Izbor iz prekmurskega slovstva
Vilko Novak: Jzbor prekmurskega slovstva. Ljubljana me. m + fv; str.
Slovenska pokrajina onstran Mure, ki ji danes pravimo Prekmurje, domači pisatelji pa so jo nekoč lepo imenovali »slovenska okroglina«, je dolga stoletja živela ločeno od ostalega slovenskega etničnega ozemlja. Madžarski fevdalizem jo je najprej nehote potem pa načrtno oviral v njenem gospodarskem in kulturnem razvoju, veliko bolj, kakor je habsburški fevdalizem zaviral razvoj pri Slovencih na Štajerskem, Kranjskem in Koroškem. Zato so tudi re-
zultati razvoja pri »ogrskih« Slovencih zlasti v kulturnem in jezikovnem pogledu precej drugačni kakor pri drugih Slovencih.
Ta pokrajina je v začetku novega veka, ko je vsa Evropa zaživela v novem duhu, komaj opazno reagirala na revolucionarne kulturne tokove, na renesanso, protestanti-zem, in napredne filozofske sisteme, ki so takrat občutno razgibavali tudi slovenske dežele ob Savi in Dravi. Splošno politično in gospodarsko neugodno situacijo Slovencev na Ogrskem je poslabševala še razcepljenost na katoličane in protestante. Zato je šele verska strpnost, ki je bila del reform cesarja Jožefa II., omogočila prve resne sadove književne ustvarjalnosti pri »ogrskih« Slovencih, čeprav ni dvoma, da se je za protestantsko literaturo 16. stol. na Kranjskem slišalo tudi v »slovenski okroglini«.
Vse prekmursko slovstvo je verskega značaja, le v 2. pol. 19. stol. polagoma dobiva tudi posvetno vsebino. Najvidnejša osebnost protestantskega slovstva je Stevan Kuzmič z izvrstnim prevodom Novega zakona (Nouvi Zakon ali Testamentom Go-szpodna našega Jezusa Krisztusa zdaj oprvics z Grcskoga na sztdri szlovenszki jezik obrnyeni... v Halli Saxonskoj MDCCLXXI), ki je zaradi lepega jezika zbudil pozornost pri Kopitarju in drugih kranjskih literatih tistega časa. Na njem se je zgledoval celo Matevž Ravnikar. Katoličanom pa je evangelije prevedel Mi-kloš Kuzmič (Szveti evangyeliomi... z-Ob-csinszkoga szvetoga Piszma... na Sztari Szlovenszki jezik. Po postüvanom Goszpou-di Kiizmics Miklosi... obrnyeni... V Soproni 1780), ki pa kot prevajalec ni dosegel svojega soimenjaka. V novejšem času je bil zelo vidna osebnost prekmurskega slovstva prizadeven narodni buditelj Franc Ivanoci.
Knjižni jezik prekmurskega slovstva je domače narečje, od pisatelja do pisatelja lokalno obarvano. Ker je bilo južno Prekmurje do 1777 pod upravo zagrebške škofije, je to precej vplivalo tudi na knjižni jezik, ki je sprejemal kajkavske besede. V 19. stol. se je polagoma začel približevati slovenskemu knjižnemu jeziku, kakršen se je pisal na Štajerskem in Kranjskem. Tedaj so v Prekmurju že delovali domači in štajerski narodni buditelji, med Prekmurce je začel prihajati slovenski tisk, mohorske in druge knjige. Pojavi se tudi že domači časnik. Proces nacionalne
541
in kulturne integracije s slovenstvom vidno napreduje, zlasti pa po I. svetovni vojni, ko postane Prekmurje del Slovenije in Jugoslavije, končal pa se je v novi Jugoslaviji z dokončno politično, socialno, gospodarsko in kulturno osvoboditvijo naše najvzhodnejše pokrajine.
Starejši pisatelji so pisali z »ogrskim« črkopisom, z latinico, ki je po madžarskem zgledu kombinirala črke za posebne glasove prekmurskega narečja. V tem pa pisatelji niso bili enotni, zato je stari prekmurski črkopis precej raznoličen. Tik pred I. svetovno vojno so končno vsi sprejeli gajico, ostali pa so nekateri še pri narečju kot knjižnem jeziku. Danes tudi tega ni več.
Prekmursko slovstvo, po vsebini in obsegu sicer skromno, je izraz junaške duše panonskega ljudstva, ki je tisoč let branilo svojo zemljo, svoj jezik in svojo narodnost pred asimilacijo od strani veliko močnejšega, politično organiziranega madžarskega naroda, katerega vodstveni razred je zlasti po 1. 1867, po avstro-ogrski pogodbi, postajal čedalje agresivnejši.
Kakor so ljudje onstran Mure v prejšnjih stoletjih malo vedeli, kaj se dogaja med roiaki na Štajerskem, Kranjskem in Koroškem, tako so tudi tostranski Slovenci malo poznali življenje na drugi strani reke ločnice. Iz medsebojnega nepoznavanja pa je izhajalo medsebojno nizko vrednotenje. Marsikaj je bilo medtem že popravljeno. Danes se bolje poznamo, vendar pa nam je Izbor prof. V. Novaka dragocena knjiga, saj nam v zaokroženi obliki in z zanesljivimi podatki predstavlja prekmursko slovstvo po vsebini, avtorjih, jeziku in pomenu.
Domoljubni literarni zgodovinarji amaterji, po rodu iz vzhodnih krajev, so že v drugi polovici prejšnjega stol. opozarjali na slovstvena dogajanja onstran Mure, na primer Božidar Raič, Anton Trstenjak in pozneje mlajši: Janko Šlebinger, Franc Kidrič in drugi. V tem času se je pri samih Prek-murcih močno prebujala zavest, da pripadajo slovenski skuDnosti. S priključitvijo Prekmurja Sloveniji je pokrajina dobila slovensko upravo, slovenski jezik je postal uradni jezik državne administracije in učni jezik v vseh šolah, slovenska inteligenca, ki se je izšolala v slovenskih šolah v domači ali sosednih pokrajinah, v Murski Soboti, na Ptuju, v Mariboru in Ljubljani, je do kraja izpeljala nacionalno in
kulturno zedinitev Prekmurja s slovensko domovino.
Tej generaciji pripada tudi avtor Izbora. Novakova zakoreninjenost v domači zemlji, njegova ljubezen do prekmurskega ljudstva in ožje domovine, izvrstno poznavanje domačega narečja, klasična izobrazba in temeljito znanje madžarskega in nemškega jezika tudi v diahronični smeri, vse to, združeno z neutrudno delavnostjo, kvalificira avtorja Izbora za raziskovanje prekmurskega slovstva.
Izbor je Novakovo življenjsko delo. V njem so strnjeni znanstveni rezultati njegovega raziskovanja in rezultati starejših ter mlajših raziskovalcev tega znanstvenega področja. Navedimo samo nekaj imen: Stefan Barbarič, Ivan Škafar, Avgust Pavel, Janoš Flisar, Anton Slodnjak, Mirko Rupel, Milko Kos, Ivan Zelko, Istvdn Kniezsa, La-szlo Hadrovicz, Martina Orožen, Josip Dra-vec, Zmaga Kumer, Jože Smej in drugi.
Novakova dognanja so seveda med prvimi. Zbrati toliko podatkov, evidentirati toliko pisateljev in njihovih del ter o njih izrekati meritorne sodbe, ni majhna reč. Informacije je bilo treba zbirati tudi iz prvega vira, iskati jih v težko dostopni literaturi in v arhivih, evidentirati in pogosto tudi odkriti redke izvode, ki so se po naključju ohranili v domačih župniščih in oddaljenih tujih knjižnicah, največ v okviru nekdanjega ogrskega kraljestva, to so bile zahtevne naloge, ki jih je lahko izpolnil samo raziskovalec z veliko znanja, izkušenj in vztrajnosti. Tega se zaveda avtor sam, zato na 25. strani Izbora poudarja pomembnost literarne izobrazbe in znanja jezikov.
Pogoji za raziskovanje prekmurskega slovstva danes niso ugodni, predvsem zaradi maloštevilnosti raziskovalcev. Mislim pa, da so veliko boljši, kakor bodo v prihodnosti, ko se bodo po naravni poti umaknili domači raziskovalci z znanjem narečja, madžarščine in klasičnih jezikov.
Knjiga je razdeljena v poglavja. Po zgodovinskem uvodu je beseda o knjižnem jeziku in o pisateljih Prekmurcih v slovstveni zgodovini, kjer je povedano, kako se je slovenski svet s težavo seznanjal s književno ustvarjalnostjo in njeno problematiko pri rojakih onstran Mure. Potem govori avtor o značaju in pomenu prekmurskega slovstva. V posebnem poglavju so obdelane ljudske pesmi in ljudsko pripovedništvo ter rokopisne pesmarice, nato pa
55
se na skoraj šestdesetih straneh vrstijo lapidarni orisi pisateljev od Franca Temlina preko obeh Kuzmičev do Franca Ivanoci-ja, Avgusta Pavla in Janoša Flisarja. Nato beremo izbrane odlomke literarnih tekstov, ki so za bralca bolj ilustrativni kot še tako prepričevalna beseda literarnega zgodovinarja. Tekstom sledijo Opombe z navedbo znanstvene literature in na koncu je na petih straneh dodan Pomen nekih izrazov, ki pa bralca pogosto pusti na cedilu. Veliko besed je ostalo nepojasnjenih (haboru-sag, šatringa, zdavanje, zdati itd.) in izvor besed ni točno (barat, berek sta v madž. izposojenki iz slovaščine) in ne dosledno označen. Besede gmajna, orsag, štampani so označene kot tuje, verostüvati, hasno-vito, Janka, manji, lagev itd. pa so ostale brez oznake.
Slovenski bralec iz zahodnih krajev bo jezikovni komentar zelo pogrešal, saj leksič-ne razlike v odnosu do knjižne slovenščine niso malenkostne niti redke. Upamo pa, da bomo v doglednem času lahko govorili o prekmurskem narečnem slovarju, na katerega ravno avtor Izbora najbolj resno misli.
Za lep in temeljit prikaz prekmurskega slovstva smo profesorju Vilku Novaku iskreno hvaležni, zavedajoč se, da zahtevne naloge nikdo ne bi boljše opravil.
Janko J u r a n č i č SAZU v Ljubljani
561