List 5.
Poduk za življenje, pot k premoženju.
Iz „zlatih bukev" prestavil Juri Pajk.
Ne davnej sem se s svojim konjem ustavil v nekem selu , kjer se je množica ljudi h neki dražbi zberala. Nanesli so pomenki govorico na sedanje slabe čase. Eden od gostov se obrne na nekega starega, po videzu premožnega moža s sivo glavo in ga vpraša: No , oče Abraham, kaj pa vi mislite od sedanjih časov? Ali ne mislite tudi vi, da bojo naši preveliki davki deželo popolnoma zmolzli? Kako bi si mogel človek kaj več dohodkov pridobiti, da bi mogel izhajati?
Tu se starček vzdigne in tako-le odgovori:
Ljubi prijatli! davki so res veliki; marsikter s krvavimi rokami komaj toliko pridobi, da jih plačati more. Al vendar ko bi mi nobenih druzih davkov ne imeli, kot te, ki jih gosposki plačujemo, bi jih že še premagali. Al mi imamo še veliko druzih, ktere nekteri med nami sila težko zmagajo.
Naša lenoba, na priliko, nam dvakrat več vzame, kot gosposka, naš napuh trikrat, in naša neumnost štirikrat več. Teh davkov nas nikdo rešiti ne more, kot sami, pa vendar še ni vse zgubljeno; še velja svet: Pomagaj si sam, pa ti Bog pomagal bode.
Cez vlado, ktera bi nas deseti del časa na tlako silila, bi vse upilo; čez lenobo pa, ki večidel vsem med nami veliko več časa vzame, se nihče ne pritoži. Pre-rajtajte čas, ki ga zgubite s postopanjem, pa se bote prepričali, da je beseda moja resnična.
Lenoba človeka bolj strudi kot delo. Ključ, ki se vedno rabi, se vedno sveti. Ce življenje ljubite, ne za-metujte časa; čas je reč, iz ktere se življenje dela. Koliko smo s tem na zgubi, da dalje ležimo kot je treba, in ne pomislimo, da lesica, če spi, kakoši ne vjame. Ako je čas najdražja reč od vseh reči, je potrateni čas naj veča potrata. Lenoba tako počasi leze } da jo revščina pred, ko si misli, dojde. Hiti z delom in ne čakaj, da bi te delo gonilo. Zgodaj v postijo in sopet zgodaj na noge, stori človeka zdravega, bogatega in modrega.
Kaj pomaga se boljših časov veseliti in se boljših nadjati! Le mi se preobrnimo, pa se bojo tudi časi obrnili. Delavnost ne potrebuje nekakošnih vošil; kdor si z vošili pomagati hoče, je v nevarnosti, lakote umreti. Ni zaslužka brez truda; če nimam polja, si pomagam z rokami, temveč pa moram delati, če polja imam, ker je zlo z davki obloženo. Kdor ima kakoršno
34
si bodi rokodelstvo, ta ima kapital; kdor ima kako službo, ta. ima opravilo, ki mu dobiček in čast donaša. Pregovor, pravi: Pridnemu možu lakota le v hišo gleda, v njo si p& rie upa. Ravno tako malo pride davkar ali berič čez.njegov prag: zakaj delavnost poplača dolge, nečimernost jih pa množi. Ne žaluj, da nisi zaklada (šaca) najdel ali pa kakošnega bogatega žlahtnika podedoval; premisli le prelepi govor: Delavnost je sreče mati; pridnemu da Bog vse.
Delaj danes, ker ne veš, kaj te drugi dan od dela zadržuje. Zato tudi pregovor pravi: En danes je bolje, kot dva „jutri", ne odlašaj ničesar za jutri, kar danes storiti moreš.                                                (Dal. prih.)
42
Poduk za življenje, pot k premoženju.
Iz „ zlatih bukev" prestavil Juri Pajk.
(Dalje.)
Marsikdo pravi: To bi bilo pač žalostno, ko bi si celo nič počitka ne privošil? — Na to ti, ljubi prijatel, odgovorim tako-le: Rabi svoj čas dobro, ako si nočeš počitka pridobiti; ker pa veš, da minute varen nisi, ne zamudi ure." Počitek je čas, v kterem se marsikaj koristnega dovršiti da. Počitek si priden človek pridobi, lenuh pa nikdar. Življenje s počitkom in življenje s postopanjem, je dvoje. Veliko jih je, ki bi radi brez dela živeli, pa pridejo sčasoma na kant. Nasproti pa delo napravi veselje, premoženje in spoštovanje. Beži pred veseljem, in veselje bo za tabo hitelo. Pridna pre-dica ima dvoje srajc; kar sem vlastnik ovce in krave, mi vsakdo dobro jutro vosi. V delavnosti moramo pa tudi stanovitni biti; gostači, ki se vseskozi selijo, drevesca, ki se vedno presajajo, ne rastejo nikoli tako veselo, kot če bi bile na enem mestu ostale. Trikrat seliti se, je toliko kot enkrat pogoreti. Hočeš svoje opravila dobro opravljene imeti, opravi jih sam; jih hočeš slabo oskrbljene imeti, daj jih družim opraviti.
Znano je, da oko gospodarjevo več opravi, kot obe roki. Če nimamo skrbi, nam več škoduje, kot če nimamo vednosti. Kdor na svoje ljudi ne pazi, mošnjo odprto ali prazno nosi.
Preveč zaupanja na druge, je že marsikterega spravilo na beraško palico. V posvetnih rečeh pridemo z nezaupanjem dalje kakor z zaupanjem. Kdor se sam oskrbuje, je dobro oskrbljen. Hočeš dobrega služabnika imeti, služabnika, da ti bode vse opravila prav po volji oskrbel, oskrbi se sam.
Majhen pogrešek, večkrat veliko škode napravi. Zavoljo enega zgubljenega žeblja včasi konj podkev zgubi; ko mu podkve zmanjka, se pokvari cel, s ko* njem pa jezdec. Vse to bi se ne bilo zgodilo, ko bi bil jezdec ob pravem času na podkve pazil.
Z delavnostjo in skrbjo pa se mora še zmernost družiti, ako hočeš, da pridnost dobiček donaša. Kdor ne zna ravno tako dobro hraniti kakor zaslužiti, ta se zna celo svoje življenje truditi, pa bo vendar kot revež umrl.
Mastna (tolsta) kuhinja napravi kumern testament. Kakor pridobljeno, tako zgubljeno; nektero premoženje se je že stopilo (prešlo), kar so žene pri kavi in čaji na šivanje in štrikanje, možje pa pri punču in kvartah na žago in kladvo pozabili. Hočeš k premoženju priti, moraš na jvarčnost ravno tako gledati kot na zaslužek. Amerika Spanjcov z vsem pridobljenim zlatom ni obogatila, zakaj stroški so bili vedno veči kot dohodki.
Pregovor pravi dalje: Ena sama slaba navada stori več stroškov kot dva otroka. Varujte se tako imenovanih majhnih stroškov; — majhen potok naredi veliko vodo in povodinj: — dostikrat je majhna razpoka kriva, da se ladij a utopi. Nasledek dobrih jedil je večkrat beraška palica. Norci drže odprte mize, pametni možje pa jedo iz njih.                                              (Dal. prih.)