Sliod volilcev na Črni gori pri Ptuju. (Dalje). Gospod dfžavni poslanec kanonik dr. Gregorec je poročal nekako tako-le: G. poslanec dr. Jurtela je prav rekel, da v Gradcu ni pomoči. Štajarski in Koroški Slovenci bi morali obupati; ali k sreči stoji še nad deželnimi zbori državni, in mi se imamo zahvaliti od leta 1879. do 1894. državnemu zboru, da še živimo, ne pa štajarskim Nemcem. Na Dunaju lahko poslanci povejo pred celim svetom, kar jih boli in teži, in to primora ministre, da nam tu pa tam dajo kako drobtinico. Ko smo se pritoževali zoper nemško grabljivost, rekli so, da to ne gre; dobili smo poštenega deželnega šolskega nadzornika, slovenske paralelke na Mariborski gimnaziji, in kar nas najbolj veseli, da so slovenski dijaki najboljši. Tudi trinajst okrajnih šolskih svetov je že slovenskih; scdam 5e'jHi'~ffiiSju lieiiilkutarjf;" (klici: sedem glavnih grehov!) zoperstaviti nam je torej sedem čednosti. Mesta še res nimamo nobenega; ali potrpimo; saj se mi starejši spominjamo, koliko se je v 1 azmerno kratki dobi izpremenilo. Imeli smo najprej take »vetretarje«, ki so po nas hodili; imeli nismo nobenega svojega denarnega zavoda; zdaj imamo 22 posojilnic, te nam pomorejo; prej smo nosili svoj denar v nemške »šparkase«; iz teh smo si tudi izposojevali; in ko so prišle volitve, rekli so nam: »Če ne boš volil z nami, boš pa plačal«; ali zdaj je drugace. Zdaj imamo že 14 milijonov uloženega denarja ; posojilnica v Celju bode zidala krasen »Narodni dom». Hraiiilnice bodo pomagale trgovcem in obrtnikom; in potem je konec nemškim mestom. Tako smo napredovali v kratkem času in to nas navdaje s tolažbo, da se bodo naše razmere še zboljšale; ali delovali so na Štajarskem svetni in duhovni skupno; složni torej moramo biti, in vztrajno delovati, in svet se bo čudil napredku našemu. V državnem zboru sem se trudil za slovenski narod, delal sem za katoliško eerkev, za sv. vero, za kmetski stan. Delal sem po svoji vesti; zoper svoje prepričanje ne morem glasovati. Marsikdo mi je rekel, da naj odjenjam; ali ni mi moči drugače. Navesti vam hočem najvažnejše reči, o katerih se je razpravljalo v državnem zboru: 1. Nova nagodba, ki se je sklenila z Ogersko; po tej moramo mi plačati za skupne potrebe 70°/°, Madjari pa samo 30°/0; v resnici bi morali mi plačati le 66% oni pa 34%; ali Hohenwart, v katerega nekateri toliko zaupajo, je bil za to nagodbo; jaz sem proti glasoval; tako so torej oni darovali Madjarom 4%- 2. Po tvonficah ali fabrikah dela dandanes mnogo ljudij, ki so obilno blagoslovljeni z otroki. Komu koristijo ti delavci? Kapitalistom! Oni jih izsesajo; na stare dni, ali ko onemorejo, pa jih spodijo domov; zdaj jih mora rediti občina; to je neznosno breme; zatorej sva podpirala z g. posl. Robičem postavo, ki pravi: kjer živi delavec pet let, ondi naj ostane, tam ima dGjmovinsko pravico; vlada je v to privolila v odsffcu. 3. Sklenila se je tudi postava, da je odpisati davek, kjer vinogradi škodo trpe po peronospori, tujjii uši itd. in da se dobijo brezobrestna posojila iz državne blagajnice, in da so na novo nasajeni vinogradi 10 let prosti davka. 4. Važno vprašanje je dandanes, je li propada res kmetski stan? Tega ni treba dokazovati; zgledov je dovolj; toda ne propada zaradi slabih letin, temveč zaradi kapitalističnih postav. To je gosp. minister Falkenheim sam priznal. Dolgov je na kmetijah 2000 milij.; ali poleg intabuliranega dolga je še drug, namreč pri posojilnicah; torej vsega skup kakih 3000 milijonov gld. Kmetsko prebivalstvo plačuje za to 150 milijonov obresti; to je hujše kakor rabota in desetina; koliko pa še plačuje doklad? Vse ljudstvo je torej hlapec in suženj. Kako bi se dalo odpomoči tem groznim razmeram? Dokler je ta državni zbor, ni upanja. V njem sedi 80 milijonarjev: zastopniki velikega posestva, trgovine itd. ti pa o tem nič nečejo čuti. Ali dajte kmetske zbornice ljudstvu, kakor je imajo n. pr. advokati itd., takšnim zbornicam "se morejo predložiti vsi načrti postav. Zbornice se posvetujejo, je-li jim koristi postava ali škoduje. (Konec prih.)