RAST - L. XIII, ŠT. 2 (80) APRIL 2002 ISSN 0353-6750 R A S T REVIJA ZA LITERATURO KULTURO IN DRUŽBENA VPRAŠANJA VSEBINA str. RAST št. 2(80) UVODNIK Ko bi le šlo za vraževerje 113 Milan MARKELJ LITERATURA Poezija Gledati v oči med ljubkovanjem 115 Stanka HRASTELJ Drobiž 117 Sonja VOTOLEN Sipine časa 118 Helena CRČEK Čisto navaden jokec 119 Vlado GARANT1NI Med kamni 120 Ivan ŠKOF L J AN EC Prevod V sanjah Spomin Roman o roži (odlomki) 121 Jean de MEUNG Proza Ujetniki in soustvarjalci sveta 127 Prevod: Janez MENART France REŽUN O ustvarjanju Babica Ana 130 132 Jože SEVLJAK Deklica s koškom 133 KULTURA Biblija, slovensko slovstvo in literarna veda 137 Tomaž KONCILIJA Ekonomija pogleda 143 Igor PAPEŽ Izgubljeni Slovenci 149 Jože PRIMC "Večkrat sem slišal govoriti, da v Ameriko je dobro iti." 167 Viktorija KANTE Mitrej pri Rožancu 173 Danilo BREŠČAK Mitrej pri Rožancu - antični kamnolom 178 France ŠUŠTERŠIČ NAŠ GOST Obujeni čas (O Sandiju Leskovcu, kiparju samorastniku) 185 Lucijan REŠČIČ Če 193 Stane PEČEK DRUŽBENA VPRAŠANJA Varstvo okolja in Evropa dveh hitrosti 195 Dušan PLUT Regionalni razvojni program za jugovzhodno Slovenijo 204 Marko KOŠČAK ODMEVI IN ODZIVI Spominek in muzejska prodajalna 211 Ivan KASTELIC Grafični kabinet Bogdana Borčiča v Kostanjevici 214 Simona ZORKO Etude in lestvice 215 Karolina VEGELJ-STOPAR Učitelj in učenec - ustvarjalca trenutka Pomembni razstavi v Dolenjskem muzeju 217 Zdenko PICELJ Kelti v Novem mestu 220 Davorin VUGA Popotovanje iz erosa v tanatos 223 Tomaž KONCILIJA O poeziji Ivana Gregorčiča 226 Janez KOLENC GRADIVO ZA HISTORIČNO TOPOGRAFIJO Dolenjska mesta in trgi v srednjem veku (7) 231 Boris GOLEČ KRONIKA Januar - februar 236 Lidija MURN UVODNIK KO BI LE SLO ZA VRAŽEVERJE Če bi bili vraževerni, bi seveda razumeli, kaj je posredi, da je letošnje, trinajsto leto izhajanja revije Rast, prineslo tako neprijetno in prav nič spodbudno presenečenje - sklep o sofinanciranju revije za leto 2002, s katerim se dosedanji vsakoletni znesek Ministrstva za kulturo zmanjšuje za 28,6 odstotka. Nesrečna tri-najstica pač! Ker vraževerne razlage žal ne zadoščajo, presenečenja pa z racionalnim razmislekom tudi ne razumemo, smo lahko le jezni in ogorčeni. Dejstvo, da so ga bile deležne tudi druge kulturne revije, ne more biti nikakršna tolažba, jezo in ogorčenje kvečjemu povečuje. Ni jasno, kaj je ministrstvo vodilo k temu, daje sredstva zmanjšalo, saj bi bilo glede na inflacijo in občuten porast tiskarskih stroškov v zadnjih letih razumljivo kvečjemu obratno, se pravi povečanje denarne pomoči, tudi če potrebe o primerni državni podpori kulturno deficitarnemu jugovzhodu in nadaljnjemu vsebinskemu razvoju revije sploh ne omenjamo. Očitno pa je, da sklepu ni botrovala težnja po večkrat deklariranem pluralističnem kulturnem razvoju in še manj razumevanje razmer, v katerih deluje Rast. Revija je edina tovrstna publikacija na območju jugovzhodne Slovenije in Posavja (kot se zdaj grdo reče nekdanji Dolenjski) ter tako predstavlja osrednji publicistični prostor ne samo za potrjevanje ustvarjalnosti in kulturne istovetnosti tega velikega območja, ampak deluje tudi spodbujevalno v ustvarjalnem in publicističnem smislu. Položaj regionalne revije si zaradi nedorečene regionalne razdelitve Slovenije in premajhnega razumevanja občin območja za skupne kulturne projekte stežka utrjuje. Zavest o njeni pomembnosti in potrebnosti se lahko krepi in k ustvarjanju in pisanju še naprej priteguje in spodbuja toliko avtorjev (doslej več kot 400), le če bo revija vztrajala pri rednem izhajanju in se vsebinsko še bogatila. Prav to pa je ob nekaterih drugih objektivnih razlogih zaradi zmanjšanja deleža financiranja s strani Ministrstva za kulturo ogroženo. Breme, katerega velik del nepravično leži na Mestni občini Novo mesto kot ustanoviteljici, je poslej povečano še za del, ki gaje država s tako lahkotnostjo odložila oziroma preložila na ... kdo bi vedel koga ali kam. Upajmo, da ni leglo na balastni kup, ki naši ladjici jemlje moč in jo vleče proti dnu. Milan Markelj, odgovorni urednik SANDI LESKOVEC ROŽNA KOPEL, 1992 / V OBJEMU MATERE, 19X4 Reliefa v lesu RAST - L. XIII Stanka Hrastelj I GLEDATI V OČI MED LJUBKOVANJEM t. Opoldne rečeš Zdaj grem narediš to z vetrom prepih mi razpre usta a so hladna in sonce privzdigne svoj težki plašč gostega tkanja, prešitega z bršljanom ko seda name kot na postlano posteljo kjer se dobro spi kjer se sanja o otroških rokah, kako se razpirajo In rečeš Zdaj grem, vendar ostaneš ker misliš, da bom spregovorila ampak v grlo je posajen oleander Ce ne bi bilo božje zapestje gibčno in okretno bi rodila sina te dni Njegove veke so popki, ki se razcvetajo med mojimi zobmi in na mojem jeziku je sladek nektar zato se ti približujem s hladnimi obrazi ampak ti goriš in se morava objeti preden greš II. Tvoj glas popoldne je pesek, ki mi polzi med prsti na vsakem zrnu senca najine ljubezni kako nerodno si jo izrekava Nekoč sem se našla slepo hotela sem nasloniti ušesa na violino ampak je razprla peruti in odletela v robidovje kamor sem jo sledila in zaspala v njenem gnezdu Pokril si me in me poljubil na čelo Včasih vidim svojega sina kako gori in se duši v dimu če takrat slišim tvoje korake se te bojim Gledala sem mlado bukev ki jo je jesen slekla golobice so si pulile srebrn pub in ga lepile na vejice vso zimo je cvetela Potem si prišel na neslišnem oblaku da se ne bi bala IV Imena, ki jih nikoli ne pokličemo so kot dragoceni predmeti ki nam padajo iz rok in se razbijejo kot neizkušen val In moj sinje krščen z osatovim rezilom Kadar sem sama me preletava njegovo izgorelo ime Ostani kakšno uro dlje, kot si si namenil povem ti o luni, kdaj gleda proč katerih delov telesa ne obsije nikoli ker je spoštljiva do nekaterih besed in nekaterih bližin Ampak kako si gledati v oči med ljubkovanjem če duša hlipa kot mladič in čaka, da ji popijem solze? I 16 Sandi Leskovec: SANJI., 1974 Sonja Votolen DROBIŽ V mračni votlinici kjer je komaj dovolj za dihanje in za dotik ramen hitiva s pogledi izza prastarih vrat v mrak ki se zunaj plazi ki je zato temnejši da se skrije sramežljivost ko ramena oh ramenih zaječijo ko koža oh koži ponori ko mrak hrez zavesti v noč odjaha in so nad mračno votlinico zvezdni nasmeški k k k Umiranje je ljubeznivo Sem začutila oh nežnih sencah ob svetlobnih sencah *** minevajočega jutra dveh parov oči Do jutra ne ho dežja Sem vedela in spolzela pod tvojo školjko rok Do jutra ne ho dežja Si vedel in mi vzel vso roso in ves dež ki je nastal in ki je ostal zaradi mojega vrvenja kože zaradi tvoje nevihte rok zaradi besnih bičev tvojega jezika zaradi lačnih vulkanov obeh kkk Nekaj časa sva bila tiho So sence iz oči govorile so prsti med prsti tleli sojoki v prsih obmirovali so se koraki nazaj obrnili tiho so ušesa zaklali Nekaj časa sva bila tiho in čez nekaj časa istočasno zakričala Zbogom *** Gladek si kot zrcalo Zre a last odsevaš v mojih zidovih in je vse vodeno Zidovi in ti Hvala bogu k "k k V snežnem zametu se vroči strah z lica smeje V snežni zamet sem se raje zabubila In sem iz njega križemkraž mežikala Sončni zahod je hi! leden kkk Dišiš po krstah in vencih V vencu si roža Na krsti si sveča LITERATURA Rast 2/2002 Za krsto sem bog Na pravo stran te bom pregnala Helena Crček SIPINE ČASA Mimohodi senc, mavrica v naročju zvijuganih pričakovanj. Puščava zrelih kač, preproga obrazov, vtkanih v lestenec poletja. Jaz, izgubljeni žerjav Tišine. Motna senca dlani, ki so se pozabile dotakniti kolebnice utripanj in zelenih prevalov. Jaz, obok nočnega neba. Lava, ki izhlapeva času. Jaz, Mesečnica. *** Solze v puščavi. Prepeličje gnezdo molka in trepetlika studencev. Misli, ki migotajo ubegle in zamazane. Sinjina za obzorjem. Akvareli molitev. Tavaš skozi poletja in se zapletaš med bezgove cvetove zim. A kvari j prerokb. Sence motne in zavozlane krožijo med labirinti puščavskega peska. Sipine časa na pobočju ukradenih mravljišč. Tišine, ki se slepe sprehajajo med lestenci. Polja vročičnih vzdihov, ki si padajo na ustnice. Grlo in njem molk. Čas utekočinjen v pričakovanje. Ljubiti pomeni narisati senco času. •k-k-k Med vetrnicami in prepadi. Goloroke sence stopinj, ki so jih zamodrili jastrebi. Preproga odhajanj. Vijolična naročja minut zakritih z mošejami. Tišina, ki pada. Labirint molitev in posušenih pričakovanj. Če bi bila tu, potem ne bi skupaj odšli do otoka. In kam naj grem sama? Ukradena luna je moja senca in steptane zvezde ovratnica spominjanj. •k k-k Jutra, ko se papirnati žerjavi spreminjajo v lastovice. Vonj lune in kadila v zraku. Tišine, ki si podajajo roke. Pahne in pod listi njihovih senc mravljišča pričakovanj. Akvareli. Plavajoče sence pogledov. Molk, ki pada zaprašen na posteljno pregrinjalo. Vlado G a ra n ti ni ČIS TO NA V A D EN JO K EC PESNJENJE Zrežeš v tišino, beseda, za vozljaš popka vino, pesem. Za hip si sitno ponosen, očka novorojenčka. G ant ji vo pesto vanje, lišpanje tičk. frčkanje kodrčkov, puderček za nežnejšo polt. Sčasoma pomilovalen pogled: v zibelki čisto navaden jokec; pustiš ga ajčkati v hladni kamrici, ga sicer posvojiš, a nanj skoraj pozabiš. JESENSKA PRAVLJICA Blesk jeseni ujet med kapniki suhega zlata. V smaragdnih sencah rekvijem poslednjih rož. S strastnim žarom komponira oktober barvito simfonijo. Začarana kraljična, vitkonoga breza, s spletičnami, na jasi pleše. Iz prhkih tal kukajo škrlatni cofki gozdnih škratov. I 19 JESENSKI DAN Jesenski gozd, opojni vonji po mraznicah, trohnobi. Tipajoč korak brodi po bujni podrasti. S karminastimi tančicami pretkane goličave. Na lestencih jas citrončki razgaljenim vratovom trav ovešajo cekinaste medalje. Za novo rast napolnjeni mehovi so globoko shranjeni v plodnici prsti, ki zdaj počiva utrujena od celoletnega garanja. Na čarobnem mahu plivkanje tišine, od baročne melodije se ti zvrti in si srečen nič v večnosti te vesoljne, prvinske energije. ABRAHAM Na kmečki mizi tolkovec, žganica, žlahtno vino, kruh, domač, hrustljav orehova potica, kuhano meso, svinjina, slastna šunka, klobase prekajene. Kričava beseda se dotika vsega, čenča se, politizira, gospodari. Je se, pije, vriska, vpije, vsak svoj prav trdo pribije. Poplaknejo se padci, vzponi, čez grimast svet se kolovrati, v mlade dni s solzami gleda. Hripava pesem peša, domača viža se s popevko meša. S podob na steni gledajo, v zadregi, oče, mati, babice, dedi, standard n i s vet n iki, s treznimi, resnobnimi pogledi. SESTOP Sestopiš, po krhki, krušljivi rebri bivanja. Zgrbinastih goličav se spustiš v dolino, mimo so zdrsi, zmage, porazi. Samo nemočno še votliš dan: z okruški spominov, sanj in premišljevanj mašiš odprtine. Izluščiš vse luske strahov, upanj in verovanj na rosna vznožja trav. Pomirjen, z neizprosnostjo časa, drsiš v neopazno preteklost. Ivan Škoftjanec MED KAMNI Med kamni je naš čas brez vsebine in pomena. Na licih je solza samo rosa. ki hladi. V SANJAH V sanjah je vse blizu kakor voda in kamen ob bregu. Pred očmi je zemlja odprta dlan in večno hrepenenje. Le zakaj voda odteče in vihar opustoši zrelo polje? SPOMIN Tam, kjer je mir, je tudi dom in toplo ognjišče v kotu hiše. Tam je ljubeča dlan vesolje in črn kos kruha na beli mizi. Tam je življenje LITERATURA največji praznik Rast 2 / 2002 ln °*1a>' s sveto podobo. Jean de Meung Prevod: Janez Menart ROMAN O ROŽI Drugi del V 78. številki Rasti je že izšlo nekaj odlomkov iz francoske srednjeveške pesnitve »Roman o Roži«. Pod istim naslovom zdaj objavljamo nekaj nadaljnjih odlomkov, le da je to pot ime avtorja drugo. Kot smo zapisali že v spremni besedi k uvodoma omenjeni objavi, je ta zelo dolga alegorična pesnitev začela nastajati v prvi tretjini trinajstega stoletja. Sestavljata jo dva dela; prvi obsega kakih štiri tisoč petsto verzov, drugi pa nekaj nad o-semnajst tisoč. Prvi del je napisal pesnik Guillaunte de Lorris okrog leta 1230, nadaljevanje in konec pa petdeset let zatem pesnik Jean de Mcung. Kot smo v navedenih spremnih besedah tudi že pojasnili, je alegorija literarna zvrst, v kateri kot ljudje govorijo in delujejo tudi ideje, čustva in celo pojmi (na primer: Strah, Sramota, Lepota, Čistost) - zaradi česar jih tudi pišemo z veliko začetnico. To poosebljanje, ki alegoričnim likom daje človeško podobo, delovanje in čustvovanje, je v načelu značilno za oba dela pesnitve, je pa med njima bistvena razlika, ki staji botrovala tako čas, ki je potekel med nastankom enega in drugega dela, kot predvsem še različna ustvarjalna naravnanost obeh avtorjev. I.orissov začetni del je zgrajen na doslednji ale-goričnosti in njegov osrednji namen je tako po vsebini kot po čustvenem odnosu prikazati vzvišenost dvorske ljubezni pesnika, ki premaguje zapreke, da bi prišel do svoje ljubljene dame (Rože). Drugi, de Meungov daljši del pesnitve pa alegorijo uporablja le bolj kot ustvarjalni prijem in pripravno ogrodje, ki mu omogoča, da pove vse, kar se je namenil, da pa mu pri tem zgradba pesnitve kljub vsem tem zas-tranitvam ne razpade. Da bi dojeli bistvo in razliko obeh delov in bolje doumeli odlomek i/ drugega, Jean de Meungovega dela pesnitve, ki jih priobčujemo, (pod za to objavo dodanimi naslovi, ki jih v izvirniku seveda ni), je potrebno prav na kratko navesti vsaj okvirno vsebino prvega, l.orissovega, dela pesnitve. Gre za pripovedovanje dogajanja, LITERATURA Rast 2 / 2002 ROMAN O ROZI Odlomki LJUBEZEN Če prav premislim, je ljubezen duhovno miselna bolezen, ki se zaleze v dva, ki sla različnih spolov, sla pa dva; bolezen, ki jo porodi zaljubljen ogenj iz oči in si želi objemov, plesa, poljubov in slasti telesa. Le slast ljubimcu je res mar, vse drugo le postranska stvar. Ne briga ga, bo mar kak sad, želi si le čim več naslad. No, tu in tam je kdo, seveda, ki na vse to drugače gleda. Še prej pa kdo, ki se le dela, da pravit strast ga je prevzela, pa tveze ljubice ušesom, da njen je z dušo in telesom, in baja bajke lepi dami, dokler naivke ne premami in z njo se strastno poigra. A tak laskač kar prav ima, saj boljše druge je slepiti, kot preslepljen od drugih biti, tem prej, ker v boju - kar ljubezen vsekakor je —je meč dvorezen. No. meni prav zares se zdi, da vsakomur, ki z žensko spi, pri stvari naj predvsem bo mar, da s tem ohranja božjo stvar, da - ker pač smrt kosi zemljane — za vsakim nov zemljan ostane in da tako ljubezni plod ohranja v vek človeški rod. Narava hoče za vse čase: ko starši mro, otrok naj rase, da njeno delo ne zgubi se, da, kar odmre, spet obnovi se. Zato je tudi poskrbela, da naj uživa, kdor to dela, saj če slasti bi ne bi/o, bi komajda še mignil kdo. Verzi 4373- 4416 Jean de Meung KOMAN O ROŽI ki ga je pesnik doživel v sanjah. Sanjalo pa se mu je tole: Pesnik zaide v idilični vrt l jubezni, kjer po raznih prijetnih in lepih dogodivščinah zagleda čudovito vrtnico (simbol dame, v katero je v resničnosti zaljubljen), in ki se ji želi približati. Alegorične osebnosti (Vabljivost, Plemenitost, Usmiljenje, Nevarnost, Kleveta, Sramežljivost, Strah - poosebitve čustev in razpoloženj ljubljene dame) mu pri tem pomagajo, ali pa delajo ovire. Pesnik že skoraj utrga prelepo vrtnico, ko l jubosumnost in druge sovražne alegorične osebnosti zaprejo pesniku naklonjeno Vabljivost v nedostopen stolp, ki ga zgradi Ljubosumnost (verjetno personifikacija moža ali staršev ljubljenega dekleta) in pesnik je odgnan ... Tu pa je pesnikovo pripovedovanje pretrgala njegova fiziološka smrt. Pesnitev je bila moralno vzvišena, napisana v slikovitem, zahtevnem jeziku in prefinjenih podobah, namenjena visoki izobraženi družbi, ki je že poznala osnovne lastnosti in druge primere takšne poezije. Prav na kratko povedano: pesnitev naj bi bila zakonik dvorjanske ljubezni. Jean de Meung, ki je pesnitev začel nadaljevati skoraj pol stoletja po koncu prvega dela, je živel že v drugem času in je želel s pesmijo doseči vse kaj drugega, v bistvu pravzaprav nekakšno politično satirično parodijo na duha in stvarnost vsega tistega, kar je bilo v prvem delu poveličevano. I ahko bi sicer napisal novo delo, toda parodija doseže največji učinek prav s tem, da se »obesi« na neko že zelo znano stvar. Zato je preprosto izbral zelo znano delo in začel tam, kjer je njegov predhodnik končal, sprejel njegovo zamisel in obliko, vse drugo pa preobrnil povsem po svoje. Tako je drugi del postala zajedljiva satira dvorske ljubezni in družbe, ki jo je gojila. Poleg tega pa še marsikaj drugega. Ta drugi del je, kot smo že omenili, po zgradbi slabši in sestoji v glavnem iz, samih precej pogosto zelo dolgih zastranilev, v katerih se pesnik razpiše o vsemogočih vprašanjih svoje dobe. Vendar pa pri tem kljub vsemu obdrži od svojega prednika začeto rdečo nit pripovedi, tako da tudi LITEiRATURA Rast 2 / 2002 LEPOTA //V ČISTOST In če bi kdo me zmedel rad in .šel celo dokazovat, da lepa stvar lepoto dd pač tistemu, ki stvar ima, in da okrasje — gospodične in dame naredi bolj mične -če to bi trdil kilo, bi jaz, da laže, rekel mu v obraz, zakaj lepota vseh stvari, vijolic in vseh lepotij od lilij do svilenih rut — to pravi mi notranji čut — obstaja v samih teh stvareh, ne v gospodičnah in gospeh. Naj ženska ve: vse žive dni ho takšna, kakor se rodi: in kot za mičnost, to velja za blagost njenega srca. Še to pripomnim naj takoj: četudi kdo prekril bi gnoj s svileno ruto, polno cvetja pomladnih rož in rož poletja, bi gnoj, ki pač kot gnoj smrdi, smrde! naprej pod rožami, saj gnoj bo zmerom gnoj ostal. In če na to bi kdo dejal: »Že res, da v gnoju je vse gnilo, a vendar lepši je pod svilo in naše dame se krase, da se tako nam lepše zde: in če ne lepše, vsaj manj grde!« Če to bi kdo dejal brez zmrde, bi jaz dejal, da tega kriva je zmedenost oči varljiva, ki zrejo žensko čičkarijo in moška srca obnorijo s prijetnim videzom tako, da nič več zase ne vedo in sploh ločiti več ne znajo, kaj pravzaprav v časteh imajo in kot udarjeni s slepoto v nebesa kujejo grdoto. Ta, ki bi videl kakor ris, pa hi dobil drugačen vtis. Ne plašč s soboljevino obšit ne steznik pod telovnik skrit ne čipke srajčke, ki nalašč se vidijo, ne kunčji plašč ne biseri ne spogledljivo afndnje, niti vse iskrivo okrasje, ki iz žensk ustvarja Jean de Meung ROMAN O ROŽI samo zgodbo slednjič vendarle zaokroži do njenega zaželenega konca. Dogajanje se nadaljuje takole: Zaljubljenem iskalec Rože, to je pesnik, se potem, ko ostane sam brez svoje prijazne spremljevalke Vabljivosti, začne odrekati svojemu cilju, da bi sploh še iskal in ubral prelepo Rožo. V tej nameri ga vzpodbujata njegov Razum, nekoliko manj tudi njegov Prijatelj. Potem pa pride na pomoč Amor (ljubezen) z vsemi svojimi prijatelji in ponudi pomoč za naskok na stolp, v katerem je zaprta Prijaznost. (Ta simbolizira ljubezensko naklonjenost, ki jo »dama« goji do pesnika.) Med temi pomočniki je tudi Sprenevedanje (simbol cerkvene hinavščine). Temu Sprenevedanju s spretno dvoličnostjo uspe raztrgati glavno sovražnico Kleveto, nakar Amorjeva druščina vdre v stolp in osvobodi v njej zaprto Prijaznost. Sledi še boj s silami, ki stražijo Rožo. Razreši ga Narava in tako ljubimec slednjič le utrga svojo Rožo. A, kot smo že rekli, sama zgodba je v pesnitvi Jeana de Meunga le bolj postranska stvar. Njegov glavni namen je, da nam pove vse, kar misli in ve; ve pa za svoj čas kar veliko, in tudi misli za svoj čas izjemno bistro in napredno; tako da si pri literarnih zgodovinarjih ni zastonj prislužil oznake, da je njegovo delo prava duhovna enciklopedija njegove dobe. O čem vse ne razpravlja! /, velikim poznavanjem obdela vso cerkveno znanost svojih dni, razpravlja o svobodni volji, prijateljstvu, bogastvu, obsodi neenakost javnega blagra, obrazloži izvor in moč kralja, nastanek države; in tako naprej. Predmet njegovih razpravljanj so osebna lastnina, zakonski stan, pravosodje, naravni nagoni, bistvo zla, spori med meništvom in duhovništvom, rast in propadanje vsega v naravi, razmerje med naravo in umetnostjo, zemljepis, zvezdoznanstvo, vsemogoče teorije o mavrici, razprava o zrcalih, zablode zaznav, prividi, čarovništvo in še in še, vmes pa še mitološke zgodbe iz Uvida in Vergila ter množica vsemogočih navedkov in rekel od vsepovsod. Splošen duh, ki preveva vse te razprave in razlage, je porojen iz sve- I 111 RAJ I IRA Rast 2 / 2002 izdelke spretnega zlatarja, ne kronice iz svežih rož -ne hi nič zmedlo bistrih mož. Saj še lelo A/kibiade, najvišji vzor lepote ndade, polti brezhibne in postave, ta res izjemni dar narave -še to telo, če vanj bi kdo pogledal, grdo bi bilo. Tako Boetij modri pravi, mož slaven, ki svoj sloves stavi na Aristotela, ki to stvar pojasnjuje nam tako: Ris res ima vrojen tak dar, tak oster vid, da p vsako stvar, ki mu pokažeš jo, prodre in njej, na njej zazna prav vse. Dejal hi še: Lepota hoče od nekdaj to, kar Čistost noče. Meil njima vlada tak prepir, da niti v pravljicah nikjer še nisem slišal in ne bral. da bi med njima mir nastal, ker vedno znova med obema se tak morilski boj razvnema, da druga drugi ne pusti, da le za ped jo prekosi. A, žal, usoda je že taka, da kadar Čistost v' boj koraka, tako nespretno z mečem klati, da zmerom mora se predati, ker nima znanja ne moči. da z njo Lepoto ukroti, ki je samozavestno klena. Celo še Grdost, dekla njena, ki ji je dolžna spoštovanje, ker kruh ima in stanovanje, in mora ji služiti zvesto, če noče, da zleti na cesto, ne mara je, pa le gara kljub mukam, ki jih ji zada vsak hip, ko mučijo strahota, da poleg nje živi Lepota. A Čistost, ta še bolj trpi: napadana od vseh strani nikjer ne najde več pomoči, zato se pač za beg odloči, čeprav pri sebi je sklenila, da bo do konca se borila: ker vsi bore se proti njej, ni več pogumna kakor prej, ne upa si več v hoj noben, saj zanjo je vnaprej zgubljen. Jean de Meung Sram bodi Grdost, ker sovraži ROMAN O ROŽI Čistost, namesto da jo straži! Prešla naj hi na njeno stran in z njo postavila se v bran. ta tedaj porarajočega se meščanstva, ki se upira pa tudi posmehuje sicer še močnemu, a v daljnjih perspektivah družbeno /e zaostajajočemu plemstvu, To pa je pravo nasprotje tistega, kar je hotel v svojem delu ovekovečiti Guillaume de Lorris, ki je pol stoletja prej začel pisati svoj Roman o Roži. Vendar pa je pesnitev kot celota kljub temu, ali pa prav zaradi tega, ker o istih stvareh govori z dveh zornih kotov, postala in ostala eno najbolj pomembnih umetniških del vsega evropskega srednjega veka. Žal namen teh spremnih besed in prostor, ki je na voljo, ne nudita možnosti povedati še cele vrste zanimivih stvari in pogledov nanje. Vendar pa se nekako »spodobi«, da na koncu navr-ž.emo vsaj nekaj besed tudi še o avtorju, čigar delo predstavljamo. Jean Chopinel iz Meunga na Loiri je bil ob koncu svoje pesnitve kakih 45 let star, zelo bogat in tudi od plemstva zelo spoštovan meščan, ki je imel v Parizu lepo hišo in znamenit vrt. Bil je zelo učen in resnoben in je v glavnem prevajal pa tudi izvirno sestavljal globokoumna dela pobožne vsebine. Baje pa je med drugim napisal tudi pesnitev »Testament«, ki je postala nekakšna posebna pesniška oblika. A če ne bi dokončal de Lorrisovega Romana o Roži, danes o njem kljub povedanemu ne bi vedeli ničesar. A če ne more v prid ji hiti, jo dolžna je vsaj varno skriti pred vsemi, ki z njo spor imajo. Lepota pa zasluži grajo, ker je ne ljubi in zato živeti noče v slogi z njo. Vsaj to bi morala storiti, sicer pa se ji podrediti, in če bita bi prav vzgojena, priljudna, modra in poštena -izkazati ji s pošto vanje, saj pravi antično spoznanje, zajeto v šesti spev Vergila, kako izrekla je Šibila, da se nikdar ne pogubi nihče, ki v čistosti živi. Bog mi je priča, da se ta, ki res za lepo se ima ali vsaj hoče lepa biti pa se pred ogledalom kiti in ogleduje v sdmoslasti, prav s Čistostjo želi spopasti, ki že tako se komaj hrani. Po kloštrih in po samostanih vsevprek sovražnic mrgoli; zidovje nič ne zadrži sovraštva, ki za cilj ima, da jo pred svetom osvinjd. Vse te le Venero častijo in ne glede na priderijo se Učijo in žgačkajoče lovijo vse, ki se jim hoče, razkazujoč se vsepovsod in same gledajoč čez plot, namigujoč jim brez morale, s kom izmed njih bi rade spale. In to je vzrok, da v polnem blišču pri maši so in na plesišču, saj le katera bi to počela brez cilja, da bo koga ujela, se mu zazdela še bolj zala in s tem ga lažje zapeljala. LITERATURA Rast 2 / 2002 A ženska, ki tako ravna, prav v bistvu sramoti Boga, saj v svoji slepi zmedi sklepa, da je še vse premalo lepa, da jo je v čem prikrajšal Bog. 124 Zato, ko hodi naokrog Jean de Mcung ROMAN O ROŽI po mestu, kronico ima iz svile, rož ali zlata in z njo se kaže in vsiljuje. A s tem le sebe ponižuje, saj tepka zmešana in bedna, si s šaro, ki je vse manj vredna kot ona sama, kinča glavo, da bi si zvečala veljavo. S početjem tem Boga popravlja, ker misli, da jo zapostavlja, saj v srcu zablodelem sklepa, da je zato premalo lepa, ker Bog jo je za lepotico naredil, žal, le bolj z levico. Zato pa zdaj, kot ve in zna, se lepša z venčki iz zlata, z nakitom in še s sto stvarmi, ki dajejo ji kičast sij. Verzi 8893 do 9066 LITERATURA Rast 2 / 2002 NE GRAJAJ ŽENSK Ni žensk, ki bi prenesle grajo: prepričane so, da vse znajo; poduka željna ni nobena — tako pač ženska je rojena. Kdor se zameriti ji noče, pusti naj, da počne, kar hoče. Kot mačka zna že po naravi, kako se miš iz luknje spravi, ne da bi se učila v šoli in ne pozabi več nikoli, ker pač tiči v njej gon do lova tako, žal, ženska je gotova, saj takšna je pač njena nrav, da vse, kar dela, dela prav, pa naj bo dobro ali ne, pa če se naj ves svet podre, tako je prav, kar ve, pač ve, kdor kara jo, naj k vragu gre. In tega ni se naučila: ne, takšna se je že rodila; in ker je s to stvarjo tako, se spremenila več ne bo; in kdor bi rad jo kaj učil, ta že ne bo je v par dobil. Verzi 9967 do 9990 SI.HRliC, 1986 Relief v lesu France Rezun UJETNIKI IN SOUSTVARJALCI SVETA Planet, zemlja, naravna ladja, na kateri potujemo skozi vesolje, je samo majhen drobec. Potujemo okrog Sonca, s Soncem okrog središča galaksije in z galaksijo okrog »Božanske iskre«. In kamorkoli se ozremo, so obzorja neskončna, kajti obale zvezdnega oceana se nam neprestano odmikajo. O neskončnosti ne zmoremo nobene predstave, nasprotno: ob vsem našem hotenju dojeti neskončno hočemo v bistvu ustvariti končno, neskončnemu hočemo postaviti meje, neskončno daleč, toda nekje vendarle. Tudi take predstave, kot je na primer središčna eksplozija in beg galaksij, nam ne pomagajo, kajti širjenje vesolja v smislu eksplozije praatoma, neskončnosti v ničemer ne »naseljuje«. Naj se vesolje še tako širi, naj beže galaksije od središča eksplozije tudi s hitrostjo svetlobe že milijarde let, v neskončnosti to širjenje ne more naleteti na nobeno oviro, pač, morda na sosednje podobne eksplozije, na sosednja vesolja, ki se širijo. Ta misel je zapeljiva, saj ima prostor v neskončnosti vendar dovolj prostora! Lahko razmišljamo celo o neskončnem številu vesolij, ki se širijo in spet sesedajo. In zdi se, da bi bilo eno samo vesolje, ki se širi, v neskončnosti le preveč samotno. Odkrivamo, da s še tako velikim prostorom ali celo z neskončno velikim prostorom neskončnosti ne moremo razložiti. Istovetenje neskončnosti z neskončno velikim prostorom je tudi logično protislovno, kajti bistvi> prostora je omejenost, velikost, majhnost, možnost delitve in spet sestavljanja delov..., medtem ko je neskončnost vsega tega osvobojena! Kadar odpove razum in ne zmoremo nobene predstave, lahko doživljamo samo s simboli in veliko nam pomagata občudovanje in pesem. S pojmom neskončnosti sem bil v nekem obdobju življenja skoraj obseden, vse dotlej, dokler nisem svojega občudovanja neznanke izrazil z naslednjimi verzi: Posmeh prostoru in času, krogla z neskončno središči, vse v vsem, poraz misli in edini objem, ki traja večno. 1,1 n-KATURA Rast 2 / 2002 Ta simbolični izraz meje skoraj osvobodil moje kletke. Druga očarljiva neznanka je večnost. V njenem objemu se soočamo tudi s časom, vendar si z njim ne moremo pomagati, kajti tudi čas je stvaritev in njegov utrip doživljamo vedno med začetkom in koncem, čas je daljica, medtem ko je večnost premica. Zdi se, da sta neskončnost in večnost utrip Porajajoče narave, medtem ko sta prostor in čas ujeta v stvaritev. Vseeno pa ostaneta neskončnost in večnost neznanki, ki sta hkrati nepogrešljivi in ju iz naše zavesti ne moremo izključiti. Razen če je za temelje univerzuma možna še drugačna fantazija. Čas, ujet v večnost, močno doživljam s simboliko semen. Semena I'ranče Režim UJETNIK! IN SOUS TVARJALCI SVETA se mi zdijo kot nerazdružljivo zlitje preteklosti, sedanjosti in prihodnosti, kot ponavljajoči se krogi v neskončnem krogu v spiralo brez začetka in konca. Njihovo skrivnost odstiram v pesmi Pripovedi semen. Vse je v njih: življenje za hip ustavljeno v mir in počitek, sanje o novi rasti, izpolnitev in pričakovanje, korenine in veje časa, oblike in barve, vonji in glasovi, razdajanje in jemanje... Pripovedovala so mi o spominih na poletje, o nemirnem pričakovanju pomladi, o željah po brazdah, soncu in dežju, o naročilih vetru in snovanju cvetov, o praukazih in zamujanju žuželk, o strahu pred mlinskimi kamni in razsutju v temo, o spreminjanju v let in tekanje otrok .... LITERATURA Rast 2 / 2002 Neskončnost poraja tudi uganko o odnosih med celoto in deli. Razmišljam: če je neskončnost celota, potem je tudi vsak njen del, tudi najmanjši, še vedno neskončnost!? Ob pojmih, kot so neskončnost, večnost, Bog, celota in deli in še ob mnogih drugih vprašanjih, smo zaradi našega omenjenega spoznanja, naše nepredstavljivosti in neodgovorljivosti skoraj zgubljeni. Vseeno tega ne sprejemamo kot poraz, kajti vse bolj se tudi zavedamo, daje omejenost našega spoznanja samo stopnja v razvoju naše lastne narave. S kozmosom smo nastali in se v razkošju časa in prostora povzpeli do današnje stopnje zavesti. Seveda še vedno nastajamo in čez milijon let bomo vedeli več. Takrat bomo morda slišali, kako joče pohojen cvet, in tudi kaj več doumeli o objemu med snovjo in zavestjo. Razmišljanje, da je to za nas brez pomena, ker nas takrat ne bo več, je v nasprotju s temeljnimi resnicami sveta in ena od njih je tudi, da se ne moremo izgubiti. V neki obliki in vsebini bomo še vedno, vsaj kot nepogrešljiv člen v verigi, ki vodi do Tja. Prisotni bomo že s tem, če bomo znali svet ohraniti nadaljnjim rodovom! Hujša nesreča kot neodgovorljivost na mnoga vprašanja, ki nas vznemirjajo, bi bila, če bi odkrili vse skrivnosti, kajti odkrivanje neznanega, zmožnost fantazije in sanj in upanj ...je za nas isto kot ustvarjanje, med drugim tudi - za nas - vedno večjega vesolja. Z nadaljnjim razvojem naše narave in ustvarjanjem se naše spoznanje poglablja in širi, z vsakim premikom v našem vedenju, kije hkrati prebujanje, vemo več, odstiramo skrivnosti in odkrivamo pojave, ki so nam bili do danega trenutka videnja še neznanka. Ustvarjanje je tudi naše bistvo in naša pot. Kam smo namenjeni in kaj je naš končni smoter, sicer ne vemo, vendar nas tudi ob tem Narava pomirja. Če smo v svoji preveliki radovednosti nepotešeni, se moramo umiriti in Naravi še bolj prisluhniti. Morda bomo v srečnem trenutku še bolj doživeli njeno naklonjenost, morda bomo zaslišali celo njen šepet, da skrivnost mora ostati, lahko bi zvedeli, da bi naše I rance Režun IJJKTNIKI IN SOUSTVARJALCI SVHTA I II LRATURA Rast 2 / 2002 vedenje končnega smotra za nas pomenilo tudi poraz in izničenje! V šepetu Narave me pomirja predvsem občutenje, daje Vse Eno in Eno Vse, kar doživljam tudi kot zlitje človeka s Celoto, ki je neskončna in je zato v njej neskončen tudi človek. Ob takem doživljanju se mi razblini tudi vpraševanje, ali je človek predvsem otrok sveta, njegov ujetnik, ali tudi njegov soustvarjalec. Ob zlitju z Enim se počutim oboje. Človek je, čeprav samo delček neskončne Celote, celota tudi v sebi, je soodvisnost med snovjo in zavestjo in soodvisnost z vsem neskončnim zunaj sebe. Mikrokozmosa, ki je v bitjih in stvareh in v človeku spet neskončnost, racionalno v svojo zavest ne moremo zajeti. Te neznanke meje včasih strah, hkrati pa me tudi bogati: lahko ustvarjam kakršnekoli predstave in fantazije-tudi take, v katerih postanejo stvari resničnejše kot takrat, kadar jih dojemam neposredno. In brez vedenja vem, da se Celota v vsakem bitju in človeku obnaša drugače. V tem je tudi njeno bogastvo in preko nje bogastvo vseh njenih otrok. Ali lahko ukrotimo tolikšno različnost in razkošje v obnašanju bitij? Ker neskončnosti v globinah mikrokozmosa, tako kot v razsežnostih makrokozmosa, ne moremo dojeti, se mi zdi poseganje raznih ideologov in apostolov v človeka in druga bitja pravo nasilje. Kro-titev danih raznolikosti in obnašanj ter poseganje v drugačnost doživljam kot razdiranje sveta, težnjo po poenoteni zavesti, hotenju, verovanju... pri vzgoji ljudi pa najmanj za siromašenje življenja. S krotitvijo bitja izničujemo. Bitja so najbolj resnična takrat, kadar izpolnjujejo svojo vlogo in so zvesta Celoti, vsako bitje s svojo svojstveno naravo, stkano v njenem objemu! In samo v tej vlogi vsako bitje tudi prispeva k enotnosti in vesoljni harmoniji. Bitja to vedo in praukaze tudi izpolnjujejo. O tem razmišljam v pesmi Določenosti. Stvari vedo za svojo pot in nikoli ne sprašujejo po svojem začetku in svojem čemu. Zato rože vzcvetijo brez hrupa in vprašanj, drevesa ozelene, ko jih odene pomladni veter, in plodovi dozore, kadar je sonca dovolj, zato samec išče samico, ptice za gnezda vedo, zveri za svojo pravico in plašnost za beg. Stvari vedo za svojo pot in zaman bi se trudili ubiti v semenih sanje o cvetenju ali v tigru žejo po krvi. In nobena stvar ne more ubežati s poti, ki je določena z voljo Vsega že pred njenim začetkom. France Režun Q USTVARJANJU LITERATURA Rast 2 / 2002 Poleg sle po ohranitvi nadaljevanja je v človeku enako močno še hotenje po soustvarjanju in poustvarjanju sveta. Zdi se, daje to tudi naše bistvo in odmev hotenja vesoljne zavesti, da se uresničuje. Smo temu hotenju zvesti, smo sprejeli vlogo, da se v tolikšnem razkošju možnosti uresničujemo in iz tega razkošja ustvarjamo tudi svoj JAZ? V temeljih svoje zavesti za ta šepet vemo in ga v svoji lakoti po popolnosti tudi ubogamo, vseeno pa nas mnogokrat okoliščine zavedejo na stranpota. Razvoj sodobne civilizacije nas je z znanstvenim in materialističnim gledanjem na svet znova zapeljal v ujetništvo. Preveč smo se predali čutnemu dojemanju sveta, ne prebujamo pa dovolj nadčutnih sposobnosti in neizmernosti vzgibov razkošja duše. Čeprav te možnosti dojemanja sveta so in jih je človek v svetlih obdobjih zgodovine že razvil, smo se znova vrnili v kletko gmote, od koder odpiramo predvsem line neposrednega čutenja, videnja in slišanja. V to ujetništvo smo zašli tudi zaradi vse hitrejšega utripa v razvoju, ki smo ga sprožili sami, zdaj pa nas je za nagrado ali kazen potegnil vase. Ustvarili smo neizmerno kletk. Ena od njih je tudi nasilje informacij, s katerimi nas sleherni trenutek zasipajo moderni mediji. V takih okoliščinah nimamo dosti možnosti, da bi se umirili, prisluhnili sebi in odprli še druga okna za zlitje z VSEM in ENIM. Posledice so zbeganost, izguba poti, odtujenost samemu sebi, praznina, zgubljenost in zaradi nasilja vladanja predmetov tudi duhovna revščina. Možne poti in razrešitve? Prva je nedvomno soustvarjanje in spreminjanje sveta s spoštovanjem zakonitosti Narave in njene volje. Ob tem je dobro vedeti, da se svet v skladu z. nadaljevanjem stvarjenja spreminja že s samim razvojem Narave in daje v ta razvoj in spreminjanje ujet tudi človek. Misel, da smo izven in da nastajajo spremembe predvsem zaradi naših posegov, je spet del naše samovšečnosti in vzvišenosti. Narava se je spreminjala že pred pojavom človeške vrste in se bo tudi po njenem zatonu. Naši posegi v Naravo so zaradi naše neučakanosti in nerodne hoje za Naravo mnogokrat razdirajoči. Do navzkrižij prihaja, ker ne spoštujemo njenega z zakonitostmi določenega valovanja. Takšni posegi so za obstoj življenja, tudi našega, lahko usodni. Zato smo tudi odgovorni. Iskati moramo z naravnim utripom usklajeno pot. Taka pot je možna, vendar jo lahko korak za korakom uresničujemo le sami. In samo takšna pot lahko vodi k edino vrednemu smotru, to je k ponovnemu in še poglobljenemu zlitju z. Naravo. Ena od možnosti nadaljevanja poti je prevrednotenje vrednot. Pri tem imam v mislih preseganje ustvarjanja predmetnega sveta in odkrivanje še drugih, predvsem duhovnih vrednot, preseganje samega sebe iz prevladujočih sfer zavesti in prehajanje v višje sfere zavesti. Vsem najbolj dosegljiva možnost pa je USTVARJANJE, kajti prav z ustvarjanjem najlažje uresničujemo svoje bistvo. Tudi to možnost imamo. Občudovanje ustvarjanja in spev ustvarjanju sem zapel v Pesmi o ustvarjanju. Kadar zorješ in zaseješ njivo, zasadiš drevo ali poletiš s ptico, zgradiš dom ali narediš otrokom sneženega moža, spremeniš sonce v sončnice ali vonj vrtnice v zaljubljen nasmeh, iztrgaš kamnom misel, ali zbereš glasove v melodijo, ali s pesmijo ukrotiš molk, preženeš z lučjo temo ali počneš še mnogo drugih dobrih in lepih stvari, ki ti jih šepeta Narava, postaneš stvarnik, kajti vsakdo ima v sebi ukaz in ne more mu ubežati. Zato so obzorja neskončna in je prostora in časa za vse. In nihče se ne more zgubiti in nihče ne more biti sam in nikomur ni treba jokati. Poseben izziv je umetnost. V soustvarjanje, poustvarjanje, pa tudi v razdiranje sveta, smo vključeni vsi, komur pa je dano, da prestopi še prag umetnosti in ustvarja iz sebe svet, ki ga do danega trenutka še ni bilo, postane podoben najvišjemu stvarniku in sodelavec v njegovi delavnici. Kadar to zmoremo, kadar iz globin razkošja in radosti in muk življenja ustvarjamo glasbo, likovno umetnost, čarobni svet poezije in pripovedne umetnosti, skrivnostjo pripoved arhitekture ... in z odstiranjem in oživljanjem neznanega bogatimo svet, postajamo resnično otroci VSEGA. France Kcžun O USTVARJANJU UTFRATURA Rast 2 / 2002 Jože Sevljak BABICA ANA ITTKRATURA Rast 2 / 2002 C) babici Ani mi je oče veliko pripovedoval. Še danes, ko že toliko časa počiva na vaškem pokopališču in tudi mojega očeta ni več, pogosto mislim nanjo. Mislim na to preprosto kmečko ženico, ki je z dedom pred tolikimi leti začela skupno življenje na kamniti, vrtačasti zemlji pod Zgornjo Slivno. Dedje kmalu odšel v Ameriko, da bi z dolarji poplačal hišne dolgove in kasneje v dolini kupil manjšo kmetijo. V nočeh brc/, spanca je prebirala njegova zvesta pisma, poslušala spokojno dihanje spečih otrok, misel pa ji je romala k njemu, tja v daljno deželo. Kako si gaje želela. Kako je pogrešala njegovo bližino in oporo! V zgodnjih poletnih jutrih je vstajala, zaklenila hiško, otroci so še spali, in se odpravila na košnjo. Bosa je bredla v rosi do Tominovke in se z oprtanim košem trave v jutranjem soncu vračala domov. Položila je krmo živini, predpasnik si je otresla na pragu in v krušni peči zanetila ogenj za kozico močnika. Potem jih je dvigala, te svoje otročičke, polagala skodele na široko javorovo mizo in gledala, kako sproščeno srebajo in se smejijo. Včasih seje odpravila na pot, z rdečim cekarjem v roki, s popotno palico. Ob njej je poskakoval njen desetletni sinko. K trgovcem v mesto sta se šla pogovarjat o prodaji lesa in telička, ki ga je pred tedni povrgla Seka. Trgovci so veliko govorili, babica jih je nejeverno poslušala, sinko pa je sproti vse izračunal na pamet, pomagal si je tudi s prsti, če je bilo treba, pocukal je babico, da seje sklonila k njemu, in ji v uho zašepetal: »Mama, kar dajte, sto dinarjev bo zneslo.« Ali pa: »Premalo dajejo, to znese samo petdeset dinarjev.« Babica gaje pogledala, mu pokimala, mu stisnila potno ročico, kar je pomenilo: »Hvala, sin! Ne boj se, ne bom šla pod ceno!« Potlej se je obrnila k njim, h gospodom, ponudila jim je svojo zgarano, kmečko roko, kar je pomenilo: »V redu, sprejmem!« Zdaj so kimali trgovci, se obračali k fantu, ga trepljali, božali po glavi, se nagibali k babici: »O gospa, kako brihtnega sina imate. Lahko ste ponosni nanj. I/. njega pa še nekaj bo!« Nazaj grede se je babica še bolj opirala na palico, cesta v hrib je bila neprizanesljiva, človeku je pobrala vso sapo. Sinko, neugnani fantič, je poskakoval ob njej, grizljal je rumeno zapečeno žemljo, samo polovičko je načel, drugo polovico pa je hranil za bratca in sestrici... Veliko let je preteklo od takrat. Ob večerih kdaj, ko človeka stisne okoli srca, se spomin odpravi nazaj. V tisto čemerno jutro. V nizke oblake nad pašniki. Po vrtačah se vleče megla, potem zarosi droben dež ... Babice ni za pečjo, ni je v izbi, ne v štibelcu. Ni je pred hlevom ne v hranu. Babica, babica! Teka se okrog hiške, kliče, roti vse bogove. Skoči se še dol v boršt, pa po blatnem kolovozu proti Selam. Išče sc in kliče: »Babica, babica! Po vseh kotanjah odmeva: »-ica, -ica!« Za zadnjim ovinkom sedi na vejevju, vsa mokra, razmršenih las, z motnim pogledom, s spodvitim predpasnikom, brez palice ... »Mama, kam ste pa hoteli?« jo sprašujejo, še vedno z jokavim glasom, a že z malim kančkom sreče, da so jo našli. »K njemu, k sinu na Klanec bi rada. Da ga vidim, da ga vidim ... šc .lo/e Scvljak enkrat!« Besede zamirajo, se drobijo kot drobtiniee kruha. Posušene-BABIC A ANA g;li trpkega. Babico dvignejo, jo naložijo na lojtrski voz. Vola se zibljeta, voz poskakuje čez korenine. Babica gleda drevesa, gleda pot pod seboj, vse se odmika, postaja manjše in manjše, dokler se na domačem pragu popolnoma ne izgubi. Čez tri dni drug voz pripelje babico na Klanec. V rjavi krsti, pre-pasano s črnimi trakovi. Dež teče po konjih, po vozu. Teče po blatnih poteh, teče po očetovem obrazu, kjer se kapljice mešajo z zadrževanimi moškimi solzami, ko ves upognjen stopa ob njej. Zavijejo pod streho. Roke dvignejo krsto, oče otrese klobuk, ramena se mu stresejo v krču, potem jo zanesejo v hišo, jo položijo na mrtvaški oder in prižgo sveče. Ko je čisto sam z njo, se deček dvigne na prste in se dotakne njenih belih rok, ki se krčevito oklepajo lesenega križa. Popolnoma hladne so kol kamen, kot dež, ki pada, kar naprej pada ... In ve, nikoli več se ne bodo dotaknile njegovih mečic in njenega prijaznega: O jedert! ne bo nikoli več. Zato pa bo poslej toliko bolj sam! Zvečer je bila hiša črna od kropilcev. Jože Sevi jak DEKLICA S KOŠKOM 1,1ICRATIJRA Rast 2 / 2002 Do sobe me pospremi medicinska sestra. Koketno se ziblje v bokih, ko se vzpenjava po stopnicah. - Tuje vaša soba, mi pokaže z roko in odpre vrata. Odložim kovček in se neodločno ozrem naokoli. Tipična hotelska soba z barom in televizorjem. Ona pa že odstira zavese, odpira balkonska vrata, da zaveje v sobo veter in se zganejo listi na stenskem koledarju - Lep pogled na jezero imate, ugotovi in se prijazno nasmehne. Kar razkomodite se, kasneje se vrnem, da opraviva vse formalnosti. Tiho se umakne. Pokimam ji v pozdrav in začnem zlagati svoje stvari v omaro. Ko končam, stopim na balkon. Jesen je v zraku, veter kodra jezersko gladino, po njej reže zadnjo brazdo zapoznela pletilja. Strehe bližnjih hiš ždijo nemo, vsak čas bo večer. Prižigajo se cestne svetilke, iz vode se vzpenjajo račke in racajo domov. Tedaj jo zagledam. Črnolaso dekletce, s koškom na rami. I liti med hišami in se plašno ozira okoli sebe. Kot da bi jo kdo preganjal. Za trenutek jo izgubim, potem jo znova opazim. Trka na vrata gosposke hiše in se nestrpno prestopa z noge na nogo. Vrata ostajajo zaprta, tema se vedno bolj zajeda pod strehe. V tem trenutku potrka na moja vrata. - Kri bi še vzela, pravi sestra opravičujoče, ko vstopa. Razpostavi po mizici epruvete in brizgalko. - Saj ne bo bolelo, me tolaži. - Vi kar postorite, kar morate. Tipa mi žilo, z gumijasto cevko podvezuje roko, maže z. razkužilom, potem vbode. Stiskam pest, z brizgalko potegne kri, jo natoči v razpostavljene epruvete in označi. - Ne sme priti do pomote, razlaga, ko si zapisuje moje podatke. Pokimam ji. - Prinesla sem vam še tole tekočino. Na vsake dve uri jo boste pili. Jože Sevljak DEKLICA S KOŠKOM LITERATURA Rast 2 / 2002 Moramo vas pripraviti na jutrišnjo preiskavo. Če boste kaj potrebovali, me kar pokličite. Pa mirno noč vam želim, mi še reče na vratih, ko se odpravlja. - Lahko noč. In hvala za vso prijaznost, še dostavim. Ko sem sam, ugasnem luč in kar oblečen ležem na posteljo. Roki spodvijem pod glavo in strmim v strop. Skozi zavese prodira svetloba s ceste in riše čudne spake po stenah. Kaj bo pokazal jutrišnji pregled, se zrem v sebi. Se bodo potrdile moje temne slutnje? Potipam si vroče čelo, globoko zavzdihnem in zaprem oči. V glavi se mi motajo vse mogoče misli, preskakujejo druga drugo, da sem ves omotičen. Takrat jo znova zagledam. Ob postelji sedi. Črnolasa deklica. S koškom na rami. - Kaj pa ti tukaj? se začudim. - Obiskala sem te, pravi preprosto. - Se poznava? - O,seveda! - Od kod pa si? - Iz istega kraja kot ti. - Sva si v sorodu? Pokima in se zahihita. Nekaj časa sva tiho, potem me vpraša: - Se bojiš? - Seveda se. Najbolj pa me ubija ta negotovost. - Ne boj se, me tolaži, s teboj sem! - Si že dolgo tu, na Bledu? - Mhm, tiho reče. Vmes sem enkrat pobegnila. - Vem. Pred mnogimi leti. - Nisem zdržala. Tuji kraji, tuji ljudje. Strah meje bilo neprijaznih in hladnih obrazov. - So te v trgovini pretepali? - To ne, dobri pa tudi niso bili z menoj. Gnalo meje domov. Pod naš oreh, ki ob večerih tako skrivnostno šumi. K očetu, bratom in sestricam ... - Mame nisi imela? - Ne, posmrka in skloni glavo. Zgubljam se v vročičnih blodnjah, se potapljam v globine podzavesti. Skozi balkonska vrata šušti jezerski vetrič in mi hladi razgreto čelo. - Si še tu? se nenadoma zdrznem. Skozi možgane mi misel vleče sliko nekega poletja. Za roke se držita. Črnolasa deklica in njena prijateljica. Visoke trave goljka se ovijajo okoli njunih bosih nog. - Cinca marinca, ta pa ni taprav, pojeta in poskakujeta z noge na nogo. Na veji poje kos in detel mu odgovarja. - Še kikelco prodala bom, začenjata drugo. Krohotata se na vse pretege, da morata sesti v mejo. Z neba pršijo sončni žarki, na obzorju se lesketa sleme domače hiše. - Kaj si pa tako vesela? hudomušno viha brke. Na klepiInici pod podom sedi in plete košaro. - Nate, ata. Na pošti so ga nama dali. Otroške ročice zaupljivo ponujajo pismo. Jože Sevljak z roko si pogladi mustače, preden se stegne ponj. Ogleduje si ga DEKLICA S KOŠKOM proti luči, počasi ga trga ob strani in vleče ven bel list. Ko je razgr- njen, ga udari med oči. Črn okvir. - O, ne! krikne. Že naslednji hip mu glava omahne na prsi in zvrne se vznak. Pritečejo drugi, tresejo ata, pobirajo list na tleh, ga razgrinjajo, ga berejo. - Mama, ljuba mama, obupno zajokajo. Dekliea okameni. Ne more premakniti nog, roke kot da so ji vkovane v led, tudi govoriti ne more. Ata leži na tleh, s široko razprtimi usti, otroci pa tulijo kot brez uma. Zbudi me trkanje na vrata. Sprva sploh ne vem, kje sem. Srce mi bije nekje v vratu, moker sem, da mi kaplja od las, usta pa so čisto suha. Počasi prihajam k sebi. Balkonska vrata so še zmeraj odprta, soba je polna mrzlega zraka. - Je z vami vse v redu, gospod? sprašuje sestra na hodniku. Najbrž sem kričal. Slišala meje, ko se je vračala iz sosednje sobe. - Dobro mi je, se oglasim. Prižgem luč, deklice ni več. Slečem se, oblečem pižamo, se umijem in zlezem pod odejo. Noč zasope vame z neštetimi glasovi. Počasi se pogrezam v omotičen sen. - Veš, na pogreb v Ljubljano nisem smela, pravi dekliea in znova prisede. Samo starejši bratci in sestrice so šli. Jokala sem, pa ni pomagalo. Boš šla pa takrat, ko bom jaz umrl, so rekli ata. Ja, kdaj bo pa še to, sem trmoglavila. Zdaj mi je hudo za te besede. - Otrok si še bila, jo tolažim. Kdo bi ti lahko očital? Saj nisi vedela, kaj si rekla. Zamišljeno gleda v tla. - Ampak mame pa nisem več videla. - Si jo hudo pogrešala? Na kratko pokima in še vedno gleda v tla. - Ne morem se spomniti njenega obraza. Sploh ne vem, kakšna je bila! - Seveda ne moreš. Premajhna si še bil, preveč časa je preteklo od takrat. - Vseeno bi rada vedela. Še vedno gleda v tla in podrsava z nogo. Zasmili se mi, najraje bi jo pobožal. - Tudi peti ne bi smela takrat! - Saj nisi vedela, kaj nosiš. - Tako si dober z menoj. Pridi, rada bi ti nekaj pokazala ... Takrat me v prsih zaboli. Glavo prestrelijo žareče iskre, se zapičijo v lobanjski svod, me žgejo. Hlastam za zrakom, vzpenjam se, iščem stikalo zvonca, končno pritisnem nanj. Soba se zavrti, vedno hitreje in hitreje se vrti. Pleše stropna svetilka, plešejo slike na steni, v prepišnem vetru plapolajo zavese, podirajo se omare, padajo stene ... V sobo pritečeta zdravnik in sestra, odpenjata mi ovratnik, masirata prsi. Pripravite injekcijo! kriči zdravnik in mi na usta že natika masko, po mobitelu kliče recepcijo, daje navodila. Zadnje, kar še vidim, je košek sredi sobe, kako se vse manjši in manjši vrtinči v nevidnem požiralniku in počasi izginja. - Počakaj me, odpiram usta brez glasu. Poočakaaaj! Po hodniku tečejo kot za stavo. LITERATURA J Rasi 2 / 2002 SANDI LUSKOVEC ORAČ, 1987 / MATI S KOSO, 1990 Reliefa v lesu RAST - L. XIII II Tomaž Koncilija BIBLIJA, SLOVENSKO SLOVSTVO IN LITERARNA VEDA 1 l/raza Biblija in Sveto pismo bomo uporabljali sinonimno, čeprav bi lahko razpravljali tudi o različnosti obeh pojmov. Dandanes - upoštevajoč ali ne vso tradicijo ima izraz Biblija mnogo bolj religiozno nevtralen zven kot Sveto pismo. Slednji izraz je zato pogostejši v ideološko-religiozno nedvoumnih tekstih, kjer je jasno, da ima poleg svoje literarne vrednosti predvsem vlogo svete knjige kristjanov. Biblija pa se zdi, kot že rečeno, nevtralnejši pojem, ki omogoča navidez manj ideologizirano razpravljanje- - Objavljeno v Bogoslovnem vestniku, 57, 1997, št. 1-2, str. 151-158. 1 Mednarodni simpozij o interpretaciji Svetega pisma je potekal v Ljubljani od 17. do 20. septembra 1996, na njem pa je sodelovalo 94 znanstvenikov z vsega sveta, med njimi 23 Slovencev. (Oražem 1997: 1) J /. razmerjem med Biblijo in književnostjo se je pri nas v zadnjem času poleg Janka Kosa največ ukvarjal Vid Snoj, kije spomladi 1999 na oddelku za komparativistiko na FF v Ljubljani tudi doktoriral s tezo Sveto pismo Nove zaveze in slovenska literatura, del doktorske disertacije pa je pod istim naslovom objavil v reviji Tretji dan, oktobra 1999 in februarja 2000. Problematike sc loteva na pretežno zelo zahteven, hermenevtično zastavljen način, ki ga bomo za potrebe pričujočega prispevka večinoma obšli. Preučevanje slogovnih, motivno-tematskih, idejnih in vsakršnih drugačnih vplivov Biblije na slovensko slovstvo se zdi za razliko od nekaterih drugih evropskih nacionalnih literatur in njihovih literarnih ved (npr. angleške, nemške ...) milo rečeno še v povojih. Dejstvo je namreč, da bi lahko skoraj na prste ene roke prešteli knjige, študije ali razprave znotraj slovenske literarne vede, ki se na kakršenkoli način ukvarjajo z odnosom med Svetim pismom in slovensko književnostjo. Večina izmed njih je nastala v letih od izida najnovejšega, standardnega prevoda Svetega pisma do danes, torej v zadnjih petih letih. Seveda je povsem jasno, da slovenska literatura ni mogla kar obiti tradicije in vplivov, izhajajočih iz Biblije,1 vendar se literarna veda pri nas s temi vprašanji do nedavna očitno sploh ni ukvarjala; vsaj deloma, če že ne odločilno, so bili temu vzrok ideološki razlogi. Prav očitno je na sprostitev tudi tovrstnega raziskovanja odnosov med literaturo in »knjigo vseh knjig« vplivala pluralizacija in demokratizacija družbe od časov osamosvajanja Slovenije sem. Od Brižinskih spomenikov do 20. stoletja ali od katehizacijc do problematizacije Prva že v naslovu eksplicitno zasnovana študija na to temo je bil prispevek Janka Kosa Recepcija Biblije v slovenski literaturi2 na Mednarodnem simpoziju o interpretaciji Svetega pisma3 ob izidu novega slovenskega prevoda. Z omenjenim delom je avtor postavil enega izmed možnih modelov preučevanja odnosa med literaturo in Svetim pismom.4 Takoj na začetku ugotavlja, daje vprašanje o recepciji Biblije v slovenski literaturi po svojem bistvu hermenevtično vprašanje, saj sprašuje o tem, kako ta literatura razume in tolmači biblijska besedila. To razmerje je obsežno in zapleteno, vendar po Kosovih trditvah dotlej še povsem neraziskano. Nadalje Kos razvije svojo misel tako, da takšno hermenevtično zasnovano vprašanje o recepciji Biblije v slovenski literaturi razčleni na tri segmente. Pri vsakem od teh segmentov uvaja posebne pojme, ki naj bi bistveno označevali lastnosti in funkcijo sprejemanja Biblije pri nas. Kot prvi in hkrati najstarejši segment slovenske literature v najširšem smislu Kos omenja cerkveno slovstvo od Brižinskih spomenikov in drugih srednjeveških rokopisov dalje. Tako je npr. možno ugotavljati, od kod je pisec brižinske homilije v 2. brižinskem spomeniku jemal motive za svojo znamenito pridigo o grehu in pokori. Po Kosu se besedilo navezuje zlasti na starozavezne Knjigo modrosti, Jobovo knjigo ter preroka Danijela in Zaharija, od novozaveznih pa na Mate- ŠT. 2(80) APRIL 2002 5 Mnoge nimske predelave Kristusovega življenja so v zadnjih letih in desetletjih npr. Judo ISkarijota prikazovale večinoma kot nekakšnega ideologa gibanja za osvoboditev Judov izpod rimskega jarma, ki je Jezusa izdal potem, ko je razočaran ugotovil, da le-ta nima nobenih političnih ambicij, ampak mu gre »le« za odrešitev duš. Tako takšne sodobne filmske poskuse kot nekdanje slovensko ljudsko slovstvo druži iskanje motivacije za izdajstvo, ki bi zgodbo približala ljudem. KULTURA Rast 2 / 2002 jev in Lukov evangelij ter še posebej na Pavlova pisma Rimljanom, Galačanom in Hebrejcem. Podobno bi npr. za zdravamarijo Rateške-ga rokopisa (1.1380) lahko našli vir v Magnillkatu iz Lukovega evangelija. Vendar se Kos ne ustavi pri golem iskanju navezav in referenc. Kot glavni namen in s teni bistvo sprejemanja bibličnih motivov v cerkvenem slovstvu od prvih ohranjenih začetkov okrog leta 1000 do danes se mu kaže t. i. katehizacija. Cerkveno slovstvo v vsej svoji zgodovini torej ni imelo nobenih tendenc po spreminjanju biblijskih vsebin tako, da bi v besedilih zaživele npr. v bolj estetizirani preobleki ali delovale bolj živopisno ter se s tem približale preprostejšim ljudem. Biblijski motivi v slovenskem cerkvenem slovstvu imajo zgolj eksemplarično-didaktično funkcijo z namenom katehizacije vernikov v okviru krščanske (kasneje zlasti katoliške) dogmatike. Drugi segment slovenske literature v svojem najširšem pomenu je ljudsko pesništvo, kot seje razvilo zlasti v obdobju baroka (17. in 18. stoletje), ko so pri nas nastale mnoge legendarne ljudske pesmi s svetopisemskimi in svetniškimi motivi, pogosto celo na osnovi apokrifnih virov. Kos v svoji študiji predoči nekaj primerov tovrstnega pesništva in ugotavlja drugačno funkcijo prevzemanja vsebin iz Svetega pisma v primerjavi s cerkvenim slovstvom. Biblične teme in motivi so v ljudskih pesmih namreč predstavljeni tako, da se skušajo čim bolj približati preprostemu človeku. To lahko ponazorimo z motivom Juda Iškarijota in njegovega izdajstva Jezusa, za katero v Svetem pismu ni podanega ozadja, zato se dejansko ne ve, zakaj je Judež Kristusa izdal.5 Ljudska pesem o Judežu pa skuša omenjeno snov približati preprostemu človeku ravno na način, ki se zdi logičen in razumljiv, ki na nek način razširja biblično zgodbo, vendar hkrati ne izstopa iz religioznih okvirov. Judeževo dejanje je namreč motivirano s predzgodbo, kjer se Judež kot strasten kvartopirec zadolži in do tridesetih srebrnikov pride ravno z izdajstvom Jezusa. Kos takšen način sprejemanja biblične snovi zato poimenuje JamiHarizacija. Tretje obsežno področje našega slovstva v zgodovini pa je posvetna umetna literatura, kot seje pojavljala na Slovenskem zadnjih dobrih 200 let, vse od razsvetljenstva s Pisanicami, Devom, Linhartom, Vodnikom, Zoisom, še posebej pa od Prešerna dalje. Kos se ob tem osredotoči predvsem na poezijo Franceta Prešerna ter ob njej ugotavlja opuščanje katehizacije in familiarizacije, uvaja pa nova pojma, namreč sekularizacijo (to je prevzemanje svetopisemskih vsebin, kjer religiozni smisel ni nujno zanikan, vendar je dopolnjen s povsem posvetno vsebino in s tem potisnjen v ozadje ter nevtraliziran) in estetizacijo, ki naj bi bila spremljevalni pojav sekularizacije in / njo sekularizirani motivi v literaturi dobijo predvsem estetske kvalitete; po Kosu torej živo nazornost, emocionalno učinkovitost ter slogovno in verzno dovršenost. Takšno funkcijo prevzemanja iz Biblije Kos opaža že pri prvi objavljeni Prešernovi pesmi Dekelcam (motiv nebeške mane v puščavi, ki je v pesmi zgolj sekularizirana prispodoba osrednje, erotične pesemske teme), najočitneje pa se sekularizacija in estetizacija kažeta v Prešernovem sonetu Bilo je Mojzes tebi naročeno. Mojzesovski predsmrtni motiv uzrtja obljubljene dežele, kamor ne sme, je upesnjen v prvih dveh kiticah, vendar ima kljub svoji obsežnosti zgolj vlogo komparacije za Prešernov ljubezenski odnos z Julijo, ki jo tako kot Mojzes Kanaan lahko le od daleč opazuje, a mu že to zadostuje za srečo. Na ta način Kos pokaže, kako Prešeren nevtralizira verski pomen zgodbe ter ga uporabi zgolj za karak- '■ Objavljeno v: Poligrafi, 3, 1998, St. 11-12, str. 289-347. 7 O takšnem iztrganju, dekontekstuali-zaeiji biblične podobe in njeni vključitvi v drug miselni sistem govori po Snojevih navedbah Boris Paternu v interpretaciji Slovesa od mladosti v delu h raneč Prešeren in njegovo pesniško delo I, Ljubljana, 1976, str. 116. Paternu sodi, da kar Prešeren jemlje iz Biblije, vselej prenaša na svoj lastni ali kateri drugi lik, pač na neko eon-dition humaine. KULTURA Rast 2 / 2002 terizacijo svojega mišljenja ali hotenja. Obenem pri Prešernu še ni zaslediti, da bi kakorkoli spreminjal uporabljene biblijske motive ali celo nasprotoval njihovemu teološkemu pomenu. Slednjega na način sekularizacije in estetizacije po Kosovem mnenju zgolj pušča ob strani. Razumljivo pa je, da se s takšnim načinom in funkcijo recepcije Biblije v literaturi ni moglo strinjati skeptično, iskateljsko in v veliki meri nihilistično 20. stoletje. Kos za zadnje stoletje postavi tezo, da so avtorji v svojih obdelavah bibličnih motivov razvili probleme, ki so jih kakorkoli prizadevali - bodisi kot duhovno osebo, kot nosilca kulture ali duha svojega časa. Problem, ki ga avtor na ta način lahko razvije ob biblični motiviki, je lahko povsem religiozen, moralno-etičen ali celo socialen, v vsakem primeru pa usmerjen k iskanju resnice. Takšnemu postopku Kos pravi problematizacija, ki se pojavlja seveda ob sekularizaciji in estetizaciji, slednjo pa ponavadi presega, saj estetizaeija zgoraj naštete probleme in vprašanja praviloma nevtralizira (prim. Prešeren). Takšna problematizacija jasno ni svetovnonazorsko zamejena in jc možna tako v literaturi konfesionalno katoliških kot eksplicitno ateističnih avtorjev z vsemi vmesnimi odtenki. Kos na koncu še predoči takšen svetovnonazorski horizont prob-lematizacije bibličnih motivov od obdobja moderne prek krščanskih avtorjev med obema vojnama in izpostavi poezijo Boža Voduška kot vrh t. i. svobodomiselne problematizacije Biblije v literaturi (npr. Voduškov Judež ali Oljčni vrt). Zaključi s tem, daje podobno in drugače problematizirano biblijsko snov možno zaslediti v slovenski literaturi tudi dandanes. Kmalu za Kosovo razgrnitvijo vprašanj v zvezi z recepcijo Biblije v slovenski literaturi je Vid Snoj v Poligrafih priobčil obsežno študijo z naslovom France Prešeren in sekularizacija Biblije.'' Očitno je Kosov teoretski zametek obrodil prve sadove, saj Snoj v naslov svoje razprave postavi Kosov ključni pojem sekularizacije in tudi jasno pove, da se nanj terminološko naslanja. Najprej govori Snoj o tem, kako se je slovenska literarna zgodovina ukvarjala z odnosom Prešeren - Biblija. Dognanja strne v naslednji citat: »Literarna zgodovina torej sodi, prvič, da Biblija Prešernu nikakor ni bila tuja, drugič, da jo je jemal enako kakor antično mitologijo, na ravni pesniško vrednega izročila, tretjič, daje v svojih pesmih črpal iz nje, tako iz Stare kot iz Nove zaveze, in sicer zaradi splošne kulturne razširjenosti ter estetske in etične vrednosti, ki jo je imela v očeh sodobnikov, in četrtič, kar je tudi najpomembneje, daje njene izraze in podobe trgal7 iz njihovega izvornega tekstnega okolja na poseben način, namreč tako, da jih ni prilagajal le svojemu jezikovnemu slogu, ampak tudi misli.« (Snoj 1998:291) Nato Snoj na hitro omeni, od kod iz Biblije je Prešeren največ zajemal, in zapiše, daje največ podob iz Stare zaveze, med tistimi iz Nove zaveze pa prevladujejo rekla, podobe in zgodbe iz Pisem. Vendar se podobno kot Kos ne odloči za izčrpen popis teh bibličnih virov, ampak se raje loti vprašanja o smeri ali smislu samega metaforičnega prenosa. V razmišljanje pritegne Kosovo teorijo o sekularizaciji in estetizaciji ter izpostavi primarnost sekularizacije, brez katere este-tizacija skoraj ne more zaživeti. Za razliko od Kosa, ki se zadovolji s splošnim pomenom pojma sekularizacija, apliciranim na literaturo in Biblijo, pa se pri Snoju na tej točki razprava šele začne. Za uvod nam avtor predoči nekakšno genezo pojma sekularizacija, naslanjajoč se na delo Hermanna Lubbeja Sdkularisation.8 Osnovni * Hermann l.iibbe: Sdkutarisation. Freiburg, 1965. ‘‘ Od tu se jc pojem metaforično razširil na druga področja: ideja svetovne komunistične revolucije naj bi izhajala iz sekularizacije biblijskega raja oziroma judovskega mesijanstva, moderni delavski etos naj bi bil sekularizacija meniške askeze in celo akademski izpitni sistem naj bi izhajal iz sekulariziranega pojmovanja poslednje sodbe. 111 Takšno razmišljanje utemeljuje s 1’rešernovo sekularizirano biblično metaforo »dan žetve« iz Dem Atulcnk-en des Mallhias Čop. " Glej op. 4. V nam bližjem prostoru je takšna npr. tematska številka hrvaške revije Književna smotra, 26/1994, št. 92-94, z naslovom Književnost i liihlija. KULTURA Rast 2 / 2002 pomen izhaja iz prava, in sicer označuje razlastitev Cerkve oziroma prisvojitev materialnega cerkvenega premoženja s strani države.1’ V slovenski literarni vedi je s pojmom sekularizacija povezan celo nastanek naše umetne literature, namreč korak iz cerkvene v posvetno oz. »pravo« književnost z razsvetljenstvom v drugi polovici 18. stoletja. Če povzamemo, je sekularizacija po Snojevih besedah navadno mišljena kot prisvojitev substance, premoženja iz cerkvene oziroma religiozne sfere, kot preobrazba le substance in nadaljevanje istega z. drugimi sredstvi. Nato pojem sekularizacije Snoj zapleteno in pronicljivo utemeljuje na odnosu med srednje- in novoveško miselnostjo, naslanjajoč sc na hermenevtično metodo in trdeč, daje na ta način razumljena sekularizacija možna pač šele v novem veku in to zunaj krščanske teologije, torej v svetu, v katerem je človek potreben novega izraza, ki ga sicer kot metaforo dobi iz Biblije, a je hkrati uzrt iz sveta profanega, tuzemskega sveta, kar v končni fazi pomeni sekularizacijo.10 Ob tem omenja še prvo znanstveno sekularizacijo Biblije v Spinozovem delu Trac-tatus theologico-politicus iz. leta 1670 ter se nato podrobno in poglobljeno posveti omenjenim vprašanjem ob hermenevtični primerjavi Prešerna z. Dantejem, Petrarco idr., izhajajoč iz teze, da je Prešernova sekularizacija Biblije morda najočitnejša ob liku ženske (.lubja, Beatrice, Laura). Približno leto kasneje se je Snoj v javnosti oglasil z novo razpravo, ki se ukvarja z odnosom med literaturo in Biblijo, to je s študijo Sveto pismo nove zaveze in slovenska literaturaZa naše potrebe se bomo naslonili le na Snojeve uvodne ugotovitve, ko zapiše, da bi v zvezi z omenjenim odnosom lahko govorili npr. o potrebnosti vzpostavitve (še ne izdelane) »Stoff- oz. Motivgeschichte«, ki jo je od 19. stoletja naprej gojila zlasti nemška literarna zgodovina. Vendar Snoj kar takoj pristavlja in predvideva, da bi sc takšno početje, namreč iskanje in konkordanca bibličnih motivov v literaturi, razlezlo v kopičenje nekakšnih obnov, podprtih z. raznovrstnimi zunajtekstnimi podatki. Resje, da bi se oblikoval širok empirični razvid, vendar se literarna veda ne bi dokopala do kakega posebnega motrenja. Zbrano gradivo bi bilo torej koristno za višjestopenjsko obdelavo z drugimi metodami, vendar hkrati omejeno (po Snojevih besedah) na »stari-narsko«, zbirateljsko pamet, brez. uvida v pomembno in bistveno. Snoj kot možnost predvideva tudi izdelavo zgodovine novozaveznih literarnih oblik in zvrsti v slovenski literaturi. Problematično pri tem pa jc seveda to, da se ne bi mogli na nič opreti, saj je literarna veda utemeljila teorijo in zgodovino zvrsti na antični poetiki. Snoj skratka ugotavlja, da se v zadnjih letih povečuje zanimanje za Biblijo v njenem razmerju do posameznih modernih literatur in v opombah navaja nekaj takšnih naslovov.12 Takoj nato zapiše, da obsežnejšega empirično temeljitega dela o Bibliji v slovenski literaturi še ni. Sicer omeni razpravo Jožeta Krašovca Sveto pismo v umetnosti (v: Bogoslovni vestnik 57/1997, št. 1-2, str. 240-241) in Recepcijo Biblije v slovenski literaturi Janka Kosa (v: Bogoslovni vestnik 57/1997, št. 1-2, str. 151-158). O Kosovi študiji smo že spregovorili, Krašovec pa v podpoglavju Sveto pismo v slovenskem leposlovju prinaša najosnovnejšo empirijo, to je seznam, v katerem so za vsako literarno vrsto po načelu časovnega zaporedja našteti avtorji od Prešerna do Mraka in njihova dela z biblično motiviko. Prav tako, ugotavlja Snoj, še nimamo antologije z. zbranimi deli in odlomki sloven- " Objavljeno v zborniku Prešernovi dnevi v Kranju. Ob 150-lctnici smrti dr. Eranccta Prešerna. Kranj, 2000, str. 227-237. 14 V zadnjem času je Sveto pismo poleg cedcroma dostopno tudi na internetu na naslovu www.hihliia.net. kar omogoča hitrejše iskanje možnih vzporednic. KULTURA Rast 2 / 2002 skih piscev /. biblično motiviko (Snoj 1999: 29-30). Ob tovrstnih ugotovitvah pa sc Snoj opredeljuje za drugačno, manj empirično metodologijo. Prej omenjeno »starinarsko« pamet bi namreč lahko nadomestila drugače zastavljena vprašanja. Odnos Biblija — literatura bi denimo lahko razumeli semiotično, češ daje Sveto pismo neke vrste pošiljatelj, slovenska literatura pa sprejemnik (snovi, motivov, vsebin ...). Možno seje namreč vprašati, kako je Sveto pismo snovno in motivno, pa tudi oblikovno in zvrstno vplivalo na slovensko literaturo, pa tudi kako so osrednji pisci slovenske literature po snovno-motivni ter oblikovno-zvrstni plati sprejemali Sveto pismo. Snoj v svojo presojo zaradi sočasnosti izida razumljivo ni vnesel knjige Marije Stanonik Od setve do žetve (Stanonik 1999), čeprav je - zanimivo — zametke zanjo zaslediti že dve leti prej, v že večkrat citiranem Bogoslovnem vestniku, kjer je Marija Stanonik priobčila študijo Interpretacija in konkordanca svetopisemskih motivov v slovenski slovstveni folklori (Stanonik 1997). Gre za izčrpen in temeljit popis bibličnih motivov v slovenskem ljudskem slovstvu od stvarjenja sveta v 1. Mojzesovi knjigi do poslednje sodbe v Janezovem Razodetju, pri čemer avtorica vsakega izmed motivov skuša interpretirati vsaj s kakšno izjavo ter na ta način razložiti izvor, posebnosti, besedje ipd. Brez dvoma gre pri Stanonikovi torej za pretežno empiričen pristop, kombiniran s hermenevtičnimi nastavki. Še enkrat France Prešeren Zadnja znana razprava na temo recepcije Biblije na Slovenskem je ponovno delo Janka Kosa z. naslovom Prešeren in BiblijaJ1 Zanimivo je dejstvo, da je pri vseh tehtnejših študijah na to temo v središču Prešernov pesniški opus, in to tako pri Kosu kot pri Snoju. Vzroki za to tičijo verjetno v dejstvu, daje slovensko prešernoslovje omogočilo preučevalcem vpogled v Prešernovo življenje in delo do te mere, da so tudi v zvezi z religioznimi vprašanji (se pravi med drugim tudi glede njegovega odnosa do Svetega pisma) možne precej zanesljive sodbe. Po trditvah Janka Kosa je prešernoslovje vse do danes vsaj deloma tudi iz ideoloških razlogov prezrlo njegovo razmerje do Biblije, ki pa je celo posebej izrazito in v več primerih odločilnega pomena za razumevanje njegove poezije. Kos nadalje utemeljuje svojo trditev, da je Prešeren intenzivno, tvorno in poznavalsko sprejemal in razumel Biblijo, ter navaja za to dva ključna razloga. Prvi naj bi bil ta, daje Prešeren ustvarjal v duhu in po estetskih merilih evropske romantike, ki je v nasprotju z razsvetljenstvom Bibliji priznavala izjemno duhovno in pesniško veljavo. Drugi, prav tako ključni razlog pa je Prešernovo družinsko in so-rodniško okolje, se pravi zlasti materina verska vzgoja, bivanje pri stricih-duhovnikih itd. Prešernovo poznavanje Biblije je bilo torej zelo natančno, o čemer pričajo tudi manj znani, a vseeno natančno obdelani motivi iz Svetega pisma. Nato Kos navaja primere iz Prešerna in konkordance s Svetim pismom, iz česar sklepa, katere knjige in mesta so mu bile bližje, bolj pri srcu. Ob tem ugotavlja, daje ogromno mest in citatov, ki na prvi pogled niso prepoznavni in jih je mogoče najti s pomočjo obstoječih slovarjev Prešernovega pesniškega jezika (P. Scherber, S. Suhadolnik) ter konkordanc Svetega pisma (F. Rozman).14 Številne verze, motive, citate Prešeren torej iz sakralnega jezika Biblije prenaša v drugačen kontekst, jih parafrazira, v vsakem primeru pa gre za mojstrsko prepesnitev bibličnih vrstic, kar pomeni LITERATURA IN VIRI Janko Kos: Recepcija Biblije v slovenski literaturi. Bogoslovni vestnik, 57, 1997, št. 1-2, str. 151-158. Janko Kos: Prešeren in Biblija. V: Prešernovi dnevi v Kranju. Ob 150-letni-ei smrti dr. Franceta Prešerna. Kranj, 2000, str. 227-237. France Oražem: Spremna beseda. Bogoslovni vestnik, 57, 1997, št. 1-2, str. 1-2. Vid Snoj: France Prešeren in sekularizacija Biblije. Poligrafi, 3, 1998, št. 11-12, str. 289-347. Vid Snoj: Sveto pismo Nove zaveze in slovenska literatura I. Tretji dan, 28, 1999, št. 9, str. 19-30. Marija Stanonik: Interpretacija in konkordanca svetopisemskih motivov v slovenski slovstveni folklori. Bogoslovni vestnik, 57, 1997, št. 1-2, str. 165-180. Marija Stanonik: Od setve do žetve. Ljubljana: Družina, 1999. seveda sekularizacijo in hkratno estetizacijo gradiva. Kos omenja možnost, da bi vsa takšna mesta pri Prešernu odkrila sistematična računalniška raziskava. Vendar, poudarja Kos podobno kot Snoj, je bolj kot število takšnih motivno-tematskih prvin, sklopov in drobcev za razumevanje Prešernovega pesništva pomemben način, kako sprejema biblijsko izročilo ter kakšen pomen in vlogo mu daje znotraj svojega pesniškega sveta. Nato Kos konkretno umesti Prešernovo poezijo v svojo teorijo o sekularizaciji, vendar za razliko od študije o recepciji Biblije na Slovenskem (Kos 1997) v razpravljanje pritegne še sorodne motive v evropski romantiki. Že zgoraj navedeno tezo o Prešernovi sekularizaciji in estetizaciji, vendar nikakor ne problematizaciji bibličnih snovi, Kos ilustrira s poezijo drugih romantikov — Vignyja, Heineja, Hebbla, Byrona — ki so z. uporabo takšnih motivov vnašali dvom v njihovo prvotno versko sporočilo, spreminjali njihov smisel, ga sprevračali celo v nasprotja, vse do skrajnega agnosticizma, ateizma in amoralizma. V že večkrat navedenem sonetu Bilo je Mojzes tebi naročeno Prešeren uvede za razliko od Biblije, ki omenjeni motiv opiše na hitro in neprizadeto, izrazito subjektivizacijo motiva (bistveno mu je, kaj Mojzes čuti ob pogledu na Kanaan z gore Nebo), vendar ga ne problematizira. Vigny pa npr. v pesmi Moise isti motiv problematizira, ko Mojzesa predstavi kot tragičnega, nesrečnega in nerazumljenega genija, ki si želi smrti. To pa že ni več v skladu z. bibličnim izročilom. Kos zatem nakaže še eno možnost pristopa k problemu. V Prešernovih pesmih, kjer je Sveto pismo izhodišče, ne le eden od mnogih motivov (Slovo od mladosti, Sonetje nesreče, Memento mori. Krst pri Savici) najde splošno občutje pesimizma, življenjske resignacije in obupa, ki tudi motivno izhaja iz starozavezne biblične tradicije (Pridigar, Sirahova knjiga, Knjiga pregovorov, Knjiga modrosti). Zdi se, da v teh pesmih Prešeren izhaja iz. prastare človekove dediščine razcepa med zaželenim in stvarnim, ki sega v trenutek spoznanja dobrega in hudega v edenskem vrtu. Nasprotno se v Krstu pri Savici Prešeren v večini opre na novozavezne ideje o ljubezni (evangeliji, Pavlova pisma), kar navaja na misel, da je po letu 1836 Prešeren zavzel drugačen odnos in stališče do Svetega pisma. Dozdeva se torej, da so se na področju slovenske literarne vede v zadnjem času - skladno z demokratizacijo družbe - vzpostavile nove, nekdaj prezrte vsebinske možnosti, s čimer mislimo zlasti na preučevanje opazne vloge ter pogosto izstopajočega vpliva bibličnih tekstov na slovenske književne ustvarjalce in njihova dela. Evropska civilizacija, katere del smo, temelji pač na mnogih spoznanjih ter tradiciji antike, še mnogo bolj pa je zaznamovana z. dvatisočletno prisotnostjo krščanstva, zato sije dandanes naravnost smešno pred tem zapirati oči. In prav zato so lahko vprašanja, povezana z recepcijo Biblije v naši literaturi in kulturi, pogosto ključ do razumevanja narodove duše, zgodovine, duha časa in posameznika, vpetega v - naj nam bo dovoljeno parafrazirati Prešerna— kar je, kar bToje in kar bo. KULTURA Rast 2 / 2002 1 K Nietzsche, Volja do moči. Slovenska matica, Ljubljana, 1990, str. 100 : F. Nietzsche, Volja do moči, Slovenska matica, Ljubljana, 1990, str. 115 ' L. Nietzsche, Volja do moči. Slovenska matica, Ljubljana, 1990, str. 419 KULTURA Rast 2 / 2002 Do nedavnega velik odstotek Američanov ni znal poiskati na globusu niti Vietnama, toda ko jih vprašate za mnenje o potencialnih skrivališčih Osame Bin Ladna ali o nakanah držav na »osi zla«, izginejo vsi zemljepisni kompleksi. Združ.ene države Amerike so pač največji do sedaj zgrajeni virtualni labirint, katerega oči so v rokah CNN-a, krojenje morale, vrednot, okusa pa v rokah hollywoodskega trusta. Ena od bolj etnično obarvanih zgodb, ki kroži o nastanku Mollywooda, je ta, da so ga ustanovili ameriški Judje kot pogoj za njihovo asimilacijo. »Nihilistična religija kakor krščanstvo, vznikla v starčevsko žilavem ljudstvu in njemu primerna, v ljudstvu, ki je preživelo vse močne instinkte ...«' Da bi vso stvar malce bolj razsvetlil, bi omenil najbolj slavnega ho!lywoodskega Juda, Stevena Spielberga. Ta genij vizualnih trikov, ki nam brez kakršnih koli intelektualnih zavor omogočajo doživljanje nenavadnih transracionalnih pripetljajev (vesoljci, marsovci), je potegnil v hollywoodski spektakel bogato zakladnico judovske mistike ter jo nekoliko sfiltriral skozi tipično hollywoodske žanre. Eden od redkih filmov, ki so plod njegove režije in je postal velik hit, a ne govori o poblaznelih strojih, demonih drugih dimenzij, je zopet film o judovski problematiki — Schindlerjev seznam. Heidegger pravi, da je kibernetika tehnizacije metafizike le kaj bi lahko še dodali o Bližnjih srečanjih tretje vrste, kjer mrgoli fantastičnih medzvezdnih plovil, katerih spektakularnosti se čudijo zaneseni ekstatični pogledi neukih Zemljanov, kadrih, kjer slepeča svetloba, ki se širi iz odprtih vrat plovil, precej spominja na slike božjega razodetja. »Ker so vojaka poznali samo kot svojega gospodarja, so s svojo religijo prinesli sovraštvo do imenitnih, plemenitih, ponosnih, proti oblasti, proti gospodujočim stanovom.«2 Potegnimo alinejo z Ameriko - rojstno deželo demokracije. »Demokracija predstavlja nevero v veliko ljudi in v elitno družbo: “Vsak je vsakomur enak”. “Pravzaprav smo vsi skupaj sebično govedo in drhal.”«3 Kaj torej druži ameriško in judovsko mentaliteto? Judje so lahko v svoji matični državi, v kateri niso več vladali, opravljali zgolj drobna, vsakdanja opravila — tukaj so blizu ameriškemu čutu za utilitar-nost, spomnimo se samo legendarnega dialoga, ki se suka okoli chees-burgerja Royal v Tarantinovem Šundu. Oboje druži sovraštvo do vladajočih, Judje so svoj bes zlili v religijo, Američani pa se v tem primeru zatekajo k rumenemu tisku (spomnimo se samo spolnih afer Billa Clintona). Judje kot praočetje evropske krščanske mistike se znajdejo pred nalogo, ko morajo iznajti kohezivno moč Amerike. Kot religiozno precej prekaljena mentaliteta povzročijo naslednje spremembe v svoji dosedanji praksi. Namesto trpečega, fleksibilnega Juda v glavno vlogo postavijo njegovo navidezno nasprotje. To je močan, podjeten, žilav ameriški junak, ki se nikomur ne klanja, živi v deželi neslutenih možnosti, njegova samozavest že vzbuja sum ateizma, toda to sploh ni ovira, da ta junak ne bi moraliziral o tem, kaj je prav in kaj ne. Zanimajo ga zgolj imanentne zadeve, vmes ga kar razganja od občutka svobode. Toda, če smo bolj pozorni na hollywoodske scenarije, se nam v ozadju kažejo neprestano isti simptomi. V njih so praviloma inlelek- Igor Papež EKONOMIJA POGLEDA tualci negativci, če so postavljeni v pozitivno vlogo, ponavadi umrejo na pol poti do cilja. Glavno vlogo nato prevzame povprečni Američan. Bitje, ki se prehranjuje s hamburgerji, ki izraža odpor do institucij, šolanja, premaguje nepregledne trume sovražnikov ameriškega načina življenja, od fanatičnih teroristov do zunajzemeljskih bitij. Ne glede na trende, modo, se podobni scenariji klonirajo iz desetletja v desetletje. Od Bližnjih srečanj tretje vrste do Dosjejev X, od American drčama do American waya. Povprečen junak hollywood-skega filma je barviti glumač, ki ne zmaguje na račun svojih sposobnosti, temveč po zaporedju njemu naklonjenih naključij ali virtualnih trikov. Seveda v Ameriki najdemo tudi čisto kredibilne filmske ustvarjalec, toda verjetno ni naključje, daje Ronald Reagan, igralec, ki je skoraj vso kariero igral v zgoraj opisanem filmskem trendu, postal predsednik ZDA. Nenazadnje ima Števen Spielberg tudi svoje judovsko nasprotje. Spielbergov tehnično-mistični koncept, ki je požel tolikšno popularnost po zaslugi upoštevanja okusa množic, ki jih z virtualnostjo vsaj na platnu netelesnem optičnem mediju vsakič uspešno prepriča v uspešen konec, doživi svoje nasprotje ravno v drugem ameriškem Judu — Woodyju Allenu, človeku, za katerega Marcel Štefančič pravi, da znotraj hollywoodske produkcije edini počne, kar hoče. Woody brez prilagajanja ali želje po ugajanju brez kakršnega koli mistificiranja kaže svoje precej imanentne poglede na okolico, toda sam je na žalost ujet v precej netelesno telo. Tukaj smo priče hollywoodski manipulaciji. Ob Spielbergovem Ulmu srečno ugotavljamo, kaj vse imamo in kaj lahko še dobimo, ob filmu Woodyja Alena smo lahko srečni, da imamo kar imamo, kajti po ogledu njegovih tegob spoznamo, kaj vse lahko izgubimo. Cilj filmov je dosežen. Postanemo pasivni, samozadostni, povprečnost se nam zdi uresničitev vseh hotenj. KULTURA Rast 2 / 2002 Potvorba bližine Tukaj bi se posvetil zakonu bližine oziroma njegovi manipulaciji. Za uspešno ponazoritev bi si pomagal z Orvvellovim romanom 1984. Orvvell vzpostavi družbo, v kateri so vsi nadzorovani 24 ur na dan. Država je v svoji vzgoji tako močna, da otroci ovajajo celo lastne starše, češ da so tuji agentje. Na enkranih kar naprej kažejo neutrudnega sovražnika, ki v gledalca meri z naperjenim orožjem, na ulici je vse polno opozorilnih plakatov, ki podžigajo k aktivnemu sovraštvu do prebivalcev sovražne dežele. Posledica takšne vzgoje prebivalstva se kaže v tem, da rekruti zasovražijo pripadnike druge vojske, še preden lahko na lastni koži občutijo kakršnokoli negativno posledico delovanja nasprotnika. Nekdo, ki pred mano ni bil nikoli fizično prisoten, od katerega nisem bil nikoli deležen ne pozitivnega ne negativnega fizičnega delovanja, naenkrat postane z moje strani deležen pozitivne ali negativne angažiranosti, odvisno pač od predstave medijev. To je tipičen prikaz nečesa, kar Virilio opredeli kot odnos na daljavo. Zakon bližine ni omejen zgolj na sedanji čas - čas virtualnih medijev. Gre za pojav, ki sega že v obdobje prvih civilizacij, na vizualni ravni doseže opaznejši dosežek v renesansi z izumom perspektive, ki omogoča vstop v iluzivno tvorbo slehernemu posamezniku, ne glede na njegovo izobrazbo, gmotno stanje ter poreklo. Družbe so si z zakonom bližine vedno pomagale za spoštovanje religij, morale, ščuvanja proti zuna- 144 njemu ali notranjemu sovražniku tako, da so tvorile imaginarna ne- Igor Papež obstoječa telesa, ki so služila bodisi kot nedosegljiv moralni ideal ali lkonomija POCii.i.DA |« tCČk« Mi*rro\tc ^^scsljiva lo* )75 Ponos in kljubovalnost Njegov ponos, ki sem ga sem pogosto začutil ob ognjevitejših večernih razgovorih na taborskih srečanjih, se je v jezi pogosto spreobrnil v užaljeno in kljubovalno trmoglavost. Sandi Leskovce je namreč dopoldne delal kot delavec, popoldneve, večere in noči pa je preživljal kot umetnik. Risal je, kiparil in rezljal. Njegove roke so ob šelestu dlet in rezil otrdele, volja pa okamenela. Delal je neumorno, trmoglavo, vztrajal pri ciljih, ki si jih je zastavljal. To je bila tista trma, ki ga je pravzaprav krasila. Likovno znanje je moral osvajati sam, prav tako rezbarjenje lesenih skulptur in reliefov. Nič mu ni bilo podarjeno in na to je bil ponosen. Ta njegova delovna trmoglavost je bila nekako smiselna, smotrna in potrebna, da je njegova volja ojeklenela. Toda drugače je bilo tedaj, ko se je znašel sredi izzivalnih in razburkanih razgovorov, ki so žalili čustva. Takrat je v emocionalnih razviharjenostih snemal in čistil očala ter si jih znova in znova natikal, kot bi preverjal, če že vidi v srž izzivov in odgovore nanje. Ti čutno razkrajajoči, tonsko privzdignjeni razgovori so potekali, ko so se organizatorji taborskih srečanj utrujeno umaknili, da so ostali ob skupni mizi le nekateri ustvarjalci iz. tedanjih jugoslovanskih republik in včasih še kakšen kritik ali galerist. Tedaj je tista proklamirana bratska vzajemnost, še posebej sredi osemdesetih let, nekako izpuhtela in se stopnjevano pretakala v kvaziumetniške ekspozeje, ki so običajno samoljubno povzdigovali nekatere “šole naive” in pomanjševali vrednost vsega ostalega samorastniškega ustvarjanja, še posebej slovenskega, ki je bilo vedno izrazito samoniklo, samosvoje in intimnejše, vsekakor drugačno od ostalega “jugoslovanskega”. To ponarejeno prijateljstvo in nepravičnost sodb sta Sandija Leskovca izjemno razr-vala, da ni nikdar našel pravih povračilnih besed in misli, takih, kot si jih je želel izdolbsti in nastružiti. Znal pa je kljubovati vse do otrplosti obraznih mišic. Take večere je zapuščal s trpkimi mislimi, da tabor za slovenske samorasle ustvarjalce stori veliko premalo, pa čeprav se je upravičeno zavedal, da sodi med vodilne predstavnike kiparske naive v tedanjem jugoslovanskem prostoru ... Naslednje jutro, ko smo znova sedli k svojemu delu, je izgledalo tako, kot da se ni nič naš ( os i zgodi'0- Noč je pogoltnila izrečene misli in opite sodbe. Kakorkoli že, Sandi Leskovec je bil zelo navezan na Tabor likov-mn samorastnikov v I rebnjem, saj je vendar na njem prejemal vzpod-187 bude in pohvale tako soustvarjalcev kot tudi umetnostnih kritikov. Sandi Leskovec: ABORTUS, 1984 Sandi Leskovec: ŽALOVANJI’, 1983 Lucijan Reščič OBUJENI ČAS O Sandiju Leskovcu, kiparju samorastniku Sandi Leskovec: MATERIN KRUH (izrez) NAŠ GOST Rast 2 / 2002 Dajal mu je novih ustvarjalnih zagonov in motivov za še bolj zavzeto delo. Materinstvo Mati z otrokom, ta pogost literarni, pa tudi religiozni in obči likovni motiv, je prežemal tudi Sandija Leskovca. Pa ne mati z otrokom, ki deluje eterično, umikajoče se i/. objektivnega sveta, pač pa mati /. otrokom, priklenjena k zemlji, pogrezajoča se vanjo, kot da ne bi zmogla dvigniti noge v naslednji korak odrešitve ... ”Piš ji je odnesel pokrivalo z glave; lepi lasje so seji razsuli po ramah in zavihrali po vetru. Zabliskalo seje; strela je udarila tako blizu, daje klecnila. Vendar jo je to priklicalo v zavest. Pogledala je proti nebu, ki je bilo neusmiljeno pobesnelo. Nekakšen nesrečo znaneč odsev je padal z razviharjenih oblakov na zemljo. Kdaj pa kdaj se je mahoma vzdignilo bučanje in zatem nenadoma potihnilo, da seje iz erozivnih tal lahko razlegel nekakšen skrivnostni glas. Spreletavali sojo kar mravljinci, kaj če se mogoče nevihtni mož reži na močvirjih ali se vsak trenutek vzdignejo hudi duhovi in zaplešejo strahoten ples smrti. Prestopala je z zadnjimi močmi v upanju, da bo le prišla onkraj zamegljenih brezbrežnosti, tja, kjer sveti luč. Medtem pa seje ulil dež, pomešan s snegom; veter je puhnil s tako močjo, da so tla zavalovila, da so se nenadoma zazdela kot podivjani oblaki, ki jo bodo odvlekli z. otrokom kdo ve kam. Okolico je zagrnila megla; poti so se izgubljale v mraku. Slabotnih klicev na pomoč ni slišal nihče, in kolikor je bilo še glasu v grlu, jih je vihar tlačil nazaj in ji zaprl sapo. Sprevidela je, da ne more naprej. Slekla seje noter do srajce in v vse zavila otročička; potem je s povitim otrokom polegla na mokra tla, ki so se nenadoma zazdela kot kopica viharnih oblakov. Zaprla je oči v pričakovanju, da ju bo vendar kdo dvignil od tam.“ Tako mi je Sandi Leskovec opisoval enega izmed svojih lesorezov, seveda v preprostejši govorici, ki je bila vedno trdno, mogoče celo trdo pri tleh. Tistega dne ni bil ne otožen ne melanholičen, bil je le eden izmed njegovih dni, ko je rajžal in krožil naokrog, kakor se mu je občasno dogajalo, ko je čutil samoto. Tedaj je iskal znance in prijatelje, daje lahko ob čašici napeljal pogovor k svojemu ustvarjanju, videnju in čutenju sveta. Iz le ozke doline, obdane z gričevjem, seje poskušal dvigovati dovolj visoko. Rekel je, daje zmajar zato, ker vidi iz višav ta svet mnogo večji, čeprav ga od zgoraj komaj še zaznava. Tedaj meje prepričal, da sem odšel z njim v njegov delovni prostor na Mirni. Ob steno so bile prislonjene lipove in hruškove plošče. Na mizi so ležali trije dokončani lesorezi. Ponovno sva bila pri Materinstvu. Zenske so se do stegen pogrezale v nekakšni “prvotni masi”. Pramati, ki poraja obilno, ker za plodove njenega telesa skrbe večni zakoni Narave; pa obupana detemorilka, grabeča v trdo steno pred seboj, v reliefu Abortus in naposled ročica vnukinje, ki obljublja na nagrobnik naslonjeni babici, da se rod obnavlja. V trenutku je bila prehojena pot od glorifikacije do pietetnosti, od dajanja do jemanja. Dovolj za večer, da sem stopil v svoj dom omamljen od tega in onega nektarskega napoja. NAŠ GOST Rast 2 / 2002 Sandi Leskovec: iz cikla zgodb o KRUMU, 1975, 1976 (zgoraj) in MARTIN KRPAN, 1975, 1978 (spodaj) O kruhu Ohranjena zloženka me spomni, da sem 8. maja 1986. leta v jutranjih urah tik pred otvoritvijo razstave v Galeriji Krka v Novem mestu pomagal Sandiju Leskovcu razvrščati in obešati njegove reliefe. Čeprav gre za odmaknjen čas, se jutra spominjam natančno predvsem zato, ker sva bila v prostorni avli poslovnih prostorov, s kopico ob stene odloženih reliefov, povsem sama in zaskrbljena, da nama ne bo uspelo postaviti razstave pravočasno. Le vratar se je prestopal pred vhodom v stavbo. Med razvrščanjem reliefov sem obstal ob reliefu matere z drugačno zgodbo, kot sem jih bil vajen: Mati s hlebcem, v katerem kipi žitno zrnje. Naokrog pretresljive ekspresionistične roke: materine, ki kruh delijo in režejo kose, ter številčnejše otroške roke, ki nestrpno čakajo na svoj kos. Motiv matere je tako podrejen motivu kruha, težko pridobljenega, ki gaje potrebno skrbno porazdeliti; hlebec kot simbol življenja pa je seštevek žitnih zrn. V vsakem izmed njih je delež narave in človeškega dela. Relief s starejšo letnico zgovorno pripoveduje o Sandijevem pojmovanju življenja ... Koliko zrn je treba posejati v plodna tla, da te poimenujejo s polnim imenom, kako veliko rezin je treba porazdeliti, da si pridobiš mesto v srcih ljudi, in kako malo pregreh ter napak je potrebnih, da si odrinjen in omadeževan. * * * Da si pozabljen, je res dovolj, da umreš? Obujeni spomini v časih krizantem običajno ugašajo v očeh žalovalcev s preštevanjem ob nagrobnih kamnih pražnje oblečenih, kot da so mrtvi le oltar za žive. Obujajmo jih v vseh časih za jutrišnje boljše dni, ko se bo s ponosom pisala zgodovina zanamcem. Portret i/ leta 1994 NAŠ GOST Rast 2 / 2002 SANDI LUSKOVEC LCSKcvtr i.Dl Vj'd Relief v lesu Stane Peček ČE NAŠ GOST Rast 2 / 2002 bi se morebiti kdaj znašel v zanki, da bi ga moral razlagati, bi to storil s Kosovelom: »Iz duše pa, ki je središče vseh etičnih čustev, prihaja vse ravnanje človeka. In zato je potrebno kulturno delo. Ne civilizacija, ne izobrazba, pravi smisel je kultura srca«. In to je to. In vse. In dovolj. Morda še, vendar znotraj tega, znotraj Kosovela, kot blagovna znamka neke najine generacije: neskončno, skoraj obsedeno (zato neosveščeno in sporadično in noro in trenutnim vzgibom podvrženo) iskanje zanesljive stopinje do - ne deklarirane, s himno in zastavo v oltar postavljene, zgolj osebne, zgolj kot bos korak po travi - svobode. Stali smo, obsedenci, na razdejanem Kandijskem mostu. Spodaj, globoko spodaj, v zeleno oko Krke zariti železniški vagoni. »Upaš?« Skočili smo. Nekateri. Obsedenci. Grozljivo železje, kije kričalo iz zelenega očesa reke, je naenkrat postalo mehko kot materine grudi in vsak dotik je vriskal, da smo še (občutek svobode, ali česa? je tako in tako ostal v zraku), da ne odtekamo v črno in Črno morje. In ravno tam, na tistem železju seje ugnezdil najin prvi spomin, majhen trdoživ lišajček, ki je ostal še potem, ko so razbitine izvlekli z dna in jih pretopili v drugo prihodnost. Preživel je tudi najino desetletja dolgo vsaksebi lazenje s trebuhom za kruhom, prezrl prihajanja, odhajanja in kroženja v drugih tokovih. Potrpežljivo je čakal priložnost, da sva ga našla. Sandi je ravno rojeval Orača, morda Sejalko, morda kakega drugega apostola njegove vere, njegovega hrepenenja, njegovega iskanja, njegove vizije sveta, njegove obsedenosti. »Sandi, zakaj smo skočili?« Z dletom je nežno božal les okrog Oračevih, ali Sejalkinih, ali kakih drugih nog, do meč ujetih v ... v kaj? V usodo? Naenkrat se zaveš, brez svoje volje, krivde ali hotenja v času, ko je človeštvo ravno udarilo božje, da je počilo po poldnevniku in bruhalo belo in črno in rumeno in dolgo in kratko in prihajajočo in odhajajočo in odlikovano in zasramovano in verujočo in neverujočo in nesmiselno in nesmiselno in nesmiselno ... (namesto pikic bi verjetno moral napisati smrt, vendar kako, če je smrt samo delček vojne!), ki te oblije in te prepoji. In ni ljubezni, ki bi to lahko sprala. Še mati ne. Si zaznamovan. Tudi če se oblečeš po modi časa, te izda korak. Taje vedno značilno težak, nekako hrom, nekako neodločen, zamorjen, kajti nogo moraš vsakokrat ponovno izvleči iz blata, preden stopiš naprej. Stopiti pač moraš, to veš, če ne, se pogrezneš. Sčasoma se sicer navadiš in si kdaj pa kdaj celo domišljaš, da si ptica, vendar le za toliko, kolikor traja let z mosta. Ali pa kolikor traja polet z zmajem nad dolino Mirne. »Katera sla, Sandi, te pri petdesetih vleče pod nebo?« Z dletom je nežno božal les okrog Oračevih ali Sejalkinih ali kakih drugih nog, do meč ujetih v ... v kaj? V usojeno otroštvo, ki ne more iz blata? Je to odgovor? Vsekakor pa je vse nadaljevanje znotraj Kosovela. SEJALEC, 1986 / BRENTAČ, 1990 Reliefa v lesu RAST - L. XIII Dušan Plut VARSTVO OKOLJA IN EVROPA DVEH HITROSTI Med državami Evropske zveze (EZ15) in t.i. državami prehoda (PIO) so pomembne razlike v stopnji onesnaženosti okolja in reševanju problemov okolja. V EZ15 seje zmanjševanje zdravstveno najbolj perečih oblik onesnaževanja sestavin okolja (voda, zrak) začelo v sedemdesetih letih, na začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja pa je bil izdelan celovit akcijski okoljsko razvojni program v smeri sonaravnosti. V državah, ki se želijo vključiti v EZ (PIO), so problemi okolja bolj pereči, stanje okolja v devetdesetih pa seje nekoliko izboljšalo zlasti zaradi upada industrijske proizvodnje in splošne gospodarske krize. Tako za EZ15 kot PIO pa je značilna planetarna nadpovprečna poraba naravnih virov na prebivalca. Razlike v stanju okolja, stopnji ekologizacije gospodarstva in politični prioriteti varstva okolja med sedanjimi članicami EZ so razmeroma velike. S pričakovanim polnopravnim članstvom držav prvega kroga (Češka republika, Estonija, Poljska, Madžarska, Slovenija) in drugega kroga srednje- in vzhodnoevropskih (Slovaška, Litva, Latvija, Bolgarija, Romunija) širjenja se bodo notranje razlike glede okoljevarstvene problematike in s tem možnost političnih nesoglasij bistveno povečale. Okoljevarstveniki Evrope so bili razočarani, ker Agenda 2000 (vključuje tudi razširitev EZ) ni bila nedvoumno postavljena v okvir trajnostnega sonaravnega razvoja (sustainable develop-ment), čeprav vključuje nekatere ključna načela sonaravnosti. V obdobju procesa približevanja in ustvarjanja temeljev za skupne evropske politike bo potrebno razen različnega ekonomskega, tehnološkega, socialnega in kulturološkega izhodiščnega položaja obeh skupin evropskih držav upoštevati tudi različen izhodiščni položaj glede kakovosti okolja. Zaradi številnih starih okoljskih bremen v PIO bo proces prilagajanja okoljski zakonodaji EZ15 zelo zahteven, dolgotrajen in zaradi nizkega materialnega standarda ter socialne krize verjetno politično konflikten. Za dosego okoljskih in drugih ciljev uravnoteženega razvoja Evrope in planeta je nujno enakopravno strateško partnerstvo vseh evropskih držav, temeljito zmanjšanje okoljskih pritiskov in porabe naravnih virov na prebivalca in ekologizacija sektorskih politik. Obdobje “Evrope dveh hitrosti” bi moralo biti čim krajše. Stanje in trendi okolja v državah EZ (devetdeseta leta) Sredi sedemdesetih let je v takratni Evropski skupnosti prišlo do večjega zanimanja za okoljske posledice gospodarskega razvoja. Izčrpani naravni viri, zdravstveno, ekosistemsko in gospodarsko škodljive posledice onesnaženosti okolja so bili temeljni razlogi, da so nekatere okoljsko osveščene evropske države v sedemdesetih letih previd- ŠT. 2 (80) APRIL 2002 no začele z zakonodajnimi in kasneje gospodarskimi ukrepi za zmanjševanje okoljskih pritiskov. V sedemdesetih letih so začeli reševati klasične okoljske probleme: zrak, voda, prst in odpadki. Prvi okoljski kurativni ukrepi so povezani s kakovostjo zraka. V osemdesetih letih je prišlo do okoljskega napredka: večje harmonizacije notranjega trga tudi glede okoljskih predpisov in standardov. 5. akcijski okoljski program EZ (1993-2000) pa je bil zasnovan kot celovit razvojni in okoljski načrt, ki s pomočjo zakonodajnih, ekonomskih in drugih instrumentov politike postopoma uvaja sonaravne principe v industrijo, kmetijstvo, energetiko, promet, turizem, druge gospodarske sektorje in tudi v gospodinjstva (To-wards Sustainability, 1993; Europe’s Environment, 1995). Tako zasnovan okoljskorazvojni programje narekovala velika poraba energije na prebivalca, naraščanje okoljskih pritiskov in slabšanje splošnega stanja okolja kljub zmanjšanju nekaterih emisij (npr. emisij žveplovega dioksida in dima). Kazalci porabe energije, emisij na prebivalca in drugih okoljskih pritiskov ter stanja sestavin okolja so bili v posameznih državah EZ sredi devetdesetih let različni, praviloma manjši v državah južne Evrope, kazalci izboljšanja okolja pa v najboljšem primeru na ravni t.i. šibke sonaravnosti (tabela 1). 1: Kazalci okolja v izbranih državah EZ (1995) Kazalci okolja Avstrija Grčija Finska Španija Velika Britanija Poraba energije na prebivalca (ekvivalent t nafte) 3,3 2,3 5,7 2,6 3,8 Število osebnih vozil na 100 prebivalcev 45 21 37 36 37 Dušikovi oksidi (NOx kg/preb.) 21,9 35,0 (1994) 50,7 31,0 (1993) 39,5 Žveplov dioksid (S02 kg/preb.) 7,5 53,4 18,8 50,5 40,7 Ogljikov dioksid (C02 t/preb.) 7,7 8,6 11,0 5,8 9,3 Osutost iglavcev (% dreves v 2.-4. razredu) 6,6 13,6 13,7 18,1 13,0 Komunalni 556 310 573 361 608 odpadki (kg/preb.) (1993) (1993) (1994) (1990) Prebivalci, priključeni na čistilne naprave (%) 75,7 34,0 77,0 48,3 86,0 Število bioloških kmetij 16 000 800 2793 1 042 715 Vir: Stutistical Compendium, European Environment Agency, 1998 DRUŽBENA VPRAŠANJA Rast 2 / 2002 V državah EZ15 živi manj kot 6,5 % svetovnega prebivalca, ustvarijo pa 25 % svetovnega GDP. Poraba energije in naravnih virov je velika, za varstvo okolja se namenja okoli 2 % BDP. Poudarek je na odpravljanju že ustvarjenih emisij, torej na ukrepanje “na koncu pipe”. Tudi države EZ15 so torej na začetku ekologizacije gospodarstva in življenjskega stila. Največje pritiske na okolje predstavlja promet, zlasti cestni. V obdobju 1985 - 1996 so se prometne emisije toplogrednega ogljikovega dioksida povečale za 41 % (Are we moving..., 2000). Ocene trendov pritiskov na okolje v EZ15 v devetdesetih letih so naslednje (Environment in the ..., 1999): a) bistveno zmanjšanje: emisije ozonu škodljivih substanc; b) zmanjšanje, a preskromno: toplogredni plini, nevarne substance, čezmejno onesnaževanja zraka, vodni stresi, odpadki, naravna in tehnološka tveganja, genetsko spremenjeni organizmi, človekovo zdravje, urbana območja; c) nenaklonjen, nezaželen razvoj: degradacija prsti, biotska raznovrstnost, obalna in morska območja, podeželje, gorska območja. Ocena sprememb stanja okolja pa je naslednja: a) bistveno izboljšanje: 0 = ni navedenega okoljskega polja; b) izboljšanje, a nezadovoljivo: nevarne substance, čezmejno onesnaževanje zraka, vodni stresi, naravna in tehnološka tveganja, biotska raznovrstnost, urbana območja; c) zelo nezaželeno stanje: toplogredni plini, tanjšanje ozonske plasti, degradacija prsti, odpadki, človekovo zdravje, obalna in morska območja, podeželje, gorska območja; d) negotovost glede ocene stanja: genetsko spremenjeni organizmi. Stanje in trendi okolja v PIO (devetdeseta leta) Zaradi gospodarskega in tehnološkega zaostanka, velike porabe energije in surovin na enoto dohodka in večplastne pokrajinske degradacije se vse PIO srečujejo s številnimi ekonomskimi, socialnimi in okoljskimi problemi. Razvojni in tehnološki zaostanki držav prehoda za razvitejšimi evropskimi državami so 15- do 40-letni. Poraba primarne energije na prebivalca v AC prve skupine je bila sredi devetdesetih let primerljiva s povprečjem EZ, kljub nekajkrat nižjemu BDP na prebivalca. Porabe energije je bila torej zelo neučinkovita, emisijsko intenzivna in je povzročila velike pritiske na okolje. Razmeroma velik delež kmetijstva in nadpovprečen delež industrije v BDP večine držav prehoda kaže na velik časovni zaostanek v strukturno razvojnem prehodu iz industrijske v storitveno družbo. Med državami EZ15 in PIO so glede stanja okolja skupne poteze in razlike (Environment in the ..., 1999, s. 34). Emisije na prebivalca in stara okoljska bremena so v nekaterih državah prehoda zelo velika. Tako so bile še leta 1992 emisije S02 na prebivalca Republike Češke (150 kg) za okoli petkrat večje, kot je bilo povprečje za države OECD. V industrializiranih in rudarskih območjih PIO so zelo degradirane površine, močno poškodovani gozdovi, slabša je kakovost vodnih virov. Zaradi prekomernega obremenjevanja zraka, prsti, vegetacije in vodnih virov je bil v številnih regijah držav kandidatk prisoten dolgotrajen, več desetletij trajajoč vpliv prekomerne onesnaženosti okolja na človeško zdravje in ekosisteme. Intenzivno izčrpavanje naravnih virov in obremenjevanje okolja je trajalo nepretrgoma okoli DRUŽBENA VPRAŠANJA Rast 2 / 2002 petdeset let, vsebnosti žveplovega dioksida, prašnih delcev, težkih kovin in ostankov nitratov ter pesticidov pa so /lasti v industrijsko energetskih območjih večkratno presegale mejne in celo kritične imi-sijske vrednosti za zrak, prst in pitno vodo. Z vidika starih okoljskih bremen predstavljajo največji problem številna neurejena odlagališča nevarnih odpadkov in večplastna problematika jedrskih elektrarn sovjetske tehnologije. V nekaterih PIO pa so v primerjavi z državami EZ bolj razširjeni in ohranjeni naravni habitati. Prav tako je praviloma manj intenzivna raba kmetijskih zemljišč, kar pozitivno vpliva na večjo biotsko raznovrstnost. Upad gospodarstva in BDP je v zgodnjih letih prehoda (obdobje 1990 - 1995) zmanjšal obremenjevanje okolja, zlasti z zmanjšanjem odpadkov, porabe energije, uporabe tehnološke vode in agrokemikalij. Kazalci okolja izbranih srednje- in vzhodnoevropskih držav prehoda za sredo devetdesetih let kažejo veliko porabo energije na prebivalca, visoke emisije, zlasti S02 in tudi C02, na prebivalca, velik delež močno poškodovanih gozdov ter pičle okoljske sanacijske ukrepe (tabela 2). Tabela 2: Kazalci okolja nekaterih srednje- in vzhodnoevropskih držav (1995) Kazalci okolja Češka Madžarska Estonija Poljska Slovenija Poraba energije na prebivalca (ekvivalent t nafte) 3,8 2,5 3,4 2,5 2,9 Število osebnih vozil na 100 prebivalcev 30 21(1994) 26 19 36 Dušikovi oksidi (NOx kg/preb.) 40,1 17,8 31,6 29,0 34,8 Žveplov dioksid (S02 kg/preb.) 106,3 69,8 73,9 60,6 61,8 Ogljikov dioksid (C02 t/preb.) 12,6 6,3 13,0 8,6 7,3 Osutost iglavcev (% dreves v 2.-4. razredu) 60,7 18,7 26,6 54,5 33,6 Komunalni odpadki (kg/preb.) 233 (1994) 423 (1994) 351 294 442 Prebivalci, priključeni na čistilne naprave (%) 56,0 21,0 41,5 53,0* (20) Število bioloških kmetij 181 80 60 225 10 Vir: Statistični Compendium, European Environment Agency, 1998 * vključno /. greznicami, sicer okoli 20 % Različni izhodiščni položaji za poti k sonaravnosti - okoljski kazalci sonaravnega razvoja Avstrije in Slovenije Avstrija se po številnih okoljskih kazalcih glede na dosežen BDP na prebivalca uvršča med zelo uspešne države EZ15 (Oesterreieh - DRUŽBENA VPRAŠANJA Rast 2 / 2002 Nationaler Umwelt Plan..., 1996; Umweltsituation in Oesterreich, 1996). Avstrija je dosegla približno trikrat večji BDP na prebivalca kot Slovenija in ima nekaj desetletij dolgo tradicijo okoljske politike. Primerjava Slovenije (zmerno onesnažena evropska država prehoda z nekaterimi izraziti regionalnimi problemi okolja) in Avstrije s pomočjo nekaterih kazalcev okolja omogoča oceno zaostanka Slovenije in posredno drugih držav P10 za sonaravnimi prizadevanji najuspešnejših držav EZ1 5 (Plut, 1997; Plut, Špes, Brečko, 2002). Tabela 3: Kazalci okolja Avstrije in Slovenije (devetdeseta leta) Okol jski kazalec Avstrija Slovenija Spremembe emisij SOi (%) (1980 1993) - 80,9 - 23,0 Spremembe emisij NOx (1985 - 1992) - 18,0 + 7,0 Delež rečnih odsekov v 3. in 4. kakovostnem 8 25 razredu (%) (1992) Delež ponovno uporabljenih komunalnih odpadkov 45 10 (surovine, energija) (%) (1993) Letna rast količin komunalnih odpadkov 0,0 7,2 (%) (1991 1995) Delež vseh zavarovanih območij (1996) (%) 25 8 Energetska intenzivnost (t/million US$) (1995) 124 225 Delež BDP za varstvo okolja - skupna sredstva nad 2,0 1,0 (%) (1996) Vir: Bundesministerium fuer Umvvelt, 1996; Plut, 1997; Statistical Compendium, Buropean Knvironment Agency, 1998 Primerjava okoljskih kazalcev sonaravnega razvoja Slovenije in Avstrije za sredo devetdesetih let kaže, da je bila Avstrija na področju uveljavljanja sonaravnih načel v časovni prednosti 15 do 20 let. Slovenija je na okoljskem polju za Avstrijo najbolj zaostajala na naslednjih področjih (Plut, 1997); 1) zmanjševanju emisij NOx in delno tudi S()2 (nižja stopnja zmanjševanja S02 in naraščanje NOx); 2) ravnanju z. odpadnimi vodami (večja poraba vode, skromnejši delež primerne stopnje čiščenja); 3) gospodarjenju z. odpadki, zlasti s komunalnimi (naraščanje odpadkov, skromen delež ponovne uporabe); 4) manjšemu deležu zavarovanega ozemlja; 5) bistveno večji porabi surovin in energije na enoto ustvarjenega dohodka; 6) bistveno manjšemu deležu bioloških kmetij s potrebnimi certifikati; 7) bistveno manjšemu deležu državnih in zasebnih sredstev za varstvo okolja in narave. Največji zaostanek Slovenije za Avstrijo je pri proizvedenih emisijah na enoto BDP. Tako je leta 1995 Slovenija proizvedla na enoto ustvarjenega BDP/prebivalca 5-krat več komunalnih odpadkov kot Avstrija, porabila 7-krat več vode in proizvedla 21-krat več emisij S()2. ’ Slovenija torej glede na dosegljive in metodološko primerljive okoljske kazalce sonaravnega razvoja bistveno zaostaja za Avstrijo DRUŽBENA VPRAŠANJA Rast 2 / 2002 in tudi za povprečjem držav EZ, zlasti glede proizvedenih zračnih emisij in odpadkov na ustvarjeni dohodek (npr. pri S02). Po večini okoljskih kazalcev pa je Slovenija primerljiva z Grčijo in Portugalsko. V primerjavi z drugimi državami prehoda (npr. s Češko, Poljsko, Madžarsko) pa je bila v devetdesetih letih Slovenija po večini okoljskih kazalcev (in po BDP na prebivalca) v ugodnejšem položaju. Ključni razlog za nekoliko boljši izhodiščni položaj je večja skrb za okolje v osemdesetih letih in stabilizacija pritiskov na okolje v devetdesetih letih. Zelo pa naraščajo prometne emisije (osebni promet) in komunalni odpadki. Stihijska, razpršena suburbanizacija pa prinaša številne probleme v rabo prostora in onemogoča učinkovito zmanjševanje prometa z avtomobili, večjo porabo energije za ogrevanje ter pozidavo kmetijskih zemljišč. Trendi stanja okolja v EZ15 do leta 2010 Na ozemlju EZ15 se naj bi do leta 2010 izboljšala kakovost vodnih virov, zraka v mestih, stanje biotske raznovrstnosti pa bo odvisno zlasti od sprememb v rabi zemljišč. Prisotna je določena nejasnost v napovedi prihodnjih okoljskih procesov, zlasti glede kakovosti prsti, vsebnosti pesticidov v talni vodi, količini emisij toplogrednih plinov itd. Prav tako ni mogoče oceniti prihodnjo občutljivost (odzivnost) prebivalcev na okoljske probleme. Stanje okolja v EZ bo do leta 2010 ostalo resen problem in varstvo okolja prednostna naloga. Temeljna prihodnja naloga na področju okolja v EZ pa bo verjetno doslednejše vgrajevanje okoljskih ciljev v gospodarske ukrepe in druge t.i. sektorske politike, zlasti v kmetijstvo in promet. Okoljska polja v EZ z najbolj črnogledimi napovedmi do leta 2010 so (Environment in the ..., 1999): * emisije toplogrednih plinov in podnebne spremembe, * odpadki, * kemikalije. Ocena udejanjanja jasno postavljenih ciljev zmanjševanja okoljskih pritiskov in izboljšanja stanja okolja glede na leto 1990 v EZje naslednja (Environment in the ..., 1999; Environment Signals, 2000; Are we moving..., 2000): a) povečanje okoljskih pritiskov: * po Kiotskem sporazumu naj bi EZ15 emisije vseh toplogrednih plinov zmanjšala za 8 % ekvivalentov C02 med leti 1990 in 2010. Pričakuje se, da cilj ne bo dosežen, napoveduje se celo 6 % povečanje skupnih toplogrednih emisij do leta 2010; * emisije kadmija, merkurija, policikličnih aromatičnih ogljikovodikov se naj bi zaradi naraščanja cestnega prometa povečale; * povečanje skupnih količin odpadkov; b) zmanjšanje okoljskih pritiskov, a pod zastavljenimi cilji: * skromnejše zmanjšanje emisij N()x in koncentracij ozona; c) zmanjšanje okoljskih pritiskov v okviru zastavljenih ciljev: * raba ozonu škodljivih substanc seje zmanjšala bolj kot so bili cilji konvencij; * emisije svinca, dioksina in heksaklorobenzena se naj bi zmanjšale v okviru postavljenih ciljev; * v številnih mestih naj bi se kakovost mestnega ozračja izboljšala zaradi pričakovanih doseženih ciljev zmanjševanja emisij S02, trdih delcev, benzena in benzopirena. Pričakuje se manjša raba pesticidov, vendar bodo njihovi ostanki v DuSan Plut vodi še vedno predstavljali problem za talno vodo, nitrati pa bodo in i vk()I,a\I)V|I n^V/ntos^n verjetno ostali stabilni. Tudi za biotsko raznovrstnost, degradacijo prsti in obalna območja cilji niso količinsko določeni, prisotno pa je tudi pomanjkanje podatkov. Eden od ključnih vzrokov za skromen napredek k ciljem je bila ločena obravnava okoljskih problemov in nepopolna identifikacija vzrokov, potrebna je t.i. sistemska integracija (Environment in the ..., 1999). Integracija okoljske politike v vsa ključna gospodarska, infrastrukturna in druga polja dejavnosti ter v gospodinstva bo ključen kazalec udejanjanja sonaravnega razvoja. Poleg tehnoloških sprememb bodo namreč potrebne tudi spremembe življenjskega sloga prebivalcev in prehod k obnovljivim energetskim virom, zmernost porabe naravnih virov, okolju trajno prilagojena stopnja materialnega udobja in načina prevoza, uveljavljanje okoljske etike v gospodarstvu in osebni potrošnji, solidarnost do manj razvitih držav ter socialna pravičnost. Sodobni globalni terorizem labko zaustavi povečevanje sredstev za okolje (“ekološka” varnost) na račun povečevanja sredstev za vojaške in protiteroristične namene. Trendi stanja okolja v AC 10 do leta 2010 Proces vključevanja v EZ in gospodarska rekonstrukcija v devetdesetih letih so temeljito spremenili gospodarstvo, zakonodajni sistem in življenjski slog PIO. V napovedih o okoljskih razsežnostih socio-ekonomskega razvoja obstojajo številne negotovosti. Davek prehoda v tržni sistem je v srednje- in vzhodnoevropskih državah velik in večplasten. Stres prehoda, razpad socialnega sistema, problemi zdravstvenega varstva so povzročili upad kakovosti življenja (Phillips, Groenevvegen, Verhasselt, 1998). Potrebno je podčrtati, da seje pričakovana življenjska doba v devetdesetih let zmanjšala in bila v povprečju za več kot štiri leta krajša kot v EZ. Splošno lahko rečemo, da bo integracija okoljskih zahtev v načrtovanje politike delovanja posameznih sektorjev morala postati ključni dejavnik izboljšanja okolja in učinkovitejše rabe naravnih virov. Nivo izboljšanja kakovosti rek je v veliki meri odvisen od uspešnosti gradnje komunalnih čistilnih naprav, saj so naselja praviloma glavni vir organskega obremenjevanja vodnih tokov. Zaradi opuščanja rudarstva so se pomembno zmanjšale odpadne vode, staro okoljsko breme pa predstavljajo obsežne degradirane rudniške in premogovne površine, zlasti na nekaterih območjih Poljske in Češke ter nekdanje NDR. Zračne emisije se naj bi v PIO zmanjšale, zlasti zaradi pričakovane izboljšane energetske učinkovitosti. Prav tako se po bazičnem scenariju pričakuje, da se bodo emisije C02 zmanjšale za 8 % do leta 2010 (Environment in the ..., 1999). Liberalizacija trgovine, prehod od železniškega k cestnemu prevozu, gradnja avtocest, naraščajoča stopnja motorizacije in pričakovana zmanjšana vloga javnega prometa naj bi povečale količino in delež okoljskih pritiskov prometa (ESDP, 1999). Verjetno se bodo povečali tudi negativni okoljski učinki kmetijstva, zlasti v ravninskih, rodovitnih območjih. Evropska komisija ne pričakuje od držav kandidatk, da bodo v bližnji prihodnosti izpolnjevale vsa določila okoljske zakonodaje. Iz tega je moč sklepati, da ■ na vprašan ia Evropska komisija pričakuje delno nespoštovanje okoljske zakonoda-t je- Po mnenju evropskih okoljskih nevladnih organizacij bi bile izjeme dopustne le v primeru, če bi uvedba pravil EZ pomenila poslabšanje TO ] stanja v okolju. Sodijo, da bi moralo temeljno načelo postati spodbu- LITERATURA Bundesministerium fuer Umvvelt, 1996: Umwcltsituation in Oester-rcich,Wien. Bundcsministeri um fuer Umwelt, 1996: Oesterreich - Nationaler Um-welt Plan, Wien. Commission ofttie F-uropean Commu-nities, 1993: Tovvards Sustainabilitiy, I ,uxembourg. Europcan Comminitics, 1997: Indica-tors of Sustainable Development, Lu-xembourg. Europcan Comminitics, 1999: ESDP - Europcan Spatial Development Per-speetive, Luxembourg. European Environment Agency, 1995: Europe's Environment, Copenhagen. European Environment Agency, 1998: Europe’s Environment: Statistieal Compendium for the Seeond Asses-ment, Luxembourg. European Environment Ageney, 1999: Environment in the Europcan Union at the Turn of the Century, Copenhagen. European Environment Agency, 2000: Environmental Signals 2000, Copenhagen. European Environment Agency, 2000: Are We Moving in the Riglu Direc-tion? Environmental issues series 12, Copenhagen. Phillips, D. R„ Groenevvegen, P., Ver-hasselt, Y„ 1998: Health, environment and development: issues in developing and transitional countries, GeoJournal 44 no.2: 97- 102. Plut, I)., 1997: Slovenia and its adap-ting to european processes of sustain-able development. Geografski glasnik 59:35 - 47. Plut D„ Špes M., Brečko V., 2002: Slovenia-Country Studies: Northern Group, Environmental Prohlems of l ast Central Europe, Routledgc Studies of Societics in Transition, London - Nevv York, s. 228-247 Silina, M., 1998: Priprave za širitev, Evropska Unija, Slovenija in trajnostni razvoja, Umanotera, Ljubljana, 15 -24. DRUŽBENA VPRAŠANJA Rast 2 / 2002 janje sonaravnega razvoja držav kandidatk. Zasnove okoljske evropske politike do leta 2010 Kljub nekaterim uspešnim okoljskim sanacijskim ukrepom v F.Z15 so tudi te države v prehodu k višji stopnji sonaravnega razvoja. Okoljski cilji EZ15 kot PIO so enaki, izhodiščni položaj, trajanje in načini prehoda pa različni. Zaradi gospodarske in socialne krize v obdobju zahtevnega prehoda je skrb za okolje v PIO v spodjem delu seznama vrednostnih prioritet posameznika in države. PIO so šele začele z izdelavo okoljskih akcijskih programov in integracijo okoljskih standardov EZ v zakonodajo. Pričakuje se daljše obdobje prilagajanja, preden bo prišlo do popolnega prevzema okoljske politike in direktiv EZ. Daljše obdobje prilagajanja se pričakuje zlasti v prometu, energetiki in kmetijstvu (Environment in the ..., 1999). Obstaja realna možnost, da v pričakovanem obdobju večje gospodarske rasti v obdobju 2000 - 2010 (2015) države PIO ponovijo nekatere napake držav EZ iz sedemdesetih let. Tako države EZ kot države prehoda so v okoljsko razvojnem prehodu. Izhodiščni položaj PIO je zaradi velike razlike v materialnem standardu, socialni varnosti, okoljskih pritiskih in stanju okolja različen, bistveno boljši za države EZ. Tudi EZ15 zelo zaostajajo za radikalno postavljenimi planetarnimi cilji glede varstva okolja. Povprečna poraba fosilnih virov, primarne energije, kovin, mineralnih gnojil in emisij C02 na prebivalca EZ v devetdesetih letih 20. stoletja je za 3- do 4-krat nad porabo, ki naj bi bila po mnenju ekologov v okviru trajne zmogljivosti planetarnega ekosistema. EZ načrtuje okoli 8 % zmanjšanje emisij toplogrednih plinov do leta 2010. Predlagani vmesni cilj za EZ pa je zmanjšanje emisij C02 za 25 % do leta 2010 in za 77 % do leta 2050 (1,7 tone C02/prebivalca letno). Med sprejetimi okoljskimi cilji EZ in želenimi planetarnimi cilji je še vedno ogromen razkorak. EZ načrtuje še nadaljnjo postopno ekolo-gizacijo gospodarstva in življenjskega sloga. Za PIO bo že sledenje sicer postopni ekologizacije industrijske, prostorske, regionalne in drugih politik EZ zelo zahtevna, do leta 2010 le delno uresničljiva naloga. Po napovedih se naj bi v državah kandidatkah zaradi pričakovanega gospodarskega razvoja proizvodnja in potrošnja do leta 2010 bolj povečala kot v sedanjih državah EZ. Tako se naj bi zlasti povečalo število in uporaba avtomobilov (za 60 % do leta 2010), gradnja cestne infrastrukture, naraščanje komunalnih odpadkov in intenzifikacija kmetijstva v določenih ravninskih regijah. Velik problem bodo tudi v prihodnjih desetletjih predstavljala neurejena odlagališča nevarnih odpadkov, vključno z jedrskimi odpadki (Environment in the ..., 1999, s. 35). Globalni terorizem se lahko kmalu razširi na geopolitično “zanimive” jedrske elektrarne PIO in preprodajo radioaktivnih snovi za izdelavo jedrskega orožja. Za dosego okoljskih, gospodarskih in socialnih ciljev nove Evrope je nujno strateško partnerstvo, tesno sodelovanje evropskih držav, ekologizacija vseh materialnih dejavnosti. Največjo strateško nevarnost za okolje Evrope (in planeta) predstavlja možnost nadaljnje prevlade modela rasti porabe naravnih virov, zakonskih instrumentov varstva okolja nad ekonomskimi, minimalno vključevanje okoljskih zahtev v sektorske politike in možnost podrejenega položaja PIO. Evropski okoljevarstveniki sodijo, da naj bi EZ namenila večjo pomoč tistim državam kandidatkam, ki pri vstopanju v EZ doslednejše upoštevajo tudi okoljsko problematiko (Silina, 1998). Od držav kandidatk naj bi se torej zahtevalo, da postane spodbujanje trajnostnega sonaravnega razvoja njihovo glavno okoljsko in hkrati razvojno načelo. Podatki za devetdeseta leta pa kažejo, da gre razvoj praviloma v drugi smeri. Tako npr. v PIO prevladujejo spodbude za širjenje prometne in energetske infrastrukture, ne pa prizadevanja za zmanjšanje potreb na področju eestnega prometa in porabe energije. Razrašča se ceneno potrošništvo in z njim povezani povečani pritiski na okolje. Čeri evropske politike varstva okolja do leta 2010 Okoljske organizacije opozarjajo na določen zaostanek v ozelenje-vanju evropske politike v drugi polovici devetdesetih let. Sodijo, da bo ekologizacija evropskih razvojnih politik uspešna le v primeru, če bo razširjena EZ15+5 (+10) v obdobju do leta 2010 celovito in dosledno začela izvajati model t.i. dematerializiranega sonaravnega razvoja. To pomeni zmanjševanje porabe primarnih virov v proizvodnji in potrošnji namesto zmanjševanja posledic onesnaževanja okolja kot temeljni cilj nove okoljske politike. Strateška presoja vplivov na okolje mora postati temeljni preventivni instrument razširjene EU, nujna pa je tudi vgrajevanje stroškov okolja v ceno proizvoda, finačne spodbude za uvajanje rabe obnovljivih virov in “zelena” reforma davkov. Z ekosistemskega in geopolitičnega vidika bi bilo vztrajanje na “Evropi dveh okoljskih hitrosti” napačna evropska strateška razvojna odločitev. Čim krajše obdobje prilaganja PIO standardom EZ in učvrstitev združene Evrope enakopravnih držav, narodov in regij kot vodilne makroregije sveta v procesu simbioze razvoja in varstva je ena od osrednjih vseevropskih nalog v obdobju do leta 2010. Osnovni pogoj pa je sprememba mislenosti, tudi v državah in politiki EZ. V svetu kapitala pogosto še prevladuje prepričanje, da so države PIO odprt prostor za prodajo okoljsko spornih proizvodov in mesto za nameščanje okoljsko spornih proizvodenj. Brez nove razvojne filozofije in etike okolja bo sicer prevladala Evropa (in planet) zgolj ene hitrosti — v nadaljevanje postopnega zastrupljanja planeta. DRUŽBENA VPRAŠANJA Rast 2 / 2002 Sandi Leskovec: ŽETEV, 1997 Marko Koščak DRUŽBENA VPRAŠANJA Rast 2 / 2002 REGIONALNI RAZVOJNI PROGRAM ZA JUGOVZHODNO SLOVENIJO Uvod Že pred časom smo v reviji Rast predstavili nekaj razmišljanj o temi Regionalni razvojni program (RRP) za jugovzhodno Slovenijo, ki teritorialno obsega območje šestnajstih občin, in sicer: Črnomelj, Dolenjske Toplice, Kočevje, Kostel, Loški Potok, Metlika, Mirna Peč, Mestna občina Novo mesto, Osilnica, Ribnica, Semič, Sodražica, Šentjernej, Škocjan, Trebnje in Žužemberk. S tem prispevkom želimo predstaviti sam program in v naslednjih številkah podati nekaj temeljnih izhodišč za vsako od področij, ki so obravnavana v samem dokumentu, in sicer za: • gospodarstvo, • okolje in prostor ter • človeški viri z družbeno blaginjo. Dokument obsega t.i. strateški in izvedbeni del, v prvem so potrebne analize in opredeljene prioritete, v drugem delu so pripravljeni programi in podprogrami ter indikatorji za spremljanje učinkov programa. Pri pripravi programa so sodelovali predvsem strokovnjaki iz regije ter tudi predstavniki posameznih partnerjev, ki sodelujejo v programskem odboru (PO) za pripravo dokumenta. Po sprejemu dokumenta na tem nivoju (PO) bo dokument poslan v oceno na Agencijo za regionalni razvoj RS, ki bo podala o njem svoje mnenje. Po pridobitvi pozitivnega je predviden sprejem še na občinskih svetih, kar bo dalo dokumentu legitimnost in operativnost za izvajanje njegove vsebine do leta 2006. Na kratko še enkrat nekaj osnovnih podatkov o teritorialnem območju JV Slovenije, kijih lahko strnemo v naslednjih alinejah: • Skupna površina znaša 2.685 km-, kar je največ med regijami (trenutno se RRP pripravljajo za območja statističnih regij v Sloveniji. V primeru JV Slovenije sta bili združeni območji iz dveh statističnih regij, in sicer osrednje slovenske in Dolenjske in Bele krajine). • Območje je zelo raznoliko, tako po gospodarski oziroma splošni razvitosti kot tudi po poseljenosti, brezposelnosti, splošnem izobrazbenem nivoju, demografski ogroženosti, prevladujočih dejavnostih, kulturnozgodovinskih elementih, geografskih značilnostih in drugem. • Delež mladega prebivalstva je za okoli 2 % višji od slovenskega povprečja, tako daje po indeksu staranja območje v relativno ugodnem položaju. • Več kot polovica območja ima status demografsko ogroženega območja, na katerem živi preko 30 % prebivalcev. • Samo dve občini v območju nista opredeljeni kot področji s posebnimi razvojnimi problemi (Novo mesto, Ribnica). • Brezposelnost v območju je 10,9 % (junij 2000), kar je nižje od slovenskega povprečja (12,4 %). • Pretežni del celotne dejavnosti gospodarskih družb območja je zgoščen v nekaj velikih gospodarskih družbah, v predelovalni dejavnosti in trgovini, geografsko gledano pa pretežno v Novem mestu. • Primerjave dosežkov gospodarskih družb območja z dosežki v Sloveniji (gospodarnost, donosnost, dohodkovnost, investiranje, financiranje) so ugodne. • Velika prednost regije je njena izvozna usmerjenost, saj na tujih trgih realizira več kot polovico prihodkov. Vsi navedeni podatki kažejo, daje v preteklih osmih letih območje sicer izkoriščalo svoje razvojne potenciale, saj so kazalci gospodarske rasti iz leta v leto ugodnejši, vendar pa določeni razvojni potenciali (npr. malo gospodarstvo, turizem, okolje in prostor) ne napredujejo dovolj hitro oziroma so v neskladju s slovenskim povprečjem. Tvegani dejavniki, ki so izpostavljeni za JV Slovenijo, so med drugimi tudi: • Neugodna sektorska struktura (šibak terciarni in kvartarni sektor). • Prevelika odvisnost razvoja regionalnega in lokalnih okolij od velikih podjetij. • Premalo število malih podjetij in prepočasna rast števila novoustanovljenih podjetij glede na druge regije v Sloveniji. • Zelo slaba izobrazbena struktura. • Nepovezanost razvojno-raziskovalne oziroma inovacijske dejavnosti. • Nerešena prostorska problematika širšega območja. • Velika razvojna raznolikost znotraj regije. * številka v oklepaju pri prioritetah StrateSki {le| (krepko) pomeni rang prioritete, iz , , , , . , ... česar je razvidno, da imamo dva ran- Povzetek rezultatov strateškega dela lahko strnemo v naslednjih ga prioritet tabelah, ki prikazujejo cilje z obrazložitvijo. a) GOSPODARSTVO P R l() K 1 1 1 1 1 CILJI PROGRAM 1 1 Pospeševanje k o n k n rc n C n osti obstoječih po d j e t i j s kvalitetno delovno silo in tehnološkim razvojem proizvodnje in p ro izvodov < 1 ) 1. Prestrukturiranje večjih podjetij v težavah 2. Prestrukturiranje drugih sred nje v e lik ih in malih podjetij v težavah 3. Pospeševanje raziskovanja in razvoja znanja in inovativnosti 4 . Vlaganje v te h n ič n i in tehnološki ter ekološki ra z voj proizvodnje in p ro izvodov 5. Vlaganje domačega in tujega kapitala v hitro razvijajoče dejavnosti 6. Usposabljanje že zaposlene delovne sile 7 . M e d s e b o j n o povezovanje podjetij 2. Ustvarjanje podjetniške klime in inovativnega okolja, kar bo prispevalo k h it rej še m u zaposlovanju, rasti novih podjetij in celostnemu razvoju reg ije. p red v sem pa podeželja (2). 1. Ustvarjanje podjetniške klime in inovativnega okolja 2 . Načrtno seznanjanje ljudi z razvojnimi aktivnostmi na različnih področjih v regiji 3 . Vzpodbujanje samozaposlovanja brezposelnih v novih enotah malega gospodarstva 4. Pospeševanje naraščanja proizvodnih enot malega gospodarstva 5. Pospeševanje razvoja informatike v smeri produkcije proizvodov in/ali storitev 3 . Razvoj podjetniške infrastrukture, k a r j c pogoj za pospešen razvoj podjetništva in obrtništva (2) 1. Razvoj institucij razvoja podjetništva, podjetniškega svetovanja 2. Organiziranje baze podatkov 3. Razvoj podjetniške infrastrukture z opremljanjem obrtnih con, z gradnjo ustreznih infrastrukturnih objektov in naprav ter z načrtnim zagotavljanjem drugih pogojev za pospešen razvoj podjetništva in obrtništva 4 . Razvoj po d c ž. c 1 j a preko dejavnosti k m c t ij s t v a. gozdarstva, turizma, javnih gospodarskih služb na področju infrastrukture in drugih d cja v n o st i (2) 1. Prestrukturiranje obstoječega kmetijstva in gozdarstva 2 . Pospeševanje učinkovitosti kmetijskih gospodarstev 3. Zagotavljanje primernih dohodkov čistih in mešanih kmetij 4. Zagotavljanje urejenosti kulturne krajine 5. Oblikovanje celovite turistične ponudbe 6. Pospešen in skladen razvoj javnih gospodarskih služb 7 . Skladen razvoj ostalih dejavnosti 5 . Čezmejno sodelovanje (2) 1. Vzpostavitev gospodarskega sodelovanja na državni, regionalni in občinskih ravneh med obema državama ob južni m eji, o b m ejn im i reg ija m i ter med e v ro psk im i reg ija m i b) OKOLJE IN PROSTOR PRIORI TETE/CII.JI PROGRAM1 6. Izboljšanje stanja okolja in kakovosti življenja s povečanjem števila naselij z vodooskrbo in z ustreznimi sistemi za odvajanje in čiščenje odpadnih voda ter z izpopolnitvijo sistemov za ravnanje z odpadki in z izpopolnitvijo energetske infrastrukture 6.1 Izboljšati stanje onesnaženosti površinskih in podzemnih voda 6.2 Vzpostaviti in izboljšati sisteme ravnanja z odpadki 7. Zagotavljanje komunalno opremljenih stavbnih zemljišč za stanovanja in za gospodarske dejavnosti in turizem v mestnih in podeželskih naseljih, zlasti pa na demografsko ogroženih predelih regije. 7.1 Zagotavljanje komunalno opremljenih stavbnih zemljišč za stanovanja in za gospodarske dejavnosti v mestnih naseljih 7.2 Zagotavljanje komunalno opremljenih stavbnih zemljišč za stanovanja in za gospodarske dejavnosti na podeželju S. Izboljšanje navezav regije na AC omrežje in vzpostavitev oz. posodobitev medregionalnih povezav ter cest v regiji ter izpopolnjevanje informacijske infrastrukture. K.l JV Slovenijo ustrezneje navezati na glavne prometne tokove in na informacijsko infrastrukturo 9. Ohranitev kulturne krajine in naravnih vrednot kot potenciala za razvoj turizma, povezanega s sonaravnim kmetijstvom. 9.1 Na območjih z velikimi dediščinskimi vrednostmi je treba poleg ciljev varstva zagotavljati razvojne možnosti za lokalno prebivalstvo. 9.2 Na podeželju zagotoviti prostorske možnosti za širitev naselij in razvijati sonaravno kmetovanje v povezavi s turizmom 9.3 Oblikovati usklajen razvoj rabe mineralnih surovin in njihovih sanacij 10. Vzpostavitev omrežja naselij v regiji in izoblikovati regijsko središče ter mrežo lokalnih središč. 10.1 Novo mesto je treba uveljaviti kot regionalno središče nacionalnega pomena 10.2 Oblikovati vizijo razvoja občinskih in podobmočnih središč kot razvojno močnih naselij mestnega značaja. 1 1. Uveljavitev čezmejnega sodelovanja z Republiko Hrvaško pri reševanju okoljskih in prostor, problemov. 1 1.1 Oblikovanje vizije in programov razvoja obmejnih obm očij. c) ČLOVEŠKI VIRI IN DRUŽBENA BLAGINJA (tabela je na naslednji strani) I/. zgornjih tabel so razvidne strateške usmeritve teritorialne enote JV Slovenije, seveda po izvedenem prvem delu dokumenta. DRUŽBENA VPRAŠANJA Rast 2 / 2002 Izvedbeni del V sklopu izvedbenega dela so se izoblikovali na temelju participa-tivnega načrtovanja (sestanki, interaktivne delavnice, intervjuji, ankete, individualni razgovori, pogovorna stran internetne strani) številni predlogi za podprograme in projekte, ki jih je strokovna ekipa poskušala vključiti v dokument v kar največji možni meri. Lahko zatrdimo, da so bili v kar največji možni meri vključevani endogeni poteneiali strokovne in laične javnosti regije, kar naj bi zagotavljalo tudi v največji možni meri identifikacijo vseh struktur in subjektov v regiji s predlaganimi predlogi. Skupaj je tako določenih 20 prioritet znotraj treh programskih področij, pri čemer jih je za področje gospodarstva določenih 5, za področje okolja in prostora 6 ter človeških virov in družbene blaginje 9. V okviru teh je tudi preko 150 podprogramov in tudi posameznih projektov, tako da verjamemo, da bi se posamezni subjekti morali v tej vsebini tudi identificirati in najti znotraj njih tudi svoje lastne izvedbene aktivnosti. Dokument je v največji možni meri upošteval izhodišča državnega razvojnega programa (DRP-ja), kar pomeni, da se posamezni programi in podprogrami umeščajo v proračunske postavke ter strukturne sklade EU. To je tudi temeljni smisel priprave tovrstnih dokumentov, poleg, seveda tudi tega, da se regija uskladi glede svoje strategije prihodnjega razvoja in iz nje izhajajočih prioritet. PRIORITKTE/CILJI PROGRAMI 12. Ustvarjanje znanja, ki je prilagojeno potrebam regionalnega gospodarstva 12.1 Zagotavljanje in organiziranje ponudbe izobraževalnih programov, ki so skladni s potrebami regionalnega gospodarstva 13. Vzpostavitev kulture vseživljenjskega učenja za vse generacije, s poudarkom na srednji generaciji in brezposelnih osebah. 13.1 Ustvarjanje pogojev za uveljavljanje pridobljenega znanja in zviševanje izobrazbene ravni celotne populacije 13.2 Zviševanje vključevanja brezposelnih v izobraževanje 13.3 Pospeševanje izobraževanja za srednjo generacijo 13.4 Ustvarjanje pogojev za dvig vseh vrst pismenosti 14. Priprava izobraževalnih institucij na nove zahteve trga delovne sile 14.1 Uvajanje sistemov kakovosti v izvajalskih organizacijah 14.2 Zmanjševanje osipa v izobraževanju mladine 14.3 Pospešeno vlaganje v izobraževanje učiteljev 14.4 Zagotavljanje pogojev za izvedbo devetletne osnovne šole 14.5 Ponudba programov za osebno rast posameznika 14.6 Ponudba programov za predpoklicno in poklicno orientacijo 15. Povečanje vlaganja v RČV 15.1 Ozaveščanje managementa v malih in srednje velikih podjetjih za večja vlaganja v RČV 15.2 Omogočanje olajšav in stimulacij za vlaganja delodajalcev v RČV 16. Oblikovanje podporne institucije za skladen razvoj človeških virov 16.1 Ustanovitev institucij socialnega partnerstva na regionalnem in lokalnem nivoju 16.2 Organizacija podpornih institucij za potrebe mednarodnega sodelovanja 16.3 Oblikovanje programov za povečanje vračanja diplomantov v domača okolja 17. Zagotavljanje izboljšanja zdravstvenega stanja prebivalstva 17.1 Oblikovanje ponudbe preventivnih zdravstvenih programov 17.2 Zagotavljanje sredstev za investicije v javne zavode na primarnem nivoju 17.3 Pospešeno vlaganje sredstev v izobraževanje zdravnikov 17.4 Oblikovanje ukrepov za vračanje diplomantov in specializantov v lokalno okolje 17.5 Ustanovitev oddelka za podaljšano zdravstveno nego v Splošni bolnišnici v Novem mestu 17.6 Ustanovitev urgentne službe v Splošni bolnišnici Novo mesto 17.7 Investicije v Splošni bolnišnici Novo mesto 17.8 Ostali programi zdravstvenega varstva 18. Področje sociale 18.1 Strokovno usposabljanje centrov za socialno delo 18.2 Organiziranje kriznih centrov ter ostalih institucij, ki bodo zagotavljale zatočišče osebam, ki so žrtve nasilja 18.3 Analiziranje, koordiniranje in strokovno povezovanje za zagotovitev večjega socialnega vključevanja Romov v družbo 18.4 Ustanovitev stanovanjske skupnosti oz. nakup stanovanj v urejenem urbanem okolju za odrasle duševno prizadete osebe 18.5 Zagotovitev bivanja za osebe, ki so vključene v dnevni delovni center Trebnje 18.6 Programi vse življenjskega učenja 18.7 Programi za opolnomočenje in usposabljanje odraslih duševno in telesno prizadetih oseb za čimbolj samostojno življenje 18.8 Ostali programi socialnega varstva 19. Področje kulture 19.1 Stalna arheološka zbirka v Dolenjskem muzeju 19.2 Stalna razstava o preteklosti Novega mesta 19.3 Stalna razstava o obratovanju, izdelkih in pomenu železarne na Dvoru 19.4 Stalna razstava Belokranjskega muzeja 19.5 Stalna razstava Pokrajinskega muzeja Kočevje 19.6 Organiziranje Galerije likovnih samorastnikov Trebnje kot institucije nacionalnega pomena 19.7 Izdajanje revije Rast 19.8 Dejavnost knjižnice kot osrednje območne knjižnice 20. Področje športa 20.1 Ureditev območja športnega in rekreacijskega središča Portoval DRUŽBENA VPRAŠANJA Rast 2 / 2002 DRUŽBENA VPRAŠANJA Rast 2 / 2002 Dokument je v svoji vsebini tudi karseda »odprt«, kar pomeni, da je poskušal vključiti kar največje število predlogov tudi zaradi tega, ker je regija izredno raznolika, z različnimi problemi in cilji in trenutno le administrativno »celota«. Reševanje skupnih problemov in sodelovanje pri skupnih projektih v prihodnje bo moralo pravzaprav šele ustvariti »skupno kohezijo« in potrebno strokovno in drugačno sodelovanje vseh dejavnikov pri realizaciji posameznih delov RRP- ja. To pa kliče in zahteva oblikovanje močne regijske strokovne institucije, ki bo v celoti sposobna izvajati RRP, pripravljati projekte, jih spremljati in izvajati finančni manadžment. Zametki le-te so v sedanji instituciji, ki je odgovorna za pripravo samega dokumenta, t.j Podjetniškega centra iz Novega mesta, ki pa jo bo potrebno seveda ustrezno kadrovsko ojačati oziroma jo postaviti v mrežo z. drugimi strokovnimi institucijami v regiji, ki lahko pri izvedbi programa ustrezno pomagajo. Če se bo med sprejemanjem dokumenta pokazala potreba po korekciji in dopolnitvi katerega koli dela dokumenta (seveda, če bodo za to na voljo strokovni argumenti), potem se bo le-ta s temi usmeritvami tudi dopolnil. Trenutno ocenjujemo, da so ti okviri dovolj široki za umestitev vseh konkretnih projektov v najrazličnejše razpise mednarodne, državne in lokalne pomoči ter tako tudi možnosti za pridobivanje sredstev za njihovo realizacijo. Nekatere dileme in razmišljanju ob pripravi programa Ob sami pripravi RRP-ja so se pojavljale nekatere dileme in kritična razmišljanja. Izpostavljamo nekatere od njih, z željo po kritičnem odzivu in njihovi razrešitvi pri izvajanju dokumenta: • Ime JV Slovenija je neustrezno in neprimerno - mnogi sodelujoči so v dosedanjih razpravah poudarjali to dejstvo, nobenemu še ni uspelo predlagati boljše rešitve oziroma tiste kompromisne rešitve, ki bi bila sprejemljiva za vse partnerje, ki sodelujejo v procesu priprave »RRP za JV Slovenijo«. • Regija še nima dokončno izoblikovanega regijskega središča, na katerega bi trenutno vezalo nase vso regijo — glede na dejstvo, daje regija JV Slovenije več ali manj nastala administrativno in brez posebnih »preveritev« volje prebivalcev regije, je več ali manj razumljivo, da regija nima niti jasno izraženih in oblikovanih skupnih razvojnih vizij, niti »centra«, ki bi nase vezal celotno območje regije. Le preko skupnih projektov, izzivov in njihovega razreševanja je možno v prihodnje pričakovati krepitev povezav znotraj regije ter tako tudi jasne opredelitve vloge in pomena centra, ki je sicer prav gotovo Novo mesto. • Zadovoljitev vseh partnerjev glede identifikacije lastnih (lokalnih) razvojnih problemov z regionalnimi in določitev prioritet - že v strateškem delu se nakazujejo dileme in težnje po zadovoljitvi mnogih lokalnih načrtov v okviru RRP-ja, kar je na nek način razumljivo. Cilede na omejeno programsko obdobje do leta 2006 kakor tudi omejena finančna sredstva teh teženj nikakor ne bo mogoče uresničiti. Konsenz o prioritetah bodo morali doreči sodelujoči partnerji oziroma programski odbor na principih in kriterijih regionalnega pomena projekta (projekti, za katere je potrebno medobčinsko sodelovanje), geografske pokritosti regije (uravnotežiti kočevsko-ribniško podob-močje, Dolenjsko in Belo krajino), zagotavljanja razvojnih možnosti DRUŽBENA VPRAŠANJA Rast 2 / 2002 za propulzivne in/ali prednostne panoge - dejavnosti (ki bodo zagotavljale možnosti za pridobivanje dohodka in za nova delovna mesta), prispevka k boljšim tehnološkim rešitvam in s tem zmanjšanju vpliva na okolje, omogočanja boljše infrastrukturne (prometno, energetsko, telekomunikacijsko) opremljenosti regije in njene navezave navzven, pospeševanja razvoja na demografsko ogroženih območjih, zagotavljanja možnosti za sanacijo razvrednotenih območij, zagotavljanja možnosti za uveljavljanje ciljev varstva naravne in kulturne dediščine in še nekaterih drugih. • Zavestne odločitve o dejanski pripadnosti teritorialni enoti .IV Slovenija — dejstvo je, da kljub temu, da gre za teritorialno enoto, ki deklarativno sodeluje pri pripravi skupnega RRP, sedanje »vsakdanje življenje« še vedno teče tako, kot pred tem, ko sta bila ribniško-kočevsko območje ter Dolenjska in Bela krajina v dveh statističnih regijah. Zelo težko je pričakovati, da se bodo ti tokovi in stanje spreobrnili preko noči, še posebej zato, ker tudi nekateri geografski in infrastrukturni pogoji niso v prid razvoju teritorialne enote JV Slovenija, kakršna je trenutno. Ocenjujemo, da bodo le konkretni projekti povezali partnerje v teritorialni enoti, zato je ključen konsenz za njihov izbor in prioritete. • Zavesti, da bo JV Slovenija sodobno razvita regija, ko bo sodobno razvit njen sedaj najslabše razvit del kakor tudi sosednje regije in čezmejno področje — ta teza narekuje »širino« razmišljanja in odločanja o razvojnih ciljih in prioritetah lastne regije, ki bi se jih sodelujoči partnerji morali zavedati. Po drugi strani pa seveda to ne pomeni, da mora vsak partner zadovoljiti vse svoje potrebe na »lastnem dvorišču«, temveč to, da se skupaj dogovorijo »pravila igre« prihodnjega razvoja. Ta pa ne morejo potekati po načelu uveljavitve volje, potreb in prioritet »najmočnejšega partnerja«, ampak po načelu spoštovanja in odgovornosti ter zmožnosti in sposobnosti vsakega od sodelujočih partnerjev, da prispeva svoj delež k razvoju celotne teritorialne enote. • Smisel RRP-ja je podati parametre skladnega razvoja znotraj teritorialnega območja in napram državi in ob tem vključiti v nastajanje in izvajanje čimveč lastnega, endogenega potenciala območja. To načelo je v primeru RRP-ja za JV Slovenijo v kar največji možni meri upoštevano. Kljub vsemu pa velja vabilo vsem, da se v zvezi z realizacijo dokumenta še bolj tvorno in aktivno vključijo v nastajanje skupnega razvojnega programa, v dobrobit vseh »jugovzhodnih Slovencev« ... Sandi Leskovec: EURMAN, 1974 SANDI LESKOVEC ČEVLJAR, 1988/ MATI, 1992 Reliefa v lesu RAST - L. XIII V Ivan Kastelic ŠT. 2 (80) APRIL 2002 SPOMINEK IN MUZEJSKA PRODAJALNA Razstava in posvet o muzejskih spominkih v Posavskem muzeju Posavski muzej Brežice je februarja letos gostil razstavo spominkov - replik muzejskih predmetov. Celotna razstava z naslovom Zgodbe muzejskih predmetov bi ravno prav zapolnila kolikor toliko solidno muzejsko prodajalno. Udeleženci vzporednega posveta so v vsej tej lepoti pestre izbire našli (žal) tudi tragično pomanjkljivost. Težava je bila namreč v tem, da dobršnega dela v Brežicah razstavljenih predmetov ni več mogoče kupiti. Zaloge nekaterih so pošle že pred časom. Določenih replik očitno ni bilo moč najti niti za razstavo. Tako smo lahko (na primer) Svetega Duha v podobi goloba (Etnografski muzaj v Ljubljani) videli samo na razstavnem panoju, ne pa tudi v vitrini tako skromne so zaloge. Pa ne samo to. Kaže, da bomo simpatično ptico, Svetega Duha, težko sploh še kdaj videli med spominki v prodajalnah. Cena njegove izdelave je namreč previsoka, da bi lahko potem šel v prodajo kot spominek, torej kot nekaj cenenega. Enega od uvodnih referatov na posvetu je imel dr. Janez Bogataj. Ta je dobršen del svojih razmišljanj usmeril k razvoju turizma, od njegovih zametkov v romarskih pohodih do današnjih dni, ko globalizacij-ski procesi na eni in sodobni turistični tokovi na drugi strani čedalje bolj brišejo razlike in posebnosti med posameznimi lokalnimi kulturnimi skupnostmi. Tako je tudi spominke razčlenil od prvotnih romarskih odpustkov do današnjih, po kakovosti, domiselnosti, cenah in tematiki že kar razčlenjenih izdelkov. Gre za materializacijo spominov v sodobnem turizmu, ki ob klasičnih predmetih (spominkih) dobiva tudi nova pomagala: fotografije, video zapisi ter vse drugo, s čimer si skuša sodobni turist ali človek nasploh ohraniti (in reproducirati) spomine. Hkrati gre še za varovanje gradiva pred uničenjem in za onemogočanje ali vsaj oteževanje izkrivljanja spominov pri turistih nasploh in pri obiskovalcih muzejev. Za muzeje in posamezne kulturne enote je to še kako pomembno. Eno osnovnih poslanstev muzeja je varovanje kulturnega izročila, vrednot okolja, v katerem deluje. Vsemu temu strnjeno pravimo dediščina in njen prenos na sedanje ter prihodnje rodove je končni cilj vsega, kar počnejo muzealci: zbiranja gradiva na terenu (t. i. tridimenzionalnih artefaktov, dokumentov in pričevanj), njegova konser-vacija in restavriranje ter hranjenje ali razstavljanje. Tudi drugi uvodničar, dr. Tomislav Šola, ni mogel mimo spominkov, le da je do njih prišel skozi razglabljanja o muzejskih prodajalnah. Sicer pa je zanj muzejski spominek materializacija muzeja. Košček muzeja, ki ga posamezni obiskovalec odnese v žepu s seboj, skupaj z. zgodbo, kije vezana nanj. Udeleženci posveta so se sicer poizkusili lotiti tudi turizma kot takega, vendar so v veliki meri ostali pri muzejih in muzejskih spominkih. Nekako se je uveljavilo, da pod pojmom muzejski spominek razumemo predvsem kopijo/repliko muzejskega predmeta — originala. Seveda se potem takega razmišljanja drži tudi prepričanje, da pridejo lahko v poštev za izdelavo kopije - spominka samo estetsko, umetniško, sporočilno in še kako drugače najimenitnejši muzejski predmeti. Nekateri udeleženci pa so vendarle bili prepričani, da je tako razmišljanje preozko. V referatu mag. Barbare Ravnik Toman iz. Gorenjskega muzeja je bila celo Ivan Kastelic SPOMINEK IN MUZEJSKA PRODAJALNA ODMEVI IN ODZIVI Rast 2 / 2002 pripomba, da kustosi, ki sicer skrbijo za določeno muzejsko zbirko, ne morejo učinkovito sodelovati pri izboru predmetov, ki bodo namenjeni kopiranju v spominke. Nekaj razpravljavcev se je zavzelo za to, da bi morale muzejske prodajalne temeljito razširiti svojo ponudbo. Te t.i. muzejske prodajalne so se razvile iz vratarskih lop, vež, okenc za prodaja vstopnic za muzeje. Najprej so v njih ob vstopnicah prodajali razglednice, morda kak izvod strokovne literature iz “domačega” založniškega programa, s časom pa čedalje več. Danes je ponudba muzejskih prodajaln (tam, kjer jih imajo) nekako ustaljena. Obsega kopije muzejskih predmetov, razglednice, literaturo ... V teh treh pikah, neizrečenih besedah, se lahko skriva širitev ponudbe na (med muzealci še vedno sporne) baterijske ali higienske vložke, nakit, ure, fotoopre-mo, sladkarije, pijače, pa tja do razsežnosti marketa. Tudi po njem se obiskovalci radi sprehodijo, tako kot po muzeju. In nakupujejo. Natančneje: zapravljajo. Na vso zadevo naj bi gledali kol na piramido, pri kateri pomenijo prodajalne, sedaj založene zgolj z vrhunskimi spominki (replikami), razglednicami in literaturo, le ozek vrh. To konico naj bi skušali tudi v muzejih nekako razširiti, povezati, združiti s široko ponudbo marketskega tipa. Za primer je poskrbel gost iz Hrvaške, dr. Šola. Udeležencem posveta je sporočil, da ameriški muzeji sicer dosegajo želeni finančni učinek z uvajanjem elementov in prijemov šov biznisa v svoje delo z obiskovalci. Pri tem jih Evropejci še ne dosegajo. Je pa Tate Gallery imela leta 1973 v vhodni veži samo pult za razglednice ter dve majhni stojali za knjige in grafike. V osemdesetih letih tu srečamo že 600 kvadratnih metrov veliko, specializirano urejeno prodajalno. Kaj pa pri nas? Milan Hudnik iz celjske Afirme je, verjetno tudi v imenu obrtnikov, izdelovalcev spominkov, skoraj zahteval: “Muzejske prodajalne spominkov so priložnost! Vključite v svojo prodajo še blago splošne porabe in tudi spominke, ki ne ustrezajo vedno visokim estetskim standardom. Vključite tudi kič! Ljudje ga kupujejo, izdelovalcem pa pomeni prihodek.” Mimogrede povejmo, daje ponekod (recimo na Ba- varskem) ravno kič temeljno spo-minkarsko blago. Res pa je, da je tam kič način življenja in razmišljanja, del splošne kulture. Alije tako poudarjen ekonomski interes zadosten razlog za prilagajanje estetskih meril okusu širokih množic?! O tem bo moral razmisliti kakšen drug posvet ali pa bodo upravitelje in lastnike muzejskih prodajaln prisilile v tako odločitev zahteve kupcev(?). Dosedanji razgovori s prodajalci spominkov po Sloveniji so namreč pokazali avtorju tega besedila, da največji del turistov stika za najcenejšimi predmeti. Za tistimi po sto do petsto tolarjev. Ampak poudarek je na stotih tolarjih. Prodajalka na (mondenem!?) Bledu seje pridušala: “Nekoč smo imeli klientelo. Danes pa vsi kupujejo samo te kure (miniaturne keramične miniaturne kokoši, op. avt.) po marko!” Kaže torej, da ljudje posegajo po dražjih spominkih ali darilih predvsem takrat, ko jih ne kupujejo zase, ampak za druge. Nekako tako je ugotovila v svojem referatu tudi dr. Počkarje-va. Ponuja se torej vprašanje, za koga bo slabo, če se teorije ne bodo skladale z dejstvi: za dejstva ali za teorije! Dejstvo je namreč, da seje in naj bi se tudi v prihodnje muzejskih prodajaln držal nekakšen sloves izjemnosti. Morale bi biti zrcalo in podaljšek svojega muzeja. Tisto, kar ponujajo kupcem, mora biti vredno potrošenega denarja in ne sme biti ničvreden plagiat, goljufija! In vendar je dr. Tomislav Šola (ponovno) svaril, da muzeji ne bodo mogli obstati za vedno “na proračunskih jaslih”. Na zahodu je to že zdavnaj stvarnost in muzejske prodajalne so, ob čim-boljšem obisku in čirnveč prodanih vstopnicah, pomemben vir prihodkov tako za muzej kot za proizvajalca spominkov. Zato se zdi samoumevna tudi teza Hilary Blume, lastnice kar cele verige muzejskih prodajaln v Veliki Britaniji: “Muzejska prodajalna mora prinašati dobiček. Če ga ne, sc vprašajte, zakaj jo sploh imate!” Zato nekateri muzeji v svetu širijo dejavnosti svojih prodajaln. Dejansko so že združili oba konca piramide - butični in marketski del. Obiskovalci lahko v njihovih prostorih prebijejo kar nekaj časa v stikanju po policah. Če prodajalna pričaka obiskovalca Ivan Kastelic SPOMINEK IN MUZEJSKA PRODAJALNA na koncu prijetnega obhoda, lahko med sprehodom po njej še enkrat podoživijo tudi muzej. Lastniki ali upravljalci prodajaln so izkoristili še eno možnost: ob dosedanjih (strateško skrbno načrtovanih) vhodih iz muzejev so njihove prodajalne dobile še dodatne vhode - naravnost s ceste. Tako so med svoje kupce pritegnili tiste, kijih nikoli, niti ob dežju niti po nesreči, ne zanese v muzej, potrebujejo pa spominek ali morda darilo. Pa še to: “Ta glavni”, svetovno znani muzeji so že odprli svoje dislocirane prodajalne na letališčih, kolodvorih in v nakupovalnih centrih. Skratka: izven muzejev. l)r. Andrej Smrekar se zaveda, da dohodki od prodajaln prispevajo k ekonomski emancipaciji muzejev. Zato tudi opozarja: “Če naj gre pri zaslužku za majhen denar, lahko vse skupaj ostane tako, kot je. Če pa hočemo resnični zaslužek, se moramo posvetiti delovanju prodajaln profesionalno.” Njegova izkušnja s prodajalno in gostinskim lokalom v veznem hodniku med novim in starim delom Narodne galerije je zgovorna. Če naj se prodajalna izplača, mora mesečno obrniti 4 do 5 milijonov tolarjev ob 20-odstotni marži! Dodaten problem predstavlja pogodba z morebitnim koncesionarjem za gostinski lokal. Potem so tu še vlaganja v infrastrukturo, ki pač ni značilno muzejska, ampak gostinska in prodajalniška, so kadri ... Vsaj to je treba urediti, če naj prodajalna in/ali gostinski lokal dajeta kolikor toliko resen dohodek. Žal pa slovenski muzeji razpolagajo ravno s toliko sredstvi in kadri, da jim to samodejno narekuje odločitev o vlaganju v strogo muzejsko opremo in v muzejsko profilirane (najnujnejše) strokovne kadre. Čedalje bolj se postavlja v ospredje t. i. kulturni turizem. Slišali smo celo priznanje, da med tema dejavnostima (kulturo in turizmom) pravzaprav še ni bilo resnega dialoga, čeprav sta v bistvu soodvisna. V taki navezi seveda lahko muzeji odigrajo kar pomembno vlogo. To posledično pomeni, da se morajo intenzivneje usmeriti v prosti čas ljudi. Tudi to ne bo možno povsem brez dodatnih zaposlitev v vratarskih in vodniških službah. Naložba pač, ki je del celotnega paketa. V tej kulturno turistični verigi so tudi spominki (kot replike muzejskih predmetov ali pa spominki kar tako in muzejske prodajalne). Izdelava spominkov, zlasti nekaterih replik, je pogosto draga in terja kar zajeten naložbeni kapital. Hkrati smo slišali priznanje, da se muzeji med seboj zelo težko zmenijo za vzajemno izmenjavo spominkov, ki bi bili namenjeni prodaji. Kljub temu ali pa prav zato so bili v Brežicah zbrani nosilci referatov in poslušalci deležni dobrohotnega svetovanja. Proizvodnje spominkov se je treba lotiti združeno in organizirati njihovo skupno prodajo. V Evropi (npr. v Parizu) so to lekcijo vzeli že pred časom! Samo tako bodo muzejske prodajalne tudi v Sloveniji postale tisto, kar naj bi dejansko bile: vir zaslužka. Upam le, da naslednji posvet (čez nekaj let) ne bo govoril o istih problemih in dvomih kot tokratni! ODMEVI IN ODZIVI Rast 2 / 2002 Simona Zorko 1 Ob tej priložnosti je gospod Milan-Markelj predlagal, da bi za revijo Rast pripravila krajše besedilo. V mislih sem imela analizo odnosa med slikarstvom in grafiko iz zgodnjega obdobja Borčieevega ustvarjanja, ki pa je še v povojih in bo morda objavljena ob drugi priložnosti. Daje tovrstno izhodišče za umetnostnozgodovinsko stroko zanimiv problem, se je pokazalo tudi v pogovoru, ki se je o omenjenem odnosu razvil ob predstavitvi monografije v Galeriji likovnih umetnosti Slovenj Gradec (Bogdan Borčič, Barbara Borčič, Milena Zlatar, Marko Košan). 2 Arhitektov Marka Deva, Nika /lipana in Mije Zrnec 1 22 od teli je bilo moč videti leta 1980 na razstavi v Dolenjski galeriji v Novem mestu in nekaj izmed njih tudi 1993. leta v Lamutovem likovnem salonu v Kostanjevici na Krki. ODMEVI IN ODZIVI Rast 2 / 2002 GRAFIČNI KABINET BOGDANA BORČIČA V KOSTANJEVICI V Galeriji Božidarja Jakca je od oktobra 2001' v prenovljenih prostorih odprta nova stalna galerijska zbirka Borčičev grafični kabine!. Ob tej priložnosti je bila tudi prvič javno predstavljena monografija Bogdan Bor čič-Grafike. Galerijaje počaščena in s hvaležnostjo sprejela umetnikovo odločitev o donaciji 809 grafičnih listov in se ob njeni dejanski izpeljavi zavezala, da bo zanjo skrbela, jo hranila, varovala, predstavljala in razstavljala v skladu z načeli stroke po eni strani in z zavestjo o njenem umetnostnem in zgodovinskem pomenu za slovenski in širši mednarodni prostor. Sama ideja Borčieevega grafičnega kabineta je v preteklih letih zorela postopno, v ta namen so bili obnovljeni in opremljeni' prostori v prvem nadstropju vzhodnega, nekdaj samostanskega trakta. Danes Borčičev grafični kabinet sestavljajo trije tesno povezani elementi. Razstavišče, kabinetno hranjenje grafik in katalogov ter opera-tivna-študijska namembnost prostora. V razstavišču so trenutno na ogled gralike po avtorjevem izboru in v njegovi postavitvi. Gre za 29 grafičnih listov1, nastalih med letoma 1958 in 1969, ki jim bodo po principu kolobarjenja v naslednjih letih sledili posamezni tematsko ali kronološko povezani cikli. Na ta način bo obiskovalcem v prihajajočih letih postopno na ogled postavljena celota podarjenega grafičnega opusa. Drugi kabinetni element predstavlja pomembno dejstvo, da so grafike (v skladu z muzeološkimi pravili), hranjene v predalnikih, vendar po predhodni najavi in v prisotnosti kustosa, dostopne v študijske namene. Tretji element je dokumentarno gradivo, katerega osrednji del je Bor-čičeva donacija katalogov s številnih umetnikovih samostojnih in skupinskih razstav, uporabnikom pa je na voljo tudi hemerotečna mapa, ki jo je posredoval dokumentacijski center Moderne galerije. Knjigo Bogdan Borčič-Grafike j e ob otvoritvi kabineta založila kos-tanjeviška galerija. Dejansko je monografija tesen preplet dveh enakovrednih zgodb. Slikovno gradivo, med katerim so reprodukcije umetnikovih grafik, zgodnejših olj na platnu in dokumentarne fotografije, je seveda samostojno postavljeno na ogled, pa vendarle znotraj monografije kot celote; skozi oblikovalske posege, razlike v predstavitvenih formatih in v odnosu do besedila umetnostne zgodovinarke Barbare Borčič deluje tudi kot ilustracija. Po drugi strani pa se Barbarino besedilo z. natančno in minuciozno analizo spusti v raziskovanje grafičnih listov, tako v odnosu do grafične plošče kot v formalnih in ikonografskih analizah in šele na tej osnovi gradi svojo interpretacijo celovitosti umetnikovih ustvarjalnih teženj. Karolina Vegelj-Stopar ETUDE IN LESTVICE 8. mednarodno pianistično tekmovanje “Etide i skale” Nedvomno je državno tekmovanje v disciplini klavir, ki poteka v časovnem intervalu vsake tri leta, marsikateremu mlademu talentiranemu pianistu, ki s svojim zanimanjem, razvojem in vztrajnostjo išče dodatno motivacijo in priznanje svojemu delu, preredek dogodek. Tudi glede na to dejstvo je tekmovanje v Zagrebu, kot »sosednjem« mestu, dobrodošla in enkratna priložnost. Navidez suhoparen naziv Etude in lestvice marsikomu prikriva realno sliko ustvarjalnega in pianistično zanimivega tekmovanja. Samo tekmovanje temelji na izvajanju etid, katerega cilj ni samo reševanje določenih tehničnih problemov, ampak učencu ponuja spoznanje pomembnosti interpretacije - skladba lahko na odru zaživi. Posebnost tega tekmovanja je tudi sodelovanje organizatorja z Društvom hrvaških skladateljev, ki za vsako tekmovanje določi skladatelja, ta pa prispeva obvezne etude po posameznih kategorijah. S tem se mladim učencem in njihovim pedagogom odpro možnosti ustvarjanja lastne interpretacije, saj gre za povsem novo skladbo, ki ne obremenjuje izvajalca z že pokazanim oz. določenim izrazom. In prav te interpretacije so v vsaki kategoriji nagrajene s strani Društva hrvaških skladateljev. Letošnje leto je na tekmovanju svoje etude promoviral skladatelj Zlatko Tanodi. Poleg etud in tudi lestvic, ki sicer kažejo na tonsko kultiviranost mla- dega pianista, se na prireditvi izvajajo še dela .1. S. Bacha. V I. kategoriji so to male skladbe, v 2. mali preludiji, v 3. dvoglasne invencije, troglasne invencije v 4. kategoriji skupaj z dvema stavkoma Francoske suite. Slišali smo nekaj občutljivo in smiselno doživetih izvedb v stilu Bachovega časa, kar je lahko za piani-stično-pedagoški svet dobra spodbuda. Glede na programsko vsebino tekmovanja udeležba na Etudah in lestvicah nudi mladim pianistom možnost, da se kakovostno in celostno lotijo študija skladb, ki se na naših državnih tekmovanjih ne igrajo in nekako niso »popularne« v učnih načrtih. Slednje je verjetno tudi botrovalo dejstvu, da se je tekmovanja v Zagrebu udeležilo kar 30 tekmovalcev iz Slovenije. Med njimi velja posebej pohvaliti tri nagrajence. Najbolje se je uvrstila Spela Troha, učenka prof. Karoline Vegelj-Stopar iz Glasbene šole Krško. Prejela je drugo nagrado v svoji (II.) kategoriji in posebno nagrado Društva hrvaških skladateljev za najboljšo izvedbo Tanodijeve etude. 4. nagrado v isti kategoriji je prejela Marša Kozlevčar, učenka prof. Lijane Uršič iz glasbene šole Franca Šturma v Ljubljani, petonagrajeni pa je bil Anže Stupar, učenec prof. Vide Zorko iz Novega mesta. Naslednje Etude in lestvice bodo potekale čez dve leti. Karolina Vegelj-Stopar UČITELJ IN UČENEC -USTVARJALCA TRENUTKA ODMEVI IN OD/IVI Rast 2 / 2002 Vnaprejšnja določenost učnih programov in toga vpetost le-teh v šolske sisteme, nam, skupaj s pedagogovo osebno zaprtostjo, samozadostnostjo in nezainteresiranostjo, poraja vprašanje po obstoju prostora za odpiranje poti k otroški domišljiji- Najpogosteje nismo priča celostnemu pristopu k pouku, ki naj sicer vključuje učiteljevo osebnostno noto ter osebni in ustvarjalni razvoj. Ta pogled lahko oriše primer, ko učitelj poviša učencu motivacijo, ta privede do višjih zmogljivosti in k osmišljenju cilja, rezultat pa je delo, obdar- jeno z uspehom. Tovrstno delo prinaša veselje, vzbuja zanimanje, krepi vztrajnost in vpliva na učenčev celostni razvoj ter določa njegov odnos do predmeta dela na čustveni in konkretni ravni tudi v prihodnje, kar je sicer bistvo in smisel poučevanja. Učitelj naj si zgradi temelje in si določi okvir za lastno delo, vendar naj bo v tem okviru dovolj prostora za ustvarjalen pristop, primeren učenčevi stopnji znanja in zmogljivosti. Upoštevati in raziskati mora interese učenca, mu dati priložnost napredovanja in ga popeljati korak naprej. S tem je dosežena kakovost, saj oba (učitelj in učenec) aktivno posegata v interpretacijo naloge ali umetniškega dela. Ne gre več za avtomatično delo, temveč za proces, ki upošteva in analizira reakcije in pripombe učenca. Učitelj tako dobi povratne informacije, ki sledijo spremembam časa, učenec aktivno poseže v učni proces in začne spoznavati lastne interese, razvijati sposobnosti in ostriti čustva. Učenec postaja samostojen in kreativen. Osnova za tovrstno delo pa je učiteljevo nenehno izpopolnjevanje in izobraževanje ter opazovanje dogajanj in sprememb v fizičnem in socialnem okolju. Priložnost tovrstnega šolanja naj bi imeli vsi učenci splošnega izobraževanja, predvsem pa tisti na šolah z umetniško vsebino. Glasbena šola je ustvarjalna in umetniška šola, zato mora imeti cilj omogočiti ustvarjalni polet učenca, z upoštevanjem njegove individualnosti, občutljivosti in njegovega načina doživljanja glasbe. S komunikacijo učitelj-učenec se ustvari skupna glasbena interpretacija, in ko je postavljena v prostor in čas, postane učenec umetnik, igralec in ustvarjalec trenutka. Pomembno je poudariti strokovno vodstvo, ne pa »vse je dobro in dopustno«, da stvari ne pripeljejo do diletantizma, temveč do pravih rezultatov in ciljev. Ti so odvisni od individualnih sposobnosti vsakega posameznika. Ta cilj eni razumejo kot sproščen in korekten nastop, drugi kot vrhunski rezultat na tekmovanju, v obeh primerih pa se izraža osebna nota učenca v interpretaciji. Da bodo učitelji lahko prisluhnili svojim učencem, bodo morali prisluhniti najprej sebi. Ob vsem tem pa bi jim bila dobrodošla vsaj spodbuda, če že ne nagrada s strani lastnega delovnega okolja. ODMPVI IN ODZIVI Rast 2 / 2002 iV 7 | ^ Sandi l.erskovec: NA PAŠI, 1974 Zdenko Picelj Otvoritev razstave V objemu Krkinih voda v Mali dvorani Dolenjskega muzeja; foto: M. Kline ODMEVI IN ODZIVI Rast 2 / 2002 POMEMBNI RAZSTAVI V DOLENJSKEM MUZEJU V objemu Krkinih voda; Kelti v Novem mestu V Dolenjskem muzeju Novo mesto smo v lanskem novembru postavili na ogled dve pomembni razstavi, ki prikazujeta in opozarjata na ohranjanje in poznavanje izjemno bogate zgodovine Novega mesta ter njegove prepoznavnosti v širšem slovenskem prostoru in tudi preko njenih meja. Tako smo 16. novembra odprli razstavo s poetičnim naslovom V objemu Krkinih voda in zgovornim podnaslovom Kopališča, perišča, čolnarne, mlini in mostovi na Krki v' Novem mestu 1850-1950. Odprl jo je pokrovitelj, župan Mestne občine Novo mesto Anton Starc, v otvoritvenem programu pa je v zanj značilnem slogu sodeloval tudi velik prijatelj in oboževalec Dolenjske, naš priljubljeni pesnik Tone Pavček, ki je s svojimi razmišljanji o naši reki in pokrajini navdušil vse prisotne na otvoritveni slovesnosti. Na svetu ni veliko mest, ki so zra-stla na okljuku reke in ki bi imela to možnost, da se ji lahko prebivalci teko neposredno približajo in z njo vzpostavijo neposredni stik, kot je to prav Novo mesto z reko Krko. Veliko je dokumentov, fotografij, razglednic in spominov, ki nam pričajo o tem, da so Novomeščani to možnost še v ne tako oddaljeni preteklosti tudi dodobra izkoriščali. Reka jim je po eni strani nudila varnost, vodo za preživljanje, možnost postavljanja gospodarskih objektov, kot so mlini, žage, usnjarne in perišča, na drugi strani pa neizmerne možnosti za uživanje in preživljanje prostega časa v ribarjenju, kopanju, čolnarjenju, sprehajanju. Čeprav se je vloga reke v vsakdanjem življenju meščanov skozi stoletja spreminjala, pa so le-ti bili v pretežni meri odvisni od nje in še bolj navezani nanjo. V zadnjih desetletjih prejšnjega stoletja pa se je zaradi različnih vzrokov odnos Novomeščanov do -lahko bi rekli - mestne reke precej spremenil, kar je prineslo propad številnih gospodarskih objektov ob reki in kopališč, družabnega življenja in preživljanja prostega časa ob reki in na njej pa tudi skoraj ni več. Prav o tem, koliko je reka Krka pomenila nekdanjim in tudi še nekaterim sedanjim prebivalcem mesta in kako sojo znali izrabljati ter živeti z njo, nam do 20. maja 2002 prikazuje ta razstava in pripoveduje publikacija z istim naslovom, ki jo je ob tem izdal in založil Dolenjski muzej. Oboje je pripravila višja kustodinja, zgodovinarka Majda Pungerčar, katere delovno področje je med drugim tudi zgodovina Novega mesta. Z razstavo in publikacijo je predstavila zanimivo in pestro zgodovino povezanosti mesta z reko Krko in nas spoznala s še enim delom zgodovine mesta in življenja meščanov, ki so v preteklosti nedvomno znali veliko bolje ceniti reko kot današnji prebivalci, ki skoraj ne vemo več, kaj bi počeli z njo, čeprav se reka še vedno ponuja sama in je tu, kjer je bila tudi nekoč, le daje vedno bolj odrinjena, osamljena, zanemarjena in zapuščena, ter nemo in potrpežljivo čaka, da jo ponovno odkrijemo, spoznamo in vključimo v utrip mesta, kot je nekoč že bila. Razstava in publikacija je bila pripravljena tudi z namenom, da obudimo spomin na to dogajanje, življenje na reki in ob njej, hkrati pa ponovno sproži željo, hotenje in interes po »starih časih« sobivanja meščanov z reko. Morda bo le prebudila odgovorne za mesto, meščane in vse druge prebivalce mesta, ki so se tu naselili ali pa so odvisni od njega, kajti pravih meščanov je vse manj in morda je prav to eden od glavnih vzrokov za takšno stanje na obrežju reke, da ponovno poiščejo stik z reko in jo vrnejo mestu. Kljub različnim pogledom bi vsem le moral biti skupni interes vsaj znosno in prijazno sožitje mesta z reko, ki nam nedvomno ponuja obilico različnih možnosti za prosti čas in rekreacijo, za počitek in uživanje ob sprehodih po celotnem okljuku, kar je prvovrstna posebnost mesta in bi bila nedvomno velika pridobitev za vse meščane in zanimivost za obiskovalce mesta. S tem bi poskrbeli tudi za razbijanje Zdenko Picelj POMEMBNI RAZSTAVI V DOLENJSKEM MUZEJU ODMEVI IN ODZIVI Rast 2 / 2002 enoličnosti in očitne naveličanosti prebivalcev mesta in meščanov nad mestom in reko, kar dokazuje tudi praznjenje mesta ob vikendih in marsikaterih popoldnevih, ko večina hiti in govori samo še o vinogradu in cvičku. O reki Krki, ki je nekoč družila prebivalstvo, bila stičišče družabnega življenja in je še vedno tu, pred domačim pragom, pa nobene, razen kritike, ko iz nje prihajajo neprijetne vonjave ali ko poplavlja, kot da je sama kriva za vse te nevšečnosti. Drugo razstavo, ki je bila hkrati tudi osrednja razstava iz razstavnega programa za leto 2001 in ena od največjih in najpomembnejših muzejskih razstav v slovenskem prostoru v tem letu, pa je štirinajst dni kasneje, 30. novembra 2001, slavnostno odprla ministrica za kulturo Republike Slovenije Andreja Rihter. Na ogled smo namreč postavili arheološko razstavo Kelti v Novem mestu. V otvoritvenem programu je navzoče pozdravil tudi župan Mestne občine Novo mesto Anton Starc, glasbeno popestritev pa so na vrhunski ravni izvedli člani skupine Terra folk, ki so obiskovalce zabavali tudi po končani otvoritveni slovesnosti. Po izredno uspešni in izjemno dobro obiskani arheološki razstavi Železna doba na Slovenskem - Kapiteljska njiva Novo mesto, s katero je Dolenjski muzej leta 1997 predstavil bogastvo cvetočega halštata Dolenjske s svetovno pomembnimi in rari-tetnimi najdbami s Kapiteljske njive, je tako po štirih letih prišlo do predstavitve naslednjega, prav tako pomembnega obdobja iz prazgodovine Novega mesta. Po razstavi in katalogu Novo mesto pred Iliri (1995) in Novo mesto v halštatskem obdobju (1997) je bilo tudi kronološko na vrsti Novo mesto v času Keltov. Z razstavo in spremljajočim obsežnim katalogom, kjer je predstavljenih vseh 552 razstavljenih predmetov, je predstavljena tudi ta, po številu najdb in količini raziskanih grobov v slovenskem merilu zelo pomembna arheološka dediščina in preteklost našega mesta. Skoraj 700 grobov s Kapiteljske njive, ki je samo eno od štirih predstavljenih pomembnejših keltskih najdišč v Novem mestu, pomeni največje tovrstno najdišče v Sloveniji in je med največjimi v srednji Evropi. S tem se najdišče Ka- piteljska njiva samo potrjuje v izjemni pomembnosti arheološke dediščine daleč preko meja naše domovine in postaja nepogrešljiva lokacija v proučevanju evropske prazgodovine halštatskega in keltskega oz. latenskega obdobja, s tem pa se tudi Novo mesto uvršča med najpomembnejše točke na evropskem arheološkem zemljevidu. Vdor agresivnih keltskih rodov v naše kraje - kot je zapisal v prvem tematskem razstavnem katalogu Dolenjskega muzeja, kije bil izdan pred tridesetimi leti z naslovom Prazgodovina Novega mesta, takratni kustos arheolog Tone Knez - ni zlomil samo moči staroselcev, temveč je bila z njihovim prihodom nasilno pretrgana in porušena tradicionalna hal-štatska kulturna tradicija in ustvarjalnost. Z njihovo prevlado je bil uničen cvetoči dolenjski halštat, s tem pa zaključen nesporno najpomembnejši del zgodovine Dolenjske in Novega mesta, ki se žal še danes bori za primernejši položaj v slovenskem prostoru in glede na razvoj in pomemben delež v slovenskem gospodarstvu, sicer nerazumljivo, za osnovno infrastrukturno povezavo, ki je, glede na odkrite najdbe, v tistih časih zagotovo delovala veliko bolje. Logičen zaključek predstavljanja posameznih prazgodovinskih obdobij z najnovejšimi odkritji zadnjih 25 let - ki jih prikazujemo na občasnih razstavah, s katerimi smo pričeli leta 1995 in bomo zaključili letos jeseni s predstavitvijo rimskega obdobja na razstavi in v publikaciji o arheološkem najdišču Verdun pri Stopičah - bi morala biti nova stalna arheološka razstava, ki se zaradi pomanjkanja sredstev odmika iz leta v leto, tako da smo z načrti sedaj že pri letu 2005, ko naj bi jo odprli v preurejenih prostorih naše Križatije. Sama razstava Kelti v Novem mestu je tako še ena od razstav v sestavljanju celote, ki naj bi tvorila stalno postavitev in predstavitev arheološke preteklosti območja, ki ga pokriva Dolenjski muzej. Avtor razstave in kataloga je arheolog, muzejski svetovalec, Borut Križ, oblikovalka celostne podobe projekta pa arhitektka Maja Rudolf Markovič. Zaradi vedno aktualnih finančnih sredstev in s tem povezane racionalizacije smo se odločili, da za tokratno razstavo uporabimo delno Zdenko Picetj POMEMBNI RAZSTAVI V DOLENJSKEM MUZEJU predelane vitrine z razstave Kapiteljska njiva Novo mesto, ki jih je projektiral takratni oblikovalec Jovo Grobovšek. S tem pa na nek način tudi dokazujemo, da se v isti ali z isto opremo, z določenimi manjšimi spremembami oz. predelavami da postaviti več prvovrstnih muzejskih razstav, kajti to je s 100-letnico Leona Štuklja že naša tretja v tej opremi, pa tudi prihodnja o Verdunu bo prav tako v njej. To pa tudi pomeni, da vedno nova oprema ni nujno pogoj za primerno in uspešno pre-zentacijo, kot si to pogostokrat predstavljajo glavni akterji in opravičujejo velikanska sredstva, ki so pri tem potrebna, medtem ko je sama vsebina velikokrat potisnjena v drugi plan. Vsi udeleženi, predvsem pa nosilci projekta, smo se trudili za kar najboljšo predstavitev in še eno promocijo arheološke dediščine Novega mesta in Slovenije, muzejske stroke in Dolenjskega muzeja, da se v danih okoliščinah kar najbolje predstavi domači in tuji strokovni in laični javnosti. Zahteven projekt so finančno podprli Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije, Mestna občina Novo mesto, generalna sponzorja, Revoz, d.d., Novo mesto in nekdanja Dolenjska banka, danes Nova Ljubljanska banka, divizija za Dolenjsko, ki že vrsto let podpira naše arheološke projekte, ter številni drugi sponzorji, ki so se odločili tako ali drugače podpreti ta zahteven projekt in prizadevanja Dolenjskega muzeja po čim boljši predstavitvi še enega od pomembnih in bogatih delov novomeške zgodovine. Obe razstavi, V objemu Krkinih voda in Kelti v Novem mestu, sodita v nadaljevanje predstavljanja zgo- dovine Novega mesta in kažeta na neusahljivi vir lastne ustvarjalnosti in prizadevnosti v Dolenjskem muzeju po čim boljšem poznavanju bogate preteklosti in dediščine mesta. Vsemu temu se dajemo še posebej velik poudarek, saj je to v zadnjih sedmih letih, ko sledimo tej usmeritvi muzeja, že naša triindvajseta lastna avtorska razstava in ob drugi pestri in obsežni založniški dejavnosti petnajsti tematski razstavni katalog, s čimer se je nedvomno vedenje o preteklosti Novega mesta še kako povečalo in utrdilo. Obe razstavi pa imata še posebno vrednost in pomen, da prikazujeta tematiko, po kateri je Novo mesto najbolj prepoznavno tako doma kot v tujini, to je arheološki preteklosti in reki Krki. Oba bisera, ki se ju še vedno nekako sramujemo in ju nikakor ne moremo sprejeti za svoja, čeprav sc mestu ponujata kar sama, bi v prihodnosti morali bolje izkoristiti, kajti s tem bomo pridobili vsi, še najbolj pa na svoji vrednosti in prepoznavnosti prav naše mesto. Morda bomo nekoč v prihodnosti le dočakali dan, ko se bomo v Novem mestu lahko brezbrižno sprehajali po celotnem okljuku reke Krke in ga občudovali v vsej njegovi naravni posebnosti - ne pa kot sedaj, ko ga lahko doživljamo le s fotografskih posnetkov iz zraka - in hodili na oglede arheoloških znamenitosti Novega mesta in Dolenjske v novo, prav za ta namen zgrajeno stavbo na našem največjem in enem najpomembnejših evropskih najdišč, Kapiteljski njivi na Marofu, ter simbole mesta, ki jih sedaj še nimamo, znali poiskati prav v teh dveh velikih in izjemnih posebnostih našega Novega mesta. Ministrica za kulturo Andreja Rihter v pogovoru z novomeškim županom dr. Tonetom Starcem in direktorjem Dolenjskega muzeja Zdenkom Picljcm na otvoritvi razstave Kelti v Novem mestu; foto: M. Klinc ODMEVI IN ODZIVI Rast 2 / 2002 ODMEVI IN OD/IVI Rast 2 / 2002 Borut Kriz: Kelti v Novem mestu. Katalog razstave, Dolen jski muzej 2001 Avtor si z razstavo in razstavnim katalogom prizadeva podati pregled oziroma izbor tistili arheoloških najdb, ki so povezane s keltsko prazgodovinsko in zgodnjo antično prisotnostjo na tleh Novega mesta. Borut Križ podaja kratek historiat odkrivanja keltskih starožitnosti na mestnem prostoru in posebej poudari pomen leta 1967 odkritih 63 žarnih grobov iz Kandije, z znamenito najdbo kultne posode kantharos z dvema apliciranima človeškima obraznima maskama in trakastima ročajema s po dvema plastičnima robnima odebelitvama v obliki kačjih trupov, ki se na ustju in največjem obodu trupa končujejo s po eno stilizirano glavico z izboklimi očmi; za unikatno odkritje keltske duhovne kulture in umetnosti v jugovzhodnem predalpskem prostoru, s povezavo v jugozahodno Panonijo in na severozahodni Balkan, je zaslužen prav izjemno dejavni, veliko prezgodaj umrli slovenski arheolog Tone Knez (1930 - 1993). V nadaljevanju monografije nas avtor seznani s prelomnim trenutkom za razumevanje keltske naselitve Novega mesta, ki je nastopil leta 1986 prav s Knezovim odkritjem prvih 25 keltskih, to je mlajšeže-leznodobnih grobov na Kapiteljski njivi severovzhodno nad prostorom prazgodovinske utrjene naselbine -gradišče oziroma “cvinger” - na Marofu. Vse do lanske jeseni je bilo na tej izjemni lokaeiji v vsakoletnih izkopavalnih kampanjah, ki jih je po Knezovi smrti vodil E3orut Križ, odkritih kar 708 keltskih grobov, ob upoštevanju dejstva, da vzhodni del nekropole sploh še ni raziskan. Lokacija je zanimiva tudi zaradi izpričane dolge kontinuitete pokopavanja, saj pomeni Kapiteljska njiva pravzaprav gomilno nekropolo iz lialštatske dobe, vendar so bile srednje velike gomile v teku časa in zlasti zaradi novejšega intenzivnega kmetijskega obdelovanja praktično izravnane z okoliškim površjem, skeletni grobovi, zlasti tisti vkopani globje, pa so se kljub temu ohranili z zanimivim in eelo izjemnim in- ventarjem (spomnimo se le fantastične najdbe dveh grških čelad ilirskega tipa v velikem grobu premožnega halštatskega aristokrata, zelo verjetno plemenskega poglavarja; pojem “knez” za takšnega veljaka v odmaknjeni prazgodovinski družbi, v siceršnji bližini mediteranskih civilizacij, zveni morda le preveč pretirano). Avtor nas seznanja še z najdiščem iz mlajše ali latenske dobe ob kapiteljski Nikolajevi cerkvi, ki je prišlo na dan ob zaščitnem arheološkem posegu, in hkrati opozarja, daje treba z vso verjetnostjo računati na keltske ostaline tudi na vse preslabo raziskani naselbini na Marofu, ki je bila dokazano kontinuirano obljudena od mlajše bronaste dobe do konca halštatske ali starejše železne dobe, za mlajšo poselitev, vse do začetka rimske nadoblasti ob prelomu obeh er, pa ni dokazov. Avtor opozori tudi na paradoks žarne nekropole Beletov vrt, izkopane leta 1973, kjer grobne najdbe dokazano segajo še v 1. stoletje stare ere, vendar se pokopi kar preveč avtomatično prištevajo k sicer prevladujočemu zgodnjerimskemu fundusu; morda je bil pri pokopih tega grobišča vse premalo upoštevan fenomen prehodnosti med čisto prazgodovino in zgodnjo provincialno rimsko civilizacijo; v tem pogledu si poglejmo le tehnološko perfektno izdelano (na hitrem lončarskem kolesu) narebreno kupo na nogi - kylbc (vpliv Rima oziroma težnja po funkcionalnost ter masovni produkciji uporabnega pivskega artikla sta jasna) oziroma ploščato pasno spono v obliki širokega lista z geometričnim motivom koncentričnih krožcev, povezanih med seboj s tritračnimi pasovi, pojavlja pa se še motiv smrekovih iglic (magične prazgodovinske praindoevropske predstave, kult Sonca in svetega drevja - smrek, so očitne). Tu lahko ugotovim, da se pri problematiki Beletovega vrta vse premalo upošteva podobna tranzicijska situacija, z domala analognimi keramičnimi in kovinskimi najdbami, iz Davorin Vuga KELT! V NOVEM MESTU ODMEVI IN OD/IVI Rast 2 / 2002 1. stoletja stare ere in 1. stoletja nove ere, vključno do cesarja Klavdija (najdba njegovega bronastega novca), kot jo izpričujeta nekropoli Roje (Tone Knežjo je objavil v celoti) in Šmohor pri Moravčah (neobjavljene najdbe so v Narodnem muzeju Slovenije) pri Gabrovki. Avtor dovolj pregledno povzema opise navedenih keltskih novomeških lokalitet, se nato zelo skrbno loti sinteznega obravnavanja načina pokopov moških ter žensk in njihovih grobnih pridatkov, s tem da najprej obdela orožje in opremo, se pomudi ob delih noše in nakitu (tu se čuti njegova posebna pozornost in naklonjenost prav ženskim pokopom), opiše standardne primere priložene lončenine, omeni denar (najdena sta bila le dva keltska srebrnika samoborskega tipa iz I. stoletja stare ere) in kovinsko posodje (znana sta le dva primera bronastih zajemalk - simpula tipa Pascata in sta nedvomno uvožena iz Italije) in sklene svoja izvajanja z opisom restavriranja arheoloških predmetov, ki zadnja leta poteka kontinuirano tako v Novem mestu (skupna restavratorska delavnica Javnega zavoda RS za varstvo kulturne dediščine, OE Novo mesto, in Dolenjskega muzeja) kot pogodbeno z restavratorji v Ljubljani, Brežicah, Novi Gorici in na Ptuju, del gradiva pa brezplačno obdelajo v restavratorskih delavnicah Ro-misch - Germanisches Zentralmuse-um v Mainzu, Nemčija. Sledita izbor literature o keltskem Novem mestu in obsežen katalog vseh razstavljenih predmetov, z opisom, merami, datacijo, inventarno številko in fotografijo. Besedilo Mitje Guština je izrazito študijsko in skuša predstaviti obiskovalcu razstave in bralcu kataloga fenomen keltskih selitev, ki jih je po vojaški plati vsekakor omogočalo prav odlično prestižno železno orožje - bolje kar jekleno, saj so pod sredozemskimi in bližnjevzhodnimi vplivi ravno Kelti razvili dovršeno, izpopolnjeno in razmeroma racionalno metalurgijo ter tehnologijo predelave oziroma oplemenitenja železa. Guštinov pregled seveda temelji na čisto arheoloških vednostih in nikakor ne posega v druge aspekte življenja keltske vojaške aristokracije (eo ipso seveda tudi njihove ženske populacije), vendar kar nekoliko moti tako zagnano poudarjanje keltske “vojaškosti”. Ekspanzija Keltov je temeljila tudi na drugih vidikih, zlasti gospodarskem in trgovinskem, poleg tega njihova globoka duhovna kultura in sofisticirana mitologija, alfabetske pismenke - izpeljanke run (oghamske rune), čaščenje kamna (tudi podedovanih megalitskih, v keltskem jeziku poimenovanih spomenikov, spomnimo se le pojmov men h ir, dolmen, ca ir n, henge in cromlech), smisel za retoriko, poetiko in astronomske - matematične vede ter nenavadna sposobnost učenja od drugih, ob dokazanih izrednih sposobnostih za diplomacijo in miroljubno koeksistenco (denimo Noričanov z Rimom) odkrivajo vse kaj drugega kot naduto, brezobzirno, barbarsko” bojevniško družbo. Vse to bomo, vsaj kot spremljevalni okvir, v Guštinovem besedilu gladko pogrešili. Konec koncev so bili Kelti prav umni kmetovalci, živinorejci in uspešni kolonizatorji: brez njihove miroljubne civilizacijske vneme pač ne bi bilo tako številnih keltskih imen oziroma njihovih izpeljank vsepovsod tam, koder je kdaj koli hodila in se naselila keltska noga, od Britanije in Irske ter llis-panije na Okcidentu, do severnih obrežij Mediterana, Italskega, Balkanskega in grškega polotoka, vse do daljne Galacije sredi Male Azije, da srednjeevropskih, delno že severnoevropskih in tudi že vzhodnoevropskih širjav ne omenimo (pomislimo le na tako zelo vsepovsod, tudi pri nas, prisotni keltski pojem dunum = oppidum, “mesto”). Keltski etnični drobci pa so tako ali drugače zašli tudi na Bližnji vzhod in v severno Afriko, saj so bili Kelti in zlasti Kel-tiberi izredno priljubljeni najemniški vojaki v Kartagini (njihovo zvestobo in neverjeten pogum sta še posebej cenila velika stratega Hamilkar Barka in Hannibal) in helenističnih državah. Kulturni impulzi v keltst-vu od vsepovsod iz civiliziranega sveta torej ne presenečajo! Seveda seje vsaj del teh blagodejnih civilizacijskih vplivov moral čutiti med Kelti na prostoru Novega mesta, konkretno imenovanih ob vzpostavitvi rimske nadoblasti na obratu obeh er prav Latobiki (Lato-biči), čeprav ne moremo z gotovostjo izključiti, da ne bi bili segli v os-rednjedolenjski prostor iz Ljubljan- Davorin Vuga KELTI V NOVEM MESTU ODMEVI IN ODZIVI Rast 2 / 2002 222 ske kotline celo Tavriski (Taurisci): plemenske ločnice je zgolj po navedbah antičnih avtorjev pač težko natančno začrtati. Pri Guštinovem besedilu je dobro opozoriti, da se mno-žinska oblika latinske besede oppi-dum (mesto, to je mestno naselje nerimskega, domorodnega prebivalstva) - oppida praviloma ne sklanja; oblika"oppidili", še zlasti v ležečem tisku, ki naj bi opozarjal na klasični pojem, žal deluje nekulturno. Prav tako bi moral biti tehnični pojem vrste keltske obzidne gradnje, murus Gallicus, napisan v duhu uveljavljenih pravil tako, kot ga v popravljeni transkripciji prinašamo mi, čeprav je res, da ga manj tankovestni avtorji uporabljajo prav tako kot Guštin. Glede same narave kamnitega zidu bi moral gostujoči avtor monografije podčrtati, daje šlo za suho zidano kamnito lice, fasado oziroma fronto, saj bi sicer ne bila potrebna lesena konstrukcija “z velikimi železnimi žeblji” (sicl). Guštinov podatek se sliši nenavadno, saj so celo Rimljani velike svoje lesene konstrukcije, denimo za prečenje močvirij in temeljenje močvirskih cest (tako imenovana “rešeta” iz prečno in vzdolžno na potek trase položenih tesanih ali netesanih brun) med seboj povezali z dolgimi jesenovimi klini (bili so trdnejši in trajnejši od železa). Bilingvalnost kataloga, za katero je poskrbel s solidno standardno angleško dikcijo in v naš prostor vkom-poniranimi anglosaškimi strokovnimi pojmi ter finesami britansko-slo-venski oziroma slovensko-britanski arheolog Phil Mason, je koristna tako za naše bralstvo kot za tujce, ki pa vsekakor ne bodo tako zelo tuji, ko se bo udejanjila naša integracija z Evropsko unijo. V tem pogledu lahko označimo keltski novomeški katalog kot enega izmed obetavnih prihodnjih multikulturnih “EU-mos-tov”. Na koncu še nekaj besed o likovni opremi in zlasti fotografijah. Oblikovanje publikacije je zelo solidno opravila Maja Rudolf Markovič, za resnično virtuozne barvne fotografije (ob siceršnjih dokumentarnih črno belih v strogo kataloškem delu) je poskrbel sam avtor monografije, Borut Križ. Vendar moramo zaradi izjemne umetniške izpovednosti omeniti prav avtorja notranje naslovnice, mojstra fotografije Janeza Pukšiča. Konjska glavica iz 3. stoletja stare ere je simbolično prikazana iz profila in gleda na levo, je torej nadvse realistična prafigura polovice kasnejše nordijske rune chvaz (“dva konja” - simetrično druga proti drugi obrnjeni stilizirani konjski glavici na dolgem vratu). Kot runa ehvaz nosilca zavezuje k zvestobi, lojalnosti in ohranitvi tistega, kar je nerazdvojljivo, tako je praindoev-ropska (praindogermanska) simbolika konja kot nerazdružljivcga človekovega tovariša zavezovala Kelte in keltstvo k zvestobi zemlji, izročilu, družini in skupnosti. Morda naj te naše misli le pomagajo razbliniti tisti večni mit o divjaških “bojevniških”, visokoraslih plavolasih severnjakih antičnega sveta, pred katerimi sta trepetala tako Rim kot Atene (nekaj podobnega je stoletja kasneje "doletelo” Vikinge!). Kelti so bili predvsem vztrajni kolonizatorji in spretni trgovci! Najnovejšo monografijo Boruta Križa lahko ocenimo kot izredno uspešno, strokovno solidno in glede evropskih povezav več kot zaželeno in ravno pravšnjo: prastaro keltstvo je bilo v nekih drugih, davno minulih razmerah tudi eden izmed dejavnikov panevropske enotnosti, kljub pregovorni keltski neenotnosti in prepirljivosti! Nadgradila in prekvasila jo je kozmopolitska rimska država - res puhlica Romana ... Sandi Leskovec: rezbarski okrasek za gugalnik predsednika /DA Jimmyja Carterja, 1980 Tomaž Koncilija ODMI VI IN ODZIVI Kast 2 / 2002 POPOTOVANJE IZ EROSA V TANATOS Milan Markelj: Praskanke. Nov« mesto: Založba CJoga, 2002 V zadnjem času si ob prebiranju poezije zastavljam pravzaprav eno samo vprašanje: ali in v kolikšni meri me nagovarja. Priznavam tedaj, da me v mojem bralnem aktu ne zanima prav dosti, ali je avtor aboniran v družbi starih ali najnovejših pesniških elit, ali je član Društva slovenskih pisateljev, ali se pojavlja v Književnih listih ali v nacionalkini Kulturi po večernem Dnevniku. Zavedajoč se dejstva, daje tudi kultura in z njo vred literatura postala tržno blago, kjer so pogosto bolj od kvalitete pomembni medijska prisotnost, »priznana« blagovna znamka-afirmirano ime torej, učinkovita oglaševalska akcija (za vsem naštetim pa stoji nam vsem tako ljubi mamon), in hkrati nesprijaznjen s takšno realnostjo, kot otrok svoje dobe ne zmorem drugega, kakor strpnih besed: »Ne morem se strinjati s takšnim stanjem, po naravi pač nisem takšen, vendar imaš tudi ti, knjigotržec, ki misliš in dojemaš stvari drugače, prav. Oba imava po svoje prav, nobeden pa nima povsem prav.« Kar sem pravzaprav želel reči, je, da so me Praskanke, nova (druga) pesniška zbirka Milana Marklja, novomeškega urednika, publicista, pesnika in pisatelja, potegnile v svoj svet. Praskanka, slikarska tehnika, pri kateri se podoba oblikuje s praskanjem različno obarvanih ali različno sestavljenih plasti površine, se v naslovu zbirke ni znašla po naključju. Po avtorjevih besedah ne more biti pravzaprav nič naključnega. Celo skozi navidezno igračkanje z besedami in vsebino se namreč na nek način odkriva pesnikova notranjost. Je to morda želja po izražanju nezavednega skozi igro besed, tako kot se s praskanjem površine v upodabljajoči umetnosti razkrivajo vedno nove dimenzije in skriti pomeni podobe? Že odlična uvodna pesem Urok, se zdi, potrjuje navedeno tezo. S svojo dikcijo, ritmom in besedjem spominja na uvodne stihe homerskih pesnitev, le da Markelj v njej ne apostrofira Muze, ne prosi kot slepi aojd pesniškega navdiha, ampak nagovarja bralca, je recepcijsko naravnan, daje napotke za branje. Z naravnost imenitno podobo v zadnji kitici Uroka zavrne vsakršno racionalno dojemanje, potem ko že v prvih verzih omenja čarobnost svojih verzov, sfero, ki je dojemljiva zgolj čutno, čustveno, intuitivno. Uročenim že s prvo pesmijo se nam razkriva, kako dojemati Markljeve Praskanke. Za ponazoritev naše ideje lahko uporabimo odlomek iz znane Borgesove zgodbe Božji napis, kjer kultni argentinski pisatelj zapiše: »Pomislil sem, da tudi v človeški govorici ni stavka, ki ne bi vključeval vsega sveta. Če rečeš »tiger«, rečeš obenem tudi tigri, ki so ga zaplodili, srne in želve, ki jih je požrl, paša, ki so se z njo hranile srne, zemlja, ki je kot mati rodila pašo, nebo, ki je od njega zemlja dobivala svetlobo.« Borgesova misel nas navaja na trditev, da vsaka izmed izrečenih besed s seboj nosi dejansko vse, kar bi z njo utegnilo biti kakorkoli povezano. Svet se razkriva kot mreža, rizom, kjer vsaka točka na nek način korespondira z drugo, navidez še tako oddaljeno. In končno se lahko ob Praskankah spomnimo tudi znamenite Lacanove misli, da označevalci (izbor besed) vedno kažejo na druge označevalce, ob čemer velja predpostavka, da je nezavedno strukturirano kot govorica (za slednjo trditev je Lacan dobil namig že iz Freudove razlage sanj). Zdi sc, da Markelj predpostavlja so-postavitev pojmov, kot so srce, čutenje, metafora, metonimija, intuicija, nezavedno, ki se prikrito izražajo skozi besede. Nadaljnjih enainpetdeset pesmi v zbirki je urejenih v pet motivno-te-matskih sklopov s precej povednimi naslovi. Po obsegu so najobširnejši Srcepisni krokiji. Že prva pesem Vse po vrsti pa je naravnost izstopajoča s svojo radostjo do bivanja in vitalizmom. Nikoli kasneje ni zaslediti niti podobne drže lirskega subjekta. Pesnik ima rad vse po vrsti, ves svet, Tomaž Koncilija POPOTOVANJE I/. EROSA V TANATOS ODMEVI IN ODZIVI Rast 2 / 2002 živo in neživo, pri čemer pa oko obstane na motivu deklice, ki se posebno opazno - sicer v različnih variantah — pojavlja skozi domala vso zbirko, predstavljajoč neujemljive ideale minulih dni. Motiv »izgubljene deklice« se eksplicitno pojavi že v dveh naslednjih pesmih (Deklica moja in Kako naj razložim) in združuje v sebi vsa možna nasprotja, živo prisotnost in večno neu-jemljivost obenem. Lirski subjekt ob tem utesnjujejo občutja človekove ujetosti v svetu in v lastni koži ter navadah, iz katerih ne zna ali si ne upa izstopiti (Kako naj ti razložim, / deklica moja, / rdeče ribice / v steklenih kozarcih?). Tako je pesem Kako naj razložim tudi spoznanje o nerazložljivosti bivanja, o zgolj slutnji spoznanja človekove notranjosti, s čimer se Markelj že občutno odmika od uvodne navidezne prešernosti. Ena od značilnejših pesmi, ki povzema duha in občutje celotne zbirke, je tudi Polinezijska žalost. Polinezija - simbol nedosegljivosti, daljnosti, ideala vsega lepega onkraj naših zim, utelešenje načela ugodja — spominja morda na davno Pesem o daljni ljubezni Jaufreja Rudela, srednjeveškega trubadurskega pesnika, le da Markelj motiv idealne dežele (večne ljubezni) umesti v tipično novoveški okvir kljuvajočega nasprotja med željami in stvarnostjo. Takšna razklanost lirskega subjekta je opazna še v mnogih pesmih. Mladost - starost, iluzija - deziluzi-ja, idealno - stvarno, življenje - smrt. Visokoleteča čustva, napajajoča se iz mladostnih spominov ter izživetih in neizživetih sanjarij, padajo na trda tla realnosti, pri čemer Markelj večkrat vključuje mnoge naravnost mimetične opise detajlov iz okolja, ki bralca, zlasti pa ne Novomešča-na, ki živi s svojim mestom, ne morejo pustiti hladnega (prim. opis večera v pesmi Ajova, ljubezen moja). Avtor nas potegne v lastna čustva, ki pa jih takoj nato razblini z banalnostjo realnega trenutka ali stanja njegove zavesti, oropanega vsakršnih iluzij. Zanimivo je, daje orodje takšne deziluzije nekajkrat pesnikova mama, ki ga iz »globokih« duhovnih razglabljanj prizemlji s svojo praktično bivanjskostjo, kot npr. v pesmih Moj stric je šel v Ameriko in še zlasti Vsak čas bo deževalo. Spet drugod (prim. Večer) ob odlično upovedenih podobah ugašajočega dneva — večerni motivi so v zbirki nasploh precej pogosti - silno čutno, poln čustev in lepote, hkrati pa vseprežemajoče otožnosti, prefinjeno in skoraj impresionistično izraža melanholijo, ki preveva »razpadajoči« dan in njega samega. Podobe in misli o bivanju, minevanju in smrti so, izražene na različne načine, stalnica ne le Srcepisnih krokijev, temveč tudi drugih štirih sklopov. V Pesnikovi smrti se ob tem dotakne še problema pesništva kot načina obstajanja in pesnika razume kot enega zadnjih nosilcev senzibilnosti v razosebljenem svetu naglice, svetu brez čustev in domišljije. V Neodposlanih pismih, drugem pesniškem sklopu pričujoče zbirke, Markelj nadaljuje s podobno tematiko. V Neodposlanem pismu /■'. G. Lorci govori o usodi poezije in poimenuje pesem »kurba na ulici, uboga vreča trenutkov z norostjo presvetljenih, trpko lepilo minulih dni ... prekrokana od mnogih sladkih žalosti«, a kljub temu je ljubljena in njegova. Vsebolj očitno in eksplicitno razmišlja o smislu in nesmislu bivanja, o niču, večni temi, ki nas morda čaka na koncu (prim. Neznanemu pivskemu prijatelju, Kratko, a strašno neodposlano pismo). Balade podgorskega klativiteza se zdijo na eni strani, zlasti v motivnem smislu, povsem samosvoje, posebne, na drugi, tematski strani pa hkrati za zbirko značilne pesmi. Že naslov razdelka spominja na kihot-sko usodo lirskega subjekta, usodo tega prvega novoveškega romanesknega junaka, ki se po svetu klati od prigode do prigode, sledeč svoji ideji, ki se na koncu izkaže za nično. Bivanjska problematika se še zaostri, čeprav jo Markelj neredko, a le navidez omili z žlahtno ironijo, kot npr. v Treh gospah, ki so alegorije Pijanosti, Samote in Smrti, kjer o njih pravi: in one sladko / mi lahne poljubčke / mečejo z belo roko. O omenjenih gospeh bo govora še v nadaljevanju. Četrti sklop Markljevih Pra-skank. Ciganske pesmi, nas potegne v motivno-asociativni svet ciganskih ognjišč, nemirne krvi, lepih mladih cigančic in od starosti ter spoznanj nagubanih ciganskih stark, v svet pregovorno romantičnega ciganskega življenja z. vsemi možnimi kono- Tomaž Koncilija POPOTOVANJE I/. EROSA V TANATOS ' Prim, Sigmund Freud: Das Motivder KiistchemvahI (Motiv izbire skrinjic), Imago, 1013. 3 Prim. sestre Regano, Gonerilo in Kordelijo v Kralju l.eam, pravljico o Pepelki, mit o jabolku spora med boginjami Mero, Ateno in Afrodito idr. ODMEVI IN ODZIVI Rast 2 / 2002 tacijami in epsko širino. V ospredje pride ljubezenska tema, celo erotika (prim. Cigančica lepa, mlada moja), ki pa jo redno spremlja pomisel na smrt in konec. V pesmi Daljave se pojavijo cigani kot metafora svobode in poezije. Naravnost imenitna in izjemno poetična Življenje je dim skozi občuteno izbrane podobe ciganskega življenja govori o ničevosti bivanja, na tem mestu pa se Ciganske pesmi prelomijo v naraščajoče občutje življenjske resignirano-sti, počasno ugašanje, sprijaznjenost z usodo (prim. Mati moja stara. Melanholija). Pesnik se za trenutek vzpne v želji, da bi spet polno zaživel, gorel, ne pa postajal hladen in naveličan, v svoji Prošnji, ki izzveni kot spoznanje o nespremenljivi cikličnosti bivanja v zadnji pesmi tega sklopa Na poti. Po vsem povedanem ne preseneča naslov zadnjega razdelka štirih pesmi v zbirki - Romanje v konec. Na vsej prehojeni pesniški poti se je avtor boril med željo po biti in neizbežno minljivostjo. Katedrala, prva pesem Romanja v konec, daje odgovor s svojo prefinjeno metaforiko in deziluzijsko temo. Vse iluzije so se dokončno razblinile v nič. Markljeve Praskanke odlikuje poleg globoke sporočilnosti brez dvoma značilen, poseben slog, ki ga občutimo kot vseprisotno rahlo eks-tatičnost in patetičnost izraza v žlahtnem pomenu besede, pogosto apo-strofiranje, uravnoteženost vsebine, premišljena kompozicija, vključevanje citatnosti (prim. Goethejev predstmrtni vzklik: »Več luči!« v Nekaj malega o smrti) ali polcitat-nosti oziroma motivne podobnosti (Pesem o resnici, ki je naredila samomor npr. z naslovom spominja na Cankarjevo delo O človeku, ki je izgubi!prepričanje, v sami pesmi pa posega Markelj po dikciji Lepe Vide, ko pravi o resnici: !n ko je na mostu stala, / stala in grenko jokala ... Pesem Neznanemu pivskemu prijatelju bi lahko pomenila nadaljevanje tradicije srednjeveških Čarni i na burana, motiv Don Kihota je mogoče prepoznati v prvi izmed Balad podgorskega klativiteza Na poti, Markljevo Ptico mrtve ljubezni bi bilo mogoče razumeti kot njegovo Visoko pesem in končno tudi v povsem zadnji pesmi zbirke, v Klepsidri, avtor verjetno zavestno uporabi napol kettejevsko sintagmo »nezamudno se siplje pesek droban ...«). Celostni pogled na zbirko pa razkriva poleg naštetega še eno dimenzijo. Pod spraskano pesnikovo fasado so se pokazale bolj ali manj zavestne podobe, ki ga na svojevrsten način razgaljajo. Če naj verjamemo že citirani Lacanovi misli o nezavednem, ki da je strukturirano kot govorica, na kar je z izbiro naslova zbirke opozoril Markelj sam, je možnosti za interpretacijo njegove poezije pač neomejeno število. Kljub temu se zdi, da vse misli, občutja in intuicija ob branju Praskank vodijo do pretežno enoznačnega cilja. Markljev osrednji pesniški problem je fascinacija z bivanjskostjo, obstajanjem in minevanjem, bitjo in ničem. V njem se bije boj med Erosom in Ta-natosom, ki preraste v spoznanje, da sta oba le dva obraza edine zmagovalke - Smrti. Na tej točki se zdi naravnost zanimivo povezati Markljevo poezijo z razmišljanji Sigmunda Freuda z začetka 20. stoletja.1 V njej Freud s svojo psihoanalitično metodo razlaga, zakaj je v literaturi, ko se junak odloča med tremi možnostmi, vedno in edino pravilna samo tretja izbira, kot npr. Bassaniova izbira tretje, ob zlati in srebrni neugledne svinčene skrinjice v Shakespearovem Beneškem trgovcu, s čimer dobi roko dražestne Porzie. Freud izvede primer (ki ga seveda podkrepi še z mnogimi drugimi iz svetovne književnosti in mitologije) na raven podzavesti in postavi hipotezo, da gre pri podobnih literarnih motivih pravzaprav za tri oblike matere, ki se pojavljajo v življenju človeka: mati sama; ljubljena oseba, ki jo moški izbere po materini podobi; in končno mati zemlja, ki ga ob smrti ponovno sprejme vase. Za junakovo srečo »nujna« izbira tretje možnosti (skrinjice, sestre, ženske, boginje ...)' je za Freuda - pa naj se sliši še tako paradoksalno — odsev človekove nenehne težnje po smrti, umiritvi v materi zemlji, ko nihče več ne ogroža tvojega ega. V Markljevih Praskankah je neizbežnost minevanja in konca sicer mnogo bolj eksplicitna, v treh pesmih (Tri gospe, V naročje drugo, Kdo ve) iz sklopa Balad podgorskega klativiteza pa se naravnost očit- Tomaž Koncilija popotovanji; I/. KROSA V TANATOS no pojavi motiv treh gospa, ki jih avtor alegorično poimenuje Pijanost, Samota in Smrt. Slednjo imenuje svojo najdražjo skrivnostno ljubljeno gospo, ki ga edina zares upijani do konca, »do teme žareče«. Identiteta tretje, neizbežne, neizprosne, a hkrati želene gospe je tako že razkrita. Po Freudu je Eros sicer moč, sila, ki ustvarja zgodovino, vendar je nenehoma v tragičnem nasprotju soočen s Tanatosom, nagonom po smrti. Smisel vsega človeškega prizadevanja je za očeta psihoanalize torej vrnitev v stanje “neranljivosti”, v anorgansko obstajanje v naročju matere zemlje, ki je predhodnik vsakemu zavestnemu življenju. Paradoks je v tem, da nas ravno ta želja po varnem objemu smrti spodbuja, da ostajamo v bitki življenja. To je naša neumorna navezanost na svet (Eros), ujeta v nagon po smrti (Tanatos). Na tej točki Freudova psihoanaliza prerašča okvire klinične psihiatrije in postaja za nekoga bolj, za drugega manj sprejemljiv Filozofski sistem. Postavlja se umestno vprašanje, ali je Markljeva poezija v Praskankah hote ali nehote potrditev gornje Freudove teze. Naj bo tako ali drugače, v vsakem primeru imamo pred sabo po umetniški prepričljivosti vse pozornosti vredno pesniško delo, ki bi moralo odmevati mnogo širše in dlje, kot se dogaja ponavadi z literarno produkcijo jugovzhodno od Ljubljane. Janez Kolenc ODMKVI IN ODZIVI Rast 2 / 2002 O POEZIJI IVANA GREGORČIČA Ivan Gregorčič: Si slišal pesem? Mirna: Studio 5, 2001 Danes ni niti najmanj ugoden čas za pesnjenje, pa čudno: pesnikov je več kot nepesnikov. Na leto izide nič koliko zbirk, pa se nihče niti ne obregne obuje, če ni izvir pritekel ravno iz blagoslovljene Ljubljane, ki ima vse v zakupu. Tam pa si podajajo slavo in kadilnice zdaj enemu, zdaj drugemu in oskrunjajo celo najsvetejše v naši kulturi: Prešerna. In če bomo izničili še tega, potem ... Tako daleč danes na glas ne razmišlja najbrž nihče, ali pa le redkok-do ... Morda se bojimo usode novinarja Petka. Veliko pesnikov, ali malo takih, ki niso le literati. Čudna ločitev, ki se pri meni pojavlja vse pogosteje. Pesnik je zame človek, ki ustvari novo dušo, torej živo bitje - v podobi pesmi, literat pa človek, ki napiše mrtvorojenca, ki ga mora z motorji izmi oživiti, ker je narejen fabriško, podoba je morda na videz celo lepša, ali je mrtva, umetna, ne zna ne jokati, ne vriskati, trpeti in ne razumeti. In tako poezijo se igramo danes: zato toliko po številu, a smo prav v tem času tako silno revni, da nam gnije na nametanem kupu celo živo, zdravo, res vredno morda svetovne razsežnosti. Drugačne vrednosti, kot so mnogi Nobelovi nagrajenci. Torej je to stanje pri nas, a ne le pri nas, nekak svetovni fenomen. In tako smo prišli do polnega razkroja vrednosti poezije tako v svetu kot pri nas. Toda prav danes imamo vsepovsod izredno pomembne ljudi. Mnogi od teh se že sramujejo, od kod so. In zato v meni nekak odpor podajati se v skrivnost prave poezije, ki jo prebiram in prebiram, pa mi vedno jasneje in žlahtneje odpeva iz svojih črk. To je poezija Ivana Gregorčiča v knjigi Si slišal pesem? Morda se je avtor prav z vprašanjem zavedal tega perečega vprašanja in ji dal tak naslov: Vendar peti on ne jenja in tako je pred nami živ otrok, sicer porojen izven Ljubljane, v neki Dolenjski, ki je za ljubljansko srajco predaleč, da bi vedela zanjo, zanjo ve samo v jeseni, kadar je treba po krompir ali vino ... Kot vse zgleda, postaja prav Ljubljana s svojo politiko, gospodarstvom in kulturo naša poguba, ovira našega vzpona. Tam so vsi velepomembni, pa čeprav ... Srečnega, zadovoljnega se počutim, kadar sem dopolnjen s svojim hotenjem, kadar me ogreva Lepota, kadar začutim v sebi Cilj in Smisel. Meni kaj takega najlaže pričara prav knjiga, posebno pa še poezija. Toda le taka, ki je naravno neizumet-ničena, neobložena s poneverbami, ODMEVI IN ODZIVI Rast 2 / 2002 z metaforiko in izrazom, ki je naš, ne pa angleški in ne francoski, ampak naš. In taka je poezija Ivana Gregorčiča. Nalašč sem naredil daljši uvod, da je moč jasneje vsaj z.aslutiti, iz kakšnega časa izhaja, .le prav sedanja in še vedno naša, ki ji ne moreš nalepiti na hrbet postmodernizem, ludizem in ne vem še kakšen drug izem, ampak samo poezija, ob kateri ne ugibaš, ampak uživaš. Na poeta vpliva, če je res pravi, vse življenje. Eni so sicer bolj dovzetni za ljubezen, drugi so razmiš-Ijujoči, tretje zadeva socialno zlo itd. Pravi poet je del življenja, in če je kaj vreden, če je res pravi, v življenje tudi vrača, kot se mi vračamo v zemljo, tako je naravno. Pravi poet je kol violina, ki zadrhti, če gre roka že nad njenimi strunami, kaj šele, če resno zadrhte prsti iz duše ustvarjajočega. In zato sc avtor sprašuje: Si slišal pesem? Zaveda se stanja, v katerem živi in ustvarja, to je najbrž čas - zaman. Zaveda se tudi, da je resničen stvarnik in ne tovarniški inženir, ki je potegnil zbirko iz stroja. Zbirka je razdeljena na oddelke: Rokopisi sanj, Negativ in Lipa zelenela je. S prvo pesmijo me ni vnel. Kar priznam, da ne. Nekako zaskočili so mi misli in čustva izrazi kot fotosinteza, mutacije in magma. Ne morem pa ne morem trpeti nepotrebnih tujk, posebno v poeziji ne. Tak izraz pokvari vse. In tako kvarijo svoje besedilo mnogi. Pač - imenitno! In odraz hlapčevstva. Potem pa se je začelo. Poglabljal sem se v opoj slovenske duše, slovenskega izraza, slovenske izpovedi. Kako natanko zna ogledovati, kako lepo razvrstili svoja spoznanja z dognanji od zunaj. Skozi neprehodno grmičevje / in ščavje /prenikne / odsvit Iliči/s kril neke daljne neznane ptice. In slede podobe vtisov: Na dlani svet, / zgoščen v piki, / a brezhrežen ... Kako skrbno, svojsko izdelana misel, podoba, izraz. Brez pačenja, brez. kakega posnemanja, ki ga takoj začutimo pri mnogih. In prav tako ustvarja množica pisunov. Zdaj je moderno pisati zve-riženo, neprehodno, da bereš desetkrat, pa še ne veš, kaj taka nerodna z.veriženost sploh pleteniči. V Blestivkah se je poklonil Šalamunu, ki je imel baje blesteč nastop v Novem mestu, pa ... pesem je dobra, zame pa namen, iz. katere je privrela, ni dober. Šalamun je zame Šalamun ... Ena naj lepših mi je Kupovanje pesniške zbirke. V tej pesmi je podal vso izgubljeno lepoto naše preteklosti, ki ji je prav umetnost mnogo pomagala skozi čas do današnjega dne. Pesnik kupuje res umetnino. Kaj vse čuti, ko primerja vrednost umetniškega dela z denarjem: Besede zažarijo. /zarojijo, /zamedi- jo. In da moja trditev o pravem pesniku drži, govore tile verzi: Ko zaprem platnice, / ugasnem luč, / a ne ognja. // Prodajalka ne sluti, / kakšno bogastvo / odnašam za drobiž, / ki so ga žulili / že nešteti prsti ... //Ne vidi, /kako žarijo /prižgani zlatniki / za mojim čelom. O da bi še kdo tako doživljal, potem bi imela slovenska beseda drugačno veljavno vlogo vsaj na Slovenskem, kot jo ima danes. In prav gotovo tudi na tujem. In mislim, da bi tudi gospodarstvo veljajo več kot danes, ko se izživljamo in ponujamo s tujo hlapčevsko reklamo. I lla-pee pač ni cenjen kot gospodar. Sledi pesem, ki mi je zbudila nasmeh. Dotika se namreč pesnikov in njih smešne pomembnosti, kar me strahovito odbija na literarnih večerih: velepomembnost, čudna svečana resnost, domišljavost, ki odbija, namesto da bi odžejal zatajevane nomade od saharske žeje. In takrat še ni videl padalcev, ki so recitirali Prešernu na čast. In nadaljuje misel o poeziji v pesmi Okrogla pesem in Blagor pesmi: Blagor pesmi, / kiji vsevedni meroslovci / ne sesirijo /matičnega mlečka. // Blagor pesmi, / ki je ne votli / kričavi glas odra / in ji množica / ne mendra aure. Kako težko je ustvarjati v resnici, se zaveda: Kako izleteti / iz nje (bube) / kot metulj. // Kako / strmoglaviti / v višine. Prešeren pa: kako bit hočeš poet, pa ti pretežko ... Strmoglaviti v višine enakovredna primera, ki pokaže vso tragiko in veličino ustvarjanja, ne pa igračkanja. Deček na robu noči )c svojevrstna ODMEVI IN ODZIVI Rast 2 / 2002 pesem, ki bo morda spet razjezila kakega »kritika«, češ daje sit romantike, ker gleda le iz literarnega, ne pa življenjskega kota. Nekaj romantike mora biti v vsakem človeku, drugače je tisti človek prava puščoba ali pa preračunljiva zver, ki živi le zato, da sesa nek namišljen dobiček a je brez vsega, brez najmanjšega smisla za lepoto, sanje, za nedoseženo, kar se sicer počasi v času življenjskih preizkušenj razbija, vendar prav ta lepota privablja starost, da se še rada pase na poljanah mladostnih sanj. Torej ubiti romantiko v človeku do korenin, je ubiti mladost, je postati star že v otroškosti. tak slep deček / ujet v kroge sanj / na jasi noči // ne ugleda, / kako iz otroškega čebljanja / raste / preproga marjetic / v nov dan. Tu se je pesnik dotaknil mnogo problemov. Je res današnji mladini tako lepo danes, ko je brez sanj, kol metulj brez prahu na krilih ... Ni bilo nekoč le lepše hrepeneti po ljubezni, kot danes nositi v denarnicah vedno pri roki kondome? In tako so danes razčlovečeni starši, učitelji, »napredni odrasli« zakonodajalci so razromantizirali delo, predvsem pa nekako spoštovanje do vsega, kar je človeka, zlasti mladega, dvigalo, ko je hrepenel, in le pravo hrepenenje je ustvarjalno. To je povedal že Cankar. Nikoli / ujet v kroge sanj, / na jasi noči, / ne ugleda, / kako iz otroškega čebljanja / raste /preproga marjetic / v nov dan. Kajti ljudje smo in bomo le ljudje, pa naj se važimo s takimi ali takimi lažmi in režimi, nikdar ne bomo prestopili meje rojstvo — smrt, in zato smo in bomo krvaveli iz ene in iste rane, odprte / v / nebo. (Marjetice) Gregorčič je silno rahločuten, nikdar noče močno udariti in jasno izraziti, to je vsiljevati svojega. Le rahlo nakaže. Kot da se boji svojega globokega dognanja. S tem postaja nekako slovenski Gautier, ki je hotel izraziti le lepo, brez vsiljene misli. Ali danes mimo tega ne moreš, je pač čas tako razčlovečen, ta pa se najbolj odraža prav v odnosu do ustvarjanja iz duhovnosti. Že v prvi pesmi cikla Negativ, Rast, prizna, da obdeluje svoje kratko polje, /zazrt v rajski vrt. / Od kraja do kraja, / od kraja do raja / ti raste / smrt. Kako lep in svojevrsten opis jeseni 1997 v pesmi Trgatev. Hlad stopa / na velika / in stranska vrata. / Tesnoba shaja /kot kvas ... / ko dedova roka, /suha kot trta ... In ta ded, Silvo Mihelčič, skladatelj, v Negativu umre. Drobna pesem s silno globino. Oči prazna jezera svetlobe, / kot v negativu. / Blizu, / a silno daleč /je do paradiža. // Kot vedno. Zame je to ena najlepših sodobnih balad. Preveč bi se raztegnil, če bi obdeloval pesem za pesmijo. Moj namen je bil le opomniti in pokazati na to zbirko, da bi ne utonila v množici, prebogato revnega našega današnjega stanja, ko smo postali v vsem, kar nam ne prija, pravi mojstri uničevanja: zamolčati, zatajiti, in to na vsem življenju, celo politiki in kriminalu. In posledice: kurji tatovi sede po ječah, vele morilci pa sede na poveljujočih sedežih. Danes se bojiš hoditi ob belem dnevu po Ljubljani. Tudi v tem smo ujeli celo Ameriko. Verni posnemovalci vsega tujega. In zaključil bi z Gregorčičevimi verzi, ko pesnik išče sinjino, modrino, bližino, spozna pa: vse poti /so na pol poti / ostale. (Dalmacija) In v tem razčlovečenem svetu zaman išče ulico s tvojim imenom, kajti tdice Sarajeva so slepe za njegovo ime, pesnika Izeta Sarajliča, a take so danes za vse; vsi smo na takih ulicah, ki nosijo v sebi tržnico smrti. Silno bogata, tragična, vendar življenjsko resnična je Poslušam. Vse je v nasprotjih, in prav iz teh nasprotij, ki se jih ne zavedamo, raste vsa naša usoda: Sejem. / V koraku molka / odmev. // Strmim. / V očeh / krvav večer. Oddelek Negativ je najgloblji, najbolj življenjski, najtragičnejši, najbolj izrazno dognan, pesnik je že prav skopuški z besedami, ali upam, da sem se spustil vsaj do take mere v poezijo našega pesnika, da je pot preglednejša, manj trnata do spoznanja, da je pesnik vsaj toliko seznanjen z občinstvom, da lažje spozna, da je vsaj opozorjeno, ne pa, kot se dela danes, zatajeno njegovo delo. Rad bi ocenil zbirko z eno besedo: če bi jaz dodeljeval nagrade, bi se ne obotavljal zamenjati današnje Prešernove nagrajence. Upam, da sem povedal dovolj. In tudi ta zbirka je ena od tož- ODMEVI IN ODZIVI Rast 2 / 2002 nikov: Pri nas je vse laž. Mi živimo le še iz korupcije. Smo že tako daleč, da se ne splača več kaj pisati in obujati iz mrtvila vsesplošne omrtvelosti duha in telesa in se oblastniki še ne bodo zganili? ... Mortus plango, vivos voco, je nekoč napisal Stritar. Mrtve, s katerimi danes prekupčujemo, žive, ki jih danes žive zakopavamo v grobove ... In zaključil bi z Gregorčičevimi verzi: Več luči! / Nad volhkimi ognjišči / je že lajala / sajasta / volčja / noč. (Množilci svetlobe) Ilustracija Ivana Lovrenčiča za cikel pesmi Negativ iz. pesniške zbirke Si slišal pesem Ivana Gregorčiča SANDI DESKOVEC mBtotuBBBBs& mmrmm SlSS« §0mm& llfi 'mM lu £_ F >-'' A'1 •v .. ^ _ -|J*/ LESKOVEC (, NEVARNI SLEDOVI. IWI / MEJNIK. IWI Reliefa v lesu RAST - L. XIII Boris Goleč 1 Arhiv Republike Slovenije (ARS), ITanciscejski kataster za Kranjsko (Fr. kat.), N 312, k. o. Trebnje. Župnijski urbar pozna leta 1617 v Trebnjem - na Vidmu (Ani Videnih hoffsieiter) sedem oštatarjev, medtem ko je pripadala v Starem trgu župniji desetina od 33 oštatov (Nadškofijski arhiv Ljubljana, ŽA Trebnje, Razne knjige, lase. 1, urbar župnije Trebnje 1617, s. p.). Urbar gospostva Trebnje iz leta 1652 naslavlja posest v Starem trgu kot: “Hoffsieiter im Allcn murck-lil Triiffen. deni sein 22", dejansko pa je kraj medtem že toliko opešal, da je premogel samo osem gospostvu podložnih gospodarjev, ki so posedovali od enega do štiri oštate (prav tam, urbar gospostva Trebnje 1652, s. p.). ŠT. 2 (80) APRIL 2002 VI DOLENJSKA MESTA IN TRGI V SREDNJEM VEKU (7) Drugače kot na obrambnem področju so se politično-upravne funkcije neprimerno bolj kakor na sama meščanska naselja vezale na gradove, tako na one s sedežem teritorialnega zemljiškega gospostva in deželskega sodišča kot na manjše, prvotno denimo samo utrdbenega značaja. Posredno, prek gradov in njihovih oblastnih instanc, je torej moč govoriti o politično-upravnih funkcijah mestnega ali trškega naselja, ne pa mesta oziroma trga v ožjem, pravnem pomenu besede. V srednjem veku namreč celinska mesta in še manj trgi niso premogli upravnih in političnih funkcij za širše zaledje. Vpliv mest v tem pogledu ni segal dlje od meja njihovega pomirja, znotraj katerega jim je pripadala takšna ali drugačna stopnja sodne oblasti, medtem ko pri trgih dolenjskega prostora pomirja sploh pogrešamo. Najširši teritorialni domet delovanja mestnih organov je premoglo Novo mesto, ki je izvrševalo deželskosodno oblast na ozemlju, precej večjem od pomirij drugih obravnavanih mest.1 Skladno s pravilom, da je politični pomen gradu ustrezal moči njegovih gospodarjev, politika pa je bila v srednjem veku sploh v veliki meri politika gradov, so politično in upravno središče večjega, zaokroženega ali nezaokroženega ozemlja, pred nastankom in po njem meščanskih naselij predstavljali gradovi. Lokalno ali regionalno središčno vlogo plemiške postojanke so njeni lastniki pogosto izrabili za vzpostavitev novega tržnega naselja, kar se odraža v številnih navezah grad-trg oz. grad-mesto. Med dolenjskimi mesti in trgi, neupošte-vaje zgodaj ugasli tržeč Kronovo, tako samo štirje niso bili v neposrednem stiku s kakšnim grajskim kompleksom, in sicer Novo mesto, Litija, Šentvid pri Stični in Trebnje. Fizična ločenost je odstopala zlasti pri prvih dveh. Litijo je zaznamovala precejšnja odmaknjenost od sedeža trškega gospoda na gradu Višnja Gora, Novo mesto pa nevezanost na kakršnokoli fevdalno središče. Glede na popolno odsotnost grajskih kompleksov v Novem mestu, kar je med vsemi slovenskimi mesti izjema, je bila upravno-politična vloga tega mestnega naselja vezana izključno na lastno sodno oblast mesta v pomirju. Drugih šest dolenjskih mest je nasprotno prek funkcij svojih gradov, sedežev gospostev in deželskih sodišč posredno pritegovalo nase širše zaledje. Središčna vloga je bila toliko bolj povezana z. mestnim naseljem, če je imel grad značaj pravega mestnega gradu.: Slednjega so v svojo naselbinsko zasnovo vključevali Metlika, Črnomelj, Kočevje in z že omenjenimi specifičnostmi Kostanjevica, medtem ko je šlo pri Krškem in Višnji Gori za razmerje grad-suburbij. S političnega vidika je treba poudariti, da z dolenjskih mestnih gradov ni izšla nobena pomembnejša plemiška rodbina in da se tudi ' ARS, Vicedomski urad za Kranjsko (Vic. A.), šk. 123, l/7()a, urbar Višnja Gora 1460, s. p. 4 O razdeljenosti Šentvida med tri zemljiške gospode gl. ARS, Fr. kal., N 329, k. o. Šentvid pri Stični; Cenilni operati, 1’rotocoll sammtlicher Gr-und- und Bau-Parzellcn derGemeinde S. Veith, 24. 3. 1826. 5 Prim. J. Pirkovič, Dolenjska in Notranjska, v: Srednjeveška mesta, Ljubljana 1998, str. 100-102. '• ARŠ, Fr. kat., N 320, k. o. Črnomelj; Cenilni operati, Protocoll sammtlicher Grund- und Bau-Parzellen der Ge-meinde Tschernembl, s. d. GRADIVO ZA HISTORIČNO TOPOGRAFIJO Rast 2 / 2002 nobena nanje ni trajneje vezala. V zgodnji dobi kostanjeviškega mesta je bližnja trdnjava sicer predstavljala poleg Ljubljane drugo središče kranjskih posesti deželnih gospodov Spanheimov, potem ko je v drugi polovici 12. stoletja postala izhodišče osvajanj dotlej hrvaškega ozemlja.1 Še najtesnejšo povezavo so imeli grolje Goriški z Metliko kot sedežem svoje “grofije v Marki in Metliki”, ki pa zopet ni bila njihova osrednja posest. Metliški grad in z njim posredno tudi rastoče mesto sta v dobi albertinske veje Goriških zadobila politični pomen, kakršen na Dolenjskem ne prej ne pozneje nima ustrezne primerjave. Grofija je namreč v 14. stoletju začela dobivati instrumente, značilne za deželo, v prvi vrsti posebno deželno pravo, plemiško ograjno sodišče in lastnega glavarja kot namestnika deželnega kneza. Čeprav proces oblikovanja dežele ni bil nikoli povsem zaključen, je grofija še pod Habsburžani (od 1374 dalje) do okoli leta 1500 obstajala kot posebna, od Kranjske ločena dežela.4 Preostali mestni gradovi so v političnem življenju sicer igrali razgibane vloge, ne da bi presegli regionalni pomen. Nad raven sedeža zemljiškega gospostva in deželskega sodišča običajnega obsega seje v nekem smislu dvigalo le Kočevje kot središče obsežnega kolonizacijskega območja.5 Na drugi strani je gospostvo Črnomelj živelo v senci močnejše Metlike, kar se odraža v dejstvu, da je bilo vključeno v metliško deželsko sodišče, obsegajoče domala vso Belo krajino.6 Tudi trgi so se razen redkih izjem razvili v bližini gradov, ki so najpozneje do konca srednjega veka postali sedeži teritorialnih zemljiških gospostev in deželskih sodišč. Izrazito odstopanje je zaslediti samo znotraj višnjegorskega gospostva, kije edino premoglo več trgov, in sicer poleg domačega višnjegorskega (pozneje mesta) še dva trga brez gradov - Litijo in Šentvid. Specifično razmerje seje vzpostavilo tudi med trebanjskim trgom in nekoliko odmaknjenim gradom Trebnje ter pri Radečah, kjer je bila trdnjava nad trgom podrejena gradu in gospostvu Žebnik. Litijski in radeški trg kažeta med vsemi najbolj avtohton nastanek, saj sc nista vezala ne na zemljiško gospostvo ne na sedež župnije, ampak so trški naselbini ob dveh savskih brodiščih priklicali v življenje predvsem gospodarski razlogi. Navzlic podrejenosti trgov zemljiškim gospostvom, že na zunaj razpoznavni po značilni suburbialni legi in naselbinski inferiornosti, moremo v upravno-političnih funkcijah gradu v določenem smislu vendarle videti tudi središčno funkcijo trškega naselja. Sleherni trg je izkoristil prednosti obgrajske lege, ki je praviloma pogojevala njegov nastanek, hkrati pa seje, čeprav v manjši meri, z njegovim obstojem okrepil središčni položaj fevdalne postojanke. Enako kot pri mestih je imela tudi tu nemajhno težo grajska lega, za funkcijski značaj naselja večjo v primeru, ko sta se grad in trg zlivala v naselbinsko celoto, tako denimo v Žužemberku, Ribnici ali Mokronogu. Na političnem področju gre med trškimi gospodi posebno mesto grofom Ortenburškim, ki so vzpostavili mrežo trških naselij osrednjega dolenjskega prostora, od ortenburških postojank pa Ribnici, v 14. stoletju pomembnemu gospodarskemu in upravnemu središču ter izhodišču za kolonizacijo Kočevske. Z združitvijo svojih posesti in ortenburške dediščine so bili skoraj štiri desetletja najpomembnejši trški gospodje Dolenjske in nasploh Kranjske grolje Celjski, ki pa tu niso protežirali kakšnega središča širšega pomena. Opozoriti velja na pomembno dejstvo, da so bila kratek čas v njihovi posesti prav vsa tedanja dolenjska mesta: Ko- 7 /u/emberški ostali v Črnomlju so dokumentirani razmeroma pozno, in sicer šele v urbarju 1644-1651 (Haus-, I lot'- und Staatsarchiv (HHStA), Ar-cliiv Auersperg (AAu), A-15-72, tol. 231), ni pajili še v urbarju 1619-1624 (prav tam, A-15-70). Zaenkrat ni znano, od koga sojih Auerspergi pridobili in na kakšen način. s HHStA, AAu, Urkunden, 1421 II. 24., Celje, insert v: 1599 IV. 4., Gradec; 1567 IV. 4., Ljubljana; 1538 XII. 8„ Dunaj; 1514 XI. 27., Innsbruck. Prav tam, 1719 V. 17., I.ax-enburg, z inseriranima listinama: 1706 V. 8„ Dunaj in 1666 V. 30., s. I. - “Dra-gensdort” leži po navedbi v listini "bey vnsern markht Pollan”, torej v neposredni bližini trga in ne kje drugje v poljanskem gospostvu. I. Simonič je nasprotno menil, da gre za Drago pod Sinjim Vrhom v Beli krajini (I. Simonič, Grad Poljane ob Kolpi, v: Kronika 26 (1978), str. 40), kar je glede na oddaljenost povsem nemogoče. Netočna je tudi identifikacija z bližnjo Deskovsko vasjo, ki jo je ponudil D. Kos (Bela krajina v poznem srednjem veku, v: Zgodovinski časopis 41 (1987), str. 416). Deskovske vasi v srednjem veku namreč ni zaslediti, v 16. stoletju pa se imenuje “Prctter-dorfi” (D. Kos, Urbarji za Belo krajino in Žumberk (1 5,-1 8.stoletje), Ljubljana 1991, str. 266 in 287). “Dra-gensdorf” je bila očitno že leta 1421 opuščena vas in je kot take v pisanih virih pozneje prav zato ni zaslediti; vseh šest hub so tedaj oziroma že poprej drobno razparcelirali med prebivalce poljanskega trga. Lego vasi je moč določiti na podlagi franciscejske-ga katastra, ki ima tik ob Starem trgu v smeri proti severovzhodu rido z imenom “v Dragi". V tej ridi in naslednjih dveh v isti smeri, imenovanih “Delci” ter “Sirova draga”, so bili lastil i k i parcel skoraj izključno Tržani (ARS, Er. kat., N 4, k. o. Stari trg ob Kolpi, Grund Parccllen der Gemeinde Altenmarkt, 30. 3. 1823). GRADIVO ZA HISTORIČNO TOPOGRAFIJO Rast 2 / 2002 stanjevica in Novo mesto od 1418 do 1431, Metlika in tedaj še trg Črnomelj pa skupaj s celotno metliško grofijo nekako od srede dvajsetih let do izumrtja rodbine leta 1456. Z zaokrožitvijo habsburških posesti in utrditvijo njihove deželnoknežje moči je v zadnjih desetletjih 15. stoletja prišlo v politično-upravni vlogi gospostev do precejšnje nivelizacije. Razen Metlike, ki je še ohranjala atribute sedeža posebne deželiee z naslovom grofije, so gradovi opazno izgubili pomen. V sistemu deželnoknežjih zastavnih gospostev je namreč znatno otopela ostrina političnih rivalstev, tako značilna še za habsburško-celjsko razmerje prve polovice stoletja. Pred koncem srednjega veka so namreč vsa deželnoknežja gospostva z delno izjemo metliške grofije prišla v pristojnost kranjskega deželnega vicedoma. Če zanemarimo miniaturni tržeč Turjak v posesti rodbine Auersperg, je ostal nedeželnoknežji zgolj mokronoški trg, pri čemer je gospostvo Mokronog za poldrugo stoletje dobilo značaj enklave krške škofije sredi habsburških posesti. Cerkvenoupravne funkcije, ki so med dejavniki sieer zaostajale za pomenom gradov, so bile bolj kakor za mesta pomembne za nastanek in razvoj trgov,7 čeprav so se tudi trgi v veliki večini vezali na sedeže gospoščin, precej manjštevilni pa na starejša župnijska središča oziroma na oboje. Nenazadnje je o nastanku in statusu trga odločala moč in politika zemljiških gospodov: tako noben trg ni nastal brez gospodove volje, zgolj po naravni poti i/. obstoječega pri farnega tržišča. Od poznejših mest sta vzniknila skupaj s pražupnijo samo Kostanjevica in Črnomelj, od trgov pa štirje: Poljane, Šentvid pri Stični, Svib-no in manj izrazito Trebnje, medtem ko sta bila pri Ribnici status trga in sedež, župnije mlajša, četudi kronološko precej usklajena pojava. Pomenljiva je ugotovitev, da moremo simbiozo pražupnije in trga v končni posledici povečini označiti kot motečo za razvoj trških funkcij, pri čemer razlogov kajpak ne gre pripisovati njunemu morebitnemu izključevanju. Nasprotno, tržjšče z redno sejemsko dejavnostjo okoli cerkvenega središča je bilo močno gibalo za začetni razvoj naselja z neagrarnimi funkcijami. Šele pozneje je takšna naveza mogla postati ovira in je pri Šentvidu vodila celo v prenos trških funkcij na drugo lokacijo, v Višnjo Goro. A tudi v tem primeru so zastoj v razvoju trga enako kot drugod (Svibno, Trebnje, Poljane) zakrivili predvsem razlogi politične in gospodarske narave. Navedena štiri trška naselja, utemeljena ob starih prifarnih tržiščih, novim razmeram niso bila kos, zato so razvojno zakrnela in nekatera posledično celo izgubila trški naslov. Tudi dolenjska mesta so bila v večini ločena od župnijskih sedežev, nobeno, razen sprva Novo mesto, pa ni ležalo daleč stran od župnije. Neznatna oddaljenost je denimo ločevala župnijsko cerkev in mesto pri Kočevju in Višnji Gori ter nekaj večja pri Krškem od župnijske cerkve v Leskovcu. V nemirnem 15. stoletju je duhovščina sicer neredko našla zatočišče za mestnimi zidovi, vendar se je sedež župnije iz varnostnih razlogov prenesel s podeželja v mesto le pri Metliki. Ker se je skupaj z njim umaknila iz Rosalnic celotna križniška komenda, je ogroženo obmejno mestece vsekakor dobilo močan vzgib.8 V cerkvenoupravnem pogledu seje Metlika med sedmimi dolenjskimi mesti povzpela na prednostni položaj, ki pa ji gaje uspelo obdržati le približno četrt stoletja. Od konca 15. stoletja jo je namreč zasenčilo Novo mesto, kjer je bil leta 1493 ustanovljen kolegiatni kapitelj in kamor so se dve desetletji prej umaknili tudi iz Bele krajine pregnani * A RS, Fr. kat., N 28, k. o. Sv. Križ pri Svibnem. 111 ARS, Zbirka urbarjev, St. 26, s. p. -Objava: W. Milkowicz, Beitrtige zur Rechts- und Verwaltungsgeschichte Krains, v: Mitteilungen des Musealv-ereins tur Krain II (1889), str. 10-11. " Prim. M. Bizjak, Posest župnije Svibno in urbar ljubljanskega kapitlja izleta 1499, v: Kronika 46 (1998), str. I sl. 12 Na Kranjskem so se v zgodnjem novem veku v trge preoblikovale vasi: Šentvid pri Vipavi, Cerknica, Raka, Dolenjske Toplice in Vinica. bosenski frančiškani.9 Od trgov sta premogla vidnejše cerkvenoupravne funkcije dva -(poznejše mesto) Črnomelj in Ribnica. Črnomelj je dosegel zenit ravno v svoji zgodnji trški dobi, ko je črnomaljska župnija obsegala še celotno Belo krajino in je tu obstajalo središče nemškega viteškega reda. Že v 14. stoletju pa je znatno izgubil na pomenu v korist Metlike in novega cerkvenega središča v Rosalnicah.10 Ribniška župnija se je v tem stoletju nasprotno šele dokončno izoblikovala, odigrala glavno vlogo pri vzpostavitvi dušnopastirske mreže na novo kolonizirane Kočevske in postala konec 15. stoletja sedež arhidiakonov novega -ribniškega arhidiakonata." Cerkvenoupravno središče kakršnega koli položaja je vsekakor krepilo gospodarske funkcije in moč meščanskega naselja kot središča. Zlasti v trgih seje na cerkev vezalo sejemsko trgovanje, ki bi lahko v primeru ugasnitve ogrozilo eksistenco prebivalstva in tudi upravičenost trškega naslova. Nenazadnje pa je neobstoj župnije ali vsaj nižje cerkvenoupravne enote postajal vse bolj stvar prestiža za vse tiste trge in mesta, ki so bili zanju prikrajšani. Odtod tolikšna prizadevanja njihovih prebivalcev za ustanovitev duhovnij oziroma beneficijev s stalnim duhovnikom in rednim bogoslužjem.12 Metlika po Valvasorjevi 'topografiji (1679) Kar zadeva gospodarske funkcije mest in trgov, so vsa obravnavana naselja vključno z zgodaj ugaslimi trgi nesporno zadoščala obema temeljnima kriterijema za uveljavitev trškega naslova: sejemski trgovini in neagrarni dejavnosti domačega prebivalstva. Kolikor ni redno potekal tedenski sejem, največkrat pogoj za izoblikovanje trga, ARS, Vic. A„ šk. 105,1/59, lit. R I-5, urbar gospostva Ribnica 1564, s. p. 14 Prim. zemljevid Kmečka naselja na Slovenskem, v: Gospodarska in družbena zgodovina Slovencev, Zgodovina agrarnih panog, I. zvezek, Agrarno gospodarstvo, Ljubljana 1970, priloga Z. XXV. so morale živeti druge oblike sejmov in obrtna proizvodnja za prodajo. Že etimologija imena trg nakazuje, daje imelo prednostno vlogo trgovanje, tako kot je šele sejem v očeh sodobnikov upravičeval trški naslov.” Vendar na drugi strani niti obstanek rednih letnih sejmov ni zadoščal, da trg ne bi zdrknil na raven vasi, če je bila taka volja trškega gospoda (Šentvid pri Stični).14 Brez privolitve slednjega so bila prizadevanja po ohranitvi ali pridobitvi statusa trga zaman. Povedano drugače: še tako razgibano nedeljsko in praznično sejmarjenje v farnih vaseh iz slednjih samo po sebi nikakor ni moglo ustvariti trga, pa čeprav so obstajali še drugi trški elementi, denimo stalno naseljeni obrtniki. Posebno vprašanje predstavlja intenzivnost posameznih gospodarskih funkcij, kije v srednjem veku za obravnavani prostor težko ugotovljiva in povsem nemerljiva spremenljivka. Središčna vloga naselja, kakor jo je moč definirati v politično-upravnem in cerkvenoupravnem pogledu, se najbolj izmika natančnosti prav na gospodarskem področju, saj so se mogle gospodarske razmere kot posledica številnih dejavnikov naglo spremeniti. Med stalnicami je šlo prvo mesto prometnim potem, vsaj njihovim glavnim smerem, če že ne odsekom, in pa sejemskim krajem, medtem ko so bili nemajhnim spremembam podvrženi intenzivnost sejemskega prometa, vzpostavljanje novih sejmov, njihovo nazadovanje, ugašanje in vnovično oživljanje. Lidija Murn JANUAR Na uvodni večer Zimskih uric je voditelj Toni Gašperič povabil pesnico Marjanco Kočevar in kitarista Jerneja Zorana Jadranka Zupančič in dr. Marija Stanonik na predstavitvi antologije Most v Knjižnici Mirana Jarca v Novem mestu RAST - L. XIII KRONIKA Januar- februar 2002 SEVNICA, 3. januarja - V Lekosovi Galeriji Ana so odprli razstavo del s 14. mirovnega likovnega natečaja za mirovni plakat v Posavju, na katerega jc prispelo 52 del iz sedmih osnovnih šol. Za glasbene točke so poskrbele učenke prof. Karoline Vegelj Stopar. METLIKA, 5. januarja -Območna izpostava Sklada in Ljudska knjižnica Metlika sta v gostilni Pri Bartusu pripravili predstavitev knjige Marjana Jermana Iz pekla. NOVO MESTO, 5. januarja-V kapiteljski cerkvi je nastopil ženski pevski zbor Mavrica pod vodstvom Marjance Dobovšek. NOVO MESTO, 10. januarja - V Galeriji Krka so odprli razstavo del akademskega slikarja Hama Čavrka, ki ga je predstavil likovni kritik Aleksander Bassin. Za glasbeno popestritev sta poskrbeli violinistki Maja Bevc in Špela Belak. ŠMARJEŠKE TOPLICE, 10. januarja-Zagrebški duo Esperancaje popestril otvoritev razstave vrhunskih ročnih pletenin Mine Petra iz Zagreba. TREBNJE, 10. januarja-Zgodba iz mlina je bil naslov predstave Lutkovnega gledališča Jože Pengov iz Ljubljane, ki sojo uprizorili v Kulturnem domu. TREBNJE, 12. januarja - V kulturnem domu so se s predstavo Polna pest praznih rok predstavili študentje AGRFT iz Ljubljane. BREŽICE, 15. januarja - V Prosvetnem domu je gostovalo Slovensko mladinsko gledališče s Čehovo dramo Utva. METLIKA, 16. januarja-V prenovljeni Bartusovi gostilni je bila gostja prvega večera v okviru prireditev Zimske urice v Novem mestu živeča Metličanka, pesnica Marjanca Kočevar. Z njo se je pogovarjal Toni Gašperič, za prijetne glasbene trenutke pa je poskrbel kitarist Jernej Zoran. Spregovorila je še direktorica Ljudske knjižnice Metlika Anica Kopinič. LESKOVEC PRI KRŠKEM, 17. januarja Na tradicionalnem literarno-glasbencm večeru Pod dežnikom so se v Jožefovi dvorani predstavili: besedni ustvarjalki Ksenija Divjak in Neža Kunej, v glasbenem delu pa je zapela vokalna skupina Solzice. NOVO MESTO, 17. januarja - Dr. Marija Stanonik je v Knjižnici Mirana Jarca predstavila antologijo pesmi iz druge svetovne vojne z naslovom Most. Kot recitatorja sta nastopila Anja Krese in Rado Trifkovič, za prijetne glasbene trenutke pa sta poskrbela kitarista Nejc Pirc in Simon Strajnar. V Domu kulture je z lutkovno predstavo Fantkov dan gostovalo Lutkovno gledališče Ljubljana. - V knjigarni Mladinska knjiga je knjižničarka Slavka Kristan pripravila knjižno čajanko. ČRNOMELJ, 19. januarja V Mladinskem kulturnem klubu je bilo mogoče prisluhniti primorski zasedbi Ana Pupedan. TREBNJE, 19. januarja - Na koncertu v avli Centra za izobraževanje in kulturo so nastopile članice dekliške skupine Nov korak iz Šentlovrenca in pevci Posavskega okteta. BREŽICE, 20. januarja - V avli Mladinskega cetra so na ogled postavili razstavo fotografij, ki so jih avtorji poslali na natečaj Urada RS za mladino na temo strpnost do drugačnosti. METLIKA, 23. januarja - Na novem večeru Zimskih uric so v gostilni Bartus gostili Jurija Majerleta - “Mejstra” iz Radencev, vagabunda, boema, ljudskega pesnika, motorista, skratka posebneža. NOVO MESTO, 23. januarja Regionalni mesečnik Park je v počastitev četrte obletnice nastanka pripravil v prostorih kluba LokalPatriot razstavo naslovnic, ki so vsa leta krasile časnik. SEVNICA, 24. januarja - Lekosova Galerija Ana je povabila na večer Dolenjska v srcu slikarja Jožeta Kotarja ter založnika Iva Kuljaja. Gosti večera so bili pevci Posavskega okteta in cvičkova princesa Saša Jerele. VIII Sofija Ristič in Vladimir Horvat na festivalu orglic v Mokronogu KRONIKA Rast 2 / 2002 BIZELJSKO, 25. januarja - Osnovna šola je pripravila 11. zimski festival, na katerem so nastopili učenci, gostje večera pa so bili: plesno-glasbeni duet Amalu, plesni par, amaterski igralec Ernest Breznikar in Fru-fru peta zasedba. LJUBLJANA, 25. januarja - Na avtorskem večeru v nekdanji galeriji Šeherezada sta se predstavila režiser in pesnik Talal Hadi iz Ljubljane ter slikarka in oblikovalka Jožica Škof iz Novega mesta. Škofova je razstavila svoje ilustracije Hadijevih pesniških zbirk in nekaj najnovejših akvarelov. Gostje so si ogledali tudi Hadijev film Portret slikarke Jožice Škof. NOVO MESTO, 25. januarja - V klubu Lokal Patriot je imela skupina Amala etno jazz koncert. LESKOVEC PRI KRŠKEM, 26. januarja - Območna izpostava Sklada je v osnovni šoli organizirala seminar govorništva in nastopanja, ki ga je vodil dipl. režiser Zdravko Zupančič. SEMIČ, 26. — 27. januarja - V kulturnem domu je bila na ogled gledališka predstava Šola ni šala, šala je šola, ki so jo pripravili učenci 8. razredov domače osnovne šole pod mentorstvom Anice Jakša. NOVO MESTO, 27. januarja Kapiteljski komorni zbor Musiča sacra pod vodstvom Marijana Doviča je prijetno presenetil s koncertom božičnih pesmi v kapiteljski cerkvi. NOVO MESTO, 29. januarja - Mnoge je razveselil koncert Slovenskega citrarskega kvarteta v Kulturnem centru Janeza Trdine. NOVO MESTO, 31. januarja-V klubu LokalPatriot je nastopil Koncilija trio. NOVO MESTO, januarja - V Galeriji Simulakcr v klubu LokalPatriot je bila na ogled fotografska razstava Urada za mladino z naslovom Strpnost do drugačnosti. - V Dolenjskem muzeju so ob veliki arheološki razstavi Kelti v Novem mestu pripravili zanimive ustvarjalne delavnice. RIBNICA, januarja - Ob petletnem delovanju godalnega orkestra Glasbene šole Ribnica so mladi glasbeniki z vodjo Jožetom Rajkom povabili na koncert. Kot gostje so nastopili člani župnijskega pevskega zbora in pihalnega orkestra domače glasbene šole. TREBNJE, januarja - V okviru Univerze za tretje življenjsko obdobje se je v Centru za izobraževanje in kulturo domača pisateljica Bariča Smole pogovarjala z igralko Ivo Zupančič, po rodu iz Trebnjega. Obiskovalce je razveselila tudi z recitacijami in odlomki iz dramskih del. ŽUŽEMBERK, januarja-- Igralci iz 7. in 8. razreda domače osnovne šole so pod mentorstvom učiteljice slovenskega jezika Vide Bukovec pripravili igro Pet pepelk in z njo razveselili otroke. FEBRUAR KRŠKO, I. februarja — Rdeče in črno 3 je naslov razstave grafičnega oblikovalca Simona Sernca iz Radeč, ki sojo odprli v Galeriji Krško. O avtorju in razstavi je spregovorila kustosinja za grafični dizajn Cvetka Požar. Otvoritev je popestril kantavtor Jani Kovačič. MOKRONOG, 2. februarja - V dvorani Kulturnega doma so na 3. festivalu “(ah), te orglice” nastopili igralci na orglice iz vse Slovenije. Posebno doživetje je bil nastop akademskih glasbenikov Vladimirja Horvata in Sofije Ristič, ko je ustna harmonika zapela v sožitju s harfo. BREŽICE, 5. februarja - Slavnostni govornik na osrednji prireditvi ob Prešernovem dnevu je bil direktor NUK-a Lenart Šetinc. Slovesno so podelili tudi odličja in priznanja brežiške ZKD. Zlato odličje je prejela Helena Vogrinc iz KUD Brežice, srebrno odličje Ivan Šušteršič iz Lovskega pevskega zbora KD Globoko, bronasto odličje pa sta prejela Toni Hribar iz mešanega pevskega zbora Viva Brežice in Ivan Kovačič iz KD Gasilska godba na pihala Loče. Gledališka skupina gimnazijskega kulturnega društva Franja Stiplovška je zaigrala še komedijo Zbogom, Charlie. NOVO MESTO, 5. do 8. februarja - V počastitev slovenskega kulturnega praznika je v dolenjski prestolnici bilo več prireditev. V Kulturnem centru Janeza Trdine je potekala okrogla miza Kristalni feniks o bralni kulturi in navadah, o založništvu in bralnih krožkih. V poslovni stavbi na Seidlovi Na tradiconalnem koncertu Novomeškega simfoničnega orkestra ob kulturnem prazniku sta letos kot gostji nastopili solistki Mateja Arnež Vol-čanšek in Andreja Brleč Razstava v kostanjeviSki knjižnici je pirtegnila veliko zanimanje domačinov KRONIKA Rast 2 / 2002 cesti so odprli razstavo reliefov iz žgane gline Branka Šustra. - Na Otočcu je potekala slavnostna podelitev faksimilov Spominske knjige ljubljanske plemiške družine sv. Dizma petim dolenjskim knjižnicam. Faksimile je podarila Krka. - Na Kmetijski šoli Grm v Sevnem je svoja dela z naslovom Izgubljene iluzije nedolžnosti razstavil domači akademski slikar Igor Papež. - V Hotelu Krka so predstavili monografijo Barbare Borčič o slikarju in grafiku Bogdanu Borčiču. Z gosti se je pogovarjal Tone Gošnik. V Športni dvorani Marof je bil koncert Novomeškega simfoničnega orkestra pod vodstvom Zdravka Hribarja in s pevskima solistkama Matejo Arnež Vol-čanšek in Andrejo Brleč. - Dolenjski muzej je omogočil brezplačen ogled svojih razstav. LJUBLJANA, 6. februarja-Predsednik države Milan Kučan je ob slovenskem kulturnem prazniku izročil državna odlikovanja slovenskim kulturnim delavcem in ustanovam. Častni znak svobode so med drugim prejeli tudi Belokranjski muzej Metlika ob 50-letnici delovanja, Stanislav Peček iz Mokronoga in Jože Zupan iz Šentruperta. SEMIČ, 6. februarja - Člani domačega upokojenskega društva so povabili na literarni večer. BREŽICE, 7. februarja - V obnovljenem Malem avditoriju Posavskega muzeja so odprli razstavo Zgodbe muzejskih predmetov. V kulturnem programu je nastopila etno skupina Posodimijurja. - V Mladinskem centru je bila na ogled predstava Mali princ v izvedbi umetniške skupine Kitch. ČRNOMELJ, 7. februarja - Slavnostni govornik na osrednji prireditvi ob Prešernovem dnevuje bil prof. Janez Mušič. Župančičevo plaketo je prejel Anton Grahek, v kulturnem programu pa so nastopili člani KUD Dobreč in dijaki srednje črnomaljske šole. DOLENJSKE TOPLICE, 7. februarja- V osnovni šoli so pripravili tradicionalni 18. topliški knjižni sejem, s katerim so počastili slovenski kulturni praznik. Gost na osrednji prireditvi je bil pesnik Klemen Pisk. KOSTANJEVICA, 7. februarja - V prostorih knjižnega izposojevališča Valvasorjeve knjižnice so odprli razstavo pisnega gradiva in razglednic o Kostanjevici, ki letos praznuje 750-letnico prve pisne omembe. Razstavo je zasnovala knjižničarka Ljudmila Šribar, soavtor pa je zgodovinar Jani Zak-šek. V kulturnem programu so nastopili učenci domače osnovne šole ter pesnica Petra Klepač. LJUBLJANA, 7. februarja - Eden od letošnjih Prešernovih nagrajencev je bil glasbenik Vinko Globokar, čigar rodovne korenine segajo v Žužemberk. LOŠKI POTOK, 7. februarja-Osrednjo proslavo v počastitev kulturnega praznika je pripravila osnovna šola. RIBNICA, 7. februarja - Klub prijateljev Miklove hiše je ob prazniku organiziral spevoigro Za enega dedca in kup čevljev v izvedbi Špas teatra. Slavnostni govornik je bil svetovalec ministrice za kulturo Tomaž Brate. STRAŽA, 7. februarja - KS in TD sta povabila na koncert ob Prešernovem dnevu. V kulturnem domu so nastopili mešani pevski zbor Krka iz Novega mesta, gledališče Prečna in folklorna skupina Straža. ŠENTJERNEJ, 7. februarja Na proslavi ob kulturnem prazniku so sodelovali učenci osnovne in glasbene šole, zbor Beli cvet ter plesna skupina Harlekin. Na slovesnosti so podelili plakete Slavček uspešnim mladim kulturnikom in odprli razstavo likovnih del Vilme Petelin. TREBNJE, 7. februarja - Občinski pihalni orkester je dobil nove prostore v Kidričevi ulici. ŽUŽEMBERK, 7. februarja - Vsakoletno srečanje ljubiteljskih pesnikov upokojencev je tokrat potekalo v prostorih osnovne šole. 25 zbranih pesnikov in literatov iz enajstih društev je pozdravil Ivan Perhaj. - Učenci in učitelji domače šole so pripravili proslavo ob kulturnem prazniku, katere gostja je bila igralka Milena Zupančič. ČRNOMELJ, 8. februarja-Območna izpostava Skladaje v Mladinskem kulturnem klubu Bela krajina pripravila literarni večer z naslovom Beseda mladih, na katerem se je predstavilo 11 mladih avtorjev. Sledil je koncert šansonov, jazza in zimzelenih melodij. DOLENJA VAS, 8. februarja Mešani pevski zbor Zarek, člani literarne sekcije Sanje in učenci Glasbene šole Krško so nastopili na proslavi ob Pie- Tekmovanje mladih glasbenikov dolenjskega območja je bilo letos v Črnomlju; na sliki učenca črnomaljske glasbene šole Katja Pegane in Marko Starešinič Duet Macurje zaključil tradicionalni glasbeno-literarni večer Pod dežnikom v Leskovcu KRONIKA Rast 2 / 2002 šernovem dnevu v gasilskem domu. METLIKA, 8. februarja - Zupan Slavko Dragovanje ob prazniku sprejel delavce v kulturi in ljubiteljskih dejavnostih, spregovoril pa je tudi na slovesnosti v prenovljenem kulturnem domu. Na proslavi so sodelovali: vokalni skupini Vokalis in Lan, oktet Vitis, cerkveni pevski zbor iz Podzemlja in pevski zbor OŠ Podzemelj. PODBOČJE, 8. februarja - V kulturnem domuje potekala osrednja občinska prireditev ob kulturnem prazniku, na kateri so podelili 17 Prešernovih plaket, zlato pa je prejel amaterski igralec Ernest Breznikar. Za kulturni program so poskrbeli člani KD Staneta Kerina ter Koledniki iz Bušeče vasi. ČATEŽ, 9. februarja - Na prešernovanju, ki ga je pripravilo KUD Popotovanje Frana Levstika Čatež, so nastopili: gost večera Damjan J. Ovsec, avtor knjig o ljudskem izročilu pri nas in po svetu, recitatorji, kitaristka, citrarka, plesalke in pevski zbor. Po proslavi je bila na ogled razstava ročnih del in kulinaričnih posebnosti krajanov. KRŠKO, 9. februarja- Mestno gledališče ljubljansko je v kulturnem domu gostovalo s Cankarjevo dramo Lepa Vida. ŠENTJERNEJ, 9. februarja - V župnijskem domuje društvo Gallus Bar-tholomaeus odprlo društveno razstavo fotografij, nastopili pa so še: Janez Doltar, dekliški pevski zbor Beli cvet in ljudski pesnik Jože Grgovič. TREBNJE, 9. februarja - Ob kulturnem prazniku je z avtorskim projektom po poeziji dr. Franceta Prešerna “Jaz pa tebi sami, draga, želel sem do-pasti ...” nastopila Simona Zorc Ramovš. BREŽICE, 12. februarja-V okviru gledališkega abonmaja je v Prosvetnem domu gostovalo Mestno gledališče ljubljansko z Bergmanovo dramo Prizori iz. zakonskega življenja. KOČEVJE, 12. februarja - Vojna za Slovenijo 1991 je naslov razstave, ki sojo odprli v Likovnem salonu. RIBNICA, 12. februarja - Številni obiskovalci in gostje so se udeležili otvoritve razstave pri nas živeče kitajske umetnice Wang Fluinging ter svetovno uveljavljenega Slovenca Živka Marušiča v Galeriji Miklove hiše. ČRNOMELJ, 13. do 14. februarja — V glasbeni šoli je potekalo 5. regijsko tekmovanje učencev glasbenih šol iz Brežic, Črnomlja, Kočevja, Krškega, Novega mesta, Ribnice, Sevnice in Trebnjega. Pomerilo seje 37 solistov in 14 komornih skupin osmih šol iz Bele krajine, Dolenjske, Posavja in Kočevskega. METLIKA, 13. februarja - Gost Zimskih uric v Bartusovi gostilni je bil igralec, filmski ustvarjalec, pevec iz Straže Sašo Dukič. BREŽICE, 14. februarja - V Posavskem muzeju je potekal strokovni posvet o spominkih in replikah v muzejski trgovini in o muzeju v turizmu. LESKOVEC PRI KRŠKEM, 14. februarja V Jožefovi dvorani sta se na tradicionalnem literarno-glasbenem večeru Pod dežnikom predstavila Silvester Mavsar s pesniško zbirko Samobeg in Maruša Mavsar z romanom Melisa ter pevka Stanka Macur. KRŠKO, 15. februarja - Na skupni kulturni prireditvi Kulturni mozaik 02 seje v kulturnem domu predstavilo 24 kulturnih društev. KRŠKO, 16. februarja - V kulturnem domuje nastopil Slovenski oktet. KRŠKO, 17. februarja Pihalni orkester Kapele z gosti je povabil na dobrodelni koncert v kulturni dom. ŠENTRUPERT, 17. februarja - OŠ dr. Pavla Lunačka je izdala in predstavila nov zbornik Korenine naše preteklosti. Gradivo je zbral in uredil prof. Jože Zupan, delo pa je oblikoval arhitekt Rupert Gole. ČRNOMELJ, 19. februarja - Ob občinskem prazniku so predstavili knjigo Antona Grahka Spomini na I. svetovno vojno in ujetništvo. NOVO MESTO, 19. februarja Knjižnica Mirana Jarca je v hotelu Krka priredila večer Spoznajmo občino Šentjernej skozi knjigo, sliko, pesem in besedo. Predstavili so knjige o Šentjerneju, zapel pa je Sentjernejski oktet. METLIKA, 20. februarja - Na Zimskih uricah v Bartusovi gostilni sta bila gosta zakonca Valentina in Blaž Praprotnik iz Slovenj Gradca. Kot duo Ex animo sta predstavila pesmi kot recital zvočne poezije. LJUBLJANA, 21. februarja- Novomeška založba Gogaje v Jazz klubu Gajo predstavila tri novosti: pesniško zbirko novomeškega literarnega ust- Selektorica razstave Pogled 2 v pogovoru /. nagrajencem, fotografom Borutom Peterlinom Rozika Mohar, avtorica knjige Semič v obdobju narodnega prebujanja, ki so jo predstavili v okviru Krakarjevih dnevov v Semiču KRONIKA Rast 2 / 2002 varjalca Milana Marklja Praskanke, zbirko esejev ljubljanskega pisatelja Mihe Mazzinija Dostava na dom in zgoščenko Ishuan skupine Caminoigra. - V Knjigarni Konzorcij so predstavili slavnostno izdajo Grumove izdaje Dogodek v mestu Gogi, ki jo je v počastitev stoletnice rojstva Slavka Gruma lani izdala Knjižnica Mirana Jarca Novo mesto. NOVO MESTO, 21. februarja — Letošnja sezona Goginih literarnih večerov se je pričela s pogovorom z. znanim publicistom in pisateljem dr. Arturjem Šternom v LokalPatriotu. Knjigarna Mladinska knjiga je povabila na čajanko za dedke in babice na temo Slovenska zemlja v besedi. SEVNICA, 21. februarja K D Žarek Brežice je v galerijo Ano povabilo na prireditev Franceta Prešerna križev pot v 14 slikah. KOSTANJEVICA, 22. februarja - Pogled 2 je pregledna razstava, na kateri so predstavili izbor arhitekturnih, oblikovalskih, fotografskih in ilustra-torskih dosežkov dolenjskih ustvarjalcev v obdobju po letu 1999. Na ogled je bila v Lamutovem likovnem salonu. Spregovorila je avtorica in selektorica razstave Barbara Rupel. - Pri založbi Rokus je izšla knjiga pisem, ki jih je veliki slovenski arhitekt Jože Plečnik pisal svoji prijateljici Emiliji Fon iz Kostanjevice. V Galeriji Božidarja Jakca so o knjigi spregovorili: dr. Peter Krečič, Elizabeta Petruša Štrukelj, Rok Kvaternik in dr. France Bernik. ADLEŠIČI, 23. februarja — V kulturnem domu je potekala kulturna prireditev Prelo. KRŠKO, 23. februarja V kulturnem domu so gostovali gledališčniki KUD brežiške gimnazije s komedijo Zbogom, Charlie. SE.MIČ, 23. do 24. februarja V okviru letošnjih Krakarjevih dnevov so v Taborski hiši predstavili knjigo in razstavo Rozike Mohar Semič v obdobju narodnega prebujanja. Z avtorico se je pogovarjala Albina Simonič. V kulturnem programu sta nastopila trobilni kvintet Glasbene šole Črnomelj in dekliška pevska skupina domače osnovne šole. Na ogled so postavili tudi razstavo Semič v sliki in besedi skozi 20. stoletje ter razstavo ikon Mihajla J. Hardija, župnika grškokatoliških vernikov v Metliki. TRŽIŠČE, 24. februarja - Gledališka skupina studenškega kulturnega društva seje predstavila s komedijo Marjana Marinca Srečka. NOVO MESTO, 26. februarja - Umetnostna zgodovinarka in kritičarka Tatjana Pregl Kobe je na otvoritvi razstave del akademskega slikarja Klavdija Palčiča, ki živi in dela v Trstu, v Galeriji Krka predstavila umetnika. Otvoritev sta z glasbo popestrila orgličar Miro Božič in pianist Blaž Pucihar. METLIKA, 27. februarja - Na Zimskih uricah je bila gostja metliška rojakinja Ivanka Kraševec, ena glavnih zvezd slovenske zabavne in narod-no-zabavne glasbe. NOVO MESTO, 28. februarja - Glasbenici Petra Božič in Petra Slak sta popestrili srečanje s pisateljem, dramatikom, prevajalcem, urednikom in svetovnim popotnikom Evaldom Flisarjem v Hotelu Krka. BREŽICE, februarja - Uveljavljeni novomeški fotografski ustvarjalec Borut Peterlin seje s ciklom Mali princ predstavil v Mladinskem centru. Za ta cikel je leta 1999 prejel drugo nagrado na natečaju Fotografija leta. ČRNOMELJ, februarja - Ves februar je bila v Špeličevi hiši na ogled razstava fotografij nekdanjih članov fotokrožka na OŠ Mirana Jarca, ki se s fotografijo ljubiteljsko ukvarjajo še danes. METLIKA, februarja —Na Berlinaluje film Varuh meje metliške režiserke Maje Weiss, ki so ga pred dvema letoma posneli v Beli krajini, prejel nagrado neodvisne žirije za najbolj inovativen film, ki še nima zagotovljene svetovne distribucije. NOVO MESTO, februarja V Dolenjskem muzeju so predstavili katalog velike arheološke razstave Kelti v Novem mestu. SEVNICA, februarja Ob kulturnem prazniku so učenci in delavci OŠ Sava Kladnika in glasbene šole pripravili prireditev z naslovom Dober dan, polepšam ti dan. Na Blanci so predstavili knjigo Franceta Bogolina Svod časa, v galeriji Ana je dr. Marko Marin predstavil mnoge (ne)znane likovne upodobitve dr. Franceta Prešerna, Ločan Mirko Bogovič pa je na sevniškem gradu postavil na ogled svojo slikarsko razstavo. ŠMARJEŠKE TOPLICE, februarja V zdravilišču so odprli razstavo slik zagrebškega likovnika Davorja Vukoviča. RAST RAST RAST IZDAJATELJICA: SOIZDAJATELJICE: SVET REVIJE: UREDNIŠTVO: NASLOV UREDNIŠTVA IN TAJNIŠTVA: TAJNIK REVIJE: LEKTOR: NAROČNINA: PRISPEVKI: NAKLADA: TISK: REVIJA ZA LITERATURO, KULTURO IN DRUŽBENA VPRAŠANJA Letnik XIII., leto 2002, št. 2 (80) ISSN 0353-6750, UDK 050 (497.4) Mestna občina Novo mesto, zanjo župan Anton Starc, dr. med. Občine Črnomelj, Dolenjske Toplice, Mirna Peč, Semič, Šentjernej, Škocjan, Trebnje in Žužemberk Predsednica sveta: Staša Vovk (Mestna občina Novo mesto), člani: Rudolf Cerkovnik (Žužemberk), Anica Jakša (Semič), Ksenija Khalil (Črnomelj), Cvetka Klobučar (Škocjan), Jože Kumer (Dolenjske Toplice), Milan Rman (Trebnje), Ida Zagorc (Šentjernej), Milan Markelj (odgovorni urednik), Nataša Petrov (namestnica odgovornega urednika), Ivan Gregorčič (Literatura), Marinka Dražumerič (Kultura), Marko Koščak (Družbena vprašanja), Tomaž Koncilija (Odmevi in odzivi), Lucijan Reščič (likovni urednik) Mestna občina Novo mesto, Novi trg 6, 8000 Novo mesto, s pripisom: za revijo Rast, tel.: (07) 39-39-105 in (07)39-39-270, faks: (07) 39-39-272, elektronska pošta: rast@infotehna.si Franc Zaman Peter Štefančič Mestna občina Novo mesto, št. ŽR: 52100-630-40115, s pripisom: za revijo Rast Letna naročnina za fizične osebe je 4.500 SIT, za pravne osebe 7.500 SIT. Ta številka stane v prosti prodaji 1.000 SIT Odpovedi so možne samo v začetku koledarskega leta. Rokopise sprejemajo tajnik revije in uredniki. Nenaročenih rokopisov in drugih gradiv ne vračamo. Želeno je, da so prispevki napisani z računalnikom, stiskani v dveh izvodih na eni strani papirja in s širokim razmikom (30 vrst na stran). Zapisi na računalniški disketi naj bodo shranjeni v formatu MS Word. 1000 izvodov Tiskarna Novo mesto Na podlagi Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 89/98) je revija uvrščena med proizvode, za katere se obračunava davek na dodano vrednost po stopnji 8,5 odst. Izhaja dvomesečno Izid te številke so podprli: Ministrstvo Republike Slovenije za kulturo, Mestna občina Novo mesto, Upravna enota Novo mesto, Infotehna in občine soizdajatelj ice SODELAVCI TE ST 82 RAST 2002 s s S ti l 5 i S 200701948,2 COBISS o Danilo BREŠČAK, univ. dipl. arheolog območne enote Zavoda za varstvo ku mesto Helena CRČEK, študentka na Veterin Vlado GARANTINI, učitelj, Osnovna šola Litija, Zagorje ob Savi Boris GOLEČ, doc., dr., znanstveni sodelavec na Zgodovinskem inštitutu IM. Kosa ZRC SAZU Ljubljana, Ljubljana Stanka HRASTELJ, študentka Teološke fakultete v Ljubljani, Leskovec pri Krškem Jean de MEIJNG, francoski srednjeveški pesnik Viktorija KANTE, absolventka zgodovine, kustosinja v Muzeju Miklo- va hiša v Ribnici, Branik Ivan KASTELIC, univ. dipl. novinar, kustos, pedagog. Posavski muzej Brežice, Krško Janez KOLENC, prof. slovenskega jezika in književnosti, upokojen, Novo mesto Tomaž KONCILIJA, učitelj slovenskega jezika in književnosti, OŠ Grm Novo mesto. Novo mesto Marko KOŠČAK, dr. znanosti s področja geografije. Ministrstvo za kmetijstvo RS, Ljubljana, Trebnje Sandi LESKOVEC, (1936-1997), likovni samorastnik, Mirna na Dolenjskem Milan MARKELJ, novinar, urednik. Novo mesto Janez MENART, akademik, pesnik, prevajalec in urednik, Ljubljana Lidija MURN, univ. dipl. novinarka. Dolenjski list, Novo mesto Igor PAPEŽ, akad. slikar. Novo mesto Stane PEČEK, glasbenik, v pokoju, Mokronog Zdenko PICELJ, prof. zgodovine in sociologije, direktor Dolenjskega muzeja Novo mesto, Novo mesto Dušan PLUT, dr. znanosti, izredni profesor na Filozofski fakulteti na Oddelku za geografijo, Ljubljana Jože PRIMC, novinar, v pokoju, Kočevje Lucijan REŠČIČ, likovnik, samostojni kulturni delavec, likovni urednik revije Rast, Trebnje France RF.ŽUN, prednt. učitelj zgodovine in zemljepisa, v pokoju, Trebnje Jože SEVLJAK, prof. pedagogike. Zavod za izobraževanje in kulturo Litija, Litija Ivan ŠKOFLJANEC, transportni komercialist, v pokoju, Ljubljana France ŠUŠTERŠIČ, prof., dr., dipl. ing. geologije, Odddelek za geologijo Naravoslovnotehniška fakulteta Ljubljana, l.jubljana Karolina VEGELJ - STOPAR, akad. glasbenica, prof. klavirja. Glasbena šola Krško, Krško Sonja VOTOLEN, predm. učiteljica slovenskega in angleškega jezika v Osnovni šoli Slivnica, Kidričevo Davorin VUGA, univ. dipl. arheol., svetovalec direktorja, Ministrstvo za kulturo - Uprava RS za kulturno dediščino, Ljubljana Simona ZORKO, prof. umetnostne zgodovine, kustosinja v Galeriji Božidarja Jakca, Kostanjevica na Krki, Šmarješke Toplice RAST - APRIL 2002 MESTNA OBČINA NOVO MESTO