Štev. 32.
V Ljubljani, 10. listopada 1901.
XLI. leto.
Glasilo avstrijskega jugoslovanskega učiteljstva.
Vsebina: „Usoda našega naroda in uČiteljstvo." — Rakteljeva petdesetletnica. — Po volitvah. — Zmes. — Učiteljski pravnik. — Dopisi. — Društveni vestnik. — Književnost in umetnost. — Vestnik. — Uradni razpisi učiteljskih služeb. — Inserati.
«SSBSBf

„Usoda našega naroda in učiteljstvo
„V Istri nema klerikalizma".
Tako meje zavrnil nek odličen pristaš isterskik Slovencev in Hrvatov, ko sva premotrivala položaj in politiko isterskih Slovanov v obče. Možu sem pripoznal, da ima prav v jednem pomenu, namreč v tem, da v Istriji ne nastopa klerikalizem še z ono brezobzirnostjo kakor pri nas na Kranjskem, ali pa na Goriškem. Toda, ko sem ga pa opozoril na neke pojave, ki se porajajo dan na dan ravno na obalih tržaškega zaliva in v njenem obližju — obljubil mi je, stvar zasledovati paznega očesa. Opozoril sem ga posebno na ona dejstva, ki jih precej pogosto navaja „Edinost" — kar se pa njej ne dozdeva, da bi bili to oznanjevalci in zaščitniki onega klerikalizma, ki postopa tako brezobzirno na Kranjskem in na Goriškem, a oči-vidno narašča tudi vže na Štajerskem. Navedel sem mu najnovejše pojave v Dekanih, priporočanje „Primorskega lista" po znanem „Cavalichu et consortes", delovanje „amicovcev" in slednjič pisavo zvestega sodruga „Slovenčevega in „Gorice" — tržaškega „Novega lista". Zatrdil sem mu, da bode nastopil ta list — in jih že nastopa — ravno ista pota, kakor jih hodijo listi a-la „Slovenec", „Gorica", „Primorski list", „Domoljub" in „Slov. Gospodar". Pritrdil sem mu pa, da je isterska duhovščinavvečiniprepojena še z onim
pravim domoljubjem, z ono sveto navdušenostjo za blagor in povzdigo zatiranega in bednega istrskega ljudstva kakor je bila, recimo, stara kranjska ali pa goriška duhovščina. Pa časi se spreminjajo in mi tudi ž njimi. Naj zaveje iz tržaškega škofijstva n. pr. taka sapa, kakor piha n. pr. iz ljubljanskega ali pa goriškega in naj nastopi v Trstu n. pr. nekaj takih posvet-■ njakov, kakor so n. pr. v Ljubljani najnovejši deželni zastopniki kmetških občin na Kranjskem — no potem smo ravno tam, kakor so n. pr. sedaj na Goriškem. Kje se je kedaj goriškim voditeljem — recimo pred dvema letoma — dozdevalo, da bodeta na Goriškem nastali dve stranki — po istem kopitu kakor na Kranjskem! Kar imamo sedaj na Kranjskem in Goriškem, to dočakamo prej ali slej i na Primorskem — — — — — —--.
Zgoraj smo omenili primorskega klerikalnega pobratima „Slovenca" in „Gorice" tržaškega „Novega lista". Ta obskurni listič — ki najbrže je iz jasel mednarodnega klerikalizma — nastopil je posebno taktiko, s katero hoče zasejati klerikalno seme v Primorje. Ta listič in njega vodje pač predobro vedo, da v Istri klerikalizem še nima tal, dokler soglasno nastopata med narodom edina inteligentna slojeva, to je duhovščina in učiteljstvo. In sedaj je treba umetnim potom zasejati prepir med ta dva slojeva — zato pa prinaša ta list večkrat proti učiteljstvu naperjne, tendencijozne notice in — cele članke.
Rakteljeva 501etnica.
(Dalje.)
Ko je končal društveni predsednik slavnostni govor, je izročila gdč. Minka Skabrnetova v imenu „Ljubljanskega učiteljskega društva" slavljencu krasen cvetličen šopek. Koj nato se je pa oglasil k besedi c. kr. okrajni šolski nadzornik gosp. ravnatelj Frančišek Leveč ter govoril tako-le:
Slavna gospoda!
Dovolite mi, slavna gospoda, da tudi jaz, ki z nocojšnjim jubilantom že mnogo let živim v nekakem uradnem službenem razmerju, izpregovorim dve, tri kratke besede.
Najprej mu od vsega srca čestitam kot človeku; zakaj Bog mu je podelil posebno milost, da je učakal leta, kakor se le malokateri izmed Človeškega rodu more pohvaliti ž njimi. In ta leta je učakal zdrav in krepak na duši in telesu.
In ker vsi, ki nas je kdaj zadela kakšna bolezen, dobro vemo, kako resničen je narodni pregovor, ki pravi: „Zdravje — najdražje blago! . . ." moramo čestitati nocojšnjemu jubilantu, da ga je Bog oblagodaril s tolikim bogastvom.
Drugič mu čestitam kot očetu; zakaj odgojilje troje otrok, ki mu vsi delajo čast. Najstarejši sin, tukaj navzoČni častiti gospod župnik Rudolf je čislan služabnik katoliške cerkve; drugi sin, gospod Teodor, je občepriljubljen in občespoštovan nadporočnik cesarske vojske. In ljubezniva hčerka, gospodična Minka, je vrla gospodinja, ki ima samo eno željo, to namreč, kako bi olajšala in osladila predragemu očetu življenja večerno pot.
Vprašam vas: Koliko jih je med nami, ki bi se mogli ponašati s takimi otroki? Koliko je zlasti učiteljev v naši deželi, ki bi tako, kakor nocojšnji jubilant, na svoja stara leta mogli reči o svojih otrokih: „Hvala Bogu, preskrbljeni so!"
Dobro so mi znane rodbinske in socialne razmere našega učiteljstva, in imel sem v svojem uradnem poslovanju mnogokrat priliko opazovati, kako je tega ali onega učitelja-
„Učit. Tovariš" zavrnil je vže jedenkrat primerno nekak pomflet tega lističa na učiteljstvo, ki je zagledal beli dan pod imenom „Učiteljski stan-resen stan". — Številki 94. in 95. „Novega lista" t. 1. sta prinesli zopet članek, naperjen proti slovenskemu učiteljstvu pod naslovom: „Usoda našega naroda in učiteljstvo".
Članku se kmalu spozna, kam „pes taco moli". Deli se članek v dva dela, in prvemu delu se mora pripoznati, da je pisan še dokaj objektivno, posebno kar se tiče političnega sistema.
Tržaški domoljubi so imeli vže priliko nekoliko spoznati taktiko klerikalnih kranj. posvetnjakov. Zastopnik škofjeloških kmetskih občin v dežel, zboru jim bodi poklican v spomin. A glavna smisel vsega članka se pak koncentruje v drugem delu spisa, kjer se dela propaganda za „Slomškarje" in redovniške šole, a narodno napredno-učiteljstvo pa smatra „najsposobnejšim" za regenatstvo.
Slušajmo, kako modruje člankar „Novega lista": „Jedno najusodnejših šahovih potez proti naši narodni vzgoji pa je završil pangermanski zistem s tem „daje razdružil naše narodno učiteljstvo in j eden del istega na-hujskal proti najboljši (I) tovarišici učiteljstva na učnem polju, duhovščini. Ta tuji vpliv, ki iz prej navedenih političnih vzrokov deluje na to, da slovensko učiteljstvo ne bode v gmotnem zadovoljno s svojim stanom, se je urinil mej naše narodno učiteljstvo in poskusil pri istem, koliko se da pridobiti za ta političen sistem. Potem pa se mej naprednimi učitelji še hlini neka vnanjost v načelih, ki naj nosi znak absolutne svobode in samostalnosti učiteljska stanu! Na videz se glasi, kakor da ne more vse slovensko učiteljstvo delovati pod geslom najuzornejšega (?) pedagoga (!) Slomšeka, marveč pa je bil potreben razkol mej učiteljstvom; resnično pa je in ostane, daje ta razkol ščuvala našemu narodu sovražna tuja sila in navdahnjila svojim duhom oni del mej učitelj stvom, kije najdovzetnejši za moderno svetovne, učiteljske, a ne slovenskemu narodu koristne ideje, oni del, kije po svojej moralni kvalifikaciji v danem slučaji naj p ris topni ši — renegatstvu. Mi smo uver-jeni, da bi se temu delu slovenskega učiteljstva tudi ne godilo preslabo od onega hipa naprej, ko bi se izkazalo dovzetno za velikonemške težnje mej nami, oziroma, ki bi hotelo jadrati
očeta glodala črna skrb: „Kaj bo z mojimi otroki?" Mož se je pošteno trudil in ubijal vse svoje življenje, a ni si toliko pritrudil, da bi svoje otroke svojemu stanu primerno pre-skrbel. Najhujši občutek pa je gotovo za vsakega očeta, ako ne more svojih otrok odgojiti v isti sferi, v kateri sam živi; ako mora leči v grob s trpko zavestjo, da bodo njegovi otroci še večji trpini, nego je bil on sam.
Tega bridkega občutka pa nocojšnji jubilant ne bode občutil, zakaj imel je izredno srečo, da je svoje otroke od-gojil cerkvi in državi v uglednejšem stanu in prijaznejših življenjskih razmerah, nego je bilo njemu samemu dano živeti. —
Tretjič čestitam nocojšnjemu jubilantu kot učitelju. —
Na zakrimski bloški planoti, kjer so sneg, burja in medvedje doma, je pred petdesetimi leti kot skromen učitelj pričel svoje delovanje. A šolsko oblastvo je kmalu opazilo njegovo pridnost in uporabnost ter ga poslalo najprej na lepo Gorenjsko in kmalu nato na prijazno Dobravo. In ko je pred štiridesetimi leti tedanji izborni šolski svetnik dr. Fr. Močnik za novoustanovljeno prvo javno mestno ljudsko šolo
„unter deutscher Flagge". Nemška propaganda hoče tudi vidnih znakov, radi tega dobiva dokazov v onih vrstah, ki so se izneverile pravemu slovenskemu programu, ki ga je začrtal našemu učiteljstvu nepozabni Slomšek.
In kako značilni so ti znaki! Tu velja načelo: „Proč od Rima!" proč s farji, isto načelo, ki je tudi načelo pan-germansko-židovsko protestanski propagandi, katere ost je obrnjena proti katoliški duhovščini. Pa reci kdo, ako ni to za izjokati(?) se žalostno? Potem je pač jasno dovolj, zakaj se napredni učitelji tako trdovratno in s toliko samozavestjo in sovražnimi mani rami postavljajo v boj proti svojim, narodu in veri zvestim tovarišem in z a k a j se z g r a ž a j o v duhu, ki je tako lasten pangermanskemu.
Ob takem dejstvu je tudi umevno, zakaj tej struji pripadajoči nadzorniki tako teror izlijejo učitelje, ki po svoji vesti ne morejo izdati naroda tujcem. Za ta terorizem imajo pač najboljšo zaslombo v 18.000 organizovanih nemških učiteljev. Ali se razumemo? In zakaj so baš ti napredni učitelji tako barbarsko surovi nasproti „ Slomškarjem" in duhovščini? Zato, ker očitajoča slaba vest hoče za svoje utešenje brutalnosti, sicer ne molči. Z brutalnostjo se hoče pobiti k tlom, kar bi drugače bujno rastlo kot huda vest o silnem izdajstvu. Prav naravno je torej, da vestni narodni učitelji ne dosežejo z lepa ugodnega gmotnega položaja ter da je popolnoma odveč pričakovati, da bi katera „stranka" (aha!) mogla za učiteljstvo kaj storiti — ko pa to ovira ona roka, ki ovira vse naše narodno življenje (ste culi!) — pangermanski zistem. Le tedaj bode bolje zanje, ako se zapodi kaj izven rednega v deželi, v kateri žive in poučujejo — to izvanred-nost naj si vsakdo sam misli."
In to misel nam prav jasno pove Člankar z naslednjim: „Nam se je svoj čas podtikalo, da želimo nazaj redovniško šolo. Tegapa zaradi mučenikov v učiteljstvu želeti ne moremo, ker bi potem morali t želeti, da zgubi svoj kruh tudi oni del učiteljstva, ki se ni izneveril slovenski zastavi.
Kaj torej namerava pangermanski zistem z našim uči-teljstvom t. j. z našo narodno vzgojo, smo v teh kratkih vrstah
ljubljansko potreboval najboljših treh učiteljev v deželi, je poleg Praprotnika in Belarja tudi našega jubilanta poklical v Ljubljano.
Tu si je s svojim taktom, s svojim ljubeznivim vedenjem in vestnim izpolnjevanjem vseh svojih dolžnosti ustvaril ugledno stališče, ki je zaželjeni smoter najboljših mož izmed kranjskega učiteljstva.
Kakor večerna zarja nebo, tako našega jubilanta na njegova stara leta obseva iskrena hvaležnost tisoč in tisoč učencev.
Stanovski tovariši čislajo v našem jubilantu prvega svojega zaupnika in zagovornika. Bela Ljubljana mu je hvaležna podelila najvišjo Čast — izvolila ga je za svojega meščana!
O našem jubilantu zatorej po pravici veljajo pesnikove besede: „Zarja večerna — slava nezmerna!" In zatorej pijem na njegovo zdravje in rečem: Bog ga živi! — (Navdušeno odobravanje in ploskanje.)	(Konec prih.)
povedali: on namerava čim preje izpodgrebsti tla rodoljubnemu (?) uciteljstvu, ali je prisiliti, da se odreče svoji zastavi. Ker pa ta zistem to hoče, moramo se nehote vprašati, ali bi bil kaj takega zistem zamogel hoteti pri redovnikih? Pri onih učiteljih, do katerih ne bi bila pristopna, ker so jo odločno odbijali, zlobna pangermanska politika. In tu se nam skoro vriva velika misel: ali pa že ni ležalo v tem velikonemškem načrtu, da se odpravijo te ugledne re-dovniške šole, katerih ne bi mogel napasti pangermanski volk, kakor zamore svobodne učitelje lajike? In naša narodna vzgoja, ali bi ne bila varniša nego pa je zda j, ko preži na naše učiteljsvo ta velika nevarnost?" —
Ali hočemo polemizovati s tem Člankom? Hočemo li našteti ona dejstva, vsled katerih so se porodili „Slomškarji" ? Hočemo li podati natanČnejo sliko o onem ponemčevalnem sistemu, o onej ponemčevalni metodi, katera vlada po naših samostanskih šolah ? Ne in zopet ne!
Takemu članku, ki ga je pisal človek, ki ima pravico soditi o slov. učiteljstvu in njega delovanju toliko, kakor slepec o barvah, pač ni vredno odgovarjati. Kadar bode pa mož prišel s suhimi fakti na dan, kadar bo prinesel in obelodanil štatistiko, na podlagi katere se bo pa s številkami dalo dokazati, kako sistematično potujčuje slovensko učiteljstvo slovenski narod s tem, da stremi za po-tujčevanje istega s tem, da se odtujuje raznim narodnim društvom, da ne podpira domačega slovstva, domačega časopisja, — no potem bodemo pa govorili in sicer jasno in — odločno.
Sklepamo pa s srčno željo, da, ako vam je ljub mir in ako hočete, da ne stopimo tudi v Istri v oni položaj slovenskega razkola, kako n. pr. na Kranjskem ali pa na Goriškem, in tu bode razkol usodnega pomena za slovenski oziroma hrvaški narod — prenehajte z objavljanjem takih pamfletov. Slovensko učiteljstvo je v prvih vrstah narodnih delavcev in gorje slovenskemu narodu, ako prisilite to nesebično učiteljstvo, da se umakne s pozorišča narodnega dela, potem bo slovenski narod kmalu lahko klical: morituri vos salutant.
Pravim isterskim narodnjakom pa polagamo na srce, da zapirajo duri takim obskurnim lističem, kakor je ravno ta „Novi list", ker struna, ako je prenapeta — poči.
Po volitvah.
m.
Pri ravnokar minulih deželnozborskih volitvah hrepenela je doseči klerikalna stranka absolutno večino v dež. zboru, dobro zavedajoča se, ako dobi večino v deželnem zboru, pride ji v roko tudi deželni odbor in deželni šolski svet. Ce bi pa dobili klerikalci na ta način absolutno večino v svoje roke, imeli bi tudi vplivno moč v vseh okrajnih šolskih svetih, okrajnih cestnih z as topih itd., kajti tu bi klerikalno gospodarstvo imenovalo le take kimovce, ki bi se slepo klanjali absolutnim diktatorjem ljubljanskih klerikalcev. In ko bi se te klerikalne želje v istini izpolnile, no, potem bi nastopili kmalu ono pot, ki je tako na široko in globoko razvožena v blaženi Španski, kjer vozijo razni patri, blagoslovljeni in neblagoslovljeni, svoja težko obložena kola, v katera vpreg a j o revno paro, anal-fabetnega kmeta. Potem bi se tudi nad slovenskim učiteljstvom kmalu izpolnilo ono klerikalno grozilo, ki ga je pred dobrim letom objavila ultra-klerikalna „Koblenzer Zei-
tung", pišoča: „Der Schulmeister von Sadova wird immer gefrässiger, und es ist im höchsten Grade nothwendig, dass man ihm endlich den moralischen Brotkorb etwas höher hängt". Narodna napredna stranka, zavedajoča se dobro, da bi bila absolutna klerikalna večina v deželnem zboru smrt in pogin slovenskega naroda, omejila se je le na to, da ohrani svoj ,status quo', kajti ona je dobro vedela, da ni v stanu prodreti v kmečkih občinah, kjer odločuje nerazsodno, vsled sistematičnega pre-pariranja klerikalni stranki vdano kmetsko ljudstvo.
Z ozirom na ravnokar navedena fakta se ni čuditi, da je učiteljstvo — po „svojej ogromni večini" — kakor se je „Slovenec" v nekem članku izrazil — stopilo v boj proti klerikalni stranki in se nagnilo v „pretežni večini" v tabor narodno-napredne stranke.
Klerikalna stranka si je bila zbog svoje brutalne, nobenega, še tako umazanega sredstva se poslužujoče agitacije, tako gotova absolutne zmage, da se je že iz javne tajnosti dalo posneti, katere mandate so imeli takorekoč v žepu. Računali so tako-le: Šestnajst kmetskih mandatov in najmanj dva, oziroma tri mestne mandate. Toda Bonaventura in dr. Žlindra sta obračala, Bog — katerega ime se je ravno ob času volitev tolikokrat zlorabljalo — je pa obrnil. Prvi račun so jima prekrižali zavedni volilci vipavsko-idrijskega okraja. In ravno tu lahko z vso sigurnostjo trdimo, da je tu bila klerikalna domišljavost ravno s pomočjo narodno-naprednega učitelj stva poražena, torej s pomočjo one mase, „ki ima na svoji strani ali najslabše elemente med ljudstvom, ali pa nob enega".
In ko je videla klerikalna stranka, da ji cvetje ne gre tako v plodovje, kakor si je domišljeval neomejeni diktator iz Ovijačeve palače, treba se je bilo zagnati z vso silo na mesta, držeč se one stare, a vendar vedno nove prislovice: Namen posvečuje sredstva.
Kakor si je svoje dni dr. Šusteršič izkopal sam svoj politični grob z znano afero žlindre, istotako seje oropala klerikalna stranka, na naše dobro, toda nerazsodno ljudstvo najhujše delujočega orožja „vera je v nevarnosti", ko se je zvezala s soci-jalno demokracijo v Idriji — ki je prehodnica anarhizma in kateri je vera „postranska stvar", katera sploh nepripoznavanikake verske dogme, torej je v tej zadevi popolnoma indefirentna. In stranka, katera zataji svoje najsvetejše načelo, katera iz-podkoplje takorekoč lastnoročno svoj temelj, taka stranka nima več pravice do obstoja. Na podlagi tega bodemo tudi brezobzirno pobijali vsako kričanje in hlinjenje klerikalne stranke, kadar pride pred ljudstvo, bodisi v obliki škofovega pastirskega pisma, bodisi v obliki Članka, priobČenega v „Domoljubu", da je „vera v nevarnosti".
Vero je vrgla klerikalna stranka med „staro šaro".
Zmes.
XXXIII.
Moj prijatelj dr. Lampek je pred kratkim nekaj »Zmesi« postavil v »Slovencu« v »kotiček za liberalce«. Prevelika čast g. doktorček! V uvodnih člankih in noticah sicer trdi vselej »Slovenec«, da ne znamo misliti, zdaj nam pa vsaj nekaj pameti že priznava. No, sčasoma še uteg-
nemo biti preveč pametni, ka-li? Smejati se mu moremo, kako milo prosi, da bi naznanili imena spletkarjev. Ne boš Evgenček kaše pihal. Vsaka reč ima svoj čas.
Ker »Slovenčevi« gospodi prostora primanjkuje, začeli so v klerikalnem tovarišu »Slov. Učitelju« spuščati serijo skrpucanih člankov »Po volitvah«. Kvintesenca prvega članka je, da smo postali smešni, da citiramo »Slovenski Narod«, da smo bili pri lanskih državnozborskih in letošnjih deželnozborskih volitvah na Kranjskem poraženi, da je Luka Jelenec v svoji naivnosti nosil svojo kožo na semenj, da . . ., ne, dosti! Samo nekaj stavkov, o katerih bodemo še govorili. »Resnih kandidatov učiteljev liberalci niso postavili in s tem očitno pokazali, da jih ne upoštevajo, to pa po skušnjah, ki so jih imeli ob prejšnjih volitvah, ko so spoznali, da je vpliv liberalnih učiteljev minimalen«. »Volitve so minile, a med poslanci ni nobenega liberalnega učitelja, pač pa so poslali kmetje v zbornico predsednika „Slomškove zveze", učitelj a J akli ča«. »Z njegovo izvolitvijo se je „Slomškova zveza" okrepila«. Te citate prepuščamo nekaterim gospodom pri vodstvu narodno-napredne stranke v prevdarek. Nam na to ni treba odgovarjati, ker niso učitelji zakrivili, da ni bil nobeden napreden učitelj izvoljen poslancem.
Zadnji članek dr. H. Tume v »Tovarišu« je klerikalce nemilo dirnul, zlasti so goriški klerikalci razkačeni, ker je nekaj učiteljev tako predrznih, da javno nastopajo za na-rodno-napredno stranko. Kakor se sliši, pripravlja se škofija ali njeni zastopniki, da bi se učiteljstvu zamašila usta in bi se ne smeli vtikati v volitve. Tovariši! Ako dobite morda kako okrožnico, v koš ž njo! V tolminskem okraju pa je sveta dolžnost učiteljstva, da napno vse moči in pripomorejo učiteljskemu kandidatu Andreju Vrtovcu do zmage !
Čudni ljudje, ti klerikalci, njihova glasila in njih ma-zači! Danes vabijo z milim glasom v svoj tabor napredno učiteljstvo, jutri pa vzamejo v roko največji in najokornejši lopar in udrihajo po nas, da jim odskakujejo dolge halje, slično tulečim dervišem. Pero pomočijo v najbolj smrdečo gnojnico svojega topega duha, odpro vse vire surove podivjanosti ter napišejo v »Domoljubu« o naprednemu učitelju kandidatu Šetini tako-le neslanost:
„Paberki iz volinega boja v Belikrajini. Toliko »špasa« menda nobeden kandidat ni napravil volilcem, kot naš ne-belokranjski Ščetina! Evo Vam, cenjeni bravci »Domoljuba« le par takih špasov v zabavo! — Naš neizogibni Ščetina je namreč na vsak način hotel postati poslanec. Zato je posebno porabil šolske počitnice in švigal po Belikrajini od severa do juga, od vzhoda do zahoda. Na shodih, katere je prirejal, je obljuboval vse, kar mu je prišlo na misel. V Gradacu je n. pr. govoril o ščetinastih prešičih, katere bodo kmetje, ako postane on poslanec, strašno drago prodajali. In ker mu je Gradac res dal večino, zato se bo tam baje zidala tovarna za — krtače!! Pri volitvi se je pa ravno v Gradacu pripetilo nekaj za Ščetino posebno imetnega. Neki volivec je namreč oddal mesto glasovnice, čujte in strmite,
—	»certifikat« od kupljenih prašičev. Ko so glasove šteli, so našli med drugimi tudi ta certifikat — ki pa ni bil veljaven — čeprav se je glasil na prašiče. Oh, to je bilo smeha!! V Starem trgu je ljudem baje pravil, da bo že on kot poslanec poskrbel, da bodo smeli iti lahko brez »posa« na Nemško. V Sodinjivasi je ljudem obljuboval tovarno za
—	»talarje«. No, Sodinčani lahko iz sklede pojedo vsako
jed, ker le gospoda jč navadno iz talarjev. Ščetinatov »ksel« ob volitvah — večni študent Miko — je bil v Črešnjevcu od svojega študiranja »frajšprehan«, zato je zdaj prost od onih sitnih rigorov, ali kakor že gospoda pravi onim skušnjam na Dunaju. Savinjski trgovec Bohte je prav »muhte« zaslužil 120 kron, ker je Ščetini odstopil svoj mandat. V Metliški fari sta Ščetino volila le ona dva po sili liberalca, ki sta v najbližji žlahti z Ganglovo posojilnico. Metličani že vedo, kaj to pomeni! Za Ščetino se je trudil posebno znani učitelj Mešigenes. Ta je v družbi krupskega Raucha brusil pete po podzemeljski fari — da je bilo joj! Na Vinici in Adlešičih so se pekli janjci za Ščetinatove volivce — a jedli so jih brez — kruha. To je bilo muh na daleč okoli! Plakatov je bilo po hišah na stotine, a vsi njegovi plakati — mu niso mogli pomagati — res, res:
Ti nehvaležna Belakrajina, Zakaj ne maraš za Franca Ščetino, Zakaj je on kupil toliko vina? O ti nehvaležna Belakrajina! Brrr!"
Kaj tako surovega more napisati le popolno pijan klerikalec, ki že vidi hudiča.	Rešetar.
Učiteljski pravnik.
Priobčuje „Pedagogiško društvo" v Krškem.
(Konec.)
Dodatek.*) Odloki naučnega ministerstva.
1.)	Domačo učiteljsko konferenco vodi, ako je nadučitelj zadržan, v službi najstarejši učitelj za slučaj, da ni nadučitelj nobenega določil. Ministerstvo je dne 28. januarja 1892 št. 19204 določilo, da je v tej zadevi šteti definitivna leta.
2.)	Funkcijska doklada onih učiteljev, ki nadomestujejo okr. šolske nadzornike. Naučno ministerstvo je izdalo odlok z dne 20. junija meseca 1898. 1., št. 15786, s kojim je razsodilo, da se mora nekemu učitelju, nadomestujočemu nadučitelja-voditelja, ki je bil kot okrajni šolski nadzornik na dopustu, ostali znesek, ki mu še manjka do cele funkcijske doklade na dopustu se nahajajočega nad-učitelja plačati iz državnega zaklada. Dotičnemu učitelju je namreč plačeval deželni šolski svet iz deželnega šolskega normalnega zaklada le 60% one funkcijske doklade.
Razsodbe upravnega sodišča.
1.) Istrski deželni odbor je zadnji čas večkrat odklonil prezentacijo za razpisana učiteljska mesta v ljudskih šolah, vsled česar je dež. šolski svet navadno razpisal nov natečaj. Tako se je zgodilo tudi z mestom vodje na ljudski šoli v Opatiji. Opatijska občina je spravila stvar pred upravno sodišče, katero je izdalo razsodbo, vsled katere bo mogel dež. šolski svet imenovati za učiteljska mesta enega izmed tistih
*) Ko je bil že velik del tega spisa dovršen, nam je došla v roke za spoznavanje avstrijskega šolstva na podlagi zakonov preimenitna knjiga: Dr. Rieh. Rampe — Das österreichische Volksschuhvesen. Cena 7 K 50 h. Zaloga Manzeve knjigarne na Dunaji. Ta knjiga je poseben natis iz znane Mayrheferjeve priročne knjige za politično upravo in razlaga avstrijsko ljudsko šolstvo z ozirom na šolske zakone vseh avstrijskih dežel in z ozirom na državne šolske postave, ministerske ukaze, naredbe in odloke ter glede na nebroj razsodb upravnega sodišča. Iz te zbirke ministerskih odlokov in razsodb omenjenega sodišča bi lehko navedli jih tudi mi na stotine. A ker nam prostora nedostaje in ker niso vsi važni za slovensko šolstvo, navedli smo v tem dodatku samo nekoliko takih, katerih že prej nismo omenjali.
kompetentov, katere je nasvetovala občina, tudi če deželni odbor ni stavil svojega predloga.
2.)	To sodišče je 8. julija 1897 št. 3849 razsodilo, da smejo šolske gosposke službenim potom prestaviti stalnega učitelja meščanske šole na ljudsko šolo, ako ni na svojih dohodkih s tem prikrajšan. Ako je dotični na novi šoli celo nekoliko časa začasen, in to zoper zakon, ako se mu je le zajamčilo, da s tem začasnim nastavljenjem ni izgubil pravic, katere si je bil pridobil kot definitiven učitelj, in ako se ga namerava zopet stalno postaviti. Razlogi so pač ti, da je meščanska šola tudi ljudska šola, in da se učitelja pri službenem premeščenji na dohodkih in na zakonito pridobljenih materijelnih pravicah v nobenem oziru ne prikrajša.
3.)	V nekem slučaji (glede Opave) je upravno sodišče razsodilo, da je osemrazredna dekliška šola učilnica višje kategorije nego sedemrazredna deška šola; zato je postal ud krajnega šolskega sveta voditelj prvo mesto voditelja slednje šole.
V zadevi meščanskih šol.
1.)	Pri upravnem sodišču so bile že večkrat razprave o meščanskih šolah. Provzročile so jih največ češke občine, katere so se pritoževale, da ne bi prispevale k plačevanju za nemške meščanske šole. Te pritožbe so imele nekoliko vspeha, ker se je povdarjalo, da meščanske šole v nekem oziru niso obvezne šole (Pflichtsschulen), namreč glede u s t a-n o vlj en j a.
Na Češkem in na Kranjskem so namreč okraji dolžni po zakonu, da se ustanovi in vzdržuje vsaj ena meščanska šola v vsakem okraju. Za eno meščansko šolo v šolskem okraju so občine dolžne prispevati, za več pa ne. Torej so meščanske šole, dasi spadajo v kategorijo javnih ljudskih šol, le relativno obligatne ali potrebne šole z ozirom na njih ustanovljenje. Tako je na podlagi zakonov upravno sodišče že večkrat odločilo, n. pr. 19. januvarja 1898., 7. oktobra 1899. Glede obiskovanja od strani za šolo godnih otrok je pa meščanska šola obligatna; t. j. učence, kateri še niso iz šole izpuščeni, se lehko sili, da hodijo še v meščansko šolo do 14 leta (na Kranjskem na kmetih le do 12. leta), ako so sposobni za to učilnico. Zakoni sicer o tem molče, ministrsvo je pa večkrat v tem smislu odločilo, ne da bi bilo prišlo do pritožbe ali razsodbe pri upravnem sodišču.
2.)	Dne 13. septembra 1899, št. 7381, je razsodilo upravno sodišče, da spada meščanska šola v Krškem v kategorijo javnih ljudskih šol, da je vsled tega podložna on-dotnemu krajnemu šolskemu svetu, v katerem je ravnatelj te šole pravi ud, dočim ima v tem zastopu nadučitelj le posvetovalen glas v zadevah svoje ljudske šole.
Dopisi.
Kranjsko.
Izpod—ških planin. Evo me g. urednik! Mraz je mraz, burja piha, da je veselje! In v našem idiličnem kraju je tudi prav vražje mraz! Pa to me ne moti čisto nič. Pri gorki peči sedim ter gledam v svet, kako se burja igra z rumenimi lističi, tam po prašni, osušeni cesti. Toda v tem svetu pa ne opazujem le onih orumenelih lističev, ki jih burja vrti v svojem plesu, gledam tudi one orumenele lističe, ki jih vrti slovenska politika v svojih plesnih dvoranah —- v političnih listih. G. urednik ! Ne mika me loviti in preiskavati vseh oni! orumenelih listov, ki jih opažam v slovenskih plesnih dvo
ranah, v dnevnikih; vlovil sem le jeden tak listič, ki je priletel pred kratkim iz „učiteljskih krogov" v plesno dvorano „Slovenskega Naroda" pod imenom „Soeijalni demokrati — kje ste?" — Pisec omenjega članka je imel iz svojega stališča čisto prav, ko je pog-ladil proti dlaki nekoliko one „so-cijalne demokrate v Idriji", ki so se „zvezali" z kat. (?) narodno stranko ter strmoglavili poslanca „narodno-napredne stranke", zakaj pisec je sodil in mogoče še sodi do tega trenutka „idrijske socijalne demokrate" z one višine, s katere ogleduje recimo nemške, francoske, ali pa angleške socije. Pa mož se krvavo moti! Katoliško-narodna stranka vsak dan vpije, kadar se ji kaj omenja končane volitve, da ima na svoji strani razsodno (!?), dobro (!), politično zrelo (!?) in zavedno (!) ljudstvo; a če pogledamo to dobro, katoliško (!) maso nekoliko bližje, vidimo, da tvarja to maso ono branja in pisanja nezmožno ljudstvo, ki se boji edino le pekla in župnišča, a se tolaži edino le z nebesi; k tej masi se morajo vračunavati še oni koristolovci, ki žive „ob polnih skledah" na račun te razsodne (! ?) mase.
Isto sliko opažamo pri onih slovenskih socijalnih demokratih, ki soglašajo s kompromisom črno-rudečih socijev in katerim je pisec iz „učiteljskih krogov" posvetil oni članek in ki se slepo uklanja onim voditeljem, ki žive tudi pri „polnih skledah" na račun „flik", ki jih trgajo ti isti voditelji od oblačila onih istih zapeljanih mas, ki čujejo na ime socijalnih demokratov. Te mase so istotako zaslepljene kakor katotiški zavedni (!?) volivci, razloček je pa edino le ta, da se prva masa tolaži z nado, da jim pridobe njih vodje udobno eksistenco, polno uživanj in veselja, a druga masa se pa tolaži „z večnim življenjem". Kar je pa istinitih socijalnih demokratov, ki poznajo pravi, vzvišeni program socijalne demokracije in ki ne prisegajo slepo na one gostobesedne fraze imenovanih voditeljev ob zeleni Adriji, ti pa obsojajo in so obsojali to nenaravno zvezo teh dveh tako karakteristično nasprotujočih se elementov. Idrijska socijalna demokracija, ki je sklenila ono čudno spojitev, se nikakor ne da jednačiti z izobraženo socijalno demokracijo, katera tvori drugonarodno socijalno demokracijo. In pribiti je treba fakt v dokaz našej trditvi, da izobraženi udje idrijske soc. demokracije niso glasovali za kompromisnega kandidata, temveč oni so se volitve vzdržali in to dejstvo svedoči, da je bil oni pisec članka „Soeijalni demokrati — kje ste?" naslovil svoj članek na napačni naslov . . .
G. urednik! Te vrstice sem napisal na adreso tovariša K. N. v najboljši volji, z nadejo, da je treba vsako reč dobro „pregruntati", predno se „spusti v svet". Ob jednem mu pa obljubim, da mu v prihodnje oni članek v „Rudečem Praporu" razsvetlim z bengalično lučjo in sicer v pravi rudeči barvi. G. urednik! povem Vam pa že naprej, da se ne strašim nikake polemike, samo, če dobim v Vašem listu malo prostora. *) In v tej radovednosti Vas pozdravlja Vaš stari
Radovednež.
Štajersko.
Od Drave. (Dvajsetletna spomenica skušnje zrelosti.) Prelepa je navada, ako bivši tovariši po preteku daljšega časa zopet skupaj pridejo, da se vidijo, pozdravijo in v lepi stari kolegijalnosti, brez ozira na razna prepričanja, nekaj uric neprisiljeno v lepem sporazumljenji veseli preživijo. Tako so obhajali 3. in 4. vinotoka t. 1. maturanti iz leta 1881 c. kr. mariborskega učilišča v Mariboru slovesno 201etno spomenico skušnje zrelosti.
Udeležili so se bili: Bauer Ivan, nadučitelj (Strass); Gajšek Adolf, ravnatelj meščanske šole (Bruck); Hofbauer Anton, nadučitelj (Kamilica); Karba Ivan, učitelj (Ljutomer); Kaučič Matija, nadučitelj (Jurklošter); Kellenberger Simen, nadučitelj (Svičina); Kreinz Jožef, učitelj (Maribor); Levstik Miha, nadučitelj (Sv. Andrej); Moric Mirko, nadučitelj (Sv. Peter); Neuner Wiljelm, nadučitelj (Muta); Pavlic Jernej, šolski voditelj (Sele); Pečovnik France, nadučitelj (St. Jur v S. dol.); Porekar Anton, nadučitelj (Hum); Seidler Alojz, nadučitelj (Konjice); Smolnikar Ivan, nadučitelj (Zavodne); Šalamun Martin, nadučitelj (Sv. Miklavž); Zotter Ivan, nadučitelj (Gomilsko) in privatisti Kolarič Matija, učitelj (Sv. Marko); Philippek Victor, meščanski učitelj (Maribor) in Vrunker Jakob, učitelj (Leskovec).
Sedem nenavzočih maturantov je svojo odsotnost temeljito opravičilo.
Iz prejšnjih in poznejših letnikov so se vdeležili gospodje: Drnjač Jožef, nadučitelj (Sv. Peter p. Mariboru); Dietrick Alojzij, nadučitelj (Sv. Vid-Vogau); Marin Jakob, c. kr. vad-niški učitelj (Maribor); Tribnik Henrik, c. kr. učitelj kaznilnice (Maribor); Grogl Alojzij, učitelj (v Pobrežju); Stoklas Vincenc, nadučitelj (Leskovec) in Ceh Franc, učitelj (Ljutomer).
Tako je bil dne 3. vinotoka zvečer „pri starem vrelcu dobrega piva", v nekdajšni priljubljeni gostilni, zbran lep krog starih tovarišev in znancev pozno v noč v prijetni slogi in zabavi. V pričetku je bilo mnogo zanimivih slučajev, ker se nekateri ves čas iz leta 1881 niso videli. Menjavali so se resni in šaljivi nagovori, napitnice in petje (skupno: Luna sije in Trinkspruch). Dne 4. vinotoka zarano ogledovanje mesta. Ob uri predpoldan vdeležili so se vsi maturanti slavnostne sv. maše za imendan presvitlega cesarja v Alojzi-jevi cerkvi, na posebno odkazanih prostorih, pri kateri so učitelj i ščniki izvrstno muzikalično mašo proizvajali.
Po maši bili so vsi maturanti na pokopališču, kjer so obiskali grobove bivših tovarišev. V tihi molitvi so z vencema okinčali grobove svojih nekdanjih profesorjev gg. Levitschnigg-a in Miklošiča. Ob 11. uri je bil sestanek pri fotografu Kieser-ju, kateri je napravil veliko sliko vdeležencev z bivšimi gg. profesorji in sedajnim g. ravnateljem. Slika stane 3 krone in bi bila tudi lep spomin onim, ki se niso mogli udeležiti.*)
Točno ob V21 m'i bil je banket v zasebnih prostorih restavracije v kazini, katerega so se, kakor tudi sestanka v predvečer, z navdušenimi govori udeležili preljubeznivi bivši profesorji gg. Luka Lavtar, Ivan Koprivnik in Alojzij Vavroh, s posebno povabljenim visokocenjenim g. ravnateljem učilišča Henrikom Sckreinerjem. Prva napituica veljala je presvitlemu cesarju s trikratnim živio in lioch!
Sledili so potem pozdravi in nagovori na navzoče in nenavzoče gg. nekdanje profesorje in tovariše.
Spomin je veljal vsem, ki so kedaj na razvitek za življenje navzočih kaj storili. Napilo se je ljubim nenavzočim soprogam oženjenih tovarišev, kakor navzočemu samotarju Pavlicu. Gospod ravnatelj in šolski svetnik v p. Jurij Kaas, poslal je iz Gradca čustveno pismo, polno ljubezni za svoje nekdanje učence; enako gosp. ravnatelj in vladni svetovalec Aleksander Mell z dolgim pomenljivim telegramom z Dunaja; Gospod profesor v p. in sedanji kustos v Ljubljani Alfonz Miillner poslal je tudi brzojavni pozdrav nekdanjim učencem in ob enem opravičil svojo odsotnost.
Brzojavna ali pismena poročila in pozdrave poslali so nadalje gospodje: Arnečič Vekoslav, Cizelj Jožef, Ilofer Leopold, Kit Ivan, Krones Mato, Leskovar France, Nedok Jakob, Prieger Fritz, Suher France in župnik Walter.
To je bila spomenica, posvečena kolegijalnosti, polna navdušenja za učiteljski stan, kateremu je vseh 31 tovarišev zvestih ostalo. Tu so se stare zveze prijateljstva ponovile in prepričali so se vsi nekaljivega tovariškega spoštovanja. Naj bi tako zanaprej ostalo !
Tako je le prehitro prišel čas ločitve. Nekaj tovarišev moralo je popoldan odpotovati. Nastopili so zopet zelo istiniti in srčni prizori poslavljanja ter se je enoglasno sklenilo, prirediti v 5 letih zopet v Mariboru 251etno spomenico mature iz leta 1881., pri kateri bi naj izostali tudi zdravi nastopili.
Prireditelj te 201etnice g. Anton Porekar in njegov pomočnik g. J. Kreinz se lahko izida teh dnevov veselita. Hvala obema za trud. Na veselo svidenje tedaj, tovariši iz leta 1881, v petih letih. Na zdar!	Lucius.
Društveni vestnik.
Kranjsko.
Učiteljsko društvo za kranjski šolski okraj zboruje dne 19. t. m. v Kranju; začetek ob 2. uri popoldne. Vspored. a) Pozdrav predsednika, b) Razgovor o pozivu slov. učit. društva glede na zahteve uciteljstva radi zboljšanja plač; poroča gopdč. J. Miklavčič. c) Kako naj učitelj fatira svoje dohodke za odmero osebne dohodarine; poročevalec g. Fr. Gärtner, d) Samostalni predlogi.	Odbor.
Štajersko.
„Savinjsko učit. društvo" bo zborovalo v torek dne 19. novembra na Gomilskem ob 2. uri pop. s sledečim vspo-redom: 1. Petje. 2. Zapisnik. 3. Predavanje g. Kramarja: „V koliko se spuščaj učitelj v socijalno in politično življenje, da ugledu stanu in šoli ne ško- , duješ." 4. Razgovor o risanju po Prangerjevi metodi. (Odbor na vprašanje c. kr. vadniškega učitelja g. J. Marina v Mariboru.) 5. Raznoternosti. Ker utegne biti zborovanje jako zanimivo, zlasti predavanje g. Kramarja, se vabijo vsi društve-niki k polnoštevilni udeležbi. Na svidenje torej 19. novembra na Gomilskem.
Učiteljsko društvo gornjegradskega okraja zboruje dne 14. novembra t. 1. pri g. Antonu Turšku, veletržcu v Na-zarjih. Zborovanje se prične ob 10 uri dopol. in se vrši po tem-le vsporedu: 1. Zadnji zapisnik. 2. Poročilo o zborovanji Lehrebunda v Gradcu. 3. Pojavi na pedagogičnem in političnem polju v 1. 1901. Razni nasveti in predlogi. Oziraje se na to, da se bodo stavili jako važni nasveti, se pričakuje, da se zbero drnštveni udje v popolnem številu; v slučaju ko bi deževalo ali snežilo, se preloži zborovanje na ugodnejši čas.
Ivan Burdian, predsednik.
Goriško.
Z Ajdovskega. Naša čila podružnica je imela dne 24. m. m. svoj redni občni zbor z velezanimivim dnevnim redom, ki smo ga priobčili v zadnji (31) „Tovariševi" številki:
1. Načelnik Možina otvori zborovanje in pozdravi z navduševalnimi besedami vse ajdovsko učiteljstvo, katero razumeva svoje dolžnosti in ne pozablja svojih pravic. Posebno toplo pozdravlja vrle naše tovarišice, katere vse so se pridružile svojim stanovskim tovarišem v boju za svoj obstanek ter so s tem dokazale svojo samozavest, katera spodbuja vrle to-i variše-bojevnike za naše pravo, da nastopajo tim odločnejše, i ker vedo, da je vse učiteljstvo složno ž njimi, ker vedo,
da pozna tudi učiteljstvo stanovsko disciplino, kateri morajo uklanjati posamezniki svojo voljo. Bratski pozdravlja tudi najmarljivejšo obiskovalko naših zborovanj, tovarišico Jelšek, našega zastopnika Križmana Ignacija in vrlega kranjskega tovariša — našega rojaka Luznika Alojzija, kateri vsi so prihiteli k nam, da prisostvujejo živahnemu zborovanju ajdovskih tovarišev.
Dalje poroča Mož in a o veselem gibanju vsega goriškega učiteljstva in o njegovi delavnosti v vseh njegovih t. j. čisto učiteljskih 'društvih, katera moremo, znamo in pa tudi hočemo voditi samostojno le učitelji, ker učiteljstvo je po dovršenem tretjem desetletju svojega obstanka dovolj krepko in tudi toliko zavedno, da noče delj biti „bilka na vodi", s katero se igra vsak prijetno pihljajoči vetrič.
Podružnični tajnik Alojzij Urbančič poroča o podružničnem delovanju od njene ustanovitve od 20. junija t. 1. pa do današnjega dneva. Načelništvo je imelo po prvem občnem zboru tri redne mesečne seje, v katerih je dovršilo vse sklepe občnega zbora in posvetilo glavno skrb tesni in nerazrušljivi organizaciji v svoji podružnici, v okrajnem in deželnem učiteljskem društvu, kar se mu je tudi z malenkostnimi izjemami popolnoma posrečilo s sodelovanjem vsega zavednega in samozavestnega goriškega učiteljstva. Vsa čast v tem oziru našim vrlim tovarišicam!
Blagajnik France K r i ž m a n poroča o blagajniškem stanju. Preostaja nam še lepa svota za glavno okrajno društvo v podporo za odločne nastope v stanovskem boju k zboljšanju našega gmotnega stanja.
2. Tovariš Bajt poroča jedrnato in prepričevalno o zboljšanju našega gmotnega in pravnega stanja. S točnim, konpaktnim, taktnim in nevstrašenim izvrševanjem svojih državljanskih pravic kažemo merodajnim činiteljem svoj vpliv in svojo moč, katero se uvažuje vedno bolj in bolj, s katero si tudi priborimo boljšo eksistenco, jednako drugim stanovom, s katerimi hočemo biti jednako-vredni in jednako-veljavni v vsakem oziru. Le odločno naprej do naših idealov, ter ne glejmo na ovire mogočnih naših stanovskih neprijateljev. V svojem krasnem in samozavestnem poročilu je povdarjal, da naj ne iščemo prijateljev tam, kjer jih naši predniki niso nikdar našli; stopimo raje v zvezo s tistimi, kateri žele splošne ljudske izomike in za njo tudi delajo. Taka zveza bode naravnejša in nam gotovo pri sedanjem položaju prinese več ugodnosti nego ona naših tovarišev v nasprotnem taboru, kateri so se oprijeli politike, da napravijo trajno zvezo med mačkami in mišimi v varstvo mišim za mišje interese! To svojo trditev je marljivi poročevalec podpri in utemeljil z zgodovinskimi fakti. Potrebno bi bilo to izborno poročilo nekoliko popraviti in priobčiti v „Učiteljskem Tovarišu", da bi ga čitali in se po njem ravnali vsi zavedni tovariši širom naše krasne domovine.*)
Tovariši Medvešček, Kri ž man Ig., Strnad in T o m a ž i č so še dodali marsikatero umestno opomnjo v popolnitev te najzanimivejše točke našega dnevnega reda in sploh učiteljskega vprašanja.
Načelnik se med soglasnim odobravanjem vseh podruž-ničarjev iskreno zahvaljuje za velezanimivi referat in prosi marljivega poročevalca, naj se še večkrat prijavi načelništvu s poročili slične vsebine, ktera naj se potem ponovno obravnavajo v celoti še v glavnem okrajnem društvu, da se povzpne tudi isto do največje delavnosti in živahnosti.
Tovariš Urb ančič Alojzij povdarja v svojem poročilu, da mora vse učiteljstvo naše goriške dežele posvetiti vso svojo skrb, da razsvetli j edino temno točko v našem državnem zakonu § 55., kateri namre že kruli zato tako pičlo, „da se vidi skoz njega", pravi narodna pesem, ker širimo zavednost in prosveto med naše ljudstvo.
V izraževanju in formuliranju svojih stanovskih teženj in zahtev nam nudijo najlepšo priliko zakonito priznana učiteljska društva. Le v teh premlevajmo svoje dolžnosti, a ne pozabimo svojih pravic, katere nam tičejo že vsled naravnega prava; le v teh formulirajmo svoje želje, katere še obdelane in vsestransko dovršene priobčujemo v svojem stanovskem glasilu v „Učiteljskem Tovarišu", po katerem naj se seznanjajo
širše narodove mase in merodajni faktorji ž njimi. Torej iz stanovskega glasila naj se razširjajo naše stanovske zadeve v druge nam naklonjene ali pa nenaklonjene liste, ne pa obratno, kar ni v čast ne nam ne našemu glasilu.*) Skrbimo torej, da dobi naše stanovsko glasilo sotrudnikov med nami! Pravila našega glavnega okrajnega društva, katera je sestavil poročevalec, določajo v § 35., da se mora vsak zapisnik občnega zbora v glavnih potezah priobčiti v učiteljskem strokovnem listu. Tudi podružnična pravila pravijo v § 15: „Podružnično načelstvo sme objavljati svoje sklepe in delovanje v učiteljskih listih." Ravnajmo se torej po teh določbah, katere vsekako dvignejo našo čast in samozavest bolj nego dopisovanje po nestanovskih strankarskih listih o osebnostih in slič-nih privatnih zadevah, katere so le v škodo našim organizacijam in našemu ugledu, kar je pač jedini namen našim nepri-jateljem. V društvih precizovane predloge in zahteve naj bi se že priobčevale v nam prijaznih listih, ker javnost moramo seznaniti s svojimi željami, a te naj uredništvo zajema le iz stanovskega glasila.**)
Svoje v zakonu zajamčene pravice si priborimo potom zakonitih prošenj in utokov od najniže do najviše instance, kakor delajo vsi inteligentni stanovi in tudi posamezniki.
Poročevalec apeluje na vse vrle tovarišice in zavedne tovariše, da naj prihajajo v društva in podružnice z vsemi svojimi željami in zahtevami, z vsemi mogočimi predlogi in prošnjami, da jih tu obravnavamo, formuliramo in odpošljemo potom stanovskega glasila v javnost ali pa na kompetentne urade. Društveni odbor ali pa podružnično načelništvo naj nam bode pribežališče vseh naših želj in zahtev, nekak stanovski „Informationsbureau" v vsaki zadevi.
Tovariš Medvešček je soglašal s poročevalčevimi izvajanji in povdarjal posebno važnost našega stanovskega glasila, kateremu mora primorsko, posebno goriško učiteljstvo obračati več pozornosti!
Tovariš Kri ž man Ignacij omeni, da se bode sedaj po naši reorganizaciji vedno redno poročalo o delovanju goriškega okrajnega društva v „Učit. Tovarišu".
4.	Tudi temu poročilu se je izrazilo soglasno priznanje. Obžalovali smo vsi le, da nismo mogli obravnavati in slišati še tretjega poročila našega vrlega načelnika Možine, ker se je pričelo že mračiti. Ta referat bode pri prihodnjem občnem zboru zopet na dnevnem redu in uverjeni smo, da bodemo zopet culi krepko besedo v povzdigo našega stanovskega gleda iz ust tovariša, kateri je dokazal z razstavo v Kasovljah, kako je treba delovati v povzdigo kmetijstva in kako je treba poučevati s kmetskimi shodi naše dobro ljudstvo v javnem nastopanju za varstvo njegovih interesov.
Vidi se, da tekmovati moramo med seboj z velezani-mivimi poročili, da se bode naša podružnica odlikovala z delavnostjo v spodbujevanje vsega zavednega učiteljstva na Goriškem.
5.	Prešli smo torej kar na razne predloge.
Možinova predloga se glasita: a Ajdovska podružnica
naj poda glavnemu društvu v izvršitev prošnjo, da naj c. kr. okrajni šolski svet prizna učiteljstvu vsako petletnico brez posebne prošnje posameznikov v podelitev teh.
h. Stroške radi rekurzov tovariša Bajta in Al. Urbančiča o petletninah vsled najnovejšega zakona z dne 6. oktobra 1900 št. 26., § 5. naj pokrije okrajno učiteljsko društvo.
Tovariš Al. U r 1) a n č i č opomni k temu predlogu, da so sedaj utoki pri c. kr. ministrstvu in da ni do sedaj še nikakih zdatnik stroškov s tem, ker sta rekurenta sama pisala utoke in da samo koleke tudi rada žrtvujeta, samo da bi imela kak uspeh v tem oziru, kar je vsekako upati.
Tovariš Al. Urbančič pravi, da naj odbor glavnega okrajnega društva pospeši ustanovitev podružnice na Kanalskem v smislu § 40 društvenih pravil. Sicer se pa nadeja, da je že vsa stvar v pravem tiru, ker se tudi vrli tovariši v kanalskem okraju zavedajo svojih dolžnosti v boju k boljši prihodnosti našega stanu.
*) To je istina.	Uredn.
**) To je prava pot, ne pa obratno; naša iskrena želja je, da bi se posebno primorski in štajerski tovariši ravnali po tem nasvetu.
Uredn.
Tajnik glavnega okrajnega društva Ignacij Križman omeni, da so vso stvar že prevzeli kanalski zavedni tovariši v izvršitev.
Načelnik Možina zaključi zborovanje, zahvaljuje se vsem podružničarjem in dragim gostom, ozobito vrlim tovari-šicam, katere slede z zanimanjem našim bojem in sodelujejo pri naši nerazrušljivi organizaciji, katera jedino nas vodi z pospešujočimi koraki k ugledu, Katera jedino nam razsvetli še ono temno senco državnega zakona v § 55., v kar nam po-mozi Bog in naše nevstrašeno delovanje na polju narodne prosvete in gospodarskega napredka.
To bi bil v glavnih potezah opis občnega zbora ajdovske podružnice, kateremu pridružujemo ajdovski tovariši še najsrčnejšo željo, da bi jih nadkriljevali v delavnosti briška in kanalska podružnica. Le naša delavnost in agilnost zamaši usta našim neprijateljem in pribori našemu stanu novih prijateljev, s katerimi združeni stremo vse ovire naših skupnih sovražnikov v srečo našega ljubljenega naroda.
Književnost in umetnost.
„Zvonček". List s podobami za slovensko mladino. Št. 11. ima to-le vsebino: O deveti deželi. Zložil Fran Zgur. — Ah, Mirni! Zložil Cvetko Slavin. — Naša vprega. Spisal Iv. Ivič. — Selilkam. Zložila Bogu mil a. — Se lani. Spisal Ivo Trošt. Uustroval f Fr. Dobnikar. — Iz knjige pri-rode. Napisal Solovej. — Pri igri (s sliko). Zložil L. Poljak. — Moja sestrica. Spisal Podiesnikov. — O breskvi. Narodna. Zapisal Dominkus. — Mačici (s sliko). Zložil S. Palček. — Metka. Spisal A. Rape. — Slovenske pripovedke. Piše Nik. Vrhov. — Angelj in sirota (s sliko). Slovaška. — Pouk in zabava. Jeseni. Besede zložil Iv. Zorič. Uglasbil Ferdo Juvanec. — Drobiž. — „Zvonček", najboljši slovenski list s podobami, priporočamo vnovič kar najtopleje.
Vestnik.
25-letnica. G. Janko Škrbinc, nadučitelj v Višnji-gori, je praznoval dne 6. t. m. 25-letnico, kar službuje v Višnjigori. Za mnoge in velike zasluge, ki si jih je pridobil g. slavljenec v teku teh petindvajeset let za Vinšjogoro, sta mu priredila krajni šolski svet in občinski odbor ob tej slo-vesnej priliki lepo slavlje. Uzornemu naprednemu tovarišu, vrlemu nadučitelju, občinskemu svetovalcu in udu c. kr. okrajnega šolskega sveta tudi mi kličemo ob tej priliki iz dna srca: Još mnogaja ljeta!
„Slovensko-štajerska učiteljska zveza" se še ne more ustanoviti, ker c. kr. namestništvo ni potrdilo predloženih pravil. Treba bo ista nekoliko popolniti in zopet predložiti. To se bo zgodilo po prvem prihodnjem zborovanju „Učiteljskega društva za celjski in laški okraj" in potem se bode „Zveza" gotovo lahko osnovala. —
Osnovalni odbor.
Uradni razpisi učiteljskih siužeb.
Št. 732.	Kranjsko.
Na trirazrednici v Veliki Dolini razpisuje se služba nadučitelja s postavnimi dohodki v stalno nameščenje.
Pravilno opremljene prošnje za to službo vlagati je predpisanim potom tu sem do 26. novembra t. 1.
C. kr. okrajni šolski svet v Krškem dne 30. oktobra 1901.
Št. 1747.
Na jednorazrednici v Bukovji je učno mesto stalno, oziroma začasno popolniti. Prošnje so vlagati semkaj do due 20. novembra 1901.
C. kr. okrajni šolsk svet v Postojini, dne 5. novembra 1801.
Z. 1117.
An der einclassigen Volksschule in Fessnitz ist die provisorisch besetzte Lehr- und Schulleiterstelle mit den systemmässigen Bezügen nebst dem Genuse der Naturalwohnung definitiv zu besetzen.
Die gehörig belegten Gesuche sind im vorgeschriebenen Wege bis 20. November 1. J. liieramts einzubringen. K. k. Bezirksschulrath Krainburg, am 3. November 1901.
Št. 1748.
Na enorazredni ljudski šoli v Nadanjemselu je učno mesto stalno, oziroma začasno popolniti. Prošnje je vlagati semkaj do dne 20. novembra 1901.
C. kr. okr. šolski svet v Postojini, dne 5. novembra 1901. Št. 1455.
V	šolskem okraju Krškem popolniti je sledeče učiteljske službe s zakonitimi dohodki definitivno, odnosno začasno:
1.)	služba nadučitelja na dvorazrednici v Cerkljah;
2.)	učiteljska služba na štirirazrednici v Krškem;
3.)	služba voditelja na jednorazrednici v Velikem Trnu pri Krškem s prostim stanovanjem.
Službi v Cerkljah in v Krškem bodete se definitivno le moškim prosilcem oddali.
Pravilno opremljene prošnje vlagati je predpisanim potom tu sem do 28. novembra t. 1. _C. kr. okrajni šolski svet v Krškem, dne 7. novembra 1901.
t) satogi R. Šefeerja v Postojni |e izšel
Ročni zapisnik
z imenikom ljudskih šol in učiteljskega osebja na Kranjskem, Južno-Štajerskem in Primorskem
in z osebnim staležem kranjskega ljudsko-šoiskega učiteljstva
za šolsko leto 1901/1902. VIII. letnik.
Sestavil Štefan Primožič
vodja ustanovnega zavoda za gluhoneme v Ljubljani.
Cena: Za 75 učencev kron 1-40, za 100 učencev kron 1-50, za 125 učencev kron 1-60, za 150 učencev kron 1-70 itd., po pošti 10 vin. več.
Naročnikom šolskih tiskovin 40 vin. ceneje.
V	isti zalogi dobivajo se tudi sledeče poštne in druge tiskovine za uporabo v šolah.
1.	Poštna spremnica	100 iztisov, K	—.70
2.	Poštni povzetni list,	100 „ „	1.40
3.	Nakaznica,	100 „ „	—.70
4.	Poštno-hranilnični ček,	100 „ „	1.20
5.	Menjice,	100 „ „	—'80j
Zaloga se bo še popolnovala, ter izidejo v kratkem še druge tiskovine, katere se rabijo v višjih razredih ljudske šole in obrtno-nadaljevalni šoli.
povsod le svinčnike, ki nosijo napis:
Svinčnik družbe sv. Cirila in Jfietoela v £jubljani.
Ti svinčniki so novo biago in zanesljivo dobri ter iz svetovno-znane avstrijske tvrdke Hardtmuth-ove, in nič dražji od druzih.
Svinčniki „Družbe sv. Cirila in Metoda" naj se vpeljejo v vse šole, saj dična družba skrbi največ za narodne šole in vsak krajcer jej dobro dojde. Z blagim namenom je pa združeno tudi dobro blago.
Cena «lueatov :
Št. 00_št. 90_št. 30_št. 302_št. 504
Iv "42. K 2-70. K 4-50. K 5-04.	K 6-84
Glavno zalogo ima trgovina
Jvan $onač-a v Sjubljani.
Učiteljski Tovariš" izhaja t., 10. in 20. dne vsakega meseca ter stoji vse leto 8 K, pol leta 4 K, četrt leta 2 K.vSpisi naj se blagovolijo pošiljati samo pod naslovom: Uredništvo „Učiteljskega Tovarša" v Ljubljani. Naročnino pa prejema g. Frančišek Crnagoj, nadučitelj v Ljubljani (Barje). — Vse pošiljatve naj se pošiljajo franko. — Oznanila in poslanice se računajo za stran 30 K, pol strani 16 K, '/„ strani 10 K, '/* strani
8 K, '/s strani 4 K; manjši inserati po 20 h petit-vrsta. Večkratno objavljenje po dogovoru. Priloge poleg poštnine 6 K.