Izhaja:
10., 20. in 30. dan vsakega meseca.
Dopisi naj se izvolijo fran-kovati.
Eokopisi se ne vračajo.
Za inserate se plačuje po 10 kr. od garmond-vrste za vsakokrat.
'V' e 1 j a :
za celo leto za bolj premožne 2 goldinarja ; za manj premožne rodoljube pa 1 gld. 50 kr.
Denar naj se pošilja pod napisom :
Upravništvu „Mira“ r CelOTCu.
Leto XIII.	V Celovcu, 30. grudna 1894.	Štev. 36.
Zahvala in prošnja.
Leto se je zopet nagnilo k zatonu in se hoče v kratkem pomladiti. Ob tej priliki nam je dolžnost, srčno zahvaliti vse naše pokrovitelje, podpornike, sotrudnike in zveste naročnike. Prosimo jih pa še nadaljne pomoči, kajti ravno zdaj nahajamo se koroški Slovenci v jako važni, kritični dobi, ko se dežela preraja in svoje nekdaj svetlo krščansko lice nazaj dobiva. Ta preporod napolnjuje pa tudi naše liberalne nasprotnike, dosedanje gospodovalne v deželi, s tim večim srdom in gnje-vom, ker se neradi ločijo od priljubljenih, po judovskem časopisju skozi desetletja jim ucepljenih nazorov. Največ tega gnjeva in srda obračajo zoper Slovence, kterih napredek jih s strahom napolnjuje ; grdijo in strašijo Slovence pa tem ložeje, ker tisti še vedno ne najdejo nobene pomoči in hrambe pri državnih oblastnijah. Oboždvanje dozdevne nemške prednosti in razpihàvanje nàrodnih strastij med nemškim jmeščanstvom po novi „nemško-ndrodni“ stramrT'je nasprotje med obema ndrodoma v deželi ge poojstrilo in strast slovenskih odpadnikov še bolj podivjalo, kakor kažejo mnogi dogodki pri sedaj vršujočih se občinskih volitvah po deželi.
Lepega vremena in mirnega razvitka torej, žal, še nemarno pričakovati; nasprotno se kaže, da se nam glav.a bitka še le približuje. V tako resnem in'odločilnem trenotku naj bi nas slovenski bratje v ostalih pokrajinah nikar ne zapuščali! V zadnjem času začele so se podpore za naš list močno krčiti, in postavljeni smo v težaven položaj. „Mir“ je najmočnejša in najvažnejša postojanka in trdnjava slovenstva na Koroškem ; ko bi mi list odtegnili tistim mnogoštevilnim koroškim kmetom ob jezikovni meji, ki so ga do zdaj zastonj dobivali, reklo bi se to, iz naše nàrodne barke žeblje ven potegniti, da bi deske razpadle in po nemškem morju splavale. Prosimo torej naše velikodušne dobrotnike, naj nas ne zapustijo v težavni borbi in naj nas še nadalje duševno in gmotno podpirajo. Enkrat bodo vendar tudi za nas prišli boljši časi in še le potem se bomo toliko ojačili, da bomo zamogli izhajati brez pomoči od bratov izven Koroške.
Koroške naročnike prosimo, naj z naročnino preveč ne zaostajajo, in tisti, ki list zastonj dobi-
vajo, čeravno bi ga lahko plačali, naj plačajo vsaj nekaj, ravno toliko, da jih ne bo bolelo ali jim veselje do lista vzelo ; kajti pomislijo naj, da imamo mi velike stroške za pošto, za papir, za tisk, za uredništvo, opravništvo in razpošiljanje.
Tisti blagi rodoljubi, ki prejemajo po več iz-tisov in za nje naročnino pobirajo in nam pošiljajo, naj nas blagovolijo s tem domoljubnim trudom še zanaprej podpirati. Tisti rodoljubi pa, kterim se po več listov v brezplačno razdelitev pošilja, so lepo prošeni, naj skušajo od svojih prejemnikov vsaj nekaj naročnine nabrati, saj je že v človeški naravi, da ljudje to više cenijo, kar se ne dobi čisto zastonj.
Naše ljube prijatelje, ki nas brezplačno podpirajo z dopisi, podlistki in drugimi spisi, lepo prosimo , naj se pri tem rodoljubnem delu nikar ne utrudijo; zavest, da niso brez koristi na svetu živeli, da so kaj pripomogli k boljši sreči in napredku svojega nlroda in svoje domovine, jim bo ob večeru življenja boljše plačilo, nego bi bila denarna nagrada.
Konečno prosimo rodoljube, naj pisanja neveščim naročnikom pomagajo pri pošiljatvi naročnine. Vsak naj pristavi, ali je star ali nov naročnik, ker nam to veliko dela prihrani. Tudi naj vsak naznani svojo pošto. Pogosto se naredijo zmešnjave, ker ima marsikteri dve pošti v bližini. Lani je „Mir“ dobival pod pošto A, letos pa pošlje denar iz poštne postaje E, pa svoje prvotne pošte nič ne omeni. Mi ga iščemo pod pošto B, ga ne najdemo-ga zapišemo kot novega naročnika. Tako dobiva potem po dva lista, enega na pošti A, druzega na pošti B, dokler se zmota ne pojasni. Mnogo jih je nadalje, ki pisati ne znajo, pa kar poštarja naprosijo, naj jim nakaznico spiše. Poštar tega dela ni ravno vesel in zapiše samo ime brez vseh pristavkov, še ime zapiše površno in po nemškem pravopisu, da ga komaj zberemo. Taki naj bi rajši svojega župnika ali koga druzega naprosili , da bi ime razločno pisal, pristavil leto, za ktero se plača, zadnjo pošto po slovensko in nemško, in tudi to, ali je naročnik star ali nov.
Ponavljamo vse svoje prošnje in obetamo, da se bomo tudi mi potrudili, da bo naš list vedno poln tečne, zdrave, lahko prebavljive in zanimive dušne hrane.
Sklepaje kličemo vsem podpornikom, sotrud-nikom in naročnikom:
Srečno novo leto!
Za naše delavce.
Tudi med Slovenci rije delavsko vprašanje vedno bolj na dan. V naših krajih je že precej tovarn in fužin, kjer je navadno veliko delavcev na kupu, in v take kupe pokladajo socijalni demokrati najraje svojo zalego. V večih mestih je poleg tovarniških delavcev tudi veliko število rokodelskih pomočnikov. Med temi imajo socialisti bogato žetev, vse mlade, neskušene pomočnike zvabijo na svojo stran, ja, agitacijo pričnejo že pri učencih! Vse to se godi na tihem in se v javnosti skoraj ne zvé, zato mi mirno spimo in niti ne slutimo, da že vse mrgoli sosijaldemokratov v Ljubljani, Trstu, Gorici, Beljaku, Celovcu, Mariboru in tudi drugod. Zdaj rujejo pod zemljo, kedar se bodo pa dovolj močne čutili, stopili bodo na plan, in mi se bomo čudili, odkodi se je ta armada vzela. Zato ne smemo slepi, ampak moramo oprezni biti in nevarnosti nasproti stopiti, dokler je še majhna; ako se prva iskra potepta, zabrani se požar.
Mi smo prijatelji delavcev, in ravno zato jih svarimo pred socijalno demokracijo, ktera jim bo le v pogubo. Kdor program te stranke količkaj pozna, mora sprevideti, da je neizpeljiv in nasproten človeški naravi. Vsem posestnikom hočejo vzeti zemljišča, hiše, rudnike, stroje in orodje, ter vse to „rodilno“ blago proglasiti za skupno, državno lastnino. Posestnike, ki so zdaj svobodni in neodvisni gospodje, bi potem briči in pazniki socijalne države kakor sužnje na delo gonili in uporne morda celò z biči obdelovali ! Posestniki in njih sorodniki bodo svoje premoženje gotovo z orožjem v roči branili, in koliko krvi bo treba preliti, prej da se jim vzame njih poštena posest! In če bi se socijalistom to posrečilo, kdo nam je porok, da se bo ljudem v socijalni državi bolje godilo, v državi, ktero bodo vladali popolni brezverci, ki v večnost ne verujejo in se torej tudi večnih kaznij ne bojijo? Ko bodo socijaldemokratični voditelji na ministerskih stolih sedeli, ali res kdo misli, da bodo večerjali krompir v oblicah in zraven vodo pili, ter da bo tako popolna enakost med ljudmi? Prazne sanje! Živeli
Potovanje v sveto deželo
in po drugih jutrovih krajih sušea 1. 1894.
(Govor mil. g. prošta J. Ev. Mariniča na zborovanju „ podružnice sv. Cirila in Metoda za Pliberk in okolico' v Globasnici dné 18. listopada 1894.)
(Konec.)
Ko smo prišli na Egiptovsko v Port Sajd, Ismailijo in slednjič v glavno mesto Kairo, se mi je nekaj smešnega zgodilo. Pridružil se mi je mlad, prebrisan človek Arabljan in mi je osla ponujal. Takim ljudem ne sme človek niti odgovoriti ne, sicer se jih ne znebi. Mladeneč pa začne hvaliti svojega osla in sicer nemško: „ist guter Esel“ (je dober osel). Jaz na to nič ne odgovorim. Gre dalje za menoj in ponuja: „ist deutscher Esel“ (to je nemški osel); jaz pa zopet nič. »Ist ein Bis-markesel“ (Bismarkovski osel). Smo se vsi smejali, jaz pa se vender nisem vsedel na tega imenitnega osla.
Nazaj gredé sem prišel po morju spet v Brindisi, po železnici v Neapel, šel na ognjeno goro Vesuv in slednjič obiskal Rim. Bil sem sprejet od sv. Očeta papeža v avdijenci. Bilo je ta dan v Rimu 20.000 Španjcev pri papežu.
Več o svojem popotovanju bom še pri drugih zborovanjih na drugih krajih povedal, torej pridite tudi drugam poslušat.
Danes pa še enkrat Boga zahvalim, _ da sem zdrav in srečno se domu povrnil. Pa skoraj še rajši bi bil videl, ako bi bil našel srečo, umreti v sveti deželi. In v resnici, malo je manjkalo.
Ravno na tem kraju, kjer je stal Salomonov tempelj, sem bil v nevarnosti. Bilo je na velikonočni torek o '/^2. uri popoludné, ko smo obiskali zadnjikrat Božji grob. Naslanjajoč glavo ob kamen sv. groba, premišljeval sem in niti opazil nisem, da vsi drugi naši so že naprej šli. Ko sem prišel od svojega zamaknjenja, nastopil sem pot hitro za našo karavano, vedel sem, da od Božjega groba imamo iti v Omarjevo mošejo. To je imenitna turška Božja hiša. Ko sem prišel, zagledal sem skoz neke ulice od daleč tisto mošejo in šel sem koj naravnost po tej lepi cesti. Korakal sem hitro naprej in nisem še vedel, na kakšno nevarni cesti da sem. Srečal nisem nikoga, le en derviš mi je šel naproti. Tisti je gledal nekaj iznenadeno na me, pa jaz se nisem brigal za njega. Ko sem k mošeji prišel, me je rektor avstrijskega hospica prašal: „Kako pa ste tako naglo sem prišli ?“ Jaz rečem: „Tukaj, po le-tem krasnem potu“. Tu so se oni za glavo popadli in so djali: „Kaj pa ne veste, da je pot vsakemu kristjanu pod kaznijo smrti prepovedan? Kaj pa Yas ni videla straža ali kdo drugi?“ Ko sem rekel, da tam straže ni bilo videti, derviš pa da mi je šel naproti, tu so rekli da ravno ta derviš, ako bi bil zažvižgal, bi bili Turki v trenutku od vseh stranij planili na me in me kamenjali, da bi z življenjem ne prišel odtod. „Ta derviš pa je gotovo mislil, ko ste tako brez skrbi korakali, da imate višje dovoljenje tòd iti od samega sultana (cesarja turškega), sicer bi bil dal znamenje in Turki bi Vas bili kamenjali.“
Ce bi tudi bil kamenjan, volja Božja bi to bila. Bil bi imel čast biti kamenjan blizu tega kraja, kjer je bil prvi mučenik Sv. Štefan kamenjan, ker |
blizu odtod nahajajo se vrata sv. Štefana nasproti oljski gori.
Božja volja pa ni bila, da bi bil takrat umrl, temuč da bi nazaj se vrnil v svojo ljubo domovino in zavoljo tega rečem še enkrat, kakor v začetku : Hvala Bogu, da svoje rojake zopet vidim in za vse „Hvaljen bodi Jezus Kristus!"
(Govor zapisal Franc Lene.)
Smešničar.
Tri muhe-so šle po svetu. Prva je lizala lepo klobaso, pa je poginila, ker je bila klobasa s strupeno barvo pobarvana. Druga je lizala pivo ali ol in je tudi crknila, ker je bilo pivo s strupeno primesjo napravljeno. Od žalosti nad smrtjo svojih sester se je hotela tretja muha sama zastrupiti. Videla je na prodaj postavljen „strupeni papir za muhe", ter ga lizala. Toda ostala je živa, kajti tudi ta papir je bil ponarejen in neškodljiv.
Agent:	„Kaj še premišljujete? 10.000 ima
nevesta premoženja, ali Vam je še premalo?"
Ženin: „Je že lepa dota; pa jaz imam ravno za 10.000 dolga ; če jo vzamem, mi ne ostane druzega, kakor ženska sama; denar pobašejo upniki."
Mož (nedeljski lovec):	„Zdi se mi, da bom
danes nekaj zadel."
Žena: „Oh, potem le psa doma pusti, ki j» bil tako drag."
bodo kakor kralji in gledali bodo, da se obogatijo in preskrbijo za celo življenje, borni človek pa bo siromak, morda ge veči, kakor je zdaj. Liberalizem je bil lažnik, on je obetal, da bo kmeta rešil; odvzel mu je res grajščinsko roboto, pa naložil mu je veliko hujšo judovsko roboto. Ali mar ni res ? Ali se kmet ne poti leto in dan, da plača ogromne davke, iz kterih se pita liberalna gospčda, največ judovski bogataši, kterim plačujemo vsako leto 160 milijonov samo za obresti od državnega dolga? Socijalni demokratizem je sin liberalizma, tudi on bo lažnik, kakor je bil njegov oče. Delavcem jemlje vero iz src in jim za to obeta nebesa na zemlji ; da pa svoje obljube spolniti ne bo mogel, to mora vsak pametni človek sprevideti. Brez trdega dela zemlja nič ne rodi, brez trdega dela se ruda in premog ne dobi iz zemlje ; brez truda se živina ne zredi in riba ne vjame. Brez truda se ne naredi črevelj, ne suknja, ne klobuk, ne srajca, ne omara, ne streha, ne kolo, ne ključ, ne kosa, ne mlin, ne žaga itd. Večina ljudij bo morala vedno pri trdem delu ostati, „v potu svojega obraza si mora človek svoj kruh služiti1', ta kazen nam je naložena zavolj Adamovega greha, in da tej kazni ubežati ne moremo, uči nas zgodovina vseh časov. Kjer je pa težavno delo, tam gotovo niso nebesa ; zato pa se socijalisti lažejo, če delavcem obetajo zemeljski raj, ko jih vendar težavnega dela rešiti ne morejo. Je pa še več človeških nadlog, kterih demokrati ne morejo odpraviti, recimo bolezni, slabe letine, razprtije med ljudstvom, hudobije popačenih src, navali divjih nàrodov, pustošenje velikih in gospodoželjnih vojskovalcev itd. Prazno je misliti, da bi kdo zamogel vse nesreče iz sveta odpraviti in zemljo v raj spremeniti; zato so pa tudi obljube socijalistov prazne sanjarije. Socijalistom je pač mogoče, delavne ljudi tako daleč zapeljati, da se naredi krvava prekucija. Da bi pa po tej pre-kuciji napravili boljši red in vse delavce srečne storili, za to nam ne morejo dati nobenega poroštva, uiti ne pametnih dokazov, kterim bi mi zaupati zamogli.
Slovenski delavci naj bodo pametni in naj se zvesto držijo resnic naše sv. vere. Naša vera je pripravna za vse stanove in je pravična tudi delavcem. Naši delavci naj se držijo naukov našega slavnega papeža sv. očeta Leona XIII., ki so v okrožnici „Berum novarum" tako lepo in jasno razložili delavsko vprašanje. Sv. oče ne zahtevajo, naj bi delavec koj trpel in molčal, če se mu prav krivica godi, ampak oni pravijo, da krščanska pravičnost tirja, da se mora delavcu toliko plače dati, da zamore pošteno preživiti sebe in svojo družino. Oni svarijo delavce pred prekucijo in pravijo, da bo tista njih stanje le shujšala. Nasprotujejo pa pretrdemu in ponočnemu delu ter posebno pov-darjajo, naj bi se ženskam in otrokom ne nakladalo pretežavno, predolgo ali ponočno delo. Da se uredijo delavske plače, zato je treba sporazumljeuja vseh držav, in k temu sv. oče opominjajo vladarje. K sklepu priporočajo sv. oče, naj delavci med seboj ustanovljajo katoliške delavske družbe, da si med seboj in s skupno močjo pomagajo, in vlade naj jim tega ne branijo.
V Ljubljani se je že ustanovilo prvo slovensko katoliško delavsko društvo; in da ima življenja moč in duševno gibčnost v sebi, pokazalo je že na več shodih, kjer so se čuli lepi, navdušeni in premišljeni govori v korist delavskega stanu. Nas to srčno veseli; zato želimo, naj bi se še po drugih krajih, kjer je mnogo delavcev, ustanovile take družbe. S pomočjo takih katoliških delavskih društev bomo naše poštene slovenske delavce obvarovali brezverskega in brezdomovinskega strupa. S tem pa ni še vse storjeno ; mi moramo pokazati, da smo našim delavcem res prijatelji, zato moramo njih društva in sploh njih pravične težnje na vso moč podpirati. Pri katoliški socijalni stranki ne sme tako biti, kakor je pri socijalnih demokratih. Tam morajo delavci vedno vplačevati, pa nemajo čisto nič od tega, le njih judovski „voditeljia se dobro redijo in pasejo iz tistih trdo prisluženih grošev. Krščansko-soci-jalni voditelji pa morajo za delavce v s e za s to n j storiti; kar pa delavci za društvene namene denarja uplačajo, to se ne sme porabiti za kakšne agitatorje ali govornike ali veselice, ampak le za take reči, s kterimi je delavcem v resnici pomagano, recimo za podporo bolnih delavcev ali takih, ki so začasno brez zaslužka. Ko bi pa društveni dohodki močno narastli, postavimo iz darov bogatih rodoljubov, potem bo delavsko društvo pogledalo okoli sebe, kje bi na prodaj bila kaka pripravna hiša ali zemljišče ali sploh kaj tacega, kar utegne delavcem koristiti. Tako se mora postopati in Boga je treba za blagoslov prositi, potem bodo katoliški delavci od svojih društev nekaj imeli; s o cijaldemokratični delavci pa naj le plačujejo, dokler se jim poljubi, saj sadu od teh svojih žrtev ne bodo nikoli videli!
Dopisi prijateljev.
Iz Celovca. (Kmetom pomagati se nič ne mudi?!) Tukajšnji konservativni „Karnt. Landbote" prinesel je članek, ki je vreden, da ga v glavnih potezah podamo tudi našim bralcem; glasi se: „S kmetom gre tako navzdol, da se celò že liberalcem čudno zdi. Celo GhoninKirschner, ki pripadata k judovsko-liberalni stranki, ki je s svojimi slabimi postavami kmetom toliko škode naredila, praskata se za ušesi. Toliko srčnosti pa nemata, da bi zapustila tisti klub, kjer se skrbi le za bogataše , po kmetih se pa z nogami teptd. Doma na Koroškem zdihujeta s kmeti vred, da bi kmete še nekoliko k sebi privezala, na Dunaju pa trobita v rog bogatašev.
Od 1867 do 1892 se je v Avstriji skoraj 200.000 kmetij s posilno družbo (na licitando) prodalo, od teh na Koroškem 4000. Ali te številke ne govorijo dovolj glasno? Toda vladi se čisto nič ne mudi, da bi kmetom pomagala. Že lani meseca vinotoka je predložil naš pridni poljedelski minister novo postavo o kmetijskih zadrugah in rentnih domovih, da bi kmetom pomagal. Zakaj pa te postave ne vzamejo na rešeto, da bi jo sklenili in v veljavo djali? No, zato ne, ker se kmetom pomagati nič ne mudi. Veliko bolj nujno in potrebno je bilo, da se je pomagalo „ubogemu“ Rotschildu in njegovim tovarišem ; zato je prišla postava o valuti ali denarni veljavi hitro na vrsto, da je Rotschild spet nekaj milijonov „zaslužil“. Tako so hoteli Judi, in kar ti hočejo, to hočejo njih hlapci, liberalni poslanci. (Ghon in Kirschner sta seveda tudi vselej zraven.) Pa tudi za liberalce bo prišel enkrat „plačilni dan“, kedar se kmetom enkrat oči odprejo, da bojo vkup držali in združeni tirjali svojo pravico. Število kmetov je veliko; ko bi le vkup držali, potem jih mora vlada poslušati in uslišati. Kaj pa bojo kmetovalci tirjali ? Prvič, da naj država za kmete najprej skrbi, ne pa za bogataše, kteri so itak že preskrbljeni ; da naj država kmetu napolni mošnjiček, ne pa baronu Rotschildu in njegovi kompaniji. Ali je morda kmet samo za to na svetu, da davke plačuje? Drugič, da naj se kmetu pomaga iz dolgov in revščine, namesto da se dajejo milijoni judovskim družbam (kakor Lloydu, podonavski parni družbi itd.).
Leta 1868. so imeli avstrijski kmetje 1500 milijonov uknjiženih dolgov, leta 1890. že za 2320 milijonov gld., zdaj pa že nad 3000 milijonov. Vse naše kmetije pa niso več vredne, ko vSOO milijonov, toraj so skoro že za polovico zadolžene. Pri tem pa niso še ušteti tisti kmetski dolgovi, ki niso uknjiženi. Ce računamo po 5% obresti, morajo kmetje od svojih dolgov plačati 150 milijonov obrestij na leto, več ko polovico svojih čistih dohodkov. K temu pridejo pa še deželne in občinske doklade. Tretjič, zakaj kmet nema tistega varstva, kakor uradnik? Če je uradnik zadolžen, smejo se upniki na njegovo plačo vleči in ga iztožiti le do gotove meje ; toliko pa mu morajo pustiti, da zamore živeti. Če je pa kmet le nekaj dolžan in nema s čim plačati, sme ga upnik na dražbo naviti in ga od hiše pregnati. Če je kmetija več vredna, zakaj se mu ne pusti vsaj toliko, da bi mogel še živeti? ! Ali mar kmet ni toliko vreden, ko uradnik ali oficir, ali ni tudi on enakopraven državljan? Poglejmo še tisto postavo, ktero je minister grof Falkenhayn predložil kmetom na korist, pa se ni še v pretres vzela, čeravno leži tam na polici že eno celo leto, kajti liberalnim gospodom se nikoli ne mudi, kedar je treba kmetom pomagati. Postava ima dva dela. Prvi del govori o »kmetijskih zadrugah"; vsi kmetje enega sodnijskega okraja bi bili prisiljeni, da se zvežejo v eno skupno zadrugo. Te zadruge bi za vse kmete svojega okraja skupno kupovale vse tiste izdelke in pridelke, ki jih kmetje v tistem kraju potrebujejo in kupujejo; in ravno tako bi pridelke svojega okraja skupno prodajale. S tem bi se kmetje znebili škodljivih prekupcev; tisti dobiček, ki ga zdaj prekupci imajo, bi potem kmetom ostal. Kmetje bi ne bili več v nevarnosti, da bi bili opeharjeni in osleparjeni, bodisi pri nakupu ali pri prodaji, ker bi vse to zadruga za nje oskrbovala, pri tistej bi pa gospodarili najmodrejši in najskušenejši možje dotičnega okraja. Ker bi zadruga na debelo kupovala, dobila bi blago tudi nekoliko boljši kup; pri prodaji pa bo tudi gledala, da bo pridelke kar mogoče debro prodala ; njej se namreč ne bo tako mudilo za denar, kakor včasih kakemu posamičnemu kmetu, ki mu je eksekutor za petami. Nadalje, če zadruge žitno kupčijo v roke vzamejo, potem bodo žitne cene bolj stanovitne, ker se ne bodo več delale na judovski borzi.
Drugi del postave govori o „rentnih domovih". Če pride kaka kmetija na posilno dražbo, kupi jo zadruga in jo da prejšnjemu lastniku v najem, tako da mu ni treba od hiše iti. Zraven najemščine pa plača on še nekaj po vrhu in sicer v ta namen, da svojo kmetijo počasi spet od zadruge nazaj kupi; če namreč v kakih 20 letih toliko še zraven na-
jemščine nazaj splača, kolikor je zadruga pri dražbi za kmetijo dala, potem je kmetija spet njegova. Kmet, ki je močno v dolgovih, se zamore prostovoljno oglasiti pri zadrugi in jo prositi, naj njegovo kmetijo spremeni v „rentni dom". Zadruga potem plača njegove dolgove, on pa ostane na hiši najemnik, dokler zadrugi ne povrne vseh stroškov. Ko je vse splačal, dobi posestvo nazaj; med tem časom, ko je samo najemnik, ima pa vsaj mir pred upniki.
Narediti pa bo treba tudi tako postavo, ktera bo branila, da se kmetje ne bodo mogli preveč zadolžiti. Kmetski domovi se morajo bolj utrditi, zato se mora prepovedati razkosovanje kmetij, in pa tudi dedinska pravica se mora za kmete predelati tako, da se otrokom ne bodo dajale prevelike dote, ker tiste potem kmeta morijo in tlačijo celo življenje.
Iz Kotmare vesi. Z novim letom odprla se bode pri nas v Kotmari vesi pošta in sicer bode ista imela zvezo s tudi na novo ustanovljeno pošto v Vetrinju. Vredno pa je, da se omeni, kako se je od strani poštnega vodstva v Gradcu pri razpisu te službe postopalo. Vsled naznanila poštnega vodstva z dné 28. mal. srpana 1894, št. 27289, je bil določen čas vložiti prošnje za omenjeno službo do 19. vel. srpana 1894. Oglasila sta se za isto tukaj dva naša moža in prejšnji naš učitelj g. Plajer. Ker pa so vsi ti trije prosilci vse premalo nemško - liberalni, tedaj za tako službo nesposobni , namignilo se je tukajšnjemu krčmarju, g. Sablatniku, naj tudi on vloži prošnjo za pošto. In res si je mož dal dopovedati, ter je vložil prošnjo za omenjeno službo dné 17. kimovca 1894., torej cel mesec po preteku obroka, in poštno vodstvo v Gradcu je službo temu podelilo, misleč si, da je ta za isto najbolj pripraven. Da je temu res tako, pričuje tudi to, da je ta naš odličnjak pri volitvi občinskega odbora tukaj dné 5. listo-pada t. 1. v volilni sobi vpričo volilne komisije in c. k. okrajnega glavarja naše volilce (z „Metodiji“) zmerjal, tedaj je poštno vodstvo res pravo zadelo s podelitvijo omenjene službe; ali pa se je hotel g. Sablatnig le za službo hvaležnega pokazati vpričo g. okrajnega glavarja? Naši nemškutarji so jako poparjeni in si ne morejo v svoje modre butice vtepsti, kako da je bilo mogoče, da so v naši slovenski občini pri občinskih volitvah zop^t Slovenci zmagali, ker so že komaj čakali občinsnih volitev, in neki kramar je menda že za se kot bodoči župan pisarno pripravljal. Tekali so noč in dan okrog volilcev, ter jih priduševali, naj vendar niso tako nespametni, da bi zopet Slovence volili, ker potem bodemo imeli čisto slovensko šolo v Kotmari vesi, še besedice se ne bode več nemško učilo, občinska cesta se bode čisto zanemarila itd. Pa volilci so jim odgovorili s tem, da so prišli res v velikem številu k volitvi, volili z veliko večino same Slovence, ter s tem pokazali, da hočejo biti v slovenski občini sami svoji gospodarji. Tudi naš učitelj g. Kruleč se je požuril o času volitev, saj je na več pooblastilih kot priča podpisan, in je še celo pri volitvi našim volilcem pretil ter v volilni sobi očitno agitiral ; menda je dobil do naših nemškutarjev za to tako ljubezen, ker so mu bojda obljubili, da mu sezidajo pri šoli še klet (seveda iz lastnega žepa), če jim bode pri občinskih volitvah pomagal. Kako so naši nasprotniki delali s pooblastili, znači najbolj to, da so tudi na tistih, ktere je stranka pozneje preklicala ter našim dala celih 5 ali 6 dni pred volitvo, imeli na njih zapisan dan volitve in zraven še dve ali tri priče, čeravno prej nobenega ni bilo zraven. Ko se je volitev začela, in so videli, da jih veliko njim zvestih manjka, zapregli so brzo svoje hitre konjiče ter hajdi po volilce čez drn in strn, pa vse je bilo zastonj, kakor tudi grožnje in njih obljube in prošnje. Naposled so se v prvem volilnem razredu naši nemškutarji tako razjezili, ko so uvideli, da je vse zgubljeno, da so celo pomagali, izvoliti še dva naša, ter samo dva iz njih srede, ktera pa sta res vredna njih zaupanja, ker sta povsem njih mišljenja kakor tudi popolnoma njih enakosti.
Iz Št. Jakoba v Rožu. (Našim klevetnikom. — Dve požarni hrambi. — Nov brod.) Slišim, da moji dopisi nekterim možem niso po volji in se nad njimi hudujejo. Pa pomislite, mi smo sinovi slovenskih starišev, nas torej boli in tim bolj draži, če vidimo, da omenjeni gospodiči pri vsakej priložnosti našo materno besedo z »bindisch-špraho" zaničujejo in na smeh postavljajo. Bi morali vendar malo pomisliti, da je glas materne besede vsakemu poštenemu človeku mil in drag. To nas tem bolj boli, ker niste med nami zrastli, živite med nami samo začasno, ste torej med nami tuji privandrovci. Marsikteri med njimi še davka ne plačuje in hoče v občinskih, šolskih in družbinskih zadevah vmes govoriti, celo prvo besedo imeti. Spoštujte naš jezik in naše navade, učite se ga, kar je le vaša dolžnost, in mir bode med nami, in mi vas bomo za ljubo imeli. Sicer pa pustite nas pri pokoju, ne vsiljujte se nam.
Mi se moramo braniti, ker nas napadate in zdražbe delate; mi ne potrebujemo ne vaših milostij, kterih tako deliti ne smete, tudi ne vaših sovetov in poukov, kterih ste morebiti vi sami bolj potrebni kakor pa mi. — Na razpotji v Podgorjane in v Podroščico je postavila občina malo hišo s turnom, ki služi za shrambo gasilnega orodja naše požarne brambe. Nad vhodom stoji zala tablica s podobo sv. Florijana in podpisom: „Slava Bogu in v pomoč bližnjemu''. Tu naj bode omenjeno, da obstoji naša požarna bramba že dolgo let, šteje lepo število dobro izurjenih gasilcev in nosi prav čedno ter primerno obleko ali uniformo. Pri mnogoštevilnih priložnostih se je izvrstno obnesla in veliko nesreč popolnoma odvrnila, tako da zasluži največo pohvalo. Letos so napravili tudi naši sosedi v Podgorjah svojo lastno gasilno družbo „Feuerwehr“. Tam stojijo vse bolj „nobel“ možje na čelu te koristne naprave, kakor so se skazali pri mnogih priložnostih na primer: pri zidanju šole, pri delitvi gore, pri nameravanem delenju občinskih pašnikov itd. Mi menj „nobel“ in „neumni bindišarji" v Št. Jakobu le nekaj ne zamoremo izgruntati: ali ima nemška komanda „Feuerwehra“, kakor ga Pod-gorjanci imenujejo, zares večo moč nad ognjem in ali nemška beseda v čisto slovenskem kraju zares ogenj bolj gasi, kakor pri nas materna beseda požarne brambe. Če se nam to dokaže, se bomo tudi mi »bindišarji" poboljšali. Pa ni čuda, da uganjajo v Podgorjah take smešnosti in hočejo biti po vsej sili Nemci, kajti na čelu jim bivajo Zimekovci, ki se s tem hočejo prikupiti svojemu patronu, da bi na nje gledal z bolj milostljivimi očmi. — Konečno moram omeniti še ene prav koristne naprave, ki se tudi nas dotika. Posestnik Brance v Žalučah nasproti Podgorjanom, koder vodi za peš-potnike skoro najkrajša pot v Celovec, je napravil brod čez Dravo na železno vrv, kakor to nahajamo po dolenjem Štajerskem in drugod. Sedaj je vsaj mogoče, prepeljati se črez Dravo tudi za časa velikega vodovja brez vsake zamude in nevarnosti.
Iz našega kraja. (Avstrijske denarne razmere.) Že enkrat je „Mir'' svoje čitatelje opozoril, da so se avstrijske denarne razmere, odkar je začela vladati koalicija, precej shujšale. To je po vsem nevarno. Dohodkom ni mogoče ukazati, da bi se množili, na to ima vlada razmerno premalo upliva. Če vlada hoče, da bi se denarne razmere v redu obdržale, mora kar največ mogoče štediti. To pa prevzvišeni g. minister Plener ne zna; državni stroški so se od tistega časa, kar je postal finančni minister, pomnožili ; uravnava valute stane veliko denarja, stroški za uradnike, vseučilišča, lokalne železnice so večji. Vsaka izmed koaličnih strank, posebno pa levica, ktere tako dolgo niso pustili k veliki državni skledi, preriva se sedaj k nji, in rada bi zajemala s to največjo žlico; seveda pri takem gospodarenju ne more biti drugače. Konec pesni bode, če ne precej, pa čez par let, velik pomanjklej, ki bo še rastel, ako bo koalicija dalj časa trajala. Na tako gospodarenje je „Mir“ pred nekim časom opozoril in sedaj je pisal o tem jeden Dunajski časnik, ki je prišel k ravno tistemu sklepu. Je to sicer žalostno, da so se denarne razmere pod vlado koalicije shujšale, ali znabiti, da to ima tudi svojo dobro stran. Proračun z velikim pomankljejem bode največa pridobitev koalicije in to menda marsikateremu odpre oči.
Iz Kort. (Fajfa tobaka rešila življenje.) Nek domačin mi je prigovarjal, naj le kadim tobak, ker tudi to je včasi koristno. On je šel nekdaj iz Kort čez peči na Obirsko ; to je skoraj za tri ure hoda po skalah in strminah. Drugega pota ni. Bilo je po zimi in dan prej je padlo precej snega. Ko pride po stezi do srednjega tistih 24 robov, na kterih se pot prevegne, hoče si čedro zažgati. Ker je pa ravno veter potegnil, zato je stopil za dva koraka nazaj, da si v zàgati za skalo zapali tobak. V tem trenutku nad njim zaropota kamenje, ktero je odnašala skala, in pred njim se udere plaz čez stezo ter se kadi v globočino. Ako bi bil on ravnokar stopil za dva koraka naprej, ne pa toliko nazaj, bil bi zdaj ravno sredi drče in plaza ter bi se pobiral v grobljah ali pa umiral. Da je na varnem ostal, storila je zares fajfa tobaka, ktere se je poslužila previdnost Božja, da mu reši življenje. — Kavno v zadnjem tednu je podil plaz zopet na istem mestu korškega Lovrenca, pa ga ni vjel.
Iz Krčanj. (Po občinski volitvi v Gre-binju.) Naša zadnja občinska volitev je pokazala, da se je tudi Grebinjska okolica začela prebujati v nàrodnem in moralnem oziru. Bili smo dosihdob popolnoma pod oblastjo liberalnih prenapetnežev. A začeli smo čedalje bolj spoznavati naše gospodarje in njih nam škodljivi namen! Zato se je precejšnje število kmetov udeležilo volitve. Pa škoda, da se nismo bolj zjedinili v naših glasovih, ker bi potem lahko še več pridobili. Seveda so naši nasprotniki delali na vse kriplje, pa naši kmetje se niso dali več od njih zapeljati. Naše gg. župnike
bi radi požrli, ker še v kanceliji so jim bili na poti. Bog živi in ohrani naše gg. duhovnike, ki morajo zavolj nas toliko prestati ! Ker je moč naših nasprotnikov pri občini močno opešala, to jih je strašansko razkačilo, da so se spravili nad naše gg. župnike v svojih širokoustnih časnikih. Pa s tem so se le sami sebe označili, da se jim je začelo trdo goditi. Mi vstajamo, a vas je strah! Naše gg. duhovne pa prosimo, naj še tudi zanaprej delujejo in nas podpirajo za pravično in pošteno stvar, da konečno pridemo do popolne zmage.
Kmet.
Iz Grebinja. (Občinske volitve) so se vršile že 29. listopada. Počakali smo s poročilom in dobro smo zadeli, ker nasprotniki so se koj oglasili v znanih zloglasnih listih; sedaj je nam delo pač lahko. Prišlo je čez 150 volilcev, in volitev je trajala od 9. ure zjutraj do petih zvečer. Kako pa to? Pred tremi leti jih je prišlo samo 19, ki imajo voliti 18 odbornikov in 9 namestnikov. Kriv te obilne udeležbe je bil občinski sklep, po kterem je postala naša šola čisto nemška, čeravno je nemških otrók samo 150/0, slovenskih pa čez 850/0-Ljudje in učitelji sami so spoznali, da se to pravi prazno slamo mlatiti in da je le na podlagi maternega jezika, mogoče, se naučiti pravilne nemščine in doseči zaželjen uspeh. — Čast, slava in zahvala gre kmetom, ki so po 2 do 3 ure daleč prišli in vstrajali celi dan. Mraz in slabi poti niso jih zadržali. Le tako naprej in zmaga bo naša! In kaj smo dosegli ? Nič, bi rekel marsikdo, in vendar veliko. Polovica je naših, druga polovica pa nasprotnikov; seveda so zavedni Slovenci samo trije. — Lahko bi zmagali ne samo v drugem, ampak tudi v prvem razredu, ko bi prišla dva na-šinca iz Krčanj — a za pečjo je v tem mrazu pač boljše — naj se uče od svojih faranov. Kaj surovo se je obnašal pri volitvi Helldorfov gozdar Tonej Man n er. Navzoče duhovne volilce je pričel psovati , da so zlorabili lečo, a ti so mu odgovorili, da se je koj na peti zasukal, in ko je še nekaj mrmral, so mu brž sapo zaprli. V zahvalo za njegovo hrabro in viteško obnašanje so tega Nebodigatreba volilci vseh razredov izbacnili popolnoma iz občinskega soveta, tako, da je na glavo priletel iz občinske palače, da bo zanaprej imel še čas po liberalnih časnikih svoje kozle premetavati. A glej čudo, ko se je vtrnila ta liberalna zvezda, je koj gosta tema postala v občinski palači in groza, kaj bo, če bo trajala cele 3 leta, kaj se bo porabilo petroleja! Ves. liberalni žolč se je razlil v znanem Celovškem časniku čez našega g. župnika, a oni se smejijo takemu iz samih lažij in psovk sestavljenemu pisarenju. Ja, ko bi bili ti črni generali le en del toliko delali, kakor ste vi liberalci, bi bila cela občinska palača — gotovo v srečo in korist naših ubogih slovenskih kmetov — črna po-postala. Pomilovanja vreden pa je mož čifutske vrste, ki je dosihmal zarad svojih obilnih novcev — vsem na razpolago, seveda proti gorostasnim prrrcentom — bil zaslomba tukajšnjih liberalcev, moral moledovati v prvem razredu, a volilci so mu odgovorili, da še gleštajo toliko, da si morejo sami juho zasoliti. Čudno je agitoval za liberalce neki krivonosec; naj se varuje, drugače se mu bo povedalo, da po § 25. šolske postave „nihče ne more dvema gospodoma služiti !“ — Vse se je smejalo, da sta ta dan postala prijatelja „prvi groš in zadnji groš", ki sta mokala (se pisano gledala) že več let. Nehote seje spomnil vsak besed sv. pisma: „In postala sta ta dan prijatelja Herod in Pilat, ker sta imela dosihmal sovraštvo med seboj." — In „voščeni Nikodem" je tudi ta dan, kakor aj-dovsld bog Jan kazal svoj dvojni obraz — ker cerkveni novci dosihmal še tudi nekaj veljajo. Pač žalostno. Najprej zatajijo ti ljudje narodnost, postanejo zagrizeni nemčurji. Po zgubljeni nàrod-nosti pa se zgubi tudi vera. — Le pišite še! „Ti črni generali" pa bodo pokazali tem „dobovim frajtarjem", kaj je pravi mir.
Iz Grebinja. (D v o g o v o r.) G. Tonej oborožen sreča Grebinjskega purgarja Jurija po krstnem imenu, proti navadi ga prav prijazno pozdravi, držč svoj klobuček v levi roki in reče: „Vi hote ja tudi volili za »fortšrit«. Juri: „Ja, za vas bogate ljudi se pravi fortšrit »naprej«, a za nas pa pomeni fortšrit le »nazaj«. „Kako pa to“, zarenči g. Tonej. Jurij: »Veste gospod Tonej, to je tako: Pred 25. leti je bilo pri nas še 150 konjev, danes je pa še 27 pohabljenih mrh. Popred 124 krav, danes samo še 52. Namesto krave v marsikteri koči stoji sedaj rumena koza. Vola za igo ni nobenega. Namesto 500 svinj jih še danes 150 ni. V marsikterem hlevu, kjer je popred stalo 8 do 10 repov, danes še kaka koklja vali itd. Pa ne mislite g. Tonej, da bi bili mi Grebinjčani taki butci, da bi ne vedeli, kaj je fortšrit. Évo vam dokaz : Pred 25 leti se ni ne potreboval počen groš za uboge, letos pa smo že plačali čez 1700 gld. Popred ni bilo nobenega berača, danes se nam hoče že „špitav“ podreti in zraven so polue še vse luknje. Nezakonskih otrók je pa toliko, da vse mrgoli.
— Kočijamo pa s kravami — ali to ni „fortšrit“ ! „Zadosti!“ zagrmi zdaj g. Tonej, „vi ste an »rik-šritlar« in vas bom v cajtenge dal", in jo ves razburjen popiha naprej. Juri se pa na ves glas zasmeji, ploska v roke ter reče: „Pfiet got!"
Iz Kazaz. (2 51etni obstanek naše fare.) Dné 1. listopada je temu 25 let, kar se je naša fara ustanovila, oziroma odločila od fare Šmihelske. To je bila želja naših faranov že od stoletja sem, da bi bila tukaj samostalna župnija. Ko se je zidala (1. 1863. merjena) koroška železnica, se je to po privoljenju knezoškofa Val. Wiery-ja uresničilo. Nova župnija ni imela nič, ne oprave cerkvene, ne pokopališča, ne dohodkov za dušnega pastirja. Pa naši vrli poljanci niso se dali ostra-šiti. Znosili so vse skupaj po svojih močeh. Dné 31. vinotoka 1. 1869. so bili kot prvi župnik vme-ščeni g. Franc čepic, ki še sedaj v Kazazah živijo. Oni so oskrbeli za novo župnijo vse potrebno, tudi 3 nove zvonove, prav lepo ubrane. Žalibog, našli so tudi pri nas bolezen, ohromenje vseh udov. Kazaška fara šteje sedaj 462 duš. Pred 25. leti je štela 461 duš. Za teh 25 let je bilo rojenih 403 otrok in sicer 193 možkih in 210 ženskih ; ženskih je bilo rojenih torej 17 več ko možkih. Izmed tukaj rojenih otrok jih je 122 v naši fari umrlo. V 25. letih je umrlo skupaj 345 ljudij, in sicer možkih 183, ženskih pa 162; torej je umrlo 21 ženskih manj ko moških. Po tem takem bi število žensk za 38 poskočilo. Odkod to ? Žensk se obče več rodi na svet, pa da jih je manj umrlo, mislim da od tod pride, ker bolj zmerno živijo. Poročenih je bilo 58 parov. Za vseh 25 let sta se tu dogodila 2 samomora in sicer od tujcev. Čudno je, da akoravno je ljudij 58 več rojenih ko umrlih, da je vendar število duš le za eno po-vekšano. To pride od tod, ker mnogi iščejo kruha v drugih krajih. Posebno iz Humč se je precej ljudij izselilo. Naše ljudstvo ima trdno slovensko prepričanje pri volitvah, kakor je to že tudi pokazalo. Za prihodnje volitve kličemo vsakemu iz naših: „TTd bodi, neizprosen, mož jeklén, — ke-dar je braniti čast ndrodu in jeziku svojemu!"
Od Drave. Žitne cene so se v zadnjih 20 letih tako znižale, da kmet zraven njih niti obstati ne more. Znižala se je cena pšenice, rži in ječmena; samo cena ovsa se je za neko malenkost povečala. To pa še ni vse; je nevarnost, da se bodo cene žita še bolj znižale. Samo je treba, da bi se izpolnila želja nekih judovskih špekulantov, da bi se namreč odprla rumunska meja in potem žitne cene padejo še več. Kakšna pa je pomoč zoper nesreče? Nekteri svetujejo kmetom, da bi omejili setev in poprijeli se živinoreje. Ta svet ne zdi se biti slab ; živina se sedaj dobro plača ; a vprašanje je, ali bo živina zmirom tako draga? Žalibog odgovoriti moramo, da tudi naši živinoreji preti velika nevarnost. V Avstrijo prihaja sedaj mesó iz vseh delov svetà, celò iz daljne Avstralije. Sreča je še, da se tega mesà preveč ne dovaža. Ali preti kmetom druga nevarnost: če se odpre rumunska meja, kakor si želijo judovsko-liberalni listi, potém se bode k nam dovažala ruska in rumunska živina in posledica tega bo, da cena naše živine pade. Yrhu tega je še mogoče, da Nemčija z ozirom na nevarnost živinske kuge svojo mejo zapre in potem ne bodemo mogli naše živine nikamor izvažati. Kmet se torej ne more samo na živinorejo zanašati, ker tudi ta ni veliko zanesljiva, ampak če hoče, da se mu razmere zboljšajo, mora si pomagati sam. »Kdor trka, temu se odpre", zato tudi kmetje morajo trkati na duri državnega zbora, da se jim odpró, da država nekaj stori v njihovo korist. In dolžnost katoliško-političnih in gospodarskih društev je, da kmetu pomagajo. To lahko storijo z raznimi prošnjami, ktere so kmetu v korist. Katoliško-politična in gospodarska društva na Moravskem so letos že storila svojo dolžnost. Zavolj tega ta društva priporočamo našim slovenskim gospodarskim društvom v posnemo.
Iz Kranja. (Božično premišljevanje.) Sveti božični čas nam oznanuje mir in ljubezen. Mir so želeli ljudem angeljci, ki so v višavi prepevali o času rojstva Božjega Zveličarja ; ljubezen pa, neskončno ljubezen nam je razodel Bog sam, ko je svojega edinorojenega Sina na svet poslal, da bi svet odrešil. Mir in ljubezen bi želel tudi nam Slovencem, posebno Kranjcem, ki imamo že več let neplodni in škodljivi domači prepir med seboj, kteri ves Božji blagoslov od nas odganja. V resnici stojimo Kranjci, odkar se je ta nesrečni prepir začel, vedno na starem mestu, nič nismo napredovali ne v ndrodno-političnem, ne v gospodarskem oziru. Narobe, mi Gorenjci_ gremo v gospodarskem oziru rakovo pot, kakor je poslanec Povše s številkami dokazal, rekši, za koliko se je število živine na Gorenjskem v zadnjih letih zmanjšalo ! To je pač žalostna pesem v pogledu na veliko število slovenskih študiranih gospodov, kteri vsi pravijo, da so prijatelji slovenskega ljudstva. V resnici bi ti gospodje lahko mnogo storili za povzdigo blagostanja med našim ljudstvom, ako bi v krščau-
ski ljubezni in slogi svojo pozornost obračali na gospodarska vprašanja, kakor so: obranjenje in zboljšanje pašnikov in živinskih plemen, zboljšanje, gnojenje in namakanje travnikov, ustanova sirarskih zadrug, izsuševanje Ljubljanskega močvirja, pogozdovanje Krasa, sajenje novih ameriških vinogradov, naprava vodnjakov in vodovodov, ustanova obrtnih zadrug (n. pr. zadruga za izdelovanje železnine v Kropi in Kamnigorici), ustanova večih obrtnih in trgovskih podjetij, snovanje in uzdrževanje obrtnih šol po deželi, ustanova trgovske akademije (više kupčijske šole) v Ljubljani itd. To bi bili nekteri predmeti, nad kterimi bi naši slovenski gospodje lahko pokazali svojo bistroumnost, podjetnost in odločnost. To bi bilo tudi v resnici rodoljubno delo, kajti s takim delovanjem bi se pomnožilo blagostanje v deželi; našim ljudem bi ne bilo treba, seliti se v Ameriko in po vseh deželah stare Evrope iskati zaslužka, ker bi tistega doma dosti imeli. S tem bi se pomnožilo tudi število prebivalstva naše dežele, kajti vseh 100.000 Kranjcev, ki se zdaj po svetu potikajo, vrnilo bi se lahko domov; s pomnoženim prebivalstvom bi zrastel tudi naš politični ugled. Naši rodoljubi naj bi se večkrat spominjali pregovora :	„primum vivere,
deinde philosophari“, najprej nam je skrbeti za ljudsko blagostanje, potem še le znajo tisti, kterim to ugaja, začeti prepir o raznih filozofičnih in zgodovinskih vprašanjih, ktera se našega narodnega življenja malo ali nič ne dotikajo. Zdi se mi, da mnogo prepira prihaja iz častihlepja. Marsikdo začne prepir in dela strankarstvo, da svojo drago osebo bolj v luč postavi, da sè potem o njem in njegovih govorih po časnikih piše in bere. Ko bi pa prava nebeška ljubezen vladala med nami, ne iskal bi nihče svoje lastne časti; vsi bi delali le za Božjo čast in blagor milega ndroda slovenskega. — Mi Kranjčani smo veseli, da smo dobili latinske šole, in upamo, da se bo vsled tega naše mestice nekoliko povzdignilo. Želeti bi še bilo, da bi dobili kake menihe, da bi se Božja služba bolj pogosto obhajala, da bi se krščansko življenje tukaj in po vsem Gorenjskem zopet tako udomačilo in utrdilo, kakor je nekdaj bilo. Želeti bi bilo, da bi seme prepira, ki prihaja iz Ljubljane, tu v Kranju in sploh na Gorenjskem ne našlo rodovitnih tal, ampak v hladu naše ojstre planinske sape pozeblo; da bi vsi naši slovenski gospodje duhovnega in posvetnega stanu v krščanskem duhu in krščanski ljubezni skupno in složno delovali v čast Božjo in na blagor slovenske domovine in njenih prebivalcev. Če bomo tako delali, spremljal nas bo povsod Božji blagoslov; kmetom se bo začelo na bolje obračati, živinoreja se bo povzdignila, sadja bo vedno več, žganje se bo polagoma umaknilo pivu in moštu, kletvina in poboji bodo prenehali, cerkve se bodo dičile in mnogobrojno obiskovale, rokodelci in trgovci po mestih in trgih imeli bodo dovolj opravka in zaslužka, gospodje bodo pri vseh dobrih reččh in podjetjih ljudstvo vodili in prav poučevali. Podlaga blagostanja je kmet. Pa tudi tovarne bi bile dobre, ako bi bile v slovenskih in krščanskih rokah, da bi lastniki svoje delavce napeljevali k pobožnemu, krščanskemu in čednemu življenju. Ljudstvo se množi in se mora izseljevati, ako doma ne najde zaslužka. Zato bi morali slovenski rodoljubi tudi na to obračati svojo pozornost ter snovati in ustanovljati obrtna podjetja v večji meri. Kjer so pa tovarne v rokah liberalnih tujcev, tam so celi soseski v pohujšanje. Kajti tak gospodar gleda le na to, da delavci svoje delo opravijo, za njih življenje in obnašanje se pa ne briga. Taki delavci, ki so brez vsega straha in nadzorstva, podivjajo popolnoma in spridijo celo sosesko.
iz Slovenskih goric. (Mesta in trgi na spodnjem Štajerskem.) Pri nas izhodnih Slovencih na Štajerskem je tako, kakor na Moravskem: na deželi je vseslovensko, po mestih je pa večidel vse nemško. V naše telo je pač že nemštvo zasadilo svoje kremplje, da bi nas pogoltnilo, kakor je nekdaj polabske Slovane in gornje Štajerce ter severne Korošce. Ti kremplji, s kterimi nas je nemški orel prijel, šopa „nemška“ mesta in „nemšk'i“ trgi v sredi naše slovenske zemlje. Tujci, ki so se k nam priselili kot obrtniki, trgovci ali pa uradniki, ponemčili so najprej naša mesta in trge in ponemčevali so vse nove iz kmetov dohajajoče naseljence v njih; iz teh mest in trgov so mislili polagoma s pomočjo nemških šol ponemčiti tudi kmete. To bi se jim tudi gotovo posrečilo, ako bi bilo ljudstvo spalo, kakor v tistih časih, ko so se ponemčili gornji in srednji Štajerci. Pa za naših dnij se je zbudila narodnostna ideja, nàrodi so se prebudili in začeli negovati vsak svoj jezik in svoje svojstvo. Tudi slovenski kmet na Štajerskem se je zbudil in se zaveda, da je Slovenec, in brani svojo narodnost. Slovenci naših dnij ne marajo več za to, da bi postali Nemci, oni hočejo zvesti ostati svoji veri in svoji slovenski materni besedi. S ponemčevanjem tedaj ni nič več, in tako si nasproti stojita slovenski kmet in nemški ali pa vsaj po-
nemčeni mestjan. Mestjan se noče slovenščine učiti iu pravi kmetu : „uči se ti nemško, če hočeš, da kaj kupim od tebe;“ kmet se pa tudi noče nemščine učiti in pravi mestjanu: „uči se ti slovenščine, če hočeš, da kaj kupim od tebe“. Kako se bo ta vojska končala in kteri bo nazadnje odjenjal? Krivično bi bilo, ko bi morali slovenski kmetje odjenjati, kajti kmetov je veliko več ko mestjanov, potem je pa še treba pomisliti, da mestjani niso vsi Nemci, mnogo je tudi Slovencev vmes, in še tisti, ki se za Nemce štejejo, večjidel niso pristni Nemci, ampak le ponemčeni Slovenci so, bodisi da sami še slovensko znajo, ali pa so vsaj njih starisi še znali. Ker je med trgi tudi mnogo slovenskih, zato so meščani proti Slovencem preslabi, oni bodo morali odjenjati in se poprijeti slovenščine. Zgodilo se bo, kakor se je na Kranjskem. Tudi tam so prej v mestih in trgih kraljevali nemškutarji, zdaj jih je pa zmanjkalo, ker se je mladi zarod poprijel slovenščine. Zdaj se še hudo branijo in kakor besni grizejo okoli sebe, posebno Celjani s svojo „vahtarico;“ kedar pa enkrat pri državni volitvi v Celjski mestni skupini propadejo, in bo voljen dr. Srnec namesto dr. Foreggerja, takrat jim bo pogum upadel in mnogi se bodo Slovencem podali, to je, sklenili bodo s Slovenci prijateljstvo; kar jih ostane pa trdovratnih, tisti potem ne morejo nič več opraviti, ker imajo premalo vojščakov. Moj nasvet je tedaj, naj bi se slovenska stranka že sedaj začela pripravljati na državnozborske volitve v južno-štajerskih mestih. Največ bi lahko slovenski kmetje pripomogli , da bi slovenska stranka zmagala tudi v mestih, ako bi bili zadosti trdni in značajni. Strogo bi se morali držati gesla: „svoji k svojim11; zahajali naj bi le v take gostilnice, kterih gospodarji so Slovenci ali vsaj Slovencem prijazni ; kupovati bi morali le pri takih trgovcih iu obrtnikih, ki so zvesti Slovenci ali pa vsaj Slovencem prijazni. Pa to bo le potem kaj izdalo, kedar bodo v s i kmetje tako postopali, dokler se le nekteri tako trdni, to nič né izdà, zavolj treh ali štirih kupovalcev se trgovec ne zmeni dosti. Ko bi pa štajerski kmetje tako možati bili, da bi vsi vkup držali in si med seboj roko dali, da pri zagrizenih nasprotnikih slovenščine ne kupijo nobene stvari več, potem je zmaga gotovo na njihovi strani, nemškutarjem nobeno mazilo potem več ne pomaga. Ta nasvet „svoji k svojim11 ni nov, saj se že leta in leta prežvekuje po slovenskih časnikih, pa da bi se ga resno poprijeli in stanovitno ter dosledno držali, da bi bilo kaj uspeha, tega šo nikjer med Slovenci niso poskusili. Moravski Čehi to znajo! S tem pomočkom so pridobili veliko mesto Prostejov, ki šteje 20.000 prebivalcev, in še več manjših mest. Pa še vedno naskakujejo druga, na pol nemška mesta, in sčasoma pridobijo tudi Brno in Olomuc, potem bo pa na Moravskem, kakor je na Češkem: koder so kmetje češki, so tudi mesta češka. Tako bi moralo biti tudi pri nas: vsa mesta od slovenskih goric do Jadranskega morja morajo postati slovenska!
Od Soče. (Laška^ predrznost in slovenska nesloga.) Žalosten mora postati vsak slovenski domoljub, če se ozre na razmere v Goriški kneževini. Deželica je večinoma slovenska, v glavnem mestu Gorici pa gospoduje judovsko-laška klika s tako brezobzirnostjo, kakor bi bili Slovenci uboga, brezpravna raja liki živini. Čeravno je v mestu nad 7000 Slovencev, jim mestni zbor vendar ne privošči slovenske ljudske šole ter se je brani do skrajne sile. Slovenščina nema nikjer nič pravice razun v cerkvi očetov kapucinov, kjer se po slovensko pridiguje. Pa tudi to je Lahom že preveč. Župan dr. Venuti je šel bojda, kakor so poročali listi, k milostljivemu gospodu knezonadškofu in jim rekel, naj se slovenske pridige odpravijo, ker je Gorica laško mesto. Nadškof so pa odgovorili, da se župan nema nič uti-kati v cerkvene reči, in dokler bodo oni nadškof, ne bo nihče odpravil slovenskih pridig v Gorici. Župan je odšel z dolgim nosom. Iz tega pa se spozna velika ošabnost in predrznost Lahov in la-honov; goriške Slovence bi moralo sram biti, da se sme z njimi tako postopati. Ko bi se oni vedno spominjali, da imajo večino v deželi, da gre torej njim, ne pa Lahom, prva beseda, potem bi Lahom bolj možato nasproti stopili, in nihče bi si potem ne upal Slovencev zasramovati. Vsi Slovenci na Goriškem bi morali občutiti to sramoto, kako Lahi Slovence v mestu Gorici brcajo in jim že Božje besede v slovenskem jeziku ne privoščijo več. Ali se bo res vsa dežela tresla pred Goriškim županom in njegovo gardo? Lahov in lahonov v Gorici je kakih 10.000 do 12.000, vseh Slovencev v deželi je pa 120.000, torej desetkrat več; ali se bo deset Slovencev enega samega Laha balo? To bi bila res sramota ! Zato pa svetujem Slovencem v goriški deželici: pustite vse prazne prepire, ki vam ne donašajo nobenega dobička, podajte si roke iu storite med seboj trdno obljubo, da ne hote prej mirovali, dokler ne spravite Gorice v slovenske roke! Če ima dežela slovensko večino,
zakaj bi glavno mesto ne imelo slovenskega lica in značaja? Samo trdne volje je treba! Postavljajte v Gorico slovenske obrtnike in trgovce in kupujte samo pri njih; podpirajte v Gorici že obstoječe slovenske šole in snujte še nove, zlasti obrtne šole ; vabite v Gorico slovenske odvetnike, notarje in zdravnike: potegujte se za ustanovo slovenske gimnazije v Gorici, da dobite nekaj slovenskih profesorjev in z njimi toliko slovenskih družin; sploh premišljujte še sami o pomočkih, s kterimi bi se dala Gorica posloveniti. Ta beseda se mora enkrat očitno povedati : Gorica se mora posloveniti. Furlani naj imajo svoje središče v Gradiški. Večina dežele je pa slovenska, torej mora tudi glavno mesto te dežele slovensko biti. Ali bomo mar zamegli hladne krvi gledati, kako se naš jezik v našem glavnem mestu zasramuje, da ga hočejo zdaj že celò iz cerkve pregnati?! Ne, tega ne moremo mi mirno gledati. Zares žalostno je bilo na Goriškem do zdaj : prav nič ni bilo možato, da smo bili primorski Slovenci toliko prepirljivi in smo se v enomer med seboj trgali in zmirjali, med tem ko je tujec v deželi gospodoval in naš jezik z nogami teptal ! Tako ne sme dalje biti. Bodimo bratje složni in edini v duhu in po naukih našega Gospoda Jezusa Kristusa, potem pa se podajmo srčno v boj proti judovsko-lahonski kliki v Gorici, kajti ta svojat ne sme gospodovati v deželi, in tudi ne bo, če bomo mi složni. Ta judovsko-lahonsko-liberalna svojat nema pravice, govoriti v imenuFurlanov, kajti ti so krščanski možje, kar so pokazali pri državnih volitvah, ko so volili prvo-krat prošta Valussija, potem pa prošta Jordana. Te furlanske deželane spoštujemo in jim ne mislimo nikoli nič žalega storiti. Tista klika pa, ki zdaj v Gorici gospoduje, ne bo strahovala cele dežele, še mesta Gorice jej ne pustimo, kajti dežela je krščanska in ne potrebuje framazonske glave; dežela je cesarju udana in ne potrebuje take glave, kjer se skriva tudi irredentovska zalega; dežela je večinoma slovenska in ne potrebuje laške glave; dežela je slovensko-furlanska, pravih Italijanov je le v Gorici nekaj, toliko pa jih ni, da bi se morala pred njimi uklanjati cela dežela, še Goriško mesto se jim mora iz rok iztrgati. Naše geslo bodi : Furlanom Gradiško, Slovencem pa Gorico! Ko bom enkrat slišal, da so si vsi rodoljubi na Goriškem v bratovsko slogo roke podali in da so si med seboj obljubili s prisego, da hočejo vse svoje moči posvetiti za uničenje judovsko-irreden-tovsko-lahonsko-liberalne klike v Gorici, potem bom veselo zavriskal in porečem: Hvaljen bodi Bog! usmilil se je Slovencev, da jim je pravo misel v glavo djal !
Iz Dunaja. (Podporno društvo za slovenske visokošolce na Dunaju) prejelo je sledeče darove : Iz Ilirske Bistrice po gosp. c. k. sodniku Jos. Kovaču 10 gld. Darovali so: g. Josip Kovač, c. k. sodnik, 3 gld. ; g. Rahne Janko, c. k. notar, 3 gld. ; g. Terbuhovič pl. Evgen, sodni pristav, 1 gld. ; g. Valenčič Iv., velepos. v Trnovem, 3 gld. — Iz Idrije poslal je g. stud. iur. Jakob Kogej 20 gld. 50 kr. Darovali so : g. J. Šepetavec, trgovec, 1 gld.; g. Val. Lapajne, trgovec, 1 gld.; gg. Pavel in Janez Gruden, posestnika, 2 gld. ; g. dr. Netušil, rudniški zdravnik, 1 gld. ; g. Dragotin Lapajne, trgovec, 1 gld.; g. VaclavHelmich, poštni uradnik, 1 gld.; g. Drag. Šinkovec, sod. kancelist, 1 gld. ; g. Leop. Urbas, upok. uradnik, 1 gld. ; Neimenovan 50 kr.; vč. g. Janez Bolta, župnik na Ledinah, 1 gld.; Del. bralno društvo v Idriji in J. Kogej 10 gld. ^— Iz Novega mesta prejelo je društvo po g. Šeseku, pravniku na Dunaju, 62 gld. 50 kr. Darovali so: g. Matija Avsenik, posestnik, 50 kr. ; g. Avg. Bele, poštni uprav., 50 kr. ; vč. g. Benkovič, mestni vikarij, 1 gld. ; g. Bergman, lekarnar in pos., 1 gld.; gospa Fani Brunner, posestnica, 1 gld. ; g. N. Cindro, farmacevt, 50 kr. : g. dr. Peter Defrancesci, primarij bolnice us m. br., 3 gld.; g. dr. Fr. Detela, gimn. ravnatelj, 1 gld.; g. R. Doležalek, sodni pristav, 50 kr. ; g. Iv. Fon, gimn. prof., 1 gld. ; vč. g. Rihard Frank, kanonik, 1 gld. ; g. Henrik Frankovič, sodni pristav, 2 gld. ; g. dr. Karol Gestrin, sodni svet., 1 gld. ; g. dr. Ger-dešič, okr. sodu. preds., 5 gld. ; g. dr. Grossmann, odv. konc., 50 kr. ; g. dr. Silvin Hrašovec, s. avsk., 50 kr. ; vč. g. Ladislav Hrovath, upok. gimn. prof., 50 kr. ; g. Anton Jarc, trg. in pos., 1 gld. ; g. Fr. Jeraj, gimn. prof., 1 gld. ; g. A. Kastelic st., pos., 50 kr.; g. Ant. Kos, posest, in gost., 1 gld.; g. Fr. Kovač, pos. in gostiln., 1 gld. ; gspdč. Majar Ana, uprav., 50 kr. ; g. Majzelj, pos. in gost. (Bela cerkev), 50 kr. ; vč. g. dr. Jos. Marinko, gimn. prof. in katehet, 2 gld. ; g. Mohar Martin, posestnik, 1 gld. ; Neimenovan gospod 1 gld. ; g. Alf. Oblak ml., trg., 50 kr. ; g. Pavsar Ad. ml., trg., 1 gld. ; g. Pavsar Ad. st., trg., 1 gld.; g. Pavček, posestnik, 1 gld.; g. Perko Fr., župan in trg., 1 gld. ; g. Poljanec Iv., gimn. prof., 1 gld. ; g. dr. Poznik Albin, c. k. notar, 1 gld. ; vč. g. M. Poljak, župni uprav. (Št. Mihelj), 50 kr.; gospa Marija Rozina, posestnica, 1 gld.; g. Karol Rozman, gostiln, in posestnik, 1 gld. ; gospa
Rupreht, lekarn, sopr. (Trebno). 50 kr.; g. Seidel, posest, in trg., 1 gld. ; g. Otmar Skale, živinozdr., 1 gld. ; gospa Zofija Škedl, odvet. vdova, 2 gld. ; g. Simon pl. Sladojevicki, lekarnar, 1 gld.; g. dr. Jak. Šegula, odvetnik, 5 gld. ; g. dr. Karol Slane, odv., 5 gld. ; g. Tomažič, poštni uprav., 1 gld. ; g. Trdina Ivan, umir. gimn. prof., 50 kr.; g. Vaclav Tuček, pos. in gost., 1 gld.; g. Umek Okiški, pos., 1 gld.; vč. g. Peter Urh, inful. prošt, 1 gld.; g. Vrtačič, načeln. mestne garde, 1 gld. ; g. Zavrl, šol. voditelj (Stopiče), 1 gld.; vč. g. Žgur Ant., župnik (Bela cerkev), 50 kr. — Iz Postojne poslal je g. Pet. Kraigher, trg., 50 gld. Darovali so: g. J. Kuttin, trg., 1 gld. ; g. dr. Ivan Eržen, okr. zdravn., 5 gld. ; g. Ferdo Gaspari, c. kr. živinozdr., 1 gld. ; g. Peter Kraigher, trg., 1 gld. ; g. J. Lončar, trg., 3 gld. ; g. dr. Drag. Treo, odv. (letos že drugi dar) 5 gld. ; g. R. Šeher, tiskar, 1 gld.; g. dr. Jul. Kotzmuth, c. kr. okr. zdravn., 1 gld.; g. F. Jurca, trg., 5 gld.; g. Ant. Ditrich, trg., 1 gld. ; g. Marquis F. Gozani, c. kr. okr. glavar, 1 gld. ; g. V. Parma, c. kr. okr. kom., 1 gld. ; g. Karol Schwabe, c. kr. gozdni kom., 1 gld. ; g. Jak. Ružička, višji geom., 1 gld. ; g. F. Arko, pos., 1 gld. ; g. Al. Burger, posest., 1 gld. ; g. F. Vičič, župan, l gld. ; g. J. Jež, pos. in trg.,
1	gld.; g. Ant. Vodopivec, c. kr. poštar, 1 gld.; g. Gust. Omahen, c. kr. notar, 1 gld. ; g. Jos. Orešek, c. kr. komisar, 2 gld.; g. Al. Kraigher, trg., 1 gld.; g. Jos. Dekleva, trg., 10 gld. ; g. Jos. Inocente, trg.,
2	gld. ; g. Primožič, učitelj, 1 gld. — Slednjič so darovali: g. dr. Urh. Lemež, odvet. v Slov. Bistrici,
3	gld.; vč. g. Miloš Šmid, župnik v Solčavi (letos že drugi dar) 4 gld. ; g. Adolf Sluga v Klanjcu 3 gld. ; g. V. Oblak, c. in kr. nadporočn. v St. Poltmi, 3 gld. ; g. Fran Pečnik, voditelj bolniške lekarne sester Elizahetink na Dunaju, 3 gld. ; g. Kristijan Radislovič, posestnik v Modliugu, 2 gld. ; g. Fran Svetič, vzgojevatelj na Dunaju, 3 gld.; g. dr. Mat. Velca, c. kr. komisar pri ravnateljstvu poštne hranilnice na Dunaju, 3 gld. — Vsem imenovanim nahirateljem in darovalcem hodi izrečena iskrena hvala za toliko hlagodušnih darov. Bog plati! — Dalje darove sprejema vč. g. dr. Fran Sedej, c. kr. dvorni kaplan in ravnatelj v Avguštineju na Dunaju, L, Augustinerstrasse 7.
Politični pregled.
Koroški deželni zbor se snide dné 3. prosinca 1895., isterski in Tržaški 10. prosinca; deželni zbori štajerski, goriški in kranjski pa so bili sklicani 28. grudna 1894. — V državnem zboru se je sprejela postava o kratkih železnicah ; ravno tako postava o orožnikih, kterim se bo plača nekoliko zboljšala. Pri razgovoru o tej postavi se je krščansko-socijalni poslanec dr. Scheicher pritožil, zakaj se žandarji (orožniki) rabijo za nadzorovanje duhovnikov in učiteljev. Minister za deželno hrambo je rekel, da on ne veruje, da bi duhovniki kje delovali zoper državo; ako se toraj brez potrebe nadzorujejo, naj se pritožijo. (Spominjamo se na smešni slučaj, ki se je zgodil pred neklerimi leti, da so se uekteri slovenski duhovniki za kratek čas zbirali pri Klopinjskem jezeru; okrajno glavarstvo v Velikovcu (Webenau) se je pa balo skrivne zarote ter je poslalo žandarje k dotičnemu gostirju, ki so tam skrbno izpraševali, kaj so duhovniki tam delali in govorili !) — Poslanca Kathrein (Tirolec) in grof Piuinski (Poljak) sta v proračunskem odseku stavila predlog, naj se p r e -pisnina kmetskih posestev pri prehodu od očeta na sina izdatno zniža ali pa čisto odpravi. Odsek je ta predlog potrdil, toraj je upanje, da se ta predlog sprejme tudi v zbornici, česar bodo kmetje gotovo veseli. Pozneje sta podoben predlog stavila tudi koroška poslanca Steinvvender in Černik. — Pri razgovoru o proračunu se je oglasilo mnogo govornikov, tako Schlesiuger, Scheicher, Spiučič, Laginja, Vašaty, Kramar, Rizzi, Plener, Herold, Bacquehem, Schonhorn, Menger, Bloch, Lueger, Madejski, Bartoli, Ferjančič, Klun itd. Zanimive vsebine govorov zavolj pičlega prostora niti v odlomkih ne moremo posneti. Obžalovanja vreden je bil prepir med dr. Ferjančičem in Klunom, kajti do zdaj se še ni zgodilo, da bi si bili slovenski poslanci na Dunaju očitno nasproti govorili ali se celo osobno napadali. — Poslanec dr. Laginja je v zboru pojasnil zadevo zastran odpovedi slovenskega misijona v Trstu. Cesarski namestnik je ministrom sporočil, da ni res, da bi bil on škofu rekel, da si ne upa reda uzdržati v slučaju misijona. Laginja pa pravi, da je stvar natančno pozvedel, in da je Tržaška policija res namestniku Rinaldiniju izjavila, da si ne upa reda uzdržati, in to je namestnik škofu naznanil, in škof so vsled tega misijon odpovedali. Po tem takem namestnik na Dunaj ni resnice sporočil, če se je policija preslabo čutila, potem je bila namestnikova dolžnost, policiji dati dovoljno število vojakov na razpolaganje, ne pa škofu suho in kratko naznaniti, kaj je policija rekla, kakor da bi cela stvar na-
mestnika čisto nič ne brigala! Od namestnika zapuščeni so potem škof m o r a 1 i misijon odpovedati, ker so videli, da v Trstu gospodari poulična druhal, namestnik se pa strahopetno v kot skriva! — V Pešti se je vršilo pogajanje med avstrijsko in ogersko vlado zastran podržavljenja južne železnice, pa odposlanci se niso mogli zjediniti. Zdaj se bo pogajanje na Dunaju med ministri samimi nadaljevalo. — Mini-sterstvo Wekerle na Ogerskem bo menda v kratkem odstopilo, ker nema pravih tal pod seboj, čeravno je zmagalo s svojimi brezverskimi postavami. Ljudstvo je zelo nevoljno zaradi teh postav. Snuje se katoliška stranka, ki obeta tudi Slovanom bolj pravična biti, vendar tudi ona povdarja prvenstvo madjarskega nàroda na Ogerskem; toraj je malo upanja, da bi se ogerska država za vedno utrdila in imela kako bodočnost, kajti drugi nàrodi, kakor Rumimi, Slovaki, Srbi, Hrvatje bodo zahtevali enakopravnost. — Velik škandal je na dan prišel na Laškem. Prejšni minister Giolitti (Žioliti) je poslancem izročil papirje, iz kterih se vidi, zakaj je na kaut prišla „banka romana", to je glavna blagajnica laške države. Denar so iz nje jemali in nič povračali, niti obresti niso plačevali : sedanji ministerski predsednik, brezverec in prostozidar K r i s p i in njegova žena, potem Lemmi, poglavar vseh framazonov (prostozidarjev), nadalje oba sinova Garibaldijeva in več državnih poslance v. Jemali pa so kar na debelo po 50.000 do 100.000 gld. v našem denarju. Tako je gospodaril Krispi, ki so ga vsi liberalci v zvezde kovali ; tako „človeko-ljubni“ so prostozidarji, učeniki naših liberalcev! Med tem, ko ravno laško ljudstvo nema kaj v usta djati, kradejo mu njegovi vladarji in „gospodje“ tisoče in milijone! Framazoni (freimaurerji), ti brezverci in sovražniki papeža in kraljev, se hvalijo v svojih lažnjivih, liberalnih časnikih, da so prijatelji človeškega rodu“. Tukaj v Rimu so to prav očividno pokazali. Bomo videli, kaj poreče laško ljudstvo na to!
Gospodarske stvari.
Kakšno bode leto 1895? Leto 1895. bode sploh hladno in deževno.
Vigred bode suha in do vel. travna hladna. V vel. travnu bode večkrat nevarna slana.
Poletje bo hladno zavolj velikega deževja ; polovica mal. srpana bo topla.
Jesen bo hladna in deževna; zgodaj slana. Že v polovici vinotoka velika zima.
Zima bo s početka deževna, v listopadu pade sneg in bode trajal do mal. travna.
Zavolj mrzle in neugodne vigredi ni treba zgodaj sejati jarine; grah in lečo treba v slabšo zemljo sejati, da ne zgnjije. Ječmen bode dober; lanu in konopelj ne bo veliko ; zelje bode gnjilo ; repe bode dovolj. Sena bo po srednje, otava se ne bode mogla domò spraviti zavolj deževja. Ozimina bo precej slaba in se mora hitro dormi spraviti.
Rž in pšenica se mora v jeseni zgodaj sejati.
Sadja bode veliko, zlasti jabolk, hrušek in češpljev.
Hmelja bode malo, ali bode zelò dober.
Vino bo malokje dobro , večidel sama kislica.
Vihar bode dvakrat ali trikrat strašen.
Prihodnje leto bode veliko kač, žab in po zimi veliko mišij; rib bode po leti dovolj in v jeseni še več.
Boleznij bode tudi dovolj in sicer nevarne: griža, hripa, kap, skrnina, bolezen v grlu itd.
Tako pravi stoletni koledar; ako nam ljubi Bog dà zdravje, bodemo videli, ali se ni zlagal.
Sveèàn.
N o v i č a r.
Ka Koroškem. Pri občinskih volitvah v Hodišah je zmagala slovensko-katoliška stranka. Nasprotniki se volitve niso udeležili, ker je viselo grozdje previsoko. — Na Rudi so zmagali liberalci vsled pritiska graščaka in fužinarja barona Helldorfa in njegovih uradnikov. Ljudstvo je tam zelo revno, kmetje nemajo drv in stelje in morajo vse to od graščine kupiti ; kočarji pa imajo v fužini zaslužek ali pa se ga nadejajo, tako je vse odvisno od Helldorfa. Tem siromakom bi se dalo le pomagati, ako bi se jim kupila cela gora, da bi sami imeli drva in steljo. — V Beljaku je umrl Adolf Graf, urednik zloglasne «Deutsche Allgemeine Zeitung“. List bo zdaj spet pisal znani bivši žandar Giovanni Foresti. — Veliko zanimanja^ je zbudila porotna sodba zoper kmetico Franico Žerjav, ki je bila obdolžena, da je zastrupila prvega in druzega moža. Razprava je trajala štiri dni; zaslišanih je bilo nad 60 prič, ktere so bile večidel zmožne le samo slovenskega jezika in so o zatoženki pohvalno govorile, ter se je iz njih pričevanja kot bolj verjetno pokazalo, da se je nje drugi mož sam zastrupil. Po-
rotniki so zatoženko soglasno spoznali za nedolžno. Čuditi se je le temu, da se je vsa obravnava vršila v nemškem jeziku s tolmačem. Tudi državno pravdništvo kot tožitelj je bilo zastopano po njega namestniku dr. Winklerju, ki je popolnoma nezmožen slovenskega jezika. — Na dan sv. Lucije 13. grudna vršila se je v Št. Jakobu v Rožu občinska volitev. Izvolili so si same svoje može skoro enoglasno, od kterih je upati, da svojih starišev, svoje mile materne besede ne zaničujejo. Odvisnih možakov in velikih modrijanov, ki rajajo, kakor judovsko-nemški liberalci ali deutsch- # nacijonalci g. Steinwenderja godejo, jim ni mar: zato tudi noben Zimekovec ni izvoljen. Zemlja v Rožu je od nekdaj slovenska, ne pa nemška posest, kakor trdijo judovsko-nemški liberalci in nemški nacijonalci, h kterim pripadajo naši Zime-kovci in posili-Nemci. Tem se pod nogami tam v Št. Jakobu zemlja udira; Bog daj, da bi se jim tudi v sosednih farah, posebno na Pečnici in Ro-žaku, kmalu popolnoma udrla.
Na Kranjskem. Na Studencu pri Leskovcu so umrli župnik Lavrič. — Davica razsaja med otroci v Rovtah pri Logatcu. — Vsled pritožbe Trnovske posojilnice je ministerstvo razposlalo okrožnico na finančne oblastnije, da Reiffeisenovim posojilnicam ne smejo odrekati olajšav pri koleko-vanju zadolžnic. — V Škofji Loki se je ustanovilo društvo katoliških rokodelskih pomočnikov. — Konzumno društvo so si ustanovili krščanski delavci v Ljubljani. — Posojilnico so napravili v Cirknici.
— Za izsuševanje Račenske doline je dalo poljedelsko ministerstvo 4000 gld. podpore. — V Ljubljani se je ustanovilo katoliško društvo za delavke. Šteje že 500 članov. Predsednik so č. g. župnik Rozman.
Na Štajerskem. Popravlja se farna cerkev sv. Jerneja v Rogatcu. — Ptujsko politično društvo „Pozor“ je uložilo prošnjo za slovenske napise in pečate. Prošnjo je podpisalo tudi več sosednih občin. — Odvetnik je postal dr. Rozina v Celju, pa se preseli menda v Ljutomer. — V Gradcu bodo napravili električno razsvitljavo. — Okoli Vitanja bolehajo otroci za ošpicami. — V Ormožu je mestui zastop prosil za nemško šolo. V mestno šolo pa hodijo tudi otroci bližnjih slovenskih kmetov. Ali se bo za te posebna šola naredila, ali pridejo pod nož ponemčevanja? — Za prošta v Ptuju so imenovani č. g. župnik Hržič. — Tovarna za vehe se je ustanovila v Oplotnicah.
Na Primorskem. V Dornbergu so umrli župnik Filip Kramar, iskren slovenski rodoljub. — V Trstu hočejo zidati tovarno za lionej. Glavnico so založili nemški kapitalisti v znesku 700.000 gld.
Po drugih deželah. Slovenske brzopisce opozarjamo na list „Jugoslavjanski Stenograf1' z ilu-strovano prilogo, kterega izdaja g. prof. Bezenšek v Plovdivu (Philippopel) na Bolgarskem v latinici in cirilici ter v vseh štirih jugoslovanskih jezikih. Naročnino (2 gld. 50 kr. na leto) prejema tudi g. tiskar Drag. Hribar v Celju. —- V palači vseučilišča na Dunaju bota v kratkem poslavljena dva slovenska učenjaka: spomenika se bota postavila rajnima dr. Miklošiču in dr. Štefanu. — V vasi Radbruch blizo Hamburga je neki pastir, ki pravi, da spozna vsako bolezen na laseh, ki rastejo na tilniku. Vse se tare bolnikov okoli njega. Ne-kteri pa trdijo, da je slepar, nemara pride še pred sodnike. — V vas Launsdorf v Loreni na Francoskem se je priteplo iz bližnjega velikega gozda 35 divjih merjascev. Kmetje so se oborožili s sekirami in gnojnimi vilami ter devet merjascev pobili, meso pa med seboj razdelili. Drugi ščetinci so zbežali.
Raznoterosti.
Livadija. Grad Livadija, kjer je car Aleksander III. umrl, je štiri vrste oddaljen od Jalte. Nekdaj je bil tu dom grofov Potočkih, car Aleksander II. je od njih graščino kupil za tri milijone rubljev. Kraj je diven; proti jugu je morje, na severni strani pa je visoko gorovje, ki brani Liva-dijo pred mrzlim severnim vetrom, tako da ima ta kraj prav južno vreme in je najimenitnejše letovišče v Rusiji. Na poti iz Jalte v Livadijo leži grad Oriunda, lastnina rajnega velikega kneza Konstantina. V Livadiji ste dve cerkvi in dve palači. Okoli gradov, ki sta zvezana z mostovžem, so nasajeni grmički belih vrtnic. Iz grada je izkopan podzemeljski hodnik do morja. Okoli grada je ve-likansk log z drevjem, livadami, cvetličnimi nasadi in grmovjem od gorovja do morja. Car Aleksander III. je v tem logu pustil nasaditi več vinogradov , ki dajo štiri tisoč veder vina na leto. Drevoredi so široki in dobro uravnani, poleg njih so pa grede za raznovrstne cvetlice, posebno mnogo je vrtnic. Tudi je več krasnih vodometov. Hišna oprava v obeh palačah je dragocena. V bližnjem gozdu stoji gospodarska hiša po angleškem uzorcu (farm). Postaviti jo je pustila rajna cesarica.
Vabilo
k
ustanovni slavnosti,
ktero priredi
prvo slovensko pevsko društvo na Koroškem
9S)àr®2r®tiimcc
v sredo dné 9. prosinca 1895. I.
A" ‘»•ohtilni g-osp. Šercerja v Šmihelu nad Pliberkom. Začetek ob 7. uri zvečer.
Vspored :
3. Pozdrav.
2.	Pevanje društvenega gesla. Vglasbil dr. Benj. Ipavec.
3.	Slavnostni govor.
4.	Pr. Ozbič: „Korotanska“, zbor.
5.	Ant. Nedvéd: a) „Srcé sirota”, bj „Njega ni!“ Samospeva za ženski glas s spremljevanjem glasovira.
6.	Ant. Foerster „Kitica slovenskih narodnih pesnij.“
7.	Ant. Stohr: „Grdje si mila?” — „Zemaljski raj.” — „Mila moja.” — Tri hrvatske narodne pesmi za glasovir.
8.	J. S. Vilhar: „Na goro!" —Hladnik: „Hrepenenje po pomladi". Dvospeva s spremljevanjem glasovira.
9.	„Na straži." Zbor z baritonovim solom.
10.	Šaljivi zbor.
11.	Veselcjigra: „Zamujeni vlak."
K tej slavnosti vabi vse zavedne Slovenke in Slovence najuljudneje
odbor.
ab.-v"a la.
Goriška tiskarna g. A. Gabrščeka je podarila podpisani podružnici zavoj knjig v razdelitev med podružnične ude, za kar se prisrčno zahvaljuje. V Kotmarovesi, dné 22. grudna 1894.
Za podružnico sv. Cirila in Metoda: Mat. Prosekar, načelnik.
Slovenskim rodoljubom iz dežele in sosednih slovenskih pokrajin, ki dohajajo po opravkih v Celovec, naznanjamo, da se Celovški Slovenci shajajo od zdaj naprej vsako sredo ob 1I28. uri »večer v gostilnici hotela „pri Handwwth-u“, kjer imajo odme-njeno svojo „klubovo sobo44 koj pri vhodu na desno. — Slovenski gosti so nam vsikdar dobro došli!
naznanilo.
Hranilno in posojilno društvo v Celovcu
naznani, da zaradi sklepanja letnih računov od 1. do 23. prosinca 1895 ne bo uradovalo.
Ilavnateljstvo.
Vsem častitim prijateljem in znancem želi veselo in srečno novo leto
Loterijske srečke od 22. grudna. Trst	18	12	3	64	17
Line	52	6	61	34	4
Tržne cene v Celovcu.
Ime blaga	na birne		na hektolitre	
	gld.	kr.	gid.	kr.
pšenica		4	15	5	20
	3	45	4	35
ječmen		3	35	4	20
oves			2	15	2	70
bejda		3	45	4	30
turšica (sirk)....	....	3	40	4	25
pšeno 			6	—	7	50
fižol . 		—	—	—	—
repica (krompir)		—	90	1	45
deteljno seme		—	—	—	—
grafi		—	—	—	—
Sladko seno je po 2 gld. 50 kr. do 3 gld. — kr. kislo 1 gld. 50 kr. do 2 gold. 40 kr., slama po 1 gold. 30 kr. meterski cent (100 kil). Pri šen Špeh je po 60 do 64 kr. kila, maslo in puter po 90 do 100 kr. — Pitane vole plačujejo mesarji po 33 do 35 gld. stari cent.
Srečno in veselo novo leto
želi vsem svojim častitim kupovalcem iz dežele in mesta, kakor tudi vsem svojim prijateljem in znancem
Invimi SačLnikair*, trgovec z železnino v Celovcu. (Burggasse št. 7.)
Veselo in srečno novo leto
voščim vsem svojim prijateljem, kupovalcem in kmetom ; priporočam se tudi še v prihodnje za naklonjenost in naznanjam, da more vsakdo pri meni najcenejše in najboljše kupovati ter se bodem potrudil, vsakega prav pošteno postreči.
S spoštovanjem
Ferd. Mussi,
trgovec s tržaškim blagom na starem trgu štev. 19.
(Pri „zlatem Yencu.“)
•OCOOOCOCOCOCOCOOOOOCO#
"Glas iz občinstva.
Gospodarji se opozarjajo, da se
O tržaško blago, moka, špirit in žganje
5v v Celovcu najboljši kup dobi 40 g na starem trgu št. 19.
g pri „zlatem vencu".
•ococococococococococo*
I >i-a;ve
čebelnovoščene sveče
priporoča
Pavel Seemann
v Ljubljani.
V zalogi tiskarne družbe sv. Mohorja v Celovcu ste ravnokar v drugi popravljeni izdaji na svetlo prišli knjigi:
Oglénica, ali hudobija in nedolžnost.
Povest, za Slovence predelal France Zakrajšek. Cena za ude 20 kr., za neude in knjigo-tržce 30 kr.
Fabijola, ali cerkev v katakombah. Po
kardinalu M. Wisemanu poslovenil Anton Zupančič. Cena za ude 45 kr., za neude in knjigo-tržce 60 kr.
Pijančljivost
se lahko ozdravi z antibetinom, kakor mnoge skušnje pričajo. — Mnogo zahvalnih pisem lahko vsakemu pokažemo in zastonj pošljemo v pregled. — Zdravilo nema duha, torej se pijancu lahko daje tudi brez njegove vednosti. — Ena doza stane 2 gld. 20 kr.; dvojna za bolj zastarane bolezni 4 gld. 40 kr. Poštnino plačamo tukaj, ako se denar naprej na nas pošlje. Prodaja: Adler-Apotheke, Logos, Banat Nr. 721. — Glavna zaloga v o. k. vojaški lekarni na Dunaju I. trg sv. Štefana.
Josip Lorber-jeva
livarna za železo in kovine, in tovarna za stroje v Žalcu pri Celju
izdeljuje in popravlja različne, posebno pa kmetijske stroje, uliva iz železa in kovin (vsaktere zmesi) vse predmete za žage, mline in druge potrebe ; napravlja cele transmisije po najnovejših sistemih itd. Posebno pa priporoča svoje travniške brane, ktere dosedaj v praktični rabljivosti in nizki ceni (mala brana stane samo 26 gld. in velika 32 gld.) še noben izdelek te vrste ni prekosil.
Pijte kavo
vedno mešano z
Zakaj? Zato, ker daje kavi prijeten duh in lepo rumenkasto barvo. Ker je Oelzova kava izdelana iz najboljše, čiste tvarine in je zelo tečna. Za zdrave in bolne je to okusna in krepka jed. Pri nakupu pazite na ime Oelz in na varstveno marko.
Dobi se v vsek boljših prodajalnicah za tržaško blago.
S? Brinjevec!
Podpisani priporoča pravi natomi brinjevec liter po gld. 1-20, poštni zaboj 3 litre franko za gld. 4.20.
Med, garantiran pitanec,
kilo po 52 kr., 5 kil po pošti franko za gld. 3-25 proti poštnemu povzetju pošilja
Egidij Jeglič,
PETER Fessi,
invai*
£na starem trgu št. 20 (Alter Platz 20)^
ima največo zalogo vsakovrstnih ur in največo delavnico za popravljanje ur v
Celovcu.
trgovec in čebelar v Selu, pošta Lesce-Bled na Kranjskem.
E. KIS iti: K ’
podobar v Novi Štifti pri Olomucu na Moravskem
izdeluje steklene mozaike, sv. grobove, turške jame, aliarje za procesije sv. Rešnjega Telesa itd.
Njegovi izdelki so bili pohvaljeni, od sv. Očeta.papeža Leona XIII. Tudi ima priznalna pisma iz Petrograda, Carigrada itd.
S«~Ceniki se pošiljajo zastonj.'«^
sveče,
TJdano podpisani priporoča visokočastiti duhovščini in cerkvenim predstojništvom svoje v dobrem slovesu stoječe
v v
NZ
voščene sveee
ki so izdelane iz čistega eebelnega voska brez vsake škodljive primesi, kakoršne nekteri svečarji rabijo, da so sveče bolj bele videti. Velečastita duhovščina naj se blagovoli prepričati o dobroti mojih sveč, zlasti altarnih. One gorijo lepo in počasno, tako da se z njimi v primeri z drugimi precej prihrani.
Zahvalim se za vsestransko dosedanjo zaupanje in obljubim tudi zanaprej postreči čč. gg. kupovalcem z dobrim blagom.
čeravno je letos vosek drag, dajem sveče vendar po navadni ceni : kilo za 2 gld. franko doposlane.	z odličnim spogtovanjem
Karol Pacher,
medar in svečar y Železni Kapli na Koroškem.
40 kr.
Ha
Lastnik in izdajatelj Gregor Einspieler, župnik v Podkloštru. — Odgovorni urednik Filip Haderlap. — Tiskarna družbe sv. Mohorja v Celovcu.