LETNIK X. 3. ŠT. ^ 15. XI. 19(>9 MARIBOR ali se boš boril? Ti. ki si krvavel skozi celo zgodovino in trpel peklenske muke tujčevega zatiranja skozi dolga stoletja neizprosnega boja za obstanek, bo tvoj glas zvenel enako mučno in odločno, ko boš morda pozval ljudi v boj za novo svobodo, v boj proti neznanemu, toda možnemu sovražniku, ki se bo pojavil v perspektivi našega razvoja? Ali ne bo takrat pod gobo atomske eksplozije človek spoznal bistvo svoje neznanske primitivnosti, nizko raven civilizacije in nepoučenost o osnovnih principih kozmičnega načrta? Zgrabil boš puško, zavpil boš: na juriš! in boril se boš. Za kaj? Za koga? Morda za domovino, ki je samo ena, morda za dekle, ki jo imaš tako rad? Toda, kaj ti ta ljubezen pomaga, ko boš umrl? Poljubljal boš prah svojega telesa, ki bo izginjal v atomskem pišu, bedasto sc boš smejal načrtom tistih, ki so ti rekli, da je vojna pravična in da sc BORI! Vedi, da so imeli prav. Živiš v deželi, ki se ne želi bojevati za tuje koristi in ne vzbuja sovraštva med narodi. Njena vojna bo pomenila obrambo naših, tvojih, mojih koristi. Toda kaj boš počel s to dogmo, ko pa je v primeri s kozmičnim večnim, neprecenljivim in neizogibnim 'aksiomom tako majhna, absurdna. Ko tvoje duhovnosti več ne bo moglo obseči spoznanje človekove majhnosti, boš videl, da smo vsi ljudje le številke in da je našo smrt povzročila samo ena napaka pri reševanju enačbe z dvema neznankama: Življenje in Smrt. Ljudje se sovražimo. Narava, ki jo največkrat zmerjamo z najbolj izbranimi znanstvenimi izrazi, nam je v bistvu zavetnica in pravzaprav edina, ki ve, kaj se bo zgodilo, ko bo le ona samevala na tem svetu, neskončno majhnem svetu sveta Človek, prodrl si v vesolje, okusil si Mesečev prahi Pa si morda želiš, da bi bilo to vse, kar si~Sposobcn ustvariti? Saj nas čaka še toliko lepega in neodkritega, toliko nepoznanega in toliko tragedij, ki jih vsak dan skušamo rešiti in razumeti, vendar sc nenehoma ponovno pojavljajo. Mar naj na vse srečne trenutke pljuvamo in si podredimo miselne operacije militarističnemu razpoloženju ljudi, ki so nanje pozabili? In ti, Slovenec in Jugoslovan, boš znal presoditi, kje je tvoje mesto in česa si želiš? Spoštujmo druge države, da bodo njih narodi spoštovali nas. Branili bomo svoje meje, tako kot bodo drugi svoje. Sc bolje pa storimo, čc preprečimo vse to! Saj smo ljudje in kljub nizki stopnji našega spoznavnega organizma se tem grozotam in katastrofi za vse človeštvo lahko izognemo. Kaj smo, kje živimo, kakšen jezik govorimo, ob naštetih dejstvih ni pomembno. Človeku je najvažnejši občutek, da je človek. Pustimo naj ga'razvija, in živeli bomo dalje, odkrivali bomo nova prostranstva resnice ter premagali črte naše miselnosti, ki nas silijo v ubijanje. Takrat bomo vsi zares postali ljudje in se bomo tega tudi zavedali ter z dejanji dokazali. Tako pa še vedno čakamo na trenutek, ko se nam bo ponudila priložnost, da bomo sami sebi podpisali smrtno obsodbo in si zaprli usta za vedno. Kdo nam bo v tistem trenutku pomagal? Razum? Sreča? Bog? Ko pa bo tisti trenutek tako kratek ... D. Z. javna tribuna o nerazvitih območjih v Sloveniji V Katedri smo že pisali o nerazvitih predelih v Sloveniji in ugotovili, da nerazvitost regij negativno vpliva na strukturo, število študentov in njihovo finančno zmožnost. Razprave o odnosih med razvitimi in nerazvitimi predeli v naši republiki so sedaj, ko se izdeluje perspektivni plan razvoja, SR Sloveniji posebej pomembne in dobrodošle. Da bi se tudi študentje ustvarjalno vključili v razgovor pri pripravi perspektivnega plana razvoja Slovenije, bomo v Mariboru organizirali javno tribuno o nerazvitih območjih v Sloveniji. TRIBUNA BO V ČETRTEK, 20. XI. OB 17. URI V MARIBORU. Čeprav se zavedamo, da stopnje nerazvitosti ni mogoče obravnavati samo s stališča občin kot celot, ker je v okviru občinskih mej stopnja razvitosti posameznih krajev različna. O tem lahko največ povedo predstavniki posameznih občin. Zato je izvr-šni odbor študentske skupnosti povabil predsednike tistih občinskih skupščin iz severovzhodne Slovenije, ki jih po večini prištevabio k nerazvitim. Javne tribune se bodo udeležili predsedniki naslednjih občin: Murska Sobota, Lendava, Gornja Radgona, Ljutomer, Ormož, Lenart, Ptuj, Maribor, Slovenska Bistrica, Slov. Konjice, Radlje, Dravograd, Šentjur, Šmarje pri Jelšah. Sodelovali bodo tudi predstavniki izvršnega sveta, skupine, ki pripravlja perspektivni plan razvoja SR Slovenije, ekonomskega centra iz Maribora, geografskega inštituta iz Ljubljane in drugi vidni družbenopolitični delavci, ki se posebej ukvarjajo s problemi nerazvitosti slovenskih regij. Kaj lahko pričakujemo od te tribune? Najprej vsekakor odkrito, odločno in resnično razpravo povabljencev in, študentov o vseh vidikih gospodarskega in družbenega življenja v regijah, ki močno zaostajajo za sloveiy skim poprečjem. Od predstavnikov slovenske vlade pa obrazložitev pon, ki bodo ta slovenski problem razreševale. Prav bi bilo, da bi na tem zboru sprejeli dokument, ki bi ga posredovali slovenski javnosti. . Slavko Gerič demokratično in konkretno Naslov nam ne pove vsebine, zato pa moram povedati, da imam v mislih Sestanek celjskih študentov, ki je bil v prostorih IO ŠS MVZ, 7. novembra. Poleg celjskih študentov so se sestanka udeležili predstavniki celjske občinske skupščine ter Izvršnega odbora študentske skupnosti. V demokratični razpravi, ki je bila izraz zainteresiranosti prisotnih za ustanovitev kluba celjskih študentov, so se prisotni zedinili, da je potrebno izdelati statut kluba in čimprej pripraviti skupščino, na kateri se bo klub tudi formalno konstituiral. V ta namen so izvolili šestčlansko komisijo, ki bo izdelala statut ter poiskala kandidate za vodstvo kluba. Na sestanku pa so sprejeli tudi nekaj sklepdv, od katerih je za študente morda najbolj zanimiv ta, da bo občinska skupščina Celje vabila predstavnike študentov celjske občine na seje, kjer bodo obravnavali štipendijsko politiko. S tem se bo razprava nedvomno obogatila, saj bomo lahko slišali mnenja tistih, ki dajejo in tistih, ki sprejemajo štipendije, oziroma katedra 4 4'» ■4 «•*-»- UST MARIBORSKIH ŠTUDENTOV IZDAJA ODBOR IO SS MVZ KATEDRO UREJA UREDNIŠKI ODBOR: BOGO ČERIN, VLADIMIR GAJŠEK, DARKO PASEK, IGOR PLOHL, DUŠAN ZBAS-NIK, MARJAN ŽMAVC GLAVNI IN ODGOVORNI UREDNIK: DARKO PASEK TEHNIČNI UREDNIK: MARJAN 2MAVC LEKTOR: DANICA INGOLIC-GODEC KOREKTOR: EDVARD AJD SEKRETAR' SONJA NOVAK UREDNIŠTVO IN UPRAVA: ŠTUDENTSKI DOM. OB PARKU 5 - TELEFON 22 004 CENA IZVODA: SO PAR (LETNA NAROČNINA 10 DIN, ZA USTANOVE IN PODJETJA II DIN) ST. ZlRO RAČUNA: 510-670-548 NENAROČENIH SLIK IN ROKOPISOV NE VRAČAMO TISK: CP MARIBORSKI TISK bi jih radi sprejemali. Klub bo posredoval občinski skupščini v Celju po« datke o socialni strukturi študentov in o njihovih stanovanjskih proble« i mih. Dobro izdelan akcijski program novonastajajočega kluba pa bo ob«! činska skupščina Celje morda podprla s finančnimi sredstvi. Celjski študentje, ki morajo med študijem opravljati redno prakso, pa bodo lahM prakso opravljali v celjskih delovnih organizacijah. To je nedvomno koristno za gospodarstvo teljskega območja, in za študente, ki se bodo po študiju vrnili v celjsko občino. D. Z. Skozi P r i skop Predstavniki Izvršnega odbora štu-dentske skupnosti v Mariboru so olj iskali vse predsednike občinski*' skupšfin v SV Sloveniji. Zanimivo J*' da so dobili pri vseh zagotovila, <*a se bodo štipendije z novim koledar-skim letom v poprečju povišale Šest starih tisočakov. Upamo, da bodo skupščine to tudi storile. Študentom* se obeta torej lepša prihodnost. Ce hodite na VEKS poslušat predavanja iz matematike, potem boste lahko v zelo kratkem času obogatili svoj spomin z domislicami, ki jih pripoveduje mlada profesorica matematike. Najnovejša je tale: -Nihče ne more Imeti tako neumnega vprašanja, da njegov kolega ne bi mogel Imeti Se bolj neumnega.« Na nekaterih strokovnih šolah v Mariboru jc vedno več predavateljev W bratskih republik. Slišali smo celo 7J primer, oa brvatski profesor poučuj« v svojem je-iku slovenščino. Večino-j ma pa niti S'ovenci sami ne znamo| dovolj svojega materinega jezika. Zvedli smo, da je v Parizu na Sorbonl profesor ugriznil študenta zaradi tega, ker mu ta ni hotel povedati, kako se piše In Je hotel oditi. Kaj bi morali delati profesorji pri nas? Stopnišča in prostori pred prC' davalnicami na VEKS so prve dni predavanj dajali videz zbi-‘ Tališča mariborske mladine bi feja Center. Povsod pepel, cigaretni ogorki, tobak. Bruci so prav zares strastni kadilci, saj j irtl tudi nekaj desetin pepelnikov ne more pomagati pri otresanju pepela. Kaj pa mislijo oni? Naš sodelavec je pridobival naročnice Katedre med drugim tudi na ESS v Ptuju. Neka deklica se ni in ni hotela odločiti, da bi naročila Katedro. Pa se je med sodelavcem in njo razvil takšen dialog: .BI naročila Katedro?« .Nel* »Zakaj ne?« »Ker je zanič.« »Zakaj? Sl Jo lani naročala?« »Lani In nikoli več.« »Kaj se II Je zamerilo?« »V začetku ste objavili še nekaj dobrih vicev, potem pa nič več.« Blagor ubogim na duhu, kajti njih Je nebeško kraljestvo. Brez zamere .. Pred dnevi smo lahko v Delil! brali v rubriki »Pa še to« zani-1 mive podatke: Citiramo: »V .rudarski republiki’ Bosni in Her-' cegovini so lani upokojili samo 2000 rudarjev, ki so izrabili svoj beneficirani staž. Hkrati pa so V istem obdobju upokojili 3100 u-službencev sekretariata za no' tranje zadeve. Ce ne verjamete: podatke so objavili na sejč zveznega sveta za delo.« Ce pa tega ne verjamejo bralci Katedre, naj se spomnijo na ra-pidno naraščanje cen, kar je ena izmed posledic tako nezdrave politike. VPRAŠANJE VPRAŠUJEMO SE, KAKO JE MOGEL UPRAVNI ODBOR SKLADA IZOBRAŽEVALNE SKUPNOSTI SR SLOVENIJE NEUGODNO REŠITI PROŠNJE ZA ŠTIPENDIJE IN POSOJILA TOLIKIM ŠTUDENTOM, KI IZPOLNJUJEJO ZA TO VSE POGOJE. TO VPRAŠANJE SE PORAJA OB ČASOPISNIH KRITIKAH NA RAČUN ŠTUDENTOV, CES DA NISMO ZAINTERESIRANI ZA ŠTIPENDIJE, DA SE NOČEMO VEZATI ITN., TER OB PODATKU, DA SE JE ZA 2000 RAZPISANIH ŠTUDENTSKIH POSOJIL PRIJAVILO SAMO 1400 PROSILCEV. VABIMO VAS NA TRADICIONALNI BRUC0VSKI PLES KI BO V PETEK, 21. NOVEMBRA, OB 20. URI V DOMU JLA POVABILI SMO BELE VRANE VSTOPNICE DOBITE PRI PREDSEDNIKU ŠTUDENTSKE SKUPNOSTI NA VAŠI SOLI >o o E TO >• Zanimajo se, toda na najrazličnejše načine. Nekateri le toliko, da pri Astoriji pogledajo slike in že »vedo vse« .1 gledališču, drugi zaradi kakšnega dekleta ali iz kakšnega drugega vzroka. Tiste prave ljubezni do gledališča je med študenti zelo malo. In to je porazno. Rekli boste, kako pa potem, da sem si upal ustanoviti eksperimentalno š udentovsko gledališče? V Mariboru je peščica takSmh, ki so pripravljeni posoditi svoj talent, znanje in eas bogi-r. ji Taliji. Upam, da se nam bodo ostali študentje prldru-ž,!i vsaj kot gledalci. V. Kaj je po tvojem najbolj izrazito in bistveno za sodobno gledališče? Imajo mladi pri tem dovolj možnosti, da se i eljavijo, da nastopijo? D: Pogostokrat, v najsodobnejših delih, ni poudarek na posameznikih, karakternih igralcih, je le skupinska igra (l rez poudarka na besedilu) in so zategadelj pri takšnem 1, kstu možnosti, da ga študentje uprizorijo v najboljši luči, mnogo večje. Moram pa dodati, da prav prvo dram-s’ o delo BODI UČITELJ, sodi k omenjenim dramam; po-t iboval bi zelo dobre igralce Možnosti, konkretno v naši m eksperimentalnem študentskem gledališču, ima vsakdo, vsakdo se lahko uveljavi. . Ob tej priložnosti še t krat vabim vse, ki jih gledališče veseli, da se nam pridružijo. V: Kateri avtor je po tvojem za eksperimentalni oder n.ijprivlačnejši? Ali si že napravil kak določnejši načrt? D Seveda mi je en avtor bolj všeč kot drugi, vendar pri izbiri teksta ne gledam toliko na avtorja (ne smem, ne n orem gledati), ker ni lahko postaviti obstoj gledališča na roge; pri izbiri dramskega teksta gledam predvsem, če se i,.fema z našimi pogoji (s finančno platjo, če bom dobil igralce.. •). To so začetki. Upam. Vsako gledališče, ki raste po umetniškem ustvarjalnem opusu in denarni moči, priči o do obdobja, ko si lahko privošči katero koli delo, umet-r ško utemeljeno. Zelo sem vesel, da bo prvo delo našega odra prav tekst mariborskega pisatelja. V; In igralci, predvsem mladi igralci-študcntje? D: Smešno je, da smo prišli do časa, v katerem se lahko udejstvujejo na gledališkem področju samo tisti, ki se vpišejo v akademijo (AGRFTV). Ker se pa vsa mladina v Sloveniji, ki želi igrati, ne more vpisati tja, je normalno, da ustvari' oder brez meja: vsakdo bo igral, kdor bo želel... ŠTUDIJA OBRAZA J, JELNIKAR MARIJA ŠVAJNCER, ml. neurejenost Vrtinčasto in megleno se podijo dnevi; drevesna debla so razpokana — mraz se je naselil v njihova telesa, ki so sei že zdavnaj znebila vsakršnega poželenja. Muha je že omotična, kajti hlad bo kmalu zavdal njenim okuženim nogam in v mračnem kotu se bo zleknila in zasmrčala. Najbrž muhe ne smrčijo. In dnevi so nemirni, da bi stekla na ulico in ogovarjala mimoidoče. »Hej, vi, ste sl danes umili zobe? Priporočam vam binacco medlcal. Zelo učinkovita je.« Toda zebe me. Če bi odšla, bi to ne bilo povnanjenje, bilo bi le premikanje v izhodu (če stopiš med vrata, se lahko skriješ samo za dvajset centimetrov, ker ti prsti silijo naprej, seveda tudi trebuh, če si se preveč najedel in tudi nedra, če imaš številko šest). Na videz pomanjkljivo premikanje v izhodu, a dokaj priporočljivo za pretirano poglabljanje in tlačenje možganov v vprašljivost. Všeč so mi besede, ki se končujejo na nje in st. Skoraj seksualne so 'te besede v svoji spogledljivosti, čeprav je lahko spo-gledljivost tudi neomadeževana (kakšni vinski ali kavni madeži so lahko na njej), ni pa se še vdala, ker ima predsodke. V sosednji sobi nekdo piše na stroj. Tak, tak — tak, lok, tak... Skoraj živčno podivjane so tipke. Vso modrost tega sveta bi rade namazale s črno barvo na beli papir. Črno na belem. Torej resnično in neovrgljivo. Pa je teh jalovih in nosečih in lačnih in l»veli6anih resnic toliko; vsakdo, ki jih izreka, je zavarov vanje, kakšen svoj telesni del ' bi si dal odrezati zanje- 'ogme. Fej. Usta z redkimi zalivki votlih zob, z mnogi luknjami v zobeh (zobar reče: »...desno spodaj globok I, otožne škrbine, obložen jezik in vonj po pokvarjene® “kotinu: »Moja resnica je svetnica, častite jo vsi, ljud in psi.« pa se ustavim tam na betonu, gledam gomaž Se ljudi. Nič nisem vzvišena. Oznaka mojega početja opazovanje. Trud ali pa naprezanje, da bi shajala z ljuhi. Vedno nova vprašanja; rada jih puščam nezadovolje k odgovora jim ne privoščim zato, da imam zakaj vzt Jati. To me drži pokonci. Toda prišel bo dan, ko se bon»omisiilaj da som naSla vge od_ govore, da jc že veliko Plčevine po vseh kotih in bi se bilo vredno ustaviti. Vre*>o ustaviti — za koga? Brezsmiselni pogreb jedfr nekaj kot poblisk domišljavosti, ki izvira iz pretiran«?1 Ponosa nad sabo ali pa iz dvoma vase, ki se je prev# 2i'edil. Pravo izobilje hrane je imel, pa se je razlezel. ^Prebujam? Kaj bi rada? Bi rada svobodno Slovenijo? rada miss Kozjega? V pro- gramu je pisalo, da jo h"0 volili. Imam vsega preveč, pa rentačim? Moj pes sc ilgUje Orlič. Na vrtu imamo breskve. Na zgornjem leve? koncu so velike rdeče breskve, ki so pod kožo rumene, «j spodaj so breskve, ki imajo rumeno kožo, pa so v n? 'njosti bele (ne pozabim na koščico) in v sredi vrta sUrenke breskve. Sicer pa imam raje ananas, ki ga nagU«! ananas, ker mi je tako bolj všeč. Alenka pravi, da j 0 zelo smešno. Zmeraj se mora smejati, čeprav je rekla,* so moški skrajno nemogoči in • bi se bilo najbolje čimp' Poročiti s kakšnim izmed njih. Samozatajevanje. Nestnt g pesimističnim drobovjem, zavit v cinizem. Kot ol*jno in najbolje. Trdo kuhana jajca ni dobro jesti pre spanjem. Ponoči boš pretirano sanjal. Ne stori tega, če maš sanjskih bukvic, ker je tam notri vse lepo zapisano. Abraham je bil pripravi' žrtvovati svojega sina, ampak bog ga je samo skušal, s t pa je ljubezniv in blagohoten gospod. Bog se najlepše m v nemščini der Gott, po francosko bi še tudi bilo, am!k tisti dieu je prav takšen, kot bi ukazal konju, naj se "dar že premakne. Konjev nočem jahati, ker je eden ? nepridipravih grivarjev ugriznil mojega strica v kotf"®: k sreči ima stric ostre in nepremagljive komolce ih® konja gotovo boleli zobje (po zobeh spoznaš kakovost °nja). Moj stric je predsednik SZDL R... (tako navad® Piše v raznih ruskih knjigah: gubernija S ..., mesto .-*ln zdaj sem zazehala. Spoštuj državo. Ne gov^krunilno o miličnikih (ne reci, da tedaj ko se slečejo, # Več to, kar so oblečeni, ti pa •i še nag ti), ne upor«”) Komunista za WC, prosim, -vsak dan je mogoče slis^ Za paloma krep brisače in toaletni papir (kukurukuk* r>e razgrajaj zaradi partijske Članarine. To so zapovcAfJe ljubi se mi jih prešteti. Zadošča, da so zapovedi, ž“loči si črn gvant in bodi zal lant. Veseli me, da se tako kot zima kima. Zdaj je Jesen. Sicer pa sem sj’/10 resna, ker premišljujem o tvojih velikih načrtih. mački in dva psa moram nahraniti. S kapitalizmoij 8®cializmom ali pa s komuni-imom jih ne morem n«1 P»ti. Marx, oprosti, ampak ti si omunizem kritiziral, J£ler ga nisi podrobno proučil. I' JC<____________________________________ ,............... Tako pravi Vranicki. maja na tvoj rojstni dan ti bom zapela pesem. KaK" Posodobljeno partizansko ali kaj takega. Ali pa kar 8*o osnovnošolsko Naša četica koraka. Kam? O, kam? J® bil ozki o. Slovenci smo zagrenjeni ^Voščljivl, zakomplcksani... In daljave so skrivnostne Prijazne, ustavil bi se, počil tvoj trudni korak, se usml v rdeči robec (gre za nekaj revolucionarnega), poteh’» pokleknil. Kako ponižne so vrbe, sklanjajo se ob ."ekatere svoje vršičke namakajo v vodo, v kateri pW podobe. Podobe, saj... Glasba. Zajeda se v tkiva, < grlo, ukaže mravljincem, da tekajo po hrbtu, povzrtk ОДспје. Pa kulturna revolucija, literarni večeri, nova V mška sezona, Pavliha in IIux-leyev Krasni novi svet.'e utopiji — utopija civiliziranega sveta, utopija z o* 'kom. Pa Joycev L. Bloom, pa Pečorin Lermontova, M ®®santova Jean. Mrgoli jih. In potem še Vidmar, Plrj® j* Ocvirk, Kocbek, Rus... Koliko ljudi. In jaz sem. - ai'jem v mišji luknji. Miš sem nagnala, da bi ne ogloj? mojih knjig. Zakaj je toliko ljudi? Vsak ima svoje Al! svoje možgane, svoje delo in njegove proizvode. Lju^1. prepiri, sovraštvo, oboževanje, gnus... Vse. Mord?L v v tem hipu. Pravzaprav življenje. Čeprav je певгЛ? (vrženost v svet — nekoliko eksistencializma), jo vtJJ zabavno in še mikavno povrhu. Ce se spečeš v P •(jii?a lahko razkužiš in obvežeš. In ljudem, ki jih sovra^^hko kažeš jezik in osle in jim poveš v obraz vso nedostj° besede, če se pojavijo na televiziji. Rentačiš nad tisjr* «1 zataje svoje slovensko poreklo, kadar se malo p o* ,aejo od slovenske meje, njihovim slikam v časopisih narišeš brke in rogove in delaš iz njih avijončke " 41 spuščaš z balkona. Kako lepo je živeti; to Primerna krinka. Saj, nekega dne ontološko ugotovil, je pravzaprav še pesimizem nesmiseln, da kljub svoj‘dvomom in negotovosti sl. Jaz sem. Pridite ptice! 49® btatvn inuu-r. inun+» nisem ničesar doživela. Nikoli sc nisem udeleževala, zgolj opazovala sem. Se teden in potoki bodo zledeneli. Meglen bo dan in svetilke ob parku se bodo zrinile v meglo, razočarani vrhovi dreves; tam daleč pa bo ostal klic. Spomin, ali pa samo kletev. Nekateri ljudje so jeseni zamišljeni in zaskrbljeni, ker si tu in tam na skrivaj priznajo, da se pravzaprav starajo, da je toliko lepega že prešlo (no,- zdaj je lepo, takrat ni bilo nič posebnega, olepšave so potrebne). Moje neznatno upanje, kam se ti mudi? Žarko 1). Golob delitev pop glasbe Pred dobrimi osmimi leti je na evropskem zahodu vzklila nova glasba: beat. Takrat je dosegla svetovni sloves vo-kalno-instrumentalna grupa »The Beatles«, ki so jih zlasti starejši imenovali »dolgolasi kričači iz Liverpoola«. S svojo glasbo pa so »kričači« osvojili večino mladine. Njihova prva plošča je bila stara angleška pesmica »My Bonie« v beat priredbi in je tudi uspela, naslednja njihova plošča, : Hold me tieght«, pa je postala svetovni hit. (Tudi Heintje je pričel s priredbami starih pesmic, a on je tam ostal, ni še vzpel iz arheološkega prahu.) Pred osmimi leti je bil Beat res edina moderna glasbena smer. Dve leti je pa tega, kar se je Beatu priključil Under-ground in se sedaj obe smeri »glasbe mladih« skupaj imenujeta »Pop glasba«. Ta pa se deli torej na Beat in Underground; Beat na Rockandroll in Svveet, Underground pa na nadaljne tri skupine -jazzrock, -blues, -psyhadelic. Kakšna pa je razlika medbeatom in undergroundom? Beat je glasba, ki ljubi komercialne skladbice, katerih melodije božajo uho, ritem pa je dolgočasno in utrudljivo enakomeren. Test pri beatu je zelo nepomemben, pevec je lahko vsakdo, ki ima vsaj nekaj smisla za glasbo. V beatu najdemo instrumentalno-vokalne skupine, kot so Bee Gees, Moody Blues, (svveet), Beach Boys, Manfred Mann, (rockandroll) in solo pevce kot so Tom Jones, Adamo, Ваггу Gibb in Engelbert Humperdinck, ki dobri glasbi Pop niso dali drugega kot nekaj lepospevnih pesmic. So pa tudi seveda izjeme (Rolling Stones, Procul Harum, Dells, Cream, Jimmy Hendrix). Underground pa že načelno zavrača komercialnost. Seveda tudi srečamo nekaj komercialnih pesmic, ki jih izvajajo Underground skupine, da zlezejo z njimi na razne • »top ten« lestvice, le tako jih namreč ljudje spoznajo. V undergroundu igra zelo važno vlogo tekst, najvažnejšo pa vsekakor ritem, ki je živ, utripajoč, že sam zase zanimiv. V skladbah je toliko majhnih melodij, da se nam dozdevajo pri površnem poslušanju nemelodične. Večinoma so člani underground skupine vsak zase majhen virtuoz na svojem instrumentu. Tak primer so Crosby, Slills & Nash (Steve Stills od Buffalo Spriengfield in Nash od Hollies), ki imajo sicer tudi nežne (a ne osladne) melodije. V vrstah Undergrounda sem poiskal člene: Moby Grape, Killing Floor, Led Zeppelin in Free iz jazzrocka; Muddy Woaters, Cubby Blizzards, Dr. Westmedičine Show & Junk Band in solista Јоћппуа Winler-ja iz bluesa; Pink Floid pa iz psyhadelic. V petek, 24. oktobra, sla pričela dva Mariborčana Lado & Mac sezono disco-clubov, na katerih predstavljata novo glasbo. Ce hočete torej pobliže spoznati underground in zvedeti o njem še kaj več, si oglejte njun disco-club, ki bo odslej vsak teden in je prvi te vrste v Mariboru. Za tri nove dinarje vam bosta Lado & Mac nudila nekaj ur užitka. Vladimir Avgustinovič Gajšek slovenska pamet ali vse za narodov blagor bistvo lahko izkljuvate, po- * b tem se dvignite visoko hiodrlni. (Z letalom se še nisem vozila.) Pridite na zmrzli zemlji, rast se je potuhnila, otročja Poredna. Ljubim te, filozo- fija. Še listje je odpad*0 > Preteklost. Nimam je. Nikoli Je preseganje slovenstva mogoče na evropski ravni? Ni mogoče? Bi bilo mogoče? Smo Slovenci vasezaprt in hlapčevski narod, narod, ki bega samega sebe, dokler se ne pokažejo tiste silnice, ki so politično-idejnega značaja? O takšnih in podobnih vprašanjih so razpravljali na Ravnah ob sestanku, ki ga je sklicalo Društvo prijateljev zamejskih Slovencev. Vsekakor so vprašanja ostala odprta, to pomeni, da ni prišlo do nikakršnih temeljitejših sklepov, odločitev in soglasja, marveč se je razpravljanje odvijalo v duhu kolektivnega označevanja, kaj se slovenstvo, kaj je zamejsko slovenstvo, kakšna je in kakšna bi naj postala vloga zamejski ti Slovencev v matični deželi in obrat- no ... Na nesrečo je bil navzoč od zamejskih Slovencev le Boris Pahor, tržaški pisatelj in profesor, ki je sicer s svojim konceptom narodnjaštva opozoril na nekaj zavestnih deviacij v tržaški družbi med tržaškimi Slovenci, prav tako pa je boleče poudaril, da še tudi'sedaj ni dovolj tesnih stikov z zamejstvom, in slovenskim matičnim okriljem. Tako se vse razpravljanje ni moglo razviti v idejno raz-poro med dejanskostjo in ideologijo, prav tako ni bilo videti nobenih jasnih političnih ciljev. Le v uvodnem predavanju profesorja in slovenskega pisatelja Edvarda Kocbeka je bilo včasih poudarjeno, da slovenska ZK še ni dovolj jasno izpričala svojega pristanka na lastni narod. Morali pa bi se predvsem ustaviti ob pogojenosti, ob duhovni kondiciji, ki naj v resnici razreši pojmovni obseg vseh vprašljivih forumov, ki so zadolženi, da nekatera vprašanja formalno in dejansko rešijo; zdi se pač, da zamejski Slovenci vztrajno zahtevajo, naj jih Slovenci v Sloveniji rešimo, da bi se tako razkrila njihova narodna samobitnost. Ce pa v to in takšno samobitnost vendar ne verjamemo, če smo se odločili za družbeni model in subjekt samoupravnega sistema, če smo še navsezadnje morali poudariti vlogo delavskega osveščenega razreda in pomembno vlogo socializma, tedaj je potrebno, da omogočimo najprej ideologijo eksistence, to pomeni, državotvornost državljana — dehernega državljana v SFRJ —, da se ne zapiramo v separatistične klane samoodrešujočih svetnikov, ki jih bi naj poklical zgled nekega tujega — na primer katalonskega, irskega naroda ... V bistvu gre za razvojni koncept družbenega samoupravljanja, za po-družbljanje, v katerem ne bo več država tista, ki bi določala, kaj in kakšna naj bo eksistenca; prav tako tudi narod ne bo mogel več biti tisti, -ki bi omejeval bivanje z nacionalizmom in ozko samozaverovanostjo. V bistvu se bi morali torej odločiti za sproščeni družbeni dogovor, ki je v tesni zvezi z idejno vlogo slovenske ZK. To nam najprej potrjuje zgodovinska skušnja (ne kot tradicionalnost na ideološkem področju, ali kot oblika formalnega političnega delovanja), ki lahko z vsem bistvom družbene vloge delavskega razreda omogoči napredek v državi in narodu; v tem je razvojni koncept za utemeljitev in samopotrjevanje slehernega (tudi slovenskega, kajpa!!) naroda, sleherne države... Tisti, ki tega ne uvidijo, niso slepi in gluhi za idejno-ideo-loška vprašanja na politični ravni, temveč skušajo preobrniti ideologijo in politiko v nemogoč humanistični model, v nekaj, kar bi bilo čisto, deviško, svetniško, božansko, četudi je v resnici — in gre nam za resnico — ubož-no, trpeče, človeško, resnično človeško, a obenem potrjeno z družbo. Jasno je, da tisti, ki družbene vloge ne upoštevajo, priznavajo v prvi vrsti nacionalizem, vidijo v državnih sistemih nekaj metafizičnega (ali sploh vidijo ali pa verujejo?), verujejo v eshatologijo enega samega modela, samoodrešujočega modela. Ker pa tega modela teoretično in praktično ni, ker je le v čustveni samoobremenitvi in v vizionarstvu, ker navsezadnje ne more izpolniti politične trezne odločitve, ker je tak model vizionarstva ustvarjen sam zase in namenjen samemu sebi, ustvarja nacionalizem, Dokazov za to je dovolj v zgodovinski skušnji, od inkvizicijskih časov pa do danes, vsaj v zahodnoevropski civilizaciji. Zato je treba pristati na dejanskost, na realnost, na spreminjanje sveta s tehniko in znanostjo in vedami in umetnostjo in filozofijo, če hočemo, da bo družba sproščena spon, tudi nacionalističnih spon. Navezanost, samoljubje, idejno-ideološka zmeda in druge devijante so vzrok za vznemirjanje družbe, za nemire in povzročanje nemirov, za anarhijo itd. Zato je potrebno nacionalistične koncepte — to je tiste, ki niso družbeno uravnovešeni, ki ne pristajajo na spremenljivo in dialektično dejanskost — ovreči, jim zapreti pot, če hočemo, da se bo razvil koncept tistega humanizma, ki temelji na družbenem razvoju. Splošni razvoj v vseh smereh, v odpiranju vseh osveščenih tendenc je in bo dejansko odločilen za slovenski narod. s poti skozi socializem Češkoslovaška je za jugoslovanske turiste zanimiva dežela. Ne toliko zaradi naravnih lepot, kot zaradi dejstva, da je dinar tam valuta, obsijana z žarki toliko željene, a nikoli dosežene konvertibilnosti. In kakor so se pred leti zdele Nemcem cene pri nas smešno nizke (danes žal ne več), tako si lahko Jugoslovan z nekaj dinarčki privošči življenje na veliki nogi pri naših socialističnih bratih. Seveda pa ne sme biti tako neumen, da bi stopil v banko in menjal, kajti lahko bi le še rekel: »Pa saj, to je ja Švica!« in omedlel. Za menjavo na črni borzi, kjer dinar kotira tako visoko (oh, da bi tudi drugje!), je priložnosti dovolj. V Bratislavskih nočnih lokalih je polno jugoslovanskih »delavcev«, ki od menjave denarja živijo. Če pa se v avtobusu z jugoslovansko registracijo pelješ dalje proti vzhodu, se ti zgodi, da te prehiti kakšna Škoda, šofer pa divje maha skozi okno. Ustaviš, da bi pogledal, katero kolo si izgubil ali kaj podobnega, ko ti pristopi šofer. Po nekaj uvodnih pozdravnih besedah preide pogovor na bistvo. Sogovornik potegne iz žepa nekaj sto kronskih bankovcev in želi imeti dinarje. In tako je država Češkoslovaška zopet prikrajšana za nekaz deviz. Po majem mnenju si njihovo gospodarstvo s turizmom pridobi bore malo deviz. Togi gospodarstveniki ne znajo, ne morejo ali nočejo prilagoditi normalne vrednosti krone njeni dejanski prednosti in se ’ tako bistvene prednosti turistične dežele branijo. Sicer pa, če se najde sposoben človek, kot na primer Oto Šik, ga politični nasprotniki onemogočijo. Pač politika... Ze prve poskuse bolj življenjskega socializma je zatrl vdor Rusov & Co. na Češko. Dve temi sta, o katerih se Čeh ali Slovak pogovarjajo s tujci: denar in Rusi. In kakor imajo tamkajšnji prebivalci radi dinarje, tako ne marajo Rusov. O slednjih slišiš marsikaj zanimivega. Tako je glavna znamenitost Prage muzej na Vaclavskih namestih. Njegove bogate arheološke, etnološke, mineraloške itd. zbirke zasenči fasada, na katero so prebivalci kar nekako ponosni: to so freske »El Grečko« imenovane tudi Darilo velikega brata ali Spomenik Ivanove kulture. Mnenja sem, da ni treba posebej naglaševati, da gre / za sledove izstrelkov ... ROMUNIJA je zelo zanimiva dežela. Slovenec poredkoma zaide tja. V zadnjem času je presenetila zahodni svet z nekaj diplomatskimi manevri, nenavadnimi za socialistični svet. Toda v državi sami takih domala revolucionarnih teženj ni videti. Na mene je naredila vtis zelo zaostala dežela, bolj kot Madžarska ali celo kasneje Bolgarija. Imel sem možnost prespati pri prijateljih v vasici Pandura Naagra kakih 20 km od glavne ceste. Jedro vasi je tovarna steklenih izdelkov. Njeni delavci v glavnem stanujejo v starih, umazanih hišah. Prebivališče štirih delavcev sta dva velika prostora: v enem je miza, štedlnik in vodovod, to je verjetno kuhinja. V spalnici so štiri železne postelje in velika omara. Stene prav gotovo že dolgo niso bile prepleskane, na stropu pa je bilo vse črno od muh. Dežela je pač revna, nacionalni dohodek pa zelo nizek. Čudilo pa me je, da Romuni s politiko svojih voditeljev niso zadovoljni, namreč s položajem v državi. V inozemstvo Romani ne morejo, kvečjemu na Madžarsko, Češko ali Poljsko. Tudi policijski režim prodal tranzistor...). Na mestih kjer je naš človek navajen gledati svetlobne reklame, vidiš v Romuniji napise kot: Živela komunistična partija in podobno. S takim načinom vladanja si po mnenju mnogih zagotavlja Romunija zaledje za prožnejšo zunanjo politiko, kajti sicer bi jo bila že davno doletela usoda Češkoslovaške. Na prišleca napravi Bukarešta na začetku kaj običajen vtis. Skozi vasice s tipično romunskimi hišicami, ki imajo arkade, se pripelješ do ciganskega predmestja. Kasneje te pozdravijo stanovanjski bloki, središče Bukarešte pa je zelo reprezentančno, celc bolj kot praško ali dunajsko. V dneh pred prihodom Nixona so videz mesta še posebej lepšali. Gradijo pa tudi Iliitonov hotel... D. K. poglobljeni stiki z zamejskimi slovenci Izvršni odbor študentske skupnosti v Mariboru in KUD »Študent« že dalj časa sodelujeta z zamejskimi Slovenci. Kot predstavnik študentske skupnosti MVZ in KUD »Študent« sem bil 7. novembra v Celovcu, kjer sem se s predsednikom Slovenske mladine tovarišem Valterjem Gutovnikom pogovarjal o sodelovanju. Domenila sva se o nekaj konkretnih akcijah, ki naj bi zbližale koroške Slovence s študenti v Mariboru. V ta namen bo KUD »Študent« pripravil program slovenskih narodnih pesmi in plesov, s katerim bo gostovalo v štirih krajih avstrijske Koroške. Turneja bo 30. in 31. januarja ter 1. februarja 1970. Nastopili bodo v Globasnici, na Radišah, v Bilčovsu in za konec v Celovcu. Organizacijo gostovanja KUD »Študent« prevzame Slovenska mladina iz Celovca, stroške pa bo kril IO SŠ MVZ in KUD »Študent«. Upamo, da bo to akcijo podprl tudi republiški sklad za pospeševanje kulturne dejavnosti. Slovenska mladina iz Celovca nas vabi tudi na smučarski tečaj, ki bo v začetku januarja 1970. Natančnejše informacije o tem tečaju bomo sporočili v naslednji številki Katedre. Radovan Cotič tarko golob ukradene peruti kastrirali so amorete ko si jim iskal puščice so ti zapodili koso v hrbet \ ječe si se vlegel med travo in zatulil svoj nori ples v mesečeve oči oče je rekel ti si pa tič in ti pilil ušesa skozi grenke zogljene zobe kaj bi s tem — s tem prekletim mesecem prosi raje drevesa da ti za nocoj posodijo svojo podarjeno frigidnost skozi ptičje peruti so ti prebodli telo in ti pripovedovali kubistične šale ko si iskal tujca tujca ki ga ne poznaš kje za vraga so našli veselje da so kastrirali amorete in se zakopali v življenjsko rjavost dovolj kritični srednješolci nismo Pogovarjal sem se z dijaki mnogih mariborskih srednjih šol. Veliko je problemov, o katerih se pogovarjajo. Malo pa je takih dijakov, ki bi si upali z besedo na dan na javnih mestih, četudi se obravnavajo problemi, ki zadevajo njih same. Odkrito rečeno — mnogi sestanki mladine so porazni. Žalostne so besede predsedujočega: »Torej ni nikogar, ki bi želel o tem govoriti?« Med dijaki se je udomačilo prepričanje: saj tako nič ne pomaga govoriti. Moramo priznati, da je večkrat tako mišljenje celo utemeljeno. Zanimivo bi bilo poiskati vzroke, zaradi katerih je to mišljenje nastalo. 2e v osnovni šoli so nas pedagogi navadili na pasivno prikimavanje z glavo. Ze tu smo se spoznali s »samoupravljanjem«. Profesorica je dala učenki seznam treh najboljših učencev in ta jih je prebrala. Mi smo dvignili roke, ne da bi prav vedeli, za kaj gre, in volitve ter mladinska dejavnost so bile s tem končane. Mladinske organizacije v podjetjih in šolah so prepuščene same sebi. Pridemo na sestanek, ker moramo, saj so nam zaradi tega odpadle šolske ure. Tisti cepci tam spredaj naj govorijo kolikor hočejo, delali tako niso nič. Predsednik reče: »Tovariši in tovarišice, s tem zaključujem današnji sestanek in upam, da bomo odslej naredili mnogo več.« Zadovoljni, da je.že ko/iec, zaploskamo in odhitimo ven. Življenje teče dalje in vse je spet v najlepšem redu. Taki »posrečeni« sestanki so celo večkrat, kadar se sestanejo predsedniki mladine posameznih šol. Tu je le ta razlika, da se javljajo »poklicni diskutanti« zelo živahno in na veliko sipajo ideje o najrazličnejših akcijah. Po sestanku kajpak na svoje velike besede kmalu pozabijo in vse je zopet v najlepšem redu. V redu je samouprava na srednjih šolah, Klub mladih v Orožnovi ulici, problemi na srednjih šolah sploh ne obstajajo več itd. Skratka, vsi smo zadovoljni in srečni TODA KAM NEKI VODI TA ZADOVOLJNOST? Problemi, ki jih ljudje ne rešujejo sproti, se zelo hitro razvijajo; to je popolnoma normalno. Mi pa smo tiho, vzgojeni v lepem mirnem duhu nekritičnosti. Ali se pri tem dobro zavedamo tega, da s tem škodujemo in zaviramo samoupravljanje na šolah? Ali se tega zavedajo tisti pedagogi, mentorji in celo ravnatelji nekaterih šol, mladinski funkcionarji itd., skratka, vsi tisti, ki na kritiko, četudi je pozitivna, reagirajo napadalno in maščevalno? Ali vedo, da je mladina, ki se boji kritičnega odnosa do svoje okolice, mrtva mladina? Če ne, je nujno, da jih z vso resnostjo na to opomnimo! Iztok Svarunič mož s čarobnimi koraki Plesni tečaji mojstra Simončiča so postali nepogrešljivi del življenja srednješolcev. Zato smo želeli zvedeti kaj več o življenjski poti tega znanega vzgojitelja mladih. Vabilu se nam je ljubeznivo odzval. V odgovorih lahko spoznamo njegovo veliko prijateljstvo in skrb, ki jo ima za vzgojo mladine. Zaveda se, da je treba z mladino veliko delati, šele potem pridejo uspehi. Takih ljudi pa je danes malo. Mojstru Simončiču smo hvaležni. Katedra: V začetku nam na kratko opišite svojo življenjsko pot. Ludvik Simončič: Rodil sem se v Kozjem. Osemletko sem obiskoval v Mariboru; plesno akademijo pa v Beogradu, Avstriji in Nemčiji. Kot otrok sem že sodeloval pri telovadnem društvu. Tu sem se pozneje srečal s gimnastiko in družabnim plesom. Tako sem začel pot do profesionalnega plesa. Katedra: Naši starši se spominjajo, da je bila leta 1932 v Gosposki ulici 20 ustanovljena prva plesna šola v Mariboru, ki ste jo ustanovili prav vi. Kaj vas je vodilo k ustanovitvi? S.: Na polju družabnega plesa je takrat vladal velik kaos. Mladina je tavala izven pravega okvira estetskega plesa, se izživljala plesno v raznih zakotnih gostilnah. Stanje je bilo skratka precej klavrno. Katedra: V takih razmerah je bilo gotovo težko začeti?!! S.: Težava je bila le v tem, kako ogreti ljudi, ki so bili navajeni na neestetsko obliko plesa, za estetsko in dovršeno obliko. V kratkem času pa mi je vendar uspelo dvigniti nivo kultiviranega plesa, ker sem že prej sam s navdušenjem gojil ples kot šport. Ustanovil sem tudi plesno športno sekcijo, ki še danes deluje. Je ena izmed prvih v naši državi, poznajo jo pa tudi izven naših meja. Katedra: Ali lahko primerjate ples danes in v vaših mladih letih? S.: V bistvu ni nobene razlike. Zanimanje za estetske plese je danes celo večje, kljub vplivom novih ritmov iz Amerike. Današnji moderni družabni ples je skoraj po vsem svetu enak. Obstaja namreč svetovni učni program. Ako so skupaj v družbi plesalke in plesalci, ki ne znajo skupnega jezika, lahko kot učenci plesnih šol svetovnega učnega programa sijajno plešejo. Katedra: Kako je z maturantskim plesom letos? S.: Maturantski ples je postal že tradicija, saj je letos že trinajsti po vrsti. Zanimanje zanj je zelo veliko, tako da bomo morali organizirati dve skupini. Ena bo imela tečaj ob sredah, druga pa ob petkih. Z delom sem zadovoljen, saj se da z mladino zelo lepo delati. Treba jo je le razumeti in delati s pravilnimi metodami. Katedra: Kaj pa težave? Plesalci pravijo, da je v nekaterih tečajih prevelika gneča. Prostori so gotovo premajhni?!! S.: Da, to je naš edini problem. Za kulturno dejavnost mariborska mladina nima pravih prostorov. Ako bi ta problem rešili, bi lahko na mnogih področjih kulture dosegli še večje uspehe. Katedra: Za konec bi želeli zvedeti še oceno dosedanjega dela in vaše načrte za bodočnost. S.: Dosedanje delo je bilo prav gotovo uspešno. Mladina je že po dveh tečajih razgledana na tem področju in odklanja improvizacije gibov in ritmov, ki so prišli iz Amerike. Z mnogimi Jugoslovanskimi mesti se sploh ne da v plesni vzgoji primerjati. Marsikje je mladina prepuščena sama sebi, da se izživlja kot ve in zna. Tako želim v bodoče samo nadaljevati svoje dosedanje delo. Razgovor vodil: Igor Plohl razlaga, spraševanje, ocenjevanje Eden velikih problemov na srednjih (in tudi vstalih) šolah je vsekakor spraševanje. O tem smo naredili majhno anketo med srednješolci. Objavili bomo nekaj stvari, ki se z njimi ne strinjajo. Na primer nekonkretna, netočna vprašanja, pri katerih sc dijak zmede, ker ne ve kaj odgovarjati. V večini primerov se zdi, da še predavatelj sam ne ve, kakšen odgovor želi slišati od vpra-šanca. Tudi moti dijake to, da nekateri predavatelji ne dajejo vmesnih ocen. Ce vzamemo za primer dva dijaka, ki sta po mnenju profesorja znala oba za pravdobro. Eden je odgovarjal bolje od drugega, vendar da predavatelj obema enaki oceni. Lahko tudi dobi eden lažje, splošno vprašanje, drugi pa mora odgovarjati na podrobne izvlečke iz snovi. To je najteže pri profesorjih, ki nezainteresirano in malomarno razlagajo snov, zahtevajo pa naj-natačneje odgovore. Mnogokrat se dogaja, da predavatelj izpraša v eni uri tri dijake, ki odgovarjajo na ista vprašanja iz istih poglavij. Zato jo najbolje odnese zadnji, ki snov ponovi (ali se je šele nauči) že ob poslušanju prvih dveh. Nekateri profesorji imajo navado, da sprašujejo nekaj .dijakov po več šolskih ur, za ostale, ki zanje ne preostane nič več časa, pa zbere ocene samo iz šolskih nalog. Na začetku šolskega leta predavatelji navadno povedo učencem, da naj prosijo za pojasnilo, če kakšne stvari niso dobro razumeli. Vendar to nekateri vzamejo le za golo formalnost. Dijaki strokovnih srednjih šol so se pritožili, ker se spraševanje zgošča predvsem tik pred redovalnimi konferencami, tako da pišejo tudi po več kontrolnih nalog v istem dne\hi, nanje se pa razumljivo ne morejo zadovoljivo pripraviti. To je bilo nekaj pritožb iz ankete, ki so se nam zdele najbolj upravičene. Ne vemo, če se boste strinjali z vsemi, vendar so nam to povedali dijaki, ki so to preizkusili in še preizkušajo na lastnih kožah. Te ugovore bi bilo dobro upoštevati, saj so zelo važni za uspeh šolanja. D. zgodovina v drugem ali četrtem letniku? Na gradbeni tehniSk* šoli so letos uvedli zgodovino kot maturitetni predmet. V tem Je nastal za dijake velik problem. Predavanja iz zgodovine so na Soli namreč le v drugem letniku Pred maturo mora zato dijak Se enkrat skoraj na sveže predeiati snov zgodovine Iz drugega letnika, ker ” dveh letih precej snovi pozabi. Pred maturo pa ima časa seveda zelo malo. 2eleli bi predavanja iz zgodovine v četrtem letniku, kjer bi obravnavali vso potrebno snov iz tega predmeta za maturo. M. P. kje je mlada misel? Že več let Izhaja na 1. gimnaziji v Mariboru glasilo literarne sekcije te Šole. Vsako leto do sedaj Je Mlada misel izšla Se pred prvo redovalno konferenco. Sedaj je predsednik liteiarnega krožka Žarko Golob in vkljub njegovemu prizadevanju, da bi pridobil sodelavce, je na oba sestanka, ki Ju Je sklical, prišel le eden, namreč on sam. Niti ne more spraviti v promet zadnjo lansko številko, v kateri so bila objavljena dela tistih dijakov, ki so zanje dobili Prešernovo nagrado I. gimnazije. Kaj ali kdo Je vsega tega kriv? Žarko, ki zaman išče sodelavce in mogoče ni sposoben tolikšne odgovornosti, ali pa nosijo krivdo ostali gimnazijci, ki so kratkomalo nezainteresirani? Možno Je, da vsi skupaj. Na ta vprašanja bi si marsikd) želel odgovora. D. kaj je spolnost To Je vprašanje ki zanima marsikaterega, če že ne vse srednješolce. A o tem vprašanju Je bilo premalo javno govorjenega Ali najdejo srednješolrl odgovor ali ne. to Je odvisno od staršev in šole. Ker pa so starši večinoma vzgojeni v starem duhu »pomagaj sl sam«, ne morejo pomagati radovednim sinovom in hčeram. Ta »stari duh« pa nikakor ne ustreza seksualni revoluciji, ki, če se strinjamo z njo ali ne, vse?no obstaja. Tako preostane le Šc šola. ki pa Je večinoma, tako kot starši, popolnoma pasivna. Svet šole bi moral vedeti, da lahko njihovi gojenci zabredejo v kakšne seksualne težave, iz katerih si pa sami, brez pomoči, ne morejo pomagati. Kratka, Jasna, a nepurltanska predavanja, ki ne bi bila nemožna, bi lahko mnogo doprinesla k razvoju mladega človeka. Torej bi lahko z malo truda in denarja priredili predavanja, ki bi dijake vodila in obenem svarila pred nepravilnostmi, ki se nam zde sicer nepomembne, a lahko zelo vplivajo na nadaljnje življenje človeka v razvoju. Pohvaliti pa moram vsekakor tiste redke šole, kjer so že pričeli s predavanji, kot sejn Jih zahteval v članku. Žarko Golob dialog z bralci Uredništvo srednješolske rubrike st bo odslej prizadevalo vzpostaviti dialog z bralci. Tako upamo, da bo rubrika postala mnogo aktualnejša in bolj brana. Rubrika srednješolcev naj bi postala stran, kjer bo Imel vsak srednješolec možnost pisati o pozitivnih ali negativnih pojavih v njegovi okolici. Uredništvo že danes pozna nekatere probleme, o katerih srednješolci govorijo. To so gotovo problemi ocenjevanja, načini pouka, pomanjkanje zabave v Mariboru, problemi mladinskih ur, problemi dijakov vozačev itd. 2elimo, da bi o tem pisali tudi za širšo javnost. S tem seveda problemov ne bomo reš*li, pač pa bomo opozarjali na njih. Torej — pero v roke. Igor Plohl mladinske ure sovražimo? Dobro vemo, da marsikje dijaki mladinske ure sovražijo. Zdijo se Jim dolgočasne, nepotrebne in čista izguba časa. Dogaja se, da žele dijaki pobegniti, kadar so te ure na vrsti Ponekod so zato uvedli te ure kot obvezne. Proble n pa s tem gotovo ni rešen. Ce se kdo eno uro dolgočas* in zeha, je ta ura zanj prav gotovo izgubljena. Problem bi bil rešen šele takrat, če bi uspeli napraviti mladinske ure, za katere so se nekoč mladinci dolgo borili, dovolj zanimive. Tu pa se zopet moramo vprašati, kaj nas splah zanima? Kaj hočemo? Ali smo dovolj zreli, da bomo znali izbrati neko področje, kjer bomo delali v svojo in družbeno korist. Ali pa je bolje, da bi mladinske ure ukiniti? Želeli bi, da nam bralci Katedre o tem pišejo. Igor Plohl o delu aktiva RK GŠC Maribor Dotaknil se bom le dve temi: vitrine na hodnikih in varnost pri delu. Vitrine, ki so na hodnikih mnogih šol, služijo razen direktne povezave, tudi kot najboljše sredstvo za obveščanje o delu organizacije. Propagando izvajamo z raznimi plakati, RK zloženkami, izrezki iz časopisja in slikami, ki prikazujejo humano pomoč ljudem ne samo pri nas ampak tudi drugod. Izreze menjamo tako, da so za steklom vedno novi in aktualni dogodki. Delo našega aktiva pa je še posbej spremljano s pisanim komentarjem. Praktično se ideja RK izvaja kot varnost pri delu na terenu in zavzema skoraj polovico našega dela. s'e*«te*0i**a STRAH Iz obveznega predmeta zdravstveno tehniške vzgoje in člankov gradiva RK črpamo vsi napotke, ki jih s pridom uporabljamo pri praktičnem delu v šoli in v matičnih podjetjih. Varnost pri našem delu, delu z električno energijo, je še posebej potrebna. Zgodi se, da zaradi malenkostnega zanemarjanja zaščitnih sredstev izgubi dotična oseba življenje ali pa postane težak invalid. Celotno delo zdravstveno tehniške vzgoje vodi mentor organizacije RK EGSC. Veliko akcij je bilo izpeljanih le z njegovo pomočjo. Število nezgod je zaradi pravilne uporabe zaščitnih sredstev izostalo, tako da že nekaj let nismo zabeležili nobene. Vsako noviteto oziroma zahtevek nekateri bojkotirajo, na primer: dolge lase, delo brez delovne obleke, brez zaščitnih očal, čelade . . . Kasneje pa uvidijo, da so vsa ta sredstva in ukrepi za ohranitev našega zdravja in Izboljšanje dela neobhodno potrebni. Zaščitna sredstva pa le niso tako popolna, da bi te obvarovala vsepovsod; tu pa je potem potrebna previdnost. Toda, kje Jo naj mladi in neizkušeni elektrikar najde in kje naj se varuje? Elektrika je prijatelj in sovražnik, ki ga ne moreš videti, je zahteven in hiter. Tu so nam v pomoč zakladi izkušenj naših predavateljev. Ti imajo nalogo, da vzgojijo mlaiše generacije v razsodne in previdne strokovnjake. Vidimo, da Je delo aktiva RK EGSC zelo pestro in Je lahko vsekakor vzgled mnogim drugim aktivom na strokovnih in srednjih šolah. GVIDO HAUPTMAN novo o srednješolcih — Šolski center TAM — Mladinska organizacija Je organizirala pobiranje samoprispevka za pomoč Banjaluki. Odziv na akcijo Je zelo velik in so dosedaj zbrali 1500 din. Tudi iz nekaterih drugih Sol smo dobili sporočilo o zbiranju denarne pomoči prizadetemu kraju. • — Gimnazija Tabor — Mladinci Sele urediti okolje Sole In postaviti spomenik Milošu Zidanšku. Mladinci se za akcijo zanimajo, posebno velik odziv Je iz nižjih letnikov. m — Kmetijska tehniška šola — Pred kratkim Je bila na tej šoli zelo živahna mladinska konferenca. Dijaki so nezadovoljni predvsem s praktičnim delom, ki jim vzame veliko časa in energije, tako, da se izredno težko včasih pripravijo na pouk. To delo pa je tudi Tlabo plačano. Verjetno se bodo prizadeti oglasili o tem problemu tudi v Katedri. • — Klub mladih — Koncert protestnega pevca iz Ljubljane Tomaža Domiclja, ki Je v sredo, 5. novembra, pel brez ozvočenja z lastno spremljavo, je poslušalo okrog 200 mladib. Niso bili ravno navdušeni, bili pa so vsekakor zadovoljni. Disko klub bo odslej redno ob sredah^-V torek, 4. novembra so se brezposelni mladinci iz Maribora pogovarjali s člani mladinskega predsedstva. Nekateri udeleženci so izrazili pomisleke o tem, da bi imel lahko razgovor kakšne večje koristi za mladince. — Predsedstvo OK ZM — Predsedniki mladine so se v četrtek, 6. novembra 1969, pogovarjali o tekmovanju mladinskih aktivov srednjih šol. Posamezna športna društva se bodo tudi letos prijavila na republiško športno tekmovanje. Na sestanku so se tudi dogovorili o sodelovanju s Katedro. Za vsakega novega naročnika bo dobil aktiv 1 ND. Upamo, da se bo število naročnikov Katedre in sodelavcev tako še povečalo. * — Mladinski radijski klub — Z urednikom mladinskega radijskega kluba tov. Kržanom smo se pogovarjali o tesnejšem sodelovanju Katedre, kluba in posameznih glasil. Upamo, da bomo v prihodnjem letu dosegli na tem področjj* konkretne rezultate. ■аааа *амв!пааи«вшвиа«ваамввввввиа*иши nevesta Moj prijatelj Naeek je med šolsko ekskurzijo poljubil našo profesorico, rekoč; »Dve leti sem čakal na to!.< Ravnatelj pa je čakal le dve uri; ukor pred izklučitvi-jo! Nacek pa je bil značaj — sam je zapustil šolo, ob koncu leta se mu je nabralo 280 neopravičenih ur. Prvič je ušel v Avstrijo preko Mure, v kratkih hlačkah in s kosom sira v polivinilasti vrečki. Onkraj je ukradel kolo in se z njim pripeljal do Salzburga. —■ Teden dni si je zdravil zadnjico, policija pa ga ni izsledila. Potem se je zaposlil pri nekem privatniku, v pralnici avtomobilov. Ta je imel tako lepo hčer, da je pozabil prati avtomobile, ko mu je njen oče zagrozil, da ga bo prijavil, je moral bežati nazaj v Slovenijo. Drugič so ga dobili s psi. Pes ni in ni hotel pograbiti salame namesto Nacekove noge. V kehi je izpopolnil svoje znanje v posvetu z izvedenci. Bil je star sedemnajst let in družbe ni obtoževal za svojo vročo kri in nezadovoljene potrebe. »Hočem videti svet in jahati nilske konje v Afriki,« nam je zaupal. Potem je zasnoval načrt z luknjico. In spet so ga dobili. Tako je nastala tiha tekma med cariniki in Nacejem. Nazadnje je na meji naredil CIK, carini pa CAK in — niso ga več dobili. »Moj sin akumulira kapital,« je govorila njegova mati. Paketi so prihajali. »Zdaj delam kot avtoklepar. Popravljam samo tuje tipe avtomobilov. Dobivam ogromne napitnine. Kupil sem si stanovanje in rabljen avto. Mamica, ker vem, -kako hudo živiš doma, ti pošiljam pet parov nylonk... nekaj čokolade, ruto, par čevljev in torbico za denar.« Mati pa k sosedom: »Ja, ja, še daleč bo prišel ta naš Nacek, daleč!« In so božale tuje blago z domačo toplino. Meseca maja je nastal pri sosedu preplah. »Jezus kri-stus, naše Milice ni več!! Sla je v šolo, iz šole pa je ni že deset ur.« Pregledali smo vse — od senika do kur-nika: nič. Sli smo na milico, toda tudi tam Milice ni bilo. Izginila je poletna oblekca, potovalka in rutica ... Teden dni smo dreveneli v grozi. »Neki mračni tipi so jo odvlekli na Daljni Vzhod, bral sem o tem,« je dejal sociolog Miki. »Imajo posebne agente, ki zbirajo dekleta za javne hiše!« — Primazal sem mu tako, da je okamenel. Milica — kot dekle vitka, črni dolgi lasje, skladnost oblik — še bogovi bi se stepli zanjo — pa javna delavka!? Sramota. Pride pismo iz Avstrije: »Ljuba mama. Nacek me jo zasnubil. Hočem postati njegova ženkica. Tako ga imam rada. Ne morem brez njega. Do Šentilja me je peljal z avtobusom. Tja sva prišlo pod večer. Nato sva se oblekla v trenirke in se plazila po nekem gozdičku. Srečno sva prispela čez mejo. Na drugi strani je imel Nacek pri nekem kmetu shranjen avto. Stlačil me je v prtljažnik in me tako pripeljal do nemške meje. Nekdo je trkal po karoseriji. Mamica, veš skoraj sem umrla od strahu. K sreči ni odprl prtljažnika. Ko sva prispela na nemško stran (veš — lam zdaj Nace dela) sva dve uri samo sedela v travi. Od strahu in sreče. Zdaj mu kuham. Učiteljišča ne bom končala. Tako se bom vsa posvetila otrokom. Moje obleke lahko piodaš— Te poljublja Milica. I. C. Nauk: Za tiste, ki mislijo da je svet brezmejen, so cariniki brez moči. Vojne jemljejo človeštvu svobodo in dajejo generalom ovce Prometni miličnik ustavi avto: »Ker ste milijonti voznik, ki je peljal skozi predor, vam izročam nagrado turističnega društva. Bi mi-hoteli zaupati, kako boste porabili denar?«, »Plačal bom avto-Šolo in vozniški izpit!« Žena ga prestrašeno sune med rebra in sladko reče: »Nič ga ne poslušajte, saj vidite, da je pijan, da ne ve, kaj govori!« Tedajci se zbudi še tretji potnik in ko vidi miličnika, zagodrnja: »Kaj vama nisem rekel, da z ukradenim avtom ne bomo prišli daleč!« Generacija pred zaprtimi vrati spoznava, da je znanost v službi vratarjev & URE/. BESED Največja kazen za genija je, da nosi v sebi svet tisočerih usod povprečnežev za ceno svoje lastne usode Ivan Cimerman aforizmi Jasnovidci: oblecite gole in slecite armade še zmeraj smo noseča država, ki rojeva nove poti. Ves svet bi rad igral babico Razbili smo verige suženjstva. Odločili smo se za zlate verižice Vera v človeka in Eva imata nekaj skupnega: golo resnico Ob tolikem uvozu surovin je dobro, da izvažamo kulturne ljudi ŽARKO GOLOB dva antia- forizma idioti ljubijo svobodo humanisti so za človeštvo nevarnejši od vodikove bombe $ Gorje enojki v delavskem svetu, sestavljenem iz samih ničel! »Pri Ahiliu. zdaj smo pa že tako daleč, da bodo prihodnjič tepeni od ženske!« »Sundnv Ex press«, Loadou