zaklad dozori. Zopet druge določi za
pometavke, ki tankovestno vzdržujejo snago po ulicah
in javnih trgih; za grobarice, ki odnašajo mrtvece;

13  Dognano je, da se to ne vrši na ta način; ne ve se,
je-li kislina že v nektarji! ali jo izločujejo prebavila čebel.

15

za amaconke v telesni straži, da skrbe dan in noč za
varnost pri žrelcu, da izprašujejo odletajoče in vra¬
čajoče se, da si pamtijo mladice pri njih prvem iz¬
letu, da odganjajo potepuhe, klateže, roparje in vsi-
Ijence, da združno napadajo strahovitejše sovražnike
in, če treba, zagrade žrelce.

Končno določa ta „duh“ uro vsakoletne velike
žrtve — rojenja — ko vsa družina, stoječa na višku
svojega razvoja in moči, bodočemu zarodu nenadno
prepusti vse svoje bogastvo, svoje domovje in vse za¬
loge, sadove svojega truda, da si poišče daleč odtod,
v negotovosti in pomanjkanju, novo domovino. To
vam je čin, ki zavestno ali nezavestno presega mejo
človeške morale: oblagodarjeno družino včasi s tem
uniči, gotovo pa jo vselej osiromaši in razdvoji,
samo da se pokori zakonu, ki velja več kakor bla¬
gostanje domačije. Kje neki nastane ta zakon, ki
daleko ni tako slepo izdan, kakor bi utegnil kdo
misliti? V katerem zboru, v katerem sosvetu, v ka¬
terem skupnem okolišu ima svoj sedež ta „duh“, ka¬
teremu se vse pokoravajo in ki se sam pokorava neki
heroični dolžnosti in pravilu, vselej usmerjenemu na
bodočnost?

Z našimi čebelicami se godi pač tako kakor z
večino pozemeljskih zadev: mi opazujemo nekatere
njihove navade, pravimo, da one to in tako delajo,
da njih matice zarod zalegajo, da ostajajo njih de¬
lavke deviške, da ob tem in tem času roje. Radi tega
mislimo, da jih poznamo, in ne izprašujemo dalje o
njih. Vidimo jih, kako pohitevajo od cvetke do
cvetke, opazujemo njih brneče izletavanje in prile-
tavanje k panju, in to njih življenje se nam dozdeva
kaj enostavno in omejeno, kakor vsako, ki instink¬
tivno stremi le za tem, da se hrani in množi. Toda če

Iti

pogled poglobiš in si hočeš napraviti sliko o tem, kar
vidiš, se ti pokaže presenetljiva zamotanost najnarav¬
nejših pojavov, zagonetna razumnost in volja, uganka
svrhe, sredstev in vzrokov ter nepojmljiva organiza-
* cija njih živi jenskega udejstvovanja.

V  našem panju se torej pripravlja rojenje, tista ve¬
lika žrtev, ki jo zahtevajo bogovi tega naroda. Po-
koreč se zahtevam tega „duha“, ki se nam zdi ne-
doumen, se 60 — 70.000  čebel izmed 80 — 90.000  vse dru¬
žine pripravlja, da zapusti ob določeni uri svoj rodni
dom. Ne odhajajo v trenutku bojazni, tudi ne beže
po prenagljenem sklepu iz domovja, češ, da ga je
opustošila lakota, kuga ali vojna. Nikakor ne; svoj
pobeg v tujino so že dolgo premišljevale in najugod¬
nejšo uro za to potrpežljivo pričakovale. Če je panj
siromašen, hudo izkušan po nesrečah v kraljičinem
domu ali po uimah ali po roparjih, takrat ne izroje.
Čebele zapuste svoj dom le na višku blagostanja in
sreče, ko se po napornem pomladanskem delu velikan¬
ska voščena zgradba ponaša s svojimi stoindvajset
tisoči lepo urejenih celic, polnih mladega medu in
tistega mavričnega praha, ki se imenuje „čebelni
kruhek" in ki je za pičo žerkam in nimfam.

Nikoli ni panj ličnejši in lepši kakor prav na
dan pred usodno odpovedjo. To je zanj ura brez
primere, živahna, malce mrzlična in vendar vedra
ura obilja in prešernosti. Poskusimo si ga predočiti,
ne tako, kakor ga vidijo čebele — zakaj mi ne mo¬
remo niti slutiti, v kako magični obliki odsevajo po¬
javi v tistih šest do sedem tisoč mrežastih očeh, ki jih
imajo čebele ob straneh glave ali v troje ciklopskih
očeh na čelu — temveč tako, kakor bi ga videli mi, če
bi imeli njih rast.

17

Z višine kupole , 14  ki je mogočnejša kakor kupola
v cerkvi sv. Petra v Rimu, se spuščajo navzdol do
tal številne navpične in vzporedne orjaške voščene
stene, viseče v temi in praznini. Čudovita zgradba je
to, ki se spričo točnih razmerij, drzovitosti in ogrom¬
nosti ne more primerjati z nobeno človeško stavbo.
Vsaka stena, ko je gradivo je še deviško sveže, ne-
omadeževano srebrno in blagodišeče, sestoji iz več tisoč
celic ter vsebuje toliko živeža, da bi vsej družini več
tednov za prehrano zadoščal. Tu in tam se vidijo lise,
rdeče, rumene, modre in črne: to je pelod (cvetni
prah), ljubezenski prašek vseh pomladanskih cvetlic,
tu shranjen v prosojnih celicah. Kakor v težkih,
umetno nabranih in strnjenih zlatih zavesah pa
dehti aprilski med, najčistejši in najvonjivejši, shra¬
njen v tisočih celic, že zaprtih s pokrovcem, ki ga
smejo le v dneh skrajnje sile streti. Niže doli zori maj¬
ski med še v odprtih kadicah: na njih robu skrbi budna
straža za neprekinjeno izmeno zraka. Na sredi pa,
daleč od svetlobe, ki prihaja skoz edino odprtinico
v diamantnih pramenih v panj, prav v najtoplejšem
prostorčku, dremlje ali se drami — bodoči rod. To je
kraljevsko torišče valilnice, kjer domuje s svojimi
služkinjami matica; tu je okoli deset tisoč celic, kjer
odlega jajčeca, petnajst- ali šestnajst tisoč, name¬
njenih za ličinke (žerke), štirideset tisoč 15  celic, kjer
bivajo blede bube, ki skrbi zanje na tisoče strežnic.
In končno: v najsvetejšem prostoru tega otroškega
raja vidimo tri, štiri, šest do dvanajst zaprtih, razme¬
roma jako velikih matičnikov; tu čakajo svoje ure

14  Predoči si košnico, spleteno iz slamnatih obodov,
ki se dvigajo drug na drugem; vrh se končava v poloblast
obok (kupolo).

15  Te visoke številke veljajo pač, kadar je panj na
višku razvoja.

18

mlade princesinje, se zavite v nekake bele plenice,
nepremične in blede, v temi branjene.

T istega dne, ki ga je „duh panju" točno določil, se
umakne del družine, odbran za ta namen po ne¬
omajnih zakonih, temu nadobudnemu naraščaju, ki še
nima prave oblike. V dremajočem domu ostanejo
trotje, izmed katerih si bo matica izbrala enega za
ljubimca; dalje ostanejo tu še prav mlade čebele, ki
krmijo „zalego“, in nekaj tisoč delavk, ki donašajo
med, čuvajo zaklade v zalogah in vzdržujejo moralno
tradicijo družine. Zakaj vsak panj ima svojo lastno
moralo: med njimi so nekateri čednostni, drugi izpri¬
jeni. Nepreviden čebelar more družino pokvariti tako,
da izgubi spoštovanje pred tujo lastjo, da jo zapelje
k ropanju, da jo navadi lenobe ali nasilnosti, tako da
postane strah vsem šibkim družinam v soseščini.
Čebelam je treba le dati priliko poskusiti, da nabi¬
ranje po cvetlicah, ki jih je treba na stotine obleteti,
ni edini niti najlagotnejši način, da se obogatijo,
temveč da je dokaj zložnejše, če udro zvijačno v do¬
movanja, ki so slabo zastražena, ali s silo v tista, ki
so preslabotna, kakor da bi se mogla braniti. Tako iz¬
prijene čebele izgube smisel za tisto zanosno, toda
neizprosno dolžnost, ki jih napravlja za sužnjice cvet¬
nih čaš v svatovski ubranosti prirode. Tako razbrz¬
dano družino je težko zopet spraviti na pravo pot
dolžnosti.

V se kaže na to, da ni matica tista, ki odreja roje¬
nje, nego „duh panju". Z matico je pač tako kakor
z voditelji med ljudmi: na videz sicer oni zaukazu-
jejo, v resnici pa se sami pokoravajo zakonom, ki so
še bolj zapovedovalni in manj umevni kakor tisti,
ki jih svojim podložnikom nalagajo.

19

Čim je ta „duh“ določil usodni trenutek rojenja,
ga razglasi ob jutranjem svitu tistega dne, morda tudi
že dva ali tri dni preje, zakaj jedva je solnce popilo
prvo jutranjo roso, že se začuje ob panju nenavaden
šum in nemir, o čigar pomenu se čebelar redkokedaj
moti. Včasi opazi, kakor da se boje, obotavljajo, umi¬
kajo. Dogaja se celo, da se zlato-prosojni roj več dni
zapored snuje, a brez vidnega razloga zopet uplahne.
Ali se je pojavil v tem hipu na nebu kak oblaček,
ki ga čebele vidijo, mi pa ne? Ali se je oglasilo v
njih zavesti domotožje? Ali razpravljajo na burnem
zborovanju o potrebnosti odhoda? Mi o tem prav
tako malo vemo kakor o načinu, kako daje „duh
panju" svoje odločbe množici na znanje. Četudi je
gotovo, da se čebele med seboj sporazumevajo, vendar
ne vemo, se li to vrši po človeškem običaju. To br¬
nenje, vonjajoče po medu, to opojno šumenje lepih
poletnih dni, ki je čebelarju v najslajšo zabavo, ta
visoka pesem dela, ki se ob čebelnjaku dviga in zopet
pojema, kdo ve, ali one vse to doznavajo? Pač po¬
znajo vso lestvico glasov, ki jih celo mi razločujemo:
od najgloblje sreče do jezne pretnje in gneva: po¬
znajo slavospev matici, znane so jim pesmi o pre¬
obilju in psalmi bolesti. In mlade princesinje dvigajo
v bojih in pokoljih, ki se dogajajo med svatovskim
izletom, zategnjen, tajnosten bojni krik. So li to slu¬
čajni glasovi, ki ne motijo tišine njihove notranjosti?
Dozdeva se, da se čebele prav nič ne menijo za ropot,
ki ga delamo okoli panju, ker menda mislijo, da je
tak ropot zanje brez pomena, saj ne prihaja iz nji¬
hovega sveta. Verjetno pa je, da tudi mi s svoje strani
le neznaten del tega slišimo, kar si imajo one pove¬
dati, in da dajejo od sebe raznolične skladne glasove,
ki jih naša čutila ne morejo zaznati. Vsekakor se
morejo čebele med seboj sporazumeti z naravnost za-

20

gonetno naglico, n. pr. kadar udre v panj veliki medni
tat, ogromni zlonosni smrtoglavec (Acherontia atro-
pos), ki s svojim frfotom — liki z naricanjem — zbe¬
gane čebele takorekoč začara. Takoj biti novica od
prve do druge dalje in vsa družina, od stražnic pri
žrelcu do zadnjih delavk, ki so zaposlene na skraj¬
njih satih, zadrhti v strahu in trepetu.

D olgo se je mislilo, da se naše umne „muhe“, ki so
v navadnih razmerah štedljive, trezne, previdne,
vdajajo v trenutku, ko zapuščajo zakladnice svojega
domovja in se odpravljajo v negotovo življenje, neki
usodni norosti, nekemu mehaničnemu nagonu, nekemu
zakonu svojega rodu, neki prirodni naredbi, skratka:
tisti tajinstveni sili, ki so ji podvržena vsa bitja, ži¬
veča v časnosti. Najsi gre za čebele ali za nas same,
mi smatramo za usodno vse, česar še ne razumemo.

Danes, ko nam je panj razkril nekaj svojih gmot¬
nih tajnosti, se je izkazalo, da ta izselitev ni ne na¬
gonska niti neizogibna. Zakaj ne odidejo kar na slepo,
nego doprineso, kakor se dozdeva, zavestno žrtev,
žrtev sedanjega zaroda prihodnjemu. Zadostuje že, da
čebelar mlade, še v celicah tičeče matice zamori in
da istočasno, če je dovolj žerk in bub, razširi prostore
za med in zalego: takoj prestane tisto neplodno gome-
zenje, poslušno se razlete ko kapljice zlatega dežja na
prosto in običajno delo se zopet razširi po cvetkah.
Stara matica pa, ki je odslej ne morejo več pogrešati
in ki ji ni treba ne upati niti se bati naslednic, se za
neki čas odreče solnčni svetlobi in ostane doma. Mirno
zopet prične v temi vršiti svoj materinski posel in leže
jajčeca, kretajoč se v smotreni spirali od celice do
celice, ne da bi katero izpustila in ne da bi kedaj pre¬
nehala; tako izleže vsak dan dva- do tritisoč jaj¬
čec ...

21

v

Č lovek ne sme motiti razvoja dogodkov v panju, ki
smo ga za opazovanje odbrali. Vlažna toplota po¬
letne dobe, ki se polagoma bliža in že pošilja svoje
žarke pod drevje, pospeši uro odhoda. Gor in dol po
zlatih hodnikih, ki ločijo vzporedne voščene stene
med seboj, završujejo delavke zadnje priprave za od¬
hod. Najprej se vsaka preskrbi z brašnom medu za
pet ali šest dni. Iz tega medu pripravijo po neki ke¬
mični predelavi, ki še ni povsem pojasnjena, vosek,
ki je potreben za osnovo pri skorajšnjem pričetku
nove stavbe. Razen tega se opremijo z neko množino
lepeža, neke smolaste tvarine, da z njo zadelajo špra¬
nje novega domovanja in pritrdijo vse, kar se maje,
da prevlečejo vse stene in obsenijo vsakršno svetlobo,
zakaj čebele ljubijo skoraj popolno temo, da v njej
delajo; v tem Somraku jim služijo mrežaste oči. Morda
si pomagajo tudi s tipalnicami; zakaj domneva se, da
je v le-teh sedež nepoznanega čutila, ki more temo
otipavati in meriti . 16

■V

Č ebele morejo torej v naprej slutiti dogodke dneva,
ki je v njih življenju najusodnejši. Danes so vse
prevzete od skrbi radi tega čudovitega dogodka, ki se
mu na slepo srečo vdajajo. Ne utegnejo več obletavati
vrtov in livad, a jutri, pojutrišnjem bo morda ve¬
trovno, deževno vreme in krilca jim utegnejo otrp¬
niti, cvetke se jim ne več odpirati.

Če bi ne imele take previdevnosti, bi gotovo za¬
padle lakoti in smrti. Nihče bi jim ne prišel na pomoč,
a tudi one bi nikogar ne prosile pomoči. Panj ne po¬
zna družine v drugem panju in zato si med seboj ni¬
koli ne pomagajo. Dogodi se celo, da čebelar postavi
panj, v katerega je ogrebel staro matico in njen roj,

16  Verjetno je, da so tipalnice sedež tipa, voha in
sluha.

22

tik panju, ki so ga bile pravkar ostavile. Pa najsi jih
zadene še tolika nesreča, lahko rečemo, da popolnoma
pozabijo na svoj prejšnji mir, na marljivo srečo, na
izredno bogastvo in varnost v rodnem hramu in da
rajši vse, druga za drugo, do zadnje od mraza in gladu
poleg svoje nesrečne kraljice pomrjejo, kakor da bi
se vrnile v svoj rojstni dom, četudi prihaja iz njega
dobri vonj obilja, ki jih spominja na njih nekdanji
trud ...

udovita si, ti mala republika, tako logična in tako

strogo urejena, tako pozitivna, tako natančna in
štedljiva, a vendar si žrtev pustih bežnih sanj! Na-
rodič mali, tako resni in globoki, ki se hraniš s to¬
ploto in svetlobo in s tem, kar je v prirodi najčistejše,
z dušo cvetk, ki je takorekoč najvidnejši nasmešek
materije, ki je nje najnežnejša težnja po sreči in le¬
poti, kdo nam more razložiti vse tiste probleme, ki si
jih ti že razrešil, a nam ostajajo še nerešeni? Kdo
more razbrati vse izsledke, ki jih ti že poznaš, a jih
moramo mi šele najti?

In če je res, da si rešil vsa ta vprašanja in si do¬
spel do dejstev ne s pomočjo razbornosti, temveč po
nekem primitivnem slepem nagonu, tedaj nas staviš
še pred težjo uganko! Ti mala občina, polna vere,
nadej, tajnosti, zakaj se na tisoče tvojih devic loteva
dela, kakršnega se med ljudmi ne bi hotel noben suženj
lotiti? Če bi čebelice svoje moči štedile, če bi ne po¬
zabljale tako zelo samih sebe, če bi bile malo manj
vnete v svoji marljivosti, bi lahko doživele še drugo
pomlad in drugo poletje. Toda v tistem veličastnem
trenutku, ko vas vse cvetke zovejo, prav tedaj vas
prevzame neka smrtonosna omama za delo, da z zlom¬
ljenimi krili, z onemoglim trupom, pokrite z ranami,
pomrete skoraj vse tekom pičlih petih tednov.

23

3

„Tantus amor florum et generandi gloria mellis.“
„Taka ljubav njih do cvetk in slast jim nabirati
med je!“ je zapisal rimski pesnik Vergilij v četrtem
spevu svojih „Georgica“, posvečenem čebelam. 17

Z akaj se čebele odrekajo spanju in medenim sla¬
stem, ljubezni in udobnemu brezdelju, kar vse po¬
zna n. pr. njihov krilati bratec metulj? Ne bi li mogle
prav tako prijetno živeti kakor on? Glad jih ne sili
k temu: dve, tri cvetke bi zadostovale, da jih nasitijo,
toda one oblete v eni uri po dve- do tristo cvetov,
da nabero sladko zalogo, ki je one ne bodo niti po¬
kusile. Čemu se torej toliko ubadajo? Odkod jim to¬
liko samozaupanja? ... Mi vidimo vaš cilj, jasen je
kakor naš: ve hočete v svojem potomstvu živeti, do¬
kler bo zemlja obstojala. Toda kaj je končni cilj
temu velikemu smotru in kaj je namen tega bitka,
ki se večno obnavlja? ...

D a ne pozabimo na naš panj! Roj v njem že izgub¬
lja potrpežljivost, že šume in gomeze črnkasti va¬
lovi, kakor bi se glasila zveneča posoda v solnčni pri¬
peki. Poldan je; drevje v tej vročini ne zgane niti
lističa, prav kakor zadržuje človek sapo pred kakim
jako prijetnim ali pomembnim dogodkom.

Čebele dajejo človeku, ki jih neguje, sladki med
in vonjivi vosek in nekaj, kar utegne več pomeniti
kakor med in vosek: one mu usmerjajo pozornost na
radosti meseca rženega cveta, one mu dajejo oku¬
šati čar lepe poletne dobe; vse, kar se pri njih dogaja,
je v tesni zvezi z vedrino neba, z razkošjem cvetlic,
z najblaženejšimi poletnimi uricami. Da, one so duša
poletja, časomer izobilja, lahno krilo blagih dišav,

17  Gl. opombo na str. 5.

24

razum vrvečih žarkov, šelest drhtečih sijajev, pesem
sirečega se in odpočivajočega ozračja; njih let je
vidni znak, razločna muzikalna nota nebrojnih malih
radosti, ki se porajajo v toploti in žive v svetlobi. One
nas uče umevati naj nežnejši glas blagodarne srečice
v prirodi. Kdor jih je spoznal in vzljubil, temu se
zdi poletje brez čebel tako pusto in nepopolno, ka¬
kršno bi bilo brez ptic in brez cvetja.

K dor je prvikrat priča pri tej hrupni in zmedeni
epizodi rojenja kakega živalnega panja, je dokaj
zbegan, da se mu bliža v nekem svetem strahu. Saj
to niso več tiste resne in mirne čebelice, ki jih pozna
iz njih delovne dobe. Še pred kratkim jih je videl,
kako so priletavale od vseh vetrov, zaverovane v svoj
posel kakor male gospodinjice, ki jih ne more nič
odvrniti od njih gospodinjskih opravkov. Skoro neo¬
paženo na lahno prihajajo do žrelca, izmučene, upe¬
hane, žurne, vznemirjene, in mlade amaconke ob vhodu
jih rahlo pozdravljajo s tipalnicami. Morda si po¬
vedo nekaj besed, kar je dozdevno potrebno, ter v na¬
glici izroče svojo medeno bero eni izmed mladih no¬
silk, ki so vedno nastavljene po notranjem dvoru, ali
pa se same povzpno navzgor, da tista dva težka koška
cvetnega prahu, ki visita ob njih zadnjih golenih, iz¬
praznijo v prostorne shrambe ob vališču. Nato pa ne-
utegoma zopet odlete, ne da bi se dalje brigale za to.
kar se dogaja v delavnicah, spalnicah ali v kraljičini
palači, in ne da bi se niti za trenutek vmešavale v
direndaj na javnem trgu pred vhodom, tu, kjer ob
hudi vročini delajo napoto brbljajoče čebele - zra-
čilke, ki tvorijo „brado“, kakor se glasi francoski če¬
belarski izraz . 18

18  Naši čebelarji pravijo temu pojavu: Čebele „pri-
sedajo

D anes pa je vse izpremenjeno. Res še neko število
delavk izletava in priletava, kakor bi se v panju
ne bilo nič posebnega zgodilo. Druge zopet snažijo hod¬
nike, lazijo navzgor k valilnicam, ne da bi se vdajale
splošni pijanosti, ki je vse druge prevzela. To so tiste
čebele, ki matice ne pospremijo, temveč ostanejo v
starem domovanju, da bodo skrbele za tistih devet-
do desettisoč jajčec, za šestintrideset tisoč bub in za
sedem ali osem princesin j, ki še ostanejo v panju.
One so torej odbrane za to resno dolžnost, ne da bi
se vedelo, kdo jih je odbral in po katerih načelih.
Zvesto se ravnajo po svojih pravilih ter jih mirno
vrše. Večkrat sem napravil poskus, da sem katero teh
v božjo voljo vdanih „pepelk“ — po njih resnem in
preudarnem ponašanju jih prav lahko spoznaš med
rajajočo družino — potrosil z barvilom, toda redko-
kedaj sem našel pozneje katero izmed njih v pijani
množici izletelega roja.

T isti omami se čebele, kakor se zdi, ne morejo
ustavljati. To je vdanost žrtve, morda podzavestne,
a vsekakor od tajnega božanstva zaukazane, to je praz¬
nik medu, zmaga plemena in bodočnosti, to je njim edini
dan veselja, razigranosti in pozabljenja, to je edina
čebelna nedelja. Tudi je bržčas edini dan, da si ute-
šijo lakoto in docela okusijo slast zaklada, ki so si ga
bile nabrale. One so kakor na prosto izpuščeni sužnji,
nenadno premeščeni v deželo obilice in svobode. Tako
so pijane od veselja, da se nimajo več v oblasti. One,
ki se nikdar po nepotrebnem ali neokretno ne zga¬
nejo, sedaj prihajajo in odhajajo, izletavajo in se
vračajo, da svoje sestrice k pohodu bodre, da ogle-
davajo, je li matica že pripravljena, da si svojo
nestrpnost mamijo. Dvigajo se dokaj više kakor
običajno; listje visokega drevja okoli čebelnjaka

26

trepeče od njih brnenja. Ne poznajo več ne bojazni
ne skrbi, niso več divje, malenkostne, nezaupljive,
dražljive, nasilne, neugnane. Človek, neznani njih
gospodar, ki ga nikdar ne priznavajo in ki dobiva
oblast nad njimi samo s tem, da se prilagoduje njih
delovnim navadam in uvažuje vse njih zakone — ta
človek se jim danes zlahka približa, lahko pretrga
tisto šumečo, krožečo zlato-rumeno kopreno, s katero
ga nežno zagrinjajo; lahko jih z roko prime in obere
kakor jagode z grozda; zakaj tako so pohlevne in
krotke kakor vršelo kačjih pastirjev ali nočnih me¬
tuljev. Danes se tope v sreči, čeprav ni nič več nji¬
hova last, zakaj trdno zaupajo v bodočnost, v vse se
vdajajo, nikogar ne ranijo, samo da jih ne ločiš od
njih kraljice, nositeljice tiste lepe bodočnosti,

oda pravo znamenje še ni dano. v panju vlada ne¬

mir, ki ga ne moremo pojmiti, in nered, ki se ne
da razlagati. Kadar se čebele ob navadnem času
domov vrnejo, pozabijo, da imajo krila: vsaka se
zadržuje na satju skoraj nepremično, a vendar ne
brez posla, ki ji je odkazan po značaju njenega
opravka. Zdaj pa se kakor brezglave premikajo v
strnjenih skupinah gor in dol po navpičnih stenah
kakor drhteče testo, ki ga gnete nevidna roka. Toplina
v panju se hitro dviga, včasi tako visoko, da se prične
voščena zgradba mehčati in gubati. Matica, ki na¬
vadno ne zapusti sprednjih celic, je kakor iz sebe ter
bega po površju šumeče gruče, ki se obrača in vrli
okrog sebe. Ali s tem odhod pospešuje ali zadržuje?
Ali zaukazuje ali jih prosi milosti? Ali ona povzroča
to zagonetno razburjenost ali ji podlega? Po vsem,
kar splošno vemo o značaju čebel, se zdi, da se ro¬
jenje pripravlja vselej proti volji stare matice.

Pravzaprav je matica v očeh asketičnih delavk,

27

ki so njene hčere, tisti ljubezenski član družine, ki
ga ne morejo pogrešati in ki jim je svet, četudi je
malce neokreten in često otročji. Zato pa tudi rav¬
najo z njo obzirno kakor z materjo, ki je v varuški
oskrbi. V požrtvovalni vdanosti jo brezmejno spo¬
štujejo. Zanjo hranijo najčistejši, posebno precejeni
in skoraj popolnoma prebavni med. Vedno jo spremlja
telesna straža liktorjev, kakor jih nazivlje rimski
pisatelj Plinius ; 19  ti pazijo nanjo noč in dan,
ji lajšajo njen materinski posel, ji pripravljajo ce¬
lice, da leže vanje jajčeca, jo negujejo, božajo, pitajo,
snažijo, celo njene odpadke vsrkavajo. Če se ji kaj
neprijetnega pripeti, se ta novica takoj v družini
razširi; vse se gnete krog nje in jo miluje.

Če odvzameš matico iz panja in se čebele ne mo¬
rejo nadejati nadomestka, bodisi ker ni zapustila
kraljičine zalege, bodisi ker v celicah ni delavskih
žerk, starih manj ko tri dni — zakaj vsaka delavska
žerka, še ne tri dni stara, se da s posebno prehrano
preobraziti v matično nimfo — če torej matico v takih
OKoliščinah zapleniš in odneseš daleč od domačega
panja in čebele to izgubo opazijo — večkrat minejo
dve do tri ure, da vse to izvedo, tako obširno jih
njih domovanje — tedaj zastane kmalu skoraj vse
delo. V nemar puste zalego, del družine blodi sem-
tertja po panju, iščoč svojo mater, druge izletavajo,
da bi jo kje zunaj našle. Venci delavk, zaposlenih
pri gradnji satja, se trgajo in ločijo; nabiralke medu
ne posečajo več cvetlic; straže pri žrelcu zapuščajo
svoje postojanke in tuje roparice ter vsakršne me¬
dene zajedavke, ki so za kak nepričakovan priboljšek
vedno na preži, svobodno prihajajo in odhajajo, ne
da bi se čebele za težko nabrani zaklad brigale. Ob¬
čina polagoma obuboža in se razljudi; nje prebivalke,

19  Gl. str. 5 in 4.

28

vse malodušne, kmalu podležejo tugi in bedi, četudi
jim zunaj poletje odpira vse svoje cvetke.

Če pa jim zopet daš njih matico, še preden jim
je nje izguba postalo nepopravljivo dejstvo in še
preden je radi te izgube demoralizacija pregloboko
segla — čebele so namreč kakor ljudje: nesreča in
obup, če dalj časa traja, jim zmeša pamet in po¬
kvari značaj — če jim torej po nekoliko urah vrneš
matico, ji pripravijo izredno genljiv sprejem. Vse se
krog nje gnetejo in kopičijo, lezejo druga preko
druge, jo mimogrede nežno božajo s tipalnicami, ki
vsebujejo dokaj še nepojasnjenih čutil, ji nudijo
medu in jo v gneči spremljajo do matičinega domo¬
vanja. Tedaj je red zopet vzpostavljen in zopet se
prične delo povsod od notranjih valilnic tja do
skrajnjih prizidkov, kjer je shranjen prebitek bere.
V črnih pramenih izletavajo nabiralke in se včasi
že v manj ko treh minutah vračajo, obremenjene z
nektarjem in obnožino. Roparje in zaplečnike pa
preženo ali pomore in v panju zopet zabrni tisti rahli,
značilni spev sreče, obenem iskren slavospev matici,
ki je zopet navzočna.

N a tisoče primerov imamo za to neomejeno po¬
žrtvovalnost in vdanost delavk do matice. V vsaki
nesreči, ki zadene to malo republiko, bodisi da po
človeški nasilnosti ali nevednosti propade ves panj
ali posamezni sati, bodisi da radi mraza, lakote ali
bolezni vsa družina pogine, ostane matica skoraj vse¬
lej do zadnjega čila, tako da jo najdeš živo pod
mrtvimi trupli njenih zvestih hčera. Vse jo varujejo,
ji lajšajo beg, jo ščitijo in krijejo s svojimi telesi,
hranijo zanjo najtečnejšo pičo in zadnjo kapljo
medu. Dokler je matica pri življenju, ne obide teh
„nedolžnih pivk rose“ malodušnost, četudi jih za-

29

dene še tolika nezgoda. Razderi jim dvajsetkrat za¬
pored satje, odvzemi jim zalego in živež, radi tega
še ne bodo obupavale nad bodočnostjo. Četudi je
med njimi smrt neusmiljeno kosila, četudi so sestra¬
dane in skrčene na tako majhno krdelce, da jedva
morejo svojo matico skrivati pred očmi sovražnikov,
vendar vzpostavijo red v svoji zgradbi, preskrbe si
zopet čim preje zalogo, si iznova razdele opravila,
kakor zahteva to njih nesrečno stanje — da je le
matica med njimi! Takoj zopet delajo s potrpežlji¬
vostjo, vnemo, previdnostjo in vztrajnostjo, kakršne
ne najdeš izlepa v prirodi ...

Da ne zapadejo obupu in da se vzdrži njih de-
loljubnost, pa ni edino to potrebno, da je matica
navzočna; zadostuje že, da ostavi ona ob svoji smrti ali
pri svojem odhodu v panju najskromnejšo nado na
potomstvo. ,.Videli smo“, pravi častivredni Langs-
t r o t h , 20  „družino, ki ni imela niti toliko čebel, da
bi se mogla z njimi pokriti ploskev desetih kvadratnih
centimetrov, a vendar si je hotela vzgojiti matico.
Cela dva tedna so upale, da jim to uspeje; končno,
ko se je bilo njih število skrčilo do polovice, se je
izlegla matica. Toda nje krila so bila tako krnjava,
da ni mogla leteti. A četudi je bila nesposobna, je
čebele niso nič manj spoštljivo negovale. Teden po¬
zneje je preostalo jedva še kupček čebel in končno po
nekoliko dneh je tudi matica poginila, zapustivši na
satju nekaj neutolažljivih nesrečnic."

S e eno okoliščino bi omenil, izhajajočo iz nasilnih
poskusov, ki jih izvajamo v svojem tiranskem
vmešavanju v življenje teh bednih, toda neomahljivih
junakinj, okoliščino, iz katere moremo dodobra spo-

20  Gl. str. 6.

30

znati slednji utrip njih otročje ljubezni in samo-
zataje.

Več ko enkrat sem si naročil iz Italije — tako
ravna vsak ljubitelj čebel — oplemenjene matice;
zakaj italijansko pleme je boljše, krepkejše in plo-
dovitejše kakor naše . 21  Pošiljajo jih v majhmn pre¬
luknjanih škatlicah in jim pridevajo nekaj hrane; k
matici zapro nekaj delavk, ki jih izbero izmed sta¬
rejših 22  čebel; starost čebel dokaj lahko spoznamo
po njih glajšem, tanjšem, skoraj golem trupu, zlasti
pa po krilih, ki so radi dela bolj ali manj obrabljena
in poškodovana. Tem sojetnicam pritiče naloga, da
matico na potovanju pitajo, goje in čuvajo. Često
se dogaja, da večina teh delavk na potu pogine; v
enem primeru so kar vse od lakote pomrle. Toda
vselej je ostala matica nepoškodovana in čila;
očividno je zadnja izmed spremljevalk poginila,
ko je svoji kraljici, simbolu dragocenejšega in po¬
membnejšega življenja kakor lastno, žrtvovala zad¬
njo kapl jico medu. ki jo je bila shranila na dnu svoje
medene golše.

Č lovek, spoznavši to stanovitno vdanost čebel, je
obrnil to spoznanje v svoj prid, uvažujoč pri tem
njih čudoviti smisel za občestvo, njih marljivost,
velikodušnost in brižnost za bodočnost. Tako se mu
je tekom nekaj let posrečilo, da je bojevite divje če¬
bele do neke stopnje udomačil, ne da bi se one tega

21  Prej je bila nekaka moda, da so italijanske matice
smatrali za najboljše plemenke, a sedaj italijanska čebela ne
uživa več takega slovesa, ne v Švici ne v Nemčiji ne v
Franciji, najmanj pa pri nas. Saj je naša (kranjska) če¬
bela tako odlične kakovosti, da jo že povsod rabijo za
izboljšanje plemena. Z italijansko čebelo bi našo pasmo le
pokvarili; sploh pa laška čebela pri nas ne uspeva.

22  Takim pošiljkam je treba dodajati mlade  čebele.

31

zavedele; zakaj one se ne vdajajo nobeni vnanji sili
in tudi v svoji nezavestni sužnosti se ravnajo edino
po svojih prirodnih zakonih.

Če imaš matico v oblasti, tedaj obvladuješ tako-
rekoč dušo in usodo panja. Po načinu, kako z matico
ravnaš ali kako se — bolje rečeno — z njo igraš,
moreš rojenje izzvati in ga pomnožiti, moreš ga pre¬
prečiti ali omejiti, moreš roje družiti ali razdvajati,
moreš izseljevanje družine uravnati. Vsekakor je ma¬
tica v bistvu nekak živ simbol, ki predstavlja kakor
vsi simboli neko manj vidno ali bolj splošno načelo;
čebelar se mora tega zavedati, če se noče več kakor
eni nepriliki izpostaviti. Sploh pa čebele nikdar ne
izgube z vidika, da vlada nad njihovo vidno, kratko-
živo kraljico druga, njih prava kraljica, nesnovna in
trajna: to je njih nepremenljiva višja ideja ...

B odi si s to višjo idejo kakorkoli, to pač stoji, da
čebele v svoji matici obožujejo bolj neminljivi
obstanek svojega rodu kakor matico samo. Čebele
niso niti malo čuvstvene; če se katera vrne z dela
tako težko poškodovana, da jo druge smatrajo za
nesposobno za nadaljnjo službo, jo brez usmiljenja
izženo. A vendar se ne more reči, da niso dovzetne
za neko posebno vrsto vdanosti do svoje matere:
izmed vseh drugih jo poznajo. Tudi če je stara, bedna,
onemogla, straže pri vhodu ne dovolijo pristopa drugi,
neznani matici, najsi bo še tako mlada, čvrsta in ro¬
dovitna. To je eno izmed osnovnih pravil njihove
policije, ki ga utegnejo le včasi prekršiti, ko je me¬
dena doba na višku; takrat spuste v panj tudi kako
tujo delavko, seveda če je dobro s prinosom obložena.

Čim pa postane matica popolnoma jalova, jo na-
domeste z eno izmed onih, ki so jih vzgojile v va-
lišču mladih matic. Kaj store v tem primeru s starko?

32

Ne ve se točno; toda včasi se čebelarju pripeti, da
najde na satju krasno matico v polnem cvetu mladosti,
prav v ozadju pa, v temnem kotičku, staro „majko“,
mršavo in hromo. Podoba je, da je v takem primeru
njih skrb, varovati starko pred mržnjo čile sotekmo¬
valke, ki misli le na njeno smrt; zakaj matici se med
seboj slepo sovražita, tako da z vsem srdom navalita
druga na drugo, če se znajdeta pod istim krovom.
Zato radi verjamemo, da pripravijo čebele stari ma¬
tici nekako skrito, tiho zavetišče, da tam v skromnem
kotičku mirno konča svoje dni.

S tem smo se zopet doteknili ene izmed tisočerih
zagonetk, ki jih krije to voščeno kraljestvo, in zopet
imamo priliko ugotoviti, da čebelske navade nikakor
niso fatalistične, ampak da se pokoravajo dokaj bolj
zamotanim zakonom, kakor so tisti, ki jih mi po svo¬
jem mnenju poznamo.

oda mi smo brezobzirni, ker vsak čas motimo pri-

rodne zakone, ki se morajo čebelam zdeti povsem
neomajni. Vsak dan jih spravljamo v položaj, v ka¬
kršnem bi bili mi sami, če bi nam kdo nagloma ukinil
zakone težnosti, prostora, svetlobe ali smrti.

Kaj store čebele, če jim s silo ali z zvijačo de¬
nemo še eno matico v panj? Po naravni poti se to ni
nikoli pripetilo, odkar so čebele na svetu, pač ker
skrbe za to straže pri žrelcu. One v tem primeru ne
izgube pameti, temveč znajo obe načeli, ki ju spoštu¬
jejo kakor božje zapovedi, spraviti v čudovit sklad.
Prvo načelo je: Materinstvo je edinstveno in se ne
sme nikdar kršiti, razen če je matica jalova; a tudi
v tem primeru le izjemoma. Drugo, še bolj čudovito
načelo, ki ga tudi ne smejo prekršiti, a se ga vendar
nekako po židovsko zvijačno ognejo, se glasi: Vsaki
kraljevski osebi pritiče nekaka nedotakljivost. Kaj

33

lahko bi bilo čebelam, da vrinjenko s tisoč strupenimi
želi prebodejo; pri tej priči bi poginila in njim bi ne
preostalo nič drugega, kakor da nje mrtvo truplo iz
panja odstranijo. Toda čeprav imajo svoje želo vedno
pripravljeno, da ga lahko sproti porabijo, kadar je
treba trote, sovražnike ali roparje moriti, vendar ga
nikoli ne iztegnejo proti matici, kakor ga tudi matica
nikoli ne porablja ne proti človeku ne proti živali
ne proti navadni čebeli. Ona potegne svoje kraljev¬
sko orožje, ki ni, kakor pri delavkah, ravno, temveč
zakrivljeno kakor turška sablja, samo v boju proti
sebi enaki protivnici, t. j. proti drugi matici.

Ni je čebele, ki bi se drznila, da bi neposredno
nase vzela krvavi umor kraljice. Zato se vselej, kadar
red in prospeh čebelskega ljudstva zahteva smrt matice,
prizadevajo, da dajo taki nasilni smrti vsaj videz na¬
ravne smrti: one razdrobe zločin na neskončno majhne
deleže v taki obliki, da postane umor anonimen, t. j.
brez krivca. Kako to napravijo? Vrinjeno matico „po-
vijejo“, to se pravi: vso jo zakrijejo in opletejo s svo¬
jimi telesi. Krog nje narede takorekoč živo ječo, v
kateri se jetnica ne more geniti, in tako jo drže ne¬
prenehoma štiriindvajset ur zajeto, dokler od lakote
ne umre ali se ne zaduši.

Če pa se med tem pojavi zakonita matica in se,
ker čuti tekmovalko, pokaže pripravljeno, da jo na¬
pade, se takoj razprostro gibljive stene te ječe; čebele
razširijo svoj krog okoli obeh nasprotnic in ne da bi
se zavzele za to ali ono stranko, prisostvujejo po¬
zorno, toda nepristransko temu izrednemu dvoboju.
Zakaj edino matica sme iztegniti želo proti matici,
samo ona, ki krije v svojem nedrju malone en mi¬
lijon življenj, ima očividno pravico, da z enim samim
bodljajem povzroči milijon smrti.

34

Toda če se spopad zategne in ostane brez uspeha,
če obe krivi želi zaman zdrkavata po kitinastih okle¬
pih, tedaj zgrabijo gledalke tisto kraljico, katera se
dela, kakor da bi rada ušla, bodisi zakonita ali tuja,
in jo zopet zagrnejo v šumno ječo dotlej, da se iznova
pokaže pri volji, da borbo še enkrat začne.

Tu je primerno dostaviti, da je ostala v številnih
poskusili, ki so se v tem pogledu vršili, vladajoča ma¬
tica skoraj vselej zmagovalka, bodisi ker jo navdaja
zavest, da je tu ona doma, in je zato bolj borbena in
podjetna kakor protivnica, bodisi da so čebele le v
trenutkih borbe nepristranske, da pa niso take pri
načinu, kako obe tekmovalki v ječo zagrinjajo. Zakaj
dozdeva se, da lastna matica te ječe ne prenaša po¬
sebno težko, dočim prihaja tujka iz nje skoraj vselej
vidno zdrozgana in oslabljena.

P reprost poskus pokaže bolje kakor vse drugo, da
morejo čebele svojo matico zopet spoznati in da
so ji resnično vdane.

Če vzamete matico iz panja, kmalu opazite, da se
pojavlja med čebelami nemir in poparjenost. Ko pa
denete po nekaj urah matico nazaj med družino, ji
vse hčerke prihajajo naproti in ji nudijo medu. Ene
ji delajo „špalir“ ob poti, koder se premika, druge
tvorijo s povešeno glavo in dvignjenim zadkom pred
njo velike negibne polkroge ter pri tem vztrajno brne:
brez dvoma pojo himno o srečnem povratku; to je po
njih dvorskem običaju slovesni poklon ali izraz naj¬
višjega ugodja.

Nikari ne mislite, da bi se dale čebele prevarati
s tem, da zakonito matico nadomestite s tujo! Jedva
se ta za nekaj stopinj z mesta premakne, že priteko
od vseh strani delavke, vse. ogorčene. Takoj jo ob¬
kolijo in spravijo v tesno ječo; pri tem poslu se do-

35

sledno izmenjavajo, dokler tujka ne umre. Zakaj v
takem izrednem primeru se skoraj nikoli ne dogodi,
da bi se živa rešila iz temnice.

Zato je za čebelarja posebno težko, da uvede novo
matico ali jo izmenja. Zanimivo je vedeti, do kake
opreznosti in do kako zamotanih zvijač se mora človek
zateči, če hoče svojo namero uveljaviti in te male
živalce prevarati. Kakor so bistroumne in žive ve¬
dno v dobri nadi, tako sprejemajo z genljivim po¬
gumom najbolj nepričakovane dogodke in vidijo v
njih, kakor se zdi, le neko novo, toda neizbežno mu¬
hasto igro prirode. Skratka: človek kljub vsej njih
opreznosti in obupnem neredu, ki ga povzroča s svo¬
jimi drznimi zvijačami, vedno računa s čudovito
praktičnim smislom čebel, z neizčrpnim zakladom nji¬
hovih zakonov in presenetljivih navad, z njih redo-
in miroljubnostjo, z njih smislom za splošnost, z
njih zaupanjem v bodočnost, z njih spretno odločnostjo
in z resnobnim, nesebičnim značajem, predvsem pa z
njih vztrajnostjo v vršenju dolžnosti...

K ar se tiče osebne vdanosti do matice — o čemer
sem že govoril in bi rad tu končal — je verjetno,
da obstaja, kakor je tudi gotovo, da jim ostane malo
časa v spominu. Če matico, ki je bila nekaj dni izven
panja, zopet deneš v njeno kraljestvo, jo razjarjene
hčerke na tak način sprejmejo, da se moraš požuriti,
če jo hočeš rešiti smrtonosne ječe, ki je običajna kazen
za nepoznano matico. Zakaj one so med tem imele
dovolj časa, da so kakih dvanajst delavskih celic pre¬
delale v matične, tako da bodočnost rodu ni več v
nevarnosti.

Njih vdanost torej raste ali peša v razmerju, ko¬
likor matica to bodočnost predstavlja. Tako moremo

3(i

videti, kadar opravlja deviška matica nevarno cere¬
monijo „svatovskega poleta“, da so njene podanice
zelo vznemirjene, češ, da bi jo mogle izgubiti; zato jo
na tem usodnem ljubezenskem poletu spremljajo v
daljavo. Tega pa ne store, če jim damo kos sata, ki
vsebuje celice z mlado zalego; zakaj s tem pridobe
nado, da si vzgoje drugo matico.

Ta vdanost pa se more prevreči v jezo in mržnjo,
če njih vladarica ne izvršuje vseh dolžnosti do tistega
namišljenega božanstva, ki bi se lahko zvalo „bodoče
občestvo" in ki ga one bolj živo pojmujejo kakor mi.
Dogodi se na primer, da čebelar iz raznih razlogov
prepreči matici rojenje in jo v panju zadrži s tem,
da nastavi pri žrelcu lesico, ki skoz njo vitke in
okretne delavke, nič hudega sluteče, lahko zlezejo, do-
čim bore sužnja ljubezni spričo svojega znatno de¬
belejšega in zajetnejšega trupa ne more skozi luk¬
njice. Ko čebele pri prvem izletu opazijo, da matice
ni ž njimi, se vrnejo v panj in nesrečno jetnico hudo
obdelujejo, pehajo in gnjavijo, ker jo pač dolže le¬
nobe ali pa jo smatrajo za malce slaboumno. Ko se
pri drugem izletu zopet pokaže nje slaba volja, na¬
raste njih jeza in izgredi proti njej postanejo res¬
nejši. Končno pri tretjem izletu pa smatrajo, da se je
matica svojemu poklicu in bodočnosti rodu docela iz¬
neverila. Zato jo za vedno obsodijo in zapro v kra¬
ljevsko ječo, da tam umre.

N i pa gotovo, da ne bi čebele, če bi se poskus z
omenjeno lesico dalj časa izvajal, končno pričele
to nepriliko pojmovati in jo po svoje preprečevati.
Saj so že marsikak drug poskus bistro pregledale in
se ž njim prav iznajdljivo okoristile. To velja n. pr.
o poskusu s premičnim satjem. S tem se čebele pri¬
morajo, da svoj odvišni med odlagajo v male, sime-

trično nastavljene predalčke. Še poučnejši pa je tisti
izredni poskus z umetnim satjem iz stisnjenega voska,
kjer so celice naznačene le s tankim tlorisom iz voska:
čebele takoj razumejo njih smotrenost in jih skrbno
nadalje zgrade v popolne celice, ne da bi pri tem
zaman trošile gradivo ali delo.

Ali ne najdejo čebele v vseh okoliščinah, ki se
jim kažejo kakor pasti, nastavljene od nekega zlo¬
hotnega in porogljivega duha, najboljše rešitve? Naj
navedem enega izmed takih pojavov, vsekakor nena¬
vadnega! Če se splazi v panj polž slinar ali miška in
tam pogine, kaj pač store čebele, da se iznebe mrliča,
ki bi v kratkem njih ozračje okužil? Če jim ni mo¬
goče, vrinjenca ven odnesti ali razkosati, ga povsem
metodično zapro neprodušno v pravcato grobnico iz
voska in lepeža, da se bizarno dviga med navadnimi
voščenimi zgradbami. Lani sem našel v nekem panju
kopico treh takih grobnih gomil, ki so bile, slično ka¬
kor celice v satu, med seboj ločene po skupni srednji
steni; tako so pri gradnji prištedile kar največ voska.
Razborite grobarice so jih bile napravile nad ostanki
treh majhnih polžev, ki jih je bil neki porednež
vtaknil v njih stan. Kadar gre za polža lupinarja, se
navadno zadovolje s tem, da mu odprtino lupine z
voskom zalepijo. Toda v tem slučaju, ko so bile lu¬
pine bolj ali manj strte, so smatrale za umestnejše,
da so vse tri skupaj z voskom prevlekle. In da bi se
pri žrelcu ne oviral izhod in prihod, so v tej napoto
delajoči gomili napravile v pravilnem razmerju ne¬
kaj preduhov, primernih ne samo za velikost čebel,
temveč tudi za trote, ki so malone dvakrat tako za¬
jetni kakor čebele.

Ta in naslednji primer dopuščata domnevo, da bi
se čebele nekega dne zavedele, zakaj jim matica ne
more skozi omenjeno lesico slediti. One imajo jako

38

zanesljiv čut za proporcije, sorazmernost in za pro¬
stor, ki je potreben za kretanje telesa. V krajih, kjer
se v množicah nahaja zoprni smrtoglavec (Acheron-
tia atropos), si ob žrelcu zgrade iz voska strebričke,
da ponočni ropar svojega debelega trupa ne more skoz
nje spraviti.

B odi dovolj tega! Sicer bi še dolgo ne končal, če bi
hotel navesti vse primere.

Da še enkrat povzamem vlogo in položaj matice,
moram reči, da je ona sužnje srce svoje družine, koje
razum — to so delavke — jo obkroža. Edina ona je
vladarica, a je obenem kraljevska služkinja, ujeta
čuvarica ljubezni in odgovorna nje poverjenica. Dru¬
žina ji služi in jo časti, ne da bi pri tem pozabljala,
da ni podložna njeni osebnosti, temveč le poslanstvu,
ki ga ona vrši, in usodi, ki jo utelešuje.

Prav težko bi se našlo človeško občestvo, čigar
ustava bi zavzemala tako znaten del teženj našega
planeta. Kje je demokracija, v kateri bi vladala po¬
polnejša in pametnejša neodvisnost, a istočasno sploš¬
nejša in smotrenejša podrejenost in v kateri bi bile
neizprosnejše in krutejše žrtve? ...

Bodisi kakorkoli, to stoji, da življenja v panju
ni smatrati za zgolj vrsto bolj ali manj prijetnih uric,
ki se smejo le toliko zatemniti ali zagreniti, kolikor
je to za obstanek rodu potrebno, temveč to življenje
je kakor ogromna skupna dolžnost, pravično med vse
razdeljena in za bodočnost usmerjena. Vsako bitje v
panju se mora za več ko polovici svoje sreče in svojih
pravic odreči. Matica se odpove dnevni svetlobi,
cvetnim čašam in svobodi, delavke pa se odreko lju¬
bezni, štirim ali petim letom življenja in materinski
sreči. Matici se možgani okrnejo skoraj na nič, dočim
se ji plodilni organi razvijejo do popolnosti, delav-

39

•i

kam pa se isti organi okrnejo v prid njihovi razbo-
ritosti.

Ne bi bilo prav, če bi kdo trdil, da se čebele kar
brez volje vsemu temu odrekajo. Res ne more de¬
lavka svoje lastne usode preminjati, toda določa jo
pri žerkah svojega delokroga; to so njene posredne
hčerke. Videli smo, da more iz vsake žerke, če se po
kraljevsko hrani in je primerno nastanjena, izleči
matica; slično pa se matičina žerka, če se ji premeni
hrana in se njena celica zmanjša, preobrazi v de¬
lavko. Ta čudovita izbera se vrši sleherni dan v zlatem
somraku v panju, ne slučajno na slepo srečo, nego
vodi jo neka modrost, koje iskrenost more le človek
zlorabiti; ta vedno budna modrost vodi čebele pri
vsem dejanju in nehanju. Če se nenadno pojavi v iz¬
obilju cvetje, če griči in livade zasinejo ob novi paši,
če je matica ostarela in ji pojema plodnost, če se je
družina pomnožila in se začuti v panju na tesnem,
takoj lahko opazite, da nastajajo v panju matičniki.
Prav iste celice pa razdero, če je paša slabša, kakor
se je obetala. Često jih sicer ohranijo dotlej, da
mlada matica izvrši svoj svatovski polet; toda takoj
jih razdenejo, čim se matica vrne, vlačeč zadaj s
seboj kot trofejo tisti nepobitni znak svoje opleme-
nitve.

V čem tiči ta modrost, ki tako vestno tehta seda¬
njost in bodočnost in ki je zanjo vse, kar je še ne¬
vidno, večje važnosti kakor vse drugo, kar se vidi?
Kje ima svoj sedež ta brezimenska razumnost, ki se
odreka in izbira, ki dviga in ponižuje, ki bi mogla iz
tolikega števila delavk narediti matice in iz toliko
matic narediti delavke? Rekli smo že na drugem me¬
stu, da v „duhu panju". Toda kje naj tega „duha“
iščemo, če ne v skupnosti delavk?

411

Da se o tem prepričamo, je bilo morda odveč, da
smo tako pozorno motrili navade v tej kraljevski re¬
publiki. Zadostuje že, da deneš pod drobnogled poleg
dokaj prazne lobanje matičine krasno glavo trotovo,
na kateri seva dvajset tisoč oči, in malo, neznatno,
skrbi polno glavico deviške delavke, in videl boš, da
se motajo v tej glavici zavoji najobsežnejših in naj¬
iznajdljivejših možganov. Le-ti so v vsem stvarstvu za
človeškimi najbolj zamotani, najnežnejši in najpopol¬
nejši, seveda na drugačni stopnji in z drugačnim ustro¬
jem. Kakor povsod v stvarstvu, kolikor ga poznamo,
tako je tudi tu: kjer se nahajajo možgani, tam je
avtoriteta, prava moč, modrost in zmagovitost...

S edaj se vrnimo k panju, kojega družina je izrojila,
ko je začula znamenje za odlet, ne da bi čakala
konca našega modrovanja.

V trenutku, ko se da to znamenje, se, dejal bi,
vsa mestna vrata istočasno z nenavadnim sunkom na
stežaj odpro in črna množica se ulije ali, bolje re¬
čeno, plane v dvojnem, trojnem ali četvernem togem,
drhtečem, nepretrganem pramenu , 23  ki se nato v
zraku razlije in razširi v šumečo mrežo, stkano iz
stotisoč sršečih prosojnih kril. Nekaj minut vihra ta
mreža nad panjem, čudno šumeč kot prosojna svile-
nina, ki jo tisoč in tisoč električno gibkih prstov brez
prestanka para in zopet stika. Valuje semtertja, ko-
l e ^ a  knkor jadro radosti, ki ga nevidne roke v zraku
sučejo, zvijajo in razvijajo od cvetk na zemlji gor
do sinjine neba... Končno se eno krilo povesi, a
drugo se dvigne, in štirje, v solncu se kopajoči konci
tega žarečega plašča se strnejo, da plovejo kakor

22  Teli pramenov je pač toliko, kolikor je odprtin v
panju (košnici); pri nas je običajno le ena.

41

4 *

čaroben prt pod nebom: roj se zopet dviga in razvija
v smeri tja proti lipi, hruški ali vrbi, da bi tam iz-
nova v sebe zagrnil posvečeno nositeljico bodočnosti.
Tam na veji se matica ustali, da je kakor zlat žebelj,
na katerega se blagozvočni valčki čebel drug za dru¬
gim obešajo, da jo ovijejo kakor z biserno tkanino,
iskrečo se od sijaja kril.

Nato vse utihne. Tisti bučni hrup in preteči prt,
ki se je kazal, kakor da je stkan iz nebrojnih gro¬
ženj in neskončne jeze, ta glušeča zlata toča, ki je
prej neprestano grozila nad vso okolico: to vse se
minuto pozneje pretvori v velik, krotek, miroljuben
grozd, viseč na veji in sestoječ iz tisočev drobnih ži¬
vih jagod, ki nepremično in strpljivo čakajo, da se
vrnejo čebele izvidnice, ki so odletele iskat novega
zavetišča.

o je prva stopnja rojenja; tak roj se imenuje

„prvec“. Tega vodi vselej stara matica. Roj se obesi
navadno na kako drevo ali grm v bližini čebelnjaka.
Matico teže njena jajčeca in tudi solnca ni vajena;
saj ga ni videla od svatovskega poleta sem ali od
lanskega rojenja. Zato si ne upa prav, da bi se po¬
gnala v širno ozračje; zdi se celo, kakor da se je
odvadila rabiti krila.

Čebelar počaka, da se roj zbere v kepo. Potem si
dene na glavo širokokrajnat slamnik — zakaj najne-
dolžnejša čebela gotovo piči, če zaide med lase, pač,
ker se tam čuti kakor v ječi ali v pasti — ter gre, če
ima količkaj izkušnje, brez obraznice in brez pajčo¬
lana, omočivši si golo roko do komolca v mrzli vodi , 24
do drevesa, močno potrese vejo, ki se je roj nanjo
obesil, in ga ogrene v preobrnjeni panj. Težko pade

24  Naši čebelarji ne ravnajo tako; pač pa je pripo¬
ročati, da čebelar takrat ni poten.

42

grozd na dno kakor zrel sad. Če pa je veja predebela,
pobira kepo z žlico in stresa te žive zajemke kakor
žitno zrnje, kamor hoče. Čebel, ki krog njega brne
in mu gosto zakrivajo obraz in roke, se mu ni treba
bati; saj to je petje njih pijanosti, ki ni prav nič po¬
dobno njih petju jeze. Tudi se ni bati, da bi se roj
razdelil, razpršil ali pobegnil. Dejal sem že: Danes
navdaja te tajnostne delavke praznična ubranost,
polna neomajne zaupljivosti. One so se danes poslo¬
vile od zakladov, ki so jih doslej čuvale, in ne po¬
znajo več svojih sovražnikov. Ne napadajo, ker so
same srečne; srečne pa so, ne da bi vedele, zakaj: one
vrše pač le svoj zakon ...

Roj ostane tam, kamor je padla matica, in če je
padla v panj sama,  krenejo vse čebele, čim za¬
znajo njeno prisotnost, v dolgih črnih pramenih k ma¬
terinemu zavetišču. Dočim večina njih v naglici no¬
ter dere, se zaustavlja druga množica na pragu novih
vrat in se zbira v tisto praznično kolo radosti, s ka¬
kršnim proslavljajo srečne dogodke v družini. Roj
takoj zavzame ta nepričakovani hram; čebele ga do
zadnjega kotička preiščejo; dobro si zapomnijo po¬
ložaj čebelnjaka, njega obliko in vnanjost ter si vse
vtisnejo v svoj mali, a razborni in zanesljivi spomin.
Skrbno si ogledajo značilne točke v okolici; novo
njih domovanje že obstoji v njih zvestem spominu,
njega osrednji prostor že živi v duhu in srcu vseh
novih prebivalk. Kmalu odmeva v novem domovju ob
navzočnosti matice visoka pesem ljubezni in delo se
pričenja.

V y

C  e človek roja ne ogrene, s tem zgodovina izletele
družine še ni končana. Roj obvisi toliko časa na
veji, da se vrnejo delavke, ki so bile na vse strani
odletele razgledovat in iskat bivališča takoj, ko se

43

je bilo rojenje pričelo. Druga za drugo se vračajo in
poročajo o svojem uspehu — zakaj ker ne moremo
prodreti v naziranje čebel, si moramo prizor, ki ga
opazujemo, pač po svoje, t. j. po človeško tolmačiti.
Verjetno se nam torej zdi, da družina pozorno posluša
njih sporočila. Ta jim očividno priporoča duplo v
drevesu, druga zopet hvali prednosti razpoke v sta¬
rem zidu, votline v skali ali zapuščene jame v zemlji.
(Šesto se zgodi, da roj okleva in se do naslednjega dne
pomišlja. Končno dosežejo sporazum, da zatočišče so¬
glasno odberejo. V danem trenutku prične vsa kepa
gomezeti, mrgoleti, se deliti in razsipati: v silnem,
vztrajnem poletu, ki ne pozna nobene ovire več, od-
šumi ta drhteči oblak preko plotov in mej, preko žit¬
nih in lanenih polj, preko stogov, ribnikov, vasi in
rek v premi smeri proti izbranemu cilju, ki je često
jako oddaljen.

Prav redko jih more človek slediti na tej drugi
stopnji njih poleta. Vrnejo se v naročje prirode in mi
izgubimo sled njih nadaljnje usode.

edaj poglejmo, kaj počenja roj v panju, ki ga je

čebelar vanj ogrebel. Najprej pa se spomnimo
žrtve, ki jo je doprineslo petdeset tisoč delavk, ki
jim po izreku R o n s a r d a 25  „blago srce bije v
drobnem trupu“. Občudujmo srčnost, s katero iznova
pričenjajo življenje v pušči, v kakršno so pravkar
prišle. V nemar so pustile bujno, bogato domovanje,
kjer so se bile rodile, kjer jim je bil varen obstanek

25  Pierre de Ronsard (1525—1585), francoski pesnik,
najslavnejši mož svoje dobe.

III.

Novi dom.

44

zagotovljen, kjer je vse tako čudovito urejeno, kjer
so se spričo soka vseh cvetlic, nabranega v solnčni
dobi, pretnjam zimskega mraza lahko smehljale. Tam
so zapustile na tisoče hčerk, ki jih ne bodo nikoli več
videle, še spečih na dnu voščenih zibelk. Razen veli¬
kanskega zaklada voska, zadelavine in cvetnega prahu
(peloda), ki so ga tam nakopičile, so ostavile več ko
stoindvajset funtov medu; to pomeni več ko dvanaj-
sterno težo vse družine, skoraj šeststotisočkratno
težo posamezne čebele. To bi za človeka značilo dva¬
inštirideset tisoč ton živil, torej celo brodovje , 20  na¬
polnjeno z najdragocenejšimi in najtečnejšimi živili,
kar jih poznamo: zakaj med je čebelam neke vrste
življenski lek, nekak krepilen sok, ki ga telo ne¬
posredno in skoraj brez ostanka prebavi in svojemu
organizmu priliči.

V novem domovanju pa ne najdejo ničesar, ne
kapljice medu, ne trohice voska, ničesar, po čemer
bi se ravnale in na kar bi se oslonile. Pusta je ta
golota neizmerne stavbe, ki ima le streho in prazne
stene. Te gladke stene krijejo zgolj temo in na vrhu
se velikanski obok sloči nad praznino. Toda čebela
ne pozna nekoristnega žalovanja ali kesanja. Bridka
izkušnja, ki bi vsako drugo srčnost potlačila, njene
vneme prav nič ne krči, nasprotno: še povečuje jo.
Jedva si panj postavil na svoje mesto, že prične v
njem zmeda, ki je nastala po hrupnem padcu, upadati
in v mrgoleči množici opaziš neko razločno in po¬
vsem nepričakovano razdvajanje. Večina čebel pri¬
čenja kakor vojska, ki se pokorava točnemu povelju,
v gostih vrstah laziti kvišku po navpičnih stenah.
Dospevši do vrhnjega svoda, se prve s krempeljci
prednjih nog obesijo na strop, druge, ki pridejo za

26  42.000 ton znaša 4200 tovornih vagonov po 10 ton,
t j. ok. 100 tovornih vlakov.

45

temi, se obesijo na zadnje noge prednjih in tako za¬
pored, da nastanejo iz čebel dolge verige, ki služijo
množici, ki še vedno navzgor leze, kakor mostiči. Te
verige se množe, jačijo in zapletajo, da nastanejo
venci, ki se s tem, da vedno večja množica nepre¬
trgoma po njih navzgor leze, končno pretvorijo v
gost trivoglat zastor, ali bolje rečeno, v nekak strnjen
stožec, kojega vrh je pripet na najvišjo točko kupole
in se proti osnovni ploskvi širi navzdol do polovice
ali dveh tretjin celotne višine košnice. Čim je zadnja
čebela, ki se po notranjem klicu čuti v to skupino
pozvano, dospela na ta v temi viseči zastor, vse gi¬
banje polagoma zamre in ta čudežni stožec čaka ure
in ure v pobožni tišini in v nekaki meniški zamak¬
njenosti, da se končno pojavi misterij: izločanje
voska.

Druge čebele pa, to so vse tiste, ki so ostale na
dnu košnice, pregledujejo poslopje in pričenjajo
nujne opravke, ne da bi se udeleževale pri tvorbi
čudovitega zastora, ki mu iz gub že pričenja kapljati
zagonetni dar. Skrbno snažijo tla in odnašajo venkaj
uvele liste, pezdirje, zrnca peska, vse kos za kosom;
zakaj njih smisel za čistočo meji že na blazno strast.
Če jih sredi zime trajen mraz predolgo zadržuje, da
bi opravile — po čebelarsko povedano — svoj „tre-
bilni izlet", rajši kupoma poginejo kot žrtve strašnih
črevesnih bolezni, kakor da bi morale panj onesna¬
žiti. Le troti so nepoboljšljive nesnage, ki brez sramu
gnusijo satje z blatom; delavke so primorane, da
neprestano za njimi čedijo.

Čim so v panju vse počistile, prično čebele iste
neposvečene skupine, ki se ne vmešava v tajnostno
delovanje visečega stožca, skrbno zadelovati spodnji
notranji rob novega domovanja. Nato pregledajo vse
razpoke ter jih izpolnijo in zamaše z zadelavino;

46

končno vse stene od zgoraj do tal pološčijo. Pri žrelcu
postavijo straže in kmalu izleta jo prve delavke na
piano, odkoder se vračajo, obložene z nektarjem in
cvetnim prahom.

P reden razgrnemo gube tajinstvenega zastora, si
poskusimo predočiti, koliko umnosti mora naša
mala begunska družina razviti in kake bistrosti po¬
gleda, kake preudarnosti in marljivosti je treba, da
si novo zavetišče primerno urede, da osnujejo načrt
za udobno domovanje in označijo prostor za vse
zgradbe, ki jih je treba čim štedljiveje in čim
hitreje postaviti. Zakaj matici se mudi jajčeca leči;
nekaj jih je že kar na tla izpustila. Razen tega se v
tem labirintu raznih zgradb, ki so doslej šele v duhu
zamišljene, ne smejo prezreti zakoni ventilacije, sta¬
bilnosti in solidnosti, odpornost voska, lastnosti živil,
ki se bodo spravljala v zaloge, zložnost dohodov in
prelazov, misliti je treba na navade in udobnosti ma¬
tice i. t. d. Še več drugih problemov prihaja v poštev;
njih naštevanje bi predolgo trajalo.

Oblika bivališč, ki jih daje človek čebelam, je
kaj različna: od votlega drevesa ali lončene cevi, ka¬
kršno rabijo v Afriki in Aziji, in od klasične slam¬
nate košnice, postavljene sredi gošče solnčnic in
vrtnic pod okni ali na vrtovih, tja do pravcatih tvor-
nic današnjega „mobilnega" čebelarstva, v katerih se
kopiči cesto nad stoinpetdeset kilogramov medu v
treh ali štirih gredah satov, druga nad drugo. Pre¬
mične satnike, težke od polnega satja, pritrdiš v
trcalnico in s pomočjo sredobežne sile iztrcaš ves
sladki donos; nato pa jih deneš zopet nazaj na svoje
mesto, prav kakor vzameš ip zopet spraviš knjigo v
lepo urejeni knjižnici.

47

Človeška samovoljnost ali dobičkoželjnost spravi
torej lepega dne tak poslušni roj v eno tistih zamo¬
tanih domovanj. Mali „muhi“ se je treha tu šele
znajti, da se orientira in prilagodi načrtom, ki jim
sila razmer ne dopušča, da bi ostali nepremenljivi.
V tem nenavadnem prostoru je treba določiti položaj
zimskih zalog, ki ne smejo priti izven okrožja toplote,
ki jo še napol otrpla družina proizvaja. Treba je
odrediti prostor, kamor sodijo celice za zalego; ta
mora biti, če se hočejo izogniti nesreči, malone ne¬
spremenljiv, ne previsoko, ne pregloboko, ne pre¬
blizu, a tudi ne predaleč od žrelca. Roj je n. pr. prišel
iz votline podrtega drevesa, kjer je bil samo en dolg,
vodoraven hodnik, ozek in tesen — zdaj pa se znajde
v zgradbi, visoki ko stolp, ki se ji strop izgublja v
temi. Ali vzemimo navadnejši primer! Roj je bil
vajen skozi stoletja živeti pod slamnatim krovom
naših kmetiških košnic, a glej, zdaj ga vselijo v ne¬
kako omaro ali kovčeg, ki je tri- ali štirikrat večji
kakor njega rojstni dom, med omrežje satnikov, ki
vise drug nad drugim, zdaj vzporedno, zdaj pravo¬
kotno proti žrelu, ter tvorijo skupaj mrežasto ogrodje,
ki zakriva vse stene novega bivališča.

A  vse to jih nič ne moti. Ni znano, da bi se bil
roj odrekel delu ali da bi mu bile nenavadne
okoliščine vzele pogum ali ga zbegale, samo da bi¬
vališče, ki se mu nudi, ni po smradu okuženo in da
ni povsem nepripravno za bivanje. A tudi v takem
primeru jim ne upade pogum in se ne odpovedo
dolžnosti. Roj kar gladko zapusti negostoljubno za¬
vetišče in si gre iskat boljše sreče kje drugje, četudi
daleč odtod.

Tudi ne smemo trditi, da bi se roj dal kedaj do
tega pripraviti, da bi vršil kako nesmiselno ali ne-

48

smotreno delo. Nikoli se ni ugotovilo, da so čebele
izgubile glavo, da ne bi vedele, kaj naj ukrenejo,
niti da so kaj na slepo srečo poskusile ali da so gra¬
dile spačeno ali neprilično domovanje. Ogrebi jib v
votlo kroglo, v kockasto ali piramidasto posodo, v
valjasto ali voglato košnico, v ravno ali spiralno
zavito cev, in poglej jih nekaj dni pozneje, ko so se
udomačile: videl boš, da se je ta čudna množica ma¬
lih, neodvisnih, mislečih glav neposredno zedinila in
si brez oklevanja izbrala najpripravnejšo in često
edino porabno točko v nenavadnem bivališču, in vse
to po neki metodi, koje načela so nespremenljiva in
njih posledice očitne ...

Kadar spraviš čebele v kak velik, iz deščic zbit
panj s satniki, jemljejo te satnike le toliko v poštev,
kolikor jim morejo služiti za izhodišče ali oporišče
pri gradnji satovja... Če pa je čebelar z ozkim vo¬
ščenim trakom obrobil gornji rob satnikov, tedaj
čebele takoj razumejo ugodnost, ki jim jo tako pri¬
četo delo nudi; ta trak natančno obdelajo ter ozna¬
čeni načrt z lastnim voskom metodično pravilno na¬
daljujejo. Prav tako — in to se često dogaja pri da¬
našnjem intenzivnem gospodarstvu — če vse satnike
v panju od zgoraj do spodaj opremiš s ploščami
stisnjenega voska, tedaj čebele ne izgubljajo časa, da
bi gradile od strani ali počez in da bi po nepotrebnem
vosek tratile, temveč, ker najdejo delo napol priprav¬
ljeno, se zadovolje s tem, da vsako v vosek vtisnjeno
celico poglobe in podaljšajo ter popravijo tista me¬
sta, kjer se umetni sat oddaljuje od strogo vertikalne
smeri. Na ta način si zgrade v manj ko enem tednu
tako razkošno in udobno zgrajen hram, kakor je bil
tisti, ki so ga nedavno ostavjle. Če bi pa bile same
na svoje delo navezane, bi potrebovale dva do tri

49

mesece, da bi iz belega voska zgradile isto množico
zakladnic in celic . 27

P odoba je, da ta zmožnost prilagodovanja znatno
presega meje instinkta. Sploh pa ni nič bolj svoje¬
voljno kakor tisto razlikovanje med instinktom in
inteligenco. Sir John Lubbock , 28  ki je pri
opazovanju mravelj, os in čebel dognal prav zanimive
izsledke, je morda radi svoje malce pristranske za¬
vzetosti za mravlje, ki jih je natančneje opazoval,
jako nagnjen, da bi čebelam odrekel vsakršno zmož¬
nost razločevanja in razumevanja v primerih, ko ne
prihaja v poštev njih spretnost za običajne opravke.
Vsak opazovalec pač hoče, da je žuželka, katero on
opazuje, inteligentnejša in zanimivejša kakor druge.
V dokaz za svojo trditev navaja Lubbock  poskus,
ki si ga lahko vsak sam napravi.

Deni v steklenico kake pol dvanajsterke muh in
prav toliko čebel, nato položi steklenico vodoravno
in obrni dno proti oknu v sobi! Čebele se bodo ure
in ure ubadale, da bi našle na steklenem dnu kak
izhod; končno umro od utrujenosti in gladu. Muhe
pa se v tej ječi v manj ko dveh minutah izmuznejo
na nasprotni strani skozi grlo steklenice na prosto.

Lubbock  iz tega sklepa, da je razum čebel
skrajno omejen in da je muha, ker se zna iz pasti
rešiti, dokaj spretnejša. Temu zaključku pa se da v
marsičem prigovarjati. Obrni izmenoma zdaj dno,
zdaj grlo steklenice proti svetlobi, če hočeš dvajset¬
krat zapored, in čebele se bodo istočasno dvajsetkrat

27  V katerem času si stavbo zgrade, zavisi predvsem
pač edino od obilice in kakovosti paše.

28  Sir John Lubbock (izg. Lobbok) ( 1834 — 1913 ), angle¬
ški bankir in prirodoznanec, ki je proučeval življenje
mravelj, čebel in rastlin ter razvojno zgodovino človeške
kulture.

50

okrenile proti dnevni svetlobi. To, kar jih v očeh an¬
gleškega učenjaka v nič devlje, je njih ljubezen do
svetlobe; a v tem tiči njih zdravi razum. Oči vidno si
predstavljajo, da prihaja rešitev iz ječe pač od tiste
strani, kjer je najbolj svetlo, in po tem se ravnajo
povsem dosledno in logično, preveč logično. One ne
vedo nič o čudu, kakršno je zanje steklo: zdi se jim
pač kot nepričakovano neprodiren zrak, kakršnega
sicer ni v prosti naravi, in to zagonetno oviro morejo
tem manj pojmovati, čim inteligentnejše so. Bedaste
muhe pa brenče kar na slepo po steklenici, ne da bi
se brigale za logiko svetlobe in zagonetko stekla, ter
se končno zalete v prilično grlo, da se skoz nje rešijo.
Ubogi na duhu imajo pač večkrat srečo, da se otmo
tam, kjer modrejši poginejo.

Isti prirodopisec nudi še drug dokaz za nedostatno
inteligenco čebel, sklicujoč se pri tem na častivred¬
nega amerikanskega čebelarja Langstrotha.  „Ker
muha", pravi Langstroth,  „ni ustvarjena, da bi
živela od cvetk, temveč je navezana na snovi, v ka¬
terih bi lahko utonila, se oprezno usede na rob po¬
sode, ki vsebuje tekoče živilo, in tam previdno sreb¬
lje, dočim se uboga čebela strmoglavo vanje zaleti in
tam kmalu pogine. Nesrečna usoda čebel pa ne za¬
držuje njih sester, da ne bi, čim se isti vabi približajo,
sedale na mrtva trupla in na umirajoče; in kmalu
jih doleti ista žalostna usoda.

Nihče ne more te njih „blaznosti" prav doumeti,
če ni videl slaščičarne, ki se vanjo nikdar site čebele
kar v gručah vsipljejo. Videl sem jih na tisoče, ki
so na vroč sladkor sedale in vse v sladkem sirupu
potonile. Tla so bila pokrita s čebelami, okna od njih
potemnela: ene so se plazile, druge so letale, druge
zopet so bile tako oblepljene, da niso mogle ne laziti
ne leteti. Niti ena izmed desetih ni mogla ukradenega

51

plena domov odnesti, a vendar je bilo ozračje polno
novo priletajočih, a prav tako vrtoglavih kakor prve.“
Tudi iz tega pojava se ne more nič več sklepati,
kakor sklepa nadčloveški opazovalec o mejah člo¬
veškega razuma, če proučava alkoholsko razdejanje
med človeškim rodom ali moritev na bojnem polju.
Položaj čebele je v primeri s človeškim prav po¬
seben: ona je ustvarjena, da živi v nebrižni in ne¬
zavestni prirodi, ne pa ob strani izjemnega bitja, ka¬
kršen je človek, ki ruši njene prirodne zakone in
povzroča njej nedoumne pojave. V prirodi sami bi
bil tak brezglavi dogodek, ki ga omenja Langstroth,
le tedaj možen, če bi se po kateremkoli slučaju raz¬
bilo drevesno duplo, polno medu. Toda tu bi za čebele
ne bilo opasnih steklenih šip, ne gostega sirupa, ne
kipečega sladkorja in zato tudi ne mrličev. Pretile bi
jim le tiste nevarnosti, ki prete vsaki živali, kadar
si išče plena ...

redi čudežev njih marljivosti, urejenosti in saino-

zatajevanja nas pa ena okoliščina vendar nena¬
vadno dirne in naše občudovanje malce škrati: to je
njih nebrižnost napram nesreči in smrti lastnih to¬
varišic. V čebelnem značaju se kaže nenavadna raz¬
dvojenost. Dokler so doma v panju, se imajo vse rade
in druga drugo podpirajo; tako so složne kakor blage
misli v taisti duši. Če raniš eno, bi se jih maščevalo
tisoč, da poplačajo krivico. Zunaj panja pa se več ne
poznajo. Pohabi, zdruzni — ali bolje: ne stori tega,
ker bi bilo preokrutno in ne bi imel nobene koristi
od tega — toda recimo, da si na satu nekaj korakov
od panja poškodoval ali stisnil kakih deset, dvajset
do trideset čebel iz istega panja; tedaj tiste, ki niso
prizadete, ne bodo niti glave okrenile, temveč bodo
z jezičkom, fantastičnim ko kineško bodalce, nadalje

52

srkale sok, ki je zanje večje vrednosti kakor življe¬
nje. Prav nič se ne zmenijo za tiste, ki v zadnjih
utripih umirajo; bolestni kriki jih ne ganejo. In čim
sat izpraznijo, se spravijo še nad mrliče, da posreb-
ljejo med, ki se drži mrtvih, in da tako ničesar ne
izgube. Povsem mirno se vzpenjajo po mrličih in ra¬
njencih, ne da bi jih navzočnost onih vznemirjala,
niti da bi hotele ranjenim pomagati.

Čebele nimajo pojma o nevarnosti, v katero se
podajajo, kajti smrt, ki se širi krog njih, jih prav
nič ne razburja, niti nimajo trohice čuta za solidar¬
nost ali sočutje. Čebela ne pozna strahu in nič na
svetu je ne plaši razen — dima. Zunaj panja jo je
sama dobrodušnost in pomirljivost; vsemu se umakne,
kar ji je na poti, in kaže, da se ne briga za to, kar
se je neposredno ne tiče. Čuti se, dejal bi, kakor član
vesoljstva, ki je last vseh, kjer ima vsak pravico do
svojega prostorčka, kjer morajo vsi biti obzirni in
miroljubni. Če ji kaj preti, se umakne, toda nikoli
ne pobegne. — Drugače pa se ponaša v panju: tam
se ne omejuje zgolj na pasivno preziranje nevarnosti,
tam se požene z nečuveno silovitostjo na vsako živo
bitje: na mravljo, leva ali človeka, ki se je drznil
dotakniti se „svete skrinje". Imenujmo ta pojav,
kakor nam kaže naša duševna ubranost: jezo, bes¬
nost ali junaštvo ...

T)reostaja še, da ugotovimo, na kak način se čebele
A med seboj razumevajo. To stoji, da se razumejo;
zakaj občestvo, tako mnogoštevilno, čigar opravki so
tako različni in obenem čudovito skladni, bi ne moglo
obstajati, če bi bilo toliko tisoč članov obsojenih na
molk in duševno osamljenost. Morajo torej imeti
zmožnost, da svoje misli in občutke priobčujejo, bo¬
disi s pomočjo glasovnega izražanja (akustično), bo-

diši, kar je verjetnejše, s pomočjo nekakega tipalnega
občevanja ali magnetičnega dojmovanja, ki izhaja
morda iz čutil in iz lastnosti snovi, nam še docela
neznanih. Sedež te intuicije utegne tičati v zagonetnih
tipalnicah, 29  ki otipavajo in čutijo temo in ki po
mnenju nekega angleškega prirodopisca vsebujejo
pri delavkah po dvanajsttisoč tipalnih dlačic in po
pettisoč vonjalnih duplinic.

Da se sporazumevajo ne samo o svojih običajnih
opravkih, temveč da imajo tudi vsi izredni pojavi
označbo v njih jeziku, se razvidi iz tega, da se vsaka
novica, dobra ali slaba, navadna ali nadnaravna, v pa¬
nju takoj razširi, n. pr. če se je izgubila ali povrnila
matica, če se je zrušil sat, če je vdrla v panj sovraž¬
nica, če se je vrinila tuja matica, če se bliža roj
roparic, če so našle kak zaklad i. t. d. Pri vsakem
dogodku se čebele drugače vedejo in drugače brne
in sicer tako značilno, da izkušen čebelar lahko ugane,
kaj se v somraku panja dogaja in kaj družino vzne¬
mirja. Če pa hočeš imeti še očitnejši dokaz, opazuj
čebelo, ki je zasledila kapljice medu, razlitega na
polici pri oknu ali na voglu mize. Najprej srka sama
tako hlastno, da ji moreš povsem mirno, ne da bi se
dala motiti, oprsje označiti z majhnim barvnim zna¬
kom. Toda ta pogoltnost je le navidezna: zaužiti med
ne pride v njen pravi, takorekoč osebni želodec,
nego ostane v medeni golši, v prednjem želodčku, ki
je takorekoč želodec skupnosti. Čim je ta mešiček
napolnjen, čebela odleti, toda ne v premi smeri na
vrat na nos, kakor bi to storil metulj ali muha. Na¬
sprotno: nekaj trenutkov frči navzad, brneč naprej
in nazaj ob oknu ali okrog mize, z glavo obrnjena
proti sobi; pri tem si ogleduje položaj in si vtisne v
spomin mesto, kjer leži sladki zaklad.

29  Gl. opombo na str. 22.

54

Nato se vrne v panj, tam izprazni svoj plen v
založno celico in se v treh ali štirih minutah zopet
vrne, da si vzame novo breme s tiste blagodarne po¬
lice. Vsakih pet minut je zopet tu, dokler je še kaj
medu: brez prestanka, brez odmora je na poti z okna
v panj in iz panja na okno, tudi do mraka, če je
treba.

N očem olepševati resnice, kakor često delajo tisti,
ki o čebelah pišejo. Opazovanja te vrste donašajo
korist le tedaj, če so povsem iskrena in resnična. In
človeka, ko dospe do neke starosti, bolj veseli, da
pove kaj resničnega, kakor da pripoveduje prazne
bajke, ki utegnejo le presenečati.

Priznavam torej, da so se z znakom obeležene
čebele večkrat same brez spremljevalk vrnile. Iz
tega sklepam, da so med njimi pač slične razlike v
značaju kakor med ljudmi: ene so molčeče, druge pa
brbljave. Nekdo, ki je mojim poskusom prisostvoval,
je pripisoval največ njih sebičnosti ali pa ničemur-
nosti kot vzrok, da nočejo izdati vira svojega bo¬
gastva ali da ne marajo s kako tovarišico deliti slave
tega uspeha, ki ga mora družina smatrati za nekaj
izrednega. To so res grdi nedostatki, ki ne pričajo o
tistem iskrenem in vedrem ozračju, ki sicer vlada v
hramu tisočerih sester.

Vendar se pa tudi dogaja, da se čebela, ki ji je
bila sreča tako mila, vrne k medu v spremstvu dveh
ali treh tovarišic. Znano mi je, da je S i r John
L u b b o c k 80  v dodatku k svojemu spisu „Ants, Bees
and Wasps“ („Mravlje, čebele in ose“) podal natančne
opazovalne tabele, iz katerih se more posneti, da sko¬
raj nikoli ne sledi druga čebela tisti, ki kaže pot. Ne

30  Gl. str. 50.

55

vem, kateri vrsti čebel je učeni prirodopisec posve¬
čal svojo pozornost. Na podlagi lastnih tabel, ki sem
jih skrbno sestavil in uporabil vse varnostne mere,
da ne bi čebel naravnost vabil vonj medu, sem ugo¬
tovil, da je izmed desetih primerov povprečno v šti¬
rih pripeljala ena čebela še nekaj drugih s seboj.

Nekega dne sem dobil majčkeno italijansko če¬
belo, ki sem ji oprsje označil z liso modre barve. Po
drugem izletu se je vrnila z dvema sestricama; te dve
sem ujel, prva pa je zopet odletela in se vrnila v dru¬
žbi treh tovarišic. Te sem istotako ujel in zaprl, in
tako je šlo dalje ves popoldan, da sem končno štel
osemnajst jetnic. Torej je ona italijanka sporočila
sladko novico vsaj osemnajstim čebelam ...

P ri takih poskusih boste opazili, da tovarišice, ki se
ravnajo po geslu „slepe sreče", ne lete vselej
skupaj, ampak da priletavajo posamezne v presled¬
kih več sekund... Ali lete čebele proti zakladu, ki ga
je odkrila prva čebela, kratkomalo po sledi prve ali
jih ona morda tja odpošilja, dajoč jim navodilo in
popis kraja, kjer morejo nato same zaklad najti? —
Poskusil sem, da to doženem: sicer nisem dosegel
povsem točnih izsledkov, vendar bi se dala doseči
bolj zanesljiva gotovost, če bi se poskusi bolje zasno¬
vali in če bi bile okoliščine prikladnejše.

Moja letoviška delavnica se nahaja v prvem nad¬
stropju nad dokaj visokim pritličjem. Kadar cveto
lipe in kostanji, se dvigajo čebele do višine prvega
nadstropja, kar drugače ni njih navada. Več ko en te¬
den, preden sem pričel opazovati, sem pustil na mizi
ležati kos sata z odprtimi celicami; toda vonj medu
ni privabil niti ene čebele k sebi. Nato vzamem iz ste¬
klenega panja, postavljenega blizu moje hiše, itali¬
jansko čebelo, ponesem jo v svojo delavnico, denem

50

jo na medeni sat in jo, ko se je gostila, zazname-
nujem.

Čim se je nasitila, odleti in se vrne v svoj ste¬
kleni grad; jaz grem za njo in opazim, kako se med
množico žurno kreta, kako pomalja glavo v prazno
celico, odlaga vanjo prineseni med in se zopet na pot
odpravlja. Prežal sem nanjo: ujamem jo, čim se po¬
javi na bradi. — Dvajsetkrat zapored sem ta poskus
ponovil; vselej sem vzel drugo čebelo in vsakikrat
sem vrnivšo se zaprl, tako da druge niso mogle po
njenem sledu leteti. Da bi varneje ravnal, sem posta¬
vil pri žrelcu prozorno škatlico, razdeljeno v dva
predelka. Kadar je zaznamenovana čebela sama  izšla,
sem jo enostavno zaprl, kakor sem bil to storil s prvo;
nato sem hitel v delavnico čakat onih delavk, katerim
je utegnila ona svojo novico priobčiti. — Ako pa je
izšla v družbi ene ali dveh čebel, sem jo pridržal za¬
prto v prvem predelku in jo tako ločil od njenih to¬
varišic; spremljevalki pa sem obeležil z drugačno
barvo, jima dal prostost, zasledujoč ju z očmi. Če bi
si bile med seboj kaj priobčile, bodisi z glasom, bodisi
magnetično, ter si naznačile orientacijo, je jasno, da
bi bil moral nato v svoji delavnici najti izvestno šte¬
vilo čebel, ki so se na omenjeni način na pot odpra¬
vile. A priznati moram, da sem našel le eno, ki je
prišla na nastavljeni sat. Vpraša se, ali se je le-ta
ravnala po navodilih, ki jih je dobila v panju, ali pa
je bil zgolj slučaj? Moje opazovanje je bilo, kakor
že rečeno, nedostatno, ker mi okoliščine niso dopu¬
ščale, da bi bil poskuse nadaljeval. Nato sem izpustil
čebele, ki so bile v škatlici priprte, in takoj je navalila
v mojo sobo šumeča množica, kateri so one na svoj
lastni način pokazale pot do zakladnice.

o*

o takih in sličnih poskusih, četudi nepopolnih,

smemo upravičeno domnevati, da so čebele med
seboj v duševnih odnošajih, ki izražajo več kakor
samo „da“ ali „ne“. Treba si je le predočiti tisto gan¬
ljivo skladnost njih dela v panju, tisto presenetljivo
razdelitev opravkov in redno izmenjavanje pri delu.
Tako n. pr. sem često ugotovil, da so bile nabiralke,
ki sem jih bil pri zjutranjem izletu označil, popoldne
— razen če cvetje ni preveč medilo — zaposlene pri
zibelkah, da so jih ogrevale in zračile; druge zopet sem
našel med množico, visečo v tistih čudovitih verigah
voskaric in klesaric. Tudi sem opazil, da so delavke
skoz eden ali dva dni trajno donašale cvetni prah, na¬
slednjega dne pa edino le nektar, ali pa narobe.

Še neki pojav naj omenim; tiče se delitve dela...
Vsako jutro ob solnčnem vzhodu, ko se ob zori od¬
poslane poizvedovalke vračajo, prejme prebujajoča
se družina prve novice od zunaj: „Danes cveto lipe
ob jarku“, ali: „Bela detelja se svetlika iznad trave
ob poti“, ali: „Kadulja se že odpira na livadi; lilije in
resede se pote od peloda." Le hitro! Zdaj se mora vse
potrebno odrediti, delo nujno razdeliti! Pettisoč naj¬
krepkejših poleti gor na lipe, tritisoč mlajših oživi
medeno deteljo. Te-le so včeraj srkale nektar iz cvet¬
nih čaš, danes naj njih jezički in žleze medene golše
počivajo; zato pa naj nabirajo rdeči prah na resedi,
one tam pa naj obere rumene prašnike velikih lilij!
Tudi to mora biti ločeno; nikdar ne bo ista čebela na¬
birala in mešala peloda različne barve ali različne
vrste. Metodično prebiranje krasne vonjive moke po
barvnih odtenkih in po izvoru je eno izmed najvaž¬
nejših opravil v panju.

Tako daje neki skriven duh povelja in kmalu
prihajajo delavke na svetlo v dolgih pramenih; vsaka
odleti naravnost po svojem poslu ... „Zdi se“, pravi

58

francoski čebeloslovec de Layens,  „da so čebele
natančno poučene o kraju, o medenosti in oddaljeno¬
sti vseh rastlin v okolišu svojega čebelnjaka. Če si
zapomniš razne smeri, v katere nabiralke odletavajo,
in če moreš podrobno opazovati bero na različnih
rastlinah, boš doznal, da se delavke sorazmerno po-
razdele po cvetkah — v razmerju števila rastlin iste
vrste in njih medenega bogastva. Še več: vsak dan pre¬
cenijo, kateri medeni sok je po vrednosti boljši, da
bi ga nabirale. Kadar n. pr. spomladi, ko so vrbe od-
cvetle in še ni cvetk na travnikih, da čebele nimajo
druge paše kakor po zgodnjih gozdnih cvetkah, jih
lahko vidiš, kako marljivo obiskujejo vetrnice, jetr-
nike, košeničice in vijolice. Nekaj dni pozneje, ko
vzcvete na poljih ogrščica in kapus, čebele skoraj do¬
cela prenehajo obiskovati gozdne cvetke, četudi se še
bujno razcvitajo, le da se morejo vse posvetiti cvetju
ogrščice in kapusa . 31  Lahko se torej reče, da si zna
čebelna družina prav tako smotreno urediti in razde¬
liti svoje delo zunaj v paši kakor opravke v notranjo¬
sti panju, vsikdar se ravnajoč po načelu delitve dela.“

P ovzemimo zopet zgodovino našega panju in razgr¬
nimo, kolikor je možno, vsaj eno gubo tistega vi¬
sečega zastora, stkanega iz vencev čebel. V njih sredi
družina že izkapiva tisti nenavadni znoj, ki je skoraj
tako bel ko sneg in lažji ko ptičji puh. Zakaj vosek je
ob svojem postanku dokaj drugačen, kakor ga sicer
poznamo: brez madeža je, brez teže; dozdeva se, da
je duša medu, kakor je med duša cvetlic. Pričarala
ga je molitev zamaknjene množice, da postane pozneje
v naših rokah vonjiva sveča na našem poslednjem
žrtveniku, brez dvoma kot sppmin na svoj izvor, v

31  To velja pač za Flandrsko pokrajino.

59

katerem tiči toliko nebesne jasnine, toliko vonja, to¬
liko čistosti, toliko izkristaliziranega prostora ...

ri roju, ki pričenja svojo gradnjo, ni lahko zasle¬

dovati raznih stopenj izločevanja in uporabe voska.
Vse se odigrava sredi množice v gneči, ki se vedno
bolj zgošča, da doseže toploto, ki je za to znojenje
ugodna. Ta posel pritiče najmlajšim čebelam. H u -
b e r, ki je te pojave z neverjetno potrpežljivostjo
prvi proučeval, jim posveča več ko 250 zanimivih
strani svoje knjige. Jaz, ki ne pišem strokovnjaškega
dela, se hočem omejiti na to, da bom s prilično po¬
močjo njegovih temeljitih opazovanj poročal o tem,
kar more vsak sam opazovati, če spravi roj v opazo¬
valni panj.

Predvsem priznavam, da še ne vemo, po kakem
kemičnem poteku se v zagonetnih telesih naših vise¬
čih čebel med izpreminja v vosek. Le to se more ugo¬
toviti, da se po 18—24 urah čakanja pri tako visoki
temperaturi, da bi človek mislil, kakor da tli v no¬
tranjosti panja žerjavica, pojavljajo bele, prosojne
luske pri odprtinah štirih malih žlezic, ki se naha¬
jajo na vsaki plati med zadkovimi obročki.

Čim obloži večina čebel, visečih na poveznjenem
stožcu, svoje trebuške z resicami teh slonokoščenih
lusk, opaziš, da se ena izmed njih, kakor bi jo bilo
nekaj nenadno navdahnilo, naglo od množice odloči
in zleze urno po mirno viseči kepi prav do slemena
v kupoli. Tu se trdno oprime; sosede, ki jo pri kret¬
njah ovirajo, odriva z glavo v stran. Nato sname s
kaveljci na zadnjih nogah in s čeljustmi eno izmed
osmerih ploščic s svojega zadka, jo obrobi, poobla,
raztegne, premesi s slino, zvije in zopet razgrne,
zgnete in zopet razblini. Ko se ji zdi, da ima pregne¬
tena snov pravo obliko in potrebno čvrstost, jo pri-

60

lepi na vrhu svoda. S tem je položen temeljni kamen,
ali bolje, sklepni kamen novega domovja; zakaj tu
gre za narobe-palačo, ki raste z viška navzdol, name¬
sto od tal navzgor kakor človeška zgradba.

Ko je to opravljeno, prileplja na ta v praznini vi¬
seči »sklepni kamen“ nadaljnje voščene drobce, ki si
jih izdira izza svojih hitinastih obročkov. Končno da
vsemu zadnjo polituro z jezičkom in s tipalnicami;
nato se pa prav tako hitro, kakor je bila prišla,
umakne in izgine med množico.

Takoj pride na nje mesto druga, da nadaljuje
delo tam, kjer ga je bila prva ostavila, dodene svoj
delež in popravi, kar se ji ne zdi v skladu z idealnim
načrtom družine. Nato izgine na svoje mesto, za njo
nastopi tretja, četrta, peta, zaporedoma se naglo čre-
deč: nobena dela ne dokonča, toda vsaka doprinese
svoj delež k enodušnemu skupnemu podjetju.

K malu visi izpod stropa kos voska, a še brez prave
oblike. Ko se jim zazdi, da je zadosti čvrst in de¬
bel, se, evo, iz visečega grozda dvigne druga čebela,
po vnanjosti dokaj različna od graditeljic, ki so bile
pred njo na delu. Kdor vidi njeno odločno usmerje¬
nost in pozornost sester, ki jo obkrožajo, bi utegnil mi¬
sliti, da je to posebno odličen inženjer, ki naj zdajci
v praznini odmeri prostor za prvo celico, od katere
bodo matematično natančno za visele vse druge. Vse¬
kakor spada ta čebela v razred lclesaric in rezbaric,
ki same ne proizvajajo voska, ampak le obdelujejo
gradivo, ki jim ga druge dobavljajo.

Ta torej izbere prostor za prvo celico: v voščeni
grudi izdolbe jamico ter vosek, ki ga izgrebe iz dol-
bine, izteguje v robove, ki nastajajo ob dnu. Ko to
dovrši, naglo zapusti svoj osnutek, kakor pač običa-
vajo ustanoviteljice, in druga nestrpljiva delavka

til

stopi na nje mesto, da nadaljuje delo, ki ga nato tretja
konča. Med tem obdelujejo druge čebele po isti metodi
prekinitve in nadaljevanja dela ostalo površino vo¬
ščene stene na sprednji in zadnji plati. Dejal bi, da
vlada v panju neki zakon, po katerem se delovne za¬
sluge dele med vse, in da mora biti vsako delo skupno
in brezimensko in baš radi tega bolj bratovsko.

K malu moremo nastajajoči sat razločevati. Izprva
ima še lečasto obliko; zakaj male prizmatične
cevke, ki ga sestavljajo, so neenako podaljšane in tem
krajše, čim bolj so pomaknjene od središča proti robu.
Zdaj je sat po obliki in debelini še podoben člove¬
škemu jeziku, obstoječemu na obeh plateh iz šestero-
straničnih celic, ki se s stranskimi ploskvami med se¬
boj stikajo, z dnom pa se druga na drugo opirajo.

Čim so celice prvega sata zasnovane, pritrdijo gra¬
diteljice na strop drugi osnutek iz voska, nato tretjega
in še četrtega. Ti osnutki se vrste v enakomernih in
točno preračun jenih razdaljah, tako da bodo čebele,
čim bodo sati dobili svojo popolno debelino, imele
vedno dovolj prostora, da se med vzporednimi ste¬
nami lahko kretajo.

V svojem načrtu si morajo torej v naprej dolo¬
čiti potrebno debelino vsakega sata — 22 do 23 mili¬
metrov — istočasno pa tudi širino ulice med dvema
satoma, ki mora znašati ok. 11 milimetrov, to je: zado¬
ščati mora za dvojno višino čebele; zakaj one mo¬
rejo med satjem le s hrbtom ob hrbtu mimo hoditi.

Sicer pa čebele niso nezmotljive in njih zaneslji¬
vost se ne zdi zgolj mehanična. V težkih razmerah
napravijo včasi prav hude pogreške: zdaj puste med
sati prevelik presledek, zdaj premajhnega. Temu ne-
dostatku pozneje odpomorejo, kakor pač gre: da sat,
ki je zgrajen preblizu drugega, poševno nadaljujejo

62

v stran, ali da v preveliko vrzel med dvema satoma
vstavijo nepravilen vmesen satič. „Često se jim pri¬
peti, da se zmoti jo,“ piše R e a u m u r , „in prav to
dejstvo očitno dokazuje, da čebele mislijo in za¬
ključke delajo".

Z nano je, da grade čebele štiri vrste celic. Prvič: ce¬
lice za matice ali matičnike, ki so izjemne oblike
in nalikujejo želodom. Dalje: velike celice za vali¬
tev trotov in za vkladanje zalog, kadar je obilna bera;
male celice kot zibelke za delavke ali kot shrambe za
vsakdanjo zalogo piče; le-te zavzemajo v normalnem
razmerju nekaj več kot osem desetin vse zgradbe v
panju. Končno si zgrade še neko število prehodnih ce¬
lic, da ž njimi brez nereda strnejo velike in male ce¬
lice. Te poslednje so spričo svojega namena nepra¬
vilne, dočim so celice drugega in tretjega tipa tako
natančno preračunjene, da je R e a u m u r takrat, ko
so ustvarjali decimalni številčni sestav in so v pri¬
rodi iskali takega stalnega merila, ki naj bi se dolo¬
čilo kot normalna merska enota, predlagal v ta namen
— čebelsko celico.

Vsaka celica je šesterokotna prizmatična cevka,
stoječa na piramidalni osnovi. Vsak sat obstoji iz dveh
plasti takih cevk, ki se z dnom dotikajo, in sicer tako,
da služi vsak izmed treh rombov, ki sestavljajo pira¬
midalno dno prednje celice, obenem za osnovo pri treh
ozadnjih celicah.

V te prizmatične piskrce odkladajo čebele na¬
brani med. Da se ob času, ko zori, ven ne cedi, kar bi
bilo neizogibno, če bi celice ležale res povsem vodo¬
ravno, kakor se to dozdeva, jih čebele malce nagnejo
v strmcu 4—5 stopinj.

„Na ta način štedijo vosek", pravi R e a u m u r,
motreč celokupni sestav te čudovite zgradbe, „češ, da

63

izpolnijo s tako razmestitvijo celic vso ploskev sata
brez vrzeli; s tem načinom gradnje pa obenem povečajo
čvrstoto vse zgradbe. Vogel na dnu vsake celice, t. j.
piramidasti vršiček dolbine, je obenem oporni obok v
voglu, ki ga skupno tvorita dva roba šesterokotnika
nasprotne celice ... Vsi pogoji, potrebni za trdnost
vsake posamezne celice, so izpolnjeni kakor po zna¬
čilni obliki celic tako po načinu, kako so druga ob
drugi nameščene."

icer nisem mnenja, da se čebele ukvarjajo s takimi

zamotanimi geometričnimi računi, a tudi ne mi¬
slim, da bi jih zgolj slučaj ali nuja razmer do tako
presenetljivih zaključkov dovedla. Ose n. pr., ki grade
prav kakor čebele šesterostranične celice, so morale
rešiti isti problem, a so ga rešile na dokaj manj bi¬
stroumen način. Njih sat ima le enojno plast; zato
nima skupne osnove kakor čebelni sat, kjer se z dnom
stikata dve nasprotni plasti. Zato je osir manj čvrst in
bolj nepravilen; njega graditev povzroča več izgube
časa, snovi in prostora, tako da ose izgube približno
eno četrtino svojega truda in eno tretjino zaseženega
prostora...

Po običajni teoriji čebele baje nimajo namena,
graditi šesterostranične prizme s piramidastim dnom,
temveč hočejo v vosku izgrebsti le okrogle jamice.
Toda ker istočasno grebejo njih sosede in tiste čebele,
ki delajo na nasprotni plati sata, se pojavlja kot nujna
posledica, da nastajajo tam, kjer se jamice stikajo,
šesterostranični liki. Isto se pojavlja pri kristalih, pri
luskah nekaterih rib, pri milnih mehurčkih i. t. d.
Isto se dogaja pri poskusu, ki ga priporoča B u f f o n . 82

32  George Buffon (izg. Biiffong) (1707 — 1788), francoski
prirodopisec, ki je spisal veliko delo o življenju živali v 24
zvezkih.

64

„Napolni“, pravi, „posodo z grahom ali s katerim
drugim zrnjem valjaste oblike, vlij vanjo natančno to¬
liko vode, kolikor je ima prostora med zrni, in jo dobro
zapri! Pusti, da voda zavre, in vsa ta valjasta zrna
dobe obliko šesterostraničnih stebričev. Jasno se tu
vidi vzrok, ki je čisto mehaničnega značaja: vsako
zrno valjaste oblike ima, kadar nabrekne, težnjo, da
se v svojem prostoru kar najbolj razširi; naravna po¬
sledica je, da dobe zrna radi medsebojnega pritiska
šesterokotno obliko. Prav tako skuša vsaka čebela v
danem ji prostoru zavzeti kar največ prostora in ker
je čebelsko telo valjasto, je torej naravno, da so njih
celice šesterostranične, pač iz istega razloga, ker se
v zgradbi med seboj tišče.“

D a bi se trdno prepričal, je-li šesterokotna gradnja
celic zares vtisnjena v čebelskega duha, sem ne¬
kega dne iz sredine sata, in sicer na mestu, kjer so
bile hkratu celice za zalego in celice polne medu, iz¬
rezal in odvzel okroglo ploščico v velikosti Srebrnjaka
(5 frankov). Nato sem ta kos točno skoz polovico de¬
beline tam, kjer se stikajo piramidasta dna celic, pre¬
rezal in eno izmed teh polovic položil na okroglo ko¬
sitrno ploščico istega obsega in dovolj močno, da bi
je čebele ne mogle upogniti. Nato sem ta izrezek s plo¬
ščico vred zopet zateknil v sat na isto mesto, kjer sem
ga bil izrezal. Ena plat sata je bila sedaj, ko je bila
poškodba na njem popravljena, zopet normalna, v
nasprotni plati pa je zevala velika luknja, ki je imela
na dnu kositrno ploščico in je v njej manjkalo kakih
trideset celic.

Čebele, izprva vse zmedene, so prihajale v mno¬
žici gledat ta neverjetni prepad in ga raziskovat; več
dni so se razburjale ter tuhtale, ne da bi bile kaj
ukrenile. Ker pa sem jim vsak večer obilno kladel.

65

je napočil trenutek, da jim je zmanjkalo celic, kamor
bi svoje zaloge odkladale. Verjetno je, da so dobile
sedaj njih najboljše graditeljice, klesarice in voska-
rice nalog, da naj nekoristno odprtino v skupni prid
urede. Tedaj se številen kolobar voskaric strne nad
odprtino, da bi tako vzdrževal potrebno toploto, druge
čebele pa zlezejo v luknjo in prično na dnu kovinske
ploščice pritrjati majhne kvačice iz voska, in sicer v
enakih presledkih na okoli ob robovih sosednjih celic.
Nato začno, izhajaje od tistih voščenih sponk, graditi
tri ali štiri celice na gornjem polkrogu ploščice. Vsaka
teh prehodnih celic je bila na vrhnji strani bolj ali
manj nepravilna, tako da se je dobro prilegala priti-
kajoči se celici v satu, spodnja stran pa je tvorila na
kositrni ploščici vselej tri natančno zasnovane kote;
tako so nastajale pravilne črte, ki so nakazovale prvo
polovico naslednje celice.

Po preteku 48 ur je bila že vsa kositrna ploščica
pokrita z začetimi celicami, čeprav je moglo v tesni
odprtini k večjemu po troje ali četvero čebel istočasno
delati. Te celice so bile sicer manj pravilne kakor pri
običajnem satu; zato je matica, ko jih je oblezla, pa¬
metno ravnala, da vanje ni položila jajčec; zakaj za¬
rod, ki bi se tam izgodil, bi bil nebogljen. A vendar
so bile vse te celice šesterostranične; na njih nisem
opazil ne krive črte, ne zaokroženega kota. Čeprav so
bili vsi pogoji, pod katerimi čebele navadno grade,
premen jeni, celic niso greble iz voščene plasti; tudi
niso bile celice narprej valjaste in šele nato radi pri¬
tiska sosednjih celic šesterostranične. Tu ni bilo govora
o medsebojnem odporu, ker so nastajala druga za
drugo in so se njih osnove kazale na nekakšni „ta-
bula rasa“ 38  kakor črte na nepopisanem listu.

33  „čista deska", na kateri je izbrisano, kar je bilo
napisano.

66

Zdi se torej povsem zanesljivo, da šesterokotnost
ni posledica mehaničnega pritiska, nego da se nahaja
zares v početnem načrtu, izkustvu, razsodnosti in volji
čebel. Še drugo čudovito potezo njih bistroumnosti
sem imel priliko opazovati: celice, ki so jih zgradile
na ploščici, niso imele voščenega dna, ampak samo
kovinsko. Inženjerke iz te delavske skupine so brž¬
čas ugotovile, da bo kositer sam zadrževal tekočino,
ne da bi bilo potrebno, ga še z voskom prevleči. Toda
kmalu nato, ko so v te celice odložile nekaj kapljic
medli, so menda opazile, da se je med ob dotiku s ko¬
vino kolikor toliko izpremenil. Zato so se naglo pre¬
mislile in so vso kositrno ploskev prevlekle s prosoj¬
nim voščenim loščem.

reden to razmotrivanje končamo, se pomudimo za

malo časa pri vprašanju, na kak zagoneten način
morejo čebele tako skladno graditi in kako si urede
delo, da grade, ne da bi druga drugo videle, isto¬
časno na obeh nasprotujočih si plateh sata. Poglej tak
sat proti luči: na prosojnem vosku opaziš omrežje
prizem s tako ostrimi robovi in ves sestav ostrih senč¬
natih črt v tako izraziti skladnosti, da moreš misliti,
kakor da so v jeklo vrezane.

Ne vem, si li more kdo, ki ni nikoli pogledal v
notranjost panja, zadostno predstavljati razpored in
vnanjost satja. Vzemimo si običajni naš kmetiški panj,
slamnato ali pleteno košnico, kjer so čebele povsem
same sebi prepuščene. Ta košnica je od zgoraj navzdol
predeljena v pet, šest, osem, včasi tudi deset strogo
vzporednih voščenih plošč, ki so dokaj slične velikim
režnjem kruha in se natančno prilegajo izbočeni
obliki njenih sten. Med posameznimi sati je presledek
v širini ok. 11 milimetrov, koder se čebele kretajo in
zadržujejo. Ko prično tako ploščo pri vrhu košnice

67

graditi, je prvotna nje osnova še jako debela, pozneje
pa to ploščo stanjšajo in raztegnejo. Ta stena popol¬
noma loči tistih 50—60 čebel, ki so zaposlene na pred¬
nji strani, od onih 50—60, ki istočasne grade na zadnji
plati; zato je nemogoče, da bi se obe skupini videli,
razen če je njih očem dano, da vidijo tudi skozi temna
telesa. Pri vsem tem pa čebela na prednji strani ni¬
koli ne izgrebe jamice niti ne prilepi drobca voska,
ki ne bi natančno ustrezal izboklini na nasprotni plati
sata. Isto velja za narobe delo.

Kako čebele to pogodijo? Kako to, da ne grebe
ena pregloboko, a druga ne preplitvo? Kako, da se vsi
koti rombov vedno tako čudovito med seboj skladajo?
Kdo čebelam ukazuje, da naj tu prično in tam ne¬
hajo? Zopet se moramo zadovoljiti z odgovorom, ki ni
odgovor: „To je ena izmed tajnosti panja" ...

ustimo končno te enolične plošče in geometrično

puščobo celic! Glej, tu so šele pričeti sati, a tudi
taki, ki so že pripravni za bivanje. Četudi se ne¬
skončno majhni drobci pritikajo k neskončno maj¬
hnim in četudi naše oko, ki pravzaprav jako malo
vidi, tja gleda, ne da bi kaj videlo, ta voščena gradnja
ne zastaja ne podnevi ne ponoči, nego se z izredno
naglico veča. Matica v svoji nestrpljivosti je že več
ko enkrat oblezla vse stavbišče, ki se beli v temi. Čim
so prve grede hrama izgotovljene, jih zasede v sprem¬
stvu svoje telesne straže, svojih svetovalk in strežnic;
ne more se reči, ali jo one vodijo ali spremljajo, ali
jo časte ali jo stražijo.

Ko dospe na mesto, ki ga smatra za prilično ali
ki ji ga njene spremljevalke odkažejo, usloči hrbet,
se nagne nazaj in vtakne konec dolgega vretenča-
stega zadka v eno izmed deviških celic. Medtem jo
vse male glavice z velikimi očmi pozorno motre, jo

68

strastno zavzete obkrožajo, podpirajo ji noge, božajo
ji krila in jo mrzlično otipavajo s tipalnicami, kakor
bi jo izpodbujale, bodrile ali ji čestitale.

Mesto, kjer se matica kreta, se lahko ugotovi sredi
tiste zvezdnate kokarde ali bolje: v tisti ovalni broši,
v kateri je ona sama osrednji dragulj in ki povsem
nalikuje tistim velikim brošam, kakršne so nosile naše
stare mamice. Tudi v drugem oziru je ta prizor zani¬
miv: delavke se vedno čuvajo, da ne bi matici pokazale
hrbta. Čim se ona h kaki skupini približa, se vse če¬
bele tako uvrste, da ji obračajo oči in tipalnice ter se
ji navzad umikajo. Gotovo je to znak spoštovanja ali,
bolje rečeno — znak skrbnosti, ki tudi sicer ni manj
stalna in splošna, kakor se tu očitno kaže.

Vrnimo se k naši matici! Včasi jo pri rahlem krču,
ki se očividno pojavlja, kadar leže jajčece, objame
katera izmed hčera s svojimi nožicami, da se dozdeva,
kakor da ji s čelom ob čelu, z usti na ustih, nekaj
šepeče. Matica pa se ne meni dosti za te malce pre¬
tirane pojave ljubezni in se ne da v poslu motiti,
temveč živi vsa v svojem poklicu, ki je, kakor se zdi,
zanjo bolj ljubezenska naslada kakor telesni napor.
Po nekaj sekundah se mirno vzravna, se pomakne za
korak dalje, se za četrt obrata okrene okoli sebe in,
preden vtakne zadek v celico, še pomoli glavo v so¬
sednjo celico, da se prepriča, je li tam vse v redu in
da ne bi dvakrat v isto celico legla. Med tem pa pla¬
nejo dve ali tri čebele v celico, ki jo je pravkar osta-
vila, da vidijo, je li delo opravljeno, in da posvete
svojo skrb drobnemu belkastemu jajčecu in ga, če
treba, prav polože.

Matica leže odslej neprestano jajčeca vseskoz do
prvih jesenskih mrazov: leže jih, kadar jo tipajo, in
s Pi — če res spi — kadar jajčeca leže. Odslej pred¬
stavlja tisto vse zavzemajočo moč bodočnosti, ki pre-

69

veva vse kotičke te kraljevine. Korak za korakom gre
za bednimi delavkami, ki se trudijo pri gradnji novih
zibelk, ki jih zahteva njena izredna plodovitost. Tako
je človek lahko priča tekmi dveh silnih nagonov, ki
si jih sicer ne zna razložiti, ampak jih more le ugo¬
toviti.

Dogodi se tudi, da dosežejo delavke neki prehi-
tek. Ker je treba skrbeti tudi za polne zaloge, da ne
bo lakote v dneh pomanjkanja, se žurijo, da napolnijo
z medom celice, ki so jih otele zahtevi pomnoževanja
rodu. Toda glej: matica se primika bliže. Tedaj se mo¬
rajo materialne dobrine umakniti ideji naraščaja in
delavke morajo svoje neprilično shranjene zaklade
drugam preseliti.

Včasi prehite čebele matico za en cel sat. Takrat
izgube izpred oči tiranijo prihodnosti, ki je same ne
bodo nikoli doživele, in zgrade v naglici vrsto velikih
trotovskih celic; gradnja le-teh je dokaj lažja in hi¬
trejša. Ko dospe matica do tega jalovega pasa, izleže
nejevoljna tu in tam kako jajčece, mimo drugih pa gre
nebrižno dalje in, ko dospe na rob, zahteva novih ce¬
lic za delavke. Čebele se pokore in začno trotovske
celice ožiti. Tedaj zopet nadaljuje matica svoj ob¬
hod, dokler ta plodovita in oboževana „nadloga“ ne
prispe od skrajnjega roba nazaj k prvotnim že zaleže-
nim celicam. Med tem se je v le-teh prvi zarod že izgo-
dil: že leze iz zibelk in se iz temnega vališča razle-
tava po cvetkah v okolici. Zdaj pridejo te mladice na
vrsto, da se žrtvujejo za novi zarod, ki prihaja v
zibelke na njih mesto.

I n matica - kraljica, komu se ona pokorava? Hrani,
ki se ji klade. Ona se ne preživlja sama; kakor
dete jo pitajo delavke, ki jih njena plodovitost iz¬
črpava. Ta hrana pa se ravna po obilnosti cvetja in

70

paše, ki jo čebele donašajo iz cvetnih čaš. — Tudi tu
se kakor povsod na svetu en del kroga skriva v
temo; tudi tu kakor povsod prihaja najvišje povelje
od zunaj, od neke neznane sile, in čebele se, kakor tudi
mi, podrejajo brezimenskemu gospodarju, ki kolo vrti;
to pa istočasno mrtviči voljo, ki ga poganja.

Nedavno sem pokazal nekemu svojemu znancu
na steklenem panju vrtenje tega kolesa, ki je tako
jasno vidno kakor kolesje v stenski uri. Ko je videl
tisto nebrojno gomezenje na satju, tisto zagonetno,
blazno drhtenje strežnic ob zibelkah, tiste žive brvi
in lestvice, ki jih tvorijo voskarice, tiste vse oploju¬
joče spirale matice, tisto raznolično in neprestano de¬
lavnost družine, tisto prihajanje in odhajanje, od
vneme prožeto, in ko je nadalje videl, da je celo po-
kojišče mrtvih ločeno od bivališča živih, ki ne do¬
puščajo poleg sebe bolnikov ne mrličev, tedaj se je
ta znanec nehal čuditi in si ni mogel kaj, da ne bi
bil pogleda proč obrnil, in v očeh sem mu čital neko
grozo in otožnost...

K o delavke začutijo, da jim ne preti več opasna plo-
dovitost matice, hite graditi celice za med; njih
gradnja je dokaj bolj ekonomična, obseg pa večji. Vi¬
deli smo tudi, da matica rajši polaga jajčeca v male
celice in da take neprestano zahteva. Če pa takih ni,
se v pričakovanju, da jih bodo še napravile, vda v to,
da leže tudi v velike celice, kadar pride do njih na
svojem obhodu.

Čebele, ki se rode v velikih celicah, so moške,
troti, dasi so jajčeca zanje navidezno povsem enaka
tistim, iz katerih se izležejo delavke. Nasprotno temu
je, če se delavka preobraža v matico. V tem primeru
ni oblika ali obsežnost celice odločilna za to preobra¬
zbo; zakaj če jajčece, položeno v veliko celico, prede-

71

G

neš nato v delavsko, se izleže trot, sicer bolj ali manj
nebogljen, pa vendarle trot. (To mi je štiri- ali petkrat
uspelo, da sem jajčece prenesel, kar se težko posreči,
ker je jajčece zelo majhno in skrajnje občutljivo.)
Matica mora tedaj pri polaganju jajčec imeti možnost,
da pozna ali določi spol jajčeca, ki ga leže, ali da ga
prilagodi celici, nad katero počene. Le redkokdaj se
zmoti. Kako to naredi? Kako more pri desettisočih
jajčec, ki jih hrani v obeh jajčnikih, ločiti moška in
ženska in kako se le-ta po njeni volji propuščajo po
skupnem jajcevodu?

Zopet stojimo pred novo uganko, in sicer pred eno
izmed najbolj nedoumnih. Znano je, da deviška ma¬
tica ni jalova, a da more leči le trotovska jajčeca.
Šele ko se po svatovskem izletu oplemeni, leže po
lastni izberi jajčeca ali delavk ali trotov. Od svatov¬
skega poleta nadalje tja do svoje smrti je v posesti
plodil, ki jih je izdrla svojemu nesrečnemu ljubimcu.
Te semenske nitke, kojih število cenijo na petindvaj¬
set milijonov, hrani matica žive v posebni žlezi, ki
leži pod jajčniki ob vhodu v skupni jajcevod. Do¬
mneva se, da tesna odprtina malih (delavskih) celic
matico sili, da se na poseben način usloči in počene,
kar izvaja na to „spermateko“ (semensko mošnjico)
poseben pritisk. Posledica tega je, da se nitke izlo¬
čajo in mimo polzeča jajčeca oplojajo. Tak pritisk pa
se ne pojavlja pri velikih (trotovskih) celicah; zato
se plodilna mošnjica sploh ne odpre. — Drugi pa na¬
sprotno menijo, da ima matica mišice, ki semen¬
ski mešiček odpirajo in zapirajo, docela v oblasti,
in res so te mišice jako številne, močne in zamo¬
tane. Ne morem odločiti, katera domneva je boljša;
nočem pa tajiti, da se bolj nagibljem k drugi...

72

IV.

Mlade matice.

Z aprimo sedaj naš mladi panj, ki se v njem krogotek
življenja iznova pričenja ter se širi in množi, da
se končno zopet razdvoji, čim bo družina dosegla vi¬
šek svoje moči in sreče! Odprimo pa zopet stari panj,
da bomo videli, kaj se po odhodu roja v njem godi.

Vrvenje, značilno za odhod, se je poleglo; dve
tretjini vse družine sta zapustili panj, ne z namenom,
da bi se kedaj vrnili. Bedna naselbina je sedaj kakor
truplo, ki je izgubilo kri: medla je, onemogla, malone
mrtva. Vendar je ostalo tu še nekaj tisoč čebel, ki se,
četudi klavrne, zopet lotevajo dela, nadomeščajo, ko¬
likor možno, odsotne, brišejo sledove minulega raja¬
nja, zapirajo zaloge, ki so bile za ropanje odprte,
obletavajo cvetke in bede nad zibelkami bodočnosti,
v svesti si svoje naloge in zveste dolžnosti, ki jim jo
povsem točno nalaga neka usodna moč.

Četudi se zdi njih sedanje stanje turobno, je ven¬
dar vse, kar oko vidi, polno dobrih nad. Kakor da
bi gledalo v pravljični grad, ki ima stene iz tisoč in
tisoč skleničic z dušami še nerojenih bitij. Tu se na¬
hajamo v hramu življenja, ki šele nastaja: povsod še
počivajo mirijade nimf v dobro zaprtih zibelkah, v
visokih skladanicah čudovitih šesterostraničnih celic.
Te nimfe so bolj bele kakor mleko, nožiče so jim še
skrčene in glavice k prsim sklonjene; tako pričakujejo
ure probujenja. Kdor jih tako motri v njih enoličnih
grobnicah, nebrojnih in skoraj prosojnih, utegne reči,
da vidi v njih osivele palčke, zatopljene v globoke
misli, ali legije devic, zavitih v gube mrtvaškega prta,
in položenih v šesterokotne prižme, ki jih je neki ne¬
izprosen graditelj kakor brezumno pomnožil.

73

«•

Po teli navpičnih stenah, krijočih svet, ki nastaja,
se preobrazuje, ki štiri- ali petkrat menja svoje halje
ter v mraku tke svoje plenice, utriplje s krili in pleše
nekaj stotin delavk, da vzdržujejo potrebno toploto.
Imajo pa še drugo svrho: njih rajanje kaže neko iz¬
redno metodično utripanje, ki ima očividno svoj po¬
sebni pomen. Mislim, da ga doslej še ni noben opazo¬
valec razrešil.

Za nekaj dni se pokrovci teh mirijad žar — v
močnem panju jih je šestdeset do osemdeset tisoč —
— odpro in pokaže se po dvoje velikih, resnih črnih
oči, nad njimi tipalnice, ki že tipljejo naokoli, dočim
čvrste čeljusti odprtino širijo. Takoj prihite rej¬
nice in mladi čebelici pomagajo, da izleze iz tesne
ječe, jo podpirajo, čedijo in snažijo ter ji s koncem
jezička uslužno nudijo prvi med v novem življenju.
Novorojenka, ki prihaja kakor z drugega sveta, je
še omamljena, bledična in opoteldjiva. Videti je kakor
slaboten starček, ki se je iz groba dvignil, ali kakor
potnica, pokrita s puhastim prahom tiste ceste, ki
drži v rojstvo. Sicer pa je od nog do glave popolnoma
razvita in že ve neposredno vse, kar ji je treba ve¬
deti. Slično kakor tisti otroci, ki jim je že ob rojstvu
usojeno življenje brez igre in smeha, se tudi one na¬
potijo k še zaprtim celicam ter prično tam s krili
utripati in se v taktu gibati, da bi tudi one dajale
gorkoto še dremajočim, nerojenim sestricam ...

N apornejši opravki ostanejo mladici izprva še pri¬
hranjeni. Panj zapusti prvič šele osmi dan po
rojstvu, da takrat opravi svoj prvi „čistilni“ izlet in
da si svoje vzdušnice napolni z zrakom. Le-te se tako
napno, da nabrekne ves njen trup; odsihmal je kakor
združena z vesoljnim prostorom. Nato se vrne domov
in počaka še teden dni: tedaj prične v družbi starejših

74

sestric nabirati po cvetkah. Pri tem kaže prav po¬
sebno razigranost in vnemo. Jasno se vidi, da prevzema
te mladice nekak strah — nje, ko so se rodile v
temi in tesnobi — da se plašijo pred brezdnom azurja
in pred neskončno samoto dnevne svetlobe; zato je t
njih tipajoča veselost pretkana še z bojaznijo. Posta¬
jajo na panjevi bradi, tam oklevajo, po dvajsetkrat od-
letavajo in zopet priletavajo. V zraku se zibljejo, z
glavico dosledno obrnjene proti rodnemu domu, v
velikih krogih se dvigajo v višino, a bliskoma padajo,
kakor da jih domotožje vleče k tlom. Trinajsttisoč
njih oči vprašuje, odseva, zrcali in obenem zapamtuje
v okolici drevesa, vodomet, ograjo, živo mejo, strehe
in okna dotlej, da se jim zračna proga, po kateri se
bodo domov vračale, tako nezmotno vtisne v spomin,
kakor da je z jeklenim črtalom zarisana v zrak.

Evo nove tajnosti! — Kako torej najdejo čebele
svoje domovanje, ki ga često ne morejo videti, ker
je med drevjem skrito in čigar žrelce, kjer naj pri¬
stajajo, je vsekakor le majčkena točka v brezkraj-
nem prostoru? Četudi jih zaprte v škatlici odneseš
dva do tri kilometre od čebelnjaka, se prav redko
pripeti, da bi zgrešile pot nazaj.

Ali morda vidijo panj skozi vmes stoječe za¬
preke? Ali se orientirajo s pomočjo znakov? Ali imajo
morda tisti izredni, a še malo poznani čut, ki ga pri¬
pisujemo nekaterim višjim živalim, n. pr. lastovicam
in golobom, in se zove „čut smeri“ („le sens de la
direction )? Nasprotno! Več ko enkrat sem se pre¬
pričal, da se prav nič ne menijo ne za obliko ne za
barvo panja. Zdi se, da se ravnajo bolj po splošnem
položaju kraja, kjer stoji njih dom, po legi brade in
žrelca. A tudi to je brez pomena; zakaj če v času, ko
so odletele na pašo, pročelje domovanja docela pre-
menimo, priletavajo čebele iz daljine obzorja prav

75

tako naravnost k panju in ne kažejo nikakega okle¬
vanja razen v trenutku, ko se spuščajo na nepoznani
prag. Dozdeva se, da način njih orientacije — kolikor
nam naše izkušnje dopuščajo o tem sklepati — temelji
%  na nekakem sosledju znakov, ki si jih izredno na¬
tančno in zanesljivo pomnijo. Ni panj, ki ga zopet
spoznajo, temveč njegov položaj, ki ga zavzema med
predmeti bližnje okolice. In ta smisel za kraj je ču¬
dovit, matematično točen in globoko vtisnjen v njih
zavest. Panj je skozi pet mesecev prezimoval v tem¬
nem zakotju in ko smo ga zopet dejali na njegov
pravi prostor, četudi malo bolj na desno ali na levo
kakor lani, so vse čebele na povratku s prvega nabi¬
ralnega izleta v premočrtnem poletu priletavale točno
na mesto, ki ga je zavzemal panj prejšnje leto; le
tipaje so končno našle premeščeni vhod ...

V rnimo se k panju, ki se zopet oživlja in obljuduje,
kjer se zibelke druga za drugo odpirajo, kjer se
začenja celo snov zgradbe gibati. Toda ta družina še
nima matice. Ob robu središčnega satja štrli sredi
nad hrapavo gladino navadnih celic sedem do osem bi¬
zarnih likov, ki bi jih kdo primerjal s protuberancami
in kolobarji, ki dajejo fotografskim slikam meseca
tako nenavadno lice. To je skupina piskrcev iz grba¬
vega voska, podobnih zaprtim želodom, ki zavzemajo
prostor treh ali štirih delavskih celic. Navadno so
strnjeni na istem prostoru in mnogobrojna straža,
izredno nemirna in pozorna, čuva ta oddelek, nad ka¬
terim plove tajnosten čar. To je mesto, kjer se pora¬
jajo matice. V vsak stolpek je bilo — pred odletom
roja — izleženo jajčece, docela enako tistim, iz ka¬
terih se gode delavke. To jajčece je tja izlegla ali
matica sama ali pa, kar je verjetnejše, so ga položile

76

rejnice, ki so ga tja prenesle iz katere izmed sosednjih
delavskih zibelk. 31

Tri dni pozneje se iz jajčeca izvije majhna žerka,
ki jo pitajo s posebno, kar najobilnejšo hrano... Ta
žerka spričo skrbne nege izjemno uspeva; telo se
ji razvija tako, da bi čebelo, ki se iz nje rodi, priso¬
jali neki povsem drugačni vrsti žuželk.

Matica je to, ki bo živela štiri do pet let namesto
šest do sedem tednov. Nje zadek bo dvakrat daljši,
barve bo bolj zlate in svetlejše, nje želo bo zakriv¬
ljeno, ne bo imela več ko osem do devettisoč mrežastih
oči namesto dvanajst do trinajsttisoč. Možgani ji bodo
bolj stisnjeni, jajčniki pa ji bodo izredno razviti in
imela bo poseben organ, semenski mešiček, ki jo dela
takorekoč za dvospolno. Ne bo pa imela priprav, po¬
trebnih za delovno življenje: ne žlezic za izločevanje
voska, ne ščetic, ne koškov za nabiranje peloda; sploh
ne bo imela nobene lastnosti in nobene navade, ki jih
smatramo za čebelam lastne. Ne bo občutila koprnenja
po solncu ne po zračnem prostoru; umrla bo, ne da bi
prej posetila kak cvet. Življenje ji bo potekalo v temi
in vrvenju družine, v neutrudni skrbi za pomnože-
vanje rodu. Zato pa bo ona edina občutila nepokoj
ljubezni. Kdo ve, bo li imela v življenju dvakrat pri¬
liko, da vidi solnčno luč. Zakaj rojenje ni neizbežno
potrebno. Morda se bo s svojimi krili samo enkrat
dvignila v zrak, in to takrat, kadar bo veljalo, da se
sreča s svojim ljubljencem ...

M inil je teden dni, odkar je odletela stara matica.

Kraljevske nimfe, ki še spe v zibelkah, niso vse
iste starosti, zakaj čebelam je do tega, da se porodi
matice vrste drug za drugim v presledkih, kakor so se

34  Naši čebelarji še niso opazili, da bi delavke pre¬
našale jajčeca.

77

čebele namenile, da odpošljejo iz panja še drugi,
tretji ali celo četrti roj.

Že nekaj ur polagoma tanjšajo stene najgodnejšega
matičnika. Zdajci pokaže mlada matica, ki je okroglo
vzbočeni pokrovec istočasno od znotraj glodala, drobno
glavico, se pomakne napol venkaj in končno zleze s
pomočjo strežnic na prosto; le-te pritekajo, jo ščet¬
kajo, snažijo in božajo. Kakor delavke, ki se pravkar
izležejo, je tudi matica bleda in omahljiva, toda ne
mine deset minut, že stoji trdno na svojih nogah;
takoj prične nemirno begati po voščenem mirju, ker
že čuti, da ni več sama, da se nekje skriva njena tek¬
movalka, da si mora svoje kraljestvo šele pridobiti.
Tu pa, glej, poseže vmes neka višja modrost s čudo¬
vitimi odredbami nagona, „duha panju" ali „občestva
družine“.

Če moreš z očmi motriti ves potek dogodkov v
steklenem panju, te najbolj preseneča, da ne opaziš
niti najmanjšega oklevanja niti najmanjše nesloge,
nikjer sledu o sporu in prepiru. Neka vnaprej zago¬
tovljena enodušnost vlada povsod; to je vzduh čebel-
ske države, in zdi se, da vsaka čebela naprej ve, kaj
bodo vse druge mislile. Vendar je ta trenutek zanje
najvažnejši, to je pravcati „življenski trenutek" vse
družine. Izbirati jim je med tremi ali štirimi mož¬
nostmi, ki imajo dalekosežne posledice, a utegnejo
radi malenkosti postati usodne. Dolžnost, da pomnože
svoj rod, morajo spraviti v sklad s skrbjo, da ohra¬
nijo njega deblo in poganjke. Včasi se zmotijo ter
odpošljejo zapored tri do štiri roje, ki materin dom
docela izčrpajo. Preslabotne so, da bi se dovolj hitro
opomogle, preseneti jih hladna zima, da gredo že, ko
pritisne prvi mraz, po zlu. Tako postanejo žrtve „ro-
jilne vročice", ki je kakor vsaka vročica neka vrsta
prehude življenske reakcije, ki gre preko cilja, završi
krog ter se konča s smrtjo.

78

Z di se, da ni nobeden teh ukrepov, ki jih utegnejo
storiti, vnaprej zasnovan, in človek, če ostane samo
opazovalec, ne more vnaprej vedeti, za katero re¬
šitev se bodo odločile. Da pa to odločitev vsekdar pre¬
mišljajo, izhaja že iz tega, da more človek nanjo vpli¬
vati; more jo celo sam po svoje urediti s tem, da ne¬
katere okoliščine preoblikuje, n. pr.: da skrči ali
poveča prostor v panju s tem, da satje, polno medu,
nadomesti s praznim sati, ki so opremljeni le z delav¬
skimi celicami.

Ne gre jim torej za to, bodo li takoj še drugi ali
tretji roj odpremile, temveč za to, da se v polnem so¬
glasju takoj pobrinejo za vse, da bi mogle drugi roj
odposlati kake tri ali štiri dni po rojstvu prve matice,
tretjega pa tri dni pozneje, ko je odšla mlada matica
na čelu družca. Ne more se tajiti, da tiči v tem po¬
stopku cel sestav, cela kombinacija predvidevnosti, ki
se nanaša na dokaj dolgo dobo, zlasti če jo primer¬
jamo s kratkostjo njihovega življenja.

P oskrbeti jim je treba za nego mladih matic, ki sni-
vajo še v voščenih kletkah.

Vzemimo, da smatrajo čebele za pametnejše, da ne
odpošljejo družca iz panja. Še sedaj jim ostane dvojna
možnost: Ali naj dopuste matici prvorojenki — ki smo
jo pravkar videli, kako se je izlegla — da uniči svoje
sovražne sestre, ali naj rajši počakajo, da izvrši ma¬
tica tisto opasno ceremonijo ..svatovskega izleta", od
katerega poteka utegne za viseti vsa usoda družine? ...

Recimo, da so sklenile odpovedati se rojenju,
in da se hočejo spustiti v nevarnosti ..svatovskega iz¬
leta". Kadar se naša mlada matica, gnana od svoje
sle, približa okolišu velikih zibelk, t. j. matičnih celic,
se ji straže spoštljivo umaknejo. Vsa prevzeta od
divje ljubosumnosti plane nad prvo celico, ki nanjo

79

nameri, in se s krempeljci in čeljustmi trudi, da bi
vosek predrla. Če ji to uspe, nasilno raztrga zapredek,
ki odeva notranjost celice, in razgali spečo princesin jo.
Če se ji zdi že dovolj godna, se s trupom zaobrne, po¬
rine svoje želo v odprtino in ga strastno zasadi v
jetnico, da bodljajem strupenega orožja kmalu pod¬
leže. Tedaj se matica umiri: zadovolji jo smrt, ki
stavi sovraštvu vseh bitij neki čudovit mejnik. Poto¬
lažena skrije želo in takoj navali na drugo celico.
Tudi to šiloma odpre, a jo pusti na miru, če najde v
njej le ličinko ali nerazvito čebelo. Gre dalje in vsa
zasopljena in onemogla ne neha prej, da ji krempeljci
in zobje onemogli zdrkavajo po voščenih stenah, ne da
bi mogli kaj škode napraviti.

Čebele krog nje gledajo to besno početje, ne da
bi se udeleževale; celo razmikajo se ji, da ji narede
prosto pot. Toda čim je katera celica udrta in raz¬
dejana, prihite zraven, izvlečejo mrliča, še živo žerko
ali ranjeno nimfo, venkaj in odneso iz panja. Nato
planejo hlastno nad dragoceno mezgo, ki je ostala na
dnu matičine celice. In končno, ko si je matica svojo
jezo do onemoglosti utešila, izvrše one same pokolj
nedolžne dece in matičin zarod izgine z vališčem vred
s površja.

To je razen trotovskega klanja, ki pa je bolj opra¬
vičljivo, najgroznejša ura v panju, edina ura, ko de¬
lavke dopuščajo, da gospodarita v njih hramu nesloga
in smrt. In kakor se v prirodi često dogaja, tako se
tudi tu: bitja, ki so od ljubezni oblagodarjena, širijo
okoli sebe zlo in povzročajo nasilno smrt.

Včasi se dogodi — a prav redko, ker čebele same
za to vnaprej skrbe — da se dve matici hkratu iz-
ležeta. Jedva sta izlezli, se že prične dvoboj na živ¬
ljenje in smrt. H u b e r , ls  ki je tak spopad opazoval,

83  Gl. str. 5.

80

je prvi opozoril na nenavaden pojav: Vsakikrat, ko
si obe devici v svojih kitinastih oklepih tako nasproti
stojita, da bi se, če svoji želi iztegneta, lahko druga
drugo prebodli, tedaj poseže kakor v Iliadi 38  neki bog
ali neka boginja vmes — morda bog ali boginja čebel-
skega rodu — in obe boriteljici, prevzeti od strahu, se
popustita in omamljeni odmikata, nakar se zopet za¬
prašita druga v drugo, a se zopet izbegavata, kakor bi
se bali, da ne bi dvojna smrt spravila bodočnosti njih
rodu v nevarnost. To se še ponavlja dotlej, da se eni
posreči, da svojo tekmovalko pri kaki neprevidni ali
nespretni kretnji zasači in jo brez lastne nevarnosti
umori; zakaj zakon čebelskega rodu zahteva samo
eno žrtev.

K o je mlada vladarica zibelke razdrla ali svojo
tekmico usmrtila, šele tedaj jo družina pripozna.
Sedaj ji, če hoče res vladati in uživati spoštovanje,
kakršno so delavke izkazovale njeni materi, ne pre¬
ostane nič drugega, kakor da izvrši še svatbeni
polet. Zakaj dokler je še neoplemenjena, se čebele ne
zmenijo dosti zanjo in ji izkazujejo le malo časti.
Včasi pa je nje zgodba manj preprosta in delavke se
le redkokedaj odreko želji, da bi še vdrugič rojile.

V tem primeru, kakor v prejšnjem, žene matico
ista sla, da se približa matičnim celicam, toda namesto
da bi tu našla vdano uslužnost in pobudo, zadene ob
mnogobrojno sovražno ji stražo, ki ji zapre pot. Raz¬
dražena si hoče dostop izsiliti, toda kamor se obrne,
povsod jo zajamejo stražarice, ki čuvajo speče prin-
cesinje. Ona nikakor ne odneha, iznova poskuša pro¬
dreti, toda vedno osorneje jo zavračajo in gnjavijo;
končno se zave, da predočujejo te male neizprosne

36  Iliada, starogrška Hoinerbva epopeja, v kateri se
opevajo boji Grkov s Trojanci.

81

delavke zakon, kateremu se mora zakon, ki njo
navdaja, umakniti.

Matica končno odstopi. V neutešeni besnosti se
šeta od sata do sata ter ubira bojni krik ali grozečo
žalostinko, ki jo pozna vsak čebelar in ki spominja
na glas srebrne trobente iz daljave. Ta krik je v svoji
togotni pridušenosti tako glasen, da se more zlasti
zvečer slišati na tri do štiri metre daleč skozi dvojno
steno trdno zadelanega panja.

To matičino „petje“ učinkuje na delavke kakor
čarilo. Navda jih z nekim strahom ali s spoštovanja
polno togotostjo in če se ta klic začuje pri zastraženih
celicah, se stražarice, ki matico obkrožajo, nenadoma
zamaknejo, povesijo glavice ter nepremično čakajo,
da „petje“ izzveni ...

Dva do tri, včasi tudi po pet dni blodi togotno
ihteča matica po panju ter izzivlje zastražene tekmice
na boj. Medtem so se le-te izgodile in tudi nje pre¬
vzame želja po svetlobi. Že so pričele glodati pokrovce
svojih zibelk. Velika nevarnost preti družini. Toda
panjev duh, ki je to naredbo izdal, je vnaprej videl
vse posledice; stražarice so dobro poučene in vedo ob
vsaki uri, kaj jim je storiti, da odvrnejo presenečenja
protivnega matičnega instinkta in da privedejo obe
nasprotni sili do cilja. Čebele dobro vedo, da bi mlade
matice, čim prilezejo iz celic, zapadle oblasti starejše,
ki je že nepremagljiva, in bi jih drugo za drugo po¬
morila. Kakor torej katera teh še zazidanih matic
dolbe znotraj na vratih svojega stolpiča na vzven,
tako polagajo one od zunaj nove plasti voska na po¬
krovce. Nestrpljiva jetnica se s svojim delom zaman
trudi, ker ne sluti, da gloda začarano pregrado, ki
zunaj raste, dočim se znotraj ruši. Obenem začuje
izzivalni klic svoje rivalke; ker že pozna svojo na¬
membo in svojo dolžnost, še preden je pogledala v

82

življenje in še preden spozna ustroj panja, se protiv-
nici junaško odzivlje iz globine svoje ječe. Toda ker
mora njen klic prodirati skozi voščene stene, je dokaj
drugačen, pridušen in zamolkel. Ko čebelar pod večer,
ko se polega hrum po poljanah in vzhaja tišina zvezd,
pri domovih svojih čudapolnih družin prisluškuje,
tedaj čuje in umeva, kako se razgovarja matica, ki po
satju blodi, z deviškimi kraljičinami, ki še v zibelkah
čume.

M ladim maticam ta podaljšani zapor dobro de; kajti
ko zapuste svoje temnice, so močnejše in krep¬
kejše, povsem godne za izlet. To čakanje pa je oja¬
čilo tudi svobodno matico, ki je sedaj sposobna klju¬
bovati nevarnostim rojenja. Tedaj ostavi svoje do¬
movanje drugi roj ali družeč, s prvorojeno matico
na čelu. Takoj po nje odhodu oproste delavke, ki so
ostale v panju, eno izmed jetnic. Le-ta takoj prične
z istimi morilskimi poskusi in daje od sebe iste to¬
gotne krike kakor prednjica, dokler ne zapusti panja
tri dni pozneje, na čelu tretjega roja. Tako gre, če je
zavladala v družini „rojilna vročica", po vrsti dalje,
dokler materni panj popolnoma ne opeša ...

Tako izredno pomnoževanje moremo opazovati
zlasti po hudih zimah, kakor da bi se čebele, ki so
vedno v dotiku s tajno voljo prirode, zavedale nevar¬
nosti, ki preti njih rodu. Ob normalnem vremenu pa je
ta „vročica“ zlasti pri močnih in dobro gojenih dru¬
žinah prav redek pojav. Večina njih roji le po en¬
krat, nekatere pa sploh ne.

Čebele navadno že po drugem roju opuste, da bi
se nadalje delile, bodisi ker opažajo, da je panj pre¬
komerno oslabel, bodisi da jim neugodno vreme na¬
laga več previdnosti. Takrat tretji matici dopuste, da
jetnice pomori. Nato se prične zopet normalno življe-

nje in delo se organizira s tem večjo vnemo, ker so
skoraj vse delavke jako mlade in ker se je panj tako
osiromašil in razljudil, da je treta velike vrzeli v
njem še pred zimo izpolniti.

O dhod drugega in tretjega roja se vrši povsem
slično kakor prvega, saj so vse okolnosti slične,
le da je v teh poro jih manj čebel, da je družina manj
previdna, da nima izvidnic in da leti mlada matica,
deviška, čista in lahka, dokaj dalje od panja in od¬
vede po prvem odpočitku svoje vršelo v večjo daljavo.
K temu pride še to, da je druga ali tretja izselitev
dokaj drznejša od prve in da je usoda teh blodečih
družin jako negotova. Na čelu jim je še neopleme-
njena matica kot zastava njih bodočnosti, vsa njih
usoda zavisi od svatovskega poleta, ki naj se šele iz¬
vrši. Naj prileti mimo ptica, pade naj nekaj kapljic
dežja, pride naj mrzel pih, zadosti je le ena zabloda
matice in poguba roja je neizogibna.

Čebele se tega dobro zavedajo in najsi so našle
in vzljubile novo zatočišče in najsi so že pričele de¬
lati, često vse to ostavijo, samo da pospremijo mlado
vladarico na pot, kjer si upa najti ljubimca; ne puste
je iz oči, s tisoč vdanimi krili jo krijejo in ščitijo,
pripravljene, da z njo vred poginejo, če jih ljubavni
polet tako daleč od novega domovanja zanese, da
pot, ki vodi tjakaj in se mu še niso privadile, v njiho¬
vem spominu še omahuje in se končno v nič razgubi.

TNida zakon bodočnosti je tako silen, da nobena če-
A bela spričo te negotovosti in smrtne nevarnosti ne
okleva. V drugem in tretjem roju vlada ista navduše¬
nost kakor v prvem. Čim se je materni panj za usodni
polet odločil, najde vsaka nevarna mlada matica trop
delavk, ki hočejo ob njej poskusiti svojo srečo in jo

84

spremljati na usodnem potu, kjer morejo veliko izgu¬
biti, a ničesar pridobiti razen nade, da zadoste svojemu
nagonu. Kdo jim da tako odločnost, kakršne mi nikoli
nimamo, da s preteklostjo obračunajo kakor s kakim
sovražnikom? Kdo izbere iz množice tiste, ki morajo
oditi, in kdo označi tiste, ki naj ostanejo? To ni ta ali
oni starostni razred, ki naj odide ali ostane, ne: tu naj¬
mlajše, tam najstarejše! Okoli vsake matice, ki od¬
haja, ne da bi se kedaj vrnila, se zgrinjajo postarne
čebele kakor tudi take mlade delavke, ki se drznejo
v vrtoglavem vrtincu prvikrat poleteti pod ažurno
nebo...

N e bomo dalje zasledovali doživljajev teh rojev;

preštevilni so in cesto jako zamotani. Včasi se
dva roja pomešata, drugikrat se v zmedi pri odhodu
dvoje ali troje zaprtih matic reši kljub budnosti stra-
žaric in se pridruži kepi, ki se oblikuje. Včasi se tudi
dogodi, da se mlada matica, obkrožena od trotov, med
rojilnim izletom oplemeni; tedaj potegne vso svojo
družbo za seboj v izredno višavo ali daljavo. V čebe¬
larski praksi denejo take poroje zopet v prvotni
matični panj. Tedaj se matici zopet skupaj v panju
znajdeta in pričneta borbo, delavke se razvrste ob bo¬
rišču, in ko močnejša zmaga, odstranijo, ker sovražijo
nered in si žele dela, mrliče iz panja, preprečijo vsako
nadaljnje nasilje, pozabijo na vse, kar se je dogodilo:
zopet se pričenjajo vzpenjati po satju in letati po tihi
poti k cvetkam, ki jih že pričakujejo.

rjovzemimo še vso zgodbo matice, kjer smo jo bili
-K prekinili, zgodbo tiste matice, ki so ji čebele do¬
volile, da sme svoje sestrice -še v zibelkah pomoriti.
Včasi te moritve sicer ne dopuste, četudi navidezno ni-

majo namena še drugi roj odposlati. Včasi pa to mo¬
ritev odobre, zakaj politični duh v panjih istega ulj-
njaka je prav tako različen kakor pri človeških na¬
rodih iste zemljine. Vsekakor ravnajo lahkomiselno,
če tako moritev dopuste; zakaj če jim matica na sva¬
tovskem poletu pogine ali zablodi, nimajo nikogar, da
bi jo nadomestil, delavske žerke pa so že prestare, ka¬
kor da bi se še mogle preobraziti v matice.

Toda — zagrešile so neumnost in našo prvoro¬
jenko prizna zdaj ljudska volja za edino  vlada¬
rico; ona pa je še devica. Da postane svoji materi
enakovredna, mora v teku prvih dvajsetih dni 37  po
rojstvu dobiti moža — trota. Če se sreča ž njim iz
kateregakoli vzroka pozneje, ostane nepreklicno —
devica. A tudi kot devica ni povsem jalova. Tu zade¬
nemo ob tisto veliko anomalijo, ki jo nazivljemo ja-
lorodnost, ki je morda posebna prirodna previdnost
ali čudovita samovoljnost. Lastna je nekaterim žužel¬
kam, n. pr. listnim ušicam, mešičkarjem iz vrste lusko-
krilcev, šiškaricam iz vrste kožekrilcev i. t. d.

Matica- devica je torej sposobna, da leže jajčeca
kakor oplemenjena, toda iz teh jajčec, najsi jih položi
v velike ali male celice, se izležejo samo — trotje. Ker
pa trotje nikoli ne delajo, temveč žive vedno le od
truda delavk — saj si ne gredo sami iskat medu niti
sploh niso zmožni skrbeti za svoj obstanek — je na¬
ravno, da nastopi nekaj tednov po smrti zadnjih izčr¬
panih delavk splošna beda in popoln razkroj družine.
Naselbina tako pogine ...

37  Oplemenitev se more izvršiti še tekom prvih šestili
tednov.

8fi

v.

Svatbeni polet.

Z daj poglejmo, na kak način se vrši oplemenitev
matice. Tudi tu uporablja priroda izredna sred¬
stva, da pospeši spojitev samcev in samic, ki so izšli
iz različnih panjev. Nenavaden je ta zakon, ki ga je
priroda izdala neprisiljena; morda je to neka samo¬
voljnost ali osnovna nesmotrenost, ki jo je treba z naj¬
čudovitejšimi močmi njene aktivnosti popraviti...

Deviška matica živi v gneči svoje družine v pa¬
nju. Obkroža jo na stotine trotov, dobro rejenih, vedno
pijanih od medu. Edini razlog za njih obstanek je, da
izvrše ljubavni spoj z matico. Toda kljub nepresta¬
nemu stiku dveh nemirnih spolov, ki bi povsod drugje
premagala vse zapreke, se oplemenitev ne izvrši nikdar
v panju in še nikoli ni uspelo, da bi se ujeta matica
oplodila. Ljubimci se krog nje sučejo, a je ne po¬
znajo, dokler biva sredi med njimi. Iščejo jo v zrač¬
nem prostoru, v najbolj skritih globelih horizonta, ne
da bi slutili, da so z njo še na istem satu spali in se
pri hrupnem odhodu morda vanjo zaletavali. Dejal
bi, da jo njih krasne oči, ki pokrivajo vso njih glavo
kakor svetla čelada, spoznajo in zahočejo šele tedaj,
ko plove po azurju. Vsak dan od enajste do tretje ure,
ko je solnce na višku, se požene trop teh perjanikov
iskat kraljevske ljubice, ki je teže dostopna kakor
kraljična v stari bajki. Okrog nje kroži dvajset do
trideset družb, ki so priletele iz vseh panjev v okolici,
da ji dajejo svatovsko spremstvo od več ko desettisoč
snubcev. Izmed njih bo le eden izbran za tisti edini
ljubezenski objem, ki traja le eno minuto in ki ga v
istem času zaroči s srečo in s smrtjo. Vsi drugi zapleč-
niki bodo kot nepotrebni brneli okoli tesno objetega

87

para in bodo kmalu poginili, ne da bi še kedaj doživeli
tak usodepolni dogodek.

a presenetljiva in brezumna razsipnost prirode ni

pretirana. V močnejših panjih se nahaja štiri- do
petsto trotov, v izprijenih ali oslabelih pa jih je včasi
štiri- do pettisoč; zakaj čim bolj se panj nagiblje k
poginu, tem več trotov poraja. Lahko se reče, da če¬
belnjak, sestoječ iz desetih družin, pošlje v danem
trenutku povprečno kakih desettisoč trotov v ozračje;
od teh jih bo imelo kvečjemu deset do petnajst srečo,
da izvrše edini čin, za katerega so rojeni.

Doma pa izčrpavajo troti sladke zaklade; neu¬
trudno delo petih ali šestih delavk jedva zadostuje, da
redi požrešno in prešerno lenobo enega takega zaje¬
davca, ki mu le usta neprestano delajo. Priroda je pač
vselej radodarna, kadar gre za opravke ali ugodnosti
ljubezni, skopari pa pri delovnih organih in orodju.
Posebno stroga je proti vsemu, kar zovejo ljudje kre¬
post; nasprotno pa ne štedi ne draguljev ne milosti,
ki jih trosi na pot zaljubljencem, četudi povsem ne¬
znatnim. Na vse strani kliče: „Družite in množite se!
Ni drugega zakona od ljubezni!**. S pritajenim glasom
pa dostavlja: „In potem se vzdržujte sami dalje, ka¬
kor veste in znate! To ni več moja briga.**

Povsod nahajamo tako moralo, povsem različno
od naše. Le poglejmo pri teh malih bitjih njeno nepra¬
vično štedljivost in nesmiselno razkošnost. Resna,
vestna delavka mora od rojstva do smrti daleko letati
tja v najgostejšo goščavo, obletavati mora množico
skritih cvetk; v labirintu nektarskih zakladnic, v taj¬
nih rovih cvetišč mora iskati medu in peloda. Kljub
temu so njene oči in vohalni čuti okrnjeni v primeri
s trotovskimi. Trot je pa bi smeli biti skoraj slepi in
brez voha, ne da bi radi tega trpeli. Nimajo nikakega

88

posla, ni jim treba iskati plena; čebele jim donašajo
hrano že pripravljeno, življenje jim poteka v večni
pojedini medu. ki ga srebljejo kar na satju samem.
Toda ker so izvrševalci ljubezni, se najobilnejše
žrtve, dasi nekoristne, sipljejo s polnimi rokami v
brezdno bodočnosti. Le enemu izmed tisoč bo usojeno
enkrat v življenju odkriti v zračni sinjini deviško ma¬
tico; eden izmed tisoč bo smel v širnem ozračju za
trenutek slediti samico, ki sploh ne mara ubežati. To
vse zadostuje, da je priroda vsakemu teh tisoč ljubim¬
cev, izmed katerih jih bo po smrtonosni svatbi enega
edinega 999 poginilo, dala po trinajsttisoč oči na vsako
stran glave, dočim jih imajo delavke le po šesttisoč...

M islim, da jih je prav malo, ki so prožrli v tajnost
matične svatbe, pač ker se vrši v brezmejnosti, v
bleščeči nebesni sinjini. Opazovati pa moremo, kako
se nevesta pri svojem odhodu obotavlja in kako se
kot poročenka s svatovanja vrača.

Dasi je nestrpljiva, vendar čaka svojega dne in
svoje ure v senci hrama, da se čudovito jutro raz¬
lije po svatovskem ozračju. Všeč ji je trenutek, ko še
malce rose moči listje in cvetje, ko še zadnji hlad gi-
nočega jutra kljubuje dnevnemu žaru kakor gola de¬
vica objemu zagovednega vojnika. Tedaj se pojavi na
pragu sredi med delavkami. Te je ne opazijo, ker se
brigajo za svoje posle, seveda če jim je ostavila se¬
strice v panju. Vse zbegane pa jo obkrožajo, če v pa¬
nju ni nadomestila zanjo. Matica se požene najprej
navzad ter se spusti dva- ali trikrat na brado pred
žrelcem; šele, ko si je v svoj spomin vtisnila lice in
položaj svojega kraljestva, ki ga doslej še ni videla od
zunaj, se dvigne kakor pšica navpik v sinjino. Tako
se vzpne v višino in solnčno- vedrino, kamor druge če¬
bele nikdar ne dospejo.

89

7 *

Troti pa, zibajoč se leno po cvetkah, iz daljave
opazijo ta pojav mlade device in zaduhajo čarobni
vonj, ki se širi od panja do panja. Takoj se združijo
v trope in planejo po njenem sledu v to morje raz¬
igranosti. Ona pa, vzhičena od zanosa svojih kril in
pokorna veličastnemu zakonu svojega rodu, ki sedaj
izbira zanjo ljubimca in dopušča, da jo le najčilejši
doseže, ona se dviga više in više. Sveži jutranji zrak
ji vhaja prvikrat v vzdušnice in kipi kakor nebeška
kri v tisočerih cevkah, vodečih v oba zračna mešička,
ki zavzemata polovico trupa. Venomer se dviga, do¬
kler ne doseže samotnega prostora, kjer ne more no¬
bena ptica motiti njenega misterija. Še vedno se dviga,
a četa trotov, za njo brnečih, se krči in redči. Slabiči,
betežniki, starci, pohabljenci in mršavci se odmikajo
in izgubljajo v praznini. Končno jih ostane v visokem
azurju le še majhen, a neutruden trop. Matica se
dvigne še z zadnjim naporom svojih kril in glej, iz¬
branec, navdan od nedoumne moči, jo doseže, ob¬
jame, prodre in tesno zapleteni parček, vzhičen od
dvojnega žara, kroži v trenutni spirali navzgor v
smrtonosni ljubavni omotici.

V ečina bitij se nejasno zaveda, da nekak usoden slu¬
čaj kakor prosojna mrena loči smrt od ljubezni
in da je globoko v prirodi usajena misel, da je treba
umreti, kadar se življenje oddaja. Bržčas pripisuje ta
podedovana bojazen ljubezni tolikšno važnost. Tu
vsaj se ta misel udejstvuje v svoji prvotni enostav¬
nosti ...

Čim je v zraku trot matico oplemenil, se mu trup
odpre, plodilni organ se izloči in potegne za seboj vse
drobovje; krila mu omahnejo in truplo, zadeto od
poročne strele, se prazno strmoglavi v brezdanjost...


90

R adi križne oplemenitve priroda hoče, da se trot in
matica spojita le pod sinjim nebom. Ker pa je isto
nebo polno nebrojnih nevarnosti, ker ga prevevajo
mrzli vetrovi, viharji in vrtinci ter ga oživljajo ptice,
žuželke, vodne kapljice, ki se morajo vse istotako po¬
koravati neomajnim zakonom, je priroda poskrbela,
da se oploditev izvrši v kar najkrajšem času. In to je
opravljeno z bliskovito naglo smrtjo trotovo. Zadostuje
le trenuten objem, nasledek oploditve pa se izpolni
v nevestinih ledjih.

Matica se iz sinjih višin naglo vrne v svoj panj;
na zadku ji kakor svilen praporček plapola razmo-
tano drobovje njenega ljubimca. Nekateri čebeloslovci
trdijo, da pri tem uponosnem povratku matice kažejo
delavke veliko radost. Večkrat sem opazoval ta po¬
vratek od svatbe, a moram reči, da nisem opazil ni-
kake posebne razigranosti, razen če je šlo za prav
mlado matico, ki je bila odletela na čelu roja in je ona
edino upanje pred kratkim ustanovljene družine. V
takem primeru hite vse delavke kakor norčave matici
naproti, da jo sprejmo. Sicer pa jo navadno pozabijo,
četudi preti bodočnosti rodu velika nevarnost. Čebele
so se dobro pobrinile za vse do onega trenutka, ko
dovolijo matici pokol j njenih rivalk. Čim se je to iz¬
vršilo, se njih nagon neha; v njih razboritosti se po¬
javi neka vrzel. Kažejo se bolj ali manj nebrižne: dvi¬
gajo glave, morda opazijo morilno dokazilo opleme¬
nitve, toda so še nezaupljive in ne kažejo radosti, ki
jo naše domnevanje pričakuje. Kot pozitivna in za ilu¬
zije malo dovzetna bitja pričakujejo bržčas drugačnih
dokazov, preden se vdado splošni radosti.

Napačno bi bilo, če bi hotel kdo logično in po¬
vsem po človeško tolmačiti vsa občutja teh majčke¬
nih bitij, ki so tako različna od nas. Kakor pri čebe¬
lah tako se tudi pri drugih životinjah, ki imajo v

91

sebi odsev naše umnosti, redkokrat dosežejo tako točni
izsledki, kakor se v knjigah navajajo. Preveč je raz¬
nih okoliščin, ki jih mi ne poznamo. Čemu naj jih pri¬
kazujemo popolnejše, kakor so v resnici? Čemu naj
jim pripisujemo to, česar nimajo? Če kdo misli, da
bi bile čebele zanimivejše, če bi nam bile slične, mo¬
ram reči, da le-ta nima jasnega pojma o tem, kar zbuja
zanimanje iskrenega raziskovalca. Zakaj temu ne sme
biti smoter, da druge preseneča, nego da sam raz¬
umeva; zato je prav tako zanimivo, če dožene nedo-
statke v razumnosti, kakor če pripoveduje le čudo¬
vite bajke in domneve o zagonetnem možganskem se¬
stavu.

Vendar ta malobrižnost čebel ni enodušna. Čim
matica, vsa upehana, pristane na bradi pred žrelcem,
se zbere krog nje skupina delavk, ki jo spremijo v
notranji dvor, kamor solnce, ta junak vseh čebelskih
praznikov, le z opreznimi koraki vstopa. A tudi ma¬
tica se ne razburja nič bolj ko njena družina, saj v
tistih ozkih možganih praktične barbarske kraljice ni
dosti mesta za razna ganotja. Odslej nima druge
skrbi, kakor da se čim preje iznebi nerodnega spomina
na svojega ljubimca, ker jo pri kretnjah ovira: po¬
čene in se otrese nepotrebnih organov, ki jih delavke
nemudno odneso in zavržejo; zakaj trot ji je dal vse,
kar je imel, in še dokaj več, kakor je bilo potrebno.
Matica v svojem plodilnem mešičku ne obdrži dru¬
gega ko semenski sok, v katerem plava na milijone
klic, ki bodo druga za drugo oplojale mimo polzeča
jajčeca tja do zadnjega dne ter v temi njenega ne¬
drja nadaljevale čudovito spojitev moškega in žen¬
skega elementa, da se iz nje porajajo delavke. Čudno
se je vse preokrenilo: ona, samica, oskrbuje moški
princip, trot pa ženskega!

Drugi dan po oplemenitvi izleže matica prva jaj¬
čeca in takoj jo družina obkroža z nežno skrbnostjo.

92

Sedaj, ko je obdarjena z dvojnim spolom, ko tiči v
njej neizčrpna moška moč, pričenja matica svoje
pravo življenje. Nikdar več ne zapusti panja, ne vidi
več svetlobe, razen če izleti z rojem; njena plodovitost
preneha šele, ko se ji približa smrt.

N enavadna svatba je bila to, bajnejše si ne mo¬
remo niti zasanjati: visoko v sinjem zraku, polna
tragike, ki jo sila poželenja dvigne nad vsakdanjost,
bliskovito smrtna in neminljiva, edinstvena in
omamna, samotarska in brezlcrajna. Zares čudovita
svatovska omama, ko se v najčistejšem in najlepšem,
kar ima ta svet, v deviškem prostoru brez meja, v
vzvišeni jasnini vedrega neba, pojavi smrt v naj¬
blažjem trenutku sreče, po solnčnem žaru očiščene
vsega madeža, ki sicer skruni navadno ljubezen. Tu
se je izvršil nepozabni objem, ki združi dvoje drobnih
življenj v enem in istem telesu za dolgo prihodnost.

Globlja resnica tega dejstva pa ni tako pesniška;
iz nje zveni drugačna pesem, ki je še nismo sposobni
umevati. Morda jo bomo kedaj doumeli in vzljubili.
Prirodi ni do tega, da tem neznatnim živalcam pri¬
redi sijajno svatovščino, njej je samo to v mislih, da
s križno oplemenitvijo doseže izboljšanje plemena.
Da se more to zgoditi, je trotu organ nastavila na
tako poseben način, da ga more rabiti le v odprtem
ozračju. Najprej se mu morajo po daljšem poletu
docela razširiti vzdušnice. Ko se oba ogromna me¬
hurja od ažurnega zraka napneta, potisneta dolnje
zadkove dele nazaj; tedaj pomoli moško spolovilo
venkaj. V tem tiči vsa fiziološka tajnost tega čudo¬
vitega ljubezenskega poleta in blestečega vrvenja
veličastne svatovščine. Eni poreko, da je zadeva zelo
vulgarna, drugi pa, da je .to jako žalostna resnica.

93

VI.

Pokolj trotov.

e po oplemenitvi matice ostane nebo še vedro in

zrak topel in če je na cvetlicah še dovolj peloda
in nektarja, delavke še nekaj časa trpe nadležno in
kvarno prisotnost trotov v panju; morda jim iz ne¬
kake pozabljivosti vse odpuščajo ali pa so pretirano
oprezne.

Trotje se ponašajo v panju kakor Penelopini
snubači v Odisejevi palači : 38  tu prešerno pirujejo in
se goste, živeč v brezdelju kakor tisti potratni in
objestni ljubimci. Samopašni trebušniki zastavljajo
vse hodnike in prelaze, motijo čebele pri delu in
jih odrivajo, le-te pa zopet nje. Vsi so napihnjeni od
slepe zaničevalnosti, dasi niso zlobni; tudi nje vsa
družina z neko pritajeno mržnjo prezira, ne da bi
topoglavci slutili tisto zlo usodo, ki jih čaka. V panju
si izbero najtoplejši kotiček, da tam čim udobneje
dremljejo; nemarno se dvigajo, kadar se jim zahoče
srkati vonjivi med na odprtih celicah. Satje, po ka¬
terem se ti telebani kretajo, onečejajo z odpadki in
dobročudne delavke, misleče le na bodočnost, mo¬
rajo molče vso škodo popravljati.

Od poldneva do tretje ure, ko pokrajina pod
pekočimi žarki julijskega ali avgustnega solnca

88  Dočim je starogrški junak Odisej (Odysseus) na
povratku izpred Troje blodil več let po morju, so nje¬
govo ženo Penelepo, ki je bila ostala doma na Itaki,
snubili objestni knezi, ki so razkošno gostovali na Odi¬
sejevem domu. Zvesta Penelopa je snubce zadrževala z
obljubo, da si izbere moža, čim si stke poročno obleko. In
res je podnevi pridno tkala in vezla, ponoči pa je vse
delo zopet razparala. Tako je vodila snubače za nos, da
se je končno vrnil Odisej in z njimi temeljito obračunal:
vse je pobil.

94

drhti v zadovoljni utrujenosti, se pojavljajo trotje
na bradi panja. Na glavi jim blešči čelada iz veli¬
kanskih črnih biserov, na njej trepečeta dve visoki
perjanici; oprsnik jim je iz žoltega žameta, sveteč se
v solncu kot kosmato runo starodavnih junakov,
četverni plašč pa je tog in prosojen. Med tem bučno
hrume, odrivajo stražarice pri žrelcu, zavračajo zra-
čilke in premetavajo delavke, ki se vračajo domov,
otovorjene z bero. V vsem svojem nastopu se ka¬
žejo zaposlene, nadute in brezobzirne kakor nekaki
bogovi, ki jih čebele ne morejo pogrešati. Hrupno
odhajajo k nekemu cilju, ki ga preprosta družina ne
pozna: drug za drugim se spuščajo v zrak, gizdavi
in ošabni, in mirno posedajo na najbližje cvetke, tam
dremljejo, dokler jih podvečerni hlad ne predrami.
Tedaj se vračajo v panj v prav tako oholem poletu,
kakor bi jih gnal bogve kak višji smoter. Tu pa zo¬
pet hitro k celicam, kjer porivajo svoje butice do
vratu v medena vedrca, da se napno kakor mehovi in
tako nadomeste svoje izčrpane moči. S težkimi koraki
se vračajo na svoja ležišča, da se vdado trdemu spancu
brez sanj in brez skrbi, dokler ne napoči ura, ki jih
zove k novemu pirovanju.

T oda potrpežljivost pri čebelah ni povsem taka ka¬
kor pri ljudeh. Lepega jutra se proglasi v panju
geslo, ki so ga že pričakovale, in miroljubne delavke
se izpremene v sodnike in krvnike. Ne vemo, kdo
da to povelje: nenadno izbruhne iz hladne, preudarne
ogorčenosti delavk, in kakor vlada v vsej republiki
enodušen genij, tako prevzame tudi sedaj srca vseh,
čim se je povelje izdalo.

En del družine preneha letati na pašo, da se more
doma docela posvetiti izvrševanju pravice. Armada
razjarjenih devic neprijetno iznenadi debele lenuhe.

95

ki so kar v kepah brezskrbno zadremali na medenih
stenah. Zaspanci se prebude in ne verjamejo več prav
svojim očem: začudenje polagoma pronica v njih
topoumne možgane kakor lunin žarek skozi močvirno
vodo. Dozdeva se jim, da so postali žrtve neke zmote,
vsi prepadli zro okoli sebe. Najprej se zbudi v debelih
buticah vodilna misel njih življenja in se napotijo
proti medenim zakladnicam, da bi se tam gostili. Toda
sedaj je minila zlata doba majniškega medu, opoj¬
nega lipovega cveta, čiste ambrozije kadulje, bele
detelje, materine dušice in majarona. Ob polnih ko-
ritcih, kamor so imeli prej svoboden pristop, da so
srkali prijetno sladko pičo, najdejo sedaj bodeč grm
strupenih žel vse naokrog. Domače ozračje se je po¬
vsem premenilo: prijetni vonj nektarja se je umaknil
jedkemu duhu strupa, ki se biseri v tisoč kapljicah
na koncu žel ter oznanja mržnjo in osveto. Še preden
se presenečeni skledoliznik zave tega nezaslišanega
razpada svoje bujne sreče, navale nanj trije, štirje
biriči in mu skušajo odkrhniti krila, prežagati pecelj,
ki veže zadek z oprsjem, odrobiti drhteče tipalnice,
izdreti mu noge in najti med oklepnimi obročki zev,
da bi tjakaj zapičili svoje ostro bodalo. Okornim tro¬
tom, ki so itak brez orožja, brez žela, niti na misel
ne pride, da bi se branili, ampak skušajo pobegniti
ali pa kar nudijo svoje otopelo truplo udarcem, ki
nanje na gosto padajo. Zleknjeni na hrbet se s svo¬
jimi močnimi nogami kaj nerodno branijo proti so¬
vražnicam, ki v borbi nič ne odnehajo; drugi se za¬
vrte okrog sebe in potegnejo vso gručo v blazen vrti¬
nec, ki se kmalu upeha. Ne traja dolgo, pa so bore
trotje tako zdelani, da pride na površje usmiljenost,
ki na dnu našega srca ni nikoli daleč od pravičnosti,
in zaprosi neusmiljene delavke milosti. Seveda za¬
man: čebele so trdega srca in poznajo le globoki, ne-

9 <>

izprosili prirodni zakon. Nesrečnežem so že polomile
krila, iztrgale jim noge, odkrhnile tipalnice; krasne
črne oči, v katerih je odseval čar cvetk in sijaj neba,
so sedaj od bolesti osteklele; iz njih trepeče le še
obup in smrtni strah.

Nekaj trotov podleže ranam in dvoje, troje krvnic
jih takoj odnese na oddaljeno mrtvišče. Drugi pa,
ki so manj prizadeti, se rešijo v kak kotiček, kjer
se tesno zgnetejo; tu jih neizprosna straža obkoli in
ne izpusti prej, da bedno poginejo. Nekaterim se
sicer posreči, da se prerijejo do vrat in se izmuznejo
na prosto, kamor jih ogorčene delavke zasledujejo.
Pod večer pa, ko pritisne glad in hlad, se v tropih
vračajo k žrelcu ter prosijo prenočišča; toda straža
je neizprosna in jim ne dovoli vstopa. Ko delavke
drugo jutro zopet izletavajo, najprej pospravijo s
praga mrtva trupla nepotrebnih velikanov, ki so se
tam črez noč nakopičila, in tedaj otrpne v panju spo¬
min na lenuški rod tja do naslednje pomladi.

C esto izvrši ta pokolj v istem času večje število
čebelskih naselbin. Znak za moritev dado tiste,
ki so najbogatejše in najbolje upravljane. Nekaj dni
pozneje store isto manjše družine, ki žive v manj
ugodnih okoliščinah. Samo najsiromašnejše in najbolj
nebogljene družine, ki jim je matica že stara in ma¬
lone jalova, puste svojim trotom živeti tja do pri¬
četka zime, ker se nadejajo, da se bo mlada matica,
ki jo še pričakujejo, dotlej oplemenila in da utegne
še leči jajčeca. Končno nastopi neizbežna beda in
nesreča: vsa naselbina z matico, troti in delavkami
vred se zgnete v gručo, setradano in tesno strnjeno,
in v temačnem panju na tihem pogine, še preden za¬
pade prvi sneg.

Po pomoru lenuhov se vživalnih in imovitih pa¬
njih zopet prične redno delo, toda s pojemajočo vne-

97

mo; zakaj nektarja v cvetnih čašah je vedno manj.
Veliki prazniki so zanje minili in tudi velika čebelska
žaloigra je končana. Košata družina, okičena z venci
tisočev bitij, to vzvišeno čudo brez spanja, hranjeno
od cvetk in biserne rose, ta prešerni panj izza blaženih
julijskih dni, se začenja polagoma vdajati spancu;
njega topli dih, kipeč od žlahtnega vonja, vedno bolj
pojema in otrpeva. V voščenih zidinah se kopiči je¬
senski med, da se popolnijo zaloge, neobhodno po¬
trebne; poslednje shrambe zavečijo s pokrovci iz be¬
lega, nepokvarnega voska.

Gradnja z voskom se neha, porodi se krčijo, umi¬
ranje se množi, noči se daljšajo, dnevi se krajšajo.
Deževje in neugodni vetrovi, jutranje megle in pre¬
zgodnji večerni mrakovi povzročajo, da se na stotine
izletelih delavk več ne vrne. Vsa ta družinica, tako
po solncu hrepeneča, zasluti, da ji preti ledeni zimski
mraz.

Človek si je že odvzel svoj delež medene bere.
Vsak dobri panj mu je dal osemdeset do sto funtov
medu — najmarljivejši mu dado včasi do dvesto.
To predstavlja velikanski donos tekoče svetlobe in
cvetočih poljan, kjer so marljive delavke sleherni
dan cvetke po tisočkrat obletavale. Zdaj obrne še
zadnji pogled na družine, ki že otrpevajo k zimskemu
dremežu. Naj bogatejšim odvzame preobilne zaklade,
da jih dodeli tistim družinam, ki so kljub marljivosti
brez lastne krivde ubožale. Domovanja jim toplo
odene in zadela, žrelca napol pripre in odvzame ne¬
potrebne satnike; tako prepusti čebele njih zimskemu
spanju. One pa se zgrnejo sredi panja, se strnejo in
obesijo po satju, ki vsebuje blagodarne posodice, od¬
koder bodo v dneh mraza in ledu črpale preobraženo
snov, ki so jo poleti nabrale.

Matica se zadržuje sredi med njimi, obdana od
telesne straže. Prva vrsta delavk se oprijemlje za-

98

delanih celic, druga jo obdaja, le-to tretja in četrta
in tako dalje do poslednje, ki vse druge obkroža. Če
čebele te skrajnje vrste začutijo, da jih stiska mraz,
se pomešajo v množico, na njih mesto pa stopijo druge.
Tako viseča kepa je kakor temnosivkasta krogla,
ki jo medene stene dele v več prekatov; le-ta se dviga
ali niža, pomika naprej ali nazaj, ne da bi se to opa¬
zilo, v razmerju, kakor se pač praznijo celice, na ka¬
terih se družina zadržuje. Zakaj dogaja se nasprotno
od tega, kar se splošno misli: zimsko življenje čebel le
rahleje utriplje, nikakor pa ni docela otrpnilo. S tem,
da te male sestrice složno s krilci trepečejo, vzdržu¬
jejo v svojem okolju stalno enakomerno toploto,
slično toploti pomladanskega dne. Ta tajna pomlad
pa izhaja iz žlahtnega medu, ki ni nič drugega ko
toplotni poletni žarki, ki so se nekoč preobrazili, a
se sedaj pozimi vračajo v svojo prvotno obliko. V tej
kepi kroži med kakor plemenita kri: čebele, ki čepe
na odprtih celicah, ga nudijo svojim sosedam in te
ga dajejo zopet dalje. Tako gre sladka piča od krem¬
peljca do krempeljca, od ust do ust, da končno dospe
do zadnjih članov te družine, ki jo navdajata ista misel
in ista usoda, razpršena in zopet zedinjena v tisoč
srčecih. Med jim je sedaj nadomestilo za cvetke in
solnce dotlej, da njega starejši brat — pravo pomla¬
dansko solnce — prikuka skozi napol odprto žrelce.
Tedaj s svojimi prvimi, še mlačnimi pogledi, od ka¬
terih vzklijejo vijolice in vetrnice, zbudi prav na
rahlo delavke in jim tiho razodene, da se je zopet
razpelo sinje nebo nad zemljo in da tisto kolo, ki se
neprestano vrti in veže smrt z življenjem, zopet pri¬
čenja svoj novi okret in z njim novo življenje.

Konec.

99




Kazalo.

Stran

Predgovor.ITI

I. Pred panjem. 1

II. Roj .13

III. Novi dom.44

IV. Mlade matice.~3

V. Svatbeni polet.  87

VI. Pokolj trotov.94




Maeterlinchovo »Življenje
eebel“ v slovenščini

Torej vendarle! Razveselili smo se, ko
smo ugledali slovenski prevod Macterlin-
ckove mojstrovine »La Vie des Abeilles«.
Zares je čudno, da ga nismo dobili zdav¬
naj. Neka založba ga je bila naročila že
pred mnogimi leti, a prevajalec ni držal be¬
sede in je stvaT na lepem zaspala. Ali ni¬
smo Slovenci narod čebelarjev? Poglejte
stare poslikane panje, čujte narodno pe¬
sem, kako hvali pridno čebelico in ne po¬
zabite, da smo dali v la stoletju svetov¬
nemu čebelarstvu Janšo, v 19. pa smo otvo-
rili umetniško slovstvo s »Kranjsko Čebe¬
lico«. Narod, ki je po svojih njivah in
travnikih toli tesno zvezan s to ljubko žu¬
želko, bi bil moral že dolgo imeti Maeter-
linckovo pesniško zanosno, znanstveno raz-
borito in modroslovno globoko knjigo o
življenju čebel. Nu. pa tudi danes nam ni
prišla prepozno. Prevod je nastal boli slu¬
čajno. G. inšpektor I. VVester pripoveduje v
uvodu, da se je bil lotil tega Maeterlincko-
vega spisa »z namenom .da sicer enolične
»zimske urice«ntiictno in obenem koristno
izrabim«. Takf^sede^^išini in užitku izob¬
likoval pU&dd, ki gai^e pravkar izdala
Kmetijskftjmaf fca , v T*cnp\premi. Nas, ki
nam je j

dragocel „. „ I  .

dali prclpčebelnjaki .alT^Jnošili na polje,
je malcd^ro^rald, J<(*|ypo videli, da je
Maeterlinckov #pis o&rk&n in prilagoden
»praktičniiriS^)^i^)i^imovenskega kmeto¬
valca.

Ko pa knjigo prečitaš, si rad, da jo imaš
v slovenščini tako, kakršna je. Zakaj pre¬
vajalec je opravil svoje delo z ljubeznij®
in tako vešče, da mu moramo biti hvalež¬
ni. Četudi skrajšano, brez filozofskih raz¬
glabljanj in dobršnega dela poetičnili opi¬
sov, je slovensko »Življenje čebel« po svo¬
ji jezikovni kakovosti prav prikupna knji¬
ga. Prevod g. I. Westra je lep, stilistično
fino opiljen, gladek in jezikovno bogat.
Važne vrline zlasti za ljudsko knjigo, ka¬
kršna je in mora biti pričujoča. Prevede¬
nih je šest poglavij, ki dajejo zaokroženo
sliko čebelskega življenja od prvega izle¬
ta v zgodnji pomladi do pokolja trotov in
nastopa zimskega dremeža. Posamezna po¬
glavja so skrajšana, sedmo je izpuščeno
docela. Tako se je Westrova knjiga uvr¬
stila predvsem na polico slovenskega prak¬
tičnega čebelarja. Šla je med kmete in bo
nemara izvršila še večje poslanstvo nego
bi ga bila opravila kot celoten prevod med
izobraženci. Vzlic temu pa nam je ven¬
darle žal, da nam g. inšpektor Wester spri¬
čo svojih prevajalskih sposobnosti ni dal
»La Vie des Abeilles« v celotni slovenski
izdaji, kakor jo je Hrvatom podarilo pred
13. ieti »Hrvatsko prirodoslovno društvo«.
Knjigo priporočamo tudi vsakemu ljubitelju
naše besede; čebelarjem se bo priporočala
sama!