^oiHnia« plačana ▼ nototiaL
Štev. 3.	V Ljubljani, dne 1. marca 1937.	XVII. leto.
Telefon št3040
i'
GLASILO UDR. VOJNIH INVALIDOV KRALJEVINE JUGOSLAVIJE
OBLASTNEGA ODBORA V LJUBLJANI
List izhaja vsakega 25. v mesecu. Posamezna štev. 1 Din.
—	Naročnina mesečno 1 Din. — Rokopisi se ne vračajo.
—	Nefrankirana pisma se ne sprejemajo — Uredništvo in upravništvo v Ljubljani, Št. Peterska
vojašnica.
Telefon štev. 30-40.
Dvajset milijonov dinarjev
13. februarja 1937 se je začela razprava pri sodišču v Beogradu proti 60 osebam, katerih glavar je bil Jovan Lakičevič in ki so od leta 1930, 1931, in 1932 izvlekli na goljufiv način iz državne blagajne 20 milijonov dinarjev.
Teh 60 ljudi, ki so sedeli na zatožni klopi, so bili stari in precej mladi: upokojenci, mali uradniki, sluge, natakarji, poduradniki. Med njimi so tudi bile 4 ženske. In ti ljudje niso Črnogorci, kakor se je sploh mislilo in govorilo, temveč ljudje, skoraj iz vseh krajev države, samo iz Slovenije ne.
Poleg tega je bilo kot zagovornikov 7o advokatov. Dvorana je bila premajhna. Iz vsega sodišča so morali znositi skupaj klopi, da so obtoženci lako sedeli. Advokati pa so se morali stisniti, kjer se je pač dalo. Državni tožilec sam si je komaj našel mesto pri oknu.
Ni samo ta obravnava največja, celo obtožnica je za to obravnavo naj večja, kar jo Beograd sploh pomni. Lepo je vezana in ima 200 listov pisarniškega papirja. Torej cel roman.
Ta obravnava odkriva nek diko važnih reči:
Država je oškodovana za nekaj čez 20 milijonov dinarjev.
Uprava-administracija, katero vsi dolže, je najbrž tako goljufijo omogočila. To bo pokazala, kajpada, obravnava.
Eden sam človek, doma iz Nikši-ća, hrom, katerega telo omahuje pri vsakem koraku, je zmogel, da pritegne 60 ljudi v afero in da se v nji pokažejo mnogi nenavadni družabni odnosa ji in nenavadna mentaliteta o pojmu poštenosti.
Ta človek je Jovan Lakičevič. Glavna in zelo zanimiva oseba te obravnave.
Jovan Lakičevič se je naredil bolnega. Ali dvignili so ga iz postelje. Ali, ko je stopil v sodno dvorano z ostalimi 60 soobtoženci, so vstali advokati.
— Zahtevamo, da se obravnava preloži. Radi bolezni Jovana Lakičevi-ča. Radi manjkajočih prič, ki niso prišle. Radi pretesne dvorane, ker se niti dihati ne da. Radi...
Sodišče se posvetuje. Potekajo ure. Ob desetih izjavlja sodišče: Obravnava se ne prelaga.
Pa se oglasi advokat:
— Bože moj, to ne more biti. Tako ni mogoče delati. Kako naj branim, ko niti sesti ne morem?!
Predsednik odgovori:
— Tudi nam ni mnogo boljše.
In vrste se imena obtožencev. 60 po številu. Različnih poklicov: Kapetan-iBvalid, privatni uradnik, vdova, bivši knjigovodja finančnega ministrstva, bivši davčni kontrolor, šef računovodstva finančnega ministrstva, računski inspektor v pokoju, inspiktor finančne direkcije v pokoju, bivši blagajnik davčne uprave, odpuščen uradnik finančne direkcije, bivši knjigovodja finančne direkcije, bivši pomočnik knjigovodje, zdaj natakar, svetnik finančnega ministrstva v pokoju, bivši likvidator okrožne finančne uprave, kivši pripravnik finančne direkcije, Pomočnik knjigovodje finančne direkcije, bivši dnevničar davčne uprave, knjigovodja finančne direkcije v Sa-Tajevu, bivši uradnik finančnega ministrstva, bivši preglednik računov, upokojenka, poduradnik, sluga osnovne sole na Bulbuderu, poljedelec, krojač, bufetčik, bivši trgovec, zdravnik, odvetniški uradnik, kavarniški natakar ter upokojenci.
Pisana družba.
Začne se čitati obtožnica. 200 strani. Advokati se razburjajo. Kdo bo stoje, v gnječi, v takšnem zraku poslušal 200 strani?!
Pa se oglasi advokat:
— Imam drugo obravnavo. Prosim, da se za Kajina določi drugi zagovornik.
Nekje iz ogla se oglasi stari advokat:
— Če Kajin hoče, ga lahko zagovarja njegov stari oficir. Nimam nič proti.
— Ali nimam s čim plačati, pravi Kajin.
Sodišče je rešilo vprašanje zagovornikov. Ker je večina obtožencev siromašnih, so se jim določili ex officio zagovorniki. Mnogi niso niti vedeli, kdo jih bo zagovarjal. Ker se pričakuje, da bo ta obravnava trajala dolgo, in radi teh 200 strani obtožnice, ni prišlo na obravnavo veliko število advokatov, ki so bili določeni kot ex offo.
Državni tožilec je čital obtožnico.
Treba omeniti, da obtožnica, čeprav tako obširna, obsega le samo del vsega, kar so obtoženci delali. Samo del, ki se tiče invalidov. Pripravlja se pa ravnotako velika obtožnica, ki bo drugi del sedanje obtožnice in se bo pečala s tako imenovanimi »črnogorskimi pokojninami«.
Da na kratko in v glavnem obrazložimo obtožnico, izgleda približno takole:
Jovan Lakičevič, ki je bil že z otroške dobe hrom, je po vojni prišel iz Nikšiča v Beograd. Oblekel je poroč-niško uniformo in na nekak način dobil uverenje, da je invalid. In s tem uverenjem je dobil tudi invalidnino.
Ko je tako sam prišel do invalidnine, je začel delati za druge. Delal je lažnjiva uverenja z imeni Ijudi-invali-dov, ki jih ni bilo. Pri invalidskem sodišču je za to prejemal invalidnino.
V informacijo
Mnogi, ki so vložili prošnje na Invalidsko sodišče, za ponovni pregled in ponovna sojenja po novi uredbi, sedaj z velikim ogorčenjem vprašujejo: »Že leta 1936 sem vložil prošnjo za ponovno sojenje in prisojo invalidnine, pa še do danes nisem dobil rešen ja. Kaj je vzrok temu? Ali pa: že toliko in toliko časa je, odkar sem vložil prošnjo za ponovni nadpregled, pa še sedaj nisem bil pozvan.«
Tem vsem bodi pojasnjeno:
Invalidsko sodišče je takoj vzelo v delo vse prošnje, ki pridejo v upo-štev, da se bo mogla priznati invalidnina po novi uredbi, toda vrši poizvedbe. Ko bodo vse poizvedbe končane, in bo poizvedovalno delo v toliko končano, da bodo akti godni za rešitev, bo Invalidsko sodišče izdajalo rešen ja v večjem številu Sedaj pa še ne more zmagati vsega dela, ker osebje je pri Invalidskem sodišču vedno enako, in ne more hitro vsega narediti. Lahko se reče, da bodo v tekočem letu večinoma vsi dobili rešenja.
Oni pa, ki so prosili za ponovni nadpregled, a še niso bili pozvani, naj vedo, da nimajo pravice. Invalidov izpod 30% se po zakonu ne more poslati na ponovni nadpregled. Tisti pa, ki so pa zakonu upravičeni do ponovnega pregleda, so bili njih spisi takoj od-stopljeni pregledni komisiji, in so po večini tudi ze pregledani.
To pojasnimo vsem, ki vprašujejo Invalidsko sodišče in naše Udruženje, kaj je z njihovimi zadevami.
Njegovi tovariši so opremljeni istotako z lažnivimi listinami, prijemali invalidnine za invalide, ki jih ni bilo. Bili so celo taki, ki so v nekaterih mestih (v Nišu, Novem Sadu, Skoplju) prejemali takšne invalidnine. Trebalo jim je samo, da so okrog vsakega prvega potovali iz enega mesta v drugo mesto in povsod so dvigali invalidnine.
V obtožnici so našteti taki slučaji. Naj navedemo tukaj samo dva, ki sta več ali manj podobna vsem ostalim.
»... Jovan Lakičevič je nekega dne, v času med 15. februarjem in 22. avgustom 1932 potom overovljenega prepisa rešenja Invalidskega sodišča štev. 8677 od 14. marca 1931, v besedilu izbrisal ime Lazarja Matiča in napisal ime Dušana Katica v nameri, da tako spremenjeno rešenje uporabi kot bi bilo pravo...«
»...Potem je 1931. leta nagovarjal soobtoženega Miloša Uskokoviča, da podpiše, pri finančni direkciji v Beogradu kot pooblaščenec Dušana Katiča pobotnico, po kateri bi imel Dušan Katic prejeti na eno pobotnico 26.494 dinarjev, a na drugi pa 70.365.50 dinarjev ...«
Drugi slučaj:
»... Jovan Lakičevič je 31. julija 1931 predal beograjski finančni direkciji prošnjo z lažnjivim podpisom Nikole P. Nikoliča, rezervnega kapetana-invalida, ki ga pa sploh ni, in je tako s pomočjo lažnjivega uverenja izposloval invalidnino...«
Takšnih slučajev je nešteto na obtožnici, obsegajoči 200 strani.
In na ta način — zelo čuden način — je oškodovana država za čez 20 milijonov dinarjev.
Prvi dan je državni tožilec prečital 25 strani svoje obtožnice.
O poteku in koncu obravnave in o sodbi bomo pisali v prihodnji številki našega lista.
Po »Ratnem Invalidu« in »Politiki«.
Pojasnilo a § 42 invalidskega zakona
Nova uredba ni tega prav nič izpre-menila. Kakor smo informirani se je Invalidsko sodišče v Ljubljani kljub temu postavilo na stališče, kar je povsem pravilno, da oseba z izbrisom kazni ali rehabilitacijo zadobi zopet nazaj vse pravice in ne sme trpeti nobenih posledic. Invalidsko sodišče je pred kratkim neki taki osebi priznalo pravice po Invalidskem zakonu. Višje invalidsko sodišče pa je dotično rešenje razveljavilo iz razloga, da izbris kazni ne vpliva na posledice, ki jih mora dotični trpeti po Invalidskem zakonu; Navedlo pa ni nobenih razlogov, po kakem zakonitem predpisu rehabilitacija z izbrisom kazni po Invalidskem zakonu ne prihaja v poštev. Kazenski zakon izrecno določa, da so z izbrisom kazni izbrisane tudi vse posledice. Zakaj torej ta zakon ne velja za vojne žrtve? Vsak sklep, po katerem se sodna kazen izbriše, izraža, da prestanejo tudi vse posledice. Izbris se izvrši v vseh sodnih in policijskih zapisnikih o kazni. Povsod se vse izbriše, samo Invalidski zakon še vpo-števa posledice, ki jih več ni. Pobija to, kar kazenski zakon izrecno določa.
Kaj si moremo pri tem misliti? Da se išče načine, kako bi se zmanjšala invalidska zaščita.
Invalidsko sodišče v Ljubljani se je v dotičnem slučaju, ko je priznalo z izbrisom kazni pravice, postavilo popolnoma na pravilno in zakonito stališče. Zadnjič smo čitali o neki aboliciji. Kaj bo pa pomagala, če zakoniti izbris nič ne drži.
Občni zbori se vrle:
Dne 7. marca 1937:
V	Kranju ob 9. uri v Ljudskem domu,
v Ptuju ob 9. uri v garderobi realne gimnazije.
Dne 14. marca 1937:
V	Murski Soboti ob 10. uri v restavraciji pri kolodvoru,
v Šmarju pri Jelšah, ob 9. uri v gostilni pri Detičku,
v Prevaljah ob 9. uri v gostilni Kristan (na Fari),
v Kamniku ob pol 10. uri v gostilni »Grajski dvor«.
Dne 19. marca 1937 (na praznik Sv. Jožefa):
V	Dolenjem Logatcu ob 10. uri v
Gasilskem domu,
v Beltincih ob 9. uri v gostilni Bo-rovič v Odrancih.
v Trebnjem ob 13. uri (1. uri pop.) v občinski pisarni.
v Brežicah ob 9. uri v gostilni pri Štirnu.
Dne 21. marca 1937:
V	Dolenji Lendavi ob pol 9. uri v gostilni Pojbič.
v Slov. Konjicah, ob 9. uri (razglašeno bo pri cerkvah),
v Žireh ob 11. uri v občinski pisarni,
v Zagorju ob 9. uri v gostilni Kovač.
Tovariši tovarišice! Pridite vsi na občne zbore, ker so važni.
Člen lO. nove uredbe
Zakaj je člen 10. nove uredbe važen?
Pod tem naslovom je naš Vojni invalid že prinesel članek, v katerem je opisal koristi, ki jih prinaša.
Vprašamo pa, kje je korist, ki jo predvideva ta člen?
Določa namreč, da ima g. minister socijalne politike in narodnega zdravja neomejeno pravico zahtevati ponovno sojenje v slučajih kršitve zakona, ako se javne listine ne ujemajo s faktičnim stanjem ali radi računskih pogrešk.
V	komentarju je dostavljeno, da more minister zahtevati ponovno sojenje tudi stranki v korist, ako je zakon materjalno kršen.
Na žalost sedaj še nič ne vemo o koristi tega člena.
Mnogo invalidov in vdov je vložilo prošnje na Ministrstvo soc. politike in nar, zdravja, da se jim predlaga po tem členu ponovno sojenje ter so podali dokaze, da njihova rešenja niso pravilna.
Videli smo, da je ministrstvo vrnilo že več takih prošenj Invalidskemu sodišču v Ljubljani v pristojnost, ali pa strankam nazaj.
V	vseh vrnjenih aktih pa ni predlogov za ponovno sojenje, brez katerih seveda Invalidsko sodišče ne more ničesar narediti.
V	nekaterih slučajih pa je Višje invalidsko sodišče samo stavilo pripombe v rešenjih, da naj se prosilci obrnejo s prošnjami na Ministrstvo socijal. pol. in nar. zdravja, da bo event. uvedlo ponovno sojenje po členu 10. uredbe. V dotičnih slučajih pa ni nobenega odziva.
Torej nam še ni znana nobena ugodnost čl. 10. uredbe in ne vemo, ako bomo kdaj kaj dosegli?
V	nekaj primerih so bile celo osebne intervencije, pa ni nič.
Želimo, da bi se ta čl. 10. nove uredbe v resnici oživotvoril.
Stru 2
»VOJNI INVALID*
Naše gibanje
Krajevni odbor UVI, Ptuj: Naznanjamo vsem svojim članom in članicam, da se bo vršil 17. redni občni zbor tuk. Krajevnega odbora v nedeljo, dne 7. marca 1937. ob 9. uri predpoldne v garderobi ptujske realne gimnazije Prešernova ulica št. 31,
Na občni zbor pride naprošeni delegat iz Ljubljane!
Ako občni zbor ne bo sklepčen ob določeni uri, se bo isti vršil eno uro pozneje, v istem prostoru in z istim dnevnim redom. Dnevni red se bo objavil na občnem zboru.
Radi štednje se ne bo izdalo lepakov, niti posebnih vabil, za to prosimo naše redno članstvo, da povedo vsem, posebno onim tovarišem in. tovarišicam, ki so izgubili delne ali vse pravice do zaščite po invalidskem zakonu iz leta 1929., da se tega občnega zbora v polnem številu udeleže! lahko pridejo v gimnazijo že ob pol 8. uri na to pa počakajo v topli sobi na začetek občnega zbora.
K polnoštevilni udeležbi vabi odbor.
Člane in članice, ki bodo hoteli na občnem zboru osebno poravnati članarino in za list, bodisi za celo leto, bodisi za pol leta 1937 opozarjamo, da
Radovljica. Dne 19. marca ob 15. uri popoldne se bo vršil redni letni občni zbor naše organizacije vojnih invalidov. Ta občni zbor se bo vršil v restavraciji pri Kunstelju. Povabili bomo tudi delegata Oblastnega odbora iz Ljubljane.
Vsi člani in članice se vabijo, da se zanesljivo udeležijo občnega zbora, ker z veliko udeležbo napravimo manifestacijo za boljšo uzakonitev naših pravic. Vojne žrtve bomo vedno stremele za tem, da se nam da vsaj to, kar smo imele po prejšnjih invalidskih zakonih.
Vsi, ki ste izgubili podporo dobro veste, da je naš zakon iz leta 1929. izdelan brez vsakega sodelovanja invalidskega udruženja. Napravil je veliko gorja invalidom in vojnim vdovam. Tudi uredba o izpremembah in dopolnitvah invalidskega zakona, ki je bila izdana 25. marca 1936, ni dala nazaj vsega vojnim žrtvam, kar je odvzel zakon iz leta 1929. Radi tega je nujna in potrebna nadaljna borba, da se doseže popolnoma nov invalidski zakon. V kolikor nam je znano, se dela nek načrt za popolnoma nov invalidski zakon. Upamo, da bo pravičnejši od sedanjega. Dosegli ga bomo le z dobro organizirano organizacijo, ker le v organizaciji je moč.
Kot vsako leto, se bo tudi letos na občnem zboru pobirala članarina in naročnina za list »Vojni invalid« za leto 1937. Vsak član in članica naj plača tudi naš list, ki vedno prinaša, kaj se dela za naše izboljšanje. Po sklepu občnega zbora Oblastnega odbora mora biti vsak član ali članica naročena na list. Da bo mogoče pobrati članarino in naročnino, se vsi člani in članice naprošate, da ste že ob 14. uri na mestu. Tajnik tov. Požar bo pobral in vpisal članarino in naročnino za list. Tako bo do 15. ure članarina in naročnina pobrana, zato pridite vsi pravočasno, da med zborovanjem ne bomo motili govornikov.
Krajevni odbor v Kranju javlja, da se bo vršil v nedeljo dne 7. marca 1937 ob 9. ri v Ljudskem domu redni občni zbor z običajnim dnevnim re-d°m. Pričakuje, da se bodo udeležili vsi organizirani člani in članice, e seboj pa pripeljali tudi še neorganizirane.
Novo mesto. Člani in članice! Kljub trikratnemu javnemu pozivu potom občin, vas še mnogo ni prineslo na naš poziv novih, odnosno najsiromašnejši starih slik (fotografij) za nove članske knjižice. Ker s tem zadržujete delo našega Oblastnega odbora v Ljubljani pri izstavljanju novih članskih knjižic, hkrati pa tudi svoje sotovariše in tovarišice, ki so svoji dolžnosti že zadostili in radi vas ne pridejo v posest novih članskih knjižic, ker jih bomo za vse naše članstvo skupno prejeli od O. O., vas Krajevni odbor slednjič poziva potom našega strokovnega lista, da slike takoj prinesete ali tajniku Juraku, ali pa jih tudi lahko pustite v trafiki
tov. predsednika Lukmana, da jih takoj odpošljemo Oblastnemu odboru. Kdor se temu pozivu ne bo odzval, naj si sam pripiše posledice, če bo ostal brez nujno potrebne članske knjižice, ker tak tudi ne bo registriran niti v Ljubljani pri O. O., niti v Beogradu pri Centralnem odboru. Zato ne odlašajte.
Poziv vsem članom K. O. mariborskega. Krajevni odbor UYI v Mariboru poziva ponovno vse svoje člane in članice, ki še do danes niso oddali svojih starih članskih knjižic v svrho zamenjave za nove, da jih prinesejo takoj v invalidsko pisarno med uradnimi urami vsak ponedeljek, sredo in soboto od 9. do 11. ure, Rotovški trg 1.
Pri tej priliki pozivamo tudi vse nečlane in nečlanice, oziroma vse vojne invalide, vdove in starše padlih, ki se čutijo vojne žrtve, da se v lastnem interesu čimprej prijavijo v naši pisarni, bodisi s poprejšnimi invalidskimi listinami iz leta 1921. in 1915. ali iz leta 1929.
S tem hočemo izvršiti statističen pregled in popis vseh vojnih žrtev mariborskega okrožja za levi in desni breg.
Obenem sporočamo vsem onim članom in članicam, ki so do 31. januarja 1937. oddali v zamenjavo stare članske knjižice, da imajo že nove na razpolago v naši invalidski pisarni. Končno prosimo vse zamudnike za čimprejšnjo poravnavo zaostale članarine, ker v nasprotnem slučaju bi bil Krajevni odbor primoran s 1. marcem 1937 vsem zamudnikom list ustaviti, kar pa bi bilo vsem dotičnim le v splošno škodo, ker baš sedaj bo naš list vedno prinašal razna važna sporočila o delovanju vseh K. O., zlasti pa zahteve vseh vojnih žrtev za uzakonitev pravičnejšega invalidskega zakona, ki se nam obeta.
Dolžnost je torej vseh vojnih žrtev, da se močno oklenejo svoje organizacije, ker le na tej podlagi bo zaže-Ijen uspeh.
Krajevni odbor Udruženja vojnih invalidov v Moravčah poziva vse one člane in članice, ki imajo svoje nove članske knjižice pri Krajevnem odboru, da naj pridejo v najkrajšem času po nje. To so sledeči člani:
Barlič Janez, Hude. Hribar Franči-čiška iz Poljan, Sv. Florijan. Kokalj Janez iz Sp. Kosez. Pestotnik Jakob iz Psajnovice. Požar Valentin iz Gorenj, Sp. Koseze. Prašnikar Franc, Zg. Ja-voršica. Planinc Magdalena iz Trnjavc. Stražnar Janez iz Brezovice, Zlato polje.
Cena članskim knjižicam je, kakor že večkrat omenjeno, 3 Din. Sprejemajo se še vedno novi člani. Vsakega vojnega invalida je dolžnost, da je organiziran, ker le ako bodo vse vojne žrtve organizirane, se bo kaj doseglo. Žalostno je pa to, da se nekateri člani in članice spomnijo organizacije samo takrat, kadar prosijo podpore, ko pa kaj dobe, pa zopet prenehajo s članstvom. Tako se je tudi letos zgodilo, da nekateri člani in članice še na občni zbor niso prišli, še veliko manj pa, da bi plačali članarino in naročnino za list »Vojni invalid«. Kdor ne bo naročen na list »Vojni invalid«, mu ni treba misliti na kakšno pomoč več od organizacije. Pričakujemo v najkrajšem času zopet nov invalidski zakon, za to opozarjamo že sedaj vse vojne žrtve, da se tesno združijo v organizaciji, ker le skupno bomo kaj dosegli.
V preteklem poslovnem letu je bilo več pritožb zaradi dostavljanja časopisa »Voj. inv.«. Vsak, kdor ima naročen list, naj gre sam osebno na svojo pošto vprašati, ako prihaja, še le potem naj nam sporoči, da mi poiščemo vzrok zaostajanja.
Kdor plača list pri K. O., se mu ga gotovo naroči, ako ne verjame, naj se gre prepričat osebno ali pismeno na upravništvo lista. Mi pošljemo vsako leto »Seznam« naročnikov za celo leto in tudi plačamo list za celo leto naprej. Toliko v vednost vsem članom.
Krajevni odbor v Vel. Laščah vabi članstvo, da se čimpreje javi pri predsedniku tov. Prijatelju radi popolnitve popisnic. Najboljša prilika za to je ob nedeljah dopoldan. — Odbor.
Slovenske Konjice. Občni zbor Krajevnega odbora se bo vršil v nedeljo dne 21. marca bb 9. uri. Lokal bo objavljen potom razglasa po cerkvah. Vsi člani in članice se pozivajo, da do občnega zbora plačajo naročnino za list in članarino. Prinesti je treba tudi stare članske knjižice, da se bodo zamenjale za nove. Vsak mora imeti novo člansko knjižico, stare bodo neveljavne. Invalidi naj prinesejo tudi železniške legitimacije v podaljšanje. Priti morate vsi radi novih pravil in novega invalidskega zakona.
Krajevni odbor UVI Slov. Bistrica naznanja svojim članom, kateri še niso prejeli svojih novih članskih knjižic in niso dali podatkov za nove popisnice ali pa jih niso še podpisali, da se čim-prej zglase pri tajniku tov. Repniku na Pragerskem ob uradnih dnevih, t. j. ob ponedeljkih in petkih. Prinesejo naj s seboj vse invalidske listine. Želi se tudi, da dotični, ki še niso poravnali članarine in naročnine za list »Vojni invalid«, da isto ob tej priliki store.
Krajevni odbor Trebnje naznanja svojim članom, da se bo vršil občni zbor 19. marca 1937 ob 13. uri popoldne v novi občinski pisarni. Člani in članice naj se zglasijo že ob 12. uri v pisarni, kjer se bo pobirala članarina za leto 1937.
Pozivamo vse članstvo, da se v obilnem številu udeleži občnega zbora.
Krajevni odbor v Dolenjem Logatcu sporoča svojim članom in članicam, da se vrši redni letni občni zbor dne 19. marca t. L, na praznik po sv. maši ob 10. uri v Gasilskem domu. Napro-šen je delegat iz Ljubljane, za to naj bo udeležba res polnoštevilna (ne kot prejšnje leto). Vsi člani, ki so oddali v zameno članske knjižice, bodo dobili nove na občnem zboru. Vsak naj ima tudi pripravljeno za poravnavo članarine in lista Vojni invalid vsaj za 6 mesecev; ako ni mogoče za celo leto. Kdor ima kakšne težnje ali prošnje, bo dobil vsa pojasnila na občnem zboru. Na svidenje. Odbor.
Krajevni odbor Udruženja vojnih invalidov v Kamniku obvešča vse člane, da se vrši redni občni zbor v nedeljo, dne 14. marca 1937 ob pol 10. uri v Kamniku, gostilna »Grajski dvor«. Dnevni red: 1. Poročilo odbora in ev. delegata O. O. 2. Sprejem novih pravil. 3. Volitev novega odbora in proračun. 4. Slučajnosti. Dolžnost vsakega člana je, da se zbora udeleži. Vsak naj prinese'*seboj člansko knjižico in poravna članarino.
Zagorje. K. O. ima v nedeljo dne 21. marca 1937. ob pol 10. uri dopoldne redni občni zbor pri g. Kovaču na Toplici.
Vabimo vse članstvo, posebno pa reducirane, da dobe na sestanku pojasnila; zakaj je bila v letu 1936. nekaterim odbita inv. podpora, ko so vlagali prošnje.
Pripravlja se nov inv. zakon za pravično zaščito vsem vojnim žrtvam; ter bo o temu poročal došli delegat Oblastnega odbora iz Ljubljane.
Kdor še ni član ali ni oddal stare članske knjižice, naj prinese s seboj sliko in vse svoje dokumente, da dobi novo člansko knjižico.
Čitatelje »Vojnega invalida« pa pozivamo, da pripeljejo vse one, ki lista ne čita jo ali niso še člani, na občni zbor. Ako vsak naročnik pripelje le po enega novega člana, bo število za 100% večje. Posebnih vabil K. O. ne bo razpošiljal, torej sigurno na svidenje dne 21. marca ob pol 10. uri pri Kovaču.
Zahvalno pismo. Krajevni odbor v Mariboru je dobil zahvalno pismo iz pisarne Njegovega Veličanstva kralja sledeče vsebine: »Po nalogu Njegovega Kraljevskega Visočanstva kneza-namestnika, čast mi je izjaviti zahvalo za tople želje in izraze vdanosti poslane Njegovemu Veličanstvu kralju in Kraljevskemu Domu iz letne skupščine Udruženja vojnih invalidov v Mariboru. — Minister Dvora Milan Antič.
Sevnica. Krajev, odbor tuk. UVI bo izdajal nakaznice za brezplačno nabavo svežega mesa za Veliko noč onim članom, ki bi si ga sami ne mogli nabaviti. Nakaznice dobe pri tajništvu na veliko soboto ob 10. uri. Kdor takrat ne bo prišel, ne bo mogel dobiti
meso na brezplačno nakaznico. Meso se bo dobivalo pri mesarju Plavštaj-nerju v Sevnici.
Tistim članom K. O. Sevnica, ki jim je bližje na Senovo pri Rajhenburgu kakor pa v Sevnico, naznanjamo, da se bo s 1. aprilom t. 1. ustanovilo na Senovem — pri tov. Fabjančiču — poverjeništvo in bo lahko vsak tam opravil, kar bo imel pri udruženju opraviti.
Tuk. K. O. se je posrečilo, zasigu-rati si nekaj več rednih dohodkov kakor jih je imel do sedaj. Zato bo po-sihmal tudi več podpor izdajal. Podpore pa bodo prejemali zlasti tisti revni člani, ki bodo tudi kaj za organizacijo storili. Vsem naročamo: Nabirajte nove člane, ker so med nami še neorganizirani. Po občnem zboru se jih je že več prijavilo. Vsak član je dolžan po svojih močeh delati za organizacijo.
Člani, ki še niste prišli po nove . članske knjižice, pridite brž, da bo to čimprej v redu. K. O. mora Oblastnemu odboru poslati popisnice vseh članov. Tega pa ne more storiti, do-kler niso vsi prišli po članske knjižice.
Pri tajništvu je vsakemu članu na razpolago naš beograjski časopis »Ratni invalid«, ki ga izdaja Središnji odbor UVI. Tiskan je v latinici in cirilici.
Ptuj. Leto za letom posega kruta smrt v vrste naših vojnih žrtev, da jih reši vseh muk in trpljenja. Tako nas je za vedno zapustil v decembru 1. 1. najdražji član, naš ljubljeni predsednik nadzornega odbora tov. Dolenc Jurij.
Težki pogrešek je nastal v našem odboru ob izgubi dobrega tovariša, modrega svetovalca, kažipota in dolga leta požrtvovalnega in nesebičnega odbornika.
Težko je zadela njegova smrt tudi njegove prijatelje, posebno pa njegove domače.
Kraj. odbor mu je poklonil lep venec.
Počivaj v miru, nepozabni Jurij!
Naj ti bo zemljica lahka!
Iz Celja. Ministrstvo za socijalno politiko nas je obvestilo, da bo še dotlej, dokler ne izide nova uredba izdajalo nove legitimacije za invalide. Stane pa vsaka knjižica sedaj 20 Din, ker je za 10 let.
Vseh 20 tovarišev, ki so plačali samo 10 Din za knjižico, naj pošljejo še ostalih 10 Din. Položnica bo vsakemu poslana. Denar v Beograd je pa odbor poslal.
Tudi nam je vrnilo 48 legitimacij nazaj z zahtevo, da nalepimo na vsako tam, kjer se bo prolongiralo, železniško markico za 2 Din.
Tudi to smo storili in legitimacije zopet v Beograd poslali. Tovariši, ki ste legitimacije oddali, boste teh 2 Din plačali, ko pridete po legitimacije ali pa pri prihodnji poravnavi članarine, ako jim bodo legitimacije vrnjene po pošti.
Licitacija kantine. V pisarni Komande mesta v Celju (zgradba Vojnega okruga) bo dne 22. marca 1937 ob 11. uri prva ustmena licitacija za kantino v vojašnici Kralja Petra L Velikega Osvoboditelja. Kantina se bo oddala za 1 leto, t. j. od 21. maja 1937 do 31. maja 1938. Letna zakupnina 3519 Din (po oceni). Pogoje je videti pri Komandi mesta. Kavcijo 879.75 Din je položiti pri blagajni 39. p. p. v Celju.
Iz upravništva: K. O. se opozarjajo, da naj javljajo vse spremembe za naročnike, da bodo dospele najkasneje do 25. v mesecu na upravništvo. Pozneje došle spremembe se ne morejo upoštevati. Nekateri K. O. javljajo vsakega novega oz. črtanega naročnika posebej. To ni potrebno. Napravi naj se skupen seznam, v katerega se vnese vse spremembe za dotični mesec. Seznam vsebuje: pri novih in črtanih naročnikih ime in priimek naročnika, njegovo bivališče in pristojno pošto. Ako se kak naročnik preseli, naj se zanj navede stari in novi naslov. Vse drugo je nepotrebno. Nekateri K. O. navajajo tek. številke svojih seznamov, — ne navedejo pa niti imena naročnika in pristojne pošte, kar zelo otežkoča delo pri upravi-Zato naj se vsi K. O. ravnajo po gornjih navodilih.
»YOJN1 INVALID«
S
Poročila iz občnih zborov Občni zbor Krajevne organizacije Novo mesto
(Nadaljevanje in konec.)
Sledilo je obsežno, precizno in strokovnjaško poročilo delegata Tomca iz Ljubljane. Dotaknil se je vseb perečih invalidskih vprašanj, se detajlno poglobil in obrazložil posamezne točke ravno sprejete resolucije, ožigosal podrobno krivice, ki nam jih je napravil kruti Invalidski zakon iz leta 1929., pojasnjeval v nazornih slikah, kako bi se najlažje krivične določbe Invalidskega zakona iz leta 1929. odpravile in dal pojasnila, kako se zamišlja ustvariti nov socialno-pravičen Invalidski zakon. Njegovemu strokovnjaškemu poročilu je pritrjevala nabito polna dvorana vojnih žrtev: Današnja kr. vlada kaže več smisla za nesrečne vojne žrtve, kakor vse prejšnje, že sama uredba z dne 25. marca 1936 je vrnila okrog 20.000 vojnim žrtvam v državi izgubljene invalidske pravice, ostalo pa je še kljub temu tisoče in tisoče vojnih žrtev brez zaščite. Ako se hoče domovina v resnici hvaležnega izkazati svojim vojnim žrtvam in njenim ustanoviteljem, mo-, ra dati vsaki vojni žrtvi brez izjeme vsaj temeljno invalidnino, siromašnej-šim ' pa še vrhu tega odgovarjajočo doklado. Ako država nima momentano v to svrho dovolj sredstev na razpolago, naj bi najela dolgoročno inozemsko posojilo, odplačljivo v 30—40 letih, da bi tudi zanamci nekaj prispevali k temu, kar smo jim mi z dragocenimi žrtvami pridobili. Najboljši Invalidski zakon smo imeli leta 1921., vsak poznejši je bil slabši, najslabši pa leta 1929, ki je odvzel vojnim žrtvam skoro vso zaščito. Po zakonu iz leta 1929 so imeli pravico do ponovnega pregleda le 60% vojni invalidi, po § 5 uredbe z dne 25. marca 1930 pa imajo to pravico vsi priznani vojni invalidi od 30% naprej; krivico čutijo invalidi le v tem, da morajo za zvišanje invalidnine doseči najmanj 70%.
Tudi ni pravično in socialno, da se invalide kliče pred drugostopno invalidsko komisijo, da se na ta način prizadeti ne morejo več pritožiti. Želeti je tudi, da bi invalidske komisije bolj obzirno postopale z invalidi. Marsikateri revež, ki je služil na fronti pri tujem polku in med popolnoma tujimi ljudmi, ne more z dokumenti ali s pričami dokazati, kje je poškodbo ali bolezen dobil; če pa to končno vendarle dokaže, je navadno že prepozno
in se ga radi prepozne prijave zavrne. Tako postopanje z vojnimi žrtvami je krivično. Uredba daje g. ministru pooblastilo, da neglede na dane roke prizna prizadeti vojni žrtvi ponovno sojenje. Žal nam je do sedaj znano le malo takih slučajev. Največjo krivico pa je napravil invalidski zakon iz leta 1929 invalidom-bol-nikom, ki so prišli ob vse pravice. Nekaj je v tem pogledu zboljšala uredba, vendar pa veliko premalo. Da so se letos izplačale zaostale invalidnine, je največ zasluga uspešne intervencije Udruženja. Oblastni odbor gleda vedno, da vse važne stvari objavlja v »Vojnem invalidu«, zato naj gleda vsak, da bo njegov stalen naročnik. Oblastni odbor je šel, gre in bo šel članstvu na roko. Dobro pa bi bilo, da se tudi vojne žrtve večkrat sestajajo in iznesejo svoje predloge pred uveljavljenjem novega invalidskega zakona. Oblastni odbor se mnogo trudi, da bi vojne žrtve ne zapostavljali pri podeljevanju raznih koncesij, trafik in pri zaposlitvi v javnih in privatnih službah. Toda današnja invalidska zaščita je prešibka napram merodajnim faktorjem, da bi jim mogli s te strani s polnim uspehom do živega. Odkupnine se tudi zelo počasi izplačujejo, ker je veliko proš-njikov, a malo denarja. Pri Cenitvi zloglasnega § 42 inv. zak. se razvije zelo živahna debata, ki se konča zlasti glede ubogih vdov, ki so povile nezakonske otroke, s soglasnim sklepom, da je treba ostre določbe tega paragrafa do skrajnosti omiliti in je želeti, da bi akcija za amnestijo raznih kazni, podvzeta po Središnem odboru, imela popolen uspeh. Tovariš delegat Tomc se zahvali nato članstvu za Zavednost, pohvali delo upravnega odbora. Predsednik Krajevnega odbora, tovariš Lukman, se delegatu prisrčno zahvali za izčrpiio, lepo in zelo koristno poročilo.
Predsedujoči delegat prosi nato nadzorni odbor, da poda svoje poročilo. Ker je predsednik nadzornega odbora Koncilja Anton radi prezaposlenosti v svoji stroki redno zadržan, se je opravičil in poslal pismeno raz-rešnico s pohvalo, ki je bila soglasno sprejeta.
Sledile so volitve. Po predlogu tov. Murna Francki?. Stopič je bila so-
glasno sprejeta z opombo: Smo za to listo, ker sta na njej oba vodilna funkcijonarja, sledeča lista:
Upravni odbor: Lukman Mihael, predsednik; Jurak Josip, tajnik in blagajnik; odborniki: Penca Anton, Dular Franc, Pirc Katarina; namestniki: Osterman Anton, Rukše Josip, Horvat Janez.
Nadzorni odbor: Koncilija Anton, predsednik; Zupančič Marko in Novak Frančiška, odbornika; — namestnika: Gerl Mihael in Petschauer Ivan.
Poverjeniki v občinah: 1. Za Brusnice: Tekstor Anton. 2. Za Čermošnji-ce: Petschauer Ivan. 3. Za Mirnopeč: Kramar Albin. 4. Za Orehovico: Grubar Franc. 5. Za Prečno: Kukman Iv. 6. Za Šmarjeto: Prešern Janez. 7. Za Šmihel-Stopiče:	Rukše Josip. 8. Za
Št. Jernej: Rolih Mihael. 9. Za Št. Peter: Rifelj Martin. 10. Za Toplice: Gerl Mihael.
Popolnoma slepi tovariš Lukman odklanja ponovno izvolitev za predsednika, sklicujoč se pri tem na svoje nesrečno stanje. Tov. Jurak poudarja, da je zelo častno za organizacijo, ako ima tako zasluženega moža na čelu svoje organizacije, zlasti, ker je zraven tega tov. Lukman vseskozi vesten, pošten, odkrit in značajen. Če Lukman zaupanega mesta ne sprejme, odkloni izvolitev tudi tajnik in blagajnik Ju-
rak. Na pritisk in željo članstva se Lukman uda in sprejme zaupano mu mesto.
Nato so bila s pojasnili delegata soglasno sprejeta nova pravila Udruženja. — Pri slučajnostih so se obravnavale še razne važne zadeve.
Končno še pripomnimo, da je bila resolucija, ki smo jo sprejeli in oddali zastopniku kr. vlade na občnem zboru, odposlana že drugi dan, 11. januar ja 1937 pod št. 93/2 s toplim priporočilom, kojega koncept je dal prečitati našemu tajniku Juraku na obč. zboru navzoči zastopnik kr. vlade g. Vidmar Vinko, preko banske uprave kr. vladi ter da bodo na občnem zboru sprejeta nova pravila kmalu potrjena. Na naše pozdravno in udanostno pismo g. notranjemu ministru dr. Ant. Korošcu pa smo prejeli že dne 14. jan. 1937 pismeno najlepšo zahvalo.
Preko sreskega načelstva smo dne 21. januarja 1937 prejeli sledečo zahvalo iz Kabinetne pisarne Njegovega Veličanstva kralja:
Izjavite zahvalo predsedniku udruženja vojnih invalidov Krajevnega odbora v Novem mestu za poslani rodoljubni in pozdravni telegram iz letne skupščine, v katerem se izraža vernost in vdanost Njegovemu Veličanstvu kralju in Kraljevskemu Domu.
Občni zbor Udruženja vojnih invalidov
v Ljubljani
V nedeljo dne 21. februarja t. 1. se je vršil redni občni zbor Krajevnega odbora v Ljubljani, in sicer v dvorani Mestnega doma.
Prav lepo obiskan občni zbor je ob 9. uri otvoril predsednik tovariš Mleikuž, pozdravil zastopnike oblasti ter prešel na dnevni red s čitanjem pozdravnih brzojavk, ki so bile vse z navdušenjem sprejete. Razložil je na to splošno delovanje našega udruženja ter poudaril, v kakšno težavo je organizacija dobivala sredstva. Dobiti pa jih je morala, če je hotela obdarovati člane za božične praznike. Prošnje za denarne podpore so bile celo leto na dnevnem redu.
Na žalost, je poudaril, da oblast, ki bi morala biti prva poklicana, da pomaga vojnim žrtvam, ni našla pravega razumevanja za naše težnje. § 26. Inv. zakona se ne upošteva od javnih ustanov, kako ga naj potem upoštevajo privatna podjetja?
Ni se nam posrečilo niti enega invalida spraviti v mestno službo, med
tem ko so dobili službo zdravi samski kmetski sinovi. Pri privatnih podjetjih pa ni govora. Edinstven primer je bil v Kranju, da so na intervencijo sreskega načelstva sprejele tovarne 10 vojnih invalidov.
Tajniško poročilo je podal J. Moser. Organizacija šteje 389 članov (277 moških in 112 žensk). Lani jih je pristopilo 31, umrli so 4. Organizacija je opravila mnogo administrativnega dela in intervenirala je v 31 primerih.
Iz blagajniškega poročila (J. Ra-puž) se še posebno odraža, da organizacija mora prevzemati neštete socialne naloge. Lani je organizacija izplačala v gotovini 8402 Din podpor in razdala za 10.945 Din živil. Razen tega je naročila po znižani ceni pri TPD 170 ton premoga, s čimer je prihranila članom 12.000 Din izdatkov. Dohodkov so imeli lani 39.791 Din, izdatki so pa presegali dohodke za 4.415 Din. Društveno premoženje znaša 40.012 Din.
Pri živahni debati se je izkazalo,
Repoštev:
Beseda o sočustvovanju
Povem vam zgodbo o sočustvovanju ljudi do svojega sočloveka.
Mlad, zdrav, čil in življenja poln fant je stopil, moral je stopiti, kakor nešteto drugih, na bojišče.
Samega sebe, svoje vse je tako moral Postaviti na kocko. Višja sila je tako zahtevala. Moral je pozabiti na svojo srečo, na samega sebe in stopiti na žrtvenik. Da ga ubijejo, da ga pohabijo...
In zgodilo se je v tistem ognjenem pišu, kjer so razgrajale in besnele vse Sproščene sile človeških strasti in zverstva, da mu je granata odtrgala obe nogi.
Razmrcvarjen je obležal na bojišču.
In ko so po bojnem pohodu prišli samaritani, so ga našli že vsega nezavestnega.
Položili so ga na svoje živinče, ga odpeljali v kraj, kjer so mu zdravili rane — Oog mu novih niso mogli več ustvariti.
Vrnil se je, oziroma odpeljali so ga v Rojstno vas, odkoder je bil. Razloček je bil samo ta, da je iz rojstne vasi odhajal &1, mladosten in krepak, vrnil se je brez nog, na bergljah.
In ko so ga tako oddali v njegovi Rojstni vasi, so odšli.
On pa je ostal, brez nog, z bergljami n usmiljeni ljudje v njegovi rojstni vasi 80 bili, ki so skrbeli, da ni od pomanjkanj® in brez pomoči umrL
Leta so tekla.
. ^fi tisti, ki so se vrnili z bojnih poljan
u», pohabljeni, zlomljeni, vse tiste y ove, ki so zgubile može, vsi tisti očetje in matere, ki so zgubili sinove in vsi ° ioci, ki jim je bil vzet dragi oče, so se Pogovorili širom domovine med seboj.
Kajti, od tistih, ki niso poskušali trpljenja v okopih, tisti, ki niso doživljali besnenja zveri, katerim ni bilo nič vzeto in so ostali zdravi in čili, od tistih so bili vsi ti trpini, te žrtve svetovnega klanja smatrani kot ljudje III. vrste, nepotrebni, j nadležni in da bi bilo bolje, če bi jih ne I bilo. In tako so se združili v tesno zvezo, v svojo organizacijo vojnih žrtev, v Udruženje vojnih invalidov, vdov in sirot, da tako prisilijo javnost, človeško družbo, da poskrbi za tiste, ki so za domovino žrtvovali najdražje.
In uzakonil se je Invalidski zakon. 1925. leta je zagledal beli dan. Ni sicer dal, kar bi moral dati žrtvam, ali vseeno je otiral solze in pomagal kolikor je le mogel.
Pa se je zgodilo, da so gospodje leta 1929 rekli, da se mora z ljudskim denarjem in davki štediti. In štedili so pri vojnih žrtvah. Novi Invalidski zakon iz leta 1929 je črtal skoro tri četrtine vseh vojnih žrtev s priznanja. Kar je pa ostalo, ni bilo tudi kdo ve kaj.
In tako se je tudi zgodilo, da je še vkljub temu zakonu ostal 100% invalid z dodatki tisti, nekoč mlad, zdrav in čil fant, zdaj brez obeh nog, pohabljen in zlomljen.
Čas je hitel. Poteklo je od tistih grozot 20 let.
Marsikaj se pozabi, marsikaj se človek navadi in vsemu se prilagodi.
Ta človek — žrtev, brez nog, je dobival invalidnino 100% z dodatkom. Bil je torej v I. skupini, kakor jo določa I 8 Invalidskega zakona, ki pravi, da mu je poleg tega treba za običajno življenje tudi tuja pomoč. In zato tisti dodatek k 100% invalidnine.
Zdaj, po 20 letih od tistih strahot, je bil enkrat poklican pred superrevizijsko
komisijo. Pregledan je bil. In zopet priznan s 100% invalidnine z dodatkom.
Kakor že rečeno, človek se po letih vsemu prilagodi.
In zgodilo se je, da je v tem invalidu zahrepenelo srce po domači, družinski sreči. Saj jo uživajo vsi, vsi hrepene po nji. Kako naj ne bi hrepenel tudi človek, ki je odhajal na bojišče, mlad in čil, kako bi ne hrepenel tudi človek, ki so ga odnesli z bojišča brez nog, kako bi ne hrepenel tudi človek-invalid s 100% z dodatkom, ko mu pa poleg nog niso amputirali tudi srca in čustev?
In našel je dušo, ki mu je to hrepenenje vračala. Našel je tisto, ki jo je ljubil in ki je ljubila njega.
Vzela sta se.
On, brez nog, navezan na tujo pomoč, je zdaj v svoji ženi imel pomoč, nežne roke, skrbno ženo. Malo sreče je vsekakor prisijalo zdaj v njegovo življenje.
Rodil se je otrok. Nežno, drobno bitje, v katerem je oče na novo zaživel, kajti v njem je videl samega sebe, svojo mladost, čilost in moč.
Ali, zgodilo se je, da ga je superrevi-zijska komisija zopet poklicala k pregledu. Morda zato, da se prepriča, če mu že vendar, po 20 letih niso zopet zrastle noge. Kajti 100% invalidi z dodatkom preveč obremenjujejo blagajno.
Pa so ga pregledali in vprašali:
»Vi ste se oženili?«
»Da. Lažje mi je, kakor če sem sam in s tujo pomočjo.«
»Imate tudi otroka?«
»Da. Sina.«
Ponos je bil v njegovih besedah. Človek brez nog, v bergljah se je ponosno vzravnal, ko je govoril o sinu, ki je on sam v pomlajeni obliki.
»Koliko je star?«
»Sedem mesecev.«
»Že prav,« je rekla superrevizijska komisija. »Ste že opravili. Lahko greste.«
In je šel.
In zgodila se je čudovita zgodba.
Invalid brez nog, z bergljami, z ženo in sinom je dobil poročilo, da so mu odvzeli tisto »z dodatkom«, ter mu ostavili samo 100% invalidnino.
Gledal je tisto poročilo.
»Zakaj,« se je vprašal. »Kaj sem zdaj drugačen kakor vseh teh 20 let, kar nimam nog? Kaj več ne potrebujem tuje pomoči?«
In vprašal je nekega sotovariša, sotrpina, kaj bi to pomenilo.
Tovariš, hudomušen kakor je bil, ga je pogledal, potrkal s svojo palico po njegovih lesenih nogah in rekel:
»Smešno, da tega ne veš. Ce si zmožen brez tuje pomoči narediti otroka, pač ne potrebuješ tudi drugače tuje pomočL Pa so ti črtali.«
»Hudiči,« je rekel invalid brez nog in se nasmejal s smehom, polnim bridke ironije.
*
Vidite, takšna je ta zgodba o sočustvovanju ljudi do svojega sočloveka. In da se je tako razvila, je pač (yl vzrok, da so nekateri iz rojstne vasi -teg® invalida, nevošljivo gledali, ko je poštar prinašal mesečno invalidnino. Bili so^žd/avi tisti ljudje, z zdravimi udi, z zdravim telesom. Trpljenja na bojnih poljanah niso preizkušali, a vseeno so bili nevošljivi, da je človek, ki je zgubil obe nogi, ki je bil ves pohabljen, dobil betvico — invalidnino, da ni gladu poginil.
In ta nevošljivost je v »bratski ljubezni« sorojakov narekovala denuncijacijo, češ, tisti invalid se je oženil in ima celo otroka, torej ni v resnici invalid.
In nevošljivost je praznovala svoj upir.
da so nekateri invalidi še posebno prizadeti po invalidskem zakonu. Iz vseh govorov je pa izzvenela tožba, da vojnih žrtev, najnesrečnejših med nesrečnimi, nikjer ne upoštevajo kakor bi jih morali že glede na njihovo sedanjo bedo, če se že ne ozirajo na njihove žrtve in trpljenje med vojno.
Iz blagajniškega poročila je bilo razvidno, da je imela organizacija vsled premogovne akcije ogromen denarni promet. Bilanca je bila sestavljena brezhibno, za to je predsednik nadzornega odbora tov. Metlika predlagal absolutorij s pohvalo, kar je zbor so-soglasno sprejel. Predsednik tov. Mlekuž je sporočil, da je na tem občnem zboru treba sprejeti nova pravila, ki jih je že sprejel kongres. Ker je bila to zgolj formalnost, je zbor soglasno sprejel nova pravila.
Zastopnik Oblastnega odbora in predsednik tov. Štefe je v zelo pomembnem govoru orisal položaj našega invalidskega vprašanja.
Njegov govor je bila silna optožba javnost, ki trpi in dopušča, da žive vojne žrtve v takih razmerah, kakor da so zares izvržki človeške družbe, in ne žrtve, ki so rodile našo domovino.
• V vsej državi je nad 600 Krajevnih organizacij in 33 Oblastnih odborov. Naše Udruženje razprostrto po vsej državi, je med Vsemi, kakoršni-koli organizacijami, najmočnejše. Ima čez 100.000 članov in članic. V Sloveniji imamo 50 krajevnih organizacij, to je, krajevni odborov. In ljubljanski Krajevni odbor — Krajevna organizacija spada med enoiz najbolj številnih in dobrih organizacij. Ponosen sem, da načelujem takšnim organizacijam.
Po invalidskem zakonu iz leta 1921., je bilo v Sloveniji 32.000 vojnih žrtev. Drugi invalidski zakon iz leta 1925. jih je že nekaj likvidiral in je ostalo le 18.000 vojnih žrtev. Tretji invalidski zakon, ki je prišel s parolo štedenja, jih je pa priznal samo še 6000. Tako socijalno se je postopalo z vojnimi žrtvami. In v resnici bi se morala vsa javnost vprašati. Kako nepriznani? Kaj so jim že zrastli izgubhjeni udje, kakor martinčku rep? Ali §§§ zakona so našli načine, da so z njimi odločujoči takrat to naredili. Mi pa dobro vemo, to tudi vidimo, da še v Sloveniji živi in trpi še okrog 14 tisoč vojnih žrtev, ki danes po zakonu iz leta 1929. niso priznani.
Ko so tisti invalidski zakon sestavljali, niso pripustili k njemu zastopnika Udruženja vojnih invalidov, to je, naše organizacije. Ker če bi bil tam naš zastopnik, bi se ta krivica ne zgodila.
Z dodatno uredbo od lanskega leta je prišlo do svojih pravic po vsej državi okrog 45.000 invalidov.
Čuje se in govori se, da se v Ministrstvu socialne politike in narodnega zdravja pripravlja nov invalidski zakon. Tak, ki bo popravil vse dosedanje krivice in zadovoljil vojne žrtve. Udrrženju, našemu Središnjemu odboru je bilo sporočeno, da delo gre počasi od rok, ker se ne more točno ugotoviti efekta finančne potrebe, ker nima točne statistike. Kar pa ni ravno tako težko, saj morajo imeti zapisano, ■komu in koliko so izplačevali invalidnine priznanim iz leta 1925.
Mi ne zahtevamo za nas in za svoje tovariše nikakih obremenitev našega naroda. Zahtevamo le, da se nam da to, kar smo že imeli in dobivali in da se nam da dela in zaslužka. Hočemo, da živimo skromno in solidno. Če bi se zaposlilo vsaj 60% nezaposlenih vojnih žrtev in to primerno njihovim sposobnostim, bi takozvano invalidsko vprašanje prav gotovo prišlo iz mrtve točke. Zdaj pa se povsod pri zaposlitvah odklanjajo vojne žrtve, čeprav invalidski to predpisuje. Ali o kaznih zoper kršitev teh določb še nismo slišali.
Pri podeljevanju raznih komisij, kakor trafik, kantin in drugih, na katere imajo po zakonu vojne žrtve prvenstvenost in privilegije, je ne-zaslišno. Trafiko dobi vsakdo, isto-tako druge koncesije, invalid pa le slučajno. Kantine pustijo licitirati po večkrat in so licitanti tudi neinvalidi, zato tudi boljši ponudniki, pa dobe
kantino. Invalid,, ti pa pogini, zakaj pa si invalid.
Nezaslišano je tudi, kako se pri vojnih žrtvah tolmači čut oziroma pomen nemoralnosti. Vojna vdova, če ima nezakonskega otroka, je nemoralna. Pa četudi je njen nezakonski sin morda že v službi domovine in v uniformi jugoslovanske armade, če pa še ni, bo v kratkih letih to. Ali ona je nemoralna in je zigubila invalidnino.
Če se je invalid pregrešil radi malenkostnih prestopkov, pa magari je bil obsojen samo na nekaj ur zapora — je že koristoljubje in izgubi invalidnino.
Preskrba z ortopedničnimi pripomočki je pomanjkljiva V Sloveniji še imamo ortopedsko delavnico v Ljubljani. Ali ona sama je težek invalid in zato ne more dajati, kar bi mogla. Kredita ji primanjkuje. Mesto, da bi vsakoletni državni proračun zagotovil postavko za ortopedske delavnice, mora Udruženje pritiskati, da se dobi tu in tam z banoyine kakšen prispevek in mora Narodni invalidski fond prispevati zopet le iz invalidskega denarja.
Imeli so invalidske domove, zdravilišče Golnik. Vse to je vzelo in ostale so nam še samo Dolenjske Toplice. A zopet premalo kredita, da bi lahko ustregle vsem potrebnim.
Tako je slikal govornik, predsednik O. O. tov. Marko Štefe nečuvene razmere, v katerih živijo vojne žrtve. Jacnost je slišala. Zastopniki oblasti so slišali.
In je rekel h koncu:
»Novi invalidski zakon nam obetajo. Da se že dela. Mi pa zahtevamo, da mora biit ta novi invalidski zakon modern, pravičen in socijalen. Mora pa biti njegov sodelavec Udruženje, zastopnik Središnjega odbora. Le tako si lahko domišljamo, da bo zakon res dober in zadovoljiv,«
V socijalni pravičnosti je temelj države.
Zbor je govorniku glasno odobraval in ploskal.
Sledile so volitve novega odbora
Izvoljen je bil v celoti stari odbor in sicer: Predsednik Mlekuž Vekoslav, podpredsednik Pintarič Ivan; tajnik Moser Ivan; blagajnik Rapuž. Nadzorni odbor: Metlika Ivan, Hravsky Alojz in Dermaša Alojzij. Odbornik Preša Franc. Namestniki: Padar Janez, Gosar Anton, Blažanin Marija, Eržen Ana. Pri slučajnostih je tov. Preša označil prav značilne zgodbe, ki jih je imel § 42. inv. zakona, in sicer:
Zopet je minulo leto, in kar smo se zadnjič zbrali k našemu zborovanju in pregledali račune in naše delovanje. Vse leto je bilo mnogo dela, posebno o Božiču, za božične podpore. Nismo je nikomur odklonili, čeprav je bila včasih potreba bolj dvomljiva.
S tem smo pokazali ljubezen do bližnjega k praznikom miru. Mnogi člani so mnenja, da je bistvo organizacije v tem, da daje podpore članom iz svoje blagajne in pa da od članov pobira članarino. Nekaj jih je, ki za organizacijo niso pripravljeni ničesar žrtvovati. Nimajo nobenega smisla za skupnost. Organizacija, ki obstoji iz članov določenega stanu, ima glavni namen, skrbeti za zboljšanje položaja svojega stanu in braniti svoje pravice ali odpravljati krivice, kakor na primer:
Poglejmo določbe invalidskega zakona, kjer kar bijejo v obraz trdote, ki bi morale izostati. Kaj vsebuje § 42, inv. zakona? Ob času velike povodnji v Ameriki so za nevarno reševalno delo poslali kaznjence-zločince, da so opravljali najbolj nevarna dela. Ta nevarna dela so trajala le teden dni, pa vendar je predsednik Roose-welt vse pomilostil. Sedaj pa poglejmo tovariši, naše fante, ki so trpeli po štiri leta vsak dan v smrtni nevarnosti in so jim bili strti in odstreljeni udje, danes pa za svoje takozvane malenkostne kazenske prestopke ne zaslužijo pomilostitve. Za malo kazen naj sedaj vojn iinvalid nosi do smrti posledice. Vojna je zagladila ne-broj sovraštev. Sovražniki so po vojni so po vojni postali prijatelji. Le tisti, ki so iz vojne prinesli pohabljene ude, naj še trpijo težke posledice.
Večkrat se nam nudi na cesti žalostna slika: S težko neumerjeno pro-
tezo meri svoj korak invalid in njegova proteza cvili in škriplje, kakor bi klicala gospodarja k pravici, pa je ne prikliče. Srca onih, ki vodijo našo usodo, so jeklena, trdna kakor sklepi naših umetnih udov. Ta naša pesem traja že 19 let. Naši stari borci, ki
Dne 6. januarja 1937 je bil v Narodnem domu v Celju občni zbor Krajevnega odbora Celje; Predsednik tov. Orel ga je otvoril ob 9.15 dopoldne, pozdravil tovariše in tovarišice, pozval, naj se našemu mlademu kralju zakliče trikratni »živio«, kar so navzoči storili. Poslan je bil pismeni pozdrav predsedniku Središnega odbora, tov. Nediču. Pozdravil je predsednika Oblastnega odbora tov. Matka Štefeta ter župana mestne občine celjske, g. Alojzija Mihelčiča ter pripomnil, da je to prvi župan v Celju, ki se je udeležil občnega zbora Udruž. vojnih invalidov v Celju.
Za predsednika občnega zbora je bil izvoljen tov. Matko Štefe, predsednik OO. iz Ljubljane. Za overovatelje zapisnika pa tov. Žlender in tov. Blagotinšek, zapisnikar pa O. Mirnikova.
K poročilu je predsednik tov. Orel poročal o delovanju Krajev, odbora. Bilo je 16 sej. Vedno je bilo glavno vprašanje, na kak način priti do pravičnega in zares socialnega invalidskega zakona.
Spominja se na umrle člane v pretečenem letu: Fröhlicha, Šibanca, Jalena, Korošca, Satler Marije in Rušnik Hilde, na kar so zborovalci zaklicali »Slava«. Tov. Fröhlich je bil eden najbolj agilnih članov.
Tov. Kovač je poročal, kako se je Krajevni odbor boril za izboljšanje invalidskega položaja. Uredba, ki je izdana, je prnesla dopoldnilo § 74 invalidskega zakona, ki določa, da sme ministrstvo socialne politike odrediti ponovno sojenje, če je zakon materijalno kršen, in to je velike važnosti. Poda podrobno tajniško in bla-
Dne 14. februarja 1937 je bil redni občni zbor v Kazinski dvorani v Mariboru.
Dvorana je bila polno zasedena vojnih invalidov, vdov in sirot. Znamenje, da se zavedajo svojega Udruženja, svoje strnjene sile, s katero zahtevajo izboljšanje razmer vojnih žrtev, ker so pač' žrtve ne po svoji volji in po svoji krivdi, temveč žrtve višjih sil, žrtve za ustvaritev Jugoslavije.
Tovariš Geč je otvoril občni zbor ob 9.30. Konštatiral je sklepčnost, ker je bila udeležba zelo lepa, nadpolovična in pozdravil vse tovariše in tovarišice iz dni strahot in klanja.
Poslana je bila udanostna brzojavka Najvišjemu pokrovitelju. Njega Veličanstvu kralju Petru H., ki so jo zborovalci pozdravili z velikim navdušenjem in »ži-vio«-klici. Nato je predsednik tov. Geč predlagal pismeni pozdrav predsedniku kraljevske vlade, g. D. Milanu Stojadino-viču, v katerem je med drugim tudi prošnja, da čimpreje uzakoni novi, socialno pravični in moderni invalidski zakon. Ministru socialne politike in narodn. zdravja g. Dragiši Cvetkoviču pa pozdrav, v katerem je tudi prošnja za čimprejšnjo uzakonitev pravičnega, socialnega in modernega invalidskega zakona v prepričanju, da se bodo dane obljube kraljevske vlade v prid vojnim žrtvam čimpreje uresničile.
Nato je bil odposlan še pismeni pozdrav predsedniku Središ, odbora UVI. v Beogradu, tov. Božidaru Nediču, kot neizprosnemu in odločnemu zagovorniku vseh pravičnih zahtev vojnih žrtev pri vseh odločujočih faktorjih in za novi invalidski zakon, ki naj bo zares socialen, moder in pravičen.
Predsednik tov. Geč je nato pozdravil še navzoče zastopnike oblasti in to: komandanta mesta Maribora, g. podpolkovnika Paulič Jerneja, zastopnika sreske-ga načelstva levi breg, g. Krope Alberta in za desni breg g. Brunšek Ivana ter zastopnika mestnega poglavarstva Maribor, ravnatelja g. Ježa Janka ter delegata Oblastnega odbora Udruženja iz Ljubljane, predsednika tov. Matka Štefeta.
S temi brzojavnimi, pismenimi in ustnimi pozdravi je bilo odprto okno pri vseh odločilnih vratih Jugoslavije, vsi odločilni forumi in oblasti so slišale otvoritev občnega zbora Udruženja vojnih žrtev Krajevnega odbora v Mariboru.
so prvi začeli to borbo, so domala v tem boju že izkrvaveli.
Naša dolžnost je, da borbo nadaljujemo! To bo našim potomcem v spomin, da smo prišli iz vojne pohabljeni in smo potem doma nadaljevali borbo za svoje pravice vse življenje.
gajniško poročilo. Nadzorstvo je konstatiralo, da so knjige vse v najlepšem redu in je predlagal absolutorij, ki je bil soglasno sprejet.
Tov. Štefe je podal podrobnejše poročilo glede novih pravil, ki so se potem pročitala in po kratki debati sprejela.
Nato se je že po novih pravilih izvolil sledeči odbor: predsednik tov. Orel. Odborniki:	tov. Zidarič, Kovač, Kuhar,
Blagotinšek; namesTniki: Dojer, Oset in Žlender. Nadzorni odbor: predsednik Šo-štarec, odbornika: Videtič, Deržak. Namestnika: Hudoklin,! Likar. Delegati za občni zbor O. O.: Kovač, Kuhar, Blagotinšek. Namestniki: Zidarič, Videtič, Deržak. Pri slučajnostih je tov. Štefe, predsednik O. O. podal pregled gibanja Udruženja vojnih invalidov, zahteve, krivice, ki se gode. (Glej poročilo: govor Štefeta na občnem zboru v Mariboru.)
H koncu se je oglasil župan mestne občine celjske, g. Alojzij Mihelčič. Zahvalil se je za pozdrave in si je štel v dolžnost, da se je udeležil občnega zbora vojnih žrtev. Pozdravil je navzoče v svojem in v imenu mestne občine in želel, da se vendar enkreat invalidsko vprašanje reši v zadovoljstvo vojnih žrtev.
Občnega zbora se je udeležilo 182 članov. Po poročilu je rednih članov invalidov 209 in članic 99, skupaj 308 članov. Nerednih pa: članov 50, članic pa 17, skupaj nerednih 67 članov. Vseh članov torej 375. Še niso vsi tako zavedni, da bi prišli, da bi se slišal močan glas Krajevnega odbora Celje, ki zahteva novi, boljši, socialni invalidski zakon.
Tov. Geč je prešel na dnevni red zborovanja.
Izvoljen je bil priljubljeen in nad vse agilen predsednik Oblastnega odbora, tov. Matko Štefe iz Ljubljane, da predseduje današnjemu občnemu zboru. Tov. štefe je med burnim ploskanjem zavzel mesto predsednika, zahvalil se je za izkazano zaupanje in pozdravil občni zbor z željo, da naj poteče odločno, reprezentativno in v najlepšem redu. Izrazil je veselje nad velikim številom zborovalcev in zborovalk.
Za overovatelje zapisnika sta bila izvoljena tov. Dornik in tov. Jančič.
*
Sledila so poročila. Poročal je predsednik tov. Geč. Navzoči zastopniki oblasti in člani ter članice ter vsa javnost je slišala, kako se je gibala organizacija za zboljšanje invalidskih razmer. . Posebno mnogo dela je imel Krajevni odbor Maribor s prijavami tistih vojnih žrtev, ki jih je reduciral zakon iz 1. 1929 in katerim je Uredba iz 1936. leta dala mogočnost ponovnega sojenja in vračanja z zakonom iz leta 1925 zadobljenih pravic. Zal, da ta Uredba ni upoštevala vseh reduciranih vojnih žrtev in mnogo jih je brez zaščite. Zato so naše zahteve: Nov invalidski zakon. Res socialen in moderen invalidski zakon, ki bo priznal žrtve, ki so bile dane, da je nastala Jugoslavija.
Krajevni odbor je videl bedo svojih članov in članic in skušal je tudi v svojem delokrogu vsaj nekoliko pomagati, kolikor so mu pač dovoljevala sredstva. Priredil je 4. oktobra 1936 invalidsko dobrodelno tombolo. Dobiček je uporabil najrevnejšim za podporo. Tudi mestna občina je pokazala svoj socialni čut in od nje smo dobili tudi 3000 Din in za tombolo voz premoga kot dobitek. Iz vseh teh sredstev se je malone vsem prosilcem podarila podpora.
(Dalje sledi.)
Prva ofertalna licitacija za oddajo kantine v kasarni Vit. kralja Aleksandra L Uedinitelja se bo vršila 20. marca 1937 (namesto 1. aprila 1937) ob 11. uri. Pogoji so razvidni vsak delavnih pri Komandi kasarne.
Izdaja Udruženje vojnih Invalidov. Odgovorni urednik: Matej Jevak, Miklošičeva cesta št. 13 Tiska tiskarna »Slovenija« v Ljubljani, (predstavnik Albert Kolman).
Občni zbor Krajevnega odbora Celje
Vojne žrtve mariborskega Krajevnega odbora Udruženja so zborovaie