ZA
NOVO LETO
UČITELJEM IN UCENCOM, STARI,SEM IN OTROKOM V PODUK IN KRATEK ČAS.
Na svetlo dal
mm md&b»
korar stolne Labudske cerkve, in vodja Skofijuega semenišča pri
sv. Andreju.
VII. LETO.

Natisnul in na prodaj ima Janez Leon.
Poberite kosce (drobtince), ki so ostali, da konca ne vzamejo.
S
» » '".»V-,	W. f
' -5	-
^ /
V'T V
OlOolM^
o o £ ^
. y 4 O e)
Joan. 6, 13.
K A Z A L O.
Stran
Predgovor...............Vil
Solnigrad keršanstva slavni svetilnik SlovPncoin	s	.IX
A. PASTIRSKO OGLEDALO DUHOVSKIM BRATOM IZROČENO ZA POKUS IN POPRAVO.
I.	Kcršanska beseda od božjih polov........3
II.	Blagoslovtjenje romarjev...........
III.	Od telesne reje otrok...........20
IV Od dubovske reje otrok...........27
V.	Pridiga o di-ugej novej maši (sekundici)......35
VI.	Maria naša ljubezniva mati..........43
VII.	Blagoslov nove cerkve...........50
VIII.	Hlagoslovje nove monštrance.........58
IX.	Blagoslovje cerkvenega bandera ........04
X.	Pridige osnovane za svete nedele celega leta. (Na dalje.)
16) Perva postna nedela: Od kersanskega posta ...	68
1?) Druga postna nedela: Od skerbi za nebesa ....	72
18)	Tretja postna nedela: Od hudobnih jezikov ....	74
19)	Četerta postna nedela : Od velikonočnega sv. obhajila .	77
20)	Peta postna nedela : Velika nesreča Jezusa zgubiti .	80
21)	Cvetna nedela: Moliti Jezusa v presvet. resnem Telesu	82
22)	Velika nedela: Od vstajenja........85
23)	Perva nedela po veliki noči: Od zakramenta sv. pokore	88
24)	Druga nedela po veliki noči: Od kersanskega pastirstva	91
25)	Tretja nedela po veliki noči: Od priprave za srečno smert	94
26)	Četerta nedela po veliki noči : Od dvojne poti u večnost	96
27)	Pela nedela po veliki noči: Moli in delaj! ....	99
28)	Šesta nedela po veliki noči: Od dolžnosti botrov . . .101
Stran
B.	OGLEDALO BLAŽENIH MOŽEV, NEKDAJNIM V SPO-
MIN, SEDAJNIM V POSNEMO.
I.	Matevž Nakar, Sirski nadškof in velik služavnik božji . . ,	107
II.	Simon Klančnik, dobtar sv. pisma in bivši naiičitelj bogoslovja
v Ljublani ,	...........115
III.	Rajni Jurj .Tapel, lepa zvezda slovenskega slovstva . . . .	121
IV.	Anton Knafelc, pošten krnet Kalobške fare......129
V.	Mica Srehot Mastnakova, izgled dekliškega zaderžanja . . .	1.H
VI.	Mica Devpel, izgled keršanske potcrpežlivosli.....139
VII.	Auguštin Šefler, novi mučenik za vero Jezusovo ....	IH
C.	PRIGODBE ŽALOSTNE IN VESELE MLADIM IN STARIM
V PODUK IN SVAR.
I.	Turki na Koroškem............149
II.	Gorje lažnjivcu.............150
III.	Najdeno odrajtaj !............166
IV.	Jas sini Gospod tvoj Bog, spoštuj očeta in mater! ....	170
V.	Kupica žganja	............172
VI.	Mladina varuj se nečistosti!.........174
VII.	Grešno znanje gotova nesreča .	.......176
VIII.	Vedeti svojo posledno uro bi ne bilo sploh dobro . . .	178
IX.	V ris hoditi, pa hudega rotiti je nevarno in greh . .	180
X.	Boga se boj in njega podobe v časti imej!......181
D.'	PRILIKE IN BASNI, ALI ZLATE JAGODE V SREBER-
NIH POSODAH.
I.	Jelen v gojzdu.............185
II.	Potok in trata......... ...	190
III.	Motna mlaka in čista draga..............191
IV.	Kača in otrok.............192
V.	Dvoje mladih dreves...........193
VI.	Mlade posterve '............19'+
VII.	Stari škorjanc in njegovi mladiči ........	196
VIII.	Jagne in magarec..........."7
IX.	Predraga pišala............1!)8
X.	Dereč potok in tih studenc ..........1!l!)
E. OGLEDALO ZA ŠOLO IN DOMAČO REJO OTROK.
I.	Odperto pismo vsim srenjskim poglavarjem......203
II,	Šolarsko blago za nareke in predpise . . . . . . ,	210
Stran
lil. Knjiga živlenju.............213
IV.	Zarano začne žgati, komur je kopriva mali.....214
V.	Janezek in verlnar............216
VI.	Poglejte kaj privada zna !..........217
VII.	Kratka dogodivščina starega sveta.......218
VIII.	Od živalstva.............224
IX.	Od planetov ali prcmlkavnih zvezd.......226
X.	Od nepremlkavnili zvezd . ...........229
F. SLOVENSKA GERLICA.
I.	Naj ljubše meslice............235
II.	Človek si m..............235
III.	Keršen sim.............236
IV.	Ob vertlitvi v domovino %.........237
V.	Moje želje.................238
VI.	Lastavici za slovo............239
VII.	Prave sreče dom............241
VIII.	Šole ogledalo.............243
IX.	Deklici k pogrebu prijallicc.........244
X.	1'osledna pol zapelanega deklela........248
G. GLASI ŽALOSTNI IN VESELI IZ KATOLŠKIH M1S10-NOV BRATOM IN SESTRAM BRATOVŠINE sv. LEOPOLDA.
Predgovor"...............251
I.	Misionar Marbant ............252
II.	Janez Dragutin Komaj , misionar........254
III.	Franc Ksavcr Kan............255
IV.	in V. Franc Jakard, misionar in Tomaž Tien.....257
VI.	Ignac Dclgado, škof; Dominik Henarcs, škof.....259
VII.	Peter Dumovlin I) o rje, misionar........261
VIII.	Auguštin Huj, Miklavž Te, in Dominik Dat, vojaci . . .	263
IX.	Jakob Nam, Anion Dih, Miha Mi, muBeniki v Torig-Kingu .	264
X.	Paul Mi, Peter Dvong in Peter Truat.......266
XI.	Franc Ksav. Mav, Dominik Uj, Tomaž De, Auguštin Moj in
Štefan Vinh.............268
XII.	Paul Koan, mašnik...........270
XIII.	Janez Gabriel Perbojrc, europejski misionar. in mučenik v Kini	270
!PMM(Dm
Predragi Slovenci! spel se novo leto bliža, spel bi radi po stare j navadi srečo Vam vosili; zategadel so se Dr ob line e spet na pot spravile, ter Vam nesejo nas priserčen pozdrav, nesejo pa tud v svojih sedmerih torbicah aH članekih mnogoverslno blago, kterega smo nabrali v korist iti izobrazenje slovenskega naroda. Prijazno Vam ga ponudimo, da si ga odberete, kar Vam po volji je in kolikor ga lahko rabite.
Nadjamo se, da Vam dopadle bodo letosne Vroblince, in reci si upamo, da kar njih notranjo ceno zadene, se ne vstrasijo nobene svojih prejnih sester ih tovarsic; kajti bogato smo jih obdarovali, okin-cili in ozalsali, smeli bi reci, kakor nevesto na dan njene poroke: samo to se bojimo, da bi nam naliskar kaj pokazil, kakor se je lansko leto v našo veliko žalost pripetilo. Prosimo pa tudi, verli Slovenci! da nam ne zamerile prehudo, ako med tolikimi in tako zalimi cvetlicami, ktere Vam Drob line e prinesd, znabiti kakega vraznega pajka vgledale; vsaj veste, da smo daleč proč od liskarnega kraja, in dasiravno si veliko prizadevamo, Vam vslreci in tiskarne pogreske odstraniti, vonder nam ne izvede vselej, kakor si želimo. Le dobro-voljno jih sprejemite, kedar k Vam pridsi na vrata poterkajo, in gostoljubno jih pod streho vzemite; zagotovimo Vam, da mnogo mnogo lepega in novega povedati vejo, in ako jih pridno prebirali hote, Vas ne bo dolgčas zimske večere lomil.
Preteklo leto, brez ovinkov izustimo, domorodci nam niso nič kaj posebno pod pasho segli; menimo pa, da se v prihodno bolj odre-
zali bodo. Sosebno životopisov nam je treba, in prosimo zlasti duhovne gospode, da bi jih nam poslati blagovolili; ako ravno niso po slovničkih pravilih sostavljeni, nič ne dene, jih že popravili in dodelali bomo. Pa tud s kakoj lepoj pesmoj se nam močno prikupili bole, in z hvaležnim sercom Vam porečemo: Bog Vam plati!
Kar pa poslati mislite, pošljite, ako Vam je mogoč, vsaj do kresa, ali sem v Šent-Andrež, ali v Celje precastitemu g. apatu, ali v Celovec preč. gosp. spiritualu, kamor Vam bolj pri roki bo.
Nase geslo je: Vse v božjo čast, v časno in večno srečo bližnega, in v povzdigo slovenskega ljudstva! Kdor je jednakih misli, naj Amen!prigovori, in nas po svoji moči krepko podpira. Z Bogom!
Pri sv. Andreju v Labudskej dolini.
Jožef Hosman.
SOLNIGRAD
KERSANSTVA SLAVNI SVETILNIK SLOVENCOM.
Kakor nam na jasnem nebu zvezda zatone, in se od jutra druga zasvetil', tako se po svetu ljudem in narodom, mestom in kraljestvom godi: ene zginejo in jih ni, druge vstanejo, in njih ime po širokem slovi , kakor Solnigrad (Salcburg) *, slovito mesto za Turjaškimi snežniki na Nemškem o bregu bistre Salce.
Oglej, za Slovence pervo zibel keršanstva je silovit Atila vkon-cal, Solnigrad, drugi svetilnik sv. vere za naše kraje je sv. Ruperl častito postavil, kteri je tudi Sloveucom nebeške soli keršanske modrosti prinesil. Spodobi se torej naj vekšega dobrotnika v lival-nem spominu —• pa tudi mesto v časti imeti, od kojega je Sloveucom časna sreča omike, in luč večnega izvclicanja došla.
Slovanski rodovi so v starodavnih časih že pred Kristusovim rojstvom od černega do Jadranskega morja po Donavi, Muri, Dravi in Savi svoje stanje imeli, kar nam imena starih mest in ljudstuv zvedočijo. Mnogotero njih stari pisatelji imenujejo; naj imenitnej so bili Ilirci ob Jadranskem morju, koji so se s starimi Rimljani hrabro bojevali, v kratkem pa njim v oblast zapadli. — Po svetem Paulu in Marku, in po njih učencih se je evangelski glas vere Jezusove med te Slovenske narode zaznani!, in lepo je sjanjc božje besede jelo po naših krajih že v pervih stoletih zeleniti, s kervjoj svetih mučenikov polito. Keršanske cerkve so vstajale, in perve škofije v Ogleju, v Terstu, v Emoni ali sedajni Ljublani, v Liburnii na Koroškem , v Celi in na Ptujem so slovele. Ali priderli so v petem stoletju kakor hrumeča povodinj divji narodi od scvcrja in izhoda, ter
*) Glej podobo spredej.
zaterli drago setvo keršanstva. O tem preselovanju narodov so stare mesta Ptuj, Cele, Liburnio in Oglej (leta 412) razsuli, kristjanske srenje razgnali, in pokončali svete vere sad; le po stranskih gorah in skritih kotih so še redki prebivavci zaostali v naših ncvsmileno pomandranih deželah.
Ob obenem preselovanju so došli med drugimi narodi poprej nepoznani Slovenci od spodne Donave v šestem stoletju za Dravo in Savo do Jadranskega morja. Izvolili so si Samona, mogočnega vojvoda (623) kralja, so premagali svoje sosede Bojarje, in so po imenu Gorotani alj Karantanci močno sloveli; pa terdi malikvavci so bili, keršanstvo sovražili in vse pokončali, kar je keršanskega bilo.
Slovence pokristjaniti so poskušali apostolski možje, sv. Lucio: sv. Kolumban (590), sv. Amand in več drugih; pa naj bolje seje sv. Rupert obnesil, in našem krajem luč svete vere vnovič prižgal, ter v Solnemgradu svetilnik keršanstva postavil, kteri nam že nad 13 sto let svetli.
Kraljeve rodvine Frankov je apostolski škof Rupert iz svoje poprejne Bormačke škofije od hudobnih krivovereov istiran na Bo-jarsfco prišel, je vojvoda Teoda, njegovega sina v keršanski veri podučil, in veliko Bojarjev kerstil. Po tej srečni žetvi Gospodovi sc svetoželjn Rupert, kraljestvo božjo po vsem svetu razširit, na Donavi, po sedajnem Austrianskem v spodne Panonske kraje v sedajno Vogersko poda sv. evangelj oznanovaje. Objiskal je grede staro Ptuje in Cele, v kojem mestu je svetemu Maksimilianu pervo cerkvico posvetil, in njega sveto truplo v Lorcak prenesil, kder je sv. mučenik škof bil, ter je po naših krajih seme božje besede sejal in neizrečeno veliko dobrega storil. Po njem je začelo Slovencom keršanstvo svitati; in po pravici njemu veliko cerkuv po Slovenskem v čast stoji, naj bi tolikega dobrotnika svojega ne pozabili.
Povcrnivši se v Bojarske kraje si sv. Rupert selo za škofijo pojiše, in si podertijo starega mesta Juvavie poleg reke Salce izvoli , in vojvoda Teodo mu celo okolico v last daruje. Postavil je stolno cerkvo svetemu Petru v čast, pozidal samostan, semenišče duhovnih služetov, in je to svoje novo selo Solnigrad (Salcburg) poimenul, kajti je v tistih okrajih mnogo soli v podzemeljskih jamah, ktero kuhati mu je vojvoda Teoda mnogo pečnic dovolil, da je svoje ljudi z ljuboj soljoj obilno previdil; v ov pomen sv, Rupert na
svoji podobi solnjak v roki ima.*) Krog cerkve in samostana je mlado mesto veselo vstajati jelo, umnosti in učenosti so si ondi vselile in s svetimi čednostmi keršanstva družile; pa tudi od ondod po stranskih krajih širale, ter ponovile zemlje obraz tudi po Slovenskem.
Po svojih apostolskih hojah je sv. mož v Pongavi, med gorami blizo Koroške meje zlato rudo najdel, rudnik vstanovil, in poleg rudnika svetemu Maksimilianu pervo cerkvico in poleg nje tudi prebivališče duhovnikom postavil, kojo keršansko stališče je vojvoda Teoda z mnogimi lastinami obdaril; pa ravno to so potlej neverni Slovenci iz Gorotana napadli in raznesli. —• Bila je žetva velika, pa premalo delavcov; torej se poda sv. Rupert v svojo domovino po-magavcov prosit. Pripeljal je dvanajst duhovnikov in svojo bogo-Ijubno sestro Erintrudo, kteri je nad Solnogradom ženski samostan postavil, in ji ga v materno oskerb izročil. Vse svoje žive dni se je sv. Rupert v oznanovanju svete vere pretrudil, bližne in dalne kraje prehodil, ter je ravno na veliko nedelo leto 623 po svetem opravilu v Solnemgradu med svojimi učenci 80 let star v Gospodu zaspal, kder u veliki cerkvi od svojega truda počiva, poln zaslug, tudi za Slovence velike časti in hvale vreden, kajti je semenišče vtemelil, iz kojega so potleji učiteli k Slovencom prišli.
Gorotanski Slovani, od sovražnih Abarov stiskani so se s ker-šanskimi Bojarji poprijaznili in jih v pomoč prosili. Gorotanski vojvoda Borut je Bojarjem roko podal, in svoja mlaja sina Korasta in vnuka Hotimirja v Solnigrad v keršansko šolo poslal, kder je sv. Virgilj cerkvo vladal, in mlada Slovenska vojvoda kerstil. Po smerti Boruta je njegov sin Korast Gorotansko vladal, pa le ti i leta, in za njim je Hotimir ali Kotmar vojvodino navzel, pripeljal iz Solnograda dva duhovnika Lupa in Majorana, da sta mu službo božjo obhajala. Po Gorotanu ni bilo ccrkuv ne keršanskih učitelov, in Slovenci so sploh malikvali. Svetoželjn vojvoda Hotimir prosi sv. Virgilja priti v Gorotan sv, evangelj oznanovat; kajti pa on sam ni vtegnul, pošle svojega pomagavca pobožnega škofa Modesta, mašnike Bata, Rc-ginberta, Kocara in Latina, pa diakona Ekarta, kojim da oblast cerkve staviti in duhovnike po pravilih svete cerkve posvečevati.
*) G,ej podobo spredej, in povedaj Zg«<fni l>anlci leta 1831 Nr. 31», stran 14!», ki liara, Kaj sv. Bupert v roki ima.
Sv. škof Modesti jc postavil pervo cerkvo v čast Mani v Gospe) uveli, blizo sedeža Gorotanskega vojvoda, kterega stol še dan današen na ravnini pod Gospej svetoj stoj/, kder je svoje dni Rim-Jjansko mesto Virunum stalo. Vse kraje Gorotana je apostolski mož s svojmi tovarši prehodil, učil in kerševal, pa tudi nove cerkve posvetil; med kojimi je bila sv. Petra v stari Liburnii, in kakor terdijo tudi sv. Jakoba v Bclaki, in več drugih, ki so bile sicer borne in maličke, pa za toliko bolj od pervih keršanskih Slovencov obrajtane. Sv.Modest, poln božjega duha in svetih želj vse Slovence v božje kraljestvo pripeljati je okolj leta 770 vmerl. V Gospej sveti se njegov častit grob kaže, in Slovenci svojega apostola, svetnika spodobno časte.
Po smerti Modesta prosi svetožcljn keršanski vojvoda Hotimir zopet sv. Virgilja, naj V Gorotan pride mlade kristjane poterdit in ovesclit; Virgilj pa pošle mašnika Latina in več drugih duhovskih pomočnikov keršansko vero po Gorotanu širat. Ali po smerti vojvoda Hotimira so se neverni plemenitniki grozovito vzdignili, maš-nike ispodili, cerkve poderli in veliko kristjanov pomorili, ki niso hotli v malikvanje poverniti se. Velika žalost je bila po deželi, nobene prave gosposke, ne službe božje. Bog se je vsmilil Slovcncov, da so dobili zopet kerš. vojvoda lialdunha, kteri je malikvavcc vkročal in sveto keršansko vero povzdignil.
Tasilo Bojarski vojvoda mu je z mogočnoj vojskoj v pomoč pritekel, je na Ljurskem polju zgor ^pitala za Dravoj puntarske malikvavcc kervavo nasekal, in Baldunha na vojvodski prestol posadil. Od te dobe, pravijo, se je vsak nov vojvod na oblastni stol posajen pred vsem poprašal, ali ima sveto vero? kakor se še sedaj v kamen vsekano na prestolu bere. Ljudstvo namreč je sklenilo le keršanskemu vojvodu pokoršino priseči.
Keršanski vojvoda Baldunh jc zopet sv. Virgilja keršanskih učitelov prosil, in prišli so mašniki Haimo, Reginberl in diakon Majoran, potem pa tudi več drugih duhovnikov, kteri so keršansko vero po deželi zopet obudili in malikvanje zmagali. Ravno v tih letih, pravijo, so se tudi v lilekovcu pri svetem Rupretu zunej mesta duhovniki vselili, ter po vsih okrajnih učili, in kerstili. So, ki terdijo da jc sv. Virgilj še na svojo stare dni v Gorotan prišel, po vsili svojih potih pridigval in kristjane v sveti Veri poterdoval. Na potu k domu ga je srečna smert v nebesa preselila (784) za plačilo za
toliko dobrih del, kojih je posebno Gorotanskira Slovencom storil, da jih je veči del pokristjanil.
Tisti čas jc Kari veliki, mogočen cesar Zahodnih krajev Eu-rope žeslo nosil, si je Bojarsko vojvodino osvojil, Abare in Hune premagal, in si vse dežele po Donavi, Dravi in Savi podvergel. Tudi Slovenci so prišli njemu v oblast, kojim je okrajne kneze oblastnike postavil, Nemce med Slovence zaselil, si kraljestva po-zvestit; pa tudi keršanstvo jc močno podpiral, da je po vsili njegovih deržavali prav lepo oživelo. Pošle Solnograškega škofa Arnona v Panonsko Slovensko zemljo sveto vero povzdignit, in vse potrebno preskerbet za poveličanje katolške cerkve. Bogoljuben Arno, pervi nadškof v Solnemgradu, objiše Panonske in Gorotanske kraje; in povernivši se na svoj sedež odpravi Teadorika, svojega pomagav-nega škofa, kteri se je v Gospej sveti na mesto rajnega Modesta vsedil, ter je od tod Slovence po Gorotanu in po nekdajnem Panonskem do istoka Drave v Donavo učil in kerstil. Teodorik se za to v starih pismih škof Slovanov imenuje, in po pravici, kajti je množine njih v kraljestvo Kristusovo pripeljal.
V tem času sc je stari Oglej zopet iz svojih razva!lin povzdignil; Oglejski škofi so tudi pošiljali svoje duhovne od juga, kakor Solnograški od severja po naših krajih zberat razkroplene ovčice Kristusove, in nove keršanske srenje verstit. Prepir je vstal med Oglejskoj in Solnograškoj nadškofijoj za duhovsko mejo. Oglejani so terdili, da so oni pervi bili, kteri so po teh krajih keršansko cer-kvo vtemelili; Solnogračani so djali, da so oni zatreno keršanstvo po Gorotanu oživeli in si duhovsko pravico do tih okrajn zaslužili. To pravdo je cesar lvarol veliki v letu 810 ali 811 razsodil, in Dravo mejo spoznal, naj bo desna stran Oglejskim patriarhom, leva stran Drave pa Soliiograškcm nadškofom v oblasti. Tako so Slovenci se-Verni Zadravljani svojo dušne pastirje iz Solnograda dobivali, južni Podravljani pa iz Ogleja.
Po smerti škofa Teodorilia je poslal Solnograški nadškof Luipram Slovencom škofa Otona. in z njim sta došla posebno sve-toželjna mašnika Suarmagal in Altfrid na Slovensko, kteri so pri Gospej sveti stanovali, in po vseh krajih oznanovali božjo kraljestvo. Za Otonom je prišel, v Gospo sveto škof Ožbald, in 011 je bil posledni škof v Gospej sveti. Tisti čas jc imeniten vojvod Privina v spodnih krajih Gorotana, v sedajnih Stajarjih svojo vojvodino dobil
je v Blatogradu (Mosburgu) gospodaril, in se za keršansko cerkvo veliko prizadel, je nove cerkve pozidal, in duhovnikom prevžitek oskerbel. K njemu je prišel nadškof Luipram in je veliko cerkvi posvetil (843); kakor v Ptujem, v Buzenici in več drugih, kterih scla se pa sedaj ne dajo lehko najti; kajti so od tiste dobe svoje imena premenile.
Nastopil je prestol svetega Ruperta za rajnem Luipramom (859) skerben nadškof Adalbin, kteri je za Slovence posebno skerbcl, jih objiskal, učil, jim nove cerkve posvetil in duhovske pastirje poslal; pa Gorotanom ni po smerti Ožbalda nobenega škofa v Gospo sveto pomagavca dal, ter je hotel sam svojo če ravno silo široko in dolgo škofijo oskerbeti.
V dneh nadškofa Adalbina sta prišla učena brata sv. Ciril in Metod iz Cargrada v Moravsko in Panonsko zemljo od Slovenskih knezov naprošena Slovence učit, ter sta jim pismo in keršansko omiko v domačem jeziku maternem prinesla. Slovenci so se njih naukov močno oveselili, pa Solnograškim škofom vdani ostali, kar jih je med Donavoj in Dravoj prebivalo. Iz Solnograda so dobivali umetne rokodele, zidarje in tesarje, kteri so jim cerkve in duhovnikom prebivavnice stavili; pa tudi nove škofije so Solnograški nadškofe vpotemjih časih vtemelili, skerbni očetje svojih duhovskih otrok.
Sv. Gebhard, Solnograški nadškof je vstanovil novo škofijo na Kerki (1071), zravno samostana svete Heme. Rajni nadškof Eber-hard II. rojen v Trušnji na Koroškem, je bil teh krajev poseben dobrotnik. Vtemelil je Sckovsko (1219) in Lavantinsko škofijo (1228), vstavil korarje v Blekovcu in pri sv. Andreju v Labodski dolini, ter jim potreben prevžitik oskerbil. In kdo bi popisal vse dobre dela Solnograških nadškofov za bolnike, za seminišča in šole mladih duhovnov, za cerkve in sela po Koroškem in Stajarskem? Malo boš najdel starih tergov in mest, v kojih bi ne bral Solnograških nadškofov dobrotnikov hvaleno ime. Solnograda nekdajna posvetna oblast je scer minula, pa nja duhovska čast je ostala. Iz Solnograda dobivajo Slovenci trijeh škofij, Kerški, Sekovski in Lavantinski svoje viši pastirje, škofe.
Slovelo je svoje dni Solnograško zlato,*) pa naj dražej Slo-vencom sveta vera naj bo, ktero smo iz Solnograda prijeli. So stari
*) Veliki zlati, Sloveucom posebno v spomini.
rodovi svoje očake visoko častili, malikvavci svoje vsrečitele tudi molili, kako bi pozabili kristjani svojih duhovskih očakov in naj vekših dobrotnikov, kteri so našo zemljo s svojim putom in kervjoj porosili, naj bi nam rastil nebeški sad večnega izveličanja? In vendar je rada taka nehvaležnost med nami! Sv. Maksimiliana rojaka domači malo-kaj obrajtajo, sv. Mohorja in sv. Ruperta sedajni rod malo spozna; le malokdo njih sveto ime ima, ter se najdejo, kojim po volji ni, da so stari prededi iz hvaležnosti jim domače cerkve pozidali in njim v čast posvetili. Sedajni clo v pozemeljsko zatelebani ljudje bi le radi živinske patrone v svojih cerkvih — neznane prav gosposke imena pa imeli, kojih malokdo pozna. Žalosten zvedok je ta, ki nam priča, da živa vera med nami vmira, kakor se nje pervi sveti oznanovavci pozabljajo. In kar še vere med nami živi, se vpira le na posvetne, minlive reči. — Bratje! Slovenci! jišimo pred vs&m nebeško kraljestvo in njega pravico; vse drugo nam bo priverženo. Hvalimo pa tudi slovite može, očete naše, po kojih je Gospod veliko tasti in čudne dela od začetka nad njimi storil. Njih trupla v miru počivajo, iti njih ime od roda do roda živi. (Sir. 44.)
SlomSek.
lm ' 'i- ,'u '	■■{'■'' v, . L
s, -
' V, -•' ' ' T-V- '	' •'-."■, ... - /.-
- -	: . . :
iN
PASTIRSKO OGLEDALO
DUHOVSKIM BRATOM IZROČENO ZA P OKUS IN POPRAVO.
Drobtince za novo leto 1852.	1
Ovco poslušajo pastirja glas . in gredo za njim . ker poznajo njegov glas.
Jezus pri sv. Joanu tO, 3.
KERŠANSKA BESEDA OD BOŽJIH POTOV.*)
Jezus pravi: Jaz sini dober pastir, in poznani svoje (ovce), in moje mene poznajo. Joan. 10. 14,
Treh reči se moje serce najbolj veseli: lepe cede krog skerbnega ovčarja, poštene hiše krog pridnega gospodarja, in pa keršanske ol>cine ali fare krog svojega dušnega pastirja, kojega rada sluša. Nad takoj čedoj, hišoj in 1'aroj gotovo božjo oko počiva in obiln božji blagoslov je tam doma. Oh naj bi vsak dušni pastir z Jezusom veselo izreči zamogel: „Jaz sim dober pastir itd.
Po navadi nekterih krajev so pa domači fajmoštri in kaplani le po zimi pastirji svojih ovčic; po letu se razletujejo in si hodijo drugih pastirjev iskat. Kakor zapuščena kokla svoje pišeta — kličejo domač pastir mnogo svojih ovčic, ali one po cele nedele in mesence poletnega časa ne slišijo svojega pastirja glas, in tudi ne gredo za njim. Po navadnih božjih potih hodijo, po bližnem cerkvanju krog letajo , ter lehko in pa pogosto volku v kremple pridejo , ki jim sva-tovsko oblačilo razterga in dušo vmeri. Oh, koliko dragih Jezusovih ovčic o veliki noči drago oblačilo posvetivne gnade božje zopet obleče, se sveti v svetlobi dopadenja božjega; ali kako dolgo? Dokler na kak bližen božji pot — na kako cerkvanje ne gredo. —
*) Za drugo nedelo po veliki noči.
Iz skerbi za izveličanje vaše vam hočem danes, poprej ko mene in božji liram zapustivši se po navadnih božjih potih razletite, eno povedati, koje še niste slišali:
I.	Kako prava božja pol enim v nebesa, pomaga;
II.	Kako navadno cerkvanje njih veliko v pogublenje petja. — Bodi Jezus ti naš pastir, mi pa tvoje ovčice!
I. PRAVA BOŽJA POT V NEBESA.
Neka skrivna moč goni človeka na ptuje , ispod domače strehe v druge kraje, v romarske cerkve, iz doline na visoke gore iskal svojega pravega doma, kajti vsak človek lehko čuti, da je plnjuna tem svetu, in le pri svojem Bogu doma. To resnico nam pričajo romarjev velike rajde, ki zapustivši svojo domačijo, nosivši beršnjo (popotnico) na svojih ramah, palico v rokah gredo terkat na vrata vsmilenja božjega. In kde najdejo Očeta dobrega?— Oni, ki so dobrega serca, povsodej; oni pa, ki so hudobnega serca, nekder. „Verjemi mi, je djal Jezus Samarianki, da pride ura, ko ne botc ne na gori, ne v Jeruzalemu molili Očeta. Pride ura, in je že zdaj, ko bodo, kteri prav molijo, Očeta molili v duhu in v resnici; in takih moleov Oče želi. Bog jc duh, in kteri ga molijo, ga imajo v duhu in v resnici moliti." Joan. 4, 21 — 24. — Pokaj pa kristjani na božje pote hodijo? Eni iz dobrega izveličanskega •— drugi pa tudi iz pregrešniga namena. Kakor človek, takova tudi njegova pot.
1.	Pravovern kristjan se včasih na božjo pot poda, se svojih preposvetnih, vsakdanjih misl otresit, se iznebit domačih skerbi, ki mu ko težek kamen dni in noči na scrcu leže, ga v pobožnosti mudijo, in mu ne dajo po cele dni enega Očenaša v duhu in v resnici prav izmoliti. V ptujih krajeh ogleduje popotnik rodovitno polje in vinske gore, čedno stanovje, lepe cerkvc in srečne ljudi, ter hvali dobrega Boga, ki ljudem toliko dobrega da. — Romar pa tud v terde kraje pride, vidika menite puščave, gleda kako težko si ljudje svoj kruh služijo, sc poverne veliko bolj zadovoljil na svoj dom, in je svojega stana vesel, ter hvali Boga za to, kar mu Bog da. Takim romarjem jc božja pot steza v nebesa.
2.	Pravoverni kristjani gredo na božj o pot, naj bi v družbi pobožne tovaršije lohkeje in boljprisercno molili.— Lepo pobožno sc vzdignejo romarji iz svoje domačije. Kakor svoje dni star Tobija svojega sina — blagoslovijo domač duhovski pastir duhovske otroke na božjo pot,
jih angelu varhu priporočivši.*) V svetem petju in vserčiiih molitvah gredo zapodoboj križanega Jezusa, tovarš tovarša— tovaršica podpira tovaršico vzveličanskih opravilih; in naj bo serce še tako merzlo in mertvo , vnema se za božjo čast, in za izveličanje svoje. Pervoko romarsko ccrkvo vgledajo, na kolena padejo; sveti žarki pobožnosti oživljajo romarjev serca. Videti v romarski cerkvi toliko jezerov ljudi iz mnogih krajev, jih slišati v mnogoterih jezikih moliti, Bogu in Marij hvalo prepevati, gledati zbrane otroke enega Očeta, kako se jim solze duhovskega veselja po licih vdirajo —• kamen bi moral se omohčiti za svete božje reči. — Culi kako ljubeznivo jemlejo od svetega kraja slovo, se povernivši v svoje kraje vsi mirni in ovc-seleni, kdo bi ne želel ravno te sreče zavžiti, ki se pravim romarjem toliko obilno deli? Oh, le pridite in poglejte, kaj se na pravem božjem potu godi, in okusili hote božjega pota sveto moč, občutili čeznaravsko Sladkost očitnega občestva svetnikov, ki se popotnikom razodeva.
3.	Pravoverni kristjani se podajo na božjo pot se prav spokoriti in zakramenta sv. pokore in preštetega resnega Telesa bolj vredno sprijeti. Po dolgem potu brez navadnih skerbi svojo vest bolj lehko izprašajo , in svoje grehe bolj gorečo objokajo. Skoz mnoge molitve in premišievanje se k božji mizi bolj zvesto pripravijo, dokler doma posvetne skerbi človeka tako rade raztresajo in mude. Mehko jc na božjem potu mnogega grešnika serce za sveto pokoro, kije bilo leta in leta za pobolšanjc terdo ko kamen. — Na božjem potu se ložej za storjene pregrehe zaslužene kazni poplačajo in poslužijo, kakor doma. Marsktera duša bi rada več molila, pa doma ne vtegne
bi se rada postila, pa se domačih sramuje, bi si rada kako pokoro nakladala, pa se svojih ljudi boji. Poda se torej v ptuje kraje, med neznane ljudi, le za potrebo je in pije, daruje Bogu svoje težave, vročino in mraz, posnema križevpot Jezusa svojega odrčšenika, sklene svoje terplenje z njegovim terplenjem, si tak svoj božji pot posveti, in dober sad pokore prinese. — Takim jo božja pot steza v nebesa.
4.	Verni kristjani gredo na božjo pot obiskal in počastit svete kraje, koje si je vsmilen Bog posebno izvolil k našemu posvečenju in izveličanju, našo vero oživeti, poterditi upanje, in vneti pravo keršansko ljubezen. Tak kraj jc v starem zakonu bila gora Sinaj, na koji si jc Bog izvolil Mojzesu prikazati se, in svojemu ljudstvu
*) 1'oglej mdej: Blagoslovljenje romarjev.
zapovedi dati. Tako si je goro Sion, in potem Morio izvolil vstališčc svojega vidnega tempelna, v kojem je hotel češčen in molen biti. V novem zakonu je sicer ura prišla, da ne molimo Boga samo v Jeruzalemu in na gori Garicim, ampak v duhu in v resnici povsodi, vender so nam pozcmljencom nekateri kraji posebno sveti in ča-stitlivi, ne kakor bi se nam Bog na takih krajih bolj lehko prikazal, ampak kder se mi bolj lehko k Bogu povzdignemo premišlovaje veliko vsmilenje božje, kojega je Bog na prošnjo Maric in svetnikov ljudem na tem ali unem kraju skazal. Saj sc je tudi Jezus na goro molit podal, je vzel trije svojih apostolov na goro Tabor, na kteri se jim je v svojem nebeškem velicastvu pokazal, jih je peljal na oljsko goro, na koji se je k smerti pripravljal, in so pred njimi k svojemu nebeškemu Očetu povzdignil.
Svete mesta Nacaret, Betlehem in Jeruzalem, kder jc bil Jezus rojen, je učil, čudeže delal, terpel in vmerl, šo kristjani od nekdaj visoko poštovali, so jih radi objiskovali, objokovali svoje pregrehe in hvalili toliko dobrega, toliko vsmilenega Boga, kakor sv. Jeronim priča pisaje: „Iz vsili dežel sveta hitijo na te mesta kristjani , ter nam pokažejo mnogoterih čednost izgled." — Tudi v Rim, v poglavitno mesto katoličanstva, na pokopališča pervih apostolov sv. Petra in Pavla in veliko jezerov mučenikov in mučenk, ki so prelili za sveto vero svojo kerv, so verni od nekdaj na božjo pot hodili, kar je tudi sv. Ivan Krizostom požcljel, rekoč: „Rad bi na tistih krajih videl železje, gledal ječe in občudoval može za po-željcnja Kristusovega del. Naj bi ne imel duhovskih skerbi, ter bi imel zdravo, krepko telo, ne odrekel bi sc temu božjemu potu." Enako se veseli tudi med nami mnoga duša celo leto tistega dneva, da popotnico svojo zadene, palico v roke vzeme, se nekoliko dni od svojih poslovi, ter gre na svelo Goro, na svete Viharje, v Mario Cel, ali v kak drug izvoljen romarski kraj, Bogu opravit svojo obljubo, in svoje serce oveselit. In kedar srečno svoje želje dopolni, ima za celo leto domačim dosti lepega praviti od dalnih krajev, čednih cerkuv, in bogaboječih ljudi. — Kdo bi ne privošil pridnim kristjanom tega nedolžnega veselja, kojega v Gospodu vživajo?
5. Verni kristjani v mnogoterih težavah, z križami in nadlogami obdani, gredo na božjo pot si potrebne milosti in pomoči izprosit na takih krajih, na kojih jc dober Bog na prošnjo Mario in drugih svetnikov svojem vernim že tolikokrat in pa tako čudoma pomagal, in
ovi kraj v očitno zgodišče vsemogočno milosti božje posvetil. — Tako je poslal prerok Elizcj Naamana, naj se v potoku Jordanu svojih krast vmije. Tako jc vkazal Jezus sleporojenemu u vodotok Siloe, da se jc vrnil, in jc veselo spregledal. Srečna sta bila, ki sta vbogala in svojo božjo pot obhodila. Ali se v novem zakonu ne godi ravno taka? Nam ne pričajo cerkvene zgodbe enakih čudežev — oblagodarjenih ccrkuv? — Bog je scer povsodi prič-joč, pa mi nismo povsodi enako pobožni in pripravleni božje dobrote vredno prijeti. Bog jc povsodi enako vsemogočen in vsmi-len, pa Bog svoje milosti in dobrote deli kdaj in pa kder on sam hoče, ter si kraj, čas in uro sam izvoli, vslišati naše prošnje, ne po naši, marveč po svoji sveti, nam gostokrat nezapopadlivi volji. Saj tudi toplice le v posebnih, večidel skrivnih krajih izvirajo bolnikom v ozdravilno pomoč, in tudi betežniki radi v toplice potujejo, naj si ravno doma dobre studence in zdravo, čerstvo vodo imajo. — Prelepo od tega sv. Auguštin uči: „Bog je sccr povsodi, in on, ki jc vse stvaril, se v nobenem kraju vjeti ali pozapreti nc da. Ali kdo zapopadc misel Gospodovo, zakaj se na nekterih krajih taki čudeži godijo, na drugih pa nc? — Kakor po besedah apostola Pavla nimajo vsi svetniki dara čudodelnih ozdrav, in nc vsi dara razsojc duhov; ravno tako tudi Bog ni hotel, da bi sena vsili pokopališčih*) svetnikov taki čudeži godili, kajti Bog vsakemu kaj posebnega dodeli, kakor On hoče."
Pravoverni kristjani ne hodijo na božjo pot h kaki podobi križanega Jezusa, Maric ali svetnikov, kakor da bi podoba lesena ali pa na platno izobrazena kako božjo moč sama v sebi imela, ali pa kako božje bitje bila, ali kakor da bi nas kaka čudodelna podoba vslišati «n nam sama pomagati zamogla. Pravoverni kristjani nc stavijo svojega upanja v les, ne v podoblen pert kakor svoje dni malikvavci. Po nauku svete katolške cerkve gre čast, kojo svetim podobam skažemo, tistim, kojih podobe so.*) Pravoverni kristjani pa nektire
*) Vsaka posvečena cerkev ,je prav za prav pokopališče onilt svetnikov, kojili sveli ostanki v altarju zazidani počivajo.
**) Ko so na povelje cesarja Jožefa II. romarske ccrkve pozaperli, so podobo Matere božje na svetih Višarjih iz g-ore v Zabnico v farno cerkev prenesli, llomarji so pa neprenehama na svete Višavje (na goro) hodili, dokler niso podobe Matere božje zanesli na poprejni kraj. Kcdar
svete podobe za to posebno časte in pred njimi svoje prošnje izlivajo , ker so jim čudovite podobe vidna priča prijetih milost in božjih dobrot, katerih niso podobe ljudem podelile, ampak verni so jih prijeli, po prošnjah Maric in božjih svetnikov vslišani, ki so pred onimi podobami z pravim zaupanjem prosili. Ti živ spomin toliko vslišanih kristjanov in toliko prijetih čudovitnih dobrot nektere svete podobe vernim sosebno častitlive stori, v njihovem sercu posebno zaupanje obudi, in jih vabi na tak romarski kraj v svojih težavah pomoči prosit.—'Ne hodite torej nabožjo pote kakor da bi ena podoba križanega Jezusa, Marie ali svetnikov sama na sebi boljša in bolj mogočna od druge bila — ne iz slabe vere, kakor bi si kdo skoz same božje pote nebesa zaslužil, naj bi za drugo še tako krivično in hudobno živel, ampak iti na božjo pot svojo vsakdanjo pobožnost oživet, za svoje pregrehe zadostovat, se prav pokorit in poboljšat, pa tudi za dušo in telo potrebnih pomoči izprosit, se reče božjo pot prav po keršansko opraviti. Takih božjih potov so nebesa vesele, take sveta mati kat. cerkev hvali, hi vam jih jas iz serca blagovolim. — Ali so pa vaši navadni božji poti po bližnih krajih tudi taki? Ali se sveta vera po naših krajih tiste nedcle in praznike lepše oživi, kedar po cerkvanju krog greste? Ali ste kaj bolj vslišani vi, ki po lepih nedelah od cerkve do cerkve letate? — Jeli kaj prave, čiste keršanske ljubezni med takimi mladenči in deklicami najdete, ki radi po domačih božjih potih hodijo? Pride kaj manj grešnikov iz vašega cerkvanja nazaj, kakor jih jc na vaše bližnje božje pote šlo? — Poslušajte, naj vam tudi to žalostno godovnico pokažem!
II. PREGREŠNO CERKVANJE, GLADKA POT V PEKEL.
Sv. Eduard, angleški kralj, seje bil svoje dni zaobljubil v Rim na božjo pot, pokopališče svetih apostolov Petra in Pavla obiskat. Modri svctvavci so pa djali: „0 kralj! pot do Rimajc silo dalna; hitro nazaj priti ne bo mogoče, in lehko se v tem času doma kaka nesreča zgodi. Ostani rajši doma, moli, opravljaj dobre dela in bo dovolj."
so pri svetem križu nad Cernečami na pol pozidano cerkvo na Makoč-nikovem hribu požgali in zldovje razsuli, so britko martro v Doberno ves odnesli. Ali verni niso za martroj v Dobernoves - temveč so le na golo goro k svetemu križu tako dolgo molit hodili, dokler so lepo romar« ko cerkvo zopet pozidali, ki je bila 11. maja 1851 posvečena.
Kralj vboga, pascvendcr boji Bogu zameriti se, cene opravi božjega pola, kakor je obljubil. „Ako se božje zamere bojiš, mu pravijo njegovi svetvavci, piši svetemu očetu papežu, in kar tebi odgovorijo, stori." Kralj je pisal in od papeža Leona IX. ti lep odgovor dobil: »Ljubi kralj! Bog je povsodi; povsodi ga Iehko moliš; tebi je pa potreba, da si v svojem kraljestvu pričjoč. Odvežem te storjene obljube; in kar si duarjev za pot namenil, vbogajime daj." — Kavno ti nauk najviši namestnika Kristusovega na zemlji se mora, preljubi, tudi vam priporočiti.
1.	Vi pošteni prejpostavleni! vas jc doma potreba. Nc bilo bi prav, da bi vi po navadnih božjih potih hodili, vaši otroci, hlapci in dekle bi pa brez vse skerbi doma potrebno delo mudili, vam škodo delali in brez straha grešili. Tako bi bili grehi vaše družine tudi vam grehi, vaša božja pot vam nc steza v nebesa, marveč široka ccsta v pekel. »Kdor za svoje, zlasti pa za domače nc skerbi, veli sv. Pavi, je vero zatajil, in je hujši od nevernika." I. Tim. 5, 8.
2.	Vi podložni sini in hčere, hlapci in delile, vi na božjo pot brez greha ne morete, dokler vam vaši prejpostavleni stariši, gospodarji in gospodinje ne dovolijo; brez njih volje tudi vaša zaoljuba na božjo pot kaj ne velja. Ako se vi očetu ali materi vkradcle, gospodarju ali gospodinji posilom na božjo pot vhajatc, je vaša pot le pregrešna cesta v pogublenje. „Veliko boljši je pokoršina, kakor tih noroglavcov (ki brez pameti po ccrkvanju letajo) darovi, koji nc vedo, kaj hudega storijo." Pridgar. 4, 17.
3.	Vi slabo v kersanskem nauka podmeni kristjani, vam bo veliko lepši in bolj izveličanski dobiček poslušati v domači cerkvi keršanske nauke, kakor po bližnih božjih potili v stisko hoditi, ali pa zunaj cerkve postajati, in božje besede nc slišati. Sv. Duh pravi: „Kedar v božjo hišo greš, varuj svojo nogo iu se približaj, (la boš slišal (božjo besedo). Pridgar 4, 17. Pregrešna zamuda je domačo cerkvo prazno puščati, po božjih potih pa za velike gneče delne slišati besede božje. — Veliko jih po letu vsako nedelo na kako božjo pot gre, pa ne ve, koliko delov sveta maša ima, clo deset božjih zapoved in pet cerkvenih nc zna. Od kodi pride, da po nekte-rih krajih ljudi tako po malem keršanskega nauka znajo? — Po zimi lehko k keršanskemu nauku nc morejo, po letu pa po božjih potih hodijo, tako v pregrešni nevednosti žive in vmerjejo. Ali bo lake božji pot izveličal? Nevednost v božjem nauku stori, da se
toliko duš pogubi. Takim božja pot v nebesa ne pomaga. „Slcpci so, in pa slepce vodijo; če pa slepec slepca vodi, oba v jamo padeta.« Mat. 15, 14.
4.	Vam keršanskim furmanom, možem in ženam, fantom in dekletom ni dobro prepogosto po božjih potih hoditi, pri domači službi božji pa ne biti, pri kteri se za vas nckervava daritva svete maše obhaja, in razlaga beseda božja. Vstarih časih je sveta cerkev tiste očitno pokorila, ktirih ni po tri nedčle ali praznike v domači fari pri svetem opravilu bilo. Sv. Tridentinski sbor gorečo želi, naj bi far-mani v nedelo in praznik s svojim pastirjem združeni službo božjo opravljali, in zapoveduje dušnim pastirjem verne opominati k domači službi božji hoditi, ter jc posebno zaterdil, da ni nihče izgovorjen od dolžnosti v svoji fari božjo besedo poslušati, čc ni nobenega pametnega zaderžka (Seja 24, 4.) To sc spodobi in je prav. Kaj bi rekli od nehvaležnih otrok, koji mizo svojih starišev zapustivši po soseski jestve iščejo? Nehvaležni, praznoumni otroci so, porečete. Taki ste tudi vi, kojih zavoljo navadnih potov po celc nedcle v domačo cerkev ni. Kaj hoče biti iz razvajenih ovčic, ktire zapustivši svojo čedo, se ločivši svojega pastirja po stranskih pašah letajo, in krog jiščejo, kar doma imajo? Lehko se hude bolezni nalezejo, v velike nevarščine nalete, in dereč volk jih razterga. Njim sc dopolnijo besede pobožnega Tomaža Kempčana: „BoIczen malokoga poboljša; tako se tudi malokdaj posvetijo, ki radi po božjih potili hodijo."
5.	Kaj sc mora pa vam od vaših božjih potov povedati, vi raz-ujzdani grešniki, razpuščene grešnice, koje nc vodi božji duh, ampak nečisti duh Asmodcj na cerkvanje in božje pote, kterih ne spremljajo angelci božji, marveč peklenski pomagvavci na cerkvanje, ki nc prašatc, kde je bolj sveto, ampak kde jc bolj luštno — nc iščete dobrih pridgarjev, marveč kratkočasnih godeov — nc spovednice, timveč plešišča. Oh, vam so vaši božji poti gladka cesta v pogublenje! — Marskteri prešestnik sc doma svoje žene boji, torej napreže in pelja svojo ncsramnico na božjo pot, da sc Bogu vsmili! Marsktera prešestnica svojega moža z božjim potom slepi, naj bi njenega razujzdanega djanja nc zasledil. Pa vse to sc le slabo zakrije; nesramnost hitro sonce obsije.
Kolikokrat malopriden sin svoje stariše okrade, da svojo rado po cerkvanju pelja. Hlapec in dekla, koja doma skupej ne moreta, se
lažnivo na božjo pot odpravita, da brez straha delata, kar je povedati gerdo. Oh, vi lažnivi goljufi in nevsmileni vbijavci svete čistosti in poštenega zaderžanja, kdo vas je na take božje pote hoditi učil? Na dalne božje pote iti take grozi, le pri okoljnih cerkvah, kjer se po letu gorske nedelo obhajajo, jc takih peklenskih romarjev groza — pohujšanja sila — in toliko žalcnja božjega, da bi se nekteri kraji že zdavno pogreznili bili, če bi ne bilo vsmilenjc božje tako veliko.
Danes je lepa nedela v —Po dve uri sveto opravilo pred poldne terpi', celo večerko so pa pivnice polne možkih in ženskih, na večer pa poti in ceste pijancom prevozke. Ali sc tako sveta nedela, Gospodov dan posvečuje? —• ,,Sovražim in zamečujem (take) godove vaše, pravi gospod Bog po preroki Amozu, 5,21; meni merzi' na ovake vaše zberališča." — Drugo nedelo je na Gori lepa procesja in slovesno opravilo. Hitro mine dopoldanska služba božja, ali popoldanskega razsajanja, tepenja in klanja tam pa tam konca dočakati ni; do terde noči, do belega dne hudoben nepokoj terpi. Ali se pravi to Bogu veselo nedelo obhajati? Nad takimi shodi sc Bog po preroku Izaiu 1, 13-14 potoži, rekoč: „Vaše mlade ncdelc in vaše godove sovraži moja duša; meni so nadležni postali; naveličal sim se tajiste terpeti. —• Mlade nedele in druge godove nc terpim; vse to ni drugega kakor hudobija in postopanje; hudobne so vaše zberališča." — Tretjo nedelo je cerkvanje (žegnanjc) v P. — Lepo v procesji godci godejo, glasno se v cerkvi moli in poje; ali gerdo gerdo sc zunaj cerkve po poldne greši. Po tabernah (kerčmah) se pije in raja, k domu grede pa čistost prodaja in po noči strašno greši. Povejte, ljube duše, komu (ako cerkvanje hasne? Nekterim lakomnim kerčmarjem ali likebom, kojim je za kervav dnar vse naprodaj, kakor Judežu Iškarjotu, ki je za trideset sreber-nikov tudi nedolžno kerv izdal. Recite, pravični kristjani, kdo je vesel tacega opravila? Le peklenski sovražnik se veseli, kojemu se veliko bolj služi ko Bogu, ter se ravno na takem cerkvanju naj več duš zapclja in pogubi. — Pošten in pameten zjutraj mož vstane, gre na bližen shod, in pride ves izdelan in pijan na večer domu. Koliko mladenčev gre zdravih in veselih od doma v sosesko na Ičpo nedelo, zvečer se prikradejo vsi raztergani in kervavi pod domačo streho, ali pa na pol mertvih prineso. Oh, koliko belili lilij, nedolžnih devic se jc o lepem jutru na tako cerkvanje podalo, ki so
prišle potem vse zapeljane in nesrečne ponoči domu. Take božje pole so svoje dni hajdi ali malikvavci imeli, ki so svoje malike s plesom, s pijančevanjem in z nesramnim, nečistim djanjem častili. Jeli bomo kristjani mi z malikovci jarm vlekli? Taka božja pot je široka cesta v pdgublenjc; in žalibog, da jih je toliko, ki po njej hodijo! Oh, kako bodo taki pred naj svetejšem in pravičnem Bogom obstali? Kako bodo stariši in prejpostavleni odgovor dali, ki svojim podložnim take nesrečne pote po pregrešnem cerkvanju dovole? — Kaj bo pa za nas duhovsko pastirje, kteri vse to pregrešno djanjc po takih shodih vidimo, njih žalostne nastopke čujemo, pa takih božjih potov nc prepovemo, kdor ljubi Bog le cn sam altar, peklenski sovražnik pa po dva, po tri in še po več altarjev ima? Oh, mi preradi molčimo, hudobo terpimo in sc ptujih grehov deležni storimo, kojih se ravno ob svetih praznikih, na takih shodih naj več zgodi'. Dopolnilo sc bo tudi nam, kar pravičen Bog po preroku Ma-laliiu 2,2— žuga, rekoč: „Ako si nc hote hotli k sercu vzeti, da bi dali mojemu imenu čast, pravi Gospod vojskinih trum, tako bom vboštvo med vas poslal in vaše blagoslove (žegne) preklel; dro preklel jih bom, ker si niste k sercu vzeli. Poglej, jaz vam bom vaš zaslužek tje vcrgel, in vam v obraz bom blato vaših godov zalučal, in bo nad vami ostalo; in hote vedeli, da sim vam vkazal to povedati, pravi Gospod vojskinih trum." — Prelepo vas torej prosim, preljube moje ovčice, od Jezusa drago kuplenc in moji skerbi izročene, ne zamerite mi, da sim vam danes ovo povedal, in si nekoliko saj žalostno serce ohladil.
Pa kaj pomaga moja beseda! Veter njo bo odnesil, in lehko že danes popoldne mojo govorjenje pozableno. — Oh neskončno vsmilen, vsemogočni Bog, ki človeške serca vladaš kakor vodo v potokih, posveti keršanskim romarjem serce, in jim božjo pot ravno tak v izveličansko pokoro oberni, kakor Mani Egipčanki, veliki spokornici.
Maria v Egiptu rojena je vsa mlada zoper voljo svojih starišev v veliko mesto Alexandrio šla, in jc zlo razujzdano živela. Vidila jc en dan ljudi na morje hiteti, in jih je vprašala kamo gredo. Slišati da na božjo pot v Jeruzalem potujejo god povišanja svetega križa obhajat, se tudi z njimi poda; pa v barki toliko pregrešno živi, da
se je po preobernitvi sama čudila, da ui za nje del barka vtonila. Srečno dojde v Jeruzalem, pa tudi vtem svetem mestu posvoji navadi hudobno živi. Na dan povišanja zvetcga križa se Maria v cerkev napravi, ali na cerkvenem pragu njo čudna, nevidna moč poderži, in njej ne da v cerkvo jiti. Zdaj sc grešnici oči odprejo; ona spozna, da ji njeni grehi branijo svet križ viditi in častiti, na kojem je Jezus vmcrl. Sveta groza njo obide; na glas se razjoka, in vgleda podobo Maric device , h koji seoberne in njo prosi, rekoč: „0 Maria, sveta devica in mati Sina božjega, višin da ne moreš do mene, ostudne grešnicc, dopadenja imeti; pa vender vsmilena mati, pribežališče grešnikov, vsmili se me! Sprosi mi gnado viditi križ tvojega ljubega Sina, in vse svoje žive dni obljubim v pokori živeti." —• Ko jc to poprosila in resnično obljubo storila, je celo lehko v cerkvo šla, počastila svet križ , je obžalovala svoje grehe in sklenila svoje živlenjc poboljšati.
Po storjenipobožnosti se zopet pred podobo Maric poda, rekoč: „Mati mojegaIzveličarja! s tvojo pomočjo hočem dopolniti, kar sim Jezusu obljubila, Razoilcni mi voljo božjo, kaj naj storim in kamo se naj obernem, da sc prav spokorim." Glas je cula, naj čez potok Jordan gre, in bo pokoj najšla. Vbogala jc, in v ojstri pokori živela. Veliko skušnjav jc v začetku tcrpcla, pa jc jokaje molila, storjene obljube Jezusu in Marii ponovljala, jc srečno premagala in se zdaj svetnica v nebesih veseli.
Oh, da bi tudi vaša božja pot enako izveličanska bila, vas ravno tako premenila in resnično poboljšala! — V to vam za popotnico tri potrebne reči priporočim:
1.	Dober, pravičen namen. Nc za kratek čas, ne na posvetno dobro voljo, ali pa v pregrešno priložnost, ampak Bogu lepše služiti, se bolj spokoriti in poboljšati naj bo vaša sveta misel, kedar se na božjo pot odpravite.
2.	Stan posvečjoce gnade božje, ali saj serčne želje se prav vredno ispovedati in resnično z Bogom spraviti. Spoved na božjo pot odlagali in sc na spoved v romarski cerkvi zanašati, varno ni. Kdor se terdovraten grešnik na božjo pol poda, po navadi še veči grešnik domu pride.* Molitev pravičnega oblake predere, le spo-
*) V letu 1450 se je imeniten Celjski knez, ki jc bil bogat in mogočen, pa razujzdano živci in slabo slovel. v devetdesetem letu svoje sla-
korjenega serca Bog ne zaverže; božji poti terdovratnih so Bogu gnusoba. Poprej se torej vredno ispovejte, Jezusa za pervegato-varša prejmite, da bo vaša božja pot srečna, in vesela steza v nebesa.
3. Pošteno, bogubojebo lovaršijo. „S pobožnimi bote pobožni, z hudobnimi pa tudi na božjem potu hudobni." Psalm 17, 27. Poglejte žerjave, ki vptuje kraje lete: le enkrat grejo na leto —imajo svojega vojvoda, in v lepi versti za njim hite. Tako modro, pametno in po keršansko tudi vi hodite, ako le na božjo pot enkrat na leto iti željite. — Nikdar pa ne pozabimo, da je celo našo živ-lenje naj imenitncja božja pot v nebeški Jeruzalem, na sveto goro Sion, kder bo en hlev in en pastir Jezus Kristus, ki bodi hvalen vekomaj. Amen.
11»
BLAGOSLOVLJEN JE ROMARJEV. *)
1.) Prt njih odhodu.
M,akor stari cerkveni zakoni velevajo, bi imeli vsi, ki kamo na božjo pot, sosebno na daleke kraje grejo, pred odhodom svojega škofa ali fajmoštra naprositi, da bi jim kako odperto priporočivno pismo dali. Potem, ko toto pismo prejmejo in za pot potrebno vse pripravijo, se imajo spovedati, sv. mašo, pri kterej se za romarje poseben spomin stori, pobožno slišati in sv. rešnje telo prijeti. Po dokončanej sv. maši romarji vsi pred mašnika pokleknejo, in on nad njimi sledeče molitve moli:
rosti na božjo pot v Rim podal. Mislili so , da se bo starec na kraja groba na tem božjem potu vredno spokoril in prav poboljšal. Ali ni bila pri njem taka. Kedar pride iz božjega pota domu, se v svoje stare pregrehe poverne; njegova spoved, ktiro je v Rimu opravil, in vsa njegova božja pot je bila prazna, brez vsega prida. — IVespokorje-nega, terdovratnega serca božja pot ni i zveličala in ga ne bo.
*) Po spričbi cerkvene dogodivščine so božji poti že od starodavnih časov v katolškej cerkvi v navadi in ljudstvo je na njo tako navezano, da bi duhovnika, ki bi jih odpravili al« zatreti hotel, krivover-
Predpevek: Na pot mira in izveličanja naj vas pelje vsegamo-gočni in najmilostliviši Gospod! angelj Rafael naj vas na poti spremlja, da polni mira, izveličanja in veselja do svojih nazaj-pridete!
Hvalita petva Caharijeva. Luli. 1.
Ilvalen Gospod Izraelov Bog, ker je obiskal in storil odrešenje svojemu ljudstvu;
In nam jc postavil rog izveličanja v hiši Davida, svojega služavnika;
Kakor je govoril po ustih svojih svetih prerokov, kteri so od nekdaj;
Odrešenje od naših sovražnikov, in iz roke vsili, kteri nas
sovražijo;
Vsmilcnje storiti našim očetom, in pomniti svojo sveto zavezo ;
Prisego, kojo je prisegel Abrahamu, našemu očetu: nam dati,
Da iz rok svojih sovražnikov rešeni, njemu brez straha služimo ;
V svetosti in v pravici pred njim vse svoje dni.
In ti dete, boš prerok najvišega zvano; pojdeš namreč pred obličjem Gospodovim, njegove pote pripravljat;
Naznanit izveličanje njegovemu ljudstvu, v odpuščenje njih grehov;
Po priserčnem vsmilenju našega Boga, po kterem nas je obiskal, on ki sc iz visokega izhaja;
Razvctliti te, kteri v temi in v smertnej senci sede , da oberne naše noge na pot mira.
Čast bodi Očetu in Sinu in svetemu Duhu; kakor jc bila v začetku in zdaj in vselej, in vekomaj. Amen.
Predpevek. Na pot mira in izveličanja naj vas pelje vsegamo-gočni in najmilostliviši Gospod! angelj Rafael naj vas na poti
stva obdolžilo in ves zaup do njega zgubilo. Da božji poti (ne govorim od cerkvenih shodov, sejmov in tako zvanih lepih nedel,) svojo sončno stran imajo in marsikaj koristijo, ne bo nobeden tajil, kteri sc nejednostrano in nekoliko pazljivo na nje oziral je; ker pa ravno tako očevidno tudi svojo senčno stran imajo in marskakemu v pohujšanje in pogublenje so, je dolžnost slednega skerlmega dušnega pastirja, njih umevno voditi, njih divje izraste, kader se prikažejo, kratko prirezati, in obče tako vredovati, da bodo Bogu v čast in ljudem v izveličanje. Zdi se mi, da bi dobro bilo, ko bi se vsi po fari, ki se zlasti na daljni pot romati namenijo, v famej cerkvi zbrali, in po prijetem blagoslovu in nauku svojega dušnega pastirja skupej na božjo pot podali, skupej romali, se vzajemno k dobre mu opominjali in jedcu na drugega gledali. — V ti namen je nazoči poduk sostavljen.
spremlja, da polni mira, izveličanja in veselja do svojih nazaj pridete.
V. Gospod, vsmili se nas! O. Kriste, vsmili se nas! V. Gospod, vsmili se nas! Oče naš i. t. d. (tiho.)
V. In nas ne vpelji v skušnjavo:
O. Temoč reši nas zlega.
V. Pomagaj svojim shižavnikom,
O. Ki v te zaupajo, moj Bog!
V. Pošlji jim, Gospod, pomoč iz svetišča,
O. In varuj jih iz Siona.
V. Bodi jim, Gospod, močen stolp,
O. Pred sovražnikom.
V. Ničesar naj ne opravi sovražnik pri njih ,
O. In otrok krivice naj se nc loti jim škodvati.
V. Ilvalen hodi Gospod dan na dan!
O. Gospod izveličanja daj nam srečen pot!
V. Gospod, uči me svoje pote!
O. In svoje steze mi naznani!
V. O, da bi pač moje živlenjc tako bilo,
O. Da bi tvoje zapovedi spolnoval!
V. Kar je neravnega, naj se zravna:
O. In robast pot bodi gladka cesta!
V. Svojim angeljem je Bog zavolj tebe ukazal:
O. Da te imajo varvati po vsili tvojih potih.
V. Gospod , vsliši mojo molitvo ;
O. In moje vpitje naj do tebe pride.
V. Gospod z vami;
O. In s tvojim duhom.
Molimo.
O Bog, ki si Izraclove otroke po sredi morja s suhoj nogoj iti pustil in trem modrim po nekej zvezdi pot do sebe pokazal : dodeli jim, te prosimo, srečen pot i mirne dni, da pod vodstvom tvojega angelja srečno pridejo na namenjeni kraj , enkrat pa v zavetje večnega izveličanja!
O Bog, ki si svojega služavnika Abrahama iz Ura na Kal-dejskem peljal in po vsili potih njegovega popotvanja brez škode obvarval, prosimo te, da bi tudi te svoje služavnike varvati blagovolil! Bodi jim, o Gospod, k romanju nagon, na poti tolažba, u vročini hladivna senca, v dežu in v mrazu branba in pokrivalo, vobnemaganju voz, v nadlogah varstvo, na polz-nih potih čversta palica, pri barkolomu varno zavetje, da pod tvojim vodstvom do cilja svojega pota srečno pridejo in potem brez škode do svojih spet nazaj!
O Gospod, prosimo te, nakloni svoje ulio k našim prošnjam in natrosi pot svojih služavnikov z blagoslovom tvojega izveličanja, da jih vsigdar pri vsih naključbah pota in živlenja tvoja pomoč obvarje!
Vsegamogočni Bog, prosimo te , dodeli, da"tvoja družina po poti izveličanja hodi, in po dopolnitvi spominov svetega Janeza Kerstnika srečno pride k Njemu, kterega prihod je napovedoval, k našemu Gospodu Jezusu Kristusu, tvojemu Sinu!
O Gospod, vsliši našo molitvo, in milostivo sprejmi svoje služavnike na njihovem potu, skaži jim , ker si povsoden, tud povsod svojo milost in pripusti, da po tvojej branbi vsih nadlog obvarvani, ti svojo zahvalo prinesejo po Kristusu Gospodu našem. Amen.
Mir in blagoslov vsegamogočnega Boga -j- Očeta in -j- Sina in svetega f Duha pridi nad vas, in ostani oselej pri vas! Amen.
O dhodnica.
Ljubi romarji in romarce! naj boljšo odhodnico ste scer zdaj prijeli, ko ste s Jezusom v sv. obhajilu se združili; on bo vaš vodja in varh na potu, vaša pomoč in branba v nevarnostih — le njega se deržite, gotovo vam spodletelo ne bo. Vonder mislim, dam ljubi Jezus ne bo za zlo vzel, ako vam tud jaz neko odhodnico dam neke nauke namreč, ktere sim iz skerbi za vas odbral in jih vam zdaj u vašo časno in večno srečo na serce položim.
Po svojem popotvanju bote najšli razne baže ljudi, dobre in slabe, in bote vidili marsikaj lepega, pa tud marsikaj gerdcga botc naleteli. Z dobrimi ljudmi se radi pomenite, in učite se od njih, kar vidite hvalevrednega na njih, naj že bo pobožnosti v molitvi, ali sramožljivosti v pogledu, ali ponižnosti v obleki, ali zderžnosti v jedi in pijači, ali skerbnosti v govoru ali kaj drugega takega; vsaj človek se nikoli ne izuči. Hudobnežev pa, kterih brez dvombe tud naleteli bote, sc ogibajte kakor bodečega ternja in ne menite se ž »jimi; vsaj veste, da kdor se s smolo j peča, si roke vmaže; in kdor s hudobnimi pajdaši, si dušo oskruni. Gerde besede, govori sv. pismo , popačijo lepo %ader zanje.
Kamorkolj pridete, dajte ljudem dobre izglede in zaderžite se povsod in vselej, kakor sc pobožnim kristjanom spodobi. Vi, ki ste nekoliko starejši in pametniši, čujte in glejte na mlajše med vami; ako je treba, podučite, svarite, zavernite jih, naj bo prijetno ali neprijetno. Koder bote prenočili, skerbite, da najdete pošteno Crobtince za novo leto 1858.	£
hišo in poštene ljudi, in na vašem ležišču se ima spol od spola ločiti. — Bog ne daj, da bi božji pot komu v pohujšanje ali pogublenje bil! In kedar pridete v namenjen kraj, v cerkvo matere božje , kojo greste počastit, razlijte svoje serce pred njoj ter jo serčno pozdravite kakor svojo ljubo Mater, potožite ji, kar potožiti imate , da sc vam duša ohladi in tud za prihodnje se ji priporočite. Priporočite ji pa tud nas, ki bomo doma ostali, vse znance in prijatelc, in vso našo faro; tud mi ne bomo pozabili vas, in vas s svojimi molitvami spremljali bomo. In kedar bote vse srečno opravili, vernite se spet damo, pobožno in mirno, kakor za romarje gre, pridite spet v to cerkvo nazaj, kder vas hočem počakati in sprejeti.
Še nekaj vas spomnim. Zdravje varvati tudi na božjem potu ne smete pozabiti; ne da bi se prenaglili ali naglo na vroče merzlo pili, in se prehladili; lahko bi smertno zboleli. Ko bi sc pa primerilo, da kdo zmed vas zboli, naj jeden pri njem ostane ter mu prijazno postreže; Bog mu bo obilno plačal in veče memo drugih bo njegovo zasluženje. — Zdaj pa idite v božjem imenu, njegov sveti angelj naj vas vodi kje in nazaj in božja pomoč ostani vselej pri vas! Amen.
2.) Pri njih dohodu.
V. Naša pomoč je v imenu Gospodovem;
O. Ki je stvaril nebo in zemljo.
Predpevek. Glejte, tako sc blagoslovi, kdor Boga časti!
PsaJm 127-
Blagor vsim, kteri se Boga boje, kteri po njegovih potih hodijo.
Zakaj od dela svojih rok boš jedel in blagor ti, ker ti dobro bo!
Tvoja žena bo kakor rodovita vinska terta na stenah tvoje hiše: tvoji otroci kakor mlade oljke okrog tvoje mize.
Glej, tako se blagoslovi, kdor se Boga boji!
Gospod naj te blagoslovi iz Siona, da vidiš srečo Jeruzalema vse svoje žive dni,
Da vidiš otroke svojih otrok in mir v Izraelu!
Čast bodi Očetu in Sinu in svetemu Duhu; kakor je bila v začetku in zdaj in vselej in vekomaj. Amen.
Predpevek. Glejte, tako se blagoslovi, kdor Boga časti!
V. Gospod, vsmili se nas!
O. Kriste, vsmili se nas!
V. Gospod, vsmili se nas !
Oče naš itd. (tiho.)
V. In nas ne vpelji v skušnjavo:
O. Temoč reši nas ocl zlega.
V. Blagoslovljeni, ki pridejo v imenu Gospodovem!
O. Blagoslovljeni ste od Gospoda, ki je nebo in zemljo stvaril!
V. Poglej, o Gospod, na svoje služavnikc in na svoje dela,
O. In vodi jih po potu svojih zapovedi.
V. Gospod vsliši mojo molitvo;
O. In moje vpitje naj do tebe pride.
V. Gospod s vami!
O. In s tvojim duhom!
Molimo.
O Gospod, prosimo tc, dodeli milostivo svojim služavnikoni odpuščenje vsih grehov in mir serca, da ti bodo, očisteni vsega dolga, s pokojnim scrcom služili!
Vsegamogocni večni Bog, vreditelj naših časor in našega živlenja, dodeli milostlivo svojim služavnikoni nezblojen pokoj, in ker si jih tako srečno do njih poklica in posla spet nazaj-pripeljal, daj, da se s tvojoj pomočjoj neprenehlivega mira razvesele!
Bog, kteri rad v sredo ponižnih in vbogih v duhu prideš in nas s bratovskoj ljubezoijoj tažiš; dodeli našemu družtvu svojo gnado, da po onih, v kterih prebivaš, tvoj dohod med nami zvemo in občutimo — po Kristusu Gospodu našem. Amen.
Potem jih s blagoslovljenoj vodoj poškropi rekoč:
Mir in blagoslov vsegamogočnega Boga f Očeta in f Sina in svetega f Duha pridi nad vas in ostani vselej pri vas! Amen.
D oho dni c a.
Ljubi bratje in sestre! vem da vas veseli, ker ste srečno spet nazaj priromali; tudi jaz se veselim z vami, ter vas iz serca pozdravim, rekoč: Bog vas sprejmi! Kar ste na svojem potu težkega prebavili, mraza in vročine, žeje in lakote prestali, Bogu darujte v odpuščenje svojih grehov; kar ste pa božjih dobrot vžili, gorečnosti v molitvi, poterpljivosti v nadlogah in pobožnih čutov imeli, zahvalite sc mu v ponižnosti svoje duše, in s tolikoj vekšoj zve-stoboj dopolnujte vnaprej dolžnosti svoje. Nadjam se, da v romarskej cerkvi ste storili marsikako sveto obljubo in marsikaki dober sklep, le nikar, da bi pozabili ročno, kar ste obetali; zakaj boljše je, nič obljubiti, kakor od obljube lahkodušno odstopiti.
Vsaka božja pot nam živo kaže, da vse naše živlcnje na svetu ni drugega, kakor potovanje iz časnosti u večnost. Vedno gremo in
potamo, in vsaki dan smo bližej mertvaške jame, bližej smerli. Kakor se zdaj na potu brez gotovega uzroka nikjer obotavljali niste in na ničesar se navezali, timveč urno in brez pomude ste šli kje in nazaj: tako tud se v svojem živlenju na nič posvetnega obesiti ne smete, ne na dnar in premoženje, ne na čast ali veselje, marveč le za nebesa morate skerbeti in na Boga oberniti vse svoje misli in želje. Da le v nebesa pridemo, gor nad svetle zvezde, kder naš ljubi Oče prebiva in vsi izvoljeni ž njim, drugo naj bo kakor hoče. — Zdaj pa pojdite mirno in veselo na svoj dom, k svojim, ki močno žele, vas zopet viditi in pripovedujte jim, kako veličasten je Bog v svojih delih, ktere ste vidili. Njegov angel naj vas spremlja vun in vun in njegova pomoč ostani vselej pri vas. Amen,
Rozman.
OD TELESNE REJE OTROK.
»Gospod! moja hči jc ravno zdaj umerla; ali pridi in položi roko na njo, in bo oživela.« Mat. 9, 19.
'V današnim sv. evangelji zagledamo v resnici dobriga očeta, ki svojiga otroka močno ljubi, za svojo bolno hčer veliko skerbi, in ker nobene pomoči od nikodar več upati ni, k samemu Jezusu pribeži in živlenja in zdravja za svojo hčer prosi. Očetova skerb in ljubezen do otroka Jezusu dopade. On mu da mertvo hčer zopet živo nazaj; in kar je še več: on skoz ti čudež v očetovim sercu in v celej hiši luč sv. vere prižge. O srečen oče, ki je vplačilo svoje skerbi za otroka zopet oživleno hčer iu luč sv. vero ob enim prejel ! Pa tako je v resnici, da se stariši z nobeno rečjo Bogu tako ne ustrežejo, kakor če za svoje otroke lepo skerbe in jih v strahu božjim po keršansko rede. Zakaj te nedolžne duše, te čiste podobe božje so naj imenitneji dar, kteriga Bog v znamnje svojo ljubezni keršanskim zakonskim da; tako daje, kakor se iz današnjega sv. evangelja učimo, še tudi zdaj vseskozi resnica, da Bog naj raji skoz otroke stariše blagoslovi ali pa tepe.
Daje temu v resnici tako, mi bote vi pričali, ljubi stariši! ki že odraščene otroke imate, ter si ravno pri njih ali žegna božjiga vživatc ali pa šibo božjo okušate; —mi bote pričali čez leta pa tudi vi stariši! ki zdaj še male otroke imate, in ki bote ravno tudi skoz svoje otroke od Boga enkrat blagoslovleni ali pa tepeni. Kar nas pa vsakdanja skušnja uči, nam tudi sv. pismo v toliko izgledih poterdi. Izmed vsih vas zdaj le na dva opomnim: na sta-riga patriarha Jakopa, kteri je bil po svojim toliko pobožnim sinu Jožefu, s celo hišo vred lakoto rešen, — in na stariga slepiga To-bija, kterimu je pobožen sin po angclovim naučenju zopet oči ozdravil in ga na starost toliko srečniga storil.
Mislim, da si nobeni stariši šibe ne želijo, ako ravno si jo mnogi skoz svojo nespamet in zanikarnost sami spletajo, in ktera jih enkrat tepla bo do bele kosti. Zato vam bo morebit ljubo —• ako ravno večkrat od te resnice govoriti slišite, če vas danes zopet eno in drugo opomnim, na kar je pri otroški reji gledati treba, da bote pri otrocih žegna božjiga včakali, ne pa šibe božje doživeli! Da bote pa vse toliko ložej razumeli, vam bom vse nauke v znani prijazni priliki razložil. — Mislite si ljubi stariši! da vam je Bog Oče doma lep vert zasadil, ter ga vašej skerbi izročil, da ga pridno obdelujete, se nad njegovim prelepim cvetjem veselite, in žlahtniga sadu pridelate v svojo srečo in veselje. Ti cveteči vert, od Boga Očeta vaši skerbi izročen, pa so vaši mali, nedolžni otročiči. Veliko žlahtnih dreves v tem vertu raste, kterih vsako obilno dobriga sadu obeta za jesenske dni vaše starosti, če bote kakor pridni vert-narji v spomladi lepo skerbeli za nje. Posebno imenitne v tem vertu pa so tri drevesa, ktere pa tudi posebne skerbi potrebujejo. Per-vimu se pravi truplo — drugimu pamet — tretjemu serce. Kako skerbeli morate za truplo svojih otrok, to' ljubi stariši! se bomo danes učili; od ostalega pase prihodnič pomenili bomo. Lahko ste se prepričali, da so silno imenitne rcsnice, ktere bomo premišljevali; zato me prav zvesto poslušajte.
I.
P črto drevo, ktero v otroškim vertu ljubi stariši! raste in cveti, je truplo. Dober sad, ki ga to drevo rodi, če ga bote lepo osker-bovali je: sladek sad zdravih, čverstih udov, da bodo otroci zdravi, vam u veselje; — sladek sad močnih in delavnih rok, ki vam bodo
pri delu pridno pomagale; —sladek sad dolgiga živlenja, ako jc božja volja tako, da bote še na stare dni podporo in pomoč pri otrocih najšli. Grenek sad pa, ki ga to drevo zanikernim starišem rodi, je: grenek sad bolehnih udov, da bote imeli pri otrocih le vedno žalost in skerb; :—grenek sad lenih, za vsako delo nerodnih rok, ki vam nc bodo nikdar v nobeno poinoč in še sebi nc bodo kruha pridelati znale; — in lahko tudi grenek sad prezgodne sinerti. Si hočete pridelati, ljubi stariši! dober sad, skerbite temu drevesu
1. predrtim za dobro zemljo. Sadunosno drevo u vsaki zemlji ne stori; in tako so tudi stariši le prevelikokrat sami krivi, da nezdrave, bolehne otroke imajo — in tedaj niso brez greha. Otroci so kri od vaše kervi, meso od vašiga mesa: varujte se torej stariši! grešne razvujzdanosti zakonske; varujte se matere! v nosečem stanu vsiga, kar veste, da vam in otroku škodje; post: pretežkiga dela, nezmernosti v jedi in pijači, posebno pa jeze in serda in prevelike žalosti. Varujte se možje! in bodite usmileni in več kakor morete, prizanašajte, da takrat svojih žen hudo imeli, jih v serd in žalost pripravlali ne bote; zakaj dvojni greli bi bil to: vi bi bili žene in otroka če nc nagli, saj počasni ubijavci. Bodite usmileni, dokler je še žena po porodu vsa slaba, in sploh dokler še otroka na persih ima; nikar jo ne silite čez njeno moč k težkimu delu in radi dovolite, da se ji, kolikor je po vašim premoženju mogoče, dobro postreže. Preden sedete luč sveta zagleda, se mora že staršev skerb za njega začeti, in stariši so pred Bogam že za njegovo živlenje in zdravje odgovorni: posebno pa naj ga mati v pogoslni molitvi in serčnih zdihlejih Bogu in angelu varhu izročuje. V nekterih krajih še pobožna navada obstoji, da žene pred porodom k spovedi in sv. obhajilu gredo, ter sebe in sad svojega telesa usmilenimu Jezusu in Marii izroči. Lepa in keršanska navada jc ta, in težko mi jc djalo, dajo k vam pridši, tukej nisim najšel; zato pa močno želim , in vas žene še enkrat opominjam in prosim zavolj vašiga lastniga zveli-čanja, da se te lepe šege vestno poprimite, saj veste, de je ura poroda britka in nevarna. — Tudi ni prav, ampak bi rekel da je greh, ali saj brez vse ljubezni, ako zdrava mati iz zgol nečimurnih vzrokov svojega deteta drugim ženstvam morebit clo nezakonskim raz-vujzdanim materam v dojenstvo da, zakaj otrok se z mlekarn vred kakor dobrih tako pa tudi hudih in grešnih nagnenj in strasti na-vzamc. Kakoršna zemlja, takšno drevo.
2.	Da drevo lepo zrasle in cveti, je pa dalej treba, da ga pridno snaztmo. Bodite torej snažne matere pri svojih otrocih; — ne-snažnost je mati veliko bolezen. Bodite posebno snažne pri svojih hčerah in jih snažnosti učite, da ne bodo enkrat gospodinje vse nesnažne, ktere in njih otroke in hišo pogledati, je človeka kar strah in groza. Dokler je voda zastonj in metla tudi veliko ne velja, je snažnost še zmiram dober kup in je lahko tudi pri naj večim vbožtvu doma. e si šestkrat na dan lice ali roke omažeš, sijih tudi šestkrat na dan zopet omij; iz nesnažne roke se nc mili človeku šc kos kruha vzeti. In če se ti desetkrat na dan hiša nasmeti, jo tudi desetkrat ti", ali še bolj prav, tvoja hčer naj pomete.
3.	Drevo, ktero je za vetram rastlo, huda burja rada ulomi; ali drevesce, ki jc na veternim kraju zrastlo, se tudi hudim vetro-vam hrabro ustavla. Torej je tretje, ljubi stariši! da svoje otroke ze v mladosti pridno dela vadite. Pridna roka se tudi nesreče nc ustraši in v potrebi tudi vas ne bo zapustila; lena roka pa še to premoženje, ki ga ima, izpusti in si v nesreči pomagati ne ve. Lenuh ali krade ali tudi strada raj, kakor da bi za delo prijel. Akoravno vas torej svarim, da svojim otrokam čez moč težkiga dela ne nalagate , kakor nekteri neusmileni stariši store, kteri od dečka trinajst ali štirnajst let stariga terjajo, da bi težko nosil in delal z odrašenimi ljudmi vred, ter so tako krivi, da otroci v rasti zaostanejo, se pre-vzdignejo, zbole in čedno in ravno postavo zgube; •—akoravno vas torej pred tako terdoserčnostjo ojstro svarim, vas vendar od druge strani zopet glasno opominvam, da naj se vam vaši otroci preveč ne smilijo, ampak že od mladih nog jih privajajte k pametnimi! delu, in če nimate drujiga posla za nje, naj vam sočivo zbe-rajo. Skoz to bote ovarvali, da se ne bodo otroci med sebo prepirali in zmerjali, da bodo zčasam veselje do dela in pridnosti dobili, in delaven človek še brez dela biti ne more. Lenoba je u vsakim stanu mati nesreče, mati veliko skušnjav in grehov, zakaj lenimu človeku vse to po glavi hodi — delavnost pa ohrani zdravo dušo in telo.
4.	Kakor pa priden vertnar ne gleda samo na to, da bi mu drevesa veliko jsadu rodile, temuč si tudi prizadeva, da bi drevesa čedno in ravno izrasle, in jih zato zdaj podpira, zdaj naravnuje, tako daje vertič in drevesa že od daleč pogledati veselje: ravno tako tudi stariši ne smejo kar samo na to gledati, da bi otroci pridne in delavne rt>ke imeli, temne so jim tudi dolžni za bedno, priljudno, olikano
»mtnajuo obnašanje skerbeti. Scer se otroci ne smejo navaditi, hli-nite se in hinavsko prilizovati; zakaj hinavšina je ostudna pregreha, vendar pa je gerdo, ako otroci izrastejo brez vsiga nauka, sirovi, neotesani, nepriljudni, da ne vedo z nikomur spodobno govoriti, ne prijazno pozdraviti, ne prositi, nc se zahvaliti, ne čedno hoditi nc sedeti, in čisto otcrpnjcni bi nobenimu brez plačila tudi z naj manjšo rečjo ne postregli ali v sili pomagali. Sirovost jim bo povsod napoti in jim bo vrata zaperala; priljudnost pa jim povsod vrata in serca odperla. Zato učite svoje otroke, kedar kam grejo , kako naj rahlo na vrata poterkajo, lepo pozdravijo, poprosijo, roko poljubijo, se spoštljivo zahvalijo; da ne bodo hode po hiši tobotali, kakor da bi lesene čevle imeli, govore na glas kakor hribovci vpili, smeje sc davili in na glas riglali, sede na vse kraje se raztegvali in glave podpirali, po izbah okoli sebe zijali in pluvali; da bodo po poti hode vsakiga prijazno pozdravili, znance lepo ogovorili, višjim se odkrili, radi vsakimu postregli — ne zavolj dobička temuč iz ljubezni; da ne bodo nikogar, posebno ptujih ali ubogih zaničevali, zmerjali, se jim smejali, jim naganjali in tako dalej. Stariši, kteri otroke uče, se do vsih ljudi prijazno, priljudno in spodobno zaderžati , jim lepšo doto zapuste in si bodo otroci ložej kruha po svetu najšli, kakor ko bi bili sirovim sinam in hčeram polne skrinje blaga zapustili. Kakor pijancu se je tudi neotesanimi! človeku boljši s senenim vozam zog-niti, kakor z njim kaj opraviti imeti. Stariši, kteri tako svoje otroke krotkost in priljudnost uče, pa bodo tudi veselje včakali, da bodo tudi otroci z njimi na starost prijazno, ljubeznivo in usmileno ravnali, med tem ko je pri sirovih in zaroblenih otrocih živeti gorje!
II.
Kakor pa vsako drevo , tako tudi to drevo — truplo vaših otrok svoje sovražnike ima, ki mu močno škodjejo, pogosto ga clo vgonobijo.
Premočna in premastna zemlja za drevo ni; drevo prehitro požene , zgori in se posuši. Tako je tudi pervi sovražnik trupla vaših otrok: razvaja v jedi in pijači, sploh premehko živlenje. Slepe matere mislijo, da otroke, Bog ve, kako ljubijo, ako jim dobriga dajo, karkoli zamorejo, pa ne pomislijo, da so ravno skoz to svojih otrok naj vekše sovražnice. Lahko se bodo vaši otroci boljšiga kruha navadili, če so od vas slabšiga navajeni, ali težko se bodo slabiga navadili, če so od vas dobriga navajeni. Dajte tedaj svojim otrokam
le to, kar veste, da. bodo zmiram lahko imeli, in ne navadile jih na takšne reci, od kterih veste, da jih zmiram imeti mogli ne bodo; drugač ste vi krivi, da vaši otroci v nobenim stanu zadovoljni ne bodo. Lahko se človek dobriga navadi, pa težko odvadi. Nc tisti je srečen, kteri veliko ima, temuč tisti, kteri malo potrebuje; in malo potrebovati, z malim zadovoljnim biti, to umetnost morete vi svoje otroke naučiti, ako hočete, da bodo povsod in vselej zadovoljno živeli.
2.	Škodljivo za mlado drevo je, če premočna, gnojna voda memo nja teče; ravno taksen pa se hujši strup za mlado truplo vaših otrok je žganje in vino. Ne navadite stariši! svojih otrok vina; —• z vinam in žganjem nikar ne silite jih. Prezgodej v mladosti vino in žganje piti začeti, truplo izsuši, da že mladenč kakor starček medli, otroke v rasti zaderži, in njih možgane tako oslabi , da so večidel bedasti in za vsako podučenje slabo glavo imajo. Akoravno pa vse to vsakdanja skušnja polerdi in uči, se najde vendar veliko takih neumnih starišev, posebno očetov, kteri menijo, ker sami pri vinu svoje nebesa imajo, da tudi otrokam, Bog ve, kako ustrežejo, če jih sebo v kerčmo jemlejo in z vinam zaljivajo. Ali nc vidiš, v resnici slepi človek! kako se otrok kislo derži in se brani, ko mu pervokrat piti ponujaš? Ali si tako slabih možganov, da ne zastopiš, kaj to pomeni? Glej, skoz to ti glasno pravi otrokova natura, da vina ne potrebuje, da ga noče; ne sili ga torej in ne vadi ga vina. Kedar bodo otroci odrastli in bodo potrebni, te bodo sami vina prosili, in takrat jim ga daj za potrebo, ako ga imaš; zakaj vino je zdravilo, ki zgubleno moč nadomesti. Ali si hočeš morebit posili, in zoper voljo svojega otroka pijanca in pijanko izpod-rediti? O nespameten oče! zato ti otroci gotovo hvaležni ne bodo! Jaz pa, akoravno prerok nisim, ti toliko povem: Zdaj ti sam pi-ješ in svojega maliga sina piti učiš; ali prišle bodo leta, zapomni si, da boš slab in star in vina potreben, tode takrat bo nosil sin ali hčer od hrama ključ, in tebi potrebnimu piti privošila ne bota, ampak v svoji pijanosti te bota trezniga in solzniga skoz vrata suvala. In takrat na persa udari in reči: da si si sam nesreče kriv. Povejte, pošteni poslušavci! ali ni to, kar sim govoril, gola resnica, kakor jo sami jezerokrat z lastnimi očmi poterjeno vidite?
3.	In še eden sovražnik je, ki je zdravju vaših otrok zlo nevaren. Večkrat vidimo pri drevesih nizko pod vejami še druge male vejce brez vsiga sadu prešerno rasti in široko periti se, kterim vej-
cam v nekterih krajih ..tatovi" pravijo, zato ker drugim vejam sok in zdravo moč kradejo. Priden vertnar pride in jih urno poreže in verže v ogenj. Ti tat zdrave moči trupla vaših otrok je nesrečen tobak; nepotrebna, tatvinska vejca, ki celimu truplu zdravo moč krade, je fajfa v ustih tvojega sina. Kar stori vertnar takim tatvinskim vej-cam, to stori tudi ti svojemu sinu in mu fajfo iz ust izbij in v ogenj verzi, ter mu namesto nje sv. roženkranc v roke daj. Ložej bo šel tvoj sin v nebesa brez tobaka, kakor pa brez roženkranca. — Scer ne smem tajiti, da bi tobak nekterim v zdravje ne bil; ali zato ga naj v apotekah imajo in komur ga zdravniki svetjejo, ti naj ga rabi za potrebo. Ali kakor ravno zdravniki uče, je tobak, posebno žgani tobak zdravju mladih ljudi vselej k veliki škodi, zato ker zdravi sok, ki jim je k rasti potreben, iz sebe plujejo, tako da večkrat clo jetko dobe, ter gredo pred časam pod zemljo. In sploh, če je neumno, nepotrebne štibre nakladati si, je tudi neumno, tobaka navaditi se; in če ni prav, dnar za nepotrebne reči izmetovati, tudi ni prav, za tobak izdajati ga. Vi stariši tedaj! ako ste od Boga poklicani, svoje otroke pred vsimi neumnostmi in razvadami varvati, ste tudi poklicani, pred tobakam svariti jih, toliko več, ker je fajfa bližnja skušnjava v greh, post.: vprepovedanikontrabantarski tabak, ali pa v pijanšino, zakaj tobakajca vedno žeja, in njegovo izsušeno gerlo zdihuje po vinu, kakor riba na suhim po vodi. Da je temu v resnici tako, se lahko iz tega prepričamo, da nikjer več možkih z fajfami v ustih ne najdemo, kakor po kerčmah, in da je malokteri pijane, da bi zraven tudi tobakajc ne bil. — Da se pa vaši sini te nemarnosti navadili ne bodo, jim dajajte vi očetje! sami dober zgled in položite fajfo na stran; ali pa če mislite, da se vam tobaka odvaditi več mogoče ni, ali da bi vam bilo zavolj dolge navade tobak popol-nama zapustiti, za zdravje škodljivo, ga rabite saj pametno in zmerno. Ali kjer nespameten oče vedno po hiši prerokuje, kako dober in sladek je tobak, in z fajfo v ustih zaspi in vstane, — kakor je po kmetih navada, tam tudi sin od očeta boljši ne bo. — Večkrat se še mlečni otroci te nemarnosti že na paši navadijo, kjer namesto tobaka listje kadijo; pogledujte torej vi stariši! skerbno za otroci, in ako kaj takiga pri svojim fantiču zapazite, naj mu šiba, ako ga ljubite , tako do živiga gre, da mu nikdar več taka skušnjava prišla ne bo. Marskteri odrašeni, kakor sim jih sam veliko slišal govoriti, bi bil zdaj hvaležen zato, ako bi mu bili oče enkrat tako storili. —
Se drugi se navadijo v mladosti tobaka, ker mislijo, da so potem bolj imenitni; in vino v glavi in vino v nogah, in fajfo v ustih in klobuk po strani misli marskteri kilovi potepin, da večiga gospoda na svetu čez njega ni. O revna imenitnost, da bi se človek ob enim jokal in smejal naj ložej! Oče, če si še močen zadost, tudi takiga sina pod šiboj ponižaj in mu prav občutljivo povej: da je pamet boljša, ko žamet; saj ti bo enkrat hvaležno roko poljubil zato.
Tako, preljubi stariši! me pridno vbogajte in doživeli bote od perviga drevesa dobriga sadu: čverste, vesele in zdrave otroke, ki vam bodo še na stare dni v veselje in pomoč. Ali druga se bo pela zanikernim starišem, kteri imajo gluhe ušesa in oterpnjeno serce. Bolehni in leni, sirovi in neotesani, svojoglavni in u vsih rečeh razvajeni otroci jim bodo v kratkim živlenje grenili, na starost jih zaničevali in brez vsiga usmilenja z njimi ravnali, enkrat pa jih bodo tožili pred sodbo božjo 11 večnosti tam. Tode še veliko bolj imenitno , kakor to drevo, ste uni drevesi, ki v otroškim vertu evelite ; vendar od nju bom prihodnič govoril. K sklepu pa še vam starišem rečem: Blagor jim , ki besedo božjo poslušajo in po njej žive! Amen.
Franc Košar.
mr®
OD DUHOVSKE REJE OTROK.
»Blagor jim. ki so cistiga sercu, zakaj Boga bodo gledali." Mat.'5, S.
Ali
je še kaj svetnikov na zemlji, preljubi poslusavci? — Ja. ( e bi jih nikjer drugod ne bilo, jih vi, ljubi stariši! doma v svoji hiši imate. Dete, ki v tvojim naročju, o mati! spi; — dete, ki ga rahlo zibaš; — dete, ki ga prijazno na roki vodiš; glej, sami svetniki so, same čiste, nedolžne duše! Sam nebeški Oče jih je pri sv. kcrstu za svoje otroke vzel; sam Jezus Kristus jih za svoje brate in sestre spoznal; sam sv. Duh jih posvetil in Kristus jih v današnim evan-gelju srečne imenuje, ker pravi: »Blagor jim, ki so cistiga serca, zakaj Boga bodo gledali!« — Ja blagor vašim otrokam, ljubi stariši! zato ker so cistiga serca, božje obličje bodo gledali v nebesih! Ali na vam je ležeče, keršanski stariši! da jih svete in nedolžne tudi ohranite; na vam je ležeče, da jih ovarjate, da jim zima pohujšanja
in zmpeljvanja cvetja nedolžnosti vzela ne bo. Zato preljubi stariši! vas danes zopet v cvetoči vert vaših otrok peljain in vam še dve drugi dre-vesapokažem, kakor sim vam zadnič obljubil, nakterihraste neskončno imeniten sad, —prelepi sad živlenja srečniga in srečne večnosti.
Pervimu drevesu v otroškim vertu se je reklo truplo. Na tem drevesu smo zagledali lep sad čverstih in zdravih otrok, pridnih in delavnih rok. in ako je božja volja tako, tudi lep sad dolgiga živlenja. Doživeli bote ljubi stariši! tega lepiga sadu, ako bote sker-beli temu drevesu za dobro zemljo, — ako ga bote pridno snažili — in na vse strani majali ga; to je: ako bote pridnosti in delavnosti privadili svoje otroke. Varvati pa bote tudi morli to drevo pred njegovimi sovražniki; — varvati svoje otroke predobriga, premehkiga, razvajeniga živlenja —• za nje še strupniga vina in žganja — in ne-potrebniga tobaka. — Unima dvema drevesama pa se pravi pamet in serce, za kterc je še veliko več skerbeti treba, kakor za pervo. Kaj bi namreč pomagalo, izrediti zdrave in čverste otroke, ako bi se pa njih pamet ne zbrihtala in se posebno s sveto vero ne s oznanila, -— ako bi se njih serce ne požlahtnilo in s svetimi čednostmi ne ozalj-šalo? Morebit bi si otroci scer vedili vsakdanjiga kruha prislužiti, vendar pa bi brez Boga in svete čednosti le nesrečno enkrat umerli. O ljubeznivi poslušavci! dve imenitni in veliko pomenljivi besedi ste te: Naša pamet — in naše serce: sedež vsiga dobriga ali pa sedež vsiga hudiga — sedež časne in večne sreče ali pa nesreče!
Kolikor imenitnej so torej nauki, kijih bote danes slišali, toliko bolj zvesto tudi zaupam, da me bote poslušali.
I.
Imenitno je scer tudi pervo drevo v otroškim vertu in žlahten jc sad, ki ga rodi. Vendar med imenovanimi tremi drevesi ima ono naj manjši ceno in imenitnost, in njega prav oskerbovati naj manj učenosti potrebuje, zato gaje pa tudi nebeški Oče skorej edino le vašej skerbi, ljubi stariš?! izročil. Veliko imenitnej jc drugo drevo, kte-ro smo pamet imenovali, in neskončno žlahtnej sad ono rodi. Pervi sad je žlahten sad učenosti, da vemo in zastopimo vse, kar nam je vsaki-mu po svojim stanu znati in vediti treba; — drugi sad pa je prežlah-ten sad spoznanja božjiga, da spoznamo Tebe, o Bog! in kteriga si ti poslal, Jezusa Kristusa, in pravo pot, ki nas brez ovinkov k nebeškimu Očetu v nebesa pelja. Poglejte, ljubi stariši! kako ime-
niten je sad, ki na tem drevesu zori; ja tako imeniten in neskončno važen je, da Bog tega drevesa ni le kar vašej skerbi izročil, temuč tudi nam duhovskim pastirjem in tim, kteri nam pomagajo, šolskim učiteljem ga je oskerbovati vkazal; kakor že sam*Jezus, pervi dušni pastir, otroke k sebi kliče, ter pravi: „Najte malim k meni priti, zakaj njih je nebeško kraljestvo(Mat. 19, 14.) — Memo grem za danes, kako morajo očetje sami pamet svojih sinov brihtati, in jih skerbno učiti vsiga, kar ima vediti kmet pri kmetovanju ali rokodelc pri rokodelstvu, •— kako morajo matere skerbno pamet svojih hčer brihtati, da jih nauče vsiga, kar je gospodinjam pri hišovanju in sploh ženskam vedeti in znati potreba, da si pošteno svoj kruh služiti znmorejo, ter rečem:
Pervi sad —• sad učenosti namreč, da, se otroci u vsih posvetnih potrebnih vednostih poduce, da znajo brati, pisati, rajtati in še mnogo drugih sedanje dni, koristnih in potrebnih reci, se prideluje posebno v šoli: ktero je tudi vam previdnost božja dala, da ona nadomesti, kar vam samim storiti ni mogoče. Dobra, keršanska šola je velika dobrota in sreča za stariše, za otroke in za celo faro. Ali šola tam dobra biti ne more, kjer so stariši neskerbni in zanikerni. Radi sta-risi čez šole tožujejo, da nič ne veljajo; ali ti so ravno večidel nepo-redni, zanikerni stariši, kteri sami vsi razvujzdani bi vendar radi pridne otroke imeli. — Če stariši doma nič ne poskerbe, da bi se otroci naučili, kar se jim je v šoli naročilo; —• če jih tega, kar se učijo , nikoli ne izprašujejo; — če nič ne skerbe, ali se otroci tako zaderžijo, kakor se jim v šoli naročuje; — če stariši nikoli otrok k molitvi ne opominvajo, ali če otroci starišev morebit nikdar pobožno moliti ne vidijo; — če stariši sami radi v cerkvo ne hodijo, od svetih reči, od mašnikov in šolskih učiteljev vpričo otrok z za-nfčvanjem govore, —- če otroci nikdar kaj lepiga ali božjiga od očeta ali matere ne vidijo in ne slišijo; — če je hiša polna kletve, prepira, pijanosti, razvujzdaniga klafanja, povejte mi sami, ljubi poslušavci! ali zamorc potem šola pri otrocih kaj zdati? Učitelji v šoli čudežev z otroci delati no morejo; in če stariši s svojim gerdim zgledam doma vse poderejo, kar se jc v šoli s trudam sozidalo; — ja če clo svoje pobožne sine in hčere zasmehujejo in za norca imajo, kakor se včasi zgodi; —• in če vi otroka enkrat v šolo pošletc, petkrat pa doma obdolžite, ali zamore potem šola pomagati? —če hočete imeti dobro šolo, je pervo, da svoje otroke pridno v šolo
pošilate in brez imenitniga vzroka nikoli (loma ne obderžite; da skerbite, da se bodo naučili, kar sc jim je v šoli naročilo, in da pridno pozvedujcle, kako se zaderže v šoli. Drugo je, da svoje otroke učite duhovne in učitelje spoštovati, in nikdar, če bi ravno vzrok imeli, vpričo otrok čez nje besede ne zinete; zakaj če otroci svojih predpostavlenih nc bodo iz serca spoštovali, jih tudi poslušali in vbogali ne bodo. In tretje je, da bote s svojim lepim zgledam naše nauke podpirali, ne pa s pohujšanjem poderali jih. — Skoraj vselej se že na otroku pozna, ki v šolo pride, kako se doma pri stariših godi; in večkrat, kedar otroka v strah vzamemo, bi raj sta-riše okregali, ako bi jih pred sebo imeli, ker smo popolnoma prepričani, dane otrok, ampak le stariši so tega ali uniga zamujenja krivi. Kjer so stariši ponižni, bogaboječi, so tudi otroci večidel krotki in imajo za naše nauke odperto serce ; kjer so pa stariši posvetni in prevzetni, so tudi otroci večidel zarobleni in se hočejo tudi nam ustavlati. Ali gorje vam stariši! taki otroci vam bodo v kratkim čez glavo izrastli, in vam vašo zanikernost obilno pover-nili — pa vaše kervave solze bodo takrat zastonj! Imejte torej prihodnje leto — zavolj duš vaših otrok vas prosim, za šolo večo skerb; storite vi to svoje, storili bomo z veseljem tudi mi to svoje, in naša šola bo v resnici dobra, keršanska šola. Ako pa ne bote vbogali, ampak zopet svojoglavno po svoji termi ravnali, bodo vaši otroci brez poduka sirovi izrastli, ne bodo ničesar vedeli, nc se čed-dno zaderžati znali, ter vam povsod le v nečast in sramoto bodo, kakor že sv. pismo govori: ., Uci svojega sina, prizadeni si nja podučiti, da ne bo njegova nesramnost tebi v necasl.u Sir. 30, 13.
Drugi sad, ki na drevesu pameti vaših otrok raste, je spoznanje prave poti, ki nas v nebesa pelja. In ti imeniten, prežlahten sad za vaše otroke zori v šoli in v cerkvi. V keršanskih naukih, v šoli in v cerkvi učimo vaše otroke Boga spoznati, našiga dobriga Očeta, spoznati Jezusa Kristusa, našiga usmileniga Odrešenika in ljubiti gaj __ v keršanskih naukih v šoli in v cerkvi učimo vaše otroke čednost ljubiti; greh sovražiti; svet zaničevati, po nebesih hrepeneti! Poglejte stariši! tudi od te strani veliko dolžnost, svoje otroke v šolo in h keršanskim naukam pridno pošilati; poglejte pa tudi vi odraščeni sini in hčere svojo veliko dolžnost, h keršanskim naukam pridno hoditi. —In tukej moram glasno in očitno gerdo razvajo grajati, daje naša cerkva skorej prazna pri keršanskih naukih. Zalo-
sten sim bil in serce meje močno bolelo, viditi, kako je celo poleto sem od nedelo do nedele pri keršanskih naukih cerkva bolj prazna prihajala; vendar ker vzroka vedil nisim, sim molčal, pametne ljudi pa sim vendar zmiram popraševal, kakšne opravila da ljudje one-delah imajo, da v cerkvo nc hodijo? ali vsak mi jc rekel: opravila ni nobeniga, le leni so ljudje in raj po sencah ležijo , kakor da bi h keršanskim naukam hodili. O pravičen Bog ! in ti terpiš, da Te ljudje tako zaničujejo, in ne prideš in ne udariš? — Kristus je Judam rekel: „ Kdor je iz Boga, posluša besedo božjo, zato je vi ne poslušate, ker iz Boga niste.« (Jan. 8, 47.) Gorje tebi P.....ska fara!
gorje vam mladi ljudje! če bodo tudi od naše fare te Kristusove besede veljale, da ljudje zato ne poslušajo besede božje, ker iz Boga niso. Bog se zaničevati ne da. Kristus bo prišel, zverhano mero serda božjiga v roki in bo sodil med nami dušnimi pastirji in med vami, ali smo mi posvetniga živlenja po fari krivi ali vi? Scer veš, o Kristus, da tudi mi trepečemo Tebi odgovor dati od težkih dolžnosti stanu; gorje pa tudi tebi fara, zavolj tvojega posvetniga živlenja, kdar bo Kristus prišel in bo sodil!--
II.
Vidili ste, ljubi poslušavci! imeniten sad, ki na drugim drevesu otroškiga verta zori: sad učenosti in sad spoznanja božjiga; pa ste se tudi učili, kaj je storiti treba, da bo pamet vaših otrok ti dvojni sad rodila; spoznali ste šole in keršanskih naukov veliko potrebo in korist. Tode še bolj žlahtno je tretje drevo, ki v otroškim vertu zeleni, in še imenitnej je sad, ki ga ono rodi — drevo serca vaših otrok. To drevo je tako imenitno, da ga Bog ni le kar vaši in naši skerbi izročil, temuč da ga je prav za prav samimu sebi prihranil. Zakaj zastonj sc bomo trudili pri tem drevesu mi in vi, ako ga Bog Oče blagoslovil, ako ga Kristus s svojo gnado zalival, ako mu sonce sv. Duha sijalo ne bo. O blagoslovi torej, presveta Trojica! serce vsih otrok, da bo rastlo to drevo visoko proti nebesam, in se s svojimi vejami grešne zemlje dotikalo ne bo! — Ali vam moram morebit tudi sad pokazati, ki na tem drevesu zori? Mislite si, ljubi poslušavci! ponižnost, pokoršino, pohlevnost; čistost, nedolžnost; gorečo ljubezen do Jezusa in Marije, vse te prelepe čednosti na drevesu serca vaših otrok cvete in zore. Ali vam moram pa tudi grenek sad razodeti, literiga to drevo rodi, ako prav oskerbleno
ni? Mislile si, gizdost, prevzetnost, nevbogljivost, razvujzdanost, nečistost, posvetno ljubezen, zaničevanje božje, •— vse te grozo-vitne pregrehe na tem drevesu zanikernim starišem zorijo. Bog vam daj pridelati, ljubi stariši! dobriga sadu! Ali da bote tega včakali, morajo to drevo tvoje solze o mati! zalivati, — ga mora tvoja mo-litva, ljubi oče! ogrevati, — mu mora sonce vašiga lepiga zgleda sjati, ljubi stariši! — Kar je poduk za pamet otrok, to je starišev lepi zgled za njih serce. Kakor se brez poduka ne more njih pamet zbrihtati, tako se brez starišev lepiga zgleda ne da njih serce po-žlahtniti in za sveto čednost ogreti.
Kakor lepo je pa na tem drevesu vse sadje, ako se prav obdeluje; trojni sad pa vendar meni nad vsim drugim dopade: ljuba ponižnost, prelepa nedolžnost in goreča ljubezen do Jezusa.
Pervi sad je preljuba ponižnost. O kaj lepšiga bi zamogle moje oči viditi, kakor vaše sine in hčere, ljubi stariši! kteri vsi krotki in iz serca ponižni, vso posvetno čast zaničujejo; drugiga ne iščejo, kakor le Bogu dopasti in v ponižnosti svojega serca pred Jezusam hodijo, ki tudi ternjevo krono v znamnje ponižnosti na glavi ima. Ni je rožice čezviolico, ni jc čednosti čez ponižnost. Ponižnimu sercu je tudi Jezusovo serce zmiraj odperto; za ponižno molitvo niso nebesa nikdar gluhe; ponižne serca vaših otrok bo ponižna Marija v svoje serce zaklenila, da vam jih zima pohujšanja spridila ne bo. Naj bo torej vaša perva skerb, pobožni stariši! da bote svoje otroke izredili v ponižnosti. Povejte pogosto svojim otrokam in sto in stokrat ponovite, da vse blago, vse dobro, kar vi ali otroci nad sebo imate, od Boga pride; da ni nič našiga, da smo vsi pred Bo-gam nevredni berači; daje božja milost vse, karkoli smo in imamo. Dajajte pa tudi vi sami u vsili rečeh otrokam zgled preljube ponižnosti; tako bodo izrastli vaši sini in hčere v ponižnosti, prijetni Bogu in ljudem. — Pogosto stariši zoper ponižnost gre.se, da svoje otroke vpričo hvalijo, od njih brihtne glave in telesne lepote s pohvalo govore, sc vpričo otrok s svojim premoženjem ali s svojo imenitnostjo bahajo, od drugih pa z zaničevanjem govore. Mati pogosto svojo še malo hčerko nališpa in jo potem suče in ljudem po hiši kaže, kako lepa daje; kmalo se začne pa tudi dekelce samo ogledovati in si v svojem lišpu dopade. O nesrečna mati! glej, ti sama si perva želo napuha v serce svoje hčerke zasadila! Nikar tedaj ne dovolite svojim otrokam nobene gizdosti, posebno svo-
jim hčeram ne, saj veste, da gre napuh pred padcam. Hčere, ki se začnejo lišpati, da bi drugim dopadle, že peklenski sovražnik na svoji verigi ima: od gizdosti v nečistost je le ena sama stopinja. Bodo pa vaši otroci ponižni, vam bodo tudi pokorni, in vas bodo vbogali radi; zakaj ponižnosti nježna sesterca je radovoljna pokor-šina. Ponižen človek se rad zapovedim drugih podverže in vboga, le prevzeten človek samiga sebe in svojo glavo nad druge povišuje ter svojoglavno po svoji termi ravna.
Drugi sad, ki mi na drevesu serca vaših otrok tako silno dopade, je prelepa čistost, nedolžnost, — veselje angelov in vsih poštenih ljudi, — ona, ki stori naše serce Marijnim in Jezusovim sercu podobno, — ona prelepa pot, po kteri Jezus k nam pride, in v našim sercu prebiva, On — ljubej čistih, nedolžnih sere. O imejte skerb, ljubi stariši! za ti žlahten sad, za to žlahtno rožo , ker toliko rada zveni in malo, malo kdaj spet ozeleni! Učite torej svoje otroke od naj mlajših nog sramožljivosti; sramožljivo oblačite jih, in to čednost jim priporočujte čez vse. Ne terpite v hiši ne poslov ne de-lavcov, ki bi se nesramno nosili in nespodobno govorili, ter vam otroke polnijšali, in nikar ne dovolite, da bi se vaši otroci preveč z družino pajdaših, pri hlapcih ali deklah ležali, ako od njih pobož-nosti za terdno prepričani niste. — O koliko jih je bilo po tej poti že pohujšanih in spridenilv! Imejte posebno skerb, kako se otroci na paši vedejo, s kom se tamkaj tovaršijo in kaj počnejo. — O koliko jih je bilo že tudi tukaj od strupa pohujšanja okuženih, kteri niso potem ozdraveli več vse svoje žive dni! Ne pustite otrok, fantičev in dekličev skupej na samotnih krajih brez varha; tudi za to poskerbite, da bodo, kolikor je mogoče, od vsake vasi dekliči skupej in fantiči skupej v šolo hodili, kakor vam jih mi po spolu razločene domu pošiljamo. Navadite jih, da naj memo hiš grede eden drugiga zakličejo, ter skupej v šolo gredo; tako se bodo med sebo prijaznosti in postrežnosti privadili, in o pravim času do šole prišli. Kedar otroci odrastejo, dobro glejte, kake tovaršice in pri-jatclce si zberajo vaše hčere , in kake tovarše in prijatle vaši sinovi; z verstnikami brez dobriga slovesa jim ne dovolite pajdaštva. V cerkev jemlite ve matere svoje hčere, vi očetje pa svoje sine sebo , ali jih pa kterimu zanesljivimu poslu ali sosedu izročite. Nikoli ne dovolite, da bi vaši otroci sami od doma hodili, na božjo pot ali kamur si bodi. Ako jih ne morete sami spremiti, ali jih do-
Droblince za novo leto 1852,	3
bremu varhu izročiti; naj raj ostanejo doma; — veliko je že šlo nedolžnih od doma, pa je prišlo pohujšanih in na duši mertvih domu. Tudi naj vaši odraščeni otroci vedno leže in spe pod ključam , in ne dajte se v tej reči z nobenim zgovoram preslepiti. Le nekoliko pomislite na leta svoje lastne mladosti nazaj, in mi bote poterdili, da je od besede do besede resnica vse, kar sim govoril. — Glejte pa tudi, da ne bodo otroci nikoli od vas kaj slišali ali vidili, kar bi utegnilo njih nedolžno serce omadežovati, in vaš jezik naj bo vpričo otrok mutast, kakor grob, od vsih nespodobnih reči, in sami nikar ne pohujšajte jih. Če Kristus kliče svetu gorje zavolj pohujšanja (Mat. 18, 7.), in če je v svetim pismu preklet vsak, ki pohujšanje (laja: kteri mlinski kamen bo potem za tiste stariše težek zadost, kteri s svojim razvujzdanim jezikam in s svojim slabim živlenjem, sami svoje otroke pohujšajo? Gorje, gorje starišem zavolj pohujšanja! Oni bi imeli svojim otrokam pot kazati v nebesa, pa jih sami za roko peljajo — v pekel! Kako bodo taki pred ojstro sodbo božjo obstali in kako odgovor dajali, ne vem? —
In tretji sad, ki meni na drevesu sercu vaših otrok čez vse do-pade, je presveti sad goreče ljubezni do Jezusa; -—■ o le eno samo iskrico, moj Jezus, tudi nam te ljubezni dodeli! — Koga se vi, pobožni stariši! pri svojih otrocih največ bojite ? Kaj ne, —- da bi se v ti svet in v greh zaljubili? Imate popolnoma prav. Da se pa to zgodilo ne bo, vam jaz eden sam pomoček svetvati vem: skerbite za to, da se bodo vaši otroci žc v pervi mladosti zaljubili v Jezusa. Če bodo vaši otroci zaljubleni v Jezusa, se vam bati treba ni, da bi se v ti svet in v greh zaljubili. O srečno torej tisto dete, ki mu je mati že z mlekarn ljubezen do Jezusa v serce vlivala! O srečno dete, ki mu je mati pervo pesem od Jezusove ljubezni zapela! O srečno dete, ki očeta in mater ima, ki sama vrcsnici Jezusa ljubita ! Tako dete je tudi v beraški suknji bogato zadost. — O trikrat srečni pa tudi vi stariši, če bodo vaši otroci zaljubleni v Jezusa! Vi in oni bote srečno živeli in že na tem svetu nebesa imeli, lahko bote pa tudi enkrat obstali pred sodnim stolam Kristusovim in sc pri nebeški večerji na vekomaj veselili!
In tako sklenem nauk od otroške reje. Pervo drevo v otroškim vertu — truplo vaših otrok še enkrat vaši skerbi in angelu varhu izročim; pridno oskerbujte in škode varite ga. Drugo in tretje drevo — pamet in serce vaših otrok, vam in Bogu priporočim, pa tudi mi
bi vam radi pomagali skerbeti za nju. Zato še enkrat z Jezusovimi besedami vaše otroke povabim ter rečem: „Najte malim k meni priti, zakaj njih je nebeško kraljestvo."—Naj te, ljubi stariši! svojim otrokam k meni priti, da jim kruha dam Jezusoviga nauka, kruha ljubezni Jezusove. S svetim križam na čelu jih bom pokrižal, da jih Jezus pri sodbi spoznal bo za svoje otroke; Marijnim sercu jih bom priporočil, da jih bo ona pod svoj mogočen plajš vzela, da jih kača pohujšanja dosegla nc bo; Jezusovimu sercu jih bom izročil, v Njegovo serce zaklenil, da jih zapeljivi svet od Njega odter-gati več mogel ne bo.
Tebi pa o Jezus! naj boljši in naj dražji, kar v celi fari imamo, danes v dar prinesem: nedolžne serca vsih otrok. In ker sam otroke k sebikličeš, jih danes vse pred Tvoje sveto obličje pripeljani in jih Tvojimu sercu, o Jezus, izročim! — Poglej na solze njih mater; poglej na molitve njih očetov ; tudi mojo prošnjo poslušaj! — O blagoslovi danes vse otroke in jih v svoje serce zakleni!! — S Tvojo gnado želimo šolsko leto začeti, s Tvojo gnado ga želimo končati. — O Jezus, vsliši nas! —- O vsi nedolžni otroci v nebesih prosite za nas! •— Amen.
H*
PRIDIGA
O DRUGE J NOVE J MAŠI (SEKUNDICI). »)
»Veselite se v (lospodu, zopet rečem, veselite se!« Filip, 4, 4.
Maj pomeni veselje, ki ga Zužemberska fara dans obhaja? — Lepa je leta farna cerkva, in zavoljo svoje lepote daljcč slovi; vidim pa, da jc k njeni nekdanji lepoti še nekaj pridjanega, — altar namreč je prenovljen in od krasote blišči; ali je morebiti pozlačenje altarja dalo priložnost k današnemu prazniku? V navadi, prav in spodobno je sccr, da se po delu, ki je Bogu k časti storjeno, za-
*) T'o drugo novo mašo so peli častili gosp. Jakob O kom, fajmošter v Žužemberku na Krajnskem, 30. Septembra 1849.
hvalna pesem zapoje; vender je sekaj druzega, kar v sercu farma-nov veselje budi. Bog je dal častitemu gospod fajmoštru 50 let v duhovskem stanu preživeti. To je priložnost današncga praznika in veselja.
V tretjih Moz. bukvah (pogl. 25.) se bere: Posvečuj petdeseto leto. V petdesetem letu je po božjem povelju bilo vse pluje nazaj dano, dolgovi so bili odpuščeni, jetniki rešeni, in iz dežele izgnani nazaj poklicani, z eno besedo, petdeseto leto je bilo leto veselja. Po tej šegi tudi mašniki v petdesetem letu jubilej ali sveto leto obhajajo, ali kakor pravimo , drugo novo mašo pojo. Pervi duhoven, kolikor nam je znano, ki je pred več kot 1000 leti jubilej ali sveto lčto obhajal, ki je drugo novo mašo ali sekundicio imel, je bil sv. Remigi, škof v Reims na Francozkem. Malokteri duhoven toliko starost in srečo dočaka; vaš častiti gospod fajmošter so jo dočakali in vam priložnost dali, veseli praznik obhajati, kakoršnega malo —• maloktera fara obhaja, in zato oni dans z ginjenim sercam Boga hvalijo.
Vi pa njih farmani in njih duhovni otroci se z njimi vred veselite, jim srečo vošite, in z njimi vred Boga hvalite. Zdi se mi clo, da ste altar nalašč v povikšanje tega dneva polepšali, da bi tolikanj bolj častito ti praznik obhajali.
In tega veselja Zužemberske fare se tudi jaz vdeležim; zakaj tudi jaz sim bil ud te fare, tudi jaz sim bil kaj časa tukaj doma. Tukaj v tej cerkvi sim pervo spoved opravil, sim pervokrat sveto obhajilo in zakrament sv. birme prejel in tukaj sim tudi novo mašo imel. Kar me pa tako rekoč primora tega veselega praznika se vde-ležiti, je ljubezen , spoštovanje in hvaležnost, ki sim jo prečastitemu gospod fajmoštru dolžan. Da od druzega nič ne govorim, opomnim le, da so tudi oni pred 17 leti pri moji novi maši pridigovali, in moj duhovni oče bili.
Kaj bi v današni pridigi govoril, da bi spominu tega veselega dneva primerjeno bilo? Že petdeset let so čast. gosp. fajmošter duhoven, in v teh letih so gotovo veliko veselja, pa tudi marsikaj žalosti vžili. Desiravno tedej je, in želim, da bi bil današni dan za nas vse dan svetega veselja, se mi vonder pripravno zdi, da dans od veselja in žalosti, od jasnih in mračnih ur duhovskega stana nekoliko govorim. Upam, da me bote zvesto in s pobožnim sercam poslušali.
Premislimo duhovske opravila in dolžnosti. Že poducenje otrok je za duhovnega pastirja opravilo, v kterem marsikaj čistega veselja vžije. Tu se spomni besed, ko jih je Jezus govoril, ko so mu matere otroke prinesle, učenci pa so to braniti hotli: Pustile male k meni priti, zakaj njih je nebeško kraljestvoMark. 10, 14. Nevtrudcno seje seme Jezusovega nauka v njih mlade serca, ker ve, da jih Bog sosebno ljubi, in ga skušnja uči, da jih zamorejo le Jezusovi nauki, če so jim globoko v serce utisnjeni, pred zapeljivim svetam obvarovati. Kako pač duhovnega veseli, kadar vidi ali sliši, da otročiči pobožno svoje ročice proti nebesam povzdigujejo in molijo. Kakšno veselje občuti, kadar jih, že bolj podučene, k Gospodovej mizi pripelje, da se pervokrat s Kristusam združijo in mu tam obljubijo, da hočejo njemu, svetemu prijatlu pobožnih otrok ves čas svojega živlenja zvesti biti!
Koliko veselja ima duhovni pastir tudi na prižnici pri podučenju odraščenih, če vidi in čuti, da Jezusovi nauki vselej na dobro zemljo padejo in serca poslušavcev ginejo, če tako rekoč na obrazih poslu-šavcev bere obljubo, da hočejo spolnovati, kar slišijo, da obetajo, kakor so Izraelci obetali, kadar jim je Mozes božjo postavo oznanil, rekoč: „ Vse hocetno storili, kar nam je Gospod govoril" II. Moz. 19, 18. Če vidi, da njegova beseda poslušavce omeči', jo s tolikanj večim veseljem povzdigne , in jih še bolj goreče opominja, danaj neutrudeno iščejo božjega kraljestva, ker vse drugo jim bo priverženo. Mat. 6, 33.
Kako čisto, nebeško veselje duhovnega pastirja navdaja pri altarju, kadar Jezusa nebeškemu Očetu daruje v njemu spodobno čast, v zahvalo za prejete dobrote in v spravo med svetam in razžaljenim Bogam, kadar prosi za odpuščenjc grehov in za vse, kar on in njemu izročeni potrebujejo na duši in na telesu! Kolika tolažba je zanj, če vidi, da farmani v ponižnosti med sveto mašo pobožno kleče, z njim vred molijo in z Jezusam sami sebe nebeškemu Očetu darujejo! če zve, da, kadar v podobi kruha in vina Jezusovo telo in Jezusovo kri povzdiguje, vsi — v znamnje, da so oni Jezusove smerti krivi, — na persi terkajo, ter zdilnijejo in prosijo, da bi sveta rešnja kri ne bila zastonj za-nje prelita!
Kolkošno veselje za duhovnega pastirja v spovednici, ko vidi, da se grešnik k Bogu nazaj povračujc, da spozna svoje pregrehe, zavoljo njih tudi serčno žalost občuti in s poboljšanjem svojega živ-
Ijenja kaže, da ima terdcn sklep, ne le greh zapustiti, ampak zanj tudi pokoro delati! Kako pac vesel je duhovni pastir, če zamore takemu spokorniku reci: ,,Bodi potolažen moj sin, moja lici! tebi so grehi odpiišceni.^ Mat. 9,2. Glej, neskončno usmiljeni Oče v nebesih noče smerti grešnika, ampak da se spreoberne in živi. Eceh. 33, 11. In kako bi sc duhovni pastir nad spokornikam ne veselil, ker sc clo v nebesih zavolj njega veselje obhaja! Saj pravi Jezus, da v nebesih je večje veselje nad enim grešnikam, kteri se spokori, kakor nad devet in devetdeset pravičnimi, ltleri pokore ne potrebujejo. Luk. 15, 7.
Koliko serčno veselje za duhovna, kadar vidi, da se verni pobožno k božjej mizi bližajo in tam s potertim scrcam in gorečimi željami nebeški kruh zavživajo, da v sklenitvi z Jezusam iščejo moči zoper skušnjave, in poterjenje v dobrim.
Koliko tolažbe je dalej za duhovna, če s svojim opominjem in prizadetjem sovražnike spravi, če razpertc zakonske zopet zedini, če v prijatle spreoberne tiste, ki so se med seboj čertili in preganjali, in če tako lepo zastopnost in ljubi mir v soseski hrani in varuje.
Duhovni pastir najde pa tudi pri bolnikih, ako ravno jc pri njih večidelj vse žalostno, marsikterokrat veliko veselja. Ce bolnika ob času, ko mu nobeden več pomagati nc more, ko mu slabi udje bližnjo smert napovedujejo in oznanujejo, da bo moral vse, kar mu jc ljubega na svetu, zapustiti, če ga ob tem času nepoterpljivosti obvaruje in ga pripravi le pri Bogu pomoči in zavetja iskati, in če bolnik željno in vredno svete zakramente prejeme, se ves v božjo voljo vda, v duhu pokore terpi in tudi smert voljno pričakuje. — Kakšna tolažba je zlasti to za duhovna! Kako mirno spremi on tacega merliča kgrobu, danjegova duša je tam, kjer nivečsolz, neterplenja!
Take prijetnosti vživajo duhovni pastirji kakor delivci svetih skrivnost. Naš častiti gospod fajmošter so že 50 let mašnik, in v 50 letih jim je Bog marsikaj, ja veliko svetega veselja pripravil; zato mu pa dans tudi po opominu svetega Pavla: „Zahvalite vselej za vse Boga Očeta našega Gospoda .Jezusa KristusaEfez. 5, 20. častito opravljajo daritvo svete maše v zahvalo za prejete dare.
II.
Duhovni stan jc pa tudi težek in greneli slan, v kterem je veliko britkost in težav preterpeti. Jezus apostolom ni obetal dnev
pokoja in miru, dnev sreče in zložnosti, ampak dneve vojskovanja, terplenja in pomankanja. Cebedejevima sinama je rekel: nAli moreta pili kelih, ki ga bom jaz pil?« Mat. 20, 22.
V
Ze v opravljanju svojih dolžnost ima duhoven marskterokrat veliko žalosti. Kakor ima pri otrocih veliko veselja, če so dobri, tako ima nasproti tudi veliko britkosti, če so že sprideni, kadar jih k podučenju dobi, če se le prisiljeni uče, in jim torej nauki nič k sercu ne gredo. Kako poterto je njegovo serce, čeprevidi, da jih z vsim svojim prizadevanjem pred strupam zapeljivega sveta obvaroval ne bo!
Kaka žalost obide duhovna na priznici, če vidi mlačnost po-slušavcev, da pridejo le iz navade k službi božji in le po redko h keršanskim naukam, in jim še takrat na obrazih bere, da so vsi zaspani ali raztresenih misel!
Kako pobitega serca je duhovni pastir, če zve, da se nekteri pri njegovem nar svetejšem opravilu, to je, pri svelej masi, brez pobožnosti, nekteri clo prederzno in spet drugi tako znajdejo, kakor bi ne vedili, kaj se na altarju godi!
Koliko žalost ima duhovni pastir v spovednici, kadar sc grešnik le po verhu obtoži, in s svojim obtoženjem na znanje da, da nima ne žalosti nad greham, ne resnične volje se poboljšati, daje zmirej tisti navadni grešnik, kakoršen je bil že veliko let! Ja v žalosti sc serce duhovna topi, viditi, daje vse njegovo prizadevanje zastonj, da se grešnik ne da ne s prošnjo, nc z ojstro besedo k pokori ome-čiti, da terdovratno v svoje pogublenje hiti.
Kakšno britkost občuti duhoven še le takrat , kadar tako terdo-vratnega grešnika clo na smertnej postelji dobi! če vidi, da se bolniku konec pregrešnega živlenja že bliža, in vender nič spokornega duha pri njem ne najde, pa ga tudi v njem obuditi ne more ! Koliko serce duhovnega pastirja terpi', kadar ima s takšnim bolnikam opraviti, sc da le čutiti, ne popisati.
Kar duhovnu dalej veliko žalost napravlja, je hudobni svet, kteri vse, kar je božjega zaničuje, in zato tudi duhovne sovraži in preganja. — Jezus je svojim apostolom prerokval: /s shodnic ras bodo devali; ura clo pride, da bo sleden, kteri vas umori, menil, da Bogu službo stori. Jan. 16, 2. Ko bi bili od sveta, bi vas svet kakor svoje ljubil, ker pa niste od sveta, zato vas svet sovraži.« Jan. 15, 19. Kar je Jezus apostolom pravil, se še dan današni godi. Duh
svčta je Še zmirej tisti. So namreč tudi dan današni ljudje na svetu, kteri hočejo brez Boga živeti, brez čednosti in pravičnosti srečni biti. Samoprid, požrežnost, nečistost, nevošljivost, laž, opravljanje, obrekovanje, nepokorščina in punti so dan današni še bolj, kakor nekdaj v navadi, in hočejo svojo moč na zemlji uterditi. Duhovni pastirji se jim zoperstavljajo in oznanujejo nauk svetega Pavla, kteri nas opominja, nda se odpovemo hudobii in posvetnim željam, ter trezno, prijetno in bogaboječe živimo na tem svetu." Tit. 2,11. Pa ravno zato jih svet sovraži kakor svoje nasprotnike. — „Sin božji je prišel v svoje, in njegovi ga niso hotli.u Jan. 1, 11. Duhovnih pastirjev, njegovih namestnikov dan današni svet tudi noče imeti. Ker si ravno ne upa, jih s silo preganjati, jim krati, kar jim gre, in tako na znanje daja, de se jih hoče znebiti. -—• Jezus je kakor luč na svet prišel, da vsaki, kteri vanj veruje, ne ostane v temi, Jan. 12, 16. to luč pa je veliko ljudi zapustilo in ljubijo temo. Jan. 8, 19. Kedar sonce za goro gre, nastopi noč z vso sovražno močjo; kedar pa v sercih ljudi luč Jezusove vere vgasne, postane tema in otroci teme hite hudobije počenjati in otroke luči pohujševati. In od tega pohujševanja pride, da v veliko hišah ne govore več z ljubeznijo od Jezusa in njegovih naukov, da dobre in lepe keršanske navade opuščajo, sploh da pri njih vera omaguje in peša. To, kristjani! je žalost za duhovne pastirje. In take žalosti so naš prečastiti gospod fajmošter skozi 50 let že veliko vžili.
Ali ste jim pa vi, farmani! tudi kaj pripravili žalosti? kaj so imeli in imajo med vami več — veselja ali britkosti, skozi 25 let, kar so pri vas ? —
Ker je dans le dan veselja, in ker smo tukaj zbrani le zato, da bi s častitim gospod fajmoštram Bogu hvalo dajali za prejete dare, ne bom tega preiskoval, sami si na to vprašanje odgovorite, z menoj pa le še to pomislite: Ali nimajo med vami ravno tistih opravil, od kterih sim govoril, da jih imajo duhovni pastirji? ali vas ne uče, ali vam ne delijo svetih zakramentov, sploh: ali niso oni vaš duhovni pastir, in po pravici vaš duhovni oče?
Sveti Krizostom imenuje duhovne pastirje očete vernih, ker tudi sv. apostel Pavi Korinčanam piše: „»Skozi evangelj sim vas rodil I. Kor. 4, 15. — Od tistega časa, kar jim jc bila ta fara zročena, jc bilo 2500 kerščenih. Tem so oni še v bolj tesnim pomenu oče, oni zanje, kakor za svoje otroke skerbe. Pa ne le tem, ampak vsim
farmanam so oni v resnici skcrben duhoven oče. Telesni oče skerbi za časni prid svojih otrok, jih vadi kmetovanja ali rokodelstva, ali pa jih da kaj druzega učiti, da si zamorejo časno srečo uterditi; ali vas pa vaš duhovni oče ne uče za večno srečo, to je, za večno zveličanje potrebnih reči? In kako ljubeznivi so v tem podučenju! Vprašam vas mlade, odraščenc in stare, ali niste vselej, ako ste jih hotli poslušati, svojemu stanu primerjenih naukov zaslišali. Kdo je pri njih dobrega sveta iskal, in ga ni dobil? kdo je bil žalosten, in ni bil potolažen? Kadar vam je vest očitala, daste Boga razžalili, kadar vam jc težko bilo pri sercu, da ste zgubili božjo prijaznost, ali niste zadobili miru vesti, ako ste z zaupanjem k njim se podali ? Ali vam ne dele svetih zakramentov? Ali ne molijo za vas v očitnih cerkvenih molitvah in na tihem? To vse store kakor vaš oče, zato ker vas ljubijo. Ako ravno njili telesna moč ni več tako urna in krepka, kakor je bila v mlajših letih, je vender njih ljubezen zmirej še močna. In tako skerbnega, tako ljubeznji-vega očeta bi ne spoštovali , ljubili in jim ne bili hvaležni? O vem, da ste jim hvaležni, čutim da v veselim spoznanju teh dobrot zlasti dans zdihujete: „Bog jim poverni, kar so nam dobrega storili; naj bodo pa tud še zanaprej —še dolgo naš oče!" Vidim, da se z njimi vred veselite zavoljo gnad, ktere vam je Bog po njih delil; daje tudi za vas današni dan dan svetega veselja!
Ali je pa današni dan za vse dan svetega veselja? O tisti, kteri so od sveta spačeni in v grehih zakopani, se nočejo in se ne morejo s svojim duhovnim pastirjem veseliti. Ti so tudi krivi, da veselje prečastitega gospod fajmoštra dans ni popolnama, da zdilmjejo z besedami sv. pisma: »Otroke sim zredil, oni pa mene zaničujejo Izaia 1,2. — Jaz pa vonder želim, da bi od današnega veselja nobeden ne bil odločen, in dam vam, pohujšani sinovi in zapeljane hčere! ti svet: Storite, kar je storil zgubljeni sin, obljubite zdaj, da hočete biti njih pokorni otroci. Ko je zgubljeni sin k očetu nazaj prišel in mu poboljšanje obljubil, se je oče precej razveselil in je z družino veselje obhajal: tako bodo tudi vaš duhovni oče, ako jim poboljšanje obljubite, se nad vami razveselili, in z družino , to je, z vso faro veselje obhajali. Ta vaša obljuba bo njih veselje popolnama storila. Oh storite jim to veselje, saj so ga vredni. Kaj ne, da jim smem v vašem imenu reči: Oce! grešili smo zoper nebo in zoper Vas, vzemite nas zopet %a svoje otroke, Luk. 15, 16. Tako
tedej ni ničesar več, kar bi našega veselja kalilo: vsim torej, kolikor nas je živili iz te 1'are, je današni dan dan svetega veselja.
So pa še drugi furmani, kteri so se že iz tega sveta ločili. Kar so gospod fajmošter v tej fari, jih jc žc 1800 umerlo. Ni jih tukaj; krog in blizo farne cerkve, pa tudi v daljnih krajih njih trupla pod zemljo trohne, njih duše pa so v nebesih, ali pa u vicah terpe, o da bi nobeden ne bil pogubljen! Izvoljeni med njimi spoznajo, da so s pomočjo svojega duhovnega pastirja prišli med svetnike božje, zato iz hvaležnosti tam za-nje Boga prosijo in sc dans z nami vred nad njimi vesele; zakaj zaveze med njimi in med nami smert ni raz-derla. Starši našega častitega gospod očeta, kterim so ob njih 110-vej maši solze veselja v očeh igrale, dans še čistejše veselje, kakor takrat, upam, pri Bogu obhajajo. Vsi ranjki iz te farc, vsi znanci in prijateli, ki so med izvoljenimi, ja vsi zveličani duhovi sklepajo z našimi molitvami tudi svoje veselje in molitve pred sedežem božjim, tudi za-nje je današni dan dan svetega veselja.
O da bi pač tudi tistim, ki še v kraju očiščevanja terpe, bil današni dan začetek večnega veselja! O da bi se zamoglo na-nje oberniti, kar je Jezus od Abrahama rekel: „Sitno so se veselili viditi ti dun, viditi so ga, in so bili veseli." Joan. 8,57. Ni jim še dano, gledati obličja božjega, prideržani so še v kraju, kjer morajo zadostovati, zato ki so se ali v majhnih grehih iz sveta ločili, ali pa za grehe še pokore zadosti niso storili. Sami so si krivi, da se še znajdejo v kraju terplenja, ker niso zadosti poslušali glasa svojega duhovnega pastirja; zdaj pa v neizmerjenej britkosti kličejo v pomoč: »usmilite se nas, usmilile se nas, zlasti vi, naši prijateli/" Job. 19, 21. in zlasti u Vas, duhovni oče! svoje zaupanje stavijo. Vem, da se jih vsaki dan pri daritvi svete maše spomnite, vonder zlasti dans, ki bote Jezusa za žive in mertve darovali, goreče za-nje molite, da bi jim Bog skoraj dal sedež hladu, zveličanje pokoja, in svitlobo večne luči. O da bi bil današni dan dušam iz te fare in drugim dušam u vicah dan rešenja, dan izhoda iz britkost in težav v kraj večnega veselja, pokoja in mini.
Stopite tedej vredni služabnik božji pred altar. Kakor jc stari Simeon vtempeljnu odrešenika sveta v svoje naročje vzel, tako vzemite tudi vi Jezusa v svoje častite roke in ponovite daritvo, ktero ste že 50 let opravljali. Ker mi čas ne pripusti, dalej govoriti, Vas le še prosim: Preljubi oče , molite za nas ! Mi Vaši duhovni otroci
bomo tudi molili. — Bog Vam daj tukaj še veliko let, tam pa med izvoljenimi večm> živeti. •— O da bi vsi, kar nas jc tukaj zbranih, in vsi iz te fare, kdaj pri Bogu v družbi prečistc device Marije, svetih mucenikov Mohorja in Fortunata in drugih svetnikov in zveličanih duhov obhajali večni praznik, večno veselje. Amen.
.loan Toman.
MAMA NAŠA LJUBEZNIVA MATI.*)
Jaz ljubim te . kteri mene ljubijo." Salam. piip. 8.
UVOD.
ihl
visokih nebes do nizke zemlje, od naj skrivnejga svetiša nebeškega paradiža, kjer počlovečen Jezus Kristus na desnici Boga Očeta veličastno sedi, do naj zadne bajtice tega sveta, v kterej zapušen siromak v svojej revšini zdihuje, derži neka duhovna cesta, po kterej naše ponižne molitve gori, gnade božje pa doli grejo. Na tej skrivui poti je mili Bog obilno duhovnih služabnikov nastavil, kteri molitve, zdihovanje in solze bogaboječih ljudi pred nebeški tron nosijo, našim vmajnkljivim prošnjam svoje besede priložijo, ter nam pomoč v telesnih potrebah in pa odpušanje naših grehov izprosijo. Zato
pravijo vsi, kteri so večne reci premišljevali in v zamaknjenem duhu skrivno razodetje od nebes imeli, da so okoli nebeškega pri-stola neštevilne kore angeljev in svetnikov vidili, kteri svojo službo zvesto opravljajo, nebesa z zemljo vežejo , in med Bogain in člo-vekam družbo deržijo.
Nad vse te angelje in svetnike pa jc od nebeškega kralja ena gospa z imenam Marija, od ktere jc bil rojen Jezus, ki se imenuje Kristus, za kraljico postavljena. In ravno današni dan jo je Bog iz sveta poklical in v nebesa vzel, kjer jo je z vso nebeško družbo slovezno prejel, na pervi sedež posadil in veličastno pozdravil, re-
*') Pridga v god vnebovzetja Marie device, v Kanali pri Soči.
koč: Maria, hodi odsihmal kraljica neben in zemlje. Zdaj sc ji an-gelji in nadangelji priklanjajo, apostoli ponižno svoje krone nji k nogam pokladajo, mučenci svoje palme- in nebeške device svoje lilje pred njo ponižujejo, in od kora do kora, od enega kraja nebes do druzega doni: Maria je kraljica nebes in zemlje.
Preljubi poslušavci kaj ne , da bi za nas visoka sreča bila, ko bi Marija hotla tudi za nas skerbeti, naše molitve pred Bogam pod-perati, pri svojim Sinu za nas govoriti in v telesnih in dušnih potrebah pomoč nam sprositi? In glejte, jaz smem dans tega vas zagotoviti, da Maria za nas skerbi, ako se ji mi prav priporočujemo. Od nje govori sveti Duh po ustih modrega Salamona: „./«« ljubim te, kteri mene ljubijo, in kteri, zjutraj pri meni cujejo, me bodo naj-šli ... — Kdor mene najde bo najšel življenje in prejel zvelicanje od Gospodah Sal. prip. 8. Maria nas vse ljubi, kakor nobena mati na svetu svojega otroka ljubiti ne more; — Marija je naša Ijubez-njiva mati. — In ravno v tem obstoji kratki zapopadek mojega da-našnega govora:
Maria je naša ljubeznjiva mati, — ona nam v telesnih in dušnih potrebah pomoč sprosi. To vam hočem dokazati.
Maria, ki polna gnade visoko v nebesih kraljuješ, in se z ma-ternim očesam na nas zapušene Evne sirote oziraš, bodi mi besed-nica, doloži mojim besedam, kar jaz po človeškej slabosti ne do-morem, sprosi nam vsim gnado, da bi spoznali in storili, kar jc prav.
I.
Jaz pravim , da Maria je naša ljubeznjiva mati, torej mora ona za naše telo in dušo skerbeti, in v telesnih in dušnih potrebah nam pomagati, če se ji mi za to priporočimo. In Maria to tudi stori.
Maria nam pomaga v telesnih potrebah.
Kakor zlato sonce, kadar zjutro čez visoke gore, čez priljudne griče in zelene loge priplava, ter svetlo luč po vsili deželah in krajih, po mestih in tergih, po vaših in dobravah polije, in celo zemljo ogreva in rodovitno stori, da od košatega hrasta na bregu do nizkega vresita pod ternjatim germam vse zeleni, cveti iz zori; tako siplje tudi Maria svoje gnade, ktere si je pri Bogu pridobila, čez vse rodove sveta, čez vse stanove Adamovih otrok, dazapušeni pri njej pomoč, žalostni tolaž, bolniki zdravje, in sužni rešenje imajo
Tega nas prepriča sv. Bernard, ki pravi: „ Kakor sonce čez dobre in slabe vstaja, tako se usmili Maria vsih nesreč in potreb človeškega rodu."
In prav. Sv. evangelj opomni skerbne matere Ccbedejovih sinov, ktera je k Jezusu prišla, in ker je z apostoli vred le na posvetno kraljestvo mislila, kterega bi imel Jezus postaviti, se mu približa in ga nagovori za svoja dva sina, Jakoba in Janeza, rekoč: „Mojster! vkaži, da eden mojih sinov ti bo sedel na desnej , drugi pa na levej." Tudi je ni Jezus zavoljo take prošnje grajal, ampak je le dal licencama zastopiti, da njegovo kraljestvo na zemlji nima nič imenitnega, nič posvetnega in veselega, in da težko jima bo kelli terpljenja piti. — Ali mislite, da Maria, ki se pusti imenovati „tolažnica žalostnih" in „pomoč kristjanov" bo tej skerbnej evan-gelskej materi zad stala, in ne bo pri svojem sinu za nas govorila? Ali Maria, ktera je „mati vse milosti," kakor jo sv. Krizolog imenuje, ne bo za vse sebi izročene sirote skerbela, in u vsih potrebah jim pomagala? In kakor je ljubi Jezus ob času svojega potovanja po svetu vsim pomagal, kterikoli so ga na pomoč klicali, — gluhim je dal slišati, mutastim govoriti , kraljevim ravno hoditi, gobave je očistil, bolnike ozdravil, in clo mertve k življenju obudil; tako skazuje tudi Maria, svojega sina posnemaje, vsim, kteri se njej priporočujejo, visoke gnade in imenitne dobrote, in „razun Boga nobeden za človeški rod tako ne skerbi, kot Maria," piše sv, German.
To vam še bolj dokazati, ne grem okoli spričb in zgodb iskat in nešteviljnih čudežev pravit, kteri so se na prošnjo Marijno od pervega časa noter do zdaj po vsih krajih keršanskega sveta godili. Nič vam ne pravim od vojšakov, kteri so s pomočjo Maric v hudih vojskah sovražnike zmagali, togotne prcganjavce svete vere ukrotili , zatiravce božje cerkve vžugali in cele dežele divjih sovražnikov rešili. Nič nc govorim od mornarjev, kteri na širokem morju od strašnega viharja napadeni bi sc bili že z razdjano ladjo v smertno globočino vtopili, pa s pomočjo Marie, na ktero so zaupno klicali, so gotovej smerti čudopolno odšli. Tudi nočem posameznih čudežev naštevati, s kterimi je Maria svojim posebnim prijatelam in zvestim priporočvavcam pomagala, ker dobro vem, da današni ljudje na čudeže malo kaj derže, marveč od nekterih puhlo učenih modrijanov zapeljani vse zaveržejo in taje, kar si po natorsko razlo žiti ne morejo — pa vender neke resnične zgodbe , ktera materno skerb Marie
do svojih prijatlov očitno spričuje, ne morem zamolčati, in ta se v dosti znanih knjigah poštovanega Baronja tako bere: Grozna kuga se je bila po laškej deželi vnela in je posebno po imenitnem ltimu strašno divjala. Ljudje so po ulicah medleli in padali kot snopi, smert je po mestu kosila kakor kosec po zelenem travniku. Pogrcbcov ni bilo dobiti merliče pokopati, in če je prijatel prijatla do groba spremil zadnjo čast mu skazat, seje na pokopališču zgrudil in se k prijatlu v hladno zemljo pogreznil. Strah in jok sta po Rimu gospodarila, zakaj v slehernej hiši je bil merlič. V tih stiskah kaj jc bilo storiti? komu se priporočiti? Dobro je bil premislil tačasni papež Gregor, in napove celemu Rimu shod k Marii Devici. Papež Gregor in vse ljudstvo se snidejo, pokleknejo pred Mario, in jo iz globočine serca goreče zaprosijo , naj bi se jih ona usmilila, pri svojem sinu in pri nebeškem očetu za nje prosila, da bi bili morivne kuge rešeni. Maria jim pomoč in usmilenje sprosi — in kuga sc vstavi. — Glejte ljubezen Marijno, glejte materno skerb Marije za vse, kteri se ji priporočijo. Pa morebiti kdo med vami nad tim dvomi? Jaz vse tukej pričijoče vprašam: Od kod pride, da v naj večih stiskah se cele dežele Marii za pomoč priporeče, kakor v zgodovinah od Benečanov beremo, kteri so v svojem poglavitnem mestu tudi tempelj sozidali pod imenam: ,,/c Marii zdravja", v hvaležen spomin, da jim je Maria v težavnih boleznih pomagala? —- od kod pride, da u velikih nesrečah se poglavitne mesta, k Marii obernejo, in posebne službe božje njej v čast napravijo, kakor smo pred letam nad Terža-čani vidili, ko jih je huda kolera derla? — meni se zdi, da vse to pride od tod, ker so vse dežele, vse mesta in vsi pravoverni kristjani od velike mogočnosti in maternc skerbi Maric za vse svoje iz-ročence prepričani. Odkritoserčno vam povem, da nisim otročji lahkovernik in vsake pravljice za resnico ne vzamem, pa kar od pomoči Marijnc berem, slišim in vem, me presili reči: da Maria po-pred čudeže vpelje, kot da sebi izročene brez pomoči zapusti.— Kje vas peljem v tiste krasne tempeljne, ktere si je Maria za svojo posebno čast na svetej Gori blizo Gorice in na gori Višarjah na Koroškem izvolila, poglejte tiste znamnja, ki jih po zidovih obešene najdete, vprašajte varhe tistih cerkva, kaj da pomenijo, in oni vam bodo odgovorih: to palico je obesil neki kruljev, ki je komej k Marii prikoračil, pa na njeno prošnjo je brez palice domu šel, in palico je tukej v hvaležen spomin obesil; uno znamnje je vložil neki sle-
pec, kteri se je pustil za roke k Marii pripeljati, pa Maria mu je spregled sprosila in brez vodnika je domu šel; to znamnje je postavila neka mati za svoje dete, kteremu je Maria zdravje sprosila; uno znamnje pa jc zapustila neka ženka za svojega moža, kterega je Maria iz velike nevarnosti rešila; ti čudež se je tukej, uni pa tamkej godil.
Ker je tedaj res, da Maria nam v telesnih potrebah pomaga, imam prav terditi, da Maria jc naša ljubeznjiva mati.
Pa vonder ni še zadosti, da Maria le za naše telesne potrebi; skerbi, zakaj vse telesno mine. Če jc res, da Maria je naša mati, mora tudi v dušnih potrebah nam pomagati in za naše duše skerbeti, zakaj le duša večno ostane. In ona to tudi stori.
II.
Maria nam pomaga v dušnih potrebah.
Če Evo in Mario primerimo, se zares hvaležno moramo nad milostjo božjo do človeškega roda čuditi. Kar je Eva, perva naša nepremišljena mati skazila, je Maria, naša druga skerbna mati, popravila. Eva nas je v prevzetnosti grešnike rodila, Maria pa nas je v ponižnosti prerodila; Eva nas je nepokorna božjej zapovedi pogubila, Maria pa nas je vdana božjej volji rešila; Eva je mati greha, Maria pa je mati izveličanja; in kakor je bila Eva božjo pravičnost razjezila, tako jc Maria božjo jezo vtolažila; »Maria je perve matere škodo popravila," pravi sv. Auguštin.
„Maria sprosi, de se veliko grešnikov spokori" pravi sv. Metodi. — Sveti Peter Damian pripoveduje, daje bil spokorni razbojnik na križu s pomočjo presvete Device spreobernjen; 011 pravi: »Razbojnik ni sam v sc šel, ko je Jezusa na potu spremljal, ko ga je vidil križ nositi, in je za njim šel; takrat seje spreobernil, ko je Maria poleg križa stala; takrat jc iz razbojnika mučitelj postal, ko je Maria Sina zanj prosila." Če je tako, — ali Maria ne bo tudi zdaj , ko v nebeškej časti pri svojem Sinu sedi, in nas serčno ljubi, za nas govorila in za naše spreobernjenje in odpušenjc naših grehov prosila? Gotovo! Saj ona jc naša besednica pri Sinu, kakor Sin pri Očetu. Ja meni se zdi, da jo vidim, kako v sredi angeljev in svetnikov pred tronam svojega Sina kleči in za nas prosi; meni se zdi, dajo slišim, kako svojega Sina za nas nagovarja, rekoč: Moj preljubi Sin! nekteri nesrečni, ki so od satana premoteni, tebe zapustili, tvoje zapovedi prelomili in v greh dovolili, so se zdaj
ovedeli, so svoje hudobije spoznali, se kesajo in meni se priporočili, da bi jih jaz tebi izročila. Moj Sin bodi jim milostljiv, prizanesi jim njih zmote, pozabi njih grehe, vzemi jih spet za svoje sobrate, in zapiši jih v družbo svojih izvoljenih. — O preserčna prošnja! o mila skerb naše ljubeznive matere Marie! Ja prav ima sv. Ri-hard, ko pravi: „ Tiste grešnike, ktere pravica božja k pogublenju obsodi, milost Maric od pogublenja reši."
V nekih bukvah se bere sledeča prigodba: Gospod Bog Jezus Kristus ukaže spovedniku sv. Brigite, da naj gre spovcdat nekega terdovratnega grešnika. Duhovnik pri tej priči vboga, pa hudobni bolnik mu odgovori, da spovednika ne potrebuje, in spovednik se domu verne. Jezus Kristus mu vkaže drugič iti, pa duhovnik ravno toliko opravi. Ukaže mu iti tretjič. Spovednik gre, in ko se pred oterpnjenega grešnika vstopi, ga takole nagovori: Od Boga sim k tebi poslan ti povedat, da si od satana obseden: on ti je obsedi! serce , da se ne omeči in grehov ne kesa; on ti je obsedil vest, da te ne peče; 011 ti je obsedil jezik, tla se svojih hudobij ne obtožiš; 011 ti je obsedil roke in noge, da nič dobrega ne počneš; on ti je obsedil truplo, da ni več tempelj svetega Duha; on ti je obsedil clo dušo, da ni več podoba božja, ampak vlast hudičeva. Kadar grešnik to zasliši, se prestraši in žalostno zaupije: Joj meni! satanu sem se udal, — ni več pomoči in milosti za-me! Spovednik ga tolaži, ga spomni na veliko pomoč Marije, in nagovori, da naj sc Marii priporoči, ktera vsakemu grešniku milost pri Bogu sprosi. Grešnik to stori, in kmalo se mu vdere potok zgrevanih solz po li-cah, serce se mu omeči, se obtoži ponižno svojih grehov in — šest dni po tem spokorjen umerje. Po njegovejj smerti se ljubeznivi Jezus svetej Brigiti prikaže, ter ji razodene, da tisti grešnik je zveličan. Brigita sc čudi in vpraša, kako jc to mogoče? Jezus pa ji odgovori: Brigita! vedi, da Maria, moja preserčna mati, j c zanj prosila. Ona mu je sprosila čas spokorjenja, odpušenje grehov in zveličanje, in tolikanj ona stori za grešnike.
Tako jc Maria resnično naša ljubeznjiva mati, zakaj ona nam 1) v telesnih, in ona nam2) v dušnih potrebah pomaga, kakor smo slišali.
Kadar si otrok zavoljo razžaljenja k očetu nc upa, k svojej lju-bej mamki pribeži, in jo prosi, naj bi ga očetu priporočila. Tako stori tudi ti ljubi kristjan! Ker zavoljo svojih grehov nisi vreden pri
Bogu vslišan biti, hiti k Marii, in prosi jo, da bi te svojimu Sinu priporočila. In Maria ti gotovo ne bo prošnje odrekla, če si le prizadevaš poboljšati se. Koliko jezer ljudi po sveti Mario hvali i« časti, ker so po njeni prošnji od Boga brez števila dobrot za truplo in dušo dosegli! liekel bi, da ga ni griča nobenega, in ne doline, ne ceste, kjer bi ne stalo znamnje Marii v hvaležen spomin postavljeno 5 ni hiše tako revne, v kterej bi nc bilo*podobe Marie. — Prav modro sveta mati katolška cerkva za nas skerbi, da nas vabi Marii se priporočati; zato ona vredno z gospodovo molitvijo tudi »češena si Maria" sklene, zato pusti vsaki dan trikrat vse verne z zvonovi opomniti na počešenje Marie. Oh da bi pač to počešenje nam pri sercu bilo, kako bi se Marii serčno prikupili! Pa žalibog! kdo lepo cerkveno navado derži? Jaz spoštujem vse pobožne kristjane, pa žalosten moram reči: vidim nektere ljudi med nami, kteri se gluhe in mutaste storijo, kadar mili glas čistih zvonov iz visoke line za-doni, da ne slišijo in moliti ne znajo; vidim take, kteri se sramujejo vpričo drugih tovaršev ponižno se odkriti, z angeljevim poče-šenjem Mario pozdraviti in presvetega včlovečenja Jezusa Kristusa se hvaležno spomniti; ja vem clo za take, kteri se drugim pobožnim posmehujejo, in se prederzno in očitno pobahajo, da na to prestaro navado nič kaj ne derže! O hudobneži, brezvestni brezbožneži! .., Prišel bo čas, in če ne pred, na zadnjo uro, da boste na smertnej postelji Mario na pomoč klicali, pa se bojim, da vaše zdihvanje bo prazno in v svojej hudobii bodete konec storili!
Predragi kristjani! kam se hočemo oberniti, če ne k svojej lju-beznjivej materi? komu drugimu se priporočiti, če ne Marii; saj ona stoji v sredi naše nevrednosti in božje visokosti, v sredi pravice in milosti; Maria bliši nad nami kot zgodnja danica, na ktero se imamo vedno ozirati; »Marija gospodari," pravi sv. Bernard, »od enega morja do druzega, to jc, od morja pregrehe do morja milosti, in od morja milosti do morja večnega življenja."
Preserčni bratje! kadar se nas napuh in prevzetnost loti, kadar se viharji skušnjav zoper nas vzdigujejo, kadar nas nerodno meseno poželjenje v greh vleče, na Mario kličimo; kadar nas velikost grehov straši, in nas nepokojna vest peče in v obup žene, k Marii za pomoč zdihnimo; ona je »pribežališč grešnikov." Vse svoje nesreče in stiske, težave in britkosti, vse telesne in dušne potrebe Marii predpoložimo , in ona, naša ljubezniva mati, bo nam pomagala, ker Drobtince za novo leto 1852.	4
„ona ljubi te, kteri njo ljubijo, in kteri zjutro pri njej budijo, jo bodo najsli."
Zdaj pa pokleknimo vsi vkupej in pozdravimo jo iz globočine serca: „Češena bodi kraljica, mati milosti, življenje, sladkost in upanje naše, bodi češcna! K tebi vpijemo zapušeni otroci Eve; k tebi zdihujemo žalostni in objokani v tej dolini solz. Oh oberni tedaj, naša pomočnica, svoje milostljive oči v nas, in pokaži nam po tem revnem življenju Jezusa, žegnan sad tvojega telesa! o milost-Ijiva, o dobrotljiva, o sladka devica Maria! Prosi za nas, sveta božja porodnica! Da bomo vredni obljub Kristusovih. Amen.
Fil. Jak. Kaffol.
^TitUa
BLAGOSLOV NOVE CERKVE.*)
Ako mašnik od svojega škofa dobe dovoljenje, kako novo cerkvo blagosloviti, da bi se smela potem v njej sv. maša služiti, odločijo dan blagoslovljenja; in kedar pride čas in ura, vzamejo štolo in velik mašni plajš bele boje ali farbe, ter se spremljen od vpričnih duhovnikov v procesijo vstopijo. Pred njimi se nese križ , na vsakej strani križa dva z gorečimi svečami gresta, in kedar do velikih cerkvenih vrat pridejo, se vstavijo, ^odkrijejo in opravitelj proti cerkvi obernjeni sledečo molitvo molijo.
Molimo.
Pridi o Gospod! našemu djanju s svojim Duhom naproti, in spremljaj ga s svojoj svetoj pomočjoj, da sc vse naše molitve in dela vselej iz tebe začno, in iz tebe začete tud v tebi končajo. Amen.
.*) V farnih cerkvah gori noč in dan večna luč v spomin vpričnosti Jezusa v sv. režnjem telesu; zategadel bi imela vsaka farna cerkva od škofa posvečena biti. Drugač pa je zastran podružnic in kapel, ktere več-del ne bodo posvečene, timveč le blagoslovljene. Cerkvo posvetili smejo le škof, blagosloviti pa jo smejo vsak duhovnik, kteremu škof dovolijo; in od blagoslovljenja se tukaj govori, ne od posvečenja.
Na to se blagoslovi sol, kakor sledi: V. Naša pomoč jo v imenu Gospodovem, O. Kteri je stvaril nebo in zemljo.
Zarotim te, stvarjena sol, pri živem f Bogu, pri večnem f Bogu, pri svetem f Bogu, pri Bogu, kteri te je po preroku Elizeju u vodo vreči ukazal, da se je gnjila voda popravila: da postaneš blagoslovljena sol v izveličanjc vernikov, in tekneš vsim, kteri te vpotrebovajo, v zdravje duše in telesa, in da pobegne in zgine od kraja, kamor sc boš potrosila, sleherna pošast in hudoba in prekanjenost hudičevega zvijaštva, in sleherni nečisti duh zaroten po Njem, ki bo prišel sodit žive in mertve, in svet z ognjem. Amen.
Molimo.
Vsegamogočni večni Eog, ponižno prosimo tvojo brezkončno dobrotljivost, da to stvarjeno sol, ktero si v rabo človeškega roda podelil, po svojej očetovskej ljubezni blago f sloviš in po f svetiš, da bode vsim, kteri njo vpotrebovajo, v zdravje duše in telesa, in se obvarje vse, karkolj se ž njoj dotakne ali potrosi, vsakktere nečistosti in vsake napasti hudobnega duha. Po Kristusu Gospodu našem. Amen.
Potem sledi blagoslovje vode:
Zarotim te, stvarjena voda, v imenu Boga f Očeta vsega-mogočnega, in v imenu Jezusa f Kristusa Sina njegovega, Gospoda našega, in v kreposti svetega f Duha, da postaneš blagoslovljena voda v razgnanje vsake protivne oblasti, in premo-reš pokončati in vničiti protivnika samega z vsimi njegovimi odpadnimi angelji, po kreposti ravno tega Gospoda našega Jezusa Kristusa, kteri bo prišel sodit žive in mertve, in svet z ognjem. Amen.
Molimo.
Bog, ki si v blagor človeškega roda naj vekše skrivnosti v bitstvo vode postavil, vsliši milostlivo naše prošnje, in vlij tej v mnogotero očiščevanje namenjenej pervini moč svojega blago f slova, da prejme tvoja stvar, ki je v službi tvojih skrivnosti , posebno gnado, hude duhove odpoditi in bolezni odstraniti , da se vbrani, karkolj se v hišah ali drugih krajih vernikov stoj vodoj pokropi, vse nečistosti in se obvarje vse škode: kužna sapa naj se ondi ne vgnezdi, ne zrak vgonobivni; jen-jajo naj vse zalezovanja tajnega sovražnika, in ako je kaj , kar varnosti in miru prebivavcov nasprotva, naj pri pokropenju s toj vodoj odstopi, da se zdravo stanje, ktero se je po zaklicu tvojega svetega imena doseglo, vsih napasti prosto ohrani. Po Gospodu našem Jezusu Kristusu, Sinu tvojem itd. Amen.
Zdaj se sol u vodo potrosi v podobi križa, rekoč: Zmešanjc soli z vodoj naj se zgodi v imenu Oče-j-la in Sif na in svetega f Duha. Amen. V. Gospod bodi z vami! O. In s tvojim duhom!
Molimo.
Bog, začetnik nevžugane kreposti in vladar nepremagljivega kraljestva in vun in vun veličastni zmagavec, kteri moč protivnih oblasti zaveraš; kteri togoto rjovečega sovražnika presiliš; kteri zlobriost peklenskega duha slavno zatiraš: tebe, Gospod, trepetaje in ponižno prosimo in molimo, da se nate svoje stvari, sol in vodo, dopadljivo ogledaš, ju milostljivo poveličaš in z rosoj svoje očetovske ljubezni posvetiš ; da ko-derkolj se bo kropilo ž njoj, naj se po nazivu tvojega svetega imena odžene sleherni napad nečistega duha, naj se strah strupne kače odpodi daleč proč, in vpričnost svetega Duha naj nas, ki tvoje vsmilenje nadležno prosimo, povsodi spremlja. Po Gospodu našem Jezusu, Kristusu, Sinu tvojem, kteri s teboj živi in kraljuje v jedinosti ravno tega sv. Duha, Bog na vekomaj. Amen.
Potem zapojo predpevek:
Pokropi me z izopom o Gospod! in bom očiščen : Operi me in bom beljši memo snega. Duhovščina pa začne vzajemno moliti 50. psalm: Vsmili se me, o Bog! itd. (kakor se skoraj v slednih molitvinih bukvah najde) in končno pristavi: Čast bodi Očetu in Sinu in sv. Duhu. — Med tim se duhovniki vstavijo okrog cerkve, ktera mora popolnoma prazna in brez vsega kinča biti, tud ne 'sme ljudstvo prej v njo stopiti, dokler blagoslovljenje ni končano, in opravite!) vzamejo kropilo iz izopovih stebel zvezano in grede na desno krope cerkvene stene na zgornej strani in pri tleh z blagoslovljenoj vodoj, rekoč:
Pokropi me z izopom o Gospod, in bom očiščen; operi me in bom beljši memo snega. Po dokončanem obhodu, ko pridejo spet vsi nazaj namesto, od kterega so izšli, duhovščina gori navodjeni predpevek zopet ponovi, in opravite!) proti cerkvi obernjeni rečejo: Molimo ! Ostali duhovniki pravijo: Pripognimo kolena ! In odgovore: Vstanite!
Molitva.
O Gospod in Bog! kteri, dasiravno te nebo in zemlja ne obsežeta, si vonder toliko milostiv, da blagovoliš hišo na zemlji
imeti, v kterej bi se klicalo neprenehoma tvoje ime; prosimo te: blagovoli po mogočnej priprošnji zasluženja najsvetejše device Marie in svetega J. (tukaj se dostavi ime svetnika, v kterega čast in ime se jc cerkva zidala) in vsih svetnikov, ti kraj z jasnim obličjem svoje milosti obiskati; očisti ga po vlitju svoje gnadc vse nesnažnosti in ohrani ga v njegovej čistosti; in kakor si pobožne želje ljubljenega služavnika Davida v stavi tempeljua po njegovem sinu Salamonu izpolnil, tako v stavi tega tempeljna tud naše svete želje milostivo izpolni, in odstrani od njega vse napake hudobnega duha, po Jezusu Kristusu, Gospodu našem, tvojem Sinu, kteri s teboj živi in kraljuje v jedinosti svetega Duha, Bogna vekomaj. Amen. Po dokončanej totej molitvi grejo vsi, po dva in dva, v cerkvo do velikega altarja, litanie vsih svetnikov pevši. Ko pridejo do besed:
Da vsim vernim dušam večni pokoj dodeliš!
Odg. Prosimo, vsliši nas! opravitelj vstanejo in glasno rečejo: Da to cerkvo in ti altar v svojo čast in na ime svetega ,). očistiš in blago 7 sloviš !
Odg. Prosimo, vsliši nas! Kedar izustijo besedo: blagosloviš blagoslovijo z desnoj ro-koj cerkvo in altar, in potem zopet pokleknejo, dokler so litanie pri koncu; služavniki pa dalej pojejo: Da nas vslišiš!
Odg. Prosimo, vsliši nas! Po poslednjem: Gospod, vsmili se nas! opravitelj vstanejo,
rekoč: Molimo ! Ostali duhovniki pravijo: Pripognimo kolena! In odgovore: Vstanite !
Molitvu.
Prosimo, Gospod! tvoje vsmilenje nam pridi naproti, in po priprošnji vsih svojih svetnikov naše molitve vnaprej milostivo in prizanesljivo vsliši. Po Kristusu Gospodu našem. Amen.
Potem zopet pokleknejo in precej daleč od altarja se pokri-žajc rečejo:
Bog, pridi mi v pomoč!
in med tim, ko ostali duhovniki odgovore: Gospod, hiti mi pomagat!
zopet vstanejo in stoje rečejo: Čast bodi Očetu in Sinu in svetemu Duhu! in ostali odgovore:
Kakor je bila v začetku in zdaj in vselej, in včkomaj. Amen.
Potem opravitelj rečejo: Molimo! Ostali duhovniki pravijo: Pripognimo kolena ! In odgovore: Vstanite!
Moli/va.
Vsegamogočni in vsmiljeni Bog, ki si svojim duhovnikom pred drugimi toliko gnado dodelil, da karkoli v tvojem imenu dostojno in popolnom včinijo, tako spoznaš, kakor bi ti včinil bil: prosimo tvojo neskončno milost, da obišeš, kar bomo ravno blagoslovili; in da pri vstopu nas nevrednih po zasluženju tvojih svetnikov hudi duhovi odbeže, in angelji miru pristopijo. Po Kristusu Gospodu našem. Amen.
Po totej molitvi zapojo predpevek: Gospod, blagoslovi ovo hišo, v čast tvojega imena postavljeno!
in na to se sledeči psalmi molijo : Psalm 119.
K Gospodu vpijem, ko sim v nadlogi, in on me vsliši.
Gospod, reši mojo dušo krivičnih žnablov in goljufnega jezika!
Kaj sc ti bo dalo, ali kaj bo plačilo tvoje, goljufih jezik?
Ojstre pšice kakega mogočnega in goreče voglje.
Joj meni! da moje potovanje tako dolgo terpi, da stanujem med prebivavci Cedara.
Dolgo je moja duša tujka bila.
S temi, ki mir sovražijo, sim miren: ako jih nagovorim, sc začno z menoj prepirati brez uzroka.
Čast bodi Očetu itd.
Psalm 120.
Svoje oči vzdigujem k hribom, od kterih mi pomoč pride.
Moja pomoč je pri Gospodu, ki je vstvaril nebo in zemljo.
On ne. pripusti, da bi tvojanoga izderknula, on ne spi, ki tebe varuje.
Glej! 011 ki Izrael varuje, ne drema in ne spi.
Gospod te varuje, Gospodje tvoja obramba na tvojej desnej roki.
Po dnevu te ne bo sonce peklo, in po noči ne luna.
Gospod te varuje pred vsim hudim: Gospod varuje tvojo dušo.
Gospod naj varuje tvoj vhod in tvoj izhod od zdaj do vekomaj.
Čast bodi Očetu itd.
Psalm 121.
Jaz se veselim, ko se mi reče: Ajdi v hišo Gospodovo!
Naše noge stoje v tvojih lopah, Jeruzalem!
Jeruzalem je zidan, kakor mesto, kterega. deli vkup derže.
Kamor rodovi,potovajo, rodovi Gospodovi, po Izraelovej postavi ime Gospoda hvalit,
Kdčr so sodni stoli, stoli čez hišo Davidovo.
Prosite Jeruzalemu, kar mu jc v mir: obilnost bodi tem, kteri le ljubijo.
Bodi mir v tvojej terdnosti, in obilnost v gradovih tvojih.
Zavoljo svojih bratov iu svojih bližnjih ti mir želim.
Zavoljo hiše Gospoda našega Boga ti dobro želim. Čast bodi Očetu itd.
Predpevek: Gospod, blagoslovi ovo hišo v čast tvojega imena
postavljeno!
Med tem pokrope od znotraj cerkvene stene zgoraj in spodaj, začemši od desne strani altarja, ter rečejo: Pokropi me z izopom itd. In vernivši sc k altarju rečejo: Molimo! Ostali duhovniki pravijo: Pripognimo kolena! In odgovore: Vstanite!
Moli Iva.
O Gospod! kteri vse tvojemu imenu posvečene kraje posvetiš, izlij čez to molitveno hišo svoj blagoslov, da vsi, kteri tukaj v tvoje ime kličejo, pomoč tvojega vsmilenja skusijo. Po Gospodu našem, Jezusu Kristusu, tvojem Sinu , kteri živi in kraljuje v jedinosti sv. Duha, Bog na vekomaj. Amen.
Po dokončanej tolej molitvi se sv. maša bere.
Nagovor.
Vem, dragi sosedi moji! in živo sim prepričan, da veliko ste se trudili in potili, napreden ste to krasno cerkvo dozidali. Kolikokrat ste z rokami, kolikokrat z vozom pripomogli, koliko dela zraven ste doma zamudili, koliko penezov vložili, ni vam tržba praviti; vsi dobro vemo. Ali prosim vas, nikar ne bodi vam žal, tim-več veselite se, vsaj je zapisano v knjigah večnega živlenja, in Bog, ki kupice merzle vode brez povračila ne pusti, tud vam obilno po-vernul bo vse, kar ste iz dobrega namena in njemu v čast storili; zakaj gotova resnica je, da, kar človek Bogu daruje, nikder pogrešal ne bo. Lična cerkva, ktero ste toliko marljivo stavili in pogosto s svojim potom namakali, bo vaše veselje vse vaše žive dni in vaša čast še vprihodnih časih. Ko že dolgo vas ne bo in se vaše kosti že v prah razdrobile bodo, zala cerkva in prijazni stolp bota še veličastno na svojem mestu stala, kakor nevesta in ženin bi se smelo
reči, in vašim otrokom in vnukom pripovedoval« , koliko ste darovali iz pobožinosti in hvaležnosti do svojega ljubega Boga. Vab spomin bo večen pred Bogom in ljudmi.
Vaše veselje povekšat in doveršit sim tud jaz donos k vam prišel, ter sim vam, kakor ste sami priče bili, novo verlo cerkvo blagoslovil v Čast vsegamogočnega Boga in v čast svetega J. kterega ste za svojega pripomočnika v nebesih izvolili. Tud drugih duhovnikov mnogo, kakor vidite, se je snidilo iz ljubezni in prijaznosti do vas, ter so z menoj molili in Boga prosili, da bi blagoslovil delo vaših rok in vam svojo milost skazal vun in vun , da bi blagovoljno vslišal vaše prošnje, ktere tu v novcj cerkvi pred obličje božje polagali bote. ■— Med svetim petjem smo kropili cerkvcnc stene najprej od zvunaj, ter smo jih z blagoslovljenoj vodoj tako rekoč umih, pokazati vam , kako svet je kraj, kder Bog prebiva, in opomnuti vas, v kakej časti morate svojo cerkvo imeti, kako snažno, čedno in spodobno opravljeni vselej k svetej maši priti. Bog ne daj, da bi se kterokrat tukaj okrog cerkve dervili in pretepali ali po noči sc derli kakor gerde sove, ali svojo gizdost kazali, ali pasli svoje nesramne oči: bolje meiule bi bilo, da bi cerkve ne bili sozidali! Tu je hiša molitve, varujte in skerbite sosebno vi župani, cerkveni ključarji in ostali srenjski predstojniki! da jama razbojnikov nc postane.
Dalej ste vidili, kako smo litanie vsih svetnikov pevši v cerkvo šli in cerkvene stene tud od znotraj s blagoslovljenoj vodoj pokro-pili, vam v spomin, da še ni zadosti, ako čedno in praznično oblečeni k službi božjej pridite, si obraz in roke umijete in svoje lase počesate; timveč na svojej duši morate čisti biti, in zgrevanega in spokorjenega serca, scer je vaša molitva prazna in oblakov ne bo prederla. Že po potu morate misliti, kam da greste, v cerkvo namreč, ali prav za'prav, na goro Kalvario, kder se nedolžno jagnje božje, Jezus Kristus, za vas daruje; zatorej nič praznega, nič posvetnega ali nečimerncga, ampak kaj božjega se menite, da se vaše serce za molitvo ogreje in pripravi za blagonosno sprejetje božje besede. In napreden v terkvo stopite, odpravite od sebe vse posvetne skerbi in misli; kakor se zvečer v posteljo grede izslečete in obleko svojo na stran položite, tako tud čez cerkveni prag stopivši odstranite vse, kav bi vas v pobožnosti motiti zamoglo, in le boga-boječe misli, le svete želje in pobožni občuti naj vas navdajajo , le
v Boga in v molitvo morate zamišljeni ali zamaknjeni biti. Potem bo Bog nad vami veselje imel in vas vslišal, karkoli v imenu Jezusovem prosili bote.
Mnogo še mi na misel pride, kar bi vam dones povedati imel; prav, postavim, bi bilo, ko bivam razložil, kako pobožno in v Bogu zbrani se v cerkvi in zlasti pri sv. maši zaderžati imate, kako radi in željčno morate pridige in keršanski nauk poslušati, kako ponižno in sramožljivo oblečene posebno ve žene in dekleta k službi božjej priti, kako skerbno čuti nad svojimi pogledi in očmi, da se ne po-hujšate, kako vestno nedelje praznovati in zapovedane svetke, in še marsikaj drugega koristnega in božjega bi vam lehko povedal: ali ker čas tako naglo hiti, in lepih, svetih naukov vsako nedeljo tako zadosti slišite, ako jih le pazljivo poslušati hočete, vas ne bom dalej mudil in sklenem svoj govor z besedami preroka Davida, ki pravi: Poterdi, o Bog, kar si storil med nami! —• Zdaj pa bom šel in daritvo sv. maše opravil, Bogu in sv. J. v čast in za izveličanje vaših duš. Spomnil bom sosebno vsih dobrotnikov in dobrotnic nove cerkve, da bi jim milostljivi Bog stotero vse povernul, kar so njemu v dar prinesli. Spomnil bom za vas, stariše , gospodarje in gospodinje, naj vam ljubi Oče nebeški gnado dodeli, da bi zamogli sami pobožno živeti, pa tud svoje podložne po pravem potu vladati. Spomnil bom za vas, fante in dekleta, naj vam sveti Duh um raz-sveti in pomoč v skušnjavah da, da bi zamogli po svojem stanu čisto in sramožljivo živeti in zapeljivi svet premagati. — Bog vam daj vsim skupej svojo gnado in svojo pomoč, da kakor se dones skupej veselimo, se tud v nebesih enkrat veselo snidemo. Amen.
Rozman.
itn na.
BLAGOSLOV JE NOVE MONŠTRANCE. *)
V. IVaša pomoč jc v imenu Gospoda.
R. Kteri jc stvaril nebo in zemljo.
JfMolimo preljubi brali, da bi Bože milosti blagoslovil, posvetil in počastil ti mesencek, da se bo noter shranovalo sveto resno telo našega Gospoda Jezusa Kristusa, kije britkosti kriza prestal za zveličan je nase.
Bog z vami.
In s tvojim duhom.
Molimo.
Vsegamogocni večni Bog, začetnik spodobnih daril, iz med kterihsi zapovedal potrošene darove nositi na zlatih in srebernih skle-dicah pred svoj al t ar, dovoli blagoslovili in posvetih mesencek Qlunu-lam) da ho vreden postal za strežbo presvetega resnega telesa Jezusa Kristusa tvojega Sina, ki je za nas in za vsili ljudi zveličan je na lesu kriza sam sebe dal Tebi Bogu Očetu v dar, ki s tebo živi in kraljuje u edinosti sv. Duha, Bog od vekomaj do vekomaj. Amen.
Gospod 7. vami.
In s tvojim Duhom.
Molimo.
Vsegamogocni večni Bog, podeli našim rokam pomoč tvojega blagoslovlenja, da bo po našem blagoslovlenju ta posodica posvečena, in postane novo počivališče resnega telesa Gospoda našega Jezusa , po ravno tistem Gospodu našem Jezusu Kristusu tvojem Sinu, ki s tebo živi in kraljuje u edinosti S. Duha Bog od vekomaj do vekomaj, Amen.
*) Na bilo pred praznikom sv. Jožefa so imeli u Celju pri sv, Jožefu spomina vredne večernice; novo monštranco so blagoslovili,
Na to se mesencek u monštranco položi, in cčl«. monštranca z blagoslovljenoj vodoj poškropi, in nasledila ali enaka beseda od monštrance pove:
Nagovor.
Tu le smo blagoslovili ali požegnali novo mouštranco, in jo posvetili Bogu v čast, da bi služila pri svetih opravilih u cerkvi sv. Jožefa. Tu le je darilo, ki smo ga prinesli sv. Jožefu u zahvalo vsih gnad in dobrot, ki smo jih tukej prijeli, in u milo prošnjo, naj bi nas ljubi sv. Jožef pri Bogu priporočal in zagovarjal pred božjim tronom, naj bi nam sprosil blagoslov božji za naše žitne polja in vinske gorcc, ki nam ga toliko pomankuje in ki ga sami si sprositi nismo vredni. Tu le nam da nova monštranca pa tud lep predmet za večernicc, vam da priložnost kaj novega gledati, meni pa kaj božjega povedati. Vi zvoleni častiteli in častitclce sv. Jožefa, ki ste mi bili priča posvetovanja monštrance, bote tudi tolmači mon-štrančnega blagoslova, in povejte prihodnim časom, kako se jc monštranca pripravila in kako posvetila, kakor vam jas bom povedal začetek priprave in razložil monštrance pomen.
I. Priprava.
Ta nova monštranca sc je pripravila iz dvojne dobrovoljne dodajo nekterih farmanov. Lansko leto so namreč župani in drugi možje po fari za pondelske sv. maše*) sami po svojih okolicah dare pobirali, in nekaj viši nabrali, kakor je cerkvena izdaja potrebovala; tako je tisti naveržek z ostalim cerkvenim prihodkom blizo 70 fl. sr. letnega dobitka znesil. Ti letni prihodek so cerkveniki namenili za pripravo nove monštrance k sv. Jožefu, premislejoči, da za toliko lepo romarsko cerkvo je treba večje in lepše monštrance. Prigodilo se je, da nam jc ta priprava hitrej stekla, kakor smo se nadjali. Neki dober gospod u Celovcu je prišel našim željam naprot, nam priporočil zrtajdenega pasarja Kajetana Krainera u Celovcu in jo za 100 fl. sr. saudinjal, kteri pasar nam jo je po novi obliki zdelano poslal, pa prosil naj bi se mu plačilo za 30 fl. zbol-šalo, ker je cena močno poskočila pri zlatu, srebru, pri dnini in živežu, dokler on nič ni zamudil, svoje umetalno delo popolnoma
'*) Pri sv. Jožefu so že več let navadne pondelske maše za obvarvanje pred točo in hudim vremenom.
po volji izpeljali. Fo takem pride monštranca na . . 130 fl. sr.
k fem plačilu je dala cerkva sv. Jožefa svojih 70 fl.
nčki mož iz Košnice*) je nabral po soseskah z lasi po tistih, kar jih
jc pod zvonom sv. Miklavža..........30 fl.
Potem bi še menkalo.............30 fl.
Tudi ta pogrešek se bo poravnal, da sc bo'umetalncmu dčlavcu storilo po volji, kakor je on svoje delo po volji naredil in tak verlo speljal monštranco, dajo znajdeni u presoji 150 fl. sr. cenijo.
2. Pomen,
Monštranca jc naj vckša krasota cerkvenih posodev, priprav-lena naj svetejši zakrament svetega rešnega telesa u podobi belega kruha za moliti in častiti pred oči postaviti; je prav za prav tista posodva duhovna, posodva časti vredna, posodva vse svetosti, ktera pomeni preblaženo divico Mario, kije pod svojim persami nosila žegnani sad svojega telesa, pri kterem svetem spominu mars-ktera pobožna duša veselo svoje oči vzdigne in zdihne, ko una evangeljska žena, rekoč: »Zveličano telo, kije tebe nosilo in zveličane persa, ktere si zizal." Marskteri grešnik se na persa po-terka, kakor uni evang, čolnar rekoč: »Bog bodi meni vbogemu grešniku vsmilen": ali se verže ves zgrevan na svoje grešne kolena kakor sv. Tomaž, kije svetih pet kervavih ran zagledal, in reče: »Moj Bog in moj Gospod! Neki božji glas k sercu govori: Zveličane oči, ki vidijo kar vi vidite; zakaj veliko očakov in prerokov je želelo viditi kar vi vidite, in niso vidili." —
Tuje tisti sveti kraj, od kterega Bog govori: Ti kraj sim si zvolil in posvetil, tukaj hočem imetiodperte svoje oči, odpertc svoje ušesa, da bom vidil in slišal, kaj in kako bodo molili; tu sem bom položil svoje serce in se bom vsmilil tega, ki je vsmilenja vreden. Velika gnada je to in velika dobrota cerkve, da se sv. rešno telo vidama izpostavi, kar pervim kristjanom ni bilo dano, če ravno so sveto živeli. Nam je gledati privoljeno, zato pa tudi velik greli, če se izpostavlenemu zakramentu nečast stori.
Poglejte monštranco, kako zalo je naredjena, ko lepa nevesta je oblečena vsa bela in zlata, pripravljena spodobno Jezusa sprijeti, da kadar pride ženin , najde svojo hišo osnaženo in čisto pometeno;
•*) Jož, Ocvirk, po domače Jakopič.
zakaj tud od njega piše sv. evangelj: „Potem ko je bil na gori po nebeško spremenjen, jo njegova obleka bila bela kakor sneg. in njegovo lice svetlo kakor sonce." Mat. 17. Ljuba duša! sreberni in zlati lis monštrance pomeni tvojo pripravo za sveto obhajilo. Tvoje zvunajno djanje mora biti ko beli dan pošteno. „Vaša luč se naj sveti pred ljudmi, da vaše dobre dela vidijo in Očeta hvalijo, kteri je u nebesih." Znotraj morajo biti tvoje misli in želje čiste in poštene ko čisto zlato, tak da bojo angeli želeli u tvoje serce gledati, — vsi pravični veseli tvoje lepe namene zvedeti — Bog sam bi si rad u tvojem sercu tron svojega stanovanja pripravil, da boš vreden tem-pel svetega Duha. Zato tak ljubeznivo Jezus skoz svojega ljuble-nega učenca Janeza pravi: „Kdor mene ljubi, njega bom tudi jaz ljubil, in tudi moj Oče ga bo ljubil; mi bomo prišli (Oče, Sin in sv. Duh) in bomo pri njem prebivali."
U podobi belega kruha prebiva u monštranci skriti Bog in tvojo vero poskuša. Jezus pa reče : „Kdor bo mene pred ljudmi spoznal, njega bom tud jaz spoznal pred svojim Očetom u nebesih." Kakor je bil Bog svoje dni z dvema angeloma prišel Abrahama objiskat u podobi popotnikov, da bi gabil poskusil, kako ga bo Abraham u svojo hišo prejel, in kakor jc Jezus po svojem ustajenju se dvema učcncoma u Emaus kakor popotnik bil pridružil, jima svete pisma razlagal, od nebeškega kraljestva pripovedaval, tak da jima je serce od veselja jigralo, pa ga z očmi nista spoznala, če ravno sta nebeško prijaznost u svojem sercu občutila, tako je hotel Bog Sin se nam za popotnika dati, in nam jc ponudil sam svoje rešnje telo za popotnico u večnost, da bi vidil, kako boš sprejel v svojo serce ti angelski kruh, to mano nebeško. Vsako nedelo beremo in poslušamo njegovo besedo, po nebeško nam dostkrat sveta pobožnost serce zagreje; ali pa tudi spoznamo zadosti vredno Jezusa za svojega nebeškega tovarša in popotnika skoz časno živlenje? Na koncu večerje so se učencoma oči odperlc; tud nam se bojo oči odpcrle na zadno uro, in bomo spoznali Jezusa za svojega usmilenega izve-ličarja, ali za svojega ojstrega sodnika. Bog, da bi se nam u veselje odperle naše oči! Tukaj vidimo Boga kakor u ogledalu, tam ga bomo vidili od lica do lica kakoršni jc.
Poglejte podobe monštrance. Zgoraj Bog 0'ce, u sredi Bog Sin, spodaj Bog sv. Duh. Sama presveta trojica je spodoblena na njej, in t»ko rekoč hoče ona pri vsakem blagoslovu tebe pokrižati,
namreč tri božje peršone, od kojih si s t varjen, odrešen in posvečen , tebi na čelo, usta in persa pritisnuti in tebe blagosloviti.
1.	Bog Oče gleda v podobi izpod nebja z odpertimi rokami na svojega edinorojenega Sina; ravno ko bi nam hotel oznaniti, kakor ga je svoje dni na sveti gori učencom oklical: Ti je moj ljubi Sin, nad kterim dopadenje imam, tega poslušajte. On vas bo blagoslovil vas odrešil; njemu je pa tudi vsa sodba čres dana, ki bode sodil žive in mertve. Ti sreberni obroček nad glavo Boga Očeta pomeni nadnebje, kjer zlate koravde ljubeznivo miglajo, in nam kažejo veličastvo svetih nebes.
2.	U sredi monštrance je postavlen prestol ali tron za sedež božjemu Sinu, kjer prav za prav sedi ko u krilu Boga Očeta, od kterega jc po britkem terplenju kakor Bog in človek prijel vso oblast u nebesih in na zemlji. Njegovi sedež je mesenček, kar pomeni, da u nebesih sedi na desnici Boga Očeta, zemljo ima za podnožje svojih nog. Znotraj u tronn jc vse zlato in čisto, prava zlata hiša, miru in sprave, in podoba svetih nebes, kakor jih sv. Janez popisuje : da po nebesih jc vse čisto ko stekleno morje, in nebeške ulice svetle ko čisto zlato. Na sredi svetega raja prebiva na nekem lepem hribčeku Jagne božje, kterega obdajo same nedolžne dušice u belili oblačilih, in skrivno pesem pojejo, koje noben angel in človek ne more tak lepo zapeti. Na tiste zvolene dušice nas spomnita ta dva majhina srebennt angelčka na mesenčku sedeča. Okrog svetega trona zvunaj se plete zlatosrebern venec samih belili in rudečili vert-nic, in pomeni skrivno zastopno rožo dveh naj vekših čednost, svete ljubezni in čiste nedolžnosti, ktere dve čednosti vsmilenemu Jezusu naj bolj dopadete.
3.	Spodaj pod tronom je Bog sv. Duh u podobi belega goloba, ki zverha presveto trojico in nam kaže verno resnico, da sv. Duh izhaja od Boga Očeta in Boga Sina od vekomaj edini Bog, ki zvehcanje naše izpolni. Kar je Bog Oče stvaril, Bog Sin odrešil, to hoče Bog sv. Duh poterditi, posvetiti, izpeljati, s svojimi darovi nahraniti in blagosloviti. Karkolj hoče na svetu po sreči izhajati, mora sv. Duh s svojimi darovi navdati. Pomisli moj človek, vse tri božje peršone pridejo tebe blagoslovit, posvetit in zveličat. Zato se spodobi pri blagoslovi križati se u imenu Očeta, Sina in sv.Duha, in terkati na svoje grešne persa, da skoz svojo ponižnost se vreden narediš vsmilenja božjega, ker sipo svoji grčšnosti blagoslovanevreden.
Na vsakej strani božjega trona klečita dva bela angela vsa moleča in svetoželjno zamišljena. To nam kaže, kako angeli u nebesih molijo pred božjim Jagnetoni klečeči, rekoč: Svet, svet, svet si ti Bog Sabaot, nebo in zemlja sta polna tvoje časti. To nam kaže, kako so angeli h redi Jezusu streči, kakor sv. evangelj pravi: Angeli so pristopili in Jezusu postregli." Jezus sam pravi, da je več ko 12 legionov angelov pripravljenih njemu na pomoč priti. To nam kaže, kako angeli božji Bogu čast in hvalo dajajo, in kadar verniki kakor iz enega gerla po cerkvi prav lepo pojejo, angeli molijo in tenko poslušajo petje božje, ker ni drugač kakor da bi se človek z angeli pokušal, kdo bo Bogu lepše čast in hvalo pel. Kako spodobno bi torej bilo, naj bi se pri celi sv. maši po celi cerkvi tak zložno kakor iz enega gerla pelo, kakor se pri sv. žegnu rado veselo poje; ali častiten glas toliko bolj peša, kolikor bolj posamezno se poje samo na koru. — Tota dva angela nam pa tudi pričata, da božji angeli namestijo za nas službo božjo, ker nobenega nas ni u molitvi pred sv. resnim telesom. Oj naj bi ljubi angeli božji tud doveršili, kar nam na spodobnem češčenju menka, ja, naj bi tud zakrivali naše slabo zaderžanje, ki se tolikokrat u cerkvi vpričo Boga spozabimo, strah božji imeti.
Ta dva steberca na monštranci kažeta steno hiše zlate, skrinje miru in sprave , in nas spomnita tabernakelna stare zaveze, po kteri podobi jc monštranca nekoliko storjena. Tabcrnakel starega zakona je bila neka škrinja, imenovana skrinja miru in sprave, iz dragega lesa naredjena, znotraj in zvunaj z čistim zlatom prevlečena. Okolj cele škrinje jc njo venčal pas iz čistega zlata. Pokrovo je bilo iz čistega zlata, in se mu je reklo pokrovo sprave. Na vsakem koncu te zlate plate sta sedela dva angela kerubina eden proti drugemu ober-njena in sta pokrivala z svojima perutama škrinjo miru in sprave. Noter ste bile dve kamenite table, na ktere jc bil Bog deset zapovedi z lastnim perstom zapisal, Mozesova palica, s kteroj je toliko čudežev delal in eno torilce nebeške mane. Na skrinji so ležale Mozesove bukve. Ta škrinja je bila prekrita z židanim pertom, in z dragim verlim zagernilom. To je bilo Izraelskih otrok najsvetejše spravilo, ti jc bil njih najsvetejši zaklad, veselje in pomoč. Kamor kolj so se preselili, so v svojo sredo škrinjo miru in sprave postavili; in veča nesreča se jim zgodila ni, razen kadar so sovražniki jim to božjo pomoč vropali.
Mi imamo še dražej zaldad med seboj vmonštranci; v njej imamo Jezusa Kristusa, samega Sina božjega, kije naš Bog, naš od-rešenik in pomočnik. Brez njega biti je žalostno, je smertna dolgočasnost. Zato naj bo vselej češčeno presveto resno telo, ki nam je k odrešenju vselej bilo in vselej bo. Pa tud ta nova posodva, ki smo jo danes Bogu na čast posvetili, naj služi Bogu na čast in nam k veselju veliko sto let. Amen.
Vod usek.
BLAGOSLOVJE CERKVENEGA BANDERA.
Nagovor.
Vsaka lepa rdč je lepe besede vredna, vsaka cerkvena reč svoje razklade potrebna, da verni spoznajo, kar imajo, in dobro razumijo, kaj pomeni, kar jim sveta katolška cerkva blagoslovi in poda, kakor vam danes cerkveno bandero, Bogu v čast, vam pa v izveli-čansko veselje.
Bandero nositi, za banderom hoditi, se pod banderom vojskovati, za svoje bandero tudi živlenje dati je navadna dolžnost starodavnih in sadajnih narodov, nevernikov, kakor vernih kristjanov. Svoje bandero nepremaglivo nositi, je bila naj vekša slava in ho , se za svojim banderom na vojsko podati, daja bojakom naj serčnej pogum. Svoje bandero zgubiti je vojšakom naj vckša nesreča, zgub-leno bandero nazaj osvojiti si, je hrabrih junakov naj vekša slava. ■— V svoje častito znamnje vsak polk (regiment) bandero ima, na-nj zvestobo priseže , z njim se v kervavo bilko (vojsko) pelja in rajši posekati da, kakor svoje bandero zapustiti. Poglejte bandera čast in imenitnost!
„ Ve dna vojska je živlenje človeškopravi poterpežlivi Job. „Meso se bojuje zoper duha, in duh se vojskuje zoper meso" uči sv. Pavi. Hudo se z dobrim—dobro z hudim poskuša, kar sami čutimo. Kristus z vojvodom tega sveta neprenehoma hudo vojsko
ima, in mi vsi smo vojšaki ali pod banderom Kristusovim, kije sv. križ, za božje kraljestvo, ali pa peklu pomagamo pod banderom peklenskega sovražnika, kteri svoje znaminje pogosto spremenja posvetne ljudi oslepiti. — In kakor velika cesarska vojna (armada) mnogo bander ima, ima tudi sveta kat. cerkva pri vsaki fari za vsak stan, za vsako pošteno rokodelstvo, za vsako sosesko posvečeno bandero, veličastno znaminje, po kojem verna občina za Kristusom gre, kakor v lepi procesji, tako v svojem živlenju , v ter-plenju kakor u veselju, se za nezvenliv venec večniga živlenja vojskovaje. —Oh, kako lepo je za banderom Jezusovim jiti —• kako zveličansko v znaminju svetega križa premagati —■ kako veselo je na koncu svojega živlenja s svetim Pavlom izreči: „Dobro sim se vojskoval, tek dokončal, vero ohranil; zdaj me čaka krona pravice, kojo mi bo dal Gospod, pravičen sodnik." — Angeli nam nezvenliv venec naproti neso; serčni bodimo, da srečno premagamo!
Vsako bandero svoje posebno znaminje ima, da se lehko pozna, komu sliši, kamo pelja, kdo je čete posebni zavetnik. Neverni ma-likvavci so na svojih banderih mnogotere podobe imeli: stari nekdaj ni Rimci orla, Gerki sovo, Perziani sonce, Turki imajo polo-mesec itd. Cesar Konstantin veliki je vidil v svoji sili se na vojsko pripravljajo veličastno podobo svetega križa, in na znaminju križa pisano: „ V tem znaminju boš premagal." Na to veličastno prikazen da brez odloga na svojo vojvodno bandero zlat križ narediti in pred sebo na vojsko zoper sovražnika svojega Maksencia nesti. Srečno in slavno Konštantin vse svoje sovražnike v tem znaminju svetega križapremaga, se da kerstiti, in od te dobe se znaminje svetega križa na [vsili keršanskih banderih svetli (zato se cerkvenim banderom, da so križi, veli), in vsi pravoverni kristjani se s svetim Pavlom svojih križev veselijo, rekoč: „Nam se je hvaliti kriza Gospoda našega Jezusa Kristusa, v kojem je izveličanje, zivlenje in vstajenje naše."—'Veselo torej pred sebo nosite svoje lepo, novo bandero tudi vi, se križa hvalite, pa tudi dobro pomnite, kaj vam nov križ izveličanskega kaže.
Visoko nosi cerkveno bandero svetlo zvezdo, v sredi zvezde častito znaminje presladkega imena Jezusa, mogočnega imena, V kojem vse svoje molitve sklenemo, naj bi Očetu nebeškemu prijetne in vslišane bile — presveto ime, v kterem vse svoje sovražnike premagamo, — ime, pred kojim se imajo vse kolena pripogniti, onih
Drobtince za novo leto 1852.	5
ki so v nebesih, na zemlji iti pod zemljo/." — Oh, naj bi vsaka ker-šanska duša to presveto ime v svoje serce ravno tak živo z zlatom prave goreče ljubezni zapisala, njega z veneom svetih čednost še veličastnej okinčala, kakor ga zlata zvezda na bandcru krasno obdaja! Pač bi bilo vaše serce na tem svetu naj lepši Jezusov pristal (tron), v kojem prebivati je njegovo veselje.
Na svilnatem bandcru imate na eni strani podobo sv. J - • na drugi iz ob raz sv. J — vaših posebnih nebeških priporočnikov, viden spomin vaših mogočnih pomočnikov, ktera vas u vojski podpirata in vam srečno premagati pomagata, ako le zvesti svojemu ban-deru ostanete, in vojne Jezusove ne zapustite.
Sveta kat. vera nas uči, da vsi pravoverni v občestvu svetnikov živimo, da izvoljeni v nebesih, naši predragi bratji in sestre nam pomagajo, kteri se še v dolini solz vojskujemo, in nas prijazno v naših težavah podpirajo, naj sijih ravno ne vidimo s svojimi telesnimi očmi. Po tem nadepolnem nauku se pripoveda, kako so križni vojšaki svoje dni, ko so se za svete mesta in za obljublcno deželo vojskovali, v svoji veliki sili večkrat čete belo ogernjenih vitezov (vojšakov) vglcdali, kteri so iz visoke dežele večne premage in miru keršanskim vojakom v pomoč pritekli in mogočno pomogli sovražnike premagati, ter so jim dali čudno serčnost nepremagavne moči. Tako je imel sv. Benčeslaj dva angela pomočnika, ktera sta se za-nj vojskovala, kojili se jc sovražnik Radislaj toliko prestrašil, daje pred svetega Benčeslaja padil, in se z njim pomiril. In ko je sv. papež Leo veliki grozovitega Atila vstavil, da ni Rima posilil in požgal, je vidil Atila ves prestrašen svetega Petra mu z golim mečem žugati, ako nc sluša prošnje svetega papeža. — Oh, kako vesela za nas je ova resnica občestva svetnikov! Mi se ne vojskujemo sami, brez števila svetnikov, božjih prijatelov in prijatelc se vojskuje z nami, in podpira našo slabost. Z nami so vse nebeške moči, dokler z njimi v keršanskem občestvu živimo. Mi in vsi izvoljeni božji svetniki smo živi udje enega telesa, kojega glava je Kristus, on vsemogočen premagavec greha, pekla in smerti. Nam pomagajo naši ljubi rajni, kteri so pred nami u večnost šli, in po kojih se nam toliko toži. Niso za nas zgubleni naši rajni bratje in sestre, naj so nam ravno prerano pomerli. Oni zdaj u drugi, nevidni versti stoje, ter nam pomagajo srečno premagati. Z nami se vojskujeta posebna pomočnika svj J. in sv. J., katerih častite podobe bote v
procesjali na svojem krasnem banderu nosili, in lehko s svetoj cer-kvijoj veselo rekli: „Poglejte križ (bander) Gospodov; bežite sovražne moki!11 Blagor nam katolškim kristjanom, ki v nadepolnem občestvu svetnikov živimo! Blagor vam, ljube duše, ki toliko lep spomin svojih mogočnih pomočnikov na svojem banderu imate, dokler se po nju izgledu za nebeško kraljestvo in njegovo pravico serčno vojskujete! Glejte, iz visokih nebes vam roke podajata in želita, naj bi venec premage prijeli tudi vi. V občestvu svetnikov lehko veselo in serčno s sv. Paulom rečemo: „ Vse premoremo skoz njega, ki nam moc daja.u „Ako so oni in one (premagali), kaj bi mi tie?" Sv. Auguštin.
Preljubi! vse to vam lepo, novo bandero kaže, ktero se vam blagoslovi, in blagoslovljeno v roke da. Oh, naj bi dolgo let srečni in veseli za tim banderom v procesjali hodili, za ljubim božjim vojvodom, vsmilenim Jezusom! Naj bi vselej premagali vse vidne in nevidne sovražnike, si osvojili obljubleno deželo svetih nebes, da bi srečno došli v prelepo mesto, v nebeški Jeruzalem, na veselo goro Sion, in tam pri božjem Jagnctu Jezusu Kristusu prelepo pesem večne premage spevali. Amen.
BLAGOSLOV.
Mašnik se obernejo k novemu banderu, rekoč: f. Naša pomoč jc v imenu Gospoda! IV. Kteri je nebo in zemljo stvaril. f. Gospod, vsliši mojo molitvo ! B'. In moje vpitje naj k tebi pride !
Gospod bodi z vami! (t. In s tvojim duhom!
Molimo.
Gospod Jezus Kristus! kterega cerkva je zverstena kakor vojska šotorov, blagovoli, naj se to bandero blagoslovi, da vsi, ki se tebi svojemu Gospodu in Bogu vojnih trum vojskujejo, in svetega J. priporoenika v pomoč kličejo, svoje vidne in nevidne sovražnike na tem svetu premagajo, in po zmagi se v nebesih veselijo, skoz tebe, Jezus Kristus, ki živiš in kraljuješ z Bogom Očetom v edinosti sv. Duha Bog na vse veke vekov. Amen.
BLAGOSLOV PODOBE ALI KIPA SVETNIKOV.
f. Naša pomoč je itd.
Molimo.
Vsegamogočni, večni Bog! ki podobe ali kipe svojih svetnikov izdolbiti ali poobraziti ne prepoveš, naj bi, kolikokrat jih s telesnimi očmi pogledamo, tolikokrat si njih dela in sveto živlenje posnemati pred oči postavili; blagovoli, te prosimo, to podobo — kip, vpo-češčenje in v spomin tvojega edinorojenega Sina Gospoda našega Jezu-Krista — preblažene device Maric, matere Gospoda našega Jezu-Krista — izvoljenega J. apostola tvojega — mučenika — spoznovavca — škofa — device izgotovleno blagosloviti in posvetiti, ter dodeli, naj vsak, kteri bo pred toj podoboj edinorojenega Sina tvojega — preblaženo devico — izvoljenega apostola — mučenika—spoznovavca — škofa — devico zauplivo častil in se priporočal, skoz njega zasluženje in prošnjo od tebe gnado vsedajnem in večno diko (izveličanje) v prihodnem živlenju dosegel, skoz ravno tistega Kristusa Gospoda našega. Amen.
PRIDGtE OSNOVANE ZA SVETE NEDELE CELEG A LETA.
NA DALJE.
XVI. PERVA POSTNA NEDELA.
Od keršanskega posta.
Ko se je bil Jezus 40 dni in 40 noči postil, je bil po tem lačen. Mat. 4, 2.
1. „n
oje ljudstvo ni spoznalo, da sim jaz, ki sim mu žita, vina in olja dal, pa zlata in srebra veliko, ktero so Balu (maliku tega sveta) darovali — govori gospod Bog po preroku Ozeu — zato ga hočem povabiti, v puščavo peljati, in k njegovemu sercu
govoriti, da se k meni oberne z jokom, postom in z molitvijo." Ravno tako nas vabi sv. mati kat. cerkev v tem sv. času pomisliti in spoznati , kar k našemu izveličanju služi.
2.	Pokaže nam v dana,snem sv. evangelju Jezusa, kako se v puščavi s sv. postom pripravlja nas izveličati. — Po izgledu Jezusovem nas vabi se pripravljati za izveličanje svoje.
3.	Sveto in ojstro so se svoje dni kristjani postili. Zivlenje svetnikov I. 20. Slabo sc večidel sedajni kristjani poste — veliko jih post malo obrajta — dosti clo zaničuje. — Oh tako ni prav — ni po keršansko —ni izveličansko, marveč zlo pregrešno in po-gubljivo; za kaj:
I. Sv. post jc oče telesnega in dušnega zdravja — II. od Jezusa in svetnikov posvečen. III. — od svete kat. cerkve vsim vernim terdno zapovedan. IV. Svetega posta prelom je vzrok časne in večne nesreče. — Bog bodi z nami!
I. Vir vsega zlega za dušo in telo jc pregrešno poželjenje mesa —jc požrešnost. Požrešnost želodec oslabi — kerv skali — zdravje popači — živlenje prikrajša. — Post nam zdravje varje — živlenjc podaljša. — Pušavniki so z ojstrim postom visoke starosti včakali — p. sv. Anton — sv. Paul pušavnik, t. t. d. — Tudi modri zdravniki post naročajo. — Kako modro torej sv. mati kat. cerkev skerbi, ki po tolstem pustvanju svojim vernim post naroča; le enkrat na dan najesti se, zvečer pa kaj malega zavžiti, in tak popraviti v postu, kar se je pokvarilo v pusti.
Tudi mesojeje se včasih zderžati je zdravo in izveličansko. Modri zdraviteli svedočijo, da so močnate jedila in zelenjave za močne ljudi bolj zdrave, kakor meso. — Skušnja uči, da so meso-jedni ljudje veliko hudobneji in strasti podverženi — sočivojedni pa bolj pohlevni, mirni in lepšega zaderžanja. —Naj sije ravno sedaj no človeštvo od mladih nog mesenine vajeno, je vender močno zdravo si sploh jedi — posebno pa mesenih včasih pritergati, si želodec posprazniti, da nam živež po tem za toliko bolje diši, za toliko več tekne.
Jc po keršansko postiti se zdravo za telo , jc še bolj izveličansko za dušo: želodcu vzeli in duši dati, nepokorno meso duhu podvreči, kar vsi kat. učiteli pričajo. „Kakor oblaki luno — zakri-
vajo megle trebuha duši božjo modrost. Božja vednost ni pri človeku doma , kteri se mesenemu poželjenju poda. Kdor svoje truplo preveč rad ima, ne bo milosti božje dosegel." — Zav-žitek prepovedanega sadu je nam po pervih stariših izvirk pregrešnega poželjenja, njega krotenje pa je početek svete kreposti, in to je sv. post. »Skušnjave se ne lotijo onih, ki sc poste; angeli varhi radi pri duši prebivajo, ki se skoz post očisti. Post vodi k Bogu, kakor požrešnost od Boga pelja. Skoz kaj je Ezav zapravil pravico pervorojenstva— kakor skoz eno jed? Kaj jc storilo Simsona nepremaglivega, kakor njegovi ojstri posti? Post je duše naj varnejša hramba, močnih orožje; on prežene skušnjave, vnema pobožnost, in človeka vrednega stori Boga gledati , kakor Elia. S postom se je pripravljal Mojzes zapovedi božje prijeti; s postom so Ninivljani božje kazni odvernili." Sv. Bazilj. — Tako je sv. post oče zdravja — porok vsmilenja — oče vbogih —• rednik svete čednosti (Glej past. list za postni čas 1851) za to je pa tudi
II.	Sv. post od Jezusa in svetnikov posvečen. — Korenina hudo-bije je poželjenje prepovedanega. To korenino izruti je dal človeku neskončno moder Bog svet post ali pritergo v dopušenih rečeh. Perva zapoved bila je postna postava. Mojzes je zapoved posta od svojih sprednikov prijel, se je sam postil, in je post Izraclcom is-poročil. III. Mojz. 30 — Postili so se stari očaki in preroki. Ojstro se je postil sv. Joan kerstitel —tudi Jezus nam v izgled, ter jc apostolom post priporočil, kedar bo ženin od njih vzet. Postili so se vsi svetniki in svetnice, pravični se greha ovarvati, krivični se vredno spokoriti, zakaj pa ne mi?
Sveti možje in žene so se s postom pokorili, ali mi grešniki pokore ne potrebujemo? — V terdem postu so oni svoje pregrešno poželenje krotili, ali imamo mi drugo šolo svete čednosti? —Po stermem potu samosvojega zatajenja so oni v nebesa prišli; kaj mislimo mi po široki cesti razujzdanja v nebesa dojiti ? »Pojdite skoz vojske vrata noter", veli Jezus. Luk. 13, 24. Zato je
III.	Sv. post od svete matere kal. cerkve vsim vernim terdno zapovedan. — Kar jc bilo že pervim starišem ojstro vkazano: se prepovedanega sadu zderžati — po Mojzesu Izraelcom zapovedano — po Jezusu apostolom in vsim vernim naročeno, to je tudi sv. mati kat. cerkev zapovedala se v posebnih časih postiti, rekoč: »Posti se — (Glej Veriti: ker. kat. Nauk III. 302. 321.)
Postna zapoved je tako stara ko sveta cerkev. Sv. Bazilj priča, da ni bilo otoka, ne suhe zemlje, nobenega mesta, nc ljudstva, nc kota sveta, v kojem bi ta zapoved neznana bila; zapoved, koji se vojšaki, popotniki, mornarji, kupci še tako daleko od doma, verni vsih deržav, vsakega stana, vsake starosti povsodi veselo podver-žejo. Prelom posta mu je bilo znaminje, da je kdo svete vere bandero zapustil. — Kar jc sv. cerkva v svoji mladosti zapovedala, zapoveduje po vsem znanem svetu razširana, in kaznuje one, kito zapoved zaničujejo. Jc svoje dni kdo duhovskega stanu sv. post prelomil, bil jc ob službo djan; je bil posvetnega stanu, so ga iz občine svete cerkve djali. (Ap. kan. 68.) Kar sv. cerkev ne stori, hoče Bog izpolniti.
Dobra in vsim vsmilena mati prizanaša starosti, slabosti in bo-letnosti, ter potrebnim post preloži; za toliko ojstrej pa zdravim in močnim post zapoveduje, in take za svoje deca ne spozna, koji sc ne postijo, in o prepovedanih časih meso jedo. — Si boleten, poprosi, in jokaje vživaj. (Beri: Veriti III. 314.) Ako pa prederzno ješ, se ti hoče goditi, kakor malopridnim otrokom, ki očeta in matere nc poslušajo, temveč store, kar jim dopade. Prav je djal pobožen, star kardinal Štanislaj llozij onim, ki so ga silili post opustiti: »Pisano je: poštuj očeta in mater, da boš dolgo živel, in ti bo dobro na zemlji. Poštujem Boga svojega očeta, in cerkvo svojo mater; in ker Bog hoče, da se postim, cerkva pa veli, kdaj in kako naj se postim, slušam njunem povelju, zaupaje v plačilo svoje pokoršine, da bom dolgo in zdravo živel."
IV. Kdo zuničuje sv. post? Ne pravični, sveti moži, marveč neverniki, krivoverci, prevzetni baliači, mlačni kristjani in mehkužni posvetneži, kojih bog je trebuh, konec pa pogublenje. Kdor s takimi potegne, bo tudi z njimi plačilo prejel.
Kaj izvira iz zanfčvanja cerkvenega posta? Nepokoršna sv. matere kat. cerkve, nepokoršna Bogu. „Kdor vas zaničuje itd."
Kdor nevesto Jezusovo zaničuje — tudi ženina. — Brezvestno prelomlenje drugih cerkvenih in božjih zapoved, kakor nas skušnja uči. — Pohujšanje bližnega, otrok in družine. — Od tod pridejo nc-pokorni otroci, nezvesta družina. Ne pohujšajte sc, viditi v petkih meso jesti, v postnih dneh kosilčati. Vsi taki so le po imenu kristjani, po djanju pa neverniki, od kojih Kristus pravi: „Kdor cerkve ne posluša, itd. Po bogatinovo žive, z bogatinom bodo tudi svoj
del imeli. Luk. 16, 14. Kdor v meso seje, bo tudi od mesa pogub-lenje žel." Gal. 6, 8. Poglejte zaničvanja svetega posta žalosten konec!
Ljube duše! svojega ženina čakamo; čakajmo ga s svetim postom, da memo nas ne pojde, in kedar pride, nas pripravlene najde. — Postimo se v duhu in po nauku kat. cerkve, ne le doma, ampak tudi v gostivnicah spoznajmo, da smo katoličani.—'Tako sc tudi naš nebeški ženin nas sramoval ne bo, in veselo z njim pojdemo na nebeško gostijo. Amen.
XVII. DRUGA POSTNA NEDELA.
Od skerbi za nebesa.
Peter je djal Jezusu: Gospod! dobro nam je tukaj biti. Mat. 17, 4.
Kako srečni so bili trije apostoli na gori Tabor viditi po nebeško premenjenega Jezusa! Ves veselja poln je sv. Peter rekel: »Gospod itd. — Kako srečni bomo še le mi, ako v nebesa pridemo, v morje neskončnega veselja, ker je že Petru kaplica toliko sladka bila. Sv. Aug.
Oh naj bi vsi toliko srečni bili, in se z Jezusom v nebeški luči veselili! —Poklicani smo; ali bomo pa tudi izvoljeni? Nebeško kraljestvo silo terpi, — Le kdor jišče, on najde, in kdor za nebesa skerbi, on si jih bo osvojil. Kako pa mi za nebesa skerbimo? —
Kdor v nebesa priti želi, mora I. Po nebesih hrepeneti, zakaj? — II. Za nebesa vse svoje žive dni skerbeti. Kako? Poslušajte !
I. Zakaj nas je Bog stvaril? Mali otroci odgovore: Da bi Boga spoznavali, njemu služili, in potem v nebesa prišli. — Kar pa deca vedo, posvetni modrijani radi pozabijo, in si nebes le na tej revni zemlji jiščejo: eni v blagu, drugi v dobrotah, tretji v posvetni časti. — So nove baže krivoverci (Rongeanci), ki svojim nebesa na tem svetu obetajo, ali kaj, da jih datinemorejo! —Vsi poskušamo resnico Salomona kralja (Pridg. 1, 2.) in moramo besedo poterditi, daje
vse pod soncom Je ničemernost in pa duha težava; le lam nad son-com je pravega veselja dom.— Ni torej hujše zmote, ne vekše gol-fije , kakor sc v minlivost zaljubiti, se v posvetno zgubiti. »Kdor pozabi, daje zemlja le ptuja dežela, si pravo pot izgreši, se leliko pogubi. — Od tod pride, da se tako slabo za srečno smert pripravljamo , na posvetno serce vežemo, ga posledno uro odtergati ne zamoremo, težko in nesrečno vmerjemo, kakor bogatin po sv. evangelju. Luk. 16, 19. Kdor svet ljubi, bo s svetom koncc vzel. I. Joan 21, 16, 17.
Naj veča modrost in dolžnost je na nebesa misliti, in po njih hrepeneti 1) v križih in težavah. Ko je Kristus svojim učencom ter-plenje napovedal, jim je tudi djal: „Veselite se in radujte, zakaj vaše plačilo bo veliko v nebesih." Mat. 5, 12. Premišlovanje nebes nam da poterpežlivost, kakor svetim niučencom. Jak. 1, 12. (Beri: Baraga premišl: 4 poslednih reči 172) — nam da stanovitnost kakor Makabejem II. 7, in sv. Feliciti (Beri: živlenje svetnikov III. 65.)
2) Nebes ne smemo pozabiti, kedar se nam dobro godi. Popotnik, ki se v ptujem kraju vseli, doma ne bo dosegel. »Ako pomislimo, kaj je nam v nebesih obljublenega, tako vse posvetno svojo ceno zgubi. Pozemeljsko v primeru večnega izveličanja ni dobrota, marveč teža." Sv. Greg. »Iščite, kar je zgoraj — to pože-ljite, ne pa kar je na zemlji." Kol. 3, 1. Pogosto se je torej sv. Ignaci na nebesa oziral, rekoč: »Oh, kako mi na zemljo merzi, kedar nebesa pogledam." — »Svet raj je naš dom; dirjajmo torej, kolikor moremo, hrepenimo in svete dela dopernašajmo, da srečno s svetniki noter pojdemo, ki so naši bratje, in Boga vživamo , kteri je naš oče. »Sv. Ciprian. Pa tudi
II. Vse svoje žive dni %a nebesa skerbeti. »Iščite pred vsim neb. kraljestvo in njegove pravice.
1.	Poklicani smo Boga vekomaj hvaliti; potreba je torej Boga spoznavati, se božje službe vaditi. Cesar bi nas v službo ne vzel, ako bi se službe dobro ne naučili; kako bo pa Bog take v nebesa vzel, koji božjih naukov ne poslušajo —službo božjo opuščajo? »Hočeš v živlenje jiti, derži zapovedi." Nc vsak, ki veli: Gospod, Gospod! pojde v neb. kraljestvo." Mat. 7, 21.
2.	Povableni smo na nebeško gostovanje; naše želje imamo po nebeškem veselju ravnati; kdor le posvetno poželji, ne bo večerje Gospodove okusil. Luk. 14, 16.
Za to pijanci, nečistniki itd. nebeškega veselja okusili ne bodo, ker je njih okus lc posveten. „Ne bodite kakor konj in mezeg, kte-rim uma ni." Ps. 31, 9. Konj pri naj boljšem obedu le ovsa pa merzle vode jiše. — Za take clo posvetne, mesene ljudi nebes ni.
3.	Potreba nam. je svatovskega oblačila nedolžnosti ali pokore. „Kdo bo prišel na goro Gospodovo itd. Ps. 23, 3-4. Varvali imajo še nedolžni angelsko oblačilo sv. kersta, zakaj: Blagor njim, ki so čistega serca itd. Mat. 5, 8. Skerbcti imajo grešniki za perilo sv. pokore, da sc jim nc pripeti kakor gostu, ki je bil brez svatovskega oblačila v unajne teme veržen. Mat. 22, 11. Poseben čas pokore je ravno postni — velikonočni čas II. Kor. 6, 2.
4.	Skerbeli nam je za dare, ktere bomo nebeškemu Kralju prinesli; kajti s praznimi rokami pred njega priti nc smemo. »Kar tukaj sejemo, bomo tamkaj želi." Gal. 6, 18. »Delajte si prijatle s krivičnim, minjočim blagom, da kedar onemagate, vas u večno prebivališče sprejmejo." Luk. 16, 9. »Blagor njim, ki v Gospodu pomerjejo — njih dela gredo za njimi." Skriv. razod. 14, 13.
Večnost se nam približuje vsako leto, vsak dan, vsako uro. —■ Vsi ji naprotje dirjamo, pa po dvojih potih: pravični po stezi pravičnosti v srečno — krivični po cesti pregrehe v nesrečno večnost. Po kteri poti pa mi hodimo? — Oh skerbimo, da bo nam vsak sveti post — vsaka spoved ena stopinja bližej svetih nebes. Amen.
XVIII. TRETJA POSTNA NEDELA.
Od hudobnih jezikov.
Eni so rekli: Skoz Belcebuba, višega hudičev, izganja hudiče. Luk. 11,15.
1. Veličastno plava velika barka po morju — hitro ko ptič pa-robrod po valovih teka — naglo ladija po vodi gre, in kdo jih vlada? Malo kermilo, za kojo kermonuš derži. — Kdo vlada pa človeka — vso družino — občino, ljudstvo in kraljestva? —• Mala stvar: človeški jezik. Jezik je tvoje kermilo, o človek, in ti si jeziku kermonuš; kaj da večidel slab vladar! Zato pravi sv. Duh; da je več ljudi skoz jezik pogublenih, kakor skoz meč pomorjenih. Sir, 28, 22.
Kako hudoben je jezik, slišimo iz den. sv. cvangelja. Luk. 11, 15. Koliko po svetu hudega stori', nam lehko vsaka soseska, vsaka občina in deržava pove. Z nobenim udom se človek tolikrat in pa tako hudo ne pregreši, kakor z jezikom; sosebno:
I. Zoper resnico; II. zoper keršansko ljubezen; III. zoper sveto čistost.—• Preštejte mi zvezde na nebu, povejte mi listja in trave broj , po tem vam hočem število grehov jezika povedati.
1.	Ljuba resnica, ti nebeška luč naši duši—• lažnivi jezik te vgasne in dušo vmori skoz gerdo laž, drugo povedajc ko misli. Modr. 1, 11.
Pervi lažnivec je bil satan, sc zlegaje angelom in pervim starišem. Joan. 8, 44. — Lažnivca tovarš jc prilizvavec, svete čednosti morivec, kakor Kajn ubijavec svojega brata Abelna.
Kaj je dražje ljudem na svetu, kakor mož — beseda; lažnivec je tudi nje morivec, ki obljube dela, pa jih ne dopolni, kakor se prc-rada rokodclom godi. ,,Vaša beseda bodi: je, je ; ne , ne." Mat. 5, 37.
2.	Svet je ljudem verozakon, svetlo sonce izveličanja našega; brezbožni človek s svojim vmazanim jezikom sveto vero oskruni, vterga revežu posledno sladko zaupanje iz kervavega serca, cele rodbine in dežele nesrečne stori. — Tako delajo krivi preroki po gostivnicah, pri poliču.
3.	Kriva priča naprošena, podkuplena, vmori poštenje in dobro ime, jemlje premoženje — pogosto tudi živlenje bližnemu. Zato tako ojstro osma božja zapoved krivo pričo prepoveduje. Prip. 14, 5. — Strašnej je še kriva prisega, Boga laži in krivici za pričo poklicati.—.Kako Bog laž sovraži in ojstro kaznuje nam kaže žalosten konec Anania in Zaflre. Dj. ap. 5. — Hudoben jezik, mori
II. Keršansko ljubezen -.
1.	Skoz opravljanje, slabosti in pregrehe bližnega raznašati, brez potrebe praviti, kar je še ljudem neznanega, poterditi, kar se še dvomi, poviševati drugih pregreške, delati bruno iz pezderja. Opravlivec je divji hieni podoben, ki mercino izkople in po vsem kraju smrad napravi. »Bratje, nc opravljajte eden drugega. Joli. 4, 11.
2.	Skoz obrekvanje, kedar se čez druge izmišleno hudo govori, kar nikolj storil — mislil ni. Kdo je Egiptevskcga Jožefa v ječo —
kdo nedolžno jagnc Jezusa na križ pripravil? Hudoben, obrckliv jezik. — Oh koliko nedolžnih je iz zavida počernjenih, krivo obsojenih! I. Kor. 6, 10.
3.	Skoz podpihovanje, kedar sc slabo od hiše do hiše nosi, kedar se pri studencu, ko ženstvo po vodo gre, možtvo živino napajal žene, oznanuje, rekoč: Jcli si čul, kaj je sosed rekel? Bi ti povedal, če me zamolčiš itd. Taki podpihovavci in podpiliovavke razdražijo zakone, razkačijo cele soseske. »Preklel je dvojezični!« itd. Sirah, 5, 16, 28, 11.
4.	Skoz kletvo in rotenje. Preklinjavec snuje iz slabe navade, jezovec iz svojega žolča, naj strašneje besede, nc poštujc svetih zakramentov, in se clo Boga loti. „Kdor preklinja, svojo dušo za-kolnc." Sirah. 21,30.
Kdo izmed nas sc še ni po takem s svojim jezikom pregrešil? —- Kdo se jc pa prav izpokoril? Resnična je, da sc jih več skoz jezik pogubi, kakor skoz meč pomori.
III. Pregrešen jezik je vbijavec svete čistosti. »Kako lep je čist rod itd. Modr. 4, 1; hudoben jezik njo oskruni:
1.	Skoz nesramno kvasanje (klafanje.) Nesramniki nespodobne marne imajo , v pričo otrok in nedolžnih ljudi gerdo kvantajo , in nespodobne šale vganjajo. — Vsak nečist marn ali guč je ojster tern v sercu nedolžnosti zasajen, ki se ne da več izdreti — jc izkra nečistega ognja, ki ne vgasne. — Kako vc mladež med nami reči, ko j c so zakonskim pogosto neznane?— Zakaj je mladina toliko prešerna — nesramožliva? • Nesramni jeziki so to storili, in še store:
2.	Skoz nesramne (klafarske) pesmi (pleperce.) U veseli to-varšii sedijo mladenči in mladenčice, ter si popevaje kratek čas delajo; ali poslušaj , od koga pojo? čuješ dekleta na polju — doma, kaj prepevajo? Naj rajši od nesramne ljubezni. »Česar je serce polno , iz ust gre." Luk. 6, 45. Tako piska peklenski ptičar, in vabi mladino na svoje limance, nedolžne duše v svojo mrežo zaplctaje.
3.	Tudi ponočno vriskanje (juckanje) je škodljivo sveti čistosti. Vsaka divja zver oznani po svoji šegi svojo hotivnost; tudi razberz-dana mladina tako zna. »Ne bodite kakorkonj in mezeg itd. Ps. 31, 9.
4.	Naj grozovitnej hudoben jezik skoz prilizovanje nedolžne duše mori. Kakor Evi kača — sc liziin nedolžni devici — zapc-
livka mladenču sladka, se s prazno hvalo prikupujc; gorje duši, ki se lizunu podkupiti da. „Na jeziku nosi sterd, v sercu brusi meč, itd. Ps. 63, 4-5. Sladek jezik je miljonov duš pomoril. Gotovo je več ljudi skoz jezik pogublenih, kakor skoz meč pomorjenih.
Kakor hudoben jezik brez števila hudega po svetu včini, tako pa tudi dobrega neizrečeno veliko naredi, ako ga človek v berzdah ima in modro vlada. Kakor je sv. Peter na binkoštno nedelo veliko jezer ljudi preobernil, sv. papež Leo divjega Atila vkročal, tako moder učitel, poglavar s svojim modrim, pravičnim jezikom velike čete ljudi v dobro nagne, in hudega ovarje. „Blagormu, kdor sc ni s svojim jezikom pregrešil." Sirah. 25, 11.
XIX. ČETERTA POSTNA NEDELA.
Od velikonočnega sv. obhajila.
Bila je bli/.o velikanoč. Ko je tedaj Jezus videl, da je silno velika množica k njemu prišla, je djal Filipu: Od kod bomo kupili kruha, da bi ti jedli?
Joan, 6, 4—5.
Kako lepo jc gledati množico ljudi v puščavi krog Jezusa sedeti, kijih čudovito s kruhom nasiti! — Se lepše je viditi o svetem velikonočnem času miljonc pravovernih kristjanov krog božje mize, kako jih Jezus, nebeški kralj s svojim presvetim telom in s svojo rešnjo kervjo nahrani.
Zopet je za velikonoč božja miza pogernjena — vse priprav-leno; oh naj bi tudi mi pripravleni bili sveto velikonoč z Jezusom vredno obhajati! — Premislimo torej:
I.	Imenitnosl sv. božje mize;
II.	Potrebno našo pripravo.
Jezus! hrani nas s svojim sv. naukom; le ti imaš besede Večnega živlenja.
I. Veliko čudežev brez broja je storil Jezus; naj vekši čudeži njegove božje ljubezni so triji: 1) da se je včlovečil; 2) daje na križu vmerl; 3) da se nam vpresvetem resnem Telu zavživati daja;
in ravno posledno je med vsim naj vekši čudež Jezusove neskončne ljubezni, ki veli: »Z velikim poželenjem sim željel to velikonočno jagne z vami jesti." Luk. 22, 15. Za to je vzel po zadni večerji kruh, rekoč: To je moje Telo, ki bo za vas dano; jejte vsi od tega." Po tem je vzel kelh z vinom , rekoč: „To je kelh moje kervi, koja bo za vas prelita; pite vsi iz njega. To storite v moj spomin." To se ponovi vsak dan, vsako nedelo, posebno pa o veliki noči, kedar vredno sveto obhajilo prejmemo. Ravno tisti Jezus, kije bil od Marie rojen, na križu za nas vmorjen, in zdaj na desnici božji sedi, se v podobi kruha z nami združi, rekoč: „Kdor zavživa moje meso itd. Joan 7, 56. »Jaz sim vinska terta, vi mladike itd. Joan. 15, 5. »Ako je ravno Bog vsevedjoč, nam ni imel kaj boljega dati kakor svoje meso in kerv." Sv. Aug. Oh, vi nebeški angeli, čudite se! Pridite vse stvari in poglejte čudo božje ljubezni! — Kakor je velika čast pri božji mizi biti, tako veliki so tudi dari milosti božje, ki jih v svetem obhajilu zadobimo. — Duša oživi kakor roža od ju-terne rose, in ponovi lepoto svetih čednost. — Zadobi sc moč vse skušnjave premagati. — Prejme se zastava živlenja večnega. Lehko duša, nevesta Jezusova veselo izreče: »Živim, pa ne več jaz; Kristus v meni živi." Gal. 2, 20.
Koliko svetnikov je skoz to sveto obhajilo svetih postalo, vernih kristjanov hudega obvarvanih, v dobrem pokrepčanih — koliko skušnjav premaganih! Ako je z nami Jezus, kdo bo zoper nas? — Polne roke gnad deli vsmileni Jezus v presvetem obhajilu svojim vernim; ovi zakrament je živ vir vse svetosti, pa tudi vsake pomoči za dušo in telo, iz kojega milo Jezus zove: »Pridite k meni vsi, ki terpite itd. Mat. 11, 28.
Kako pa je to, da se jih le malo vsih tih dobrot veseli? — Oh, to je bilo in bo. Pri posledni večerji je vsmileni Jezus svojim učen-com noge vrnil, pa je djal: »Zdaj ste čisti, pa ne vsi." Joan 13, 10. Pervo sv. obhajilo jc bilo apostolom u večno živlenje, Judežu izdajavcu pa v pogublenje. Naj bi sc nam kaj takega ne pripetilo, pomislimo :
II. Vredno pripravo k svetemu obhajilu. —■ Ima k vam priti kak imeniten gospod, hišo lepo pometete, in jispo okinčite po svojem premoženju. Jezus, kralj kraljev k vam priti želi, pa noče drage, bogate, posvetne oprave, temveč
1. Vislo serce, brez smertnega greha, in brez nagnenja v od-pustlive pregreške. — Nič ni tvojega, kakor samo serce; serce
lehko daš, komur hočeš: Jezusu ali pa hudemu. Milo Jezus v presv. zakramentu prosi: »Sin! hčer! daj meni serce svoje." Ali terdovraten grešnik, prešestnik, požrešnik itd. ne da Jezusu serca, marveč ga svoji pregrešni navadi zastavi. — Jezus pride, pa prostora ne najde; hitro človeka zopet zapusti, ki božji rop stori. ■—■ Hudi duh se poverne in sedem drugih duhov privzeme; in tak grešnik je po tem sedemkrat hujši od poprej. Mat. 12, 45. Bog nas ovarji vsake nesreče, pred vsim pa nevrednega obhajila, katerega očitne kazni so časna nesreča —• brezpokornost, pogosto nagla in večna smert. »Kdor bo ti kruh po nevrednem jedil itd." I. Kor. 11,27 -28.
2.	Poboznosti svatovsko oblačilo, molitvo in obudenje svetih čednosti Jezus želi. Pobaraj kdo pride? Kdo si ti — kdo je On? Obudi vero, upanje in ljubezen; ponižaj se kakor stotnik v sv. cvan-gelju, rekoč: »Gospod! nisim vreden td. Po tem ga sprejmi kakor Cahej v svojo hišo." Luk. 19, 1. —Pa tudi tvoje truplo bodi čedno pripravleno:
3.	Telo po stanu in premoženju spodobno oblečeno. Ako pride k hiši imeniten gospod, mu saj terdo klop s kakoj beloj rutoj poger-neš, mizo pobrišeš. Kako nesnažni pa gostokrat možaki, nc obriti, ne počesani, ne vrniti prejmejo svojega Gospoda in Boga! »Pripravite Gospodov pot itd. Luk. 3, 4. Pa tudi
4.	Teše mora truplo biti od polnoči, ali saj šest ur pred sv. obhajilom v spodobno poštovanjc angelske hrane- »Vemo sicer, da učenci iz pervega niso teši telo in kerv Gospodovo prijeli. Ali od tiste dobe je svetemu Duhu dopadlo, da is velike časti do Njega telo Gospodovo poprej v usta kristjana pride, kakor druga jed; po vsem svetu je taka." Sv. Aug. — Ne daj pa tudi Bog sc na dan sv. obhajila vpijaniti, ali v slabe, stare tovaršijc poverniti se ! Svetega obhajila dan je vesel dan pokore za dušo, Jezusovo nevesto. Veselo lehko izreče: »Kdo me bo ločil ljubezni božje itd. Rim. 8, 55.
Preljubi! živlenje naše je podobno veliki gostii; vsi smo gosti Boga, nebeškega kralja, ki nas živi kakor vsmileni Jezus po denaš. sv. evangelju svoje poslušitele. — Kosilo imamo že na tem svetu — velika, večna večerja bo pa v nebesih. — Oh skerbimo, da bomo z Jezusom veseli pri nebeški gostii sedeli. Amen.
XX. PETA POSTIVA NEDELA.
Velika nesreča Jezusa zgubiti.
Jezus se je skril. Joan. 8, 59.
Danes obhajamo tiho nedelo, ktera se tudi nedela terplenja in žalosti — po nekterih krajih černa nedela imenuje. — Kaj pomenijo te nedele posebne imena? — Bliža se nam spomin terplenja in smerti Jezusove.
Sveta mati kat. cerkva omiluje svojega ženina Jezusa — nc poje začetnega psalma pri sv. maši, opusti čestnega psalma pri sv. maši, opusti veselo končanje psalmov: Čast bodi Bogu itd. in zakrije podobe križanega Jezusa po svojih altarjih.
Kaj nam pa današen sv. cvangelj pove? Pripoveda nam, kako se je vsmileni Jezus hudobnim Judom skril, da se jim je spolnilo njegovo žalostno prerokvanjc : »Vi me bote jiskali, pa me ne bote najdli, in bote v svojih grehih vmcrli."
Ravno tako se vsakemu godi, ki Jezusa zgubi; in takih nesrečnih ljudi jc v sedajnih časih groza veliko po svetu. —• Ne daj Bog te nesreče! — Pomislimo torej:
I.	Komu se vsmileni Jezus skrije;
II.	Kako se jim godi, pri kterih Jezusa ni. — Kdor je iz Boga, božjo besedo posluša.
I. »Prikazala seje dobrota in prijaznost Boga, našega Izve-ličarja." Tit. 3,11. Ta prikazen ali prihod Jezusa je bil in bo za nas naj vekša sreča. Jezusa zgubiti je bila in bo naj vekša nesreča. Oh, naj bi le spoznali, komu se Jezus skrije :
1.	Posvetnežcm, kteri se v posvetno kakor kerti zarijejo, vse nebeško pa pozabijo, povablenim gostom podobni, koji niso hotli priti. Luk. 14, 16-24. — Takim kupčija več velja, kakor božja beseda. Jezus njim zgine iz spomina in iz serca, kajti jim ni za-nj mar. —
2.	Napuhnjenim prevzetnežem. Napuh je človškega uma černa tema, ki človeku luč zakrije, ktera jc prišla iz nebes na zemljo.
Joan. 3,19. Prevzetni farizeji so zgubili Jezusa, kojega so ponižni ribiči sprijeli. — Taka se vsim prevzetnim glavam po svetu godi. Luk. 10, 21. »Bog je prevzetnim sovraž. I. Petr. 5, 5.
3.	Pregrešnim razujzdancom, ki so sužni hudobije, si sami zapone kujejo, in nočejo biti prosti Kristusovi. Jezus in Belial ne moreta v enem sercu prebivati. — Taki so bili razujzdani Saduceji in razvajeni pagani (hajdi), so še zdaj vsi pozcmcljski červi, kojih Bog je trebuh. Fil. 3 , 19. Sovražniki križa Kristusovega imajo oči, pa ne vidijo, ušesa, pa ne slišijo; njih serce je okamnelo za Jezusa, kako bi Jezus pri njih ostal? —
4.	Mlačnim, mehkužnim kristjanom, ki niso za božje kraljestvo merzli ne goreči. Pri večerji bi radi z Jezusom sedeli, na oljski gori, na Golgati pa zapustili. V nebesa bi radi prišli, pa le po gladki, široki cesti. Take vojšake Jezus iz svojih ust verže. Skriv. razod. 3, 15-17.
»Kdor mene pred ljudmi zataji, njega bom tudi jaz pred Očetom nebeškim."— Mat. 10, 33. Takih mlačnih kristjanov je brez števila po svetu, ki bodo, ali so že zgubili Jezusa. In to je naj vekša nesreča; zakaj: »Z Jezusom bili je sladek raj, brez Jezusa biti je strašen pekel." Tom. Kemp.
II. Ko je Kristus na križu vmiral, je sonce svoje obličje zakrilo , tema je zemljo pokrivala, hudobnim Judom se je smeh v strah premenil. Taka žalostna
1.	Tema zmot zakriva um in zastopnost ljudi, kojim se Jezus skrije z lučjo svojega božjega nauka. Resnica je luč naše duše za večno živlenje. »Jaz sim pot, resnica in živlenje," veli Jezus. Joan. 14, 6. —■ Kamo so zajšli terdovratni Judi, kamo neverniki, kamo vsi posvetni modrijani? — Kamo bodo prišli vsi sedajni krivi preroki zapustivši Jezusa izveličansko vero. »Slepci so, in slepce vodijo." Mat. 15, 14.
2.	Serco takih se v posvetno poželenje potopi, v blato poze-meljsko zagreznejo oni, ki Jezusa zgube. — Serce ni prestol božji, temveč gnezdo hudobij; ljubezn božja in do bližnega vgasne, le sebična ljubezn ga blodi. Veselje ncbe's iz takega serca zgine, ziv pekel se mu vnema, in božji mir ga zapusti.
3.	Kder pri ljudih Jezusa ni, tudi ni v sili pravega pomočnika. Kako strašno se je godilo Judom, po tem ko so zavergli Jezusa svojega mesija!--Iskali so odrešenika in ga še jiščejo, ali ga
Drobtince za novo leto 1853,	6
ne najdejo, kajti so Jezusa zavergli. Vse to jim je Kristus napovedal. Luk. 19, 41-47. — Tako se bogatajcom in sovražnikom Kristusovim godi. Sonce posvetne sreče se jim stemni, ni pomočnika, in silna smcrt je njih brezbožnega živlenja žalosten konec, pogublenja večnega pa začetek.
4. Kder Jezusa ni, ni v smertni uri tolažnika. Oni, ki niso v živlenju prijateli Jezusovi, se tudi na smertni postcli njega boje; in kedar Jezus pride, je za take že prepozno. Jezus pride sodit take, ktiri se mu niso izveličati dali. ,,Iskali me bote, pa me ne bote najšli; in kder sim jaz, vi ne morete priti.8 Joan. 7, 34.
Žalostna in vsa vjokana je iskala Maria Magdalena ljubega Jezusa , ko ga ni v grobu najšla. Joan. 20, 11-16. Tako ga jišči tudi ti, keršanska duša, posebno v svetem velikonočnem času. Sprejmi, ohrani Jezusa v grobu svojega serca. »Z Jezusom biti je sladek raj , brez Jezusa biti je strašen pekel." Amen.
XXI. CVETNA NEDELA.
Holiti Jezusa v presveteui resnem Telesu.
Množica je vpila, rekoč: Hosana Sinu Davidovemu. Mat. 21, 9.
Prihoden teden se imenuje veliki teden. Sv. Krizostom pravi, da ne za to, kakor bi dnevi tega tedna bolj dolgi bili, zakaj veliko drugih tednov je, ki imajo po več ur dolge dni, ampak za to se zove teden veliki, ker nam je vtem tednu naj vekša dobrota došla. Dolga vojska je bila v tem tednu dokončana, smert premagana, zakletje prevzdigneno, grozovitost satana overžena; v tem tednu so bile nebesa ljudem zopet odperte, angeli so se z nami združili, zapahi ločitve so se odrinili, in mir je med nebom in zemljo storjen po vojvodu mira. »Ravno danes vojvoda miru v Jeruzalem prijezdi, in veselo ga ljudstvo sprime rekoč: »Hosana itd.—
Ktire so pa tiste toliko velike dobrote božje milosti, ki so se u velikem tednu godile ? — So posebno dve, perva pri posledni večerji , druga pa na križu doprinešena — naj vekša čudeža dva
božje ljubezni. Pervega hočemo danas premišlevati, naj svetejši zakrament altarja:
I.	Kako Jezus v presvetem resnem Telesu iz gole ljubezni do nas živi,
II.	Kako on od nas v tem presvetem zakramentu molen in ljub-len biti želi. — Povzdignimo, duše moje, z veselo množico tudi mi danes častiti glas: Hvalen bodi, ki pride v imenu Gospoda: J. Kr. v presvetem zakramentu altarja!
1.	Jezus živi v naj svetejšem zakramentu altarja iz ljubezni do nas skoz svojo vsemogočnost. — Čudil se je starašina na gostii v Kani Galileji okusiti vodo v naj boljše vino premeujeno. Joan. 2, 1-11. — Čudili so sc Judje slišati obljubo Jezusovo , da jim hoče dati svoje meso jesti, svojo kerv piti: Joan. 6, 51-64. — Kar je obljubil, je pri posledni večerji Jezus dopolnil, spremenivši kruh V svoje telo, vino v svojo kerv, ter je djal: To storite v moj spomin. Mat. 26, 26. Glejte čudo ljubezni Jezusove.
Kar je storil Jezus, so storili na njegovo povelje apostoli, in storijo njih nastopniki, škofi in mašniki, namestniki božji — premene — zavžijejo — vernim delijo in moliti postavijo pravo živo Telo Jezusa Kristusa, kakor Boga in človeka, z kervjo in mesom, kakor je bilo od Marie rojeno, na križu vmorjeno, in zdaj na desnici božji sedi. To in tako je govoril in storil Jezus — še neprenehoma po svojih namestnikih govori in stori, in z nami ostane do konca sveta. Mat. 28, 20. Tako so apostoli oznanovali — tako sv. mati kat. cerkev uči. — Oh čudo vsemogočnosti in ljubezni božje! V tebe vervati in pa tebe moliti hočemo.
2.	Pokaj pa Jezus v naj svetejšem zakramentu altarja prebiva? Iz ljubezni do svoje neveste sv. kat. cerkve — nam v spomin njegove nove zapovedi. Joan 13, 24-35. Stariši zapuste svojim otrokom premoženje, oblačila itd. v spomin, Jezus pa svoje telo. Ime-nitniki tega sveta imajo spomenitek iz kamnja na grobu — Jezusov je pa presveti zakrament, ki nas njega pomni, dokler spet pride. I. Kor. 11, 26. Jezus živi v presv. zakramentu iz ljubezni do nas kakor pastir med svojimi ovčicami (Joan 14, 18), kakor pomočnik intažejnaš, ki nas kliče: »Pridite k meni, ki terpite itd. Mat. 11, 28. Iz altarja teče duhovski vir božje milosti u verne serca kristja-
6*
nov. Oh, balite, ki sle lačni in žejni, in zajemlitel Noč in dan vas čaka in želi.
3. Pokaj pa Jezus v podobi kruha med nami prebiva ? Iz gole ljubezni do nas. Kakor Bog se v svojem veličastvu nam prikazati ne more; kdo bi nja veličastvo prestal? „Naši slabosti pride skoz to naprotje." Tom. Kemp. Tudi kakor Bog in človek se nam ne more zavžiti dati, ampak v podobi kruha se z njim združimo. »Kdor zavživa moje telo, in pije mojo kerv, ostane v meni in jaz v njem." Joan. G, 57. »Sam Jezus se z nami sklene, naj bi tudi mi z njim sklenjeni bili; tako store oni, ki se goreče ljubijo." Sv. Krizostom. „Na križu se je prikrilo njegovo božje bitje, v presvetem resnem telesu je skrito tudi njegovo človeštvo; sama ljubezn Jezusova se nam razodeva." Sv. Tom. Akvin. —• Kdo premišluje to prečudno skrivnost — in se ne čudi, in ne zaupije ves ljubezni božje vnet: Bodi visoko livaleno in češčeno Jezusa rešno Telo vselej in pov-sodi v naj svelejšcm zakramentu!
II. Jezus želi v presvetem zakramentu molen in Ijublen biti. — Kakor goreče je serce Jezusovo do nas, tako merzlo jc rado naše serce do Jezusa. Po pravici toži Jezus v presvet. res. telesu: »Otroke sim izredil in na noge spravil; oni me pa zamečujejo." Iz. 1, 2.— Jezusa dolžno moliti, in njemu storjeno žalenje domestiti postavi sv. mati kat. cerkev presveto rešno telo v omolenje.
1.	Naj vekša čast in hvala njemu gre. Angeli svoje obličje zakrivajo in neprenehoma prepevajo : Svet, svet, svet itd. Skriv. raz. 4,8-10. Vsi nebeški prebivavci Jagne božje molijo; —• ravno to Jagne med nami v podobi kruha živi: njega moliti je naša dolžnost. »Pridite, hočemo pred Gospodom se radovati. ■— Pridite, molimo, padimo na kolena, in jokajmo pred Gospodom, k* nas jc stvaril." Ps. 94, 1-6. — Kako nehvaležni so , ki sc pred naj svetejšim zakramentom nc pripognejo! Tudi njim Sodnik poreče: »Jaz vas nc poznam." Mat. 7, 23.
2.	Jezusu smo dolžni moliti in častiti skoz pogosto in vredno sveto obhajilo. »To storite v moj spomin!" —Kedar se prijatcla poredko objiščeta, njuna ljubezn onemaga; hitro sc bota pozabila. Taka se tudi nam godi. — Kakor pa skoz pogosto in vredno prijemo presvet. reš. telesa Jezusa naj lepše častimo, tako je nevredno obhajilo njemu naj vekša nečist, tako rekoč novo križanje. Ilebr. 6, 6. Tega Bog ovari! I. Kor. 11, 27.
3.	Dolini Kino Je%usa pogosto objiskali v preštet, zakramentu altarja, se mu zahvaliti za njegovo ljubezen — za odpuščanje prositi, kajti j e od nevernikov, krivovereov in malopridnih kristjanov toliko med nami žaljen — zadomestiti dolžno molenje po vsih Icra-jih, kder ves zapuščen od ljudi vpresvet. zakramentu živi. — Vtem svetem velikem tednu Jezusa prav pogosto in pa spodobno vbožjem grobu objišimo; —- saj je zaslužil vso našo čast. Pa tudi druge čase radi k Jezusu hitimo, kakor pridni služavniki pred svojega kralja —• bolniki k svojemu zdravitelu — vbožeki k bogatemu dobrotniku, potrebni k obilni božji mizi. Vsako vredno objiskanje bo nam lepo plačano.
4.	Radi Jezusa k bolnikom spremljajmo. Na otoku Salzeta v juterni Indii so kristjani svoje dni pritekli, kakor hitro so zaslišali na obhajilo pozvoniti, ter so bolnikovo jizbo z zelenjem in rožami ozaljšali, so pot pometli in z gorečimi svečami Jezusu na proti šli. Po enih krajih spremljaje presveto reš. telo sveto pojo ali na glas sv. roženkranc molijo. — (Kdor z gorečoj svečoj presv. resno telo sprejme, zadobi 7 let in 280 dni odpustkov, brez sveče pa 5 let in 200 dni. Inocenc XII.)
Veselo je ljudstvo na dan. nedelo Jezusa visoko počastilo, rekoč: Ilosana! — Strašno je pa na velik petek vpilo: Križaj ga! — Taka se tudi med nami rada godi. V cerkvi Jezusa molimo, doma pa s kletvijo in z drugimi hudobijami križamo. Preljubi bratje in sestre, nikar tako! Kristjana celo živlenje ima biti Jezusa vredno molenje. Amen.
XXII. VELIKA NEDELA.
Od vstajenja.
Angel je ženam rekel: Nikar se ne bojte! -- Vstal je; ni ga tukaj. Mark.
t«, G.
Minuli so tihi postni dnevi — žalostne opravila velikega tedna so dokončane; veselo jutro vstajenja se po svetu glasi. —
Spremili smo Jezusa v Jeruzalem, iz Jeruzalema na oljsko goro - na Golgato, na mesto mertvaških glav. Čuli smo iz križa veliko besedo: Dopolnjeno je, in smo vidili Jezusa pokopati. —
Zopet danes pri grobu Jezusovem stojimo; ali grob jc odpert in prazen. Angel nam oznani veselo besedo: Vi j iščete JezusaNaza-renskega, križanega; vstal je; ni ga tukaj." Oh vesel glas — oh čudež čez vse čudeže! — Nebesa veselo alelujo pojo — zemlja raduje — pekel se trese — cčla natura oznanuje tud nam novo vstajenje in vččno živlenje.
Zaslišimo torej danes vesel glas našega vstajenja in večnega živlenja, kojega nam
I.	Naša pamet priča,
II.	Božja beseda poterdi,
iii.	Cela natora pokaže,
Kristus je vstal; aleluja! tudi mi bomo vstali.
I. Zakaj mora človek vmreti? —Zato ker ne more vekomaj živeti v tem strohliveni truplu. Bog je človeka nevmerljivega stva-ril, greh ga je pokvaril; mora se torej preroditi — duša v grobu svetega kersta, v kopeli prerorenja, truplo v grobu strohnenja, da strohlivo obleče, kar je nestrohlivega, in vmerlivo nevmerlivost. I. Kor. 15, 53. Duša brez trupla ostati ne more, zakaj človek iz duše in trupla obstoji; brez trupla človek ni. Smertno spanje jc prero-jenje za novo večno živlenje, kar nam priča:
1.	Božja modrost. Vse vidne stvari je Bog za človeka stvaril, sonce, mesene in zvezde na nebu —travo, rastline in drevje na zemlji, živino, ptice in ribe; — zakaj pa je Bog človeka stvaril? —• da bi ga poprej ko drugih stvari konec bilo? — Tako bi Bog moder ne bil.
2.	Božja dobrota. Ni skoraj revniše stvari na tem svetu ko človek. Bolezni in težave stiskajo truplo, britkosti dušo, skerbi mu krajšajo njegove dni, in prihodna smert mu veselje greni. Svojih želj ne more nasititi, in tudi naučiti sc dovolj na tem svetu ne za-more, ne potrebne popolnosti osvojiti. —Ali ni živina bolj srečna, ko človek njeni gospodar? Ali je mogoče, da bi smert obadvema enak konec naredila? — Tako bi Bog neskončno dober ne bil.
3.	Božja pravičnost. Kontu sc v serce ne vsmili toliko nedolžnih in pravičnih, ki po svetu terpe?— Koliko krivičnikov je, kojem sc dobro godi. — Ali bota Kajn in Abel enak konec imela? — Nero in sv. Pavi se razločila? —• Bodo vbijavci in goljufi poslednič s pravičnimi enako vekomaj počivali? — Tako bi morala zemlja jama razbojnikov, človeštvo živo gnezdo naj hujših divjačin postati,
in svet v pregrehe pogreznuti se. — Kaj takega misliti bi bila naj vekša neumnost — ziniti bi bilo Boga preklinjati. „V resnici, veli sv. Bernard, ako jc Bog, tak jc pravičen Bog; in če je Bog pravičen, je tudi človek nevmerliv." — Kar nam pa človeški um priča, to nam
II.	Vectui resnica (božja beseda) za gotovo poterdi, da bomo vstali in tudi v svojem prerojenem telesu vekomaj živeli. Kako milo se Job v svoji revšini tolaži, rekoč: »Vem da moj odrešenik živi. — Zopet bom s svojoj kožoj obdan in v svojem mesu gledal svojega Boga." Job. 19. — Živo popisuje prerok Ecchiel vstajanje mertvih. Eceb. 37,3-12. Tako se oveselujejo Makabejski bratje s prihodnim vstajanjem. II. Mak. 7.
Veliko lepše in očitovestno nas večna resnica v novi zavezi vstajanje života uči. »Pride ura, ktiro bodo vsi po grobih glas Sina božjega slišali, itd. Joan. 5, 28-29. Tako jc učil Jezus in posvetnim Saducejem djal. „Vi se motite, in ne zastopite pisma nc božje moči. Ob vstajanju sc ne bodo možili ne ženili, ampak bodo kakor angeli božji." Mat. 22, 29-30. »Jaz sim vstajanje in živlenje itd. Joan. 11, 25. Te so besede, nc človeka golega, ampak Sina božjega. Za to resnico je vmerl Jezus in zopet od mertvih vstal; vstali bomo tudi mi.
Vstajanje mertvih uče tudi apostoli, in med njimi naj lepše sv. Pavi, rekoč: »Kristus je od mertvih vstal, on pervenc spijočih ■— tako bo tudi Bog one, ki so v Jezusu zaspali, z njim obudil. — Ako se torej od Kristusa oznannje, daje od mertvih vstal, kako pa pravijo nekteri med vami, da ni vstajenja mertvih? -— Ako ni Kristus vstal, je prazno naše oznanovanje, prazna tudi vaša vera. — Kakor pa v Adamu vsi vmeijemo, tako bomo v Kristusu vsi oživeli." itd. I. Kor. 15, 12. — »Veselimo se, kedar se kakor glinasta posoda potruplemo, da bomo skoz prenovlenje druge stvaritve nebeško Bogu dopadlivo podobo prijeli," uči sv. Ililarij, in vsi drugi učeniki sv. ccrkve z njim. Oh veselo oznanilo iz božjih ust! Ti nam še le živlenje sladko, smert pa lehko storiš.
III.	Naše vstajanje nam kaže celo stvarjenje. Kakor se sonce za gore skrije, pa ne vgasne, temveč drugo jutro veliko lepše ozeleni, tako tudi naše trupla. »Trohlivo — meseno telo se vseje, ne-strohlivo in duhovno bo vstalo." I. Kor. 15, 42-45. Naše polje, naši travniki nam kažejo, dro vsaka mlada rožica nam o vigredu
pravi: Vstala sim jaz, vstali bote tudi vi. Oh poglejmo o veseli korizmi naše kopne griče, hribe in doline, kako se mlade in oblačijo , nam kažejo, da tudi nas čaka od mertvih vstajanje — novo živlenje. Jeli nismo več vredni ko trava na senožetu, ko lilje na polju? — Kakor resnično Bog živi, bomo tudi mi vstali, Bog, da bi Je srečno in veselo. »Vsi bomo scer vstali, pa ne bomo vsi preme-njeni," uči sv. Pavi. Kakoršno seine vsej e s, tako bo tebi tudi izrastlo. ..Prišli bodo, pravi, Kristus, kteri so dobro storili, u vstajenje živlenja; kteri so pa hudo delali, u vstajenje obsojenja. Joan. 5, 29.
Bodi nam pozdravlena sveta velika noč vstajenja Kristusovega! <— Bodi nam pozdravleno prihodno veliko jutro vstajenja našega! — aSmert, kde je tvoje želo? Pekel, kdo je tvoja premaga? Smert je v premaganju požerta. Aleluja! Bogu bodi hvala, ki nam je pre-maganje dal skoz Gospoda našega Jezu-Krista." Amen.
xxiii. perva nedela po veliki noči. Od zakramenta sv. pokore.
Jezus je rekel: Prejmite sv. Duha; kteri m bole grehe odpustili, odpuščeni so jim; in kojitn jih bote zaderšali, zadeižani so jim. Joan. 20, 23.
Drago je hodilo Jezusu človeški rod odrešiti. — Srečno vidi veliko delo odrešenja izgotovleno; previdi pa tudi koliko njih bo njegovo zasluženje zapravilo , posvečjočo gnado zgubilo, in se skoz greh v poprejno nesrečo pogreznilo. Vsmileni Jezus spozna, da bo za veliko jih njegovo odrešenje zgublcno, ako njim nove pomoči ne izroči, ki po svetem kerstu zopet smertno greše. Iz vsmilenja se torej po svojem vstajenju apostolom prikaže, rekoč: »Mir vam bodi! Kakor je Oče mene poslal, itd. Ko je bil to izrekel, je v nje dihnil, in jimdjal: »Prejmite sv. Duha; katerim bote grehe odpustili iid. — Poglejte postavitvo zakramenta svete pokore, posledne pomoči izveličanja onim, ki so po sv. kerstu grešili; in tudi nam. — Kdo ne bi torej premislil:
I.	Kako potreben je nam grešnikom zakrament svete pokore ,
II.	Kako izveličansko je, zakrament sv. pokore vredno in pa pogosto prijeti. — Mir vam bodi v tem svetom premislevtinju!
1.	Naše živlenje se vpodobi vožnji po nevarnem morju. Rahel čoln je stan posvečjoče gnatle božje. Hudi vetrovi skušnjav pihajo, veliki valovi pregrešnih strast ga zaliti hočejo; pregrešne priložnosti so nevarne klečeti, na kojili se čolnič razbije, kedar kristjan smcrtno greši. — Edina dila (deska) rešenja je sr. pokora. Jezus veli: »Povem vam, če se ne spokorite, bote vsi konec vzeli." Luk. 13, 3. — Naša, slabost je tolika, grešne priložnosti tako gostoverstnc, naše pregrešenje tako pogosto, da bi nam bilo za obupati, naj bi vsmilcn Jezus zakramenta sv. pokore postavil ne bil. — Pokoro so oznanovali v starem zakonu Noe, Jonas — v novi zavezi sv. Joan kerstnik , Jezus in njegovi apostoli; njo oznanujejo vsi pravoverni učiteli. — Pokora jc grešnikom toliko potrebna, da brez nje izveličanja ni.
2.	Ravno tak potrebna je pa tudi sveta (zakramentalska) spoved, če se nje ravno grešniki naj več boje. — Prava pokora mora peterna biti: pokora spoznanja skoz ispraševanje vesti —pokora obžalovanja •— terdnega sklepa — izpovedi— in djanja ali zadostenja. Naj huje sovražena od posvetnih ljudi je pokora ust ali sveta spoved, pa tudi tako bitstvena, da brez spovedi, če je mogoča, pokore ni. — Kristus je dal oblast svojim namestnikom grehe odpustiti ali zaderžati; kako bi pa to storili, čc bi jim grešniki grehov ne odkrili? »Spovejte si tedaj eden drugemu svoje grehe." Jak. 5, 16. „Ako se svojih grehov izpovemo, je (Bog) zvest in pravičen, da nam uaše grehe odpusti in nas vse hudobe očisti." I. Joan. 1, 9. »Izvoli si kar rad, ako zakrivaš brez spovedi, boš brez spovedi pogublen. 'A a to Bog spoved terja, da izveliča ponižnega; za to pogubi nespovedanega, da kaznuje prevzetnika." Sv. Avg.
3.	Kakor je sveta spoved potrebna, je tudi koristna. Spovednik so grešniku zdravnik, dušne rane poceliti — učitel, mu nevaršino pokazati, pa tudi pot pokore svetvati — sodnik, mu pokoro naložiti, in ga zagotoviti, da so mu grehi odpuščeni. Kdo prešteje vse povračila — kdo število duš pove, ki so skoz sveto spoved rešene ? »Spoved duše izveliča, razpodi grehe, premaga skušnjave, za-pahne globot pekla, odpre vrata nebeške." Sv. Avg. — Blagor nam vbogiin grešnikom, ki imamo toliko močno zdravilo — tako mogočno rešilo ! — Skerbno ga torej rabimo!
II. Kolikokrat je potreba k sveti spovedi j iti? Pervi kristjani so se izpovedali, kakor hitro so grešili, ter so prosili za ojstro pokoro
božje namestnike. — Mlačnim kristjanom je sveta cerkva napovedala saj enkrat na leto se ispovedati, če hočejo pravoverni kristjani biti. Sveta skerb za izveličanje naše nam pa veli
1.	K spovedi j iti kakor hitro v smerlen greh pademo. V naj strašnejši nevaršini živi, kdor v smertnem grehu živi. »Pripravleni bodite; ker ne veste ure nc dneva." Mat. 25, 13.
Brez posvečjoče gnade božje nc zamoremo kaj dobrega za večno živlenje storiti. Grešnika molitev jc Bogu gnusoba. — Kdor novo rano hitro obveže, lehko zaceli; kdor hitro po storjenem grehu se izpove, sc lehko poboljša. Ako sc danes vsekaš, boš obezati do velike noči odlagal? Vsak smerten greh je nevarna dušna rana.
2.	Navaden guč posvetnih ljudi je: Nisim nikogar vbil, nobenega okradil, se nimam česar izpovedati. Sv. pismo pa pravi: »Kdor reče, da greha nima, je lažnivec. — Tudi pravičen sedemkrat na dan greši." Pr/p. 24, 16. Mali grehi pa gnado božjo pomanjšajo, dušo oslabe. Kaka bo hiša le enkrat na leto pometena? — Taka bo tvoja vest, ako se le enkrat na leto izpoveš. Dobro je vest vsakega mesca, saj vsake kvatre skoz sveto spoved očistiti.
3.	Najzvestejšise ima pa sveta velikonočna spoved opraviti, ker brez nje vredno velikonočno obhajilo mogoče ni. »Bratje! poster-gajte stari kvas. •— Obhajajmo veliko noč ne v starem kvasu hudobije in malopridnosti, ampak v presnem kruhu čistosti in resnice." I. Kor. 5, 7-8. — V to vredno pripravo za velikonočno spoved in obhajilo je predvelikonočno ispraševanje. — Svoje dni so morali verni svojim prejpostavlenim mašnikom o veliki noči se izpovedati, zdaj se naj pri ispraševanju saj izkažejo, da so za sveto veliko noč pripravleni. Kdor se ispraševanju odmika, je nepokoren kristjan, kteri svojega pastirja ne posluša. Kdor se pa za veliko noč ne izpove in k sv. obredu ne gre, on jc kakor očitni grešnik in neznabog, kojega kat. cerkev za svojega ne spozna, in ne pokople. — Kdor u veliki noči za svoje, zlasti domače ne poskerbi, jeli so svojo velikonočno dolžnost dopolnili, on je vero zatajil, in je hujše od ne-vernika. I. Tim, 5, 8.
Ljubi mir nam Jezus žel/; grešniki pa miru nimajo, dokler ga v zakramentu svete pokore skoz spoved zopet ne zadobe. (Glej Drobtince VI. 165.) Smo z zgublenim sinom grešili, tudi z njim
pred namestnika božjega pokleknimo rekoč: Oče! nisim vreden tvoj sin imenovan biti; vzemi me saj zaposlednega svojih služavnikov. Amen.
xxiv. druga nedela po veliki noči.
Od lier&uisltcga pastirstva.
Jaz sini dober pastir. Joan. 10, 11.
Jaz sim dober pastir" —je rekel Jezus, in po resnici; zakaj : Dober pastir da živlenje za svoje ovčice. •— „ Jaz sim dober pastir" — oh , naj bi tudi jaz zamogel to reči; zakaj kakor je vsmilcni Jezus pastir vsih vernih, tako je tudi meni veliko duš v pastirstvo izročil, od kojih bom imel ojster račun dajati, —„Jaz sim dober pastir — dobra pastirica" — oh, naj bi zamogel vsak gospodar, gospodinja to izreči; njih je Bog domačim pastirja postavil!
Tudi predpostavleni vi imate po 2, 3-20, 40 duš pasti za večno živlenje, in bote po ravno tolikokrat rajtengo dajali. — Pravični Bog! ako bo gorje za sam sebe odgovor dati, kaj pa bo za toliko duš na rajtengi stati? —Kaj hočemo storiti? — Svoje dolžnosti prav spoznati, in jih zvesto dopolniti:
I.	Kakor zakonski možje in zene;
ii.	Kakor očetje in matere;
iii.	Kakor gospodarji in gospodinje.
Vsi ti so pastirji svojih ovčic. — Dobre ovčice poslušajo glas svojega pastirja; poslušajte ga tudi vi!
I. Pastirske dolžnosti zakonskih. Bog je v raju drevo vsadil, ki naj slajše, pa tudi naj grenkejše — naj bolje, in naj slabše sadje rodi: zakonski stan. Kakor zakonski svoje dolžnosti dopolnijo, pekel ali pa nebesa imajo — kakor pohlevne ovčice ali pa dereči volki med sebo žive. — Velike dolžnosti imajo zakonski; samo treh opomnim :
1. Skerbzablagost duše in trupla. Višej ko oče in mati za otroke — ima mož za ženo—žena za moža skerbeti, da truplo ne zboli, duša ne pogubi. „Človek bo oča in mater zapustil itd. I. Mojz. 2 , 24. Ako mož čutiš, da tvoja ženka boleha, naj se ti dnarja ne mili; če bi moral posledno kravco prodati, da le ženka ozdravi. — Pa tudi Hana je predla za svojega moža, slepega Tobija. 2, 19. — Ako čutiš, da
\ t
tvoj ali tvoja kako slabo navado jeze, zanikernosti, lažnivosti ima, opominaj, prosi. Strasti so zakona naj strašneje sovražnice. — Vidiš, da tvoji ali tvojemu kaka nesreča žuga, svari kakor Klau-dia Pilata. Mat. 27, 19; odverni nesrečo kakor Abigail od skopega Nabala. I. Kralj. 25, 14. — Zakonski naj bodo varhi svojih drugov.
2.	Zakonska zvestoba in ljubezn. „Možje ljubite svoje žene, kakor Kristus cerkvo." Ef. 5, 25. „Mož nima oblasti svojega telesa, ampak žena; — ne žena do svojega telesa, ampak mož." I. Kor. 7, 4. — Zakon prelomiti, in pa srečo zakonsko vgonobiti. — Zvestoba v gospodarstvu in v gospodinstvu, da ni mož preskop, ne žena zapravliva; tatvina zakonska hišo podira.— Zvestoba v reji otrok, da sc otrokom potuha ne daja, eden ne pokvari, kar drugi popravi.
3.	Poterplenje in prizanašanje. V pervih tednih zakona je vse sladko in dobro; ali vsak tudi svojo senco ima, ki za njim hodi. Bolj slepa ko je bila ljubezn, hujše bo za tim sovraštvo. Poterpež-livost v zakonu naj lepše rožice sadi, prizanesenje 7*akon blagoslovi. Kakor zakonski z zakonskim —• bo tudi Bog z njima ravnal,
II. Pastirke dolžnosti starišev. Zakonski perstan ima biti gladko okrogel, brez žlahtnih kameneov, kajti zakona biseri so blagi otroci. Očeta in matere naj drajše blago so deca; za nje tudi naj bo perva skerb:
1.	Truplo zdravo izrediti. — Kako čedno skerb«? ptičice za svoje mlade! Kako slabo pa mnoge matere za svoje deca! —Mnogi oče otrokom beraško palico poda. Taki so tatjo, tolovaji svojih otrok, in so vero zatajili. I. Tim. 5, 8. „Ako dete oča kruha prosi, jeli bo mu kamen dal? Luk. 11, 11.
2.	Glavo pošteno podučiti — doma, otroke v šolo — in v cerkev pošiljati, jih pa tudi potrebnega dela vaditi. Naj bolja dota je zdravo , Čerstvo telo, dela vajene roke , in pa učena glava. Otrok ne v šolo dati, se pravi otroke za naj drajše blago ogolfati. Bogati, pa sirovi otroci so oslom podobni, ki za druge zlato nosijo. — Pred vsim naj potrebnej je
3.	Serce otrok požlalitniti, s svetimi čednostmi okinčati. ,,Očetje, izkojite svoje otroke v strahu božjem." Ef. 6, 4. Kaj pomaga zdravo telo in prebrisana glava, ako je serce hudobno? —Potreba je otroke učiti, svariti, strahvati, pa jim čedne izglede dajati. — »Jedno dete, ktero sc Boga boji, je bffljc ko jezer brezbožnih." Sirah. 10.
Kdor deca po keršansko izrodi, jih tudi lehko preskerbi in h kruhu spravi. Pa ravno pri volitvi stana imajo biti stariši decom dobri pastiri. Ne siliti, ampak svetvati stan je očeta in matere pravica — jim po potu poštenja, ne po cesti pregrehe h kruhu pomagati — jim pravično doto dati, in za otroke moliti. Tako bodo deca starišev veselje , kakor oljke krog mize — Ps. 127, 3-4, po smerti pa naj lepša krona v nebesih.
III. Pastirske dolžnosti gospodarjev in gospodinj. —Gospodar! gospodinja! vsi tvoji domači hlapci in dekle, rejenci in rejenkice so ovčice tvoje čede, in Kristus tebi veli: „Pasi moje ovce, pasi moje jagneta." Joan. 21, 15.
1.	Da jih prijazno in ljubeznivo imaš. Zakaj je Bog dal, da si Martin ti gospodar, Luka pa tvoj hlapec? — da Ana ti gospodiniš, Rotijka pa služiti mora? — Zato, naj bi ti lepo z njima ravnal, jih nc stiskal kakor lev, temveč kakor oče — mati se z njima obnašal — obnašala. Sirah, 4, 35.
2.	Da svoji družini za zdravje in za časno srečo skerbiš. —• Dajaj svojim zdrav živež, prebivališče, prizanašaj boletnim, skerbi betežnim za zdravitela, kakor stotnik v Kapernavem. Mat. 8, 5-13.
3.	Da svoji družini za izveličanje duše skerbiš. Bog bo duše tvojih domačih iz tvojih rok terjal. —• Veliko se tožuje čez slabo družino, malo za poboljšanje družine stori. — Dva posebna zlega sta, po kojih se družina pohujša. Pervo krivo je, da le na delo družine gledamo, nc pa tudi na zaderžanje. Drugo krivo je, da le tožuje m o , podučiti, posvariti pa opustimo. J išči družine, ki dobro slovi. Ne terpi pri hiši greha, ne grešnega znanja. Skerbi, da bodo hlapci in dekle molili in k službi božji hodili, svete zakramente pogosto iu vredno prijeli. Lc kdor Bogu zvesto služi, bo tudi gospodarju zvest. — Dajaj svojej družini dobre izglede. Mat. 5, 16. Ako vsa prizadeva nc pomaga, družinčetu slovo daj. Bogaboječa družina je božji dar, hudobna pa hiše prekletje. 1. Mojz. 29, 2.
Lepo je lepo dober pastir biti, pa lehko ni; — potreba je velike skerbi. Pomnite to zakonski, stariši in predpostavleni vsi! — Kedar bo enkrat trobenta zabučala, in nas angeli k sodbi zbrali, bomo tudi mi svoje pripeljali pred Pastirja vsih pastirjev. — Iskal bo mož svojo zgubleno ženo—klical oče svojega sina — gospo-
dinja svojo zaverženo deklo, pa bo prepozno. — Oh, naj bi zamo-gli vsi tisti strašen sodni dan naj višemu Pastirju naših duš reči: »Glej, ovde so, koje si mi izročil; nobeno mojih se mi ni pogubilo." Amen.
XXV. TRETJA NEDELA PO VELIKI NOČI.
Od priprave na srečno smert.
Še eno malo, pa me ne bote več vidili. Joan. 16, 16,
Jezus v sredi svojih učeneov sedi in milo slovo jemlje, rekoč: Še eno malo itd. •— Oh, kdor zamore tako slovo jemati — njemu se ni smerti, ne večnosti bati!
Tudi jaz — tudi ti dro vsi lehko rečemo: »Še eno malo itd. V kratkem tudi mene — tebe nc bodo več videli. — Oh, naj bi tudi vsak veselo izreči zamogel: »Grem k Očetu."
Vsi se vsako leto, vsak dan, vsako uro u večnost odpravljamo; ali se pa tudi na srečno smert pripravljamo? — Dvojna priprava nam je za srečno smert potrebna :
I.	Dalna: pravičnega živlenja,
II.	Bližna\ vernega oskerblenja o smertni uri.
O Gospod! uči nas šteti naše dni, da bomo modrega serca.
I. Dalna priprava na srečno smert ima biti celo naše živlenje. Vse naše djanje in nelianjc, vse naše potovanje — kaj jc drugega, ko hoja k našemu grobu? — Vse naše djanje bi se naj kakor na grobu sklenilo in storilo. Tega nas Jezus opomina, rekoč: „Čujte, zakaj vi nc veste ure ne dnu." Mat. 25, 13. Kdor sc hoče za srečno smert vredno pripravljati, sc ima:
1.	Greha zvesto varvati." Grešnika smert je strašno huda." Ps. 33, 22. Grešnik zgubi, kar jc ljubil; njega čaka, česar seje bal; nima, česar bi mu naj več potreba bilo. — Preteklo mu grozo, pričjoče bolečine— prihodno strah dela. —Le kdor pravično živi, se smerti ne boji. »Draga jc pred Gospodom smert njegovih sveteov." Ps. 115, 15.
2.	Svoje dolžnosti zvesto dopolnili. Vsak človek je od Gospoda nebes in zemlje na svojo mesto postavlen, kakor vojšak na stražo, kakor delavec u vinograd, kakor hlapec al dekla, komur je svoje
talente zaupal. Prišel bo klicat na račun, na plačilo. Blagor hlap-com, k oje čuti najde. Luk. 12, 37. Srečen, komur poreče: »Dobro tebi priden in zvest hlapec." — Mat. 25, 21.
3. Si za nebesa zaklade dobrih del pripravljali. Ne smemo serca na posvetno vezati, da bi kakor priraščeno posledno uro ne dalo odtergati se, temveč s posvetnim blagom si prijatle v nebesih pripravljajmo, zaklade, koje moli ne snedo, tatje ne vkradejo, dobre dela telesne in duhovske milosti. »Kder jc naš zaklad, bo tudi naše serce." Mat. 6,19-21. Tako nas bo vmreti veselilo, zakaj: »Blagor mertvim, ki v Gospodu vmerjejo; njih dela gredo za njimi." Raz. 14, 13. — Tako bodi celo naše živlenje priprava na srečno smert. Potrebna je pa tudi :
II. Blizna priprava, da sc za bližno smert vse poravna, dokler smo še zdravi, pri pravi pameti in pri moči. — Kdor kaj izporočiti ima, naj nc odlaga:
1.	Svoje posledno sporočilo ali testament narediti. Tudi Jezus je svojo ljubo mater svetemu Joanu izporočil, in svojim apostolom vse lepo vkazal, kako se ima po njegovi smerti zgoditi. — Kedar pa posledno sporočilo storiš, ne pozabi krivice poravnati, spomni se vbogih, pa tudi svoje vboge duše. »Delajte si prijatle z časnim blagom, da kadar onemorete, vas sprimejo u večno prebivališče." Luk. 16, 9. — Kar pa človek dobrega storiti hoče, ne zanašaj se na svoje nadobnike (erbe.) Kar pri tcrducm zdravju dobrega storis, je zlato — kar na smertni posteli, srebro— kar po smerti drugim naročiš, je železo; in sc pogosto clo opusti.
2.	Spravi se z Bogom vsak večer, vsako mlado nedelo, vsako novo leto, kakor bi tvoja posledua ura bila. — Potreba jc za srečno smert vsak večer svojo vest isprašati in svoje grehe objokati — vsakega mesca se ispovedati in presveto rešnje telo vredno prijeti — vsako leto enkrat svoje živlenje kakor ob smerti skleniti. Tako so svetniki, svctnicc storile. — Ne on, ki starih let včaka — ampak on, ki v gnadi božji živi, je vmreti pripravlen; kedar Gospod po-terka, mu veselo odpre. Luk. 12, 36.
3.	Svete zakramente vmerjocih o pravem basu prijeti. Sovražniki so, ki bolniku nevarnost smerti prikrivajo; nobene hvale takim u večnosti vedel ne bo.—Neumni so, ki se svetih zakramentov prijeti boje, in tako dolgo odlagajo, daje večidel prepozno. Jezus ne pride vmorit, ampak oživit, pomagat, ako ne truplu, pa duši.
Tako bo Kristus naše živlenje in smert naš dobiček. Pil. 1, 21. Mirno bomo na smertni posteli ležali, lehko slovo jemali, svojim posledne nauke dali, in kakor Jezus izdihnuli: „Grem k Očetu! — Dopolnjeno je. — Oče! v tvoje roke izročim svojo dušo."
Veliko ljudi si želi vedeti posledno uro. —• Potreba jc pomniti, da bomo vmerli, pa dobro ni vedeti, kdaj, za to, da se vedno pripravljamo. To nas mladenč uči, od kojega sv. Antonin pripoveda. (Beri Drobtince VII. C. II.) — Tudi nas Bog opomina skoz bolezni, skoz nevaršine, skoz smert svojih ljubih, da bo tudi nas skoraj za-klical. Skerbno torej pripravljajmo se, da bomo pripravleni kakor Jezus k Očetu jiti. Amen.
XXVI. ČETERTA NEDELA PO VELIKI NOČI.
Od dvojne poti u vednost.
Nobeden izmed vas me ne vpraša: Kamo greš? Joan. 16, 5.
Popotnik popotnika vpraša: Prijatel, kamo greš? Rad mu popotnik odgovori, da gre v ptuje kraje, ali iz ptujih krajev domu. — Tudi Jezus se po den. sv. evangelju na pot odpravlja; ali nobeden njegovih so ga ne upa vprašati: Kamo greš? Žalost obhaja njih s^rce se Jezusa ločiti; veselo jim pa on pove, da gre k njemu, ki gaje poslal, k Očetu.
Človek! tudi ti si popotnik, ko jaz; naj te torej pobaram: Kamo greš? —• Naj ti tudi odgovorim, da greš v srečno ali pa v nesrečno večnost. Oh, kako potrebno je — in kako redko popraša se: Človek! kristjan! kamo greš? •— Kamo gremo, lehko po svoji poti spoznamo. — Dve poti v neskončno večnost greste; hočemo ji danes pogledati:
I.	Stezo pravičnosti u večno živlenje,
II.	Cesto pregresnosli u večno pogublenje. Po kteri hodimo mi ? Poslušajte!
I. Steza pravičnosti v svete nebesa je slerma in ozka pot, in malo jih je, ki po njej hodijo. Mat. 7, 14. Ona je:
I.	Steza truda in terplenja. Koliko je prestal Jezus od svojega rojstva do v nebohoda gladu, žeje — po dnevu učil, po noči molil, tako, da je od samega truda zaspal. Mark. 4, 38. — Vse to je moral Kristus terpeti, in tako v svoje izveličanje jiti. Luk. 24, 26. — Koliko so delali svetniki, in še delajo vsi zvesti služavniki božji. — »Delajte, pravi Jezus, dokler je dan; pride noč, kedar ne bo delati mogoč. Joan. 9,4. — Kako se pa kaj ti trudiš po stezi čednosti? —
2 Steza svojega zatajenja in pokore. »Kdor hoče za menoj priti, naj sam sebe zataji, in hodi za menoj." Mat. 16, 24. Svoje dni so bili ljudje, ki so si velik križ naredili, in za pokoro po svetu nosili. Nam kaj takega potreba ni; Bog vsaki starosti, vsakemu stanu križ naloži. — Križ nam delajo naši hudi nagoni, naše slabosti in strasti — naši tovarši, tovaršice — težave našega dela. Le kdor vse voljno prestoji, sam sebe zataji, on po stezi čednosti hodi. Tako so pušavniki v ojstrem postu, vojšaki v terdem boju, hlapci in dekle v svojem težavnem stanu si nebesa služili, so imeniten stan zapustivši si težavnega izvolili, naj bi po ojstri stezi pokore proti nebesam hodili. — Kaj si pa ti želiš? —
3.	Steza preganjanja in zaničvanja. Nisim prišel mira na svet pošiljat, ampak meč, govori Jezus. Taka se je njemu godila od jaselc do križa; — taka apostolom vsem. Ni svetnika v nebesih, ki v živ-lenju zaničvan in preganjan ne bi bil. »Blagor vam, kedar vas bodo kleli in preganjali itd. Mat. 5, 11-12. — Apostoli so se veselili za-volj imena Jezusovega zasmeh terpeti. Dj. ap. 5, 41. —• »Kteri hočejo pobožno živeti, morjo preganjanje terpeti." II. Tim. 3, 12. Oh, veseli se, ako si zavolj pravice zaničvan, po nedolžno preganjan; to je priča, da si na pravi stezi večnega živlenja.
4.	Steza veselega dokončanja in srečne večnosti. Iz gore Gol-gate je nam Jezus svete nebesa odperl. Med kamnjem je videl sv. Štefan nebesa odperte. »Blagor človeku; — zakaj, kedar bo izku-šan, bo prijel krono živlenja, kterojeBog njim obljubil, ki njega ljubijo." Jak. 1, 12.— Ta je perva pot u srečno večnost, sterma steza čednosti; alj malo jih je, kteri po njej hodijo. Druga je:
II.	Široka cesta pregrešnosti, od ktere Jezus pravi, da so široke vrata, in pot prostorna, ktera v pogublenje pelje, in da jih je veliko koji po nji noter hodijo. Mat. 7, 13. Taki so:
1. Mlačni, zanikarni kristjani, kteri niso za božje reči, za večno izveličanje, za razširo kraljestva božjega, za prijemo svetih Drobtince za novo leto 1852.	7
zakramentov ne gorki ne merzli. — Le ime kristjanov imajo, v djanju se pa Kristusa sramujejo. Radi bi izveličani bili, pa pregrešnemu svetu tudi dopadli, hudemu se ne zamerili. — Take bo Kristus iz svojih ust pljunil. Razod. 3, 15-16.
2.	Po prostorni poti pogublenja grejo vsi razujzdani dobrovoljci tega sveta, kojih bog je trebuh, kojih nebesa so minlive dobrote sveta. Njih pravilo je bilo, je, in bo: „Balitc, vživajmo dobrega, kar ga je — to je naš del, in naša osoda. — Tako mislijo in se motijo; zakaj hudobija jih jc oslepila." Modr. 2, 6-21. Bogatega požrcš-nikaposnemajo, in za njim vpeklensko terplenje gredo. Luk. 1, 6, 19.
3.	Po široki cesti hodijo, kteri krivico delajo , goljfajo , kradejo, vboge in vdove stiskajo, svojim pravice ne dajo; kojih krivica v nebo vpije. Jak. 5,4.-— Takih kriv bog je dnar in posvetno blago ; njim je duša na prodaj. Ob nedelih in praznikih na cesto gredo, namesto službe božje kupčujejo, in mamonu služijo. — „Kaj pomaga človeku, naj si ves svet pridobi, svojo dušo pa pogubi." Mat. 16, 26. Ovim je težcj v nebesa, kakor kameli skoz šivankino žrelico. Mat. 19, 23-24. —• Takih posvetnjakov množica se strašno množi. Jeli tudi ti med njimi hodiš ?
4.	Znamnje široke ceste je množina pregrešnega društva, konec pa strašno pogublenje. Grešniki se radi tolažijo, da niso sami, da je več takih. Oh žalosten tolaž! Tudi pervi svet je bil ves hudoben razun osem oseb, pa je bil tudi ves potoplen, razun osem pravičnih. Sodomljani bili so vsi razujzdani, pa tudi z živim žveplom požgani, razun pravičnega Lota. „Tako prejde svet in vse nja poželenje; le kdor voljo božjo stori, ostane vekomaj; (I. Joan. 2, 15-17) naj si ravno sam po ozki stezi pravičnosti hodi. »Veliko je poklicanih, malo pa izvolenih." Mat. 22, 14.
Dve poti v neskončno večnost peljate, perva, sterma steza, proti nebesam, druga, gladka cesta, proti peklu; po kteri pa ti hodiš? Kamo pa ti greš? —To seprašaj, keršanska duša, vsak večer, pri vsaki spovedi. Vsak dan — vsaka spoved — vsako leto je tebi ena stopinja bližej svetih nebes , če se poboljšaš — bližej pekla, če se pohujšaš; na mesti stati ne moreš. — Kamor greš, totaj boš prišel, kakor živiš, tako boš vmerl, vekomaj srečen alj nesrečen. Pomisli, kamo greš! Amen.
XXVII. PETA NEDELA PO VELIKI NOČI.
Hiolt in delaj!
Prosile, in bole prijeli, da bo vaše veselje popolnoma. Joan. 16, 24.
V jutro zarano sc škerjančik visoko poil nebo vzdiguje, ozna-nuje hvalo svojemu Stvarniku , ki ga živi, ter prosi, naj ga v pri-hodno ne zapusti. — Ko zapoje svojo pesm juterno, se med brazde potukne, jiskaje živeža za svojo krušenco. Kakor hitro se pa poživi, opet višak izleti hvalit svojega Boga. — Tako mi mala ptičica veli: Moli in delaj! Imaj pri Bogu svoje serce, imaj pri delu svoje roke!—
Tudi Jezus zapustivši to solzno dolino nam je isporočil prijatela delo, prijatelco pa molitvo. Oh, naj bi ju prav spoznali, se ju zvesto deržaJi, radi delali in pridno molili! Po tem bi lehko prosili, gotovo prijeli, in bilo bi naše veselje popolnoma. Zapišimo si torej danes premišlovaje te dve besedi globoko v serce svoje:
I.	Moli!
II.	Delaj! Bog ti bo pomagal. Pomagaj, o Bog, tudi meni prav govoriti, vam pa zvesto poslušati in storiti.
I. Moli! Sv. Anton pušavnik premišluje, kako bi Bogu naj bolj dopadel, in glas začuje: »Anton, če hočeš meni dopasti, moli; in kedar se molitve nadovoliš, delaj s svojemi rokami, in vedno posluj." — Hočemo tudi mi Bogu dopasti:
1.	Molimo! — Naša duša je od Boga, po molitvi se k Bogu povzdiguje —- z Bogom govori, kakor Mojzes, Daniel, Jezus, Diz-mas na križu. Molitev je. z Bogom govoritev. —
2.	Molitva je nebeška posta; po njej gredo naše prošnje gor —■ po njej pridejo dari božje milosti dol. »Naj si je ravno nizka zemlja in visoko nebo, vender Bog vsliši prošnje pravičnega. Sv. Aug.
3.	Molitva je naša naj zvesteja prijatelca in pomočnica — v žalosti, kakor Jezusu na gori Oljki —■ clo v smertni uri, kakor Jezusu na križu. Molitva je nebeška lestvica, po koji angeli naše dobre dela nosijo pred božje obličje. »Jaz bi rada na visoko goro šla, govori sv. Terezia, in bi rada klicala, naj bi vsi ljudje slišali: Ljudje! molite , molite, molite." — Pa tudi:
Učite stariši svoje otroke moliti, zjutraj, zvečer, pred jedjo, po jedi, in kedar moliti zvoni. Ako se dete od matere in očeta moliti ne nauči, ne bo vse svoje žive dni prav moliti znalo. — Gospodarji in gospodinje, skerbite da bo vaša družina rada molila pri mizi na glas, saj o svetih večirih sv. roženkranc. Molitev je angcljsko delo in opravilo svetnikov. —
II. Delaj! Kar je Bog Adamu rekel: „V putu svojega obličja boš svoj kruh jedil," I, Mojz, 3, 17-19, vsakemu človeku veli. Pridno delo nam poverne, kar je nam pozcmeljskega Adamov greh vzel.
1.	Delo nam zemljo polepša in nas z kruhom oskerbi. »Nc opusti poljskega dela, kojega je Bog stvaril. Kdor svoje polje obdela, ima jesti dovolj; kdor pa postopa, pa tudi strada dovolj. Prip. 34. »Kdor noče delati, naj tudi ne je." I. Tes. 3, 10.
2.	Delo nam živež posladl. Kakor bučelice sladko sterd nabe-rajo, pridne mravle dišečo kadilo nosijo, tako pridni ljudje sladko vživajo, kar pridelajo v potu svojega obraza, dokler bogati lenuhi tožujejo , da jim naj bolja jed nc diši.,
3.	Delo nam zdravje ohrani. Bister vrele, ki po kamnju teče, čerstvo, zdravo vodo ima 5 stoječa mlaka pa zignije. Lenoba truplu moč jemlje, kakor rija železo sne.
4.	Delo nas greha varje. Dokler se je David vojskoval in trudil, je bil mož po volji božji; ko se je pa pohajati začel, je prešestnik in človekomor postal.—• Kmet, ki namesto orala pukšo zadene, rokodelc, ki namesto za orodje le za kvarte prime, bo hitro obožal, in se pohujšal. Lenoba je vsih hudobij košata mati — lenuh in pa tat sta si tovarša. Priča tega so nam polne ceste rokodelskih potepuhov in beračev ispridenih, ki so naj hujše kobilice dežele. — Kako se lenuhu godi moder Salomon živo popiše. Prip. 24, 30-34 in nas k mravlji v nauk pelja. Prip. 6, 6-11. — Delo je velik dar božji, delati je vsakemu stanu velika čast. Tudi Jezus je svojemu redniku delati pomagal, da si ravno v puščavi z malimi kruhi veliko jezer ljudi nasitil, nam zapustivši izgled.
Da bo pa našo delo speh in basen imelo, začnimo in dokončajmo ga z dobrim namenom-. Bogu k časti, duši pa v izveličanje. Tudi Peter je veliko rib vlovil, kedar je na besedo Jezusovo mrežo ver-gel. Vse naše delo je brez dobrega namena prazen ribji lov. — Vsako delo z veseljem storimo, in naj je še tako težko, z križem
Jezusovim sklenimo ga; vse iz ljubezni do Jezusa! — Delajmo zvesto, če nam ravno nihče na roke ne gleda; Bog nas vidi, on bo naš plačnik. — Delajmo ne toliko za časno, kakor za večno plačilo, da kedar nas Bog iz svojega vinograda zakliče prijeti zaslužen denar, nam ne poreče:" Prijeli ste svoje plačilo." Mat. 6, 2.
Dve kratki, pa zlati besede ste : Moli in delaj, in vse zapo-padefe, česar nam je za časno srečo in večno izveličanje potreba. —- Kedar naš delavnik neha, in se bo večna nedela začela, bo tudi naše delo nehalo, molitva pa vekomaj ostala. — Združimo sc torej prihodne tri dni, naredimo sveto vojsko molicov v pobožni molitvi, in pojdimo z zaupanjem na nebeške vrata terkat. Prosili bomo, in bomo prijeli, ako prav molimo, da bo naše veselje popolnoma. Molitev jc mogočno orožje, z kojim sc nebeško kraljestvo zmaga. Amen.
xxviii. šesta nedela po veliki noči.
Od dolžnosti botrov.
Tudi vi bote pričevali, ki sle od začetka pri meni bili. Joan. 15, 27.
Preštejte, kristjani, listje in travo po zemlji, povete mi, koliko las imate na glavi, po tem vam jaz povedati hočem, koliko dobrot ste že prijeli od neskončno vsmilenega Boga. — Med vsemi naj vekše dobrote milosti božje so pa tri, kojih imamo pomniti, kolikokrat se pokrižamo: perva, da nas je Bog stvaril po svoji podobi, druga, da nas večnega pogublenja odrešil, tretja, da nas je pri svetem kerstu posvetil, nas k pravi katolški veri poklical, nas ude svete kat. cerkve, svoje otroke, in dediče nebeškega kraljestva sprijel. »Kaj je človek, da se njega spomniš, kaj je otrok človeški, da ga objišeš? Malo pod angele si ga ponižal, z slavoj in častjoj si ga ovenčal itd. Ps. 8, 5-9,7. Čudo milosti božje in dobrote, koje nam katoličanom storil Bog; velike so pa tudi obljube, koje smo mi pri svetem kerstu Bogu storili. — Katirc obljube? bi kdo vprašal. Te ti bodo botri (kumeji, goteji) pričali; oni so od začetka poleg bili, ko si bil dete v katolško cerkev sprijet. Botri so nam vsmilenje izprosili, pričali bodo tudi m sodbi božji.
Veliko botrov in boter me danes posluša, malo jih pa svoje dolžnosti prav spozna. Pomislimo torej:
/. Dolžnosti', k tir c imajo botri do svojih otrok; II. Dolžnosti, koje imajo otroci do svojih botrov in boter. To vam bom povedal, da se spomnite, kar vam bom pravil.
I. Dolžnosti botrov in botra. Karol X. Francozki kralj je svoje dni na sprehodu ženko srečal, kije v naročju novorojeno dete nesla in milo jokala, ker ni mogla otroku botra dobiti. Veselo on za botra pristopi. Ko je bilo dete keršeno, in dobri ljudje botra spoznajo, so imeli neizrečeno veselje. — „To veselje mi je za 25 Louidorjev hodilo, koje sim materi na zibel dal, moji kerstni hčeri sim pa tudi doto namenil, kedar njo bom možu dal," tako blagi kralj piše.
Lep dar je bil kraljevega botra, pa vender še premajhen, vse dolžnosti botra dopolniti. — Kerstni in birmski botri* stopijo otrokom, koje so k svetemu kerstu nesli, alj k sveti birmi peljali, in tudi njih starišem v duhovsko žlahto. Zlahta je pa dolžna za časno srečo in izveličanje večno svojim skerbeti. Dolžni so tudi botri:
1.	Pogosto otroke obljub pri sv. kerstu storjenih, in pri sv. birmi ponovlenih pomniti. Sv. Auguštin opomina vse botre vsako leto posebno u velikonočnih svetkih dobro pomisliti, kako so za otroke pri Bogu zaporoke bili; torej naj skerbe in jih pogosto ljubeznivo na to opomnijo, da sveto čistost ohranijo, se kletve in rotenja varjejo, nesramnih pesmi ne pojo, da nc bodo prevzetni, zavidni in jezovi, da naj pridno v cerkvo hodijo, v cerkvi se ne pogovarjajo, ampak besedo božjo pazno poslušajo, mašnikfe in stariše resnično ljubijo in poštujejo.
2.	Jim za dober poduk skerbijo, jih večkrat objišejo in pozve-do, kako se kaj učijo. •— Svoje dni so botri in botre katcknmene kerš. nauka učili, in so jih po tem h kerstu peljali, ter namestniku božjemu pričali, da so v pravi veri dovolj podučeni. V sedajnih časih novorojence h kerstu prineso in dobri stoje, da bodo deca v pravi veri prav podučeni. Dolžnost je torej svoje duhovske otroke v svetih praznikih objiskati, alj jih ob nedelah pri cerkvi pričakati, jim kak darek (pest orehov alj suhih sliv, ako boljega nimaš) pri-
*) Po latinsko se pravijo botri p a tri ni, botre matrinae, in pomenijo duhovske očete in matere.
nesti, jih isprašati kako se uče, in pobarati kako se zaderže. Botri imajo skerbeti, da stariši otroke u cerkvo in v šolo pošiljajo, da jih v strahu božjem rede.
3.	Botri so dolžni stariše in otroke posvariti. — Bog nc daj besede : kaj vam boter, botra za to? — Botre stariši naprosijo, da tolike dolžnosti prevzamejo. Ako bi jih nc dopolnili, bi svojo vero zatajili. I. Tim. 5, 8.
4.	Ako otrokom stariši pomerjejo, imajo botri jih v svojo skerb za rcjcnke in rejenkice prevzeti, alj jih k dobrim ljudem spraviti. —• Ako jim drugega storiti ne morejo, naj za nje molijo, jih angelu varhu in sv. patronom priporočivši.—- Kako lepo sv. mati kat. cerkva za svoje verne skerbi! —
Kake botre pa je potreba izvoliti in naprositi? — Po navadi bogate in imenitne prosijo; pa to še ni zadosti.*) Botri naj bodo v kerš. nauku dobro podučeni, da bodo vedli otroke v sveti veri tudi učiti.**) — Botri naj bodo poštenega zaderžanja, pobožni kristjani, otrokom kcrš. živlenja lep izgled. Očitnih grešnikov jemati kat. ccr-kev prepove. Ako sami kerst. obljub ne dopolnijo, kako bi za otroke porok bili?
II. Dolžnosti otrok do botrov. Kakor svete in imenitne so botrov — tako velike so tudi dolžnosti otrok:
1.	<SSpodobno poslovanje. Koliki dobrotnik je, ki otroka iz suž-nostireši! — Koliki prijatel, kdor hlapcu alj dekli v dobro, imenitno službo pomaga! Kaj nam porok velja, kedar smo pomoči potrebni!— Vse to nam botri po duhovsko store. Vredni so, da sc jim odkrijemo in jim roko poljubimo.
2.	Voljno pokorsino v duhovskih, pravičnih rečeh. Oni so od začetka pri nas priča bili, kaj smo obljubili, imajo torej vedeti, kako obljubo dopolnimo, saj bodo tudi na sodbi za nas pričali.
*) Baron D . , . pobožen Taborski grajšak je svojem otrokom bogaboječe berače botre pojiskal. — Vbožni stariši slobodno premožne botre prosijo, pa na bogato botrino so naj ne zanašajo, da se jim in otrokom ne zgodi, kar je sv. Peter Simonu Magu djal. Djanj. ap. 8, 20.
■**) Ko so me za sv. birmo pripravljali, so me moja mali vprašali, koga si hočem botra izvoliti? Ko si nisitn vedel pomagati, so mi mati svetvali moža izbrati, kteri keršanskega nauka naj bolj zna. Izvolil sim Martina R... ki je naj lepši pri keršanskem nauku odgovarjal; iii g. kaplan so me pohvalili, da sim si prav izbral.
Pisatel.
3.	Dolžni smo botre tudi objiskati, in jim v potrebi po svojem premoženju pomagati. — Oni so nam v duhovski potrebi pristopili; spodobi se, da jih mi v telesni sili ne zapustimo.
4.	Za botre moliti, kedar so rajni, tudi na njih grob poklekniti in Boga prositi, naj bi jim za nas del na božji pravici hudo ne bilo. „Oni bodo za nas odgovor dajali, ker so od začetka pri nas porok bili.« Joan. 15, 27.
Velike so dolžnosti botrov, pa tudi lepo plačilo že na tem svetu, (Beri Drobtince IV. A. III.) še lepši pa v dolgi večnosti. Jezus bo za otroke povračnik, kije obljubil: »Kdor eno dete v mojem imenu sprejme, mene sprejme." Mat. 18, 5. »Kar ste enemu naj manjših storili, ste meni storili." Mat. 25, 40.
Pozdravleni torej meni bodite moj rajni boter in botra! •— Mirno počivajta v hladnem krilu matere zemlje do prihodnega jutra vstajenja! — In kedar bomo vsi pred Sodnika stopili odgovor dat, kako smo svoje obljube dopolnili, oh, naj bi tudi vidva za me dobro pričala, ki sta v začetku pri meni bila.*) Amen.
*} Za Dravoj v Pohorjili imajo botri dolžnost otroka k pogrebu liesti, ako malo dete vmerje, v pomen, da ga Bogu odrajtajo, kojega so pri svetem kerstu v svojo skerb od Boga prevzeli. Pač lep keršanski običaj za njega, ki ga prav razumi.
OGLEDALO
BLAŽENIH MOŽEV,
nekdajnim v spomin, sedajnim v posnemo.
»
Marljivo in nevtrudno Drobtince po slovenskem polju slavnih imen nabirajo, da bi jih po vrednosti počastile, jim v svojih listih opominik postavile in v prihodne veke njih slavo donesle. Hvala Bogu! najdejo še obilno glasovitlh in krepostnih možev, kteri so kakor žlahtne cvetlice med svojemi rojaki cveteli, so razsvetlovali, kakor prijazna luč njih dušno temoto in so vredni, v zlate knjige cerkve in deržave zapisani biti. Le žalibog! da so Drobtince tako močno v stran , mnogoterokrat ne poznajo nc njih rojstnega kraja ne kraja njih posla in djanja, ne vejo ne posebnost ljudi, ne ostalih zadev; in kako težavno je, v takih okolnostih kaj popolnega ali iz-* verstnega pisati, kako mudivno, nabirati in sostavljati posamesne pike, dokler se cela podoba načerta, vsak lahko presodi, kdor je nekoliko misliti vajen; zatorej bo pa tudi rad prizanese!, ako vtem ali uuem životopisu znabiti kaj pomankljivega najde.
Rozman.
8.
MATEVŽ NAKAR,
SIRSKI NADŠKOF IN VELIK SLUŽAVNIK BOŽJI.
JfBalcr& Nakar je rojen iz žlahtne rodovine v Mosulu na Sirskim v Azii. Njegova rodovina je od davnih časov vdana Jakobitovski kri-vovcri, in že več sto let pravico ima, eniga svojih udov na škofovi Mosulski sedež postaviti. JakobitoVska krivovcra obstoji v tem, da njeni spoznovavci le eno voljo in eno samo naturo v Jezusu Kristusu verjejo, med tem ko katolška cerkva uči, daje Kristus kakor pravi Bog in pravi človek v eni osebi dvojno naturo iti dvojno voljo imel, namreč božjo in človeško. Število spoznovavcov une krivo-vere znese kakih sedemdeset jezar.
Mladi Matevž Nakar je bil od svojga ujea, ki je bil Jakobitovski nadškof, v krivoveri podučen, in v mašnika posvečen. Ujc ga je potem v svojega naslednika izvolil, in od turške vlade, kteri je Siria podveržena, potrebno dovolenje dosegel. Kakor škof je Matevž Nakar svojo delo s tem začel, da je za meč prijel, in z vso ojstrostjo katolčane preganjati začel.
Najbolj se je njegovo serce kervoločniga serda zoper katolčane vnelo, ko je pet duhovnov njegove škofije v katolško cerkvo prestopilo. Nakar je brez odloga Mosulskimu poglavarju to naznanil s pristavkam, da so se ti duhovni postavam turskiga cesarja nepo-korne storili, ker so h katolčanam prestopili, ali kar je vse eno, s Francozimi potegnili. Krivoverci vjutrovih deželah namreč nalaš katolčane Francoze imenujejo, zato ker Turki Francoze posebno čertijo; zakaj preslepili so krivoverci Turke , da verjejo, da so vsi katolčani tudi v posvetnih rečeh podložni rimskiga papeža, kteri bo,
kakor hitro se bo na Turškim že zadost katolcanov znajšlo, Francoze na pomoč klical, ter z njimi vred Turke pokončal. Iz tega se lahko zastopi, da sovražnikam naše vere nobena zvijača preostudna in nobena laž pregerdani, samo da bi katolško cerkvo popolnoma za-terli. Tako umejo krivovcrci osmo božjo zapoved, ki pravi: Ne pričaj po krivim zoper svojga bližniga!
To naznanilo Nakarja je bilo zadost, da je poglavar brez odloga vojšake poslal, kteri so unih pet duhovnov prijeli, in zvezane njih serditimu škofu Nakarju izročili, da naj jih kaznuje, kakor se njemu prav zdi; kteri tudi res ni odlagal, na tezavnico jih napeti, z raznim terpinčenjem mučiti, in ko jih vendar ni mogel primorati, da bi katolško vero zatajili, jih jc v dalno mesto , v kterim lc Turki prebivajo , v pregnanstvo poslal.
Komej je to pervo, kakor je gotovo mislil, Bogu prijetno delo za svojo očetovsko vero opravil, se mu je kmalo druga enaka priložnost ponudila. Ravno ob času, ko seje Nakar pri jakobitovskim patriarhu znajšel, da bi od njega v Mosulskiga nadškofa posvečen bil, sta zopet dva jakobitovska škofa v katolško cerkvo prestopila, ter nekigabogatigakatolčana za varstvo prosila, in sta clonar lepšo cerkvo mestaMardine katolčanam v posestvo in rabo izročila. Patriarh sam ni zamogel zoper bogatiga katolčana, kteri ju je varoval, nič opraviti. — Ali Nakar s tem ni bil zadovolen; neugasljivi serd zoper katolčane ga žene, da seje patriarhu ponudil, clo v dalno mesto Bagdad na pot se podati, tamošniga vikšiga deželniga poglavarja nagovorit, da bi una dva škofa kaznoval. Patriarh je bil te ponudbe vesel, in Nakar se odpravi na pot; ker se je pa bal, da bi Francozki konzul v Bagdadu od njegoviga prihoda in namena zvedel, in unih dveh škofov v svojo brambo vzel, je prekanjeno zadost svojo obleko s ptujo zamenjal. Tako preoblečen in nepoznan pride do pašata, to je: vikšiga poglavarja, in tir j a, da naj una škofa kaznuje. Paša gaje z neizrečim spoštovanjem in veseljem sprejel, je Mardinskiga poglavarja, zato ker škofov kaznovati ni hotel, od službe odstavil, uniga bogatiga katolčana vkazal u verige vklenjeniga v Bagdad pripeljati, škofa pa v ječo vreči, dokler si ne bota od patriarha odpu-šanje izprosila. Tudi jc vkazal, od katolčanov posedeno cerkvo Ja-kobitam nazaj dati. — Škofa sta bila res v ječo veržena; unikatolčan pa je ob pravim času še zvedel, kaj ga čaka, in je na ptuje pobegnil.
Ko mu je tudi to drugo delo po sreči izišlo, ga že druga priložnost čaka, svoj serd nad katolčani ohladiti. Eden nar gorcčniših jakobitovskih škofov namreč z imenam Jakob, je v mestu Damask h katolški veri prestopil, in je zopet eno tamošnih jakobitovskih cerkev katolčanam izročil. Brez odloga se Nakar tudi zoper njega vzdigne. Poda se tedaj na daljno pot v Damask, od tamoš-niga pašata povelje izprosi, škofa Jakoba v ječo vreči. Nakar je scer od pašata dosegel, kar je želel, ali škof Jakob je še zgodej zadost od tega zvedel, in k pašatu Libanonske okrajne zbežal, ktera ni več pod turško oblastjo. Nakar najde v Damasku poprej ja-kobitovsko, zdaj pa katolško ccrkvo zaklenjeno, in brez pašato-viga dovolenja jo jc vkazal s silo razkleniti. To je scer turskiga pašata nekoliko razkačilo; vendar je ktnalo spet u vse Nakarjeve prošnje in želje dovolil, je vkazal pet in dvajset sirskih katolčanov v ječo zapreti, in clo od pašata Libanonske okrajne tirjal, da naj škofa .Jakoba prime, in mu ga nazaj pošle. V pervim odgovoru je Libanonski paša razne izgovore storil; ko je pa Damaški paša gotovi odgovor hotel, mu je naravnost tole odpisal: „Skofa Jakoba ne bom jaz nikdar turški vladi izročil, clo takrat ne, ako bi ona z vojsko na moje gore udarla." Paša je tedaj Nakarju rekel, da v ti reči nič ne premore in mu je svetoval, da naj se za nekaj časa v Jeruzalem poda; škof Jakob, koto zve, pride morebit v Damask nazaj, in ako se to zgodi, ga bo vkazal, na enkrat prijeti in v ječo djati.
Nakar pride tedaj v Jeruzalem, in kakor goreči Jakobit se hoče tudi prikazni Svetiga ognja vdeležiti, od kteriga vsi krivoverci v tamošnih krajih verjejo, da vsim pričujočim brez vse spovedi od-pušanje grehov podeli. Po prazni veri krivovereov pride ta oginj na Veliki petek ob deveti uri od nebes, in ima to čudovito posebno lastnost, da scer gori pa ne žge, kakor mende goreči germ Mojzesa. Več kakor dvanajst jezar krivoverskih romarjev,— Gerkov, Armencov, Koptov in Sircov se je na imenovani dan ob deveti uri pri tej zgol goljufivi cercmonii v cerkvi božjiga groba znajšlo, kteri so z glasnim, omamljivim krikam vpili: o Bog, razodeni zdaj svoje čudeže! Tesnoba jc bila tolika, daje bilo šest in trideset oseb zmuč-kanih. — Kmalo po tem kriku stopi gerški patriarh iz božjiga groba, v kteriga seje sam podal, ter je prinesel seboj več, kakor pravijo, od svetiga ognja vžganih sveč, in vsa množica jc proti njemu vrela, sveče pri tem svetim ognju prižgat. Tudi Nakar vžge svojo; in v
terdim prepričanju, da ta oginj ne žge, se dotakne z gorečo svečo brade svojga diakona, ali glej! k njegovim nepopisljivim strahu se prime oginj brade, in kako bi trenil, je bila brada prilicama požgana.
Od te ure ni njegovo serce več praviga pokoja imelo , ampak dalej bolj so mu razni dvomi nadlegovali; vendar se je nazaj v Damask podal, upajoč, da bo tamkej škofa Jakoba že vječinajšel. Ta njegova nada se sicer ni dopolnila, pa veselilo gaje, tukej od patriarha povelje od samiga turskiga cesarja podpisano prejeti, po kterim je cesar zavkazal, sirsko cerkvo vmestuAlepo, ktero so katolčani že dolgo posedli, tem vzeti in krivovcrcam nazaj dati, ka-tolčane pa z duhovni vred v pregnanstvo poslati. Nakar hiti s tem poveljem v Alepo; in turške gosposke, ktere je zopet, kakor je navada, z dnarji podkupil, so mu obljubile, za doveršenje cesarskega povelja skerbeti, kakor hitro praznovanje svetiga časa »Ramadan" prejde. Ramadan pomeni pri Turkih veliki post, in jim je posebno sveti čas.
Ali ravno tukej je bilo, kjer ga jc gnada Gospodova dohitela, in silovitiga preganjavca katolške cerkve v njeniga nar zvestejšiga sina spreobernila, kako? bomo ročno slišali.
Nakar je prišel tedaj v Alepo, in je sklenil, tukej tako dolgo čakati, da bo z lastnimi očmi od gosposk že obljubleno preganjanje katolčanov vidil. Hotel je pa med tem časam tukej nepoznan živeti, in sicer zato, da bi kje katolčani od njegove pričujočnosti in njegovih namenov zvedši, turških gosposk še obihiiši, kakor on, ne podkupili in tako grozovitne nesreče, ki jim je žugala, od sebe ne od-vernili. V ta namen tedaj pride v gostivnico Benečanov, ktera je pa prav za prav le klošter Lacaristovbila, in se tujiga popotnika imenuje. To vse pa Nakarju ni bilo znano, in še le, ko je že v svojim novim stanovanju prebival, je zvedel, da se le v kloštru Laca-ristov znajde, tedaj med minihi od njega toliko sovražene katolške vere. Nakar pri vsim svojim prizadevanju ni mogel ubraniti, da ga je sivostari častivredni minih tega kloštra spoznal, kteri je Boga hvalil, da je grozniga moža v njegove apostolske mreže pripeljal, in se ga je upal, toliko ložej od njegove zmote prepričati, ker je vedil, da Nakar ne preganja katolčanov iz hudobniga, ampak od
*) Lacarisli so duhovniki sv. Vincenea Pavlana, ktiri svoje misjone v Azii, Afriki in Ameriki imajo, pa tudi v Europi neizrečeno veliko dobrega storijo.	Vredn.
krivovere oslepleniga serca, tako da je v resnici mislil, da s preganjanjem katolčanov Bogu prijetno delo opravla. S pomočjo gnade je tudi stari minih v kratkim Nakarja njegove zmote prepričal in ga v naročje katolške cerkve pripeljal. Ko mu je Nakar eniga dne naravnost povedal, da svojo zmoto spozna, ter je pripravlen, seji odpovedati in v kat. cerkvo stopiti, zapoje v prevelikim veselji svojga serca stari blagodušni minih sv. pesem: -Pridi sv. Duh," pelja Nakarja urno v cerkvo , se zahvali Bogu in prečisti devici Marii, in mu da s svetim resnim telesam sv. žegen. Tako je Nakar v Alepo prišel z namenam katolčane preganjat , in — kar nikoli ni mislil, se je od ondod proč podal, kakor zvesti sin katolške cerkve. Bil je star eden in štirdeset let, ko ga jc katolški patriarh slovesno od cer-kveniga izobčenja odvezal in v naročje sv. cerkve vzel; zgodilo se je pa to v letu 1834.
Akoravno so mu od vsih strani branili, se je vendar nazaj v mesto Mardine podal z namenam, svoje prejšne verske brate v edino pravi katolški veri podučiti, in od pogubljivc poti krivoverstva od-verniti; ali ravno s tem jc serd jakobitovskiga patriarha še le hujši razkačil. Sam pride v Mardine, se poda k pašatu, ter mu toži, da Nakar, namesto cesarsko povelje dopolniti, tega le ne kar storil ni, temuč daje clo zuper razločno prepoved Sultana papežev podložen postal, ter le iz tega namena v Mardine prišel, da bi Jakobite premotil , in tudi v Francoze jih spreobernil. Paša vkaže tedaj Nakarja prijeti in pred se pripeljati; ali Nakar je patriarha po svojim resnim in modrim obnašanju in s svojimi krepkimi dokazi tako osramotil, pašata pa od svoje nedolžnosti tako živo prepričal, da jc rekel: „ Jaz nc najdem nad škofam ne le kar nič graje vredniga, marveč sc mi zdi, da škof prav ima." Pa lahko vidimo žalostno stanje katolčanov v turškim cesarstu, ker se paša še upal ni, po svojim prepričanju ravnati in za nedolžniga spoznaniga Nakarja izpustiti. Zakaj komej jezačel patriarh pašatu protili, da ako Nakarja v ječo ne verže, se bo sam v Carigrad podal in Sultanu ustmeno povedal, kako paša njegove povelja zaničuje: seje tako prestrašil, da je brez daljniga preiskovanja vkazal, Nakarja vkleniti. In tako oldenjeniga, golo-glaviga in bosiga so po ulicah mesta v ječo peljali, med tem ko so ga Jakobiti in Turki zasmehovali, mu v lice pluvali in ga bili. Malo prej , preden je bil v ječo veržen, je bil od rajniga papeža Gregorja xvi. v škofa postavlen.
Ali to očitno zasramovanje v mestnih ulicah je bilo le začetik groznih marter pogumniga Kristusoviga vojšaka. Vtamno, podzemeljsko, mokrotno ječo so ga vergli in težka veriga mu je bila okoli vrata nakovana; na golih tleh je moral ležati, ino le kar je drugim jetnikam ostajalo, sc je njemu v živež podalo. Od mokrotniga sopara strohnela obleka mu je od medliga in slabosti bolniga trupla odpadala, ktero je raznih žival mergolelo. Nobeden ga ni smel obiskati, posebno pa katolčani ne.
Pa serd jakobitovskiga patriarha s tem še ni bil utolažen. S podkuplenjem jc dosegel, daje paša Nakarja njegovim rokam izdal. Zvezaniga je vkazal v nek klošter pripeljati, ga tamkej v izsušeni vodnjak vreči, kjer drugiga živeža ni dobil, kakor vsakih štir in dvajset ur mali košček kruha in vode. Vsaki dan so ga iz vodnjaka potegnili in na stol vergli, kjer ga je patriarh z lastno roko tako dolgo s palico tepel, da mu je roka onemogla. Ko gaje štirnajst dni tako martral, pa vendar svojga namena ni dosegel, si je zmi-slil neobčutljivi divjak drugo grozovitnost. Vkazal mu je krono z železnim ternjem vpleteno, na glavo djati in v njo potisniti, potem pa v malo odstransko izbico ga zapreti, in okne in vrata zazidati, da bi tamkaj gladu umeri. — In kaj je počel marternik v tem svojim nepopislivim terplenju? Dopolnil je, kar je Kristus učil: »Molite za te, ki vas preganjajo" (Mat. 5, 44.) m takole zdihoval in molil: „Zarotim Tebe, vsigamogoeni, najviksi Bog! skoz zasluženje našiga Zveličarja Jezusa Kristusa, ki je Bog in človek skupej, da meni gnado dodeliš, da bo vsaka kapla moje kervi jezar krivover-cov, kterih eden ste tudi vi patriarh, Kristusu pridobila, da se po-vernejo v naročje sv. katolške cerkve."
Sv. pismo pravi: »Zvest je Bog, in nc bo dopustil, vas skušati čez vašo moč;" (I. Kor. 10, 13.) in kakor vsakimu izmed nas lastno živlenje priča, da so te besede resnične, seje zvestoba božja tudi ravno zdaj nad Nakarjem razodela; zakaj grenka kupica njegoviga terplenja je do verha prikipela. Kurdiška princeznja (Kurdi se imenuje neko ljudstvo v Azii), kije ravno tudi v kloštru bila, gre po božji volji ravno memo Nakarjeve stanice, ter zasliši milo zdiho-vanje. To jo gane in ko vidi, da so vratc zasidane , vkaže svojim ljudem jih razkopati, in strah in groza jo obide, ko vidi s kervjo oblito žertvo patriarhoviga serda. Nevolja in usmilenjc ji seže globoko v serce; naglo naznani vse svojimu možu, kteri je ravno tako
naglo hitel, nesrečniga Nakarja v svojo hrambo vzet, patriarhu pa
po zasluženji njegovo divjaško grozovitost povernit; ali patriarh je v pravim času še pobegnil.
Pod varstvam tega kurdiškiga princa se poda Nakar zopet nazaj v Mardine, in nadaljuje z nezmagano gorečnostjo spreobernjenje krivovercov. Njegova molitva v zazidani izbi je prcderla oblake ter je bila obilno uslišana; zakaj vidno se žegen božji nad njegovim prizadevanjem razodeva. Spreobernil je Mardinskiga in Mosulskiga krivoverskiga škofa in celo svojo rodovino, ktera je nad petsto in šestdeset udov štela. Da bi zamogel še več sa božjo čast storiti, je prosil (katolškiga) patriarha za škofijo Nabk in Keriatim, zato ker je tukej le malo katolčanov bilo, in v kratkim je tudi tukej s svojo gorečnostjo veliko število poslušavcov spreobernil, akoravno so mu razserdeni Jakobiti od vsih strani naganjali, in turške gosposke mu razne zapreke na pot stavile.
Kmalo pa se je kervava vojska zoper kristjane, ki ob gori Libanon prebavajo, vzdignila in je tudi Nakarjevo škofijo dosegla. Sovražne druhali so z mečem, požigam in ropanjem tako nečloveško po njegovi škofii divjale, da so verni popolno na nič prišli in veliko revšino terpe. Nakar, zdaj že v nadškofa povzdignen, ni mogel več toliko dnarja skupej spraviti, da bi bil zamogel pri svojim nadškofovim sedežu novo cer-kevpozidati, tako da je primoran bil, v mali izbici daritev svete maše opravlati, med tem ko verni katolčani iz mesta in okolice, kterih število je okoli osemnajst tavžent, zvunaj izbice pod milim nebam stoje. —• Ali prava ljubezen jc po besedah sv. pisma močnej, ko smert, in kdor iz cele duše za božjo čast in bližniga zveličanja gori, se ne da od nobenih zaderžkov vstrašiti. Tudi Nakarju v teh stiskah in britkostih serce ne upade ; visoka misel, da so vsi katolčani po celim svetu bratje in sestre v Kristusu, vsi z eno vezjo keršanske ljubezni med sebo zvezani, mu kakor angel tolažbe dušo prešine in naglo vse meglice maloserčnosti prežene. Zopet vzame v roko romarsko palico, nastopi daljno pot v Europo, in popotuje zdaj po Francozkim, za svoje verne milodarov proseč pri francozkih ka-tolčanih.
Med tem ko blagoscrčnimu nadškofu iz celiga serca želeti moramo, da bi njegova težavna pot nar boljši vspeh imela in mu veliko bogoljubnih sere z radodarno roko naproti prihitelo, in da bi ga Bog še dolgo let cerkvi v čast. in njegovim vernim v prid ohranil,
Drobtince za novo leto 1803.	8
smo še pa dolžni, sami sebe poprašati, kaj da se nam iz tega živ-' lenjopisa učiti gre ? —Pobožni bravci si bodo po dobrim premiš-lenji tega branja gotovo sami več lepih naukov iz njega posneli, in mi jim le samo tri v natanjčniši premiselk podamo :
1.	Ako pomislimo, koliko katolčani v drugih krajih, posebno med neverniki in krivoverci zavolj svete vere terpe, in kako si ti zdaj z zvijačami, zdaj s sladkimi obljubami, zdaj s kervavo silo in preganjanjem prizadevajo, od prave vere jih odverniti: ali nismo dolžni mi Boga hvaliti za nezasluženo srečo, da smo v katolški deželi rojeni, kjer tako obilno dušnih pastirjev, lepih cerkev, keršanskih šol, svetih bukev in družili pomočkov in lepih priložnost imamo, Bogu služiti, in kjer nas ne le nobeden zavolj svete vere ne preganja, ampak nas naši predpostavleni še le od vsili strani h keršanski čednosti napeljujejo in k lepim in svetim živlcnju nagibajo? Treba nam je pa tudi pomisliti, kako ojstra sodba nas pred Bogam čaka, ako vse te pomočke in lepe priložnosti v nemar pustimo, svete vere ne le kar kakor nar imenitnejšiga daru božjiga ne obrajtamo, ampak jo še clo kakor nepotrebno reč zasmehujemo, dušne pastirje zaničujemo, službo božjo v cerkvah zanemarjamo in bolj za prevzetno lepotičenje svojga grešniga trupla kakor za lepoto cerkev sker-bimo; svojim mlajšim keršanskiga podučenja v šolah ne presker-bimo , in še clo s svojim posvetnim živlenjem keršanskimu imenu nečast delamo, in Kristusovo presveto rešnjo kri s svojimi grehi v blato teptamo. O gotovo se bodo uni zavolj sv. vere toliko preganjani katolčani na sodni dan zuper nas vzdignili in rekli: o Bog! ako že nas tako ojstro sodiš, kaj boš pa s temi storil, ki so toliko priložnost imeli, dobro storiti, pa niso hotli? —
2.	Ako pomislimo, kako hudo se katolčanompod krivoverskimi ali ajdovskimi vladarji godi, kako se jim pogosto brez vsiga vzroka hiše poropajo ali clo požgejo, polja in vinogradi pokončajo, žene in otroci v sužnost prodajo itd.; in kako katolčani večidel zastonj pravice išejo: ali nismo zopet dolžni Boga zahvaliti za nezasluženo srečo, da v deželah živimo , ktere kalolš/ci vladar vlada, da imamo katolške gosposke nad seboj, ktere natanjčno določene postave vežejo, nas krivice braniti in nam pravico spoznati? Alibi ne bili nehvaležni, in si zopet ojstro sodbe pred Bogam ne nakopovali, ako bi — kakor se tolikrat sliši — gosposke preklinjali, jim nalaš naganjali, pravičnim postavam se ustavljali, kjer mogli, gosposko
goljufali in slepili, ali kar je še hujši, ako bi se dali šuntarjem zapeljati, da bi si clo skoz punt in prekucijo breme polajšati hoteli? Dokler vemo, da še nobena deržava brez davkov ni bila in ne bo, in da so razni križi in težave le nasledki izvirniga greha, ktere nam sicer dobra vlada nekoliko polajšati zamore, nikoli pa popolnama odpraviti; sile to dobro zapomnimo, da greh še ni nikoli dobriga sadu obrodil, in tudi skoz punte in prekucije še niso ljudstva nikoli sreče dosegle. Pravična vlada naložile eden, nam potreben jarm; punfarska vlada doseteriga. Vselej se puntarjem godi, kakor je nekdaj terdoserčen kralj Roboam Izraelcam zažugal: „Moj oče vam je težek jarm naložil, pa jaz bom še dodjal vašimu jarmu. Moj oče vas je s šibami bičal, jaz pa vas bom s škorpjoni tepci." (3. kralj. 12, 11.) Tako ima prava, od Boga postavlena vlada scer tudi šibo v rokah, pa le hudobnim v strah, dobrim pa v brambo; ali puntarske vlade tepejo s škorpjoni, pa ne hudobnih, ampak nar raji dobre in poštene, ktere soji na poti. Varujmo se tedaj puntarjev in šuntar-jev, in hvaležni Bogu za katolške gosposke, jim skazujmo u vsih rečeh, ki niso zoper božje zapovedi, rodovoljno pokoršino.
3. Tretjič pa nas živlenje nadškofa Nakarja uči: kako smo dolžni, Boga prositi, da bi katolške vladarje razsvetil in ganil, naj bi se s krepko besedo posebno pri turški vladi za katolčane potegnili, da bi se jim dalej tiste pravice ne kratile, ktere vsakimu človeku in narodu brez ozira na njegovo vero grejo,
Franc Košar.
SIMON KLANCNIK,
DOHTAR sv. PISMA IN BIVŠI NAUČITELJ BOGOSLOVJA
V LJUBLANI.
Mnogokrat že sim sam pri sebi mislil, kaj neki je, da živlenja rajnega gospoda Klancnika nihče ne popiše , ker je vonder nedvom-'jivoj da so bili izversten duhovnik, nadepoln in za blagor svojega ljudstva ves vnet pisatelj , in sme se reči, jeden naj dražili biserov
8*
v krasnem vencu duhovnov Ljublanske škofije. Zatorej menim, da mi nobeden zameril ne bo, ako se jaz tega dela podstopim, da-siravno mi od njihovega zasebnega (privatnega) živlenja ni toliko znanega, kakor znabiti marskakemu drugemu.
Na bilo pred sv, Martinom 1810 so se rodili od mestnih, pobožnih in obče spoštovanih starišev; v starem Kiajnu, kder so nekdaj knezi krajnske dežele svoj sedež imeli, kder sc Kokra z bistroj Sa-voj druži, je njih zibka tekla. Hitro kakor se jc njih dušna moč razvijati jela, so jih v šolo dali, kder so kmalo jako obrajtani bili zavolj svoje jasne umne glave; še bolj pa so sloveli zavolj pridnosti svoje, in skoro bi rekel, da so prehudo se gnali in preveč si glavo lomili; zakaj presiliti se dušne zmožnosti tudi ne smejo, zlasti v mladosti nc, scer truplo hira in zdravje se podkopa, kakor terdijo vsi zdravniki.
V svojem rojstnem mestu, kder so početni poduk prijeli, in v Ljublani, kamor so v latinske, modroljubne in bogoslovne šole šli, so se tako verlo obnašali, da so na konec vsakega leta ali javno pohvaleni bili ali obdarovani. Na naj višjo stopnjo pa je njih slava v sedmej šoli se dvignula, ker so glede računstva vse prekosili, in pri javnem izpitu tako sc odrezali, da jc od ust do ust njih hvala šla.
Veliko veselje je v resnici za stariše in za dobromisleče ljudi, ako se mladenči dobro uče in v potrebnih in koristnih vednostih pridno napredujejo; kdo bi jim dober ne bil? ali še vekšc veselje je slišati, da se čudoredno (moralno) zaderže in v božjem strahu žive; kajti kder prave, zdrave vere ni, kder poštenega zaderžanja ni, tudi ni istinitega izobraženja, in naj obširniše znanosti više pokvarijo kakor hasnejo. Ako bi kdo tega ne verjel, naj sc v dogodivščini sedajnih ali preteklih časov nekoliko ogleda, in kmalo sc prepričal bo, da je v resnici tako. Kaj p. je pomagalo, da je bil francozki modrijan Voltaire tako vedre glave in toliko bistroumen? ali bi nc bilo bolje za cerkvo in deržavo, ko bi ne bil tako prebrisan? gotovo bi bil manj škode na svetu včinil. Kaj pomaga dan današnji, kar se tolikokrat pripeti, da se otročja glava z mnogoverstnimi vednostmi natlači, oplemenjenje serca pa zaostane? Deca odrasejo, znajo dobro in gladko govoriti; v njihovem sercu pa ni vere in v njih djanju ne poštenja, ne sramožljivosti. Treba je torej um razjasniti, pa tudi serce se zanemariti ne sme.
Gospod Klancnik so bili visoko poštovani zavolj vednost svojih, ali zdi se mi, da više še so cenjeni bili zavolj brezmadežnega
in čednega zaderžanja. Tihi in mirni v 'šoli in zvunaj šole, pohlevni kakor ovca in nad vse prijazni so sc lepo zastopili s svojemi součenci in rad bi ga poznal, kteri bi jim kaj slabega ali krivega oponositi si prederznul. Bili so veselje svojih naučiteljev, kinč in čast svojih tovaršcv in lep izgled vsim mladenčem; Bog nam daj mnogo jedna-kih šolcov! — Po dokončanej osmej šoli so se v duhovski stan namenili , v škofijno seminišče šli, in ves čas kar so noter bili, za svoj izvoljen poklic skerbno pripravljali se, neprenehom rasli na znanostih in čedalje popolniši prihajali v kreposti; tako da mi jeden njih verstnikov rekel je: „Nad gosp. Klancnikom imajo predstojniki veliko veselje, pa tudi jaz vem, da bo enkrat še kaj sosebnega iz njih." Prava pobožnost namreč in pristna izobraženost se ne date prikriti, njuni žarki tud v tmini svetijo in grejejo prijetniše kakor spomladansko sonce. Gosp. Klančnik so bili ponižni, tako da niso za prehvaliti, in so z vsoj skerbjoj prikrivali izverstne lastnosti svoje; ali toliko notrajne cene, kolikor so oni imeli, bi bile tud ber-lave oči zaglcdati morale. Bili so podobni žlahtnej violci, ktera naj-raji na skrivnem, v kakem kotu ali med ternjem cveti; ali njeni prijeten duh tako močno puhti, da jo prijatelj cvetlic brez vse težave najde.
V letu 1834, ko so svoje šole slavno doveršili in z najlepšimi lastnostmi uma in serca okinčani bili, so se svetu in njegovemu veselju za zmirom odpovedali, so bili en dan po sv. Ani v mašnika posvečeni , in so kmalo potem v svojem rojstnem mestu slovezno novo mašo imeli. Lahko bi se bili zdaj nekoliko počili v krogu svoje žlahte in oddahnili od svojega truda; ali njih neizrekljiva delavnost, koja je bila njih zvesta tovaršica vse dni njih živlenja, jih je ročno spet v Ljublano gnala, kder so dvojno službo nastopili. Bili so učitelj v hiši blagorodnega grofa Velzersheima, posihmalnega poglavarja krajnske dežele, zraven pa tud duhovni pomočnik gospoda fajmoštra pri sv. Jakobu. Z njim navadnoj gorečnostjoj so se obojega posla poprijeli, in kdor je poznal njih natanjčnost u vsih delih in opravilih, njih vestnost v dopolnenju mnogoverstnih dolžnost, njih nepopisljivo skerb in ognjeno ljubezen do otrok in do nedolžne mladine, bo netežko razsodil, kako plodonosno je njih prizadetje bilo. Dasiravno pa so toliko dela imeli, so vedeli še vselej toliko časa najditi, da sami sebe niso zanemarili. Nevtrudeno so se učili, brali in pisali, in koso naučitelj modroljubja, častiti gosp. Juri Pavšek
korflr pri Ljublanskej stolnej cerkvi postali, so sc gosp. Klančnik, ki so u vsih znanstvih dobro podkovani bili, za to službo oglasili in konkurs naredili. — Duhovniki imajo vedno obilno dela, ako tud na naj manjšej fari so; in kdor toži, da nista opraviti nima, nc pozna dolžnost svojih. Akoravno ni treba dan na dan bolnikov na dom spo-vedat in s sv. zakramenti previdit hoditi, akoravno ni vsako lčto deset do dvajset parov ženinov in nevest za izpraševati, ali morebiti še vsakdanje šole ne, je vonder zmirom dosti opraviti, in dušni pastir, ki pogosto brez dela postopa in zlati čas z lenoboj trati, sto-ternega sada nikdar vgledal ne bo. Ako drugega posla nima, mora pa sam sebe učiti, mora marljivo prikladne knjige citati in druge podučivne spise, da nc bo, naj že bo na prižnici ali v spovcdnici ali tud v kratkočasnih pomenkih vedno jedno trobil, temoč tu in tam kaj novega povedati vedel, nekaj pa tud zato, da ima znanje, kako se po svetu godi in kako znamnja, kažejo; zakaj časi se spremčnjajo in sleherna doba svojo dobro in svojo slabo stran ima, kterih umen dušni pastir nikdar vnemar pustiti ne sme, timveč modro porabiti ima.
Ali človek, kakor sv. pismo govori, na zemlji nima obstoječega mčsta, še manj pa ga duhovnik ima —- ni bilo še leto okoli, ko so selili in v svoje rojstno mesto Krajn za kaplana se prestavili; bilo je 14. julia 1835. Veliko je bilo veselje njih žlahfe, njih prijatlov in znaneov, ko so jih v svojo sredo dobili; ali njihovo veselje je bilo silno silno kratko, čez četert leta že, 16. oktobra namreč so naukaz dobili, na faro sv.Lenarda v Soslru za kaplana sc podati. Kaj je bil uzrok njih pogoste selitve? ali so sami prosili, ali jc volja njih višega pastirja tako sklenila, novem; in naj bo jedno ali,drugo, nad tim ni veliko ležeče. Mašnik na dan posvečenja vpričo zbranih duhovnikov in vsega ljudstva svojemu škofu v roke sežejo, popolno pokoršino mu ob-Ijubivši u vsem, kar duhovski stan dotiče; zatorej vbogatiin iti morajo, kakor in kolikorkratjih škof prestavijo. -Res da je včasih težavno in močno britko zamašnike, zapustiti kraj, ki lepo lego ima, in srenjo, ktera jih iz serca ljubi in vsa na njih visi, in podati se v puste, neprijetne kraje in med neznane ljudi. Ali mašniki so luč sveta, in imajo biti izgled zatajenja samega sebe; torej sc na nobeden kraj in na nobeno stvar navezati ne smejo, marveč kamor jih oskerbnik nograda Gospodovega zakliče, brez obotavljanja in z voljnim sercom iti imajo. „Kdor se vsemu ne odpove kur ima, veli Jezus Kristus (Luk.
14, 33.) moj učene ne more biti.« (In Mat. 10, 37.) »Kdor očeta in mater više kakor mene ljubi, mene ni vreden.«
Tota fara je bila pa tudi poslednja njih djanskega dušnega pa-stirstva; previdnost božja jim je vnaprej drugi del svojega vinograda v obdelovanje odkazala. Milostivi knezoškof poznavši njih nenavadne dušne zmožnosti in njihpreblago serce, so jih mesca januarja 1836 v Beč poslali, v Ondotue više bogoslovne šole, kder so se tako iskreno naukov lotili in toliko pridni bili, da so svojo nalogo, kojo drugi gospodi v dveh, treh, štirih ali petih letih izgotovijo, v jedn em letu in scer z najboljšim vspehom izveršili, in med doh-tarje svetega pisma uversteni bili.
Ko so v Becu bili, so bili vprašani, ali jim modroljubna učiteljska stolica močno pri sercu je? Gospod Klančnik, ki so dobro vedeli, da ako oni to službo dobe, takratni začasni učitelj Dr. Gul-jermo Ungar brez službe ostane, so odgovorili: „Jaz sim mašnik in meni v svoji školii nc manka nc kruha ne službe, gosp. Ungar pa bi lahko brez službe ostal; naj se pa njemu podeli." — Kako veselo jc pač take besede slišati, sosebno V naših časih, ker tako malo prave keršansko ljubezni je in gerda sebičnost s svojim železnim žcslom ljudi vlada; meni bolj dopadejo kakor najlepša godba. One pričajo, kako dobrega serca so bili rajni, da niso gledali samo na svojo čast in prednost, timveč tud na svojega bližnega srečo. Bog jim poverili njih ljudomile misli!
O velikinoči 1837 so vLjublano nazajprišli in bili začasni učitelj iztočnih jezikov in sv. pisma starega zakona do 12. septembra 1838, kjer so od svitlega cesarja za rednega naučitelja poterjeni bili. Da so tud v tem svojem poklicu slavno in plodonosno delali, ne bo nobeden dvomil, kdor je njih poznal. Lepo so učili pa tudi lepo živeli, pošteno in čedno se nosili po svojem stanu, prešernosti še poznali niso. Ljuba nedolžnost jim je sijala iz njih obličja, in tiha ponižnost je lepotila vse njih djanje in nehanje. Bili so, da kratko rečem, je-den naj pobo&niših pa tud naj učeniših duhovnikov Ljublanske škofije, na njih živlenju ni bilo madeža.
Kolika škoda tedaj, da so nas tako rano zapustili! V rožnem cvetu njihovega živlenja, v starosti, v kterej je naš Izveličar Jezus Kristus na svetem križu umeri, v 34. letu namreč je tudi njih smertna ura odbila in kerv v njih žilah se sterdila. Neozdravljiva bolezen je na njih plučih glodala, počasi so vgasorali, kakor luč kterej olja
zmankuje, in dva dni po novem lčtu 1844 je njih mertvo truplo na mertvaškem vodru ležalo, njih duša pa šla k svojemu Stvarniku, počivat od svojega truda in prijet neizvenljivi venec, ki vse pravične čaka. — Velika žalost je bila za njimi blizo in daleč; solzila za njimi se je Ljublauska škofija, solzil pa tudi ves slovenski narod , in popolno resnično je, kar so kmetijske in rokodelske novi.ee njih smert oznanivši pisale: »Duhovne šole so učenega moža, cerkva je brumnega služavnika, slovenščina zvestega prijatla, njegova 10-dovina pa dobrotnega podpornika zgubila."
Da bi jih pa tako hitro ne pozabili, so nam v spomin zapustili nekoliko lepih knjig, ktere so vse v čislej slovenščini spisali. Slč-deče so:
1)	Sveto pismo stare zaveze okrajšano, 1. II. in III. del, v Lju-blani 1840 in 1841, s kterim so močno ustregli zlasti priprostemu in manj učenemu ljudstvu. Oj da bi se tud kdo najdel, kteri bi celo sv. pismo novim terjatvam primerno v slovenski jezik pristavil!
2)	Bilje in černa maša, v Ljublani 1840, majhna knjižica, v kterej so molitve, koje je sveta katolška cerkva za verne mertve vpeljala, in ki serčne prošnje v sebi imajo za duše vernih mertvili, lahko umevno razložene.
3)	Premišljevanja in molitve za bolnike, v Ljublani 1841, v kterih jc velik zaklad lepili naukov in povčst, in jih priporočimo ne samo bolnikom, marveč tudi duhovnikom, ki bolnike obiskovajo, ter jim zamorejo naprejbrati marsikaj za njih primernega.
4)	Napeljevanje k pobožnemu živlenju in lepemu, zaderžanju, V Ljublani 1840, ktere so po povelju svojega milostivega knezo-škofa iz nemških bukev Briksenskega škofa Bernarda Galura v slovensko prestavili, in so toliko važnega zaderžaja, da bi dobro bilo, ko bi sc najšle pri vsakej hiši slovenskega naroda.
Spisali so tudi v nemškem jeziku malo knjižico zoper terpin-čenje žival, v kterej pa jc toliko tiskarnih pregreškov bilo, da ni bila za nobeno rabo, ter se jc zavreči morla; spisali mnogo mnogo znanstvenih sostavkov v nemškem jeziku, in poslali učenim družtvom v nemške dežele. — Vun in vun pridni si niso dali počitka ne po noči ne po dnevi, so kmalo te kmalo une knjige v rokah imeli, soseb-no občinsko dogodivščino so menda radi prebirali; clo s koranom*)
*) Koran je naj svetejša muhamedanska ali turška knjiga, glavni in je-dini vir vsih njih verskih naukov, S svetim pismom novega zakona
so se znanih, da bi misionarjem, ki v tiste kraje grejo, kaki dober svet dati mogli. Zatorej mislim, da sc ne motim, ako rečem, da so prehudo si glavo razbijali, in svoje rane smerti sami nekoliko krivi bili. Ali njih namen je bil dober, ker so od svojega Gospoda pet talentov prijeli, so skerbeli kakor zvest hlapec, da bi pridobili pel drugih. Naj počivajo v miru!
Rozmau.
III,.
RAJNI JURJ JAPEL,
LEPA ZVEZDA SLOVENSKEGA SLOVSTVA.
ifMnogotero mestice malo jc veliko slovitih možev rojstni kraj, in marskteri oblažitel narodov in deržav je pod slamnatoj strehoj tega svčta luč vgledal. Bil je tudi odkupitcl človeštva v bornem hlevu rojen in na slamo v jasle položen. Neskončno moder Vladitel sveta ne gleda na imenitnost stanu, ne na verlost poslopja, ampak vsakemu po njegovi zmožnosti svoje dare deli, bodi si kralja ali vbo-gega težaka sin. Blagor mu, kdor prijete dare poklica v dobro oberne kakor Jurj Japel.
Na Krajnskem je pod visokimi gorami majhno, pa prijazno mesto Kamnik okolj pet ur hoda od Ljublane, slavna zibel mnogo imenitnih možev, med kojimi so se tudi Jurj Japel okolj leta 1742 rodili, nevtruden učitel Slovencov in poslovenitel vsega svetega pisma, vredni da jih v hvalni spomin vzamemo, naj si ravno že davno v Koroški zemlji počivajo, kajti njih lepa dela še neprenehoma med nami žive.
je skoraj jeduake obsege, se razdeli v 114 poglavjev ali po arabsko »s ur«, in vsako poglavje v mnogo verstic, po arabsko »ajet», kar se toliko zove kakor čudež. Koran zaderži v sebi razne reči, p. pogovore z llogom , pripovedke, poduke, opomine, obljube in žuganja, verske in deželske postave itd. ali reda v njem nobenega ni, temoč vse je zmedeno, in to kar se na jednem mestu priporoča, se dosto-krat na drugem popolnoma zaverže. — Slepec ne vidi jame; se nje tud ne ogne.
Kakor se drevo po svojem sadju pozna, tako lehko po otrocih sploh stariše sodimo; dobro izrejcn sin je slava svojega očeta, uči sv. Duh. Tudi rajni Jurj Japel so morli skerbne, marlive in keršan-ske stariše imeti, kteri so jih od mladih nog vadili pridne biti, pa preprosto , prav po keršansko živeti; zakaj mladenč nc zajde lehko od pota, kterega se jc v mladih letih privadil; rajnega Japelna celo živlenje pa jc vedno delo bilo za božjo čast in za srečo svojega naroda raz vsega šuma in hrupa. Le prazen sod močno bobni, in smet-liv klas visoko glavo nosi. — Pač je za otroka naj vekša sreča,, da ga modri stariši v ponižnosti izgojijo, delavnosti in ojstrega življenja brez vsake razvade privadijo: Taki sinovi in hčere bodo prirastli možje in žene čerstvi ko jeklo, in marlivi ko mravlje. Mehkužno izrejeni otroci so puhli repi podobni, vse svoje žive dni rahli, sebi in svojem ljudem velika nadloga. Ova resnica je gotova —• le žali— bog! premalo obrajtana pri stariših, kteri svoje deca po opično ljubijo.
Mladenču drugi stariši so njegovi učiteli, in blagor mu, kdor dobrim, modrim učenikom v roke pride, kakor rajni Jurj Japel. Oče in mati izredita človeka izučita kristjana; moža po volji božji, osrečitela narodov storijo mladine voditeli, ako so mladenčem prava luč, ktera sveti in ogreva, ne pa močirne svetila posvetnih zmot in zapelivih čar časnega duha! — V Kamniku jc samostan Franci,škanerjev, kteri so se od nekdaj pridno s šolami pečali, in vbogirn mladenčkom poverh nauka še živež zastonj dajali. Verjetno je, da so tudi rajni Japel početni nauk v svojem rojstnem mestu dobili. U visoke šole so se nadepolni Japel v Ljublano podali, kder so ta čas častiti očetje Jeznih' učili. Jezuiti so redovniki (mnihi), med vsimi, bi se smelo reči, kar jih je kterobart bivalo, najbolje sloveči, ktere je sv. Ignaci leta 1538 vstanovil. Oni so bili, ktere je previdnost božja Lutranom in drugim krivovercom, kteri so se tisto-krat kakor povodenj po svetu razlili in brez števila zmešnjav in pre-kucij uzročili, v bran postavila; oni novo življenje med katolčani obudili in sv. katolško vero na vse kraje sveta čudovito razširali. Sosebno pa za šolo in poduk so imeli izverstne lastnosti, in njih zasluge za mnogotere vednosti in znanosti so neprecenljive.
Jezuit je bil sv. Francišlco Saver, kije v juternej Indii s svojoj lastnoj rokoj 1,200000 nevernikov kerstil in 40,000 malikov potru-pal. Jezuit je bil zveličan Peter Kanizi, ki je sostavil katekizem, kterega še zdaj v mnogjh učilnicah rabijo. Jezuita sta bila sv. Alojzi
in sv. Stanizlaj Kostka, uni laškega, ti pa slavjanskega roda, oba od cerkve visoko častcna zavolj svojega deviškega živlenja in svetih čednost. Imeli so Jezuiti dosti prijatlov in jih še imajo, pa tudi sovražnikov kakor listja in trave, ki bi jih radi v žlici vode vtopili. „Ko bi bili od sveta, bi jih svet ljubil/ ker pa niso od sveta, jih svet sovraži.
V šolali očetov Jezuitov so se Jurj Japel učili modroslovja in bogoslovja, ter so doktor sv. pisma postali. Izučili so se mnogoterih jezikov starodavnih in sedajnih Europejskih narodov. Znali so nemško, laško in francozko, pa tudi slovenskega, svojega mater-nega jezika zaboravili niso. In kar še več velja, izurili so so pod očetovskim vodstvom Jezuitov v njih semenišču za duhovski stan, Bogu lepo služiti, z svojimi znanosti sc ne bahati, marveč Bogu v čast, sebi in bližnemu pa v blagost neprenehoma delati, svoje talente ne zakopati, ampak po moči z njimi koristiti.—Kakor se mora drevesce mlado v pogodnem času divjih izraslikov otrebiti, se vcepiti in na količ privezati, da ravno izrase in žlahen sad rodi, tako blagor tudi možu, ako se je iz mladega vadil jarm nositi. (Žal. pesm Jer. 3,27.)
Ovi modroslovja pristni sad so znali slavni učiteli in znajdeni odgojiteli mladine, nepozableni Jezuiti verlo obrediti. Njih nauka luč je bil Kristus, on rejenstva pot, on učeneov živlenje. Njih sveta skerb je bila glavo izjasniti, pa tudi požlahniti serce, ter celo živlenje svojih vlasteneov po nauku in izgledu Kristusovem vravnati, ter njih pravo srečo na skalo zazidati. Učiteli, ki po drugej stezi svoje učence vodijo, jim na pesek srečo stavijo. Taka šola in pa morska pena en mak Velja. Vsa taka modrost in učenost je podobna kuči na pesek pozidani. Priburijo vetrovi hudih dni, pridere ploha nesreče, hiša sc podere in podsuje človeka nesrečnega, kajti nima pravega temela (Mat.7, 24.) kojega ni in ga ne bode, razun onega, kterega je vtemelil Kristus.
Mnogoterih in raznih je stanov na svetu, v kojih se lehko kru-liej služi in za nebesa skerbi, pa med njimi se le v duhovskem stanu naj ložej za božjo čast in izveličanje duše iz vsega serca služi, in naj veči priložnosti najde bližnemu dobrega storiti. Tudi Japel so si duhovsko službo izvolili, kajti jc njih želja bila ne sebi ampak vsemu svčtu po svoji moči v dobro živeti. Kakor dišeča violica, ki na skrivnem cveti, so rajni Japel od svojih mladih dni svojo duhovsko službo
zvesto opravljali, in bili žlahtnemu kamnu podobni, ki se na skrivnem sveti. Služili so vpervič v Terstu 12 let kaplan; izvolili so jih potem Ljublanski škof po njih učenosti in žlahnosti serca dvornega kaplana in svojega tajnika. Ni dobro mladcuču, nc hasnovito možu, ki časlilakovn previsoko leta, in ga tako rekoč nikdar prav za prav doma ni; on po navadi nizko obsedi. Častilakovnost je družica hudega. Le kdor jc v malem zvest, njemu sc veliko zaupa.
Kdor na svetu kaj posebnega vtemeliti in dobrega izgotoviti želi, naj sc od marlivih buČelic v čedni slogi in v koristni družbi delati uči.
Združena moč veliko premore, in majhine reči v braterni slogi velike izrastejo. Tako so tedaj v Ljublani slovit pisatcl našega slovstva, oče Marko Pohlin mlado družtvo učenih možev naradili, zapuščeno slovenščino obdelovati, kojo so Ljublansko družbo modrine delavnih (operosi) imenovali. Mnogo bistrih glav se jc bilo združilo v to lepo delo, in vesela spomlad je po njih slovenščini zasjala. Poslovenili so mnogotere koristne bukve, koje še sedaj, če ravno po redkem, po Slovenskem najdemo: n. pr. Opravk človeka, v Ljublani 1781. Janeza Ncp. Čupika Pridige, na Dunaju 1785; Kme-tam za potrebo in pomoč, na Dunaju, in več drugih. —•
Tudi pesme slovenske so kovati poskušali, in med njimi so rajni Baland Vodnik vpervič po slovensko zagodli. Tih delavnih družbanov mlade slovenščine bili so naj pridnejih soudov jeden naš rajni Jurj Japel, tajni (sekretus) s posebnim imenom. Tako je družba blaga mati dobrega dobrim.— pa tudi košata mali vsega hudega hudobnim; in če hočeš človeka spoznati, dobro njegovo družbo poglej , ter si zapomni, kar sv. Duh uči: „Z dobrimi družbami boš dober , z hudobnimi hudoben
Bilo je v tistih časih Slovencom svetega pisma poslovenjenega močno potreba, posebno duhovskim pastirjem, kteri so še clo slabo slovenili in kruh besede božje vernim sploh slabo lomili. Imeli so tam pa tam sveto pismo znanega Jurja Dalmatina; ali v njem je bila med pšenico luljka luterske krivovere posjana, in tako skrivno či~ tanje božje besede preprostim Slovencom za toliko nevarnej, za kolikor vckšc so bile želje sveto pismo brati. Japclna bistra glava to potrebo jasno vidi, in njih blago serce sklene sc berhkega, pa tudi težavnega dela lotiti: posloveniti sveto pismo stare in nove zaveze, naj bi Slovencom ne bilo potreba po prepovedanem sadu kri-
voverskega dčla segati. Naj bi pa ne opešali, so si moder Japel dobrega tovarša poiskali, slavnega Blaža Kumardaja, tudi iskrenega Slavjana iz Bleda na Gorenskem doma. Ta dva moža sta si v roke segla, sveto pismo Slovencom v domačem jeziku podati; in kar sta sklenila, sta tudi srečno dopolnila z božjo pomočjo.
»Kdor velik stolp staviti želi, se poprej vsede in prerajta potrebne potroške, jeli ima dovolj moči delo zgotoviti, uči Kristus; da ne začne, po tem pa ne obtiči, in se mu ljudje ne posmehujejo rekoč: Ovi človek je začel kopati, pa ne more izpeljati!"
Tako so si tudi Jurj Japel vsega potrebnega poiskali za toliko imenitno in težkočno djanje, celo sveto pismo posloveniti. Ker je božja beseda svetega pisma sveta, skrivna reč, koja se brez velike nevaršinc zmot in pregrešnih zablodov svojoglavno razlagati in tudi poslovcnjati ne sme, temveč se ima po razumu svete katolške cerkve ravnati, torej so si pobožen Japel naj poprej od Ljublanskega škofa nasled isprosili, kojega sc imajo v svojem činu deržati. Ti-dajni Ljublanski visi pastir Karol so jim odkazali pot in jim mnogo pripomog oskerbeli delo srečno napredovati, kakor se v njihovem pregovoru leta 1784 za vse to lepa hvala bere.
Naj bi se beseda božja prav poslovenila, po razumu svete katolške vere vbrana, in vsake pomote ovarvala, jc bilo šest presodi-telov odbranih in iiaprošenih, kteri so se po štiripot v tedni znidili v presojo poslovenjenega svetega pisma, visoko učeni in bogabo-ječi možje, kteri zaslužijo, da jih slavno opomnimo. Bili so p. Anton Jcvnikar, g. Franc Paradizo, g. Gregor Zupan, doktor sv. pisma, g. Jakob Sorčan , cloktor sv. pisma, p. Jordan Cerer, in g. Boštjan Zupan. Po velikem trudu imenovanih mož je prišel leta 1784 v Ljublani 1. del sv. pisma novega zakona ali testamenta na svetlo, v kojem sc berejo vsi štiri sveti evangelji poslovenjeni, namreč sv. Matevža, sv. Marka, sv. Lukcža in sv. Joana. V ravno tistem letu je bil II. del nove zaveze natisnen, v kojem se apostolsko djanje, listi apostolov in pa skrivno razodetje sv. Joana bere.
Ne on ki samo piše, tudi ne, kdor le uči, temveč on, ki uči in stori, bo po besedah Kristusovih velik v nebeškem kraljestvu slovel. Po pravici in resnici se te besede tudi na našega Jurja Japclna lehko obernejo. Bili so priden pisatcl, pa tudi učenik in skerben dušni pastir. Pri svetem Petru v Ljublanskcm predmestju so bili duhovske zaloge Sillingove oskerbnik in vodja duhovstva, ktero ima dolžnost
duhovsko službo opravljati. V tem času so jih tudi škof med svoje svetvavce uverstili. Od leta 1793 do jeseni 1795 so bili župnik ali fajmošter in dehantprisv. Kancianu na Ježci blizo Černuškega mosta. Iz Ješce so se preselili za dehanta v Naklo, v prijeten kraj dobro uro nad Krajnom. Povsodi so skerbno pastirili, dober dušni oče svojim duhovskim otrokom. Njih pridige so bile prav po domače. Ako ravno so bili visoko učen mož, so se vender znali v svojih podukih tako ponižati, da jih je vsako dete lahko razumelo. Vsakemu so bili vse, naj bi vse Kristusu pridobili.
Ne kdor sam sebe hvali, kaj velja, uči sv. Pavi, ampak on, kogar Bog hvali, naj si bo po njegovih dobrih delih, ali po svojih namestnikih. Vekša ko je pravičnega moža vrednost , vekša je tudi njegova ponižnost, ako je mož po volji božji. Taki so bili rajni Japel. Njih popisane koristne bukve, njih osebne zasluge in izverstne dušne lastnosti so bile tudi svitlemu cesarju znane, in zlata svetinja jim jc bila poslana. Poklicani v Ljublano častito znamnje prijet, so sc pešec na pot podali — kakor sim slišal pripovedati. Po cesti se za njimi gospod pripelja, kteri se je ravno na to slovesnost v mesto namenil. Vgledaje ponižnega Japelna pešica jih prijazno povabi, da se z njim na častito obhajo peljajo, ktira je njim veljala. — Blažen mož, kteri več velja pred Bogom in pri pravičnih Ijudih, kakor sam sebe obrajta; le on lehko zadovoljno in veselo živi, kajti več prejme kakor po svojih mislili zasluži in poželi. Zadovoljnost je polovica živlenja; ona je prave ker. modrosti blažena hčer, pa le onemu zvesta družica, ki brez truda za božjo kraljestvo tlela in za blagost svojega naroda skerbi, kakor rajni Jurj Japel, po zlatih besedah Kristusovih, ki veli: „Jaz sim vas izvolil in postavil, da greste, ter sadu prineste, in da vaš sad vstane.
Kakor skerbno so častit g. Japel v cerkvi učili, tako neprenehoma so doma si glavo lomili, in obljubim da mnogo noč prebedeli, toliko učenih, obširnih bukuv popisati. V tem času so sveto pismo starega zakona dogotovili, in v Ljublani od leta 1791 do 1802 na svetlo dali. Pri poslovenenju stare zaveze so imeli nekoliko poma-gežev, zakaj toliko delo moč enega moža preseže. Njih sodelavci in naše hvale vredni možje so bili verh Kumardaj Blaža iz Bleda, vodja Ljublanskih šol, in potlejnega c. kr. ogledata ljudskih šol v Celskem krogu na Stajarskcm, Jožef Riliar, fajmošter pri sv. Petru v Komendi; Jožef Škrinar Ljublančan, fajmošter pri Materi božjej
pred mostom v Ljublani; Modest Srej, fajmošter pri sv. Jakopu na Savi; Anton Travn iz Doba, doktar sv. pisma in fajmošter na Ješci blizo Savskega mosta, in Materi Wolf, fajmošter v Bohinskej Beli. Pa vsim ovini marlivim sodelavcom so bili Japel oko in pero, kteri so se naj več trudili, in verli svetega pisma še več potrebnih in koristnih bukuv Slovencom podali; kojih naj imenitneje so: Veliki katekizem vprašanjih in odgovorih. V Ljublani natisnen 1779, vdrugič 1787, v tretjič 1793, v četertič 1809. Kako močno so ljudem s tim katekizmom vstregli, pričajo njega mnogi natisi, in želeti jc naj bi ta kniga kerš. nauka v nobeni hiši no pogrešala se. — Na dalej so spisali: Zbrane molitve, v Ljublani natisnene 1786, koje se blezo redko med ljudmi najdejo. — Listi in evangelji', v Ljublani 1787; v drugič 1792; v tretjič 1806 natisneni. Za mojega vedenja je lehko natisov še več. —• Cerkvene pesmi, litanije in molitve, natisnene v Ljublani 1788. —- Pridige za vse tiedele I. in II. del v Ljublani 1794. Vse te pridige, kakor sami pravijo, so iz tujih jezikov prestavili, posebno iz laškega, kojega so popolnoma umili. — Posledno njih znano delo bila je lepa iz latinskega poslovenjena pesni: Ribici ljudi, kojo so v Celovški duhovšnici zgotovili in pri Joanezu Leonu 1803 natisniti dali.
Najde se v knigah rajnega Japclna in njih tovaršev marsikaj v besedi, kar bi lehko boljše bilo. Ni hvaliti da so čisto slovenske besede: zaklad, jezar, bičati itd. odvergli in z nemškimi nadomestili;
—	tudi ni gladko in lepo, da pišejo kareg, hlinavsko itd.; pa jih za take maličkosti dpi grajati Bog ovarji ! Saj se med čistim zernjem vselej kaka smet najde, in pisatela ni, kteri bi svojih posebnost ne imel. Vse njih velike in obširne dela so naše hvale in pohvale vredne, kakor duhovski otroci vedna slava svojega skerbnega očeta
—	Po naznavi gosp. Metclketa v pregovoru slovnice na XXIV. strani so rajni Japel slovensko slovnico izdelali, ktera bi imela ravno v natis priti, ko jih je smert dohitela, delo pa v rokopisu zaostalo.
Človek si na svetu gostokrat želi, kar bi njemu škodvalo , ako M se mu po volji zgodilo. Neskončno moder in dober Bog torej človeku dostikrat odreče in njegovih želj ne dopolni, pa mu hoče kaj boljega dati, če S<J ponižno v sveto voljo božjo poda rekoč: „Dobro meni, da si me ponižal, naj se tvojega opravicenja učim« Tudi rajni Japel so iz Ješc za imenitno faro Leskovec zunaj Ker-škega na spodnjem Krajnskcm prosili, pa nje niso dobili; ali iz Na-
klega so bili u višo službo v Celovc na Koroško poklicani, in v jeseni leta 1799 za korarja stolne cerkve povzdigneni, zakaj njih zasluge so tudi po stranskih deželah slovele. Tudi v Celovcu so bili visoko poštovani in ljubleni na strani svojega rojaka, prijatla in podpornika slavnega Siga odHohenvart, potlejnega škofa v Lincu na gornem Austrianskem. Izvolili so jih vodija mladim duhovnom v Celovškem seminišču, kterim so lepo latinsko pesm Piskalores ho-tninum poslovenili. Poznej so bili Japel viši ogleda ljudskih šol Kerške škofije.
Bilo je svoje dni korarstvo Kerške stolne cerkve toliko imenitno, da so le mašniki žlahnega rodu koraiji bili. Pcrvi prostanec, ki so med žlahne rojake Kerških korarjev stopili, so bili rajni Jakob Pavlic, poznej knezo-škof Kerški, imeniten in slavni mož, kojih je mati vboga na potu pod nekim poljskim križem porodila; drugi prostaneov so bili rajni Jurj Japel, kojem ni število plemenitih dedov, marveč plemenitost učenosti in čednosti, in pa število zaslug stezo na više verstilo. Da so jih mnogi v zavidn pisano gledali in za tujica imeli, ni kaj novega, saj vsak koscc kruha svoje zavidovce ima; clo de-želsko poglavarstvo se je tedajnemu knezo-škofu pošvaralo, pokaj da niso domačina v korarja izvolili. Pa tedajni knezo-škof Fran-citsko Salm niso poslušali lajovcov, ki le po kruhi gledajo, se niso plašili deželske oblasti, ki rada le po vunajnem sodi, ampak so se ozcrli, kakor poterdivni list 9. oktobra 1799 pravi, na Japclna sveto željo za izveličanje duš, na njih pravičnost in pošteno zaderžanje, na njih čednosti in zasluge, ter so jih v korarja povzdignili in poter-dili, zaupaje da bodi Japel lepo dopolnili, kar so si viši pastir od njih obljubili.— To so zvest služavnik božji tudi storili, kterih ni viši čast napihnila, ne imenitnej služba v lenobo zazibala; ostali so pridni in pa ponižen delavec v Gospodovem vinogradu.— Pač moder mož, kojega čast nc omami in posvetna sreča v dobrem ne oslabi, kine pozabi, kaj sv. Gregor toliko lepo uči: »Kedar se množijo dari, raste tudi darov rajtenga. Za toliko bolj ponižen in Bogu služiti bolj uren mora po svoji službi vsakdo biti, za kolikor veči račun vidi, da bo imel dajati. Smo od Stvarnika sveta več ko drugi prijeli, bomo potem pred sodnikom sveta tudi ojstrejšo sodbo imeli."
Naj si ravno pravi služavnik božji svoje slave ne jišče, temveč le za božjo čast skerbi, on vender prej ali šlcj tudi svoje časti včaka, če ne na ovem, za toliko lepši njega naunem svetu Bog časti. Tudi
ponižnemu Jurju Japelnu bila je še imenitnej služba namenjena, v Terstu škofov sedež posesti, in pastirsko palico zapuščene cerkve sv. Justa prijeti. Ali Bog neskončno moder in dobrotliv te butare Japelnu ni nakladal, ampak jim je to nevarno čast v lepšo, kakor zaupamo , v nebesih zamenil. Vesel glas, da so Japel za Terža-škega škofa izvoljeni, jih je na mertvaškem ojdru došel. Vmerli so 11. oktobra 1807 v Gospodu, kakor so vse svoje dni Gospodu živeli, in pri sv. Rupretu za Celovcom počivajo od svojih del, njih hvala pa v lepem spominu Slovencov živi. Ako pomislimo čas, v kterem so živeli, in preštejemo njih spise in njih obširne težavne dela, se lehko prepričamo dobrega duha, kteri jih je za svoje ljudstvo oživljal, in mormo po vsej pravici spoznati, da so rajni Japel bili igla naj iskreniših rodoljubov naših, kar jih je kdaj slovenska zemlja nosila. Naj jim torej naša hvala na tem svetu, v nebeškem raju pa večno plačilo bode!
Slomšek.
11.
ANTON KNAFELC,
POŠTEN KMET KALOBŠKE FARE.
Bii je v okolici Vodruš v 7. hiši doma in pokopan 9. marca 1851 v 62. letu svoje starosti. — Bil jc mož pobožen in odkritoserčen, pri sosedih u velikcj časti, v keršanskem nauku dobro podučen in bistroumen, zato so ga tudi enoglasno srenjskega svetovavca izvolili. Kadar je bilo kaj za cerkvo ali božjo čast darovati, jc bil vselej jeden nar pervih in naj obilnejših daritelov; zato mu je pa tudi Bog pri vsih rečeh srečo dal; dasiravno ni imel velike kmetije, je bilo vonder pri njegovi hiši vsega zadosti, vidno je božji blagoslov nad njim počival. Svojim otrokom je bil rajni lepo ogledalo vsih čednost; so pa tudi vsi pobožnega in čednega zaderžanja, sad ja ne pade daleč od debla. Dasiravno otožen in slab pri nogah, ga vonder ni bilo tako težavnega pota, tako velikega snega, hudega mraza ali velike vročine ali gerdega vremena, da bi bilo njega od službe božje, Drobtince aa novo leto 1852,	9
pri kterej se je vsako nedelo pri velikem opravilu, pa tudi večkrat v delavnikih znajšel, zaderžalo. — Spomina vredne so besede, ktere je pri velikonočnem izpraševanju, ko so farmani za veliki novi zvon vlagali, še zdrav govoril: „Pa vse plačam, ker ne vem ali še drugo leto živim; da bo moje ime tudi po smerti pošteno , in da ne bom kaj dolga za božjo čast zapustil." Ko je sosedna na legarju bolena ležala, jo je obiskal še zdrav in vesel, pred tednom žepa sam za njo u večnost šel.
Hitro je zbolel, še hitrejše umeri, tako, da clo s sv. zakramenti ni mogel previden biti. Hudobni ludje, dasiravno so njega v živlenju častili, so ga zdaj slabo sodili in govorili, kakor bi očitna kazen božja bila, da je brez sv. zakramentov umeri. Te nespametne misli ljudem ovreči je bila sledeča mertvašba beseda govorjena. Pokopan je bil 1. postno nedelo po drugem opravilu, in cela fara ga je na pokopališče spremila. Blagor mertvim, ki v Gospodu umerjo, njih dela gredo za njimi.
Pogrebnica.
Ljubi farmani! spet smo jednega svojih bratov v zemljo zager-nili: Antona Knafelca, poštenega moža, pridnega gospodarja in dobrega očeta. Božja previdnost ga je na naglem, brez da bi s sv' zakramenti previden bil, pred sodbo zaklicala, nam v poduk, da moramo zmirom na smert pripravleni biti; ker ona pride kakor tat, ko se človek nar manj nadja.
Naglo in neprevideno je rajni umeri, ravno zato vam nekoje besede povedati hočem.
Ludje naj rajše druge sodijo, samo sebe pa soditi radi pozabijo. Mnogo jih je, ki mislijo, daje človek, ki brez sv. zakramentov umerje, u večnosti nesrečen, kakor tudi od rajnega pobožnega Antona Knafelca nekteri mislijo. Ali ne zamerite, da vam danes te napačne misli overžem. Prašam vas: koljkotera je priprava k smerti? Odgovorili mi bote: Dvojna, bližna in daljna. Ktera je boljša? .leden ali drugi poreče: bližna. Jaz pa pravim, da je daljna boljša.
Ktera je bližna priprava k smerti? Bližna priprava k smerti je tista, ako se človek ravno pred smertjo, na svojej smertnej postelji z Bogom spravi; ali ta priprava je nevarna, zakaj sv. Auguštin pravi: Jeden sam (Dizmas z Jezusom križan) je na zadnje odpu-šanje zadobil, zato da ti človek! ne obupaš; pa le jeden sam (je v
celem sv. pismu zaznamovan) da se ti prederzho na zadno uro ne zanašaš. Močno je dvomiti, da te bo pravičen Bog na smertno uro vslišal, ako si cel čas svojiga živlenja ga žalil, njega glas zametoval, in nisi ti greha, ampak le greh tebe zapustil. Bog ve! koliko 1000 in 1000 ludi v peklenskem brezdnu gori, ki so na smertnej postelji s sv. zakramenti prevideni bili — pa le prisileni ali iz strahu pred smertjoj. Otrok, ki se le očetove šibe boji, ga še prav ne ljubi in še ni očetove ljubezni vreden; zatorej I. m.! oskerbite si daljno pripravo k srečnej smerti!
Ktera je pa daljna pripravah Je tista, ko človek že dolgo časa pred smertjoj, že od svojih mladih nog na Boga misli, brumno in sveto živi, in pogosto sv. zakramente prejema, vselej s takoj goreč-nostjoj, kakor da bi jih zadnokrat prejel. Kakoršno živlenje, taka smert; lepo živlenje, srečna smert.
In to daljno pripravo k smerti najdem nad rajnim poštenim, 61 let starim Antonom. — Bil je priden, skerben gospodar svoje hiše, vsi njegovi so s potrebnim tako obilno preskerbleni, da sc med naj premožnejše v Vodruškej soseski štejejo, ako ravno veliko drugih boljše Iastine ima; zraven je bil posebno vsmilen do vbogih, ves goreč za čast božjo in lepšanje cerkve, vselej rad in obilno daroval, kolikorkrat je bilo cerkvi kaj potreba; za zvon je vložnino že naprej plačal rekoč: Bom pa vse plačal, ker ne vem, ali k letu še živim. — Bil je poterpežliv, ljubezniv zakonski mož; v ljubem miru, vker-šanskej ljubezni in lepej zastopnosti je živel s svojo pošteno zakonsko ženo, nobenega prepira ni bilo med njima, zato ga pa tudi za-pušena udova lahko pozabila nebo. — Bil jc dober oče; priča tega so njegovi dobro izrejeni, pobožni otroci, od nobenega kake maloprid-nosti ne slišim, in kadar kerstne bukve odprem, pri nekterih hišah mnogo pankertov najdem, tukaj pa je vse lepo čisto in pošteno zapisano; kakoršno drevo, taki sad, malopridno drevo ne more dobrega sadu prinesti, kakor tudi dobro drevo ne malopridnega sadja. •— Bil je rajni pa tudi miroljuben sosed; ni imel navade se s sosedi prepirati, pravdati in rotiti, kakor več drugih, ampak raji je krivico terpcl, kakor delal; priča tega ste vi, ki ste ga vsi tako visoko cenili, daste ga za svojega srenj skega svetovavca izvolili. — Bilje rajni goreč, brumen kristjan; vidil sim ga vsak praznik, tudi o delavnikih pogosto v cerkvi, kder je s takoj zvestoboj poslušal božjo besedo, in se tako lepo pri božjej službi zaderžal, da sim se jaz sam
9*
nad njim izgledoval. Dobro še vem, kako pobožno je ravno pred kratkim sv. zakramente prejel v spravo za vččno živlenje, tako pobožno, kakor da bi vedel bil, da jih zadolgo pot u večnost prejme.— Ja njegovo celo živlenje, vse njegovo djanje in nehanje mi pričuje, da je bil že zdavnej z Bogom spravlen, že zdavnej na smert pri-pravlen. Zato je bila pa tudi njegova smert lahka; po kratkej bolezni je vgasnil, malo drugač kakor bi bil sladko zaspal, da še čuvaji vedli niso, da je mertev. —
Ljubeznivi poslušavci! ako želite, da bi tudi vaša smert enkrat tako lehka bila, morate tudi vi po njegovem izgledu živeti in pokore ne na smert odlašati, takrat je lahko prepozno. Dčlajte, dokler je dan, ker prišla bo smertna noč, kder se več delati ne da. Ako se kdo na dolgo pot poda, mu je posebno treh reči potreba: 1) mora imeli dobrega konja, da ga ne izverne ali v kakšno mlako ne verže ; 2) zvestega pesa, ki ga skerbno in zvesto pred sovražnikom brani; mutast ali nezvest pes nič ne velja, sovražnik bi se tiho prikradil in ga pobil; 3) mora imeti pa tudi obilno mosno denarjev, da povsod lehko čisto plača; ako bi zadosti denarjev ne gleštal in bi ne mogel plačati, bi ga lahko še v ječo vergli. Glejte ! tih treh zvestih tovar-šev seje rajni za svojo dolgo pot u večnost priskerbel. Imel je:
1)	Dobrega konja. Ta konj jc naša smert, ktera nas na dolgo pot vččnosti prenese. Če hočeš, da bo tvoja pot srečna in te smert v sv. nebesa prenesla, moraš kakor rajni Anton, pogosto na njo misliti, in večkrat svojo vest od vsih grehov očediti. Spomni se, človek! na smert, sodbo, pekel in nebesa, in grešil ne boš.
2)	Imel je rajni zvestega pesa, kteri gaje povsod pred sovražniki branil. Ta dober pes je naša dobra vest, ktera nas pred grehom varje. Če tvoja vest spi, je podobna pesu, kteri ne laja, kader sovražnik pride, in tebe ne brani, ampak pusti, da te oropa in pobije. O 1. m.! varite, varite, da svoje vesti v pregrešnem živlenju ne vto-pite, zakaj strašno je pasti v roke živega Boga.
3)	Rajni se je tudi z veliko mosno denarjev previdel, to so dobre dela in sv. čednosti, ktere mora človek s seboj vzeti na dolgo pot u večnost, zato de nc pride zavolj dolgov trinogom v roke, kteri bi ga sodniku izdali in v ječo peklenskega brezdna vergli. Ker je rajni pogosto na smert mislil in dobro vest imel, se ve, da sije prizadeval Jezusovi svet v djanju spolniti, ki pravi: »Ne spravlajte si zakladov, kojih moli snedo in tatje iskopajo; ampak zakladov za ne-
besa . — Naberajte si tudi vi zakladov za nebesa. Ne skerbite toliko za časno, ki hitro zgine, kakor oblaki; timveč za vččno, za dušo in nebesa skerbite.
Napreden vonder rajnega mertvo truplo v hladno zemljo za-gernemo in od njega slovo vzamemo, vtisnimo si nektere nauke, ktere nam rajni za odhodnjo poda, v svoje serce za veden spomin:
1)	Voljno poterpi, tako te tolaži tvoj zak. mož še iz hladnega groba, moja ljuba žena! Kakor dereča voda so pretekli najni dnevi, in danes sc razveže najna zak. zaveza. Ti ostanes, jaz pa grem daleč od tebe; pa nikar preveč nc žaluj, skoraj tudi ti ravno po tej poti pojdeš. Živi lepo in pošteno, da te zopet najdem, skerbi za najne zapušcnc otročiče, da jih pred Jezusom zopet objamem; pomni pa tudi mene v molitvah svojih.
2)	Z Bogom, zdravi ostanite moji ljubeznivi otroci; več sicer ne bote svojega očeta pri sebi imeli; imeli pa bote nebeškega Očeta, kteri vas nigdar zapustil ne bo, ako vi njega pozabili ne bote. O živite pametno, saj vas nisim nikoli kaj slabega učil, in nikarte, da bi mi še v černem grobu nečast delali. Spoštujte mater svojo in ljubite jo; pomnite pa tudi mene v svojih molitvah.
3)	Zdravi ostanite tudi vi, ljubi brati in sestre, sosedi in prijatli moji; vi greste zopet na svoj dom, mene pa ne vzamete s seboj. Nikar ne pozabite moliti za mene, živite po Jezusovih naukih v ljubem miru med seboj, da vam Bog enkrat večen pokoj da.
4)	Zahvalim vas, ljubi pogrebniki moji! ki ste mojemu trudnemu truplu posledno vsmilenje skazali; zahvalim vas vse farmane za vašo ljubezen in zaupanje do mene. Zdaj vas zapustim in vaš svetovavec više ne bom; pa prosil bom, ako vsmilenje najdem, pri Bogu za vas; molite pa tudi vi za mojo vbogo dušo! Nikar ne pozabite, da tudi vi bote ravno po tej poti za menoj šli, in noge tih, ki so mene tu sem zanesli, znabiti jutre vas poneso; zatorej služite lčpo Bogu, da se vsi srečno snidemo v Očetovej hiši, kder smerti in ločitve več ne bo. — Zdaj pa se poslovimo od tebe, ljubi brat! mirno počivaj, in večna luč naj ti sveti! Amen.
Virk,
MICA SREBOT MASTNAKOVA,
IZGLED DEKLIŠKEGA ZADERŽANJA,
Mislim, da Drobtiijcc ničesa na svojej ceni zgubile ne bodo, ako priproste kmetiške dekline živlenjopis v njih liste vrinem 5 kajti krepost je ljuba in draga, naj bo v kraljevem poslopju ali vlesenej hišici doma, in poiskati in obznaniti in povzdignuti in slavili jo moramo ne samo na mogočnem vitezu, na kterega se ves svet ozira, timveč tudi na vbogej dekli, ktera, v kakem malozrianem kotu zemlje ali krave molze ali steljo seka ali praprot zanje ali tulje prede. Kaj mar je ona kriva, da ni kraljeva hči postala? li jc morebiti manj vredna, ker se ne blišči od zlata in srebra njena obleka? — Nak, hodnik na životu ne ogerdi poštenega serca, kakor tančica ali svilarazvuj-zdanost ne vlepša, — in žlahtna kerv le v žlahtnem sercu teče.
Zmed takih blagih duš je bila rajna Mastnakova Mica, ki je bila v Stopcah, majhnem selu Laške fare doma, se po svojem rodu Srebot pisala in se 8. listopada 1819 na svet rodila. Njeni pobožni starši so jo v božjem strahu izgojili, jo lepo moliti učili in pridno v cerkvo k službi božjej pošiljali; pa tud sami storili kar so svojo hčerko vadili; zakaj stara in dognana resnica je, da ako hočeta mati in oče veselje in čast nad svojemi otroemi doživeti, morata sama lepo in pobožno živeti. Ne velja in premalo je, hčeri veliti: Mica! moliti moraš rada, Bog ne mara za dete ki ne moli, in ga tudi k sebi v nebesa vzel ne bo. Nak, treba je, da zvečer ko sc sv. rožnikranc pri hiši moli, oče sam vpričen je in s svojoj družinoj moli; treba da mati pri vsakej molitvi v sredi svojih otročičev moli, učivši jih, kako se imajo prekrižati, kako roke na persih sklepati in serce in oči k nebesam povzdigovati. Kakoršno drevo, pravijo, loko h en sad, in »ako je korenina sveta, so izrastliki tudi,« govori sv.
Paul, (Rim. 11, 16.)
Ko je malo odrasla, so jo v nedeljsko šolo dali, kder je kmalo prav gladko čitati ali brati se navadila in vedno veliko veselje nad
čitanjem imela. Tačas je bilo še malo slovenskih knjig; zatorej menim , me ne bo nihče dolžil, tla preširoko usta odpiram, ako tverdim, da prebrala je večdel vse slovenske knjige pobožnega zaderžaja. — Ko bi mladi ludje vonder spoznali, kako koristno je za nje, ako se čitati naučč, gotovo bi sc vsi navadili! V cerkvi pri sv. maši jc naj bolje, tiste molitve moliti, ktere mašnik pri altarju molijo in kakoršno se skoraj v slednej molitvenej knjigi najdejo. Kako dolg čas je mnogokrat mladenčem in dekličem ki brati nc znajo, zlasti v nedeljah in zapovedanih praznikih! Kolikokrat grejo v kerčme, v malo vredne koče, na plesiša in druge stranske pota, samo ker jih dolg čas lomi in ne vejo kaj početi, ter se zgube kakor ovca brez pastira ali v brezden padejo! Ko bi pa brati znali, berž ko ne bi kako koristno knjigo v roke vzeli in dolgega časa clo lahko se ubranili; bi zraven marsikaj zvedeli, kar je kot nalaš za nje zapisano, jim do-stokrat globoko v sercc seže in njih voljo na dobro nagne. — Lepih naukov za človeka ni nikolj preveč, posebno za mladega človeka ne; komaj bi bilo, da bi zmirom kdo zraven njega stal, svarivši in tlčivši ga, kako sc mnogih skušnjav in nevarnost ogibati ima.
Tudi rajna Mastnakova Mica je hudo in nevarno skušana bila. Clo mlada še, v svojem šestnajstem letu je šla enega dne v mlin, kakor so njeni stariši velevali ji. Bila jc zalega lica in čedne postave, mlin kamor je šla, na samotnem kraju in mlinar neko potepeno ničvredno hlapče. Komaj v mlin stopi, komaj razvujzdanc zagleda mlado in berhko devico, že vrata za njoj zaklene, ter jo v greh nagovarjati začne; ker pa s prilizovanjem nič ne opravi, jo s hudoj prisiliti hoče in jo na tla podere, in ker se zmirom še brani in vstav-lja, ga jeza zgrabi in jo tepsti začne in ji predpertič in krilo razterga — ona pa joka in vpije in Boga in ljudi na pomoč kliče, in ravno, ko nje moč že onemaga, nekdo na vrata poterka in jo iz krempljev nesramneža reši. —- Mlade dekleta res pogostokrat u veliko nevarnost pridejo in mnogo zapeljivosti jih čaka. Meni se zde kakor rože u vertu; kader se razcvcto, vse okrog njih ferfra in brenči, zdaj kebri, zdaj čmerli, zdaj metulji zdaj kaki drugi merčesi, in ko bi jih vertnar skerbno nc varval, .vse bi se ognusile. Stariši! bodite tudi vi skerbni vertnarji svojim hčeram, da jih kaki merčes nc ognusi. Stariši! verjemite mi, v nastranskih mlinih se veliko ger-dobe zgodi. Da bote pa vedili, kako taki potepuhi delajo, čujte, vam povedal bom. Kedar vaša hči ali dekla žito v mlin prinese, ji velijo,
da, naj zvečer pride, bo že vse mleno; zvečer pa ko pride, ji rečejo: »Še ni mleno, pa bo kmalo, le čez noč tukaj ostani, in jutro zgodaj vsfaneš in domu poneseš." In zjutraj domu grede se nektera solzi zavolj tega, kar je po noči storila. — Če pa tudi čez noč v mlinu ne ostane, jo tako dolgo mude, dokler terda noč postane, in ko poslednič gre, jo na kakej samoti pričakajo in ne jcnjajo prej, dokler jo v greh pripravijo. — Bodite torej modri in previdni, in ne zaupajte preveč na svoje hčere; zakaj redko so vsijane tako serčne in bogoljubne, kakor je bila rajna Mastnakova Mica, nad ktero je Bog še drugo hudo skušnjavo priti pripustil.
Bilo jeznabiti tri leta potem, ko je eno nedeljo popoldne od kcr-Šanskega nauka šla. Sama gre po potu, kar pride neki mladenč za njoj, kteri jo prijazno pozdravi, za roko prejme in ji romen zlat v roko potisne. "Čimu pa to?" ga vpraša vsa osupnjena. »Da bi z menoj dobra bila", je bil njegovi odgovor. »Vsaj sim dobra, mu je djala, za to ni treba zlata; ako pa kaj drugega misliš, nisi pravo zadel," ter mu jc zlat, nazaj podala. Ko je pa še dalej kvasil, kako jo rad ima, je obmolknila in nekoliko hitreji stopivši ga zadpustila. — Oj ljube dekleta! ako ste še poštene kakor je ona bila, ako vam nedolžno serce še u vaših persih bije in sramožljivosti sveta rožica na vaših licah še ni izvenila, prosim vas vimenu vaših angeljev varhov, ne dajte se zapeljati od prilizunov, ki za vami postopajo, vas hvalijo in vam zlate obljube delajo, pa vas le v greh pripraviti hočejo. Glejte! kedar kdo kakega tiča vjeti hoče , kako lepo žvižga, kako prijetno poje, kako mično vabi, dokler ga v mreži ima ali na limance dobi; ko pa nedolžnega tiča enkrat v pesti ima, mu perje populi ali vrat zavije. Tako vabijo tudi zapeljive! nedolžne dekliče, se jim sladkajo in večno ljubezen obetajo; kojih pa enkrat v svojo pest dobe, jim populijo poštenje in čast, jim raztergajo svatovsko oblačilo gnade božje in jih nesrečne store za časnost in vžčnost. —• Zatorej dokler ste v samiškem stanu in vas Bog v zakon ne pokliče, varite nedolžnost svojo , ona je človeka, ona je sosebno mladine naj vekši zaklad, naj lepši kinč. Nobena cvetlica v juternej rosi tako lčpo ne cvete, nobena zvezda na ponočnem nebu se tako svetlo ne sveti, kakor dekliško serce v božjih očeh, dokler je čisto in neognu-seno od strupene sape nečistosti. »Blagor jim, ki so čistega serca, govori Jezus, Boga bodo gledali." Mat. 5, 8.
Za tega voljo se nadjam, da tudi Mantnukom Mica Boga gleda od obličja do obličja, kakoršen je; zakaj bila je čistega serca, da je maloktcra tako , in ni lahko neveste, ktera bi svojega ženina toliko ljubila, kakor rajna svojega ženina Jezusa Kristusa, kteremu je zvesta bila vse svoje žive dni; in v kratkih letih je tako visoko stopnjo popolnosti dosegla, kakoršno doseže malokdaj siva starost. — Vse natanko popisati, kako je živela, bi preobširno bilo; samo troje žlahtne jagode iz njenega živlenja odberem in vzgled postavim:
Perva je bila njena zvesta pokoršina. Svojim starišem vse svoje žive dni nobene žalosti storila ni, kakor takrat, ko jc umerla in u večnost se podala. Vbogala jih je ne samo, kar so ji velevali, marveč tudi kar jim je v očeh brala. Enkrat bi bila rada v Zaplate na božjo pot šla in je mene vprašala, ali bi smela iti. Vidši da vpošte-nej tovaršii gre, sim rad dovolil vonder s tim pristavkom, da stariši tudi dovolijo. Ko je pa stariše prosila, so oče scer pri volji bili, mati pa so rekli: »Boljše je, da doma ostaneš." To slišati, je nekoliko težko djalo ji in nevolja jo spreletela je; vonder od mladih nog pokoršine vajena se je ročno utolažila in doma ostala. In to je prav; zakaj tud na božjo pot ni vselej varno. Kakor jc Kajn svojega brata Abelna daleč od staršev na polje spravil, da gaje ondi ubil; tako vabijo malopridneži dekliče na božje pota, da jih ložej na duši umore. Sin ali hči ne smeta nikdar na božjo pot, ako starši nc dovolijo, kakor tudi hlapec in dekla ne, ako gospodar in gospodinja pri volji nista ; naj bolje pa tisti ravna, kteri svojega spovednika ali fajmoštra tudi vpraša.
Druga zala jagoda v njenem živlenju je bila ljuba ponižnost. Vsak dobro ve, kako rade večdel se mlade ženske lepotičijo in kako vis6 na dragih in nečimernih oblačilih. Svila in tančica, paj-čolani in kreželci, vuhani in perstani, trakovi in pasi in kar je ru-dečega in romenega, jim je vedno v glavi, in mnogoterokrat za kako capasto ruto ali krilo svojo ljubo nedolžnost prodajo. — Ona pa je bolj razumna bila in jasno spoznala, da prava dekliška lepota le V sercu obstoji; ni ljubila ne posvetnega lišpa ne praznega kinča, ki veliko velja, duši pa lepote nobene ne da, vonder se čedno nosila, kakor je šlo za nje stan, spoznavši in vedši, da vmazana obleka in marogast obraz nista po volji Boga ne keršanstvn. Da bi si pač vse zapomnile, kar govori sv. Efrem: „Orožje hudiča je gizdost . . . orožje Kristusa je ponižnost
Tretja draga jagoda v njenem živlenju je bila sveta gorečnost za božjo čast in za izveličanjc svoje. Poprej že sim omenil, s kakim veseljem je pobožne knjige brala, kako rada molila in v cerkvo hodila pridige in keršansko nauke poslušat. „Cel teden, jc enkrat cljala, sc na pridgo veselim." K spovedi in k sv. obhajilu je navadno vsakega mesenca šla, tu in tam pa tudi večkrat po nauku in pripušenju svojega spovednika. — Najde se žalibog! mnogo duš, koje same sebe za pobožne derže in hočejo, da bi se ves svet po njih glavi obračal, clo duhovnom bi rade ukazovale, kaj imajo prid-govati in kako spovedovati, ter pohlinjeno hodijo kakor bi jih sama ponižnost bila; ako jim pa spovednik le enkrat rečejo, da ravno takrat ko se njim poljubi , ne smejo k spovedi, je že ogenj v strehi in kdo se jim huje zameri kakor vbogi duhovnik? — Kaj pravite, ali je to pristna, ali jc Bogu všeča pobožnost? Mislim da ne.
Se marskako drugo krepost ali čednost bi lahko iz njenega živ-levja odbral; ali vsaj povedane že zadosti pričajo , daje bila ljubka božja, vsa lepa in vsa krepostna, zato jo Bog tudi zgodaj, v cvetju njene starosti k sebi zaklical je. Dve leti pred njenoj smertjoj jo noga boleti in otekati začne, bolečine so se množile od dne do dne, in močneje koje iz noge teklo, hitreje so njene moči pešale, hitreje njeno živlenje vgasnovalo. Ko je slišala, da ni več za ozdraviti, sc je vsa vdana u voljo božjo s svetimi zakramenti previditi dala, voljno terpela velike bolečine svoje, in v sopraznik sv. Gregorja 1843 v 24. lčtu svojega bogoslužnega živlenja svojo nevmerjočo dušo iz-dihnula, tiho in mirno kakor bi zaspala bila.
Močno je ob meso prišla in hudo je izkumrala; vonder njeno deviško lice je prijazno ostalo, kakor večerno sonce, ki v gnadi božjej za goro gre in lepo prihodno jutro obcla. Lepo so okinčili njeno mertvo truplo in krasen venec iz zelenega rožmarina v lase ji zapletli; saj ga pa tudi zaslužila je, in v nebesih odangeljev božjih še vse lepšega prijela. V blagoslovlenej zemlji pri sv. Martinu na Laškem njene kosti počivajo in svojega častitljivega vstajenja čakajo. Naj jim zemlja lahka bode!
Zala res da je vertnica,
Kakor kerv je njeni cvet, Vonder lepša še devica, Ki premagala je svet.
Rozman.
MIC A DEVPEL,
IZGLED KERŠANSKE POTERPEŽLIVOSTI.
v
Čudno se razodeva pravica božja svetu; dostikrat pravični grozne težave terpe, dokler krivični dobrovoljno žive ; marskaka plašljiva duša se nad božjo previdnostjo bridko potoži, rekoč: „Tukaj so pravični, kojim se hudo godi, kakor bi bili hudobnežev dela storili, in tam so hudobneži, ki tako varno žive, kakor bi bili pravičnih dela storiliTako je tožoval tudi Pridgar 8, 14. v svojem prcmišlevanju, vonder pristavil spomina vredne besede : „ Vse to golo nečimer-nost spoznam/" kar se reče: Naj se godi pravičnim in krivičnim nasvetu, kakor že bodi, osoda ljudi še ni sklenjena tukaj, „prišla bo ura, o kteri bodo ti, ki so dobrega storili, poklicani k vstajenju živlenja, ti pa, ki so hudega storili, k vstajenju obsodbe.
Dasiravno Bog svojo pravico na svetu čudno obrača in dostikrat pravičnega tepe, dokler grešniku prizanaša, se vonder nad božjo previdnostjo potožiti ne smemo, kakor bi komu krivico storila. Ozir na dogodivščino sveta nam lepo pokaže, kako modro Bog po-samesne ljudi in cele narode vlada, da jih u večno živlenje pripelje. Božjo modrost in previdnost nam tudi sledeča prigodba prav živo razjasni.
Rodila je nezakonska mati pri sv. Jurju pod Taborjem v letu 1816 rahlo dete, kojega je Bog poklical v spravni dar pregrehe njene matere. Ime Maric, prečiste device so mu dali pri svetem kerstu, kakor bi botri že v duhu bili vganili, kako bo revica potrebovala mogočne priprošnje prečiste Device, in kako ji bo podobna v svojej žalosti in britkosti. O času cerkvenega vpeljevanja pride mati s svojim detetom h keršanskem poduku in trepetaje pričakuje, kaj ji bodo dušni pastir v svar povedali. Dušni pastir jo ojstro pogledajo, in ko vidijo, da sc ji solze žalosti in britkosti po licah vtrinjajo, ji drugega ne rečejo, kakor te velikopomenljive besede: »Glej, zanikerna mati, v svojem naročju imaš svojo pokoro, ti še boš grozno veliko s svo-
jim detetom terpelft, Posiloma mi tukaj v spomin pride prerokovanje starega Simeona in vpeljevanje prečiste Device, samo s tim razločkom; daje bila Maria poklicana viditi terplenje Pravičnega v odrešenje sveta; nezakonska mati pa gledati terplenje nedolžnega deteta svojega v spravo svoje pregrehe. — Terpel jc Jezus britko smert na križu v spravo svojega ljudstva, terpelo nedolžno dete groznih bolečin v spravo svoje matere.
Kmalo po ccrkvenem vpeljevanju se mati s svojim detetom na Vransko preseli, in kmalo se začne hudo prerokovanje dopolnovati. Dete jc komej toliko izrastlo, de se je nekoliko zavedlo svojega živlenja, kar ga perva težava zadene. Ostudne mramorce so mu vrat razjedle, in ga v bolečine zavile, da je bilo ko Job v svojih gobovih bolečinah na gnojišu ali ko Lacar v svojih ranah na pragu bogatina. Ni pomagalo nobeno zdravilo ne mazilo, dve leti je siro-tica z njimi terpela in bolehala, dokler posledno poskusi in si da vrat z hudim oljem namazati, kar je bolečine scer pregriznilo ji, pa tudi kožo in meso okoli vrata posnedilo, da so vidile se kite in žile; — Sčasom se rane zacelijo, in vboga duša že misli, da jc rešena svojega terplenja. Ali to je bila lc majhna priprava za prihodno britkost!
Komaj se sirota perve bolezni nekoliko oddahne, se v nje rahlih kosteh že druga belezen nabere, hud protin namreč, kije deset let jo terpinčil da je vsa skerčena v posteli ležala. Bila je ta bolezen druga stopinja nje križevega pota, kterega je morla doveršiti v svoje lastno izveličanje in v spravo pregrehe svoje matere. Začuditi se dosti ne moremo, daje mogoč človeku toliko terpeti, ali ravno v tem se razodene vsegamogočnost božje gnade, ki je zvest in človeka ne skuša čes njegovo moč. — Jaz 'zamorem vse v tem, ki mi potrebne pomoči deli," pravi sv. ap. Paul, in da to tudi drugi zamo-rejo, nam ta preserčna duša živo spričuje. Kedar je terplenje njeno že do verha prikipclo, ji je Bog spet težavo preložil, in zvesta slu-žavnica božja se je po sledni dokončani nadlogi vedno za prihodno pripravila. Le malo časa se je po tej drugi bolezni svojih bolečin iznebila, le nekoliko se pokrepčala, kar jo tretja bolezen zadene, sklepovna jetka, ki jo še huje zabolela je, pa tudi dalej terpela. Privajena križev in težav se ni bala novih nadlog, le prosila vedno Boga za ljubo poterpežlivost, ter dobro spoznala, da učenec ne more više j biti od svojega učenika, in da so popolnoma le ti, ki so kakor njih tičenik. Vsa vdana v božjo voljo je pohlevno objela nov križ, ko ji
ga je Bog na rame zadel, in zvesto hodila po ternjevem potu za svojim učenikom. Celih 15 let je sirota spet bolehala, grozne bolečine občutila v svojih udih, pa tudi to skušnjo srečno prestala, in si Iretjo bisero v svojo nebeško krono zaslužila.
Huda bolezen seji zdaj toliko poboljša, daje zamogla po berglah hoditi, in saj en malo časa postelo svojih bolečin zapustili. Oh! kako se je revica razveselila, ko je stopila pervikrat iz temne ječe svoje izbe, gledala zlato sonce na nebu, pisane rožice na polju, in sadunosno drevje po gorcali, in pervikrat občutila, kako lepo in neizmerno je božje stvarjenjc. Z otročjo hvaležnostjo se je ljuba duša obernila k Bogu, ki jo rešil je tako dolge in velike nadloge. Kakor po dolgem dežovanju ljubo sonce še enkrat lepše posije, tako človeku po dolgi bolezni serce še enkrat više klije, ako spet ljubo zdravje doseže, in se veselo gible in obrača.
Le huda nadloga človeka uči, da božje dobrote prav vredno ceni. Kdor se pa v terplcnju božji volji ponižno vklone, se tudi lahko in slobodno nadja, da ga Bog čes kratko ali dolgo gotovo rešil bo njegove nadloge. „ Pravični so vpili, pravi prerok David; in Gospod jih je vslišal in rešil iz vsih njih nadlog. Blizo je Gospod tim, ki so obteženega serca, in obloženim dušam pomaga. Veliko težav pride nad pravične, ali iz vsih jih reši Gospod
Kmalo so ji preletele vesele leta ljubega zdravja, dasiravno ga je le na pol vživala; kajti vedno po berglah hodila.
Kakor prijazna barkica po širokem morju, ali zelena trata v neizmerni pušavi so ji zdeli se kratki dnevi njenega zdravja; in hvaležno zmirom se je spomnila in Boga hvalila za tiste rajske dneve. Osem let je Bog hladnega počitka ji dal, naj se oddahne svojih težav in pripravi na svojo posledno britkost.
Preteklo je osem let, in šola Kristusova se spet začne. Huda vodenika seje prime, in jo včasi tako napihne, da skoraj dihati ni mogla, potem pa spet odjenjujc in se ji nekoliko polajša. Bolehala je 6 let na hudi vodeniki, in le više in više se je njeno terplenje množilo. Stegnjena je morla ležati, se ne ganiti na nobeno stran, ker je truplo že tako rahlo bilo, da bi kar vpila bila od samih bolečin , ako bi se bila le nekoliko premaknila iz svojega mesta.
Bila je v svoji samotni izbici prava pušavnica, kakor sv. Geno-fefa v svojem berlogu. Njena hišica je bila krog in krog zadelana z visokim skalovjem, zarašena z gostim germovjem, in ker je proti
sončnem zahodu stala, se ji prijazno sonce le redko prikazalo je. Bila je sirota tudi zapušena od ljudi razun nedelj in praznikov, o katerih so jo pobožne prijatlice zvesto obiskovale. Mati si je morla cel teden po vsakdajnem poslu svoj kruhek služiti, in toliko denarjev pripraviti, da je sebe in svojo revno hčer za silo oskerbela. Lepo tudi je bilo viditi, kako so revni bolnici pridne dekle tu in tam skle-dico govedne juhe ali maselc vina za živež nosile, kar so ljube duše od svojih ust si pritergale. Pač lep izgled žive keršanske ljubezni, in veselo pričevanje, da nebeško kraljestvo še med nami živi; ali naj bolj čudno je to, da revežom revni veliko raj pomagajo, kakor bogatini ki vsega dovolj imajo; resnične tedaj so besede Kristusove, ki pravi: »Ložej gre kamela skoz šivankino žre lic o, kakor bogatin v nebeško kraljestvo. Ob delavnikih so revno bolnico nje spovednik večkrat objiskovali, in ji v tolažbo iž svetih bukev lepe zgodbe keršanskih spoznovavcov in mučenikov brali. Prav začudili so se enkrat, ko ji berejo iz Voditelja proti obljubleni deželi, in med vsimi ondi zapisanimi zgodbami samo svetnico Lidvino zapazijo, kije še dalje terpela od nje. Lehko je bilo tolažiti rajnko Mico Devpel v njenih težavah, ker je bila vsa navdana žive vere, terd-nega zaupanja in goreče ljubezni do Boga. Izveličanska moč milosti božje sc ji na obličju brala je, in vidilo se očitno, kako mogočen je Bog v svojih Svetnikih.
Z sosebno pobožnostjo in dušno radostjo je rajnka Mica častila svojo patrono Devico Mario, mater žalosti in britkosti, in se torej naj raj o Marijnih godovih obhajati dala. Naj slajši veselje in prava gostija je bila za njo dan sv. obhajila, dasiravno bil za njo tudi dan naj strašnejših bolečin. V čast toliko svetega gosta, ljubega Jezusa v presv, rešnem Telesu si je dala prestlati, in ker je sirota zmiraj mirno na enem mestu ležala, so ji čreva in kosti tako rekoč vsta-novile se, in naj so jo prijatlice še toliko rahlo prijele, vonder niso mogle braniti, da bi se rahle kosti in čreva nekoliko ne bile zme-zile, in ravno ta je bil vzrok nje naj hujših bolečin; ali zvesta mu-čenica Kristusova vsega tega ni porajtala, in vse serčno preter-pela, da se le sklenila jc s svojim ženinom Jezusom Kristusom.
O kako osramotenje za mlačne kristjane, ki sc pri zdravih udih pripraviti ne morejo, da bi očistili svojo vest grešnih madežev, posvetili svoje serce z vživanjem presvetega rešnega Telesa. Kaj bo za večnost, ljubi moji! ali ne bodo take betežne duše, ki se Jezusa
toliko ljubeznivo oklenejo, enkrat vaši sodniki? Oh! da bi bil merzel ali gorek, pravi Jezus, ali ker si mlačen, te bom plunil iz svojih ust," Kakor je bila rajnka bolnica zastran pobožnosti vsim farma-nom naj lepši izgled, je bila tudi vsim boletnim po 1'ari zavolj po-terplivosti svoje naj boljše krepčalo.
Znana je bila njena dolga bolezen, in nje velika poterpežlivost po celi fari, in ni bilo treba drugega reči bolnikom, kedar so potožili se svojih bolečin, kakor le te besede: Glej! kako dolgo že Devpel-nova Mica boleha in kako volnjo vse preterpi; tvoja bolezen ni troha njenih bolečin, in že mermraš zoper božjo previdnost, ki te le nekoliko ostrahuje.
Obmolknil je bolnik pri opominu, in še hvalil Boga, da mu je betvice terplenja občutiti dal, kterega jc ovi bolnici naložil.
Bolezen njena se jc letašno zimo zmirom hujšala in posledne tri mcsence ni druziga vžila, ko nekoliko vode; sam Bog jo ohranil je, daje srečno dokončala svojo izveličansko vojsko, in si spletla krono nebeško, ktera je v nebesih ji prihranjena bila.
Zaspala je sladko in mirno v Gospodu v sredo pred postom, 26. svečana leta 1851, in lehko rekla o svoji posledni uri z besedami sv. Paula: ^Dobro sim se vojskovala, svoj tek dokončala, vero ohranila; v drugem pa mi je prihranjena krona pravice, ktero mi bo tisti dan dal Gospod, pravični sodnik, ali ne samo meni, temoč tudi vsim, ki njegov prihod ljubijo.
Dokončala je svoj tek rajnka Mica v svoje izveličanje, spoko-rila se zraven pa tudi nje žalostna mati, ki je bila kriva njenega terplenja. Gledali ljubleno hčer koliko terpi, se mati ni mogla zadosti razjokati, in zgrevati svoje pregrehe, iz ktere je toliko bolečin za nedolžno dekle izviralo. Nadjam se, da je nezakonska mati po svojih dušnih britkostih zadostila božji pravici, kakor se jc iz-vcličala gotovo nezakonska hčer po svojih telesnih bolečinah; vsa hvala pa gre Bogu pravičnemu in milemu, ki ve po svoji neskončni modrosti pravico in milost tako lepo zjediniti, da kazen ne prizanese, ampak tako razdeli, da grešnikom in pravičnim v izveličanje služi.
Razglasil sim to prigodbo z dovolenjem nezakonske matere, ktera bi rada s tim popisom pohujšanje popravila, kterega je dala s svojim slabim živlenjem , sosebno pa opomnila neskerbno mladost, naj se varje sledne pregrehe, sosebno pa nečistosti, ki svet pohujša,
tempel sv. Duha podira, si hude časne nadloge in ojstro sodbo božjo nabira. Resnično je, da Bog tepe vsako pregreho; ali greh nečisti tepe do belih kosti.
Urban Ditrlh.
um.
AUGrUŠTIN ŠEFLER,
NOVI MUČENIK ZA VŽRO JEZUSOVO.
Iijube duše, ali kaj zveste ali nič, kako se po svetu godi? Mi ra-dujemo in se veselimo, naši brati pa v strašnih mukah umirajo. Mi vsi mlačni se pogosto svoje sv. vere sramujemo , kristjani v dalnih krajih pa svojo kerv za njo prelivajo. Slušajte, kaj je 1. majnika tekočega leta 1851 v Azii na zapadnem Kitajskem*) se dogodilo.
Auguštin Sefler iz Mittelbron-a vElzasu doma, je kakor nekdaj apostoli, zapustil svojo domovino, svoje prijatelje in znance, in se v tuje, neznane kraje, v dalno Azio podal, nevernikom ki v dušnih temah žive , luč prave vdre prižgat, in jih kerstit v imenu presvete Trojice, kolikor jih vervalo bode. Štir leta je po Tonkin-skej pokrajini učil, bil v nevarnostih, težavah in stiskah, ki se s peresom in černilom ne dajo popisati, clo kugo je nalezel od bolnikov, ktere je hodil tolažit in s sv. zakramenti previdit: vonder vse
*) Kitajsko je razun Rusovskega naj vekše cesarstvo na svetu, v juter* nej Azii leži in ima nad 330 niilionov ljudi , med kterimi ni več kakor 315,000 katoličanov. Europejskih duhovnikov je 84, domačih 135, cerkev in kapel 326. — Kitajci se ločijo v svojih navadah od nas kakor noč in dan. Mi pišemo od leve na desno; Kitajci od desne na levo. Mi goste lase za kaj lepega imamo ; Kitajci se tudi po glavi brijejo , samo na temenu šopek rasti puste. Ako je nam vroče, išemo merzlega pitja; Kitajci toplega čaja. Ako pri nas kdo zboli, se mu veli, le malo jesti; Kitajski zdravitelji mu pravijo, prav dobro se najesti. Mi se odkrijemo, ako kogar počastiti hočemo; Kitajc pa pokrit ostane. Pri nas v Europi ples mnogim dopade; pri njih je zanič-Ijiv in u velikej sramoti. Kdor pri nas žaluje, se černo obleče; pri njih belo. Vojaški stan je pri nas v časti; ondi jc obče zaničevan. Pri nas ljudje vse odstranijo, kar bi jih smerti opomnuti zamoglo; ondi si mertvaško trugo vsak pripravi, in zdi se jim pri hiši potrebna, kakor pri nas postelnjak itd.
srečno in veselo prebavil iz ljubezni do Jezusa križanega, kterega čast in slavo je imel vun in vun pred očmi. Malo pred njegovoj smertjoj so ga poslali njegovi vikši z osmerimi domačimi duhovniki vred v sevcro- zapadno stran tiste dežele, kder na neizmernej šir-javi okoli 15,000 hajdov raztreseno živi, jim božjo besedo oznano-vat, ter jih rešit iz brezdna žalostnih ajdovskih zmot. Ali komej je došel in svoje važno opravilo pričel, je bil izdan mandarinom, ki so ga po vsih krajih in potih sledili, in poslednjič ga zgrabili in zvezah ukazali. (Mandarini sc zovejo kitajski žlalitniki in sploh vsi javni vradniki.) Kakor razbojnika so ga gnali do glavnega mesta Son- Tai, kder so ga k smerti obsodili in 1. dan majnika grozovito ob glavo djali.
Morišče je bilo zvunaj mesta; ker so pa bali se, da bi se keršansko ljudstvo ne vzdignulo in svojega misionara s siloj jim iz rok ne vzelo, sta morala na povelje vikšega mandarina dvapolka (regimenta) vojakov po raznih ulicah se ustaviti, tudi množica konj in slonov je pripravlena stala, vsakega koj zadušiti in poteptati, ki bi kaj hruti začel. — Mnogo se jih je vidilo vsakega stana in obojega spola, ki so bili močno žalostni in vsi pobiti; misionar pa, gospod Auguštin, je bil jasnega lica in njegov obraz se je od notrajnega veselja svetil, kakor nekdaj sv. Štefana, ko so ga k smerti vlekli.
Ravno pred njim je šel nek vojak s stavnico, na kterej je zapisano bilo : „ Vkljub temu, da je pri nas Jezusova vera prepovedana, je vonder gospod Auguštin europejski mašnik, skrivši k nam prišel, to prepovedano vero ubil in ljudstvo zapeljavat. Ker je vse sam obstal, je njegovo hudodelstvo gotovo in dokazano, in zategadel se ima ob glovo djati in odsekana glava u vodo vreči. V 4. letu vlade Tu-Diu-sove, 1. dan 3. lune." — Velika derhal ljudstva in vojaštva ga je spremila. Najprej je šlo 100 vojakov s pukšami in sulicami, njemu na strani 8 z golimi mečmi, pri zadnej straži sta tudi dva slona bila.
Mučenik vklenjen v železje je neprenehom molil, in spešno šel smerti naproti, vem da mnogo ženinov ne hiti tako k poroki svojej. Večina vpričnih je stermela in čudila se nad serčnostjoj njegovoj in stanovitnostjoj; vonder se jih tud ni mankalo, kteri so ga zasramo-vali in preklinjali. Na morišče pridši je pokleknil, še enkrat prav serčno molil, svoje poverimo oblačilo slekel in odvihavši srajčni rob svoj vrat razgolil, ter prosil rabelna, ki mu je roke na herbtu zvezal, da bi se ne mudil predolgo. Ali vikši mandarin to slišati, je bil Drobtince za novo leto 1852.	10
hud. »Nak, tega ne, je velil rabelnu, ti moraš čakati znamnja, kterega ti bom dal/ kedar bo poludrica ali cimbala treljibart zazvonela, imaš mahniti in ne prej." In zares! poludrica je treljibart zadoncla, rabel se jame tresti in maline pervič, mahne drugič, mahne tretjič, ali glava se še derži in z nožem jo mora odrezati. — Umeri je ne-prestrašeno kot prav mučenik za vero Jezusovo.
V tistih krajih je navada, da se ljudstvo po dokončanej obsodbi hitro spet razide, od koder je prišlo; zdaj pa je ravno narobe bilo. Dasiravno so gledavci večdel bili samo neverniki, ker v Son - Taiu so kristjani silno redki, so vonder vsi brez razločka okrog morišča se gnjetili; eni da bi kako kaplico prelite kervi vlovili, drugi da bi si osvojili kaki košček od oblačila zamorjenega prijatelja božjega. Jeden nižjih mandarinov, nevernik, mu je ravno pred njegovoj ob-sodboj belo svileno (židano) obleko in kos belega platna pred noge vergel, da bi njegovo kerv vlovil, in mučenik, kije mislil, da mu je kdo kristjanov te reči zagnal, jih je pobral, zavil in sebi na persi dal. Vikši mandarin slišati, kaj je storil nižji vradnik, gaje ukazal tepsti; njemu pa so bili pridobleni ostanki toliko dragi, da ni porajtal nič tepenja, timveč z veseljem se stran podal. Mertvo telo so kristjani s seboj vzeli, njegove glave pa v reko veržene dosihmal še niso najšli.
Blagor mu! časno živlenje je zgubil, zato pa večno dosegel; kratko terpel, veselil sc bo vekomaj. Zemljo je z nebesami zame-nil; ali je še storil kdo boljšo zameno?
Rozman.
a
PRIGODBE
ŽALOSTNE m VESEIiE
MLADIM IN STARIM V PODUK IN SVAR.
»To vem od začetka sem, kar je bil človek na zemljo postav-len, da slava hudobnežev je kratka in veselje binavea kakor trenutek. Ko bi njegov napuh tudi do neba se vzdignili in njegova glava oblakov se doteknila; poslednjič vonder kakor gnojišče preide, in koji so ga vldili, reko: Kde je?
Job 20, 4 — 7.
t
TURKI NA KOROŠKEM.
Ljudje radi tožijo čez slabe čase in ne pomislijo, da slabih časov so večdel sami krivi. Ko bi vsak zmed nas zvesto dopolnil dolžnosti svoje, ki jih ima do Boga, do bližnega in do samega sebe, vestno ubogal svoje predstojnike, in božje in cerkvene zapovedi po svojej moči izveršil, gotovo bi nc bilo toliko nesreč in nadlog na svetu. Dostikrat pa tudi tožimo, ko ni nobenega pravega uzroka; ker smo preveč razvajeni, in nam vse od kraja po volji ne gre, mislimo , da nesreča naša je mnogo vekša kakor je v resnici. Cujte bratje in sestre moje! povedati vam hočem, kako se jc godilo v petnajstem stoletju po Koroškem (pa tudi po Štajarskcm in Krajns-kem), ko so ljuti Turki v deželo padli; potem bote vedili, kaj so slabi časi.
Leta 1453 so Turki, ki so iz Azic privreli, Carigrad, poglavitno mesto gorskega cesarstva v naskoku si osvojili, z mestom vred pa tud cesarstvo razdrobili, in od tiste dobe so bili mnogo mnogo let šiba božja za vse sosedne ljudstva. Jedno leto so na to, drugo leto na drugo stran udarli, in gorje deželi, v ktero jc njih noga stopila in njih konji prirazgetali; smert in vsestrana nesreča je za njimi sledila. Kako so razdelovali, ako so kamo prišli, kako po-žigali in plenili in davili in morili, je grozno slišati; ako so pa tud komu prizanesli, so ga s seboj u večno sužnost vlekli, da jim je hujše memo živine delati moral.
1) Na Koroško so pervikrat 1. 1473 privihrali. Bilo jih je, kakor se zapisano najde, blizo 27,000 berž ko ne samih kojnikov. Imeli so berze in lahke konje kakor blisk, ki so črez rove skočili kakor bi jih bil škratel nesel, in dereče reke, kakor Savo in Dravo
v gostih tropah preplavali. Sable so imeli zakrivlene, namesto pukš pa večdel loke in tule #) polne pšic, ktere so z žveplenkami ovite zapalili, in po hišah, cerkvah in strehah ljučali. — En Korošec, Miha Cviter z imenom, kterega so pri Novemmestu zasačili, seje dal toliko zmotiti, da je naj hujše sovražnike keršanskega imena v svojo domovino peljal, jim pot kazal in povsod, kolikor je znal in vedel, na roke šel.
Po noči od petka na saboto, bilo je o jeseni med 24. in 25. septembrom, so od Šentjurja blizo Krajna v Kokro, in skoz Kokro v Kaplo priderdrali, nenadama kakor tat, ali kakor strela ki iz jasnega udari. Teržani vsi prestrašeni kviško planijo, in beže v svoje brege poleg Bele, od koder so valili in ljučali skale in kamne na dolge rajde Turkov, kterih so sedemnajst ubili, tud 200 od njih zapuščenih konj vlovili. Turki pa vsi prederzni vse prederejo, dirjajo kakor divji lovci, ktere vihar po zraku nese, in se razlijejo kakor velika povodenj še tisto saboto po krasnej Podjunslcej dolini. Od Šitarevesi do Velkovca, od Molile do Pliberka je vse mergolelo od njih; bilo jih je kakor mravlj na mravljišču. Nekteri zmed njih, okoli štir ali petsto med Kamnom in fcernimgradom Dravo preplavajo, hrume do Vabnevesi, Ličjevesi in Vernevesi, kder so cerkve požgali, in čez Ker ko noter do Podkernosa (©unttj.) Clo čez most u Velkovec, kder je ravno somenj bil, bi bili primahali, ko bi jih ne bila k sreči zagledala en kmet in en mestjan iz Kamnika, ktera sta hitro nekaj mostnic pobrala in tako kervologom pot zaperla.
V nedeljo so v tri trume se razdelili. Perva se je blizo Pliberka všotorila, druga na spodnjo stran proti Labodi na rop se vzdignula, tretja truma pa, 6000 mož, čez Dravo na gornjo stran mahnila, memo Celovca do Dhovskevesi (genborf), kder je tabor postavila in se nekoliko počila. V pondelek pa so se spet na tri kraje razkrojili; nekaj jih je šlo do Poreč (fieonjiettt) in Dholice (£e#elž6erg), nekaj skoz Blalograd (2Koo$htrg) v Glinsko dolino, nekaj pa memo Šent-Vida do Šentjurja na jezeru, kder so neko redovnico (nuno) vjeli in s seboj vlekli. Kamor so priderli, povsod se je nebo od ognja žarilo, kamor je oko neslo , ni bilo druzega kakor dim in plam. Kar jim je v pest prišlo in za nje bilo, naj je bilo od blaga ali od ljudi ali živine, vse je morlo ž njimi. Vse pota so bile zaznamovane z človeškoj kervjoj,
*) Tui ati tarkač se zove posodba za pšice, in je kozarcu podobna.
so bile polne otročičev ali živili ali mertvih, ktcrim SO matere vzeli in s seboj v dalno Turcio gnali. Kako gerdo in nemarno so z ženskami delali, ne smem povedati, bi preveč razžalil sramožljive SIo-' venke.
V	torek po noči so pri Dhovskej vesi zopet vsi zbrali se , požgali in razdjali ves in cerkvo, razvalili altar, odvzeli cerkvene posodbe, in memo Celovca nazaj proti Dravi se vernili, samo en šop od njih se je skoz Volrinje in Sišpolje (93čarta 5Wai») vlekel. Ko so Celovčani memo dirjajoče Turke vgledali in vidih, koliko naropanega blaga in vjetih kristjanov v Turčio s seboj vlečejo, jim je serce naraslo, mestne vrata odpro in za njimi dero. Ali žalibog! bilo jih je premalo, Turki so jih zajeli, devetdeset zmed njih pobili in jim glave odsekali; ostali pa so komej komej nazaj v mesto se oteli. — V Mohlcah so potem brez spodtikleja čez Dravo odrinili, in v sredo spet vse trope v taboru pri Pliberku skupej bile. Se enkrat se vde-rejo na vse strani po vbogej Podjunskej dolini, požigajo, poterejo in pomore, kar jim prej še ostalo jc, in mnogo jezar grehov in hu-dodel na herbtu (vesti niso tako nobene imeli) v četertek skoz Gu-štajn na Štajersko vlijejo. V Polanah, v Lešah na Koroškem in pri Slovenemgradcu na Štajerskem so jih kristjani scer napadli, pa niso drugega opravili, kakar da so jih Turki še nekaj nad sto pobili in še huje divjali in razdelovali.
V	petek so spet na dva kraja mahnili. Pervi oddelk se je gnal skoz Vitanje na Konjice, kder so posebno v farofu razsajali, kakor je njih navada bila; drugi pa skoz „hudo luknjo", kder so zlasti u Velenjah, Skalah in Sostajnn svojo divjačnost in razvojzdanost skazali. V saboto so memo Celja šli v nepreterganej versti od osmih zjutra do štirih popoldne, samo vjetih kristjanov so 8000 s seboj imeli, in nihče se jih ni upal lotiti; so čez noč v Šentjurju pod Rif-nekom ostali, in tud tam gerdo šarili in veliko škode napravili.
Zdaj pa pustimo Turke in ozrimo še enkrat sc v tiste nesrečne kraje, po kterih se njih divje trume valile so; menim, da kamnitno ali jekleno serce bi nam v persih viselo, ako bi se nam milo ne storilo. Gumna, hlevi, hiše, cerkve in kar je druzega poslopja bilo, je večdel vse zgorelo, le tu in tam je še kaka streha iz občnega razdjanja gledala. Živina je bila pobita ali odgnana, in če je tudi kaka glava še najdila se, saj ni bilo piče, čez zimo jo prerediti. Ljudje so bili ali pomorjeni ah v sužnost gnani ali v hoste in berloge
se poskrili; na mnogih krajih so bili viditi sereci, deklici in deca na ojstre kole nabodeni, ki so vmirali v strašnih bolečinah. Tam je stal mož kije vdovec postal, tukaj vdova kije moža zgubila. Na enem pogorišu seje solzilo dete, ktero je ob hišo, starše, brate in sestre prišlo, na drugem oče in mati, ki sta šestero otrok ali med mertvimi vidila ali v turških rokah vedila. Nedelja je nastopila, pa ni bilo prazniške obleke; ne cerkve, v kterej bi se bila služba božja opravljala ; po mnogih farah pa tudi duhovnika ne, da bi jim bil sveto mašo služil ali sv. zakramente delil. Da je tud mnogo važnih pisem za zmirom se pogubilo, se samo od sebe razumi. Bila je žalost in nesreča, da jo nobeden jezik ne dopove in nobeno pero ne popiše. Ako hočete, ljubi Slovenci! eno podobo tistih časov imeti, mislite si, kako bi bilo, ko bi vam pervi dan toča travnike, njive in vse zeli potolkla, drugi dan strašen ogenj vse pohištva vam popalil, tretji dan Drava čez svoje brege stopila in odplavila, kar vam je perve dni ostalo, in četerti dan bi neznana kuga vaše ljube in živino vam pobrala. Bili so časi hudi in žalostni, da nas Bog obvaripred njimi
2) Dve leti je Koroško pred Turkimi mir imelo, zato pa so druge dežele hujše terpele. L. 1475 so na Štajarsko prijahali in ravno na sv. Jerneja dan pri Brežcak kristjane popolnom zmagali, kder je tudi Korošcov, ki so Štajercom na pomoč prišli, nekaj padlo nekaj vjetih bilo. Na Krajnsko so konec septembra udarli, in poleg Save in Kerke na vse plati skoz mesene dni palili, ropali in morili. Prihodno leto 1476 so v sredi julia pred Ljublano prišli, požgali cerkvo sv. Petra, in na jednej strani Lože razdjali, na drugej pa nekdanji Celjski krog preklatili.
O sredi oktobra 1476 so pa spet na Koroško se zagnali. Bilo jc derhal okoli 8000 mož, ki so jaderno, kakor hlapon na železnici, zmirom pokraj Save derdrali, memo Krajnske gore in Korena najprej na Podklošter (Slrttolbfteut) derli, zapalili terg in samostan, v kterem je 200 begunov iz bližnih okolic v dimu se zadušilo; samostana si osvojiti pa niso mogli, ker so redovniki sv. Benedikta tako pogumno se branili, da so vse napade in naskoke Turkov odbili. Vjutro potem čez Žilo napnejo, pod Belakom Dravo preplavajo, ter se unkraj vode razpolovičijo. Pervačeta se na levo oberne, dere skoz Bholico do Osojana (£>jfta<§) in Terg a (gelbfordpen), in poleg Kerke do Sir niče in Glednice. Terg je do tal pogorel, samo cerkva, farof in uradnica so ostale. Druga četa, ki je na desno šla, je čez
Verbo (2Mbett) in Krivoverbo (.ftruiltpeitborf) proti Celovcu se vlekla, kder so obedve spet sedinile se. Kako so divjali Turki, koder so hodili, sosebno po Kerškej dolini, okrog Sent- Vida, Ostrovice in po Šenl-Heletiskej gori, nc bom vam po dolgem in širokem pripovedoval, vsaj sto zadosti slišali že , kaj so znali —* kamor so oči vidile, je bilo vse v dimu in ognju, kervje po cestah tekla, in kar je meču in ognju všlo, je moralo v globoko Turčio iditi in svojej domovini za vselej slovo dati.
Od Kriveverbe jc nekaj naj jaderniših kojnikov proti Svitu ah Svincnej planini (©attalpe) in v Labodsko dolino mahnilo, so Senl-Paulski terg zapalili in v samostanu se gostili; v mčsta pa Senl-Andrež in Volfsberg, ktere so bile z obzidjem in rovmi dobro zavar-vane in imele dosti braniteljev, niso mogli priti. Pri Krivejverbi so izbirali se, odkoder so ravno neko nedeljo se vzdignuli, zapalili Velkovsko in Votrinsko predmestje v Celovcu, in se od tod dol do Grabšlajna potegnuli, kder so velik tabor postavili, in od vsih krajev ljudi, živino, blago in vsakoverstno robo vkupej vlekli. Strah je šel pred njimi, smert za njimi, nihče v celej deželi se ni upal, jih napasti ali le streliti po njih. Samo Miklavž Vildensteincr, posestnik grada Sepca (£ruttenborf) se je s nekterimi hrabrimi možmi v svoj terdno zazidani grad zaperl in na memo jahajoče turške čete streljal. Turki razkačeni kakor seršeni grad obsujejo in si ga osvojiti hočejo , ali zastonj; ko so nekaj nad štirdeset svojih zgubili, so sramotno odjenjati morali. Zato pa so po planem polju toliko huje razsajali; stare pisma pravijo, da od Verbskega jezera do Velkovca je malo malo hiš ostalo.
Obloženi z blagom vsakoverstne baže in vjetih kristjanov brez števila s seboj peljaje so pri Mohlcah Dravo prebrodili, i'n vboga Podjunska dolina, ktera je pred tremi letomi popolnom že zaterta in požgana bila, seje vnovič pod turškimi podkvami solzila in svoje posledno premoženje zgubila. Turki pa tudi, vidivši da je malo za ropati, se niso dolgo mudili; timveč hitreje ko so mogli, v svojo deželo se valili. —Koliko žalosti in zgube je po njihovem odhodu po Koroškem bilo, vam ne mislim popisovati, kdor hoče kaj više vediti, naj še enkrat čita, kar sim od njih pervega navala pisal; toliko samo dostavim, da, ako niso hujše divjali kakor leta 1473, manj gotovo niso.
3) Dve leti potem (1478) so Turki vtretjič na Koroško mahnili, nevsmileno in gerdo delali in na dolgo in široko se razprostranili,
da prej in potlej nikoli tako. Memo Gradiške, kdor so Benečane nažgati mislili, je 30000 tusrkih kojnikov pod vodstvom Škandra, Mihajla Ogli-a sina na Furlansko se zapodilo; ker je pa ondi žetva že pri kraju bila in večdel vse v terdno zidovje spravleno, so spet na desno roko, na Koroško sc obernili. Pogostne gore na tistem kraju deželo obdajo in skale na skale sc kopičijo; vonder Turki so bili prekanjeni in znali si pomagati. Na vcrvih in oblačilih so svoje konje na hribe in skale potegnili, na vervih in oblačilih so jih spet navdol spustili, in po tem načinu so prišli kojniki čez pečine in ster-mole, po kterih scer človek ni mogel iti ne stati, ako se za germovje ni prijemal. In ko so možje, ki so na bližnem hribu bili, iz namena deželo braniti, vidili, da Turki svoj ščit na herbtu po pečinah kakor mački plezajo, jih je nepopisljiv strah obšel, ter so pobegnili vsi od kraja, kamor je kdo bliže imel.
Ravno nedelja je bila in god sv. Ane, ko so Turki po dolini dol do Trebiža prišli. Okoli 3000 zbranih mož pod vodstvom nekega Matjaža se jim jc vstaviti liotlo; ali preden so Turke vidili , jih je že 2600 vlilo in samo 400 ostalo, h kterim je 70 rudokopov in 130 kmetov dostopilo. Ali kaj je 600 zoper toliko jezar? V enem hipu so jih Turki 400 vbili, ostale pa vjeli, in redek redek, da bi jim bil vtekel. Se tisti večer objiščejo bližne sela in dvore in kakor kri se na vse strani nebo žari.
Kviško kviško plam se dviga Na široko liže, vžiga, Urniši od vetra šviga, Kot iz pečnega oboka. Zrak žari, tramovje poka , Strop se vdere, okno zije, Dete plaka, mati vpije, Stok živine Iz dertine.
Dnevu svitla noč je enaka.
V pondelek po sv. Ani so sc na dva kraja vergli. Perva truma si je Zilsko dolino odbrala, sv. Mohor požgala in gori in doli po ce-lej dolini ropala, morila in po turskej navadi razdelovala. Tudi mnogo duhovnikov je zajela, ter jih strašno mučila, dokler so svojo dušo izdihnili. Druga četa se je za Dravoj gonila, pod Špitalom jo preplavala, ovi terg požgala, in Lurnsko polje in kraj okrog Milštadt-a popolnom razdjala in obropala. Clo do Blatniške planine in od tod
po Solnograskem čez Tamsveg in Mavlernoves do kervave planine se je gnala, in nalovila povsod mnogo ljudi in konj. Od Milštadl-a do Breze (griefad)) in Staridvora (9lttl)ofc») mende ni doline, ktera bi turških konj razgetati slišala in njih ojstrega meča poskusila ne bila; clo na slermole so včasih zagnali se, in toliko več ljudi zasačili, kolikor bolj so nadjali sc, da po takih visočinah nihče s konjem blizo priti ne more. Naj huje pa so ravnali smašnikmi, kterih so spet mnogo v svoje kremplje dobili; nobeden zmed njih ni najšel vsmi-lenja, temoč vsi so morali v strašnih mukah umreti. V Staremtergu so prebivavci v cerkvo se zaperli, ktera je bila tačas kakor zdaj še, z visokim zidovjem zavarvana, in majhno število braniteljev se je tako hrabro vstavljalo, da so Turki, ki so cerkvo trikrat zapalili, kristjani pa vse trikrat srečno pogasili, z dolgim nosom odtegniti morali. Na polju pri Gospejsveti je njih shodiše bilo, in od tod so čez Ver bo k svojim tovaršem v Zilskej dolini se pomikali. Gotovo je, kar tudi zaznamvano najdemo, da so imeli koroške rojake v svojej službi, scer bi ne bili mogli vediti tako natanko za vsako cesto in stezo, kamo da derži.
Tropa ki se je v Zilsko dolino vergla, je noter do Lična na Tirolskem vse pobrala in popalila, se od tod nazaj za Dravoj do Belaka vlekla, in ko bi bilo mogoče, še perst in zemljo bi bila s seboj v Turčio nesla. Pri Materi božjej na Žili so požgali cerkvo in ves , kakor večdel vse ondotne cerkve in sela. Nekaj ljudi se je v berloge in votline Sent-Kocianskega hriba skrilo, in se v bližen stolp zagradilo; ali Turki so jih vsledili in po dolgem tode praznem vporu vjeli. Potem so šli v Rozek, kder so nekoliko počili, cerkve in hiše požigali, vse žito svojim konjem razdali, clo trebeže in planine do krajnske meje vse preiskali, in ni bilo skor koče, kamor bi svojega nosa vteknili ne bili. Pri sv. Jakobu mertvišče precej visoko leži. Okoli 300 ljudi se je v njega zagradilo in pol dneva sovražnikom branilo; ali vtrudeni po dolgem branu so jim vdali se, zato ker so jim obljubili, da se jim ničesar žalega zgodilo ne bo: vonder Turki so svojo besedo snedli, in kristjanov nekaj poklali, nekaj s seboj v sužnost vzeli, cerkvo in ves pa zapalili. V Pogorjah cerkva nikakor goreti ni hotla, Turki zato jezni so po cerkvi vse sv. podobe razsekali. Na enkrat pa, ali niso s svojim plenom zadovoljni bili ali kali, se v Zilsko in Dravsko dolino nazaj zaženejo, in zasačijo mnogo ljudi, ki so iz svojega zavetja do pogoriš gledati prišli.
Tudi Rožno dolino, kakor je dolga in široka, so vso predirjali, za-teptali in požgali, so čez Dravo mahnili in ravno tako okrog Celovca in Verbsk^ga \ezera. vse pogonobili.
Veliko Gospojnico so pri Mohlcah čez Dravo se vozili, serece, deca in vse kar je slabostncga bilo, obglavili; vonder jim je še vselej 10,000 vjctnikov ostalo, drugega plena pa toliko , da ga ni bilo previditi. Drava se jc šibila pod tcžoj, kije čez hotla, od jeze penila in valove gnala, požerla mnogo Turkov, pa še več vbogih kristjanov. V Galicii so kmeti v mertvišče sc zataborili, ali Turki so jih kmalo zmagali, in v pest dobili mertvišče in cerkvo; samo zvonik je bil obvarvan. Potem so vender že naveličali se svoje div-jačnosti, in memo Šeneka in Pliberka v svoje kraje sc vernih; ali ker so zavolj velikega števila vjetnikov, živine in ostalega ropa le počasi napredovali, jih je grof Peter Zirin prav dobro vklestil, ter jim mnogo plena odvzel. Se bolj pa jih je povelnik iz Jaške na Ilor-vatskem namlatil; v nekej hosti, kamor so bežali, jih je skoro po-polnom vničil, tako da komaj 5000 zmed njih je svojo domovino vidilo. — Žalost in nesrečo, ktero so po svojih roparskih potih načinih, naj kdo drugi popiše, meni pero v roki zastane, ako na to le pomislim.
4) Ni bilo še dveh let okoli, ko so turški konji zopet Dravo pili. V praznik sv. Ožbolta 1. 1480 je 24,000 kojnikov, kakor sc v starih pismah čita, pri Mohlcah prebrodilo in pri Grabštajnu se všo-torilo. Vjutru potem tiho odrinejo in memo Trusnje (£ricmt) in Oslrovice na ravnost na gorno Štajersko pomerijo, kder so blizo in daleč okrog Judenburga neznano divjali. Nenadama kakor smert so na ljudi in na njih premoženje planili; nihče sc jim ni branil, nihče kaj poskril; neizmeren je bil njih plen. — Do gerla sita in obložena z vsim, kar si je poželela, je ena tropa za Muroj memo Nemškega Gradca do Radgona se privlekla; druga tropa pa je skozi Belocerkvo OžBeičfircpett) in Vode (Obbacf)) v Labodsko dolino se dervila, In tud po njej ropala in požigala po svojej navadi. Sosebno okrog Seul-Andreža je hudo razddlovala, je zapalila cerkve sv. Boštjana, sv. Ur ha, sv. Urbana, sv. Miklavža itd. in mnogo druzega pohištva; samo v Hojah in pri sv. Tilnu na Ladingi so kmeti tako pogumno se branili, da so Turke odbili.
Od Šent-Andreža so čez Grebenjski hrib in čez Dekse u Velko-vec prijahali, in od tod spet na vse kraje se razlili. Vsa dežela od
Velkovca do Gospesvete, Glinslia, Kerška in Dravska dolina do Pod~ gorja so spet v žalost se zavile, in svoje tako že pičlo premoženje in redko sijane otroke zgubile. Toliko ljudi kakor zdaj, še niso nikoli zajeli, samo mašnikov v železje zakovanih so blizo 500 s seboj vlekli. — Lahko bi tožil, kakor nekdaj prerok Jeremia, in britkesolze točil nad nesrečo svojega naroda. „Moje oči slabe od solz, bi smel reči, zmešano je moje oserčje; moje jetra so se po zemlji izsule zavolj potrenja mojega ljudstva, ker deca, in dojenčki na tergih mesta vmirajo, — Komu le bom primeril, moj dragi narod! in kako le potolažil ? ker potrenje tvoje je kakor morje veliko; kdo te bo ozdravil? Ker pa tožbe same ran ne zacelijo, ne rečem druzega, kakor da leti 1478 in 1480 ste z naj černišimi pismenkami v koroško dogodivščino zapisani.
5)	Vidili smo, kako zaterta in obožana je bila koroška dežela, in lahko bi mislili, da Turkov mnogo mnogo let več ne bo; ali čez tri leta so zopet došli. L. 1483 se je 6000-7000 turških kojnikov na rop podalo in v tri čete razdelilo. Jcdna zmed njih jc 16. oktobra po Kokri gor v Podjnnsko dolino privrela, po starej navadi pri Mohlčah se všotorila, še tisti večer mnogo kristjanov vlovila in razun Mohlč, Kamna in Doberlevesi v se sosedne sela zapalilain poropala. Vonder ker jih je premalo bilo, se niso upali dalej iti, temoč severnih, z unima dvema četama, ki so po Stajarskem in Krajnskem ropale, se sedinili in čez Uno v Bosno se pomikali; ali tu so bili tepeni do žive kervi. Hrabri Horvati so jih na Uni pričakali in tako nažgali, da ruzun vojskovodja in nekih drugih redkih je vse mertvo obležalo: vjete kristjane pa, kterih iz vsih treh dežel, iz Koroške, Krajnske in Štajerske je blizo 10,000 bilo, so brez vsega plačila do svojih damo spustili. Slava jim!
6)	Zgodopisec Megiser pripoveduje, da so Turki pod svojim vojskovodjem Ali Bašem 1. 1492 všestič na Koroško padli. On natanko in obširno popisuje, kako gerdo in grozovitno so obnašali sc; da so p. vjetim kristjanom trebuh prerezali, čreva vunvzeli in se ž njimi prepasali, mertve trupla pa razsekali, pekli in jedli, ali pa pe-som predvergli; da so odsekane kristjanske glave na sulice nabodli in med neznanim vrišem okrog njih plesali, v kervi nedolžnih otrok si roke vmivali itd., poslednič pa na Belaškem polju popolnom zmagani in vničeni bili. Ali ker ostali zgodopisci, ki so o tistem času živeli, od tega šestega vpada in od Bčlaške bitve nič ne vejo, in
ker je dognano , tla nektcri od Megiserja omčnjenih Vojaških povel-nikov so takrat že mertvi bili, se tudi jasi tistim pridružim, ki ter-dijo, da Belaška častita zmaga je bila iz sebičnih nagibov izmišlena.
Turki so odšli, ali njih spomin med ljudstvom še živi. Še zdaj pripoveduje v dolgih zimskih večerih šivila ali šivar otrokom in družini od tistih žalostnih časov, se ve da se med resnico rada tudi basen meša. Evo! ako hočete slušati. — Ko so Turki na Šent-Andrežkem polju ležali, jih jc Juri Šaumburg, povelnik u Volfsbergu, prav dobro namlatil, in scer po jednakej zvijači , po kterej je Gedcon v starem zakonu Madjanite nažgal. Ko vidi, da ima premalo vojakov, je kmete zaklical, ter jim ukazal, da razun orožja kar ga kdo ima, mora vsak tudi rogov, pišal, trobent, bobnov in ostalega godbenega orodja prinesti s seboj. In ko so pri Volfsbergu že vsi zbrani bili, jih je v dve versti razdelil. V pervo je postavil svoje vojake in vse oborožane kmete, v zadnjo pa tiste, ki so godbeno orodje imeli, ter jim veh, da vsakkdo ima piskati ali trobiti ali bobnati glasneje ko more. Da bi pa po noči in v homatii vojske jeden druzega ne iz-grešili, so vzajemno klicali se z besedami: Jezus in Jovan. Ko je tedaj terda noč postala, so proti Šent-Andrežu se pomikati jeli, in do Turkov pridši jih z vsoj močjoj napadejo, tako da so Turki, ki so slišali glas toliko pišal, rogov in trobent in rožlanje toliko kotlov in bobnov, mislili, da je presilna vojna na nje udarla, vsi od kraja v beg se vlili, in vse kar so naropali bili, v rokah zmagavcov pustili. Sosebno vjetih kristjanov je mnogo rešenih bilo. Serbnosl velja. — V Šent-Janžu v Rožnej dolini so Turki v cerkvo šli, in jeden zmed njih je z mečem po podobi Matere božje mahnul, jo na čelo zadel, in koj je kerv pritekla. Še zdaj se vsek pozna. — Od ontod so šli v Sveče, kder so bili čudno zaderžani, da niso dalej mogli in so njih konji v zemljo pogreznuti hotli. Od tistega časa se zove ves Sveče, kar je toliko ko svetiše, prej so jo klicali Verbice.
Na mnogih krajih, kakor svedoči M. Maj ar, se po deželi še zvoni z velikim zvonom na večer, ljudi spodbuditi, da bi molili in Boga prosili, naj bi jih varval pred hudimi Turkmi, keršanskim vojakom srečo, tistim pa, ki so pod turškimi sablami svojo dušo izdihnili , večen pokoj dal. Ljudje zvon scer čujejo, ali zakaj da zvoni, so mende že pozabili. — Gospe Uršulinarce v Celovcu, kedar na večer angelsko češenjc stoje odmolijo in zvon omolkne, vse od kraja, naj bodo v samostanu ali u vertu, na kolena padejo ter za
keršanske vojake molijo. Kom« ki se serce ne širilo, ako kaj takega sliši ali vidi, in se spomni izvira te navade?
Turki so odšli, ni se jih nam treba više bati; ali namesto njih imamo sovražnikov, ki so veliko hujši kakor Turki; sovražnikov namreč in zapeljivcov, ki našo dušo zalezujejo, od vsih strani v nas prežijo , in nas ob gnado božjo in večno živlenje pripraviti hočejo. Naši predstarši so molili, da bi jih bil Bog pred tolavjskimi Turkimi branil; molimo tudi mi, da nas pred dušnimi tolovajmi obvarje.
Rozman.
11»
GORJE LAZNJIVCU!
liaŽ, naj bo majhna kakor hoče, je vonder neresnica in brez greha nikdar ni; kajti satan sam jo je rodil. Mnogoterokrat pa tud škodje, in lažnjivec v žalost in nesrečo pripravi sebe in svojega bližnega, kakor sc iz nasledne povesti prepričali bomo.
Ivunek je bil dober in priden fantek, samo legal je lahkodušno in brez vesti, kakor bi bil orehe tolkel. Oče so ga nekokrat svarili zategavoljo, mu v izgled postavši Aniona, ki je pri hiši rejenček bil in odkritoserčen in ves resničen, ter ga osramotili inkaznili, ko-likorkrat so ga na kakej laži dobili. Ali mati, kakor se žalibože! le preveč rado prigodi, so ga vedno zagovarjali in prikrivali, in po tem takem prirojeno nagnutje do laganja v njegovem sercu od dne do dne više vkoreninili.
Moj oče, je večkrat sam pri sebi djal, so le preojstri in vsako betvico za greh imajo, toraj moram vpričo njih že skerben biti: zvun očeta pa nobenega ni porajtal.
Enega dne sta z Antonom, kteri je u vsih rečeh silno varen bil, na dvorišču žogo bila, in Ivanek, kteri jc bil bolj vertoglav, zažene enkrat tako nesrečno, da okno na spavnici svoje matere struple, in tudi neko čašo, ktera je posebno draga bila. Jezno mati skoz okno pogledajo, vprašajo kdo bi bil to včinil? Oba se prestrašita in obmolkneta. Kdo je to včinil? glasneje drugič vprašajo. Anton,
lažnjivi Imnek odgovori, brez da bi pomislil bil, koliko nesreče bi zamoglo iz svoje neresnice priti. — Le poboj! ti bom že pokazala-, mati zali rame nad obmolknelim Antonom, na večer te bom od koci-jaža pretepsli dala. Mati so ga že poprej enkrat po nedolžnem od kočijaža pretepsti dali, in naprej si je vzel, rajše po svetu iti z trebuhom za kruhom, kakor drugokrat tako nevsmileno tepen biti: tiho se izmuzne in zgine, da nihče ne ve kamo.
Ivaneka začne zdaj serce boleti, klaverno postopa in ne ve, kamo bi se djal. Noč postane, lučprižgo, k mizi kličejo; Aniona pa ni blizo. Kde je Anton? oče oprašajo. Beri ko ne v svoje j spav-nicilici, mati odgovore ter pripovedujejo, kako škodo je napravil in kako da so mu kazen žugali. In začno od drugih reči se meniti, in oče nadjaje se, da Anton svoj strah pozabivši že zdavnej v švo-jej posteli sladko spava, mirno k pokoju grejo. — Ah Antona ni bilo blizo , in Ivanek, kterega je vest pikala, kakor bi bila kopa mo-drosov v njegove persi izlezla, je k svojej materi šel povedat, kaj in kako seje dogodilo. Mati se prestrašijo; ali namesto po zaslu-ženju ga kaznovati, mu velijo tiho biti in očetu nič povedati, ker bi utegnil ojstro kregan in tepen biti ; in Ivanek je slab nauk svoje matere ubogal.
Oče v skerbeh na vse štiri kraje pošlejo in po vsih časnikih Antona vabijo, naj bi prišel, da se mu nič žalega zgodilo ne bode; ali zastonj, ni bilo duha ne sluha od njega. Ivaneku je scer težko djalo, da je svojega tovarša in verstnika zgubil, in terdno je skle-nul, nikdar več lagati, ako bi bližnemu škodovati utegnil; vonder svojega sklena ni dolgo deržal.
y
Cez dve leti do bližnega mesta jaha, pride do razpotja, kder se je cesta na dvoje razdelila in po napčnem potu mahne. O pravem času vonder ga je neki kmet zavernul, tako da srečno do mesta pride, kder kupi, kar mu je dopadlo, s plesom in z izgroj svojo mošno izprazne, in nekoliko nevoljen, da je toliko penezov izdal, se spet na svoj dom verne. Nazaj do razpotja pridšemu mlad koj-nik nasproti prihaja, kteri je naglo jezdil, da se mu je vidilo, kako se mu mudi in vjednej sapi oprašal, ktera cesta v Dobje derži. Ivanek mu napčni pot pokaže, in kojnik se oberne in jaderno od-dir ja. Vsaj sim tudi jaz nekoliko zajšel, je smeje sam pri sebi djal, naj pa še njega kdo zaverne. In doma še se je v pest smejal, da ga je tako lajhal in mu roge zavil. — Vonder ta še nil bila njegova zadjna laž.
Kvartopirci, s kterim se je Ivanek na svojem poslednem potu soznanil, so čez zimo v mesto prišli, in pervili tičev jeden, kterega so oskubili, je bil Ivanek, ki je zaigral ves svoj dnar, kar gaje pri sebi imel, in nekaj še na dolgu ostal. Drug večer gre plačat, kar se je zadolžil, in ker mu je nekoliko dnarja še ostalo, začne spet igrati in je bolj srečen bil; zakaj cigani so bili prekanjeni in ga niso preveč poplašiti hotli. Nov bankovec je bil njegov dobiček, Ivanek gre damo in nc pride več. — Nagodno njegov oče ti bankovec v njegovej roki vidijo, in pazljivo pregledajo ga oprašajo, od kod da ga ima. Ivanek, ki seje očeta bal, jim ni upal povedati, da gaje priigral, timveč lažnjivo reče, da gaje pri tergovcu Kovaču zamenjal. Ali bi ga ne hotel meni dati? mu oče rečejo; in on ga jim je dal, brez da bi oprašal bil, zakaj ravno ti bankovec imeti hočejo.
Več časa že so tu in tam po mestu ponarejeni bankovci na svetlo prišli, in vlada je naročila nekterim zaupnim možem — med njimi tudi njegovemu očetu —• skerbno paziti, od kod da pridejo , in naj majnši sum njej naznaniti. — Tergovec Kovač je v kratkem obogatil ; njega tedaj so na muhi imeli. Še tisti večer njegovo hišo ob-stopijo in preiščejo od verha do tal, pa ne najdejo ne toliko krivice, kar je za nohtom černega; marveč jasno se prepričajo iz njegovih knjig, da samo po redu , pridnosti in srečnih nakupih in prodajah je do svojega blagostana prišel. Ivanekov oče so ga omilovali, pove-daje mu, fla bi se nikolj kaj takega zgodilo ne bilo , ko bi ne bil ponarejenega bankovca njihovemu sinu menjal: ko se jc pa tergovec zarotil, da njihov sin nikdar ni pri njem dnarja menjal, so oče močno se sramovali zavolj svojega sina, čudo da se jim zemlja pod nogami udcrla ni.
Oče damo pridši še tisto noč Ivaneka zbude, in svarivši ga mu tako na serce govore, da se mu vroče solze po licah vdcrejo, in brez ovinkov obstane svoj pregrešek. Kdo bi mislil bil, je djal, da
taka mala laž--Kaj to je mala laž ! so mu oče v besedo segli,
zahvali Boga, ako ne pride hujšega iz nje, kakor sramota, tvoja. Ali joj ! da so nasledki tako hudi bili. Tergovcova žena je ravno tističas dete porodila, in slišajc, da gosposka je njeno hišo obstopila in preiskava vse shrambe in omare, se je tako prestrašila, da vročinsko bolezen dobi, umerje in obupnemu možu petero sirot zapusti. Ivanek, to slišati se za lase zgrabi in joka in nori, in ves v solzah pred svojega očeta na kolena pade, obljubivši mu pri Bogu in pri nebu, da
Dro&tinee aa novo leto 1852,	11
nikdar več naj majnša laž iz njegovih ust ne bo izšla. Oh! so oče tužno izdihnili, storjeno je storjeno. Ako si moj sin, misel na za-merlo ženo te do tvojega groba spremila bo. In tako sc je v resnici zgodilo. Ivanek od tiste dobe ni več pokoja imel, bilo mu je, kakor bi seršeni v njegovem oserčju gnezdo imeli, in po noči in po dnevu je premišljeval, kako bi svoj greh poravnal.
Ravno je mislil, z dovoljenjem svojega očeta neko pametno in pošteno devico iz dobre hiše za ženo vzeti, in smel je nadjati se, da bo srečen ž njoj; ali vest njegova mu je nasprotovala. Zatorej enega dne pogumno pred svojega očeta stopi resno oprašaje jih: Oče! kaj bi rekli, ko bi si kako drugo nevesto v zakon izvolil? Oče ojstro pogledavši ga oprašajo, kaj meni s temi besedami, in ko slišijo, da misli s hčerjoj tergovca Kovača zaročiti se, se jim dobro zdi, in pohvalivši ga mu velijo : Me bo veselilo, ako to storiš. Ivanek brez obotavljanja h tergovcu Kovaču gre, kteri ga vidno merzlo sprejme. Pridem, pravi Ivanek, poravnal kar sim nepremišljeno hudega včinil. Grenko se smejaje Kovač opraša: Poravnat? Kako razumite to? Prosim, Ivanek pohlevno odgovori, dami svojo hčer za ženo daste. Tergovec se oveseli, o kratkem je poroka bila, in Ivanek j a nekoliko bolj mirne vesti postal; kmalo vonder je zvedel, da hudi nasledki laži sc ne dajo vselej poravnati.
Enkrat se pelje s svojoj mladoj ženoj v bližno mesto na so-menj, in na razpotju, na kterem je pred nekimi letini mlademu koj-niku napčni pot pokazal, se mu tedajna laž težko kakor mlinski kamen na vest obesi, in greva ga in skli, da skoraj obledi. Na som-nju sta šla z ženoj od ute do ute, mnogo vidila mnogo kupila, na večer pa sta podala se v kerčmo, v kterej je bila množina prav lično pletenih jerbasčekov na prodaj. Ivaneku viditi jih, je bilo kakor bi ga kdo bil z nožem dregnul; kajti spomnile so ga Antona, kteri je že v svojim detinstvu v takih delih prav umen bil. Kdo je t,ote jer-basčeke pletel? naglo opraša. Mlad doslužen vojak, ki ondi pri vra-tah sedi, mu sosed odgovori; m vojski so mu bile. oboje noge odslre-Ijene, in zdaj si s tim delom svoj ovseni kruh služi. Ivanek ga bistro pogleda, in spoznavši svojega nekdajnega tovarša Antona, k njemu hiti in ga s solznimi očmi prijazno objame. Anton se pa tudi kmalo opomni verstnika svojega detinstva, in z nevoljo se iz njegovih rok izmuzne. Vonder ker Ivanek ni nehal za odpuščenje prositi, in se mu njegova grevenga na obrazu lahko je brala, se je Anton utoJa-
žil, in po berglah za njim v sobo šantal. Ivanek ga še enkrat veselo objame, ukaže prinesti mu jesti in piti, kar in kolikor se mu poljubi, in ga prijazno in milo prosi, povedati mu, kako se mu je godilo. Oh! moj živo topiš je kratek, odgovori Anton. Ko sim zavolj tvoje gerde laži iz hiše tvojega dobrega obeta pobegnuti moral, sim nekoje dni po bližnej soseski se klatil. Lakota me je n vojaški stan gnala, v treh bitvah sim bil, in kaj se mi je zgodilo, pac sam vidiš.
Ivanek seskruši, roke mu po životu padejo, po sercu mu reže kakor nabrušeni noži, in mnogo časa stoji negenljiv, kakor bi ga kdo bil na tla pribil. Polagoma se spet zave. Ljubi Tonek! počasi jeca y odpusti mi, lepo te prosim, vse kolikor morem, bom povernul. — Povernul? pomemra Anton, in svoje oči po sebi obesi. Le % menoj idi, Ivanek dalej veli, bodi spet moj brat kakor si nekdaj bil, in ničesa ti mankalo ne bo. Anton, kakor se samo od sebe razumi, rad dovoli; ali pri vsem tem, da mu je Ivanek tako dober bil, vonder odstreljenih nog mu ni mogel nazaj dati, — Anton je ostal bo-žec vse svoje dni.
Drugi dan je šel Ivanek pripravnega voza iskat, da bi Antona, kterega rane so bile še slabo zaceljene, kolikor mogoč rahlo na dom spravil. To je pa njihov obhod nekoliko zaderžalo, in Ivane-kova žena, ktera je po semnju postopati že naveličala se, je želela, nekoje znamenitosti po mestu pogledati. Sli so torej v bolnišnico,-ktera je daleč okrog slovela, in niso mogli zadosti se čuditi, da je vse tako snažno in lepo vredjeno, in že so bili na potu nazaj, ko zagleda Ivanekova žena v nekej odpertej sobi vso razkuštrano mlado gospo sedeti, ktera je lase svoje kmalo spletala, in kmalo razpletala. Za božjo voljo! osupnj eno Ivanekova žena opraša, kaj pa ta gospa tukaj dela? — Oh! odgovori voditelj, nora je, pamet se ji je zmešala. Pri tih besedah se vsi prestrašijo in hočejo naglo memo iti; voditelj vonder jim zaterdi, da nesrečna gospa nikomur kaj žalega ne stori, prej pač, dokler ni drušnje imela, je močno norela. Kakave drušnje? opraša Ivanek. Le v sobo stopite, veli voditelj, povedal vam bom jedno naj žaloslniših dogodb, ki vam bo gotovo k sercu šla.
V sobo stopivši zagledajo v kotu bledega, suhega in dolgega moža, kteri je svoje vpadle oči negenljivo na tla vpiral in došlih nič porajtal ni. Je mar tudi ti obnorel? pošepta Ivanek. Nak, odgovori voditelj, samo nesrečen je tako, in vsmilenje do nesrečne gospe ga tu derži.
Na to se Ivanek k nesrečnemu možu oberne, ter ga milo in prijazno poprosi, da bi jim razodel vir svoje revnosti. In on začne takole pripovedati: »Moj oče so bili tu premožen tergovec, ki so mojo mater kmalo zgubili. Čez nekaj let so hotli zopet se ženiti, ali njih nevesta je bila maloletna ter imela terdoglavnega ujca, ki je sovražil mojega očeta in v ženitvo nikakor ni privoliti hotel. Zatorej so čakali, da bi bila nevesta dorasla; ali ravno bi bila imela dost-Jetna postati, ko sta zginila ujc in ujčnica, in nihče ni vedel kamo. Moj oče so opraševali in opraševali, ali vse zastonj; ni bilo sleda od nju ne blizo ne daleč. — En malo prej ko sta zginila, so oče eno najdeno dete v hišo vzeli, ktero je z menoj raslo, in ne upam se razsoditi, ah so mene ali njo rajše imeli."
»Ko sim bil odrasel, sim šel v glavno mesto kupčije se učit, sim bil čez pet let računovodja in ves zadovoljit s svojim stanom. Ondi enega dne prisopiha k meni poslanec naznanivši mi, da moj oče so od mertvouda zadeti in me nadležno prositi dajo, da bi hitel k njimi, ker nekaj še na sercu imajo , kar bi mi močno radi povedali, poprej da jim smert oči zatisne. Naglo se na kon ja veržem in hitim-kolikor morem; ali samo enkrat prej sim po tistem potu hodil, in ko do razpotja pridem, ne vem kam se oberniti. Z veseljem torej zagledam mladega in dobro oblečenega kojnika, kterega sim prav prijazno poprosil, da bi pravi pot pokazal mi. On je moral dobro vedeti , kteri je pravi pot, ker je ravno iz mojega rojstnega kraja pri-jahal — vonder hudobnež mi napčni pot pokaže." Ivanek obledi. Kdaj je bilo to? jeclaje opraša. »Pred tremi letmi," mož odgovori. »Dve uri sim po napčnem potu jezdil, kar dojdem v neznano inestice in spoznam, da sim zajšel. Koj obernem in pozno v noč do hiše svojega očeta pridem; ali žalibog! nekoliko prej so zaspali, in njihova zadnja beseda je bila oprašba po meni. Jaz preiščem vse njih pisma, oslediti kaj neki je mojemu očetu tako pri sercu bilo; ker pa nisim ničesa najšel, sim mislil, da so znabiti komu kako krivico storili, in sim zategadel mnogo vbogaime razdal."
»Katrina — tako je bilo ime najdenemu dekliču — je med tim ko sim v mestu bil, lepo odrasla, bila vsa poštena v svojem zader-žanju, in ko sim prepričal se, da tudi dobro gospodiniti zna, sim sklenil, jo za ženo vzeti; in ravno sva mislila k poroki iti, ko pismo pride iz severne Amerike, in najno srečo popolno vniči. Pismo je pisala druga žena mojega očeta, tista ženska namreč, ktero je njeni
terdoglaven ujc tako nanagloma odpeljal, ker ni vedel, da moj oče so bili pred letom že postavno scer vonder skrivaj poročeni ž njoj, in komej čakali, da bi dostletna bila in iz oblasti svojega ujca rešena. Iz tega drugega zakona sc je Katrina porodila, je torej — moja sestra bila. Dalej pač ne morem govoriti, moja žalost je prevelika •— mojo nesrečno sestro — tukaj vidite. Bog je moja priča, da sim ncvedši v ti strašen prepad zajšel. On tudi me je pokrepčal, da sim svojo nesrečo prestal in pri zdravej pameti ostal: ona pa je omagala, njena moč je bila preslaba, vročinska bolezen je zgrabila jo in možgane sc ji zmešale. Kaj še le bo, ko bo njena mati došla, sam ne vem, mene že zdaj merzlica sprehaja. Oh ko bi pač tisti mlad hudobnež tukaj bil in vidil, koliko nesreče je načinil, ko me takrat nalagal je in mi napčni pot pokazal?
Pri tih besedah se Ivanek opotekati jame , obledi, sc nekoliko poverti in omamljen na tla zgrudi. V postelo so ga morli nesti, in ko sc spet zave, negenljivo gleda, kakor bi dervene oči imel. Huda ogncnca ga zagrabi, mnogo tednov med živlenjem in smertjoj visi, in ko je počasi ozdravel, je mir vesti za vselej zgubil. Kakor senca jc okolj lazil, ves boječ ljudi sc ogibal in tih bil, kakor bi kdo bil jezik mu odrezal. Vidljivo jc slabel in hiral, in ko jc o kratkih letih na smertnej posteli ležal, je enomalo pred svojoj smertjoj svojega sinčka k sebi poklical, ter ves v solzah mu nasledne besede djal: Ljub moj sinek ! poslušaj posledni nauk svojega očeta, ki zdaj zdaj pred sodbo božjo pojde, in zapiši si ga globoko v serce svoje. Zapomni si, da ne boš nikdar legal, tudi naj manjša laž je v božjih očeh gnusoba, in zamore nesrečo vciniti, da se z nobenim dnarjem več poravnati ne da. Moli za svojega nesrečnega očeta, kteri bi gotovo že obupal bil, ko bi ga Jezusove besede, da je prišel grešnike iskat, ne pravične, ne tažile. Bodi vselej in povsod — resničen!
To izgovorivšemu glava na persi pade in kerv v žilah mu zastane. —
Rozman.
111,
NAJDENO ODRAJTAJ!
Ravno jc v Poianah k popoldanskej službi božjej odzvonilo, ko jc stari Pušnik s solznimi očmi in ves v skerbeh pri oknu svoje revne hišice stal. Milo se mu jc storilo, ko je gledal može in žene lepo in praznično oblečene memo v cerkvo iti, in živo v spomin so mu stopili njegovi nekdajni srečni časi. Pred petnajstimi letmi je bil Pušnik bogatinpremožen kmet, da malo takih; nanjegovem ognjišču se je vsak dan trikrat kurilo, jed za družino v kotlih kuhala in vselej še toliko ostalo, da se je nasitilo pet ah šest beračev. Po deset do dvanajst krav je vedno v njegbvili hlevih stalo, drobnicc jc bilo, da mendc sam ni vedel koliko, in dva vranca jc imel, da bi jih ne bil dal za dvesto križevač. — Ali zdaj je bilo vse drugače. Huda vojska mu je snedla blago in dnar, do tal pogorela zala hiša in njegovega 14 let starega sina, ki je moral u vojsko iti, ni bilo več nazaj. Prodal je pogoriše in kmetijo, in ko je dolgove svoje plačal, mu ni več ostalo, kakor toliko, da si je kupil to borno hišico, v ktero sc je preselil s svojoj ženoj.
Stara žc sta bila, njih roke za delo oslabele, in ko bi jih nc bili dobri ljudje iz bližne soseske s potrebnim živežom poskerbeli, bi bila glada umreti morala. Vonder tako slabo, kakor ravno tisto nedeljo, se jima še nikdar ni godilo. Nista imela več ne škorjice kruha ne pešice moke, in njihova obleka seje potergala in iz zakseb šla, da se nista upala več v cerkvo iti; zatorej sta pa tud zdihovala in tarnovala, da še nikoli tako. Zena se je na tla vscdla, v predpertič svoj obraz skrivaje; mož pa je pri oknu stal po dolini gledaje, in debele solze kakor jagode so mu iz oči se vtrinjale.
Med tim zagleda na cesti, ki se jc po dolini vila, nekega mla-denča zalo in gosposko oblečenega, kteri se je vsedel ravno pod njih bajtico nekoliko si počiti, svojo torbico zraven sebe dal in pisma svoje pregledoval; potem pa torbico spet čez ramo dene in gre svoj pot naprej. Na to se vzdigne stari Pušnik iz svoje bajtice, in od žalosti in skerbi ne ve, kamo bi sc obernul; zamišljeno gre na cesto doli, in kaj ga je gnalo, da se je ravno tam vsedel, kder je
mladenč poprej počival, nikoli ni povedati vedel. Komej se vsede, se mu zasveti med travo bel listek, in ko ga pobere in odvije , ne ve ali sanja ali kali, ko mu dva velika zlata v roki ostaneta. Ženka, ali slišiš! naglo proti bajtici zakliče, slapi, stopi hitro doli! in ko ženka pride, ji pokaže dnar rekoč: Vidiš! kaj je nek popotnik ravno %daj tukaj zgubil. AH še kaj poznaš to romeno stvar ?
Žena. »Hvala bodi Bogu! on nc zapusti svojih sirot, in kedar žalost do verha prikipi, se veselje že glasi. V resnici ti povem, da sim že hudo lačna bila, samo povedati nisim hotla, in oh, kaka je tvoja suknja! Lahko si zdaj novo kupiš in znabiti še za mojo jopco kaj ostane; potem spet v cerkvo smeva. Bog pač vselej pomaga."
Pušnik. »V resnici da pomaga, ljuba ženka! pa ne po tem dnarja. Zlata sta popotnikova, vsaj ne more še daleč biti."
Žena. »Oh, kaj popotnik! on bo te dnarje težko pogrčšal!"
Pušnik. »Lahko da nc. Ali ljuba ženka! kaj hočeva? Dnarje vonder le njegov."
Žena. »Ko bi 011 potreben bil, bi gotovo tudi bolj previden bil; in kje ga bo iskal, ko nc vč, kje gaje zgubil."
Pušnik. »Naj tudi popotnik nc ve, vonder Bog vse vidi in Ve. Le nikar ženka! da bi sc od dnarja oslepiti dala,"
Žena. »O večni Bog! ali mar hočeva lakote umreti?"
Pušnik. »Res da sva 11 velikej stiski. — Pač hudo nama jc. — (Obmolkne in pomišljava.) Vonder nak! — Le poglej, kako lepo ondi stoji Gorišekova pšenica, tu Horjakov ječmen in tam Matevžc-kova rež; gotovo jim bo ostalo tudi kaj za naj. — In glej! doli bolj po dolini je že požeto, veter že po sternišču hlidi; kmalo tudi bo hlidil čez naj grob, in tako blizo groba si hočeva svoje roke s ptu-jim dnarjem omadežovati! Bog obvari! — Ženka, mene mrazi! •— Le v stran z dnarjem! — Meni se dozdeva, da stojim pred sodbo božjo in slišim besedo večnega Sodnika: Pošteno si živel do sive starosti, ali za dveh zlatov voljo si svoje bele lase ognusil."
Žena. »Ljub moj mož! ti imaš prav. Rajše hočeva umreti, kakor svojo vest si ognusiti. Mene trese in inrazi, kakor bi že vkradla bila. Teci, teci, kolikor moreš, da se tega dnarja znebiš — tvojo palico ti bom prinesla. Oh moj Bog, da bi le popotnika došel! Mene že zdaj serce boli."
Zena hiti do hišice, palico vzame in urno spet nazaj do moža pride. »Tukaj imaš," mu reče, »le hitro stopi kolikor moreš. Po-
potnik je šel po ccsti, ktera ravno tukaj naredi velik ovink: ti pa po starej stezi pojdi, in če nekolicko naglo stopiš, bota na kraju hoste skupej. Le hitro stopaj, da ga ne zamudiš."
Med tim, ko je ona te besede zgovorila, jc bil mož že na stezi. Hitro si je naprej pomagal in reči sc upam, da kar mu jc hiša pogorela , ni tako naglo stopal kakor zdaj; ženi vonder se je zdelo, da vse prepočasi gre. Nemirno se obrača zdaj proti hišici zdaj za možem; na enkrat pa kakor bi trenil, sc za njim uderc, ga dohiti in za roke prejme rekoč: »Ti mi vse prepočasi hodiš; jaz sim mlajša in čver-stejša memo tebe, mene se prejmi, da ložcjc stopal boš." In sta skupej šla, naglo in hitro, čuda da jima sapa zastala ni, sta na konec goj-zda prišla in z veseljem vidila, da mlad gospod še le proti njima pride.
»Ne zamerite gospodi" ga Pušnik nagovori, »vi ste gori na trati, ki ste pod mojo hišico sedeli, dva velika zlata zgubili. Nate jih." — Osupnjeno jih popotnik gleda, zdaj jednega zdaj drugega, in vi-divšemu njih slabo obleko se je milo storilo. »Meni sc dozdeva," jih prijazno nagovori, »da se vama ne godi dobro."
Pušnik. »Gospod! prav slabo sc nama godi."
Žena. »Vonder bi rada poštena ostala, zato sva vam dnar prinesla".
Popotnik sc nekoliko pomišljava in na obrazu sc mu vidi, kako je neodločen, ali bi zlata vzel ali ne. Končno pa ju vonder vzame, rekoč: »Zlata vzamem, ker lahko, da ju vpotreboval bom; vonder ker sta v takih stiskah , vama dati hočem, kolikor za zdaj premorem. O kratkem pridem spet nazaj , in vama vajno poštenost obilno plačal bom; nadjam se, da vama nc bo treba više stradati. Cujta! zakaj cekina vzamem in komu ju dati mislim. — Ravno petnajst let je zdaj, kar sim od svojih staršev slovo vzel in med vojake vver-sten bil, da bi svojo domovino pred sovražniki bil branil. Ali žali-bog! kmalo smo bili zmagani in na vse kraje se razkropili. Že sim bil v Dragošah ter se veselil, da drugo jutro bom svoje ljube starše objel, kar zvemo , da po Irskcj dolini vse mergoli od sovražnikov, ki palijo in ropajo, in kar mladenčev v pest dobijo, vse u vojaščino prisilijo. Zato se nas jc še tisto noč devet vzdignulo, smo čez hribe po stranskih potah mahnili in srečno do Tersta prišli."
Pušnik. »Ženka! se ti nič ne sanja?"
Popotnik. »Iz Tersta sim mnogokrat do svojih staršev pisal, pa nikolj nobenega odgovora dobil. Potem sim pri enej gospodi v
službo stopil, ž njo j v Hamburg se podal in ondi tergovinc sc izučil. O začetku sim po opravkih svojega gospoda potoval, veliko dežel prehodil in mnogo morja prevozil, poslednjič pa v Batavii se naselil in nasvojo roko kupčevati začel. Bog me je vidno blagoslovil, bogat sim postal in drugega nc manka k mojej sreči, kakor da svoje starše še žive najdem."
Žena. »Ljub moj mož!" —
Popotnik. »Bojim se, da bi v tistej hudej vojski tudi oni živlenje zgubili bili. Ako jih pa najdem, jih bom prosil, da bi z menoj šli in se dobro imeli; kajti jc Bog mi dal vsega zadosti. Nazaj grede sc bom tudi pri vas oglasil."
Pušnik (ki je že nekokrat svojo ženo bistro pogledal ter ji pomignul.) »Ženka, ali se tudi tebi kaj dozdeva?" (K popotniku) : Ne zamerite gospod, kako daleč imate do očetove hiše?"
Popotnik. »Tri ure sc sploh rajta do Loke."
Mož in žena pri tih besedah obedva svoje roke razprostranita in jednoglasno ponavljata: »Kaj do Loke? do Loke?"
Popotnik. »Kaj pa vama je? Ali sta mar znana tam? Mojega očeta ime je Pušnik."
Pušnik in njegova žena se mu od obeh strani okolj vrata okleneta in od veselja jokata in pravita: »Oh Tonek, ljubi sin, Bog te sprejmi!" — Mladenč jih jc še nekaj malega oprašal in kmalo popolnom se prepričal, da obličje svojih dragih staršev gleda. Poklekne, svoje oči k nebesam vzdigne in moli: »O Bog, kako dober pač si meni, in kako te bom zahvalil, ker si ljube starše mi ohranil! Pred teboj bom hodil vse svoje žive dni, in očetu in materi stregcl, dokler jih tvoja milost mi pusti."
Pušnik. »Ženka, poklekniva tudi midva! Meni se zdi, da sva v svetem raju in tu svojega sina vidiva; na tem svetu se nisim na-djal, da bi ga kterokrat še bil vidil."
Žena. »Meni tudi v glavo ne gre, in mislim da sanjam. — Tako visok, tako čverst, tako lep ni bil moj Tonek, in vonder jc on. —• Oh moj Tonek, kedaj se te nagledala bom?"
Tonek. »Tačas sim bil komaj štimajst let star, ko sim pukšo v roki in vse žepe polne krogel in smodnika od vas sc podal. Oh, kako sim vonder srečen, da vas zopet vidim, ljub moj oče! ljuba mati moja! — Oče! vi ste bili takrat na nogi bolani in ste komej komej o palici iz hiše mogli."
Pušnik. „Ženka! Tonek! zapojmo Bogu v čast sveto pesem; meni se zmirom zdi, da smo v svetem raju."
Tonek. „Prav imate oče! Kdor pobožno in pošteno živi, kakor vi, on je kakor bi v svetem raju bil."
Rozman.
JAZ SIM GOSPOD TVOJ BOG, SPOŠTUJ OČETA IN MATER!
Pravičen Bog tepe pregrehe ljudi; naj hujše pa kaznuje nehvalež-nost otrok. Naj si ravno šiba božja hudobnega sina in malovredne hčere ne zadene mahoma, kadar se nad staršmi pregreši, gotovo hudobnega otroka najde, kedar si jc hudobče nesreče naj manj svesto. Poglejmo po bolnišnicah, bomo najdli mnogo ličero milo je-čati, ktera svoje matere vbogala ni. Objišimo voze in porotne ječe, srečali bomo mnogo hudobnih sinov v žclezju, kteri so očeta in mater zaničovali. Bog jih je zapustil, in prišli so rabelnom v roke, ker blagoslova šterte zapovedi nimajo.
V dokaz te žalostne resnice naj prigodba nesrečne rodbine bode, od koje nemški časopisi po vsem znanem svetu lansko leto pripovedali jeso.
Bivala je pred nekoliko letmi v Belgii rodbina Fongnies, imenitna in bogata, pa vender ne srečna, kajti samo dnar človeka nc izveliča, ampak večidel tudi časno srečo ogrenf. Oče, gospod Fou-gnies je slabo slovel, ki se ni s svojoj ženo zastopil, ter njo je po-slednič clo zapustil in je zakon z njo razkrušil. Jeli je tudi ona slabe zastopnosti kriva bila, ne vem; pa to dobro vem, da je po tem srota veliko terpela, pa tudi cela rodbina ž njo. Bila je mati dvojih otrok, ktirajc morla očetu prepustiti; in kdo ne ve, kako materno scrcc boli se svojih lastnih otrok ločiti, ktire je pod svojim sercom nosila. Dnarjev pešica, kojih je hudoben mož zaverženi ženi v prevžitik vcrgcl, ji velike zgubc zamestila ni; nje ni vtolažila. Žalostna in vsa pobitega serca je vboga gospa gostopot memo poslopja svojega moža hodila in se po oknih ozirala vgledat hčerko ali sinka, in ju
poprašat, kakor se jima godi. Pripetilo se je, daje nesrečna mati gospodično, koji je bilo Lidilea ime, na oknu ali pa na pragu vgle-dala; ali kaj stori hudobno dete, ko mater vidi? Toliko nevoljo in merz do svoje lastne matere pokaže, da pred njo plune, kakor bi se ji do matere gabilo. Ravno tako gerdo je tudi Gustav, njeni sin delal. Kedar je na svojem verlem konjičku na sprehod jahal, in svojo mater od daleč vgledal, gerdun konja z ojstrogoj podbode in tako jaderno memo kolobita, da vbogo mater vso oblati in oškropoče. Tako sta se hudobneža mater zaničevati od očeta naučila.
Da sta bila ispridena otroka ojstre šibe silo potrebna, vsakdo moder rad spozna. Bog je dolgo gledal in prizanašal; pa prizanesil otrokoma ni. Naj poprej je razujzdanega dečka pojiskal, in mu majhino pažko dal, naj bi se izmodril in poboljšal. Ravno je enega dne po svoji gerdi navadi hotel vbogo mater osramotiti in oblatiti, in ker konja prenevsmileno peha in goni, mu konj izdivja, ter ga tako tcrdo v blato zakadi, da si je nogo vlomil. Po tem padceu je vse svoje žive dni šantoval in o berglih moral hoditi. Ali ga ni pravičen Bog očitno kaznil zasramvavca svoje matere ? Kaj da nista ispridena otroka šibe božje spoznala, sta bila brez vsega božjega nauka za vse dobro slepa in gluha, ter sta svojo vbogo mater za-ničvala kakor poprej, sta njo žalila in peklila, kedar in kolikor sta zamogla; pa tudi pravica božja počivala ni, in zaslužena kazen se je v naših dneh zatoliko strašneja prikazala.
Hudobna hčer se je omožila, imenitnega moža, po imenu Bo-karme grofa dobila, pa tudi hudobneža, še hudobnejšega ko je ona bila, kteri njo je hujši imel, ko se popisati more, in njo v grozo-vitne hudobije prisilil, koje si le sam satan vbrati je vstan. Prigo-voril in primoral je svojo nesrečno ženo lastnega brata, kruljovca s strupom zavdati in vmoriti. V mestu Mons v Bclgii sta mož in žena stala na porotni sodbi; njuno pravdo brati jc človeka groza in strah. — Strašne, pa tudi pravične so obsojc božje! Sin, ki svojo mater zaničuje, skoz svojo lastno sestro in svaka smert stori; hčer, ki svoje matere ne spoštuje, kakor bratomorka na sodbi stoji! — Prijatel, prijatelca! spoštuj očeta in mater, da boš dolgo živel, in ti bo dobro na svetu.
vst
•4 •
KUPICA ŽGANJA.
ScI sim enega dne — pripoveduje nekdo v »nemškem ljudskem listu" — peš po svojih opravkih na deželo. Vtruden od dolgega pota se za cestoj v senco vsedem, in ko čez nekaj časa en voz po cesti prileze, naprosim voznika, da me za majhne dnarje na voz vzame. Ali vožnja moja je bila slaba; voz visoko nabasan z mnogo-verstnim blagom, cesta skoz in skoz nadebelo posuta, konj pa samo jeden vprežen, ki je počasi stopal in težko vlekel, da sim kmalo vožnje se naveličal, sosebno ker tudi za sedeti nisim druzega imel, kakor golo in vozko desko: zatorej sim spet iz voza stopil in zraven voznika k nogam šel.
Moj voznik je bil še mlad in čverst mož, na njegovem licu ste cvetele zdravje in zadovoljnost, in v njegovih očeh je zapisano bilo z jasnimi pismenkami, da dobra vest in blago serce ste v njegovih persih shranjene. Po vsih vaseh, skoz ktere je cesta šla, je ali kaj naročiti imel ali so mu prebivavci kaj naročili, in nikjer nisim slišal, da bi se kdo bil zoper njega kaj pritožil ali mu kako nemarnost ali krivico oponosil. Ako je komu menjal kaki dnar, je vsakltdo drobiš vzel, brez da bi ga bil preštel; žene so ga oprašovale, kako se njegovim otrokom godi, in možje mu naročovali, kaj ima v mestu za nje kupiti — kratko rečem, da vsi so bili nenavadno prijazni in polni priserč-nosti do njega. — Čez nekaj časa, znabiti da sva nad jedno uro že poleg jeden druzega šla, naju sreča človek oblečen ko] capin, obraza vsega mazolastega, in hoje pohuljene, kakor kdo ki težko na herbtu nese. Memo naj grede, sim vidil, da omahuje, pozdravi voznika mojega, kakor kdo ki preveč pije: ti pa se mu tako ljubo in prijazno posmeja, da se nisim mogel zadost čuditi.
„Je mar ti človek vaš prijatelj?" ga oprašam, ko cnmalo naprej prideva.
»Ti mož?" odgovori. »On je moj učitelj in dobrotnik."
»Učitelj in dobrotnik!" počasi ponavljam ter ga debelo gledam.
To se vam čudno zdi? mi voznik smeje se odgovori, in vonder je gotovo in resnično; se ve da on za vse nič ne vč. Franc Lip, tako namreč mu je ime, je bil moj šolski tovarš. Najni starši so stanovali pod jednoj strehoj , in o jednem letu sva obedva pri pervem svetem obhajilu bila. Ali Lip je bil že tačas enmalo razpušen, in ko je nekoliko odrasel, sc je kmalo razkošja in postopanja privadil. Začetno se nisim veliko ž njim pečal, enega leta pa se je naključilo, da sva vkupej v službo prišla. Pervi dan ko na delo gremo, postoji Lip in kar je ostalih hlapcov bilo , pred nekoj kerčmoj, grejo zapo-redom noter in vsak zmed njih si kupico žganja naroči. Jaz pred pragom obstojim, in ko premišljujem ali bi šel za njimi v kerčmo ali naprej po potu, me začno klicati da bi noter prišel.
»Pustite ga skopuha, se zadere Lip, naj ga zlod nese kamor hoče. Ako si groš prihrani, misli da bo bogat kakor kralj Salomon postal."
Tovarši se mu smejajo, mene rudečica oblije in v kerčmo stopim. Ko pa potem na polje , kder smo delali, pridem, mi Lipove besede vedno po glavi grejo in cel ljubi dan mi pred očmi stoje. — Res da, sim mislil, groš sam na sebi je mala reč, ali vsako jutro na žganju groš zapiti, celo leto vonder precej znese, znese kakor sim si izračunil — 18 gold. in 15 kr.
Osemnajst goldinarjev in petnajst krajcarjev! oh ti ljubi Bog, koliko dnarja je to, in kaj vse bi lahko kupil z njim! — Z tolikim dnarjem bi lahko derv za zimo kupil in se grel pri toplej peči, ko zunaj sneg in led leži. Ali bi lahko kozo kupil in z njenim mlekom otroke mnogokrat napasil. Ali bi lahko za deca šolarino plačal, da se čitati in pisati nauče.
In sim dalej premišljeval. — Osemnajst goldinarjev in petnajst krajcarjev! — Toliko naš sosed Peter najemnine za zemljo plača, ktero obdeluje in ktera njega, njegovo ženo in deca preredi. Osemnajst rajnš in petnajst krajcarjev bi ravno dosti imel obresti plačati za dnarje, ktere bi moral na posodo vzeti, da bi našemu poslaniku odkupil konja in voziček, ktera prodati misli. Namesto ti dnar vsako jutro v kerčmi zapiti v škodo svojega zdravja, si lahko sčasom kaj prihranim.
Tote in jednake misli so mo zbrihtale in v blagostan pripravile. Spoznal sim, da je nespametno dobrega se sramovati iu nisim nikdar več v kerčmo šel; kar bi scer na žganju bil zapil, sim na stran
položil in v kratkih lčtih sim z voznikom kterega naslednik sim zdaj, se pogodil in vse njegovo blago in imetje prevzel. Odtaj sim skerbno gledal na vsaki groš, nobenega po nepotrebnosti zavcrgel; Lip pa je čedalje bolj vpitje se pogreznul. Kamo sva prišla, sami lahko razsodite. Cape po njemu visijo, vidno se postaral in vse pošteno se ga ogiba: meni pa dobro gre , zdrav sim ko riba in kodar hodim, v dobrem spominu ostanem. Nesreča njegova je kupica žganja, ktero sledno jutro izpije; moja sreča pa je groš, kterega sledno jutro prihranim.
Rozman.
VH.
MLADINA, VARUJ SE NEČISTOSTI!
Suzana v malem mestu O . . . na Nemškem doma, je bila vbogih težakov hčer, in je zarano stariše svoje zgubila. Od mladih nog se je, kakor je zapuščenih otrok šega, potepati navadila, brez strahu božjega izrastila, in v kratkem zapeljana razujdano živeti začela. Ker so njo v domačem mestu predobro poznali, se Suzana v druge velike varoše poda, naj bi neznana brez skerbi prav prešerno in nesramno živela. Pa hitro je Suzano to gerdo zaderžanje poniknilo; vsa revna in izdelana se more v svoji veliki sili v svojo rojstno mesto O . . povernuti, ter sklene se v domačem kraju poboljšati in spodobno živeti. Vsa bleda in medla ko smert prileze v svoje domače mesto. Tvorov polna in vsa vjokana črez svojo razpuščeno živlenje po mesticu vbogajme prosi in se čedno zaderži; ali nesramna pregreha človeka ne zapusti, se prime njegovih kosti, ga goni in vodi kakor neumne živinče na vervi nečistega poželenja, ter mu pokoja ne da, dokler v zemlji ž njim ne počiva. Kakor hitro Suzana zopet okreva in nekoliko milošine nabere, se ji nesramen ogenj gerdih slast zopet vneme in njo iz doma na ptuje žene. Na novo zgine in nihče ne ve, kamo je odšla, z dušo in telesom v glo-bočino prešestvanja zagreznit.
V nekih treh letih se zopet v mestice O . . privleče; ali kdor njo vgleda, se nje prestraši, tako neznano je izhudela. Bilo je že pozno v jesen; hladen veter je pihal, in Suzana vsa capasta zimo ogrcba. Neznana bolezn, ktero je skuz svojo nesramno živlenje dobila, seje Suzani na čelu poznala; le groza njo je bilo videti. Po-silem in z veliko težavo se je do mestne bolnišnice (špitala) privlekla in naprosila, da so njo pod streho vzeli, naj si ravno pravice imela ni, kajti ni mestlanka bila.
Le kratko časa jc Suzana vtem svojem zavetju prebivala, ko-jega si je v svoji neizrečeni revi poiskala. Njeni javk (ječanje) od velikih bolečin, in pa smrad od njenih ran je bil toliki, da ga drugi bolniki niso mogli prestati. Mnogo njih seje začelo švarati, rekoč, da jih je sram s tako razujzdanem ženstvom pod strehoj bivati, naj so ravno sami grešniki. Čedalj e huje so jeli nad gosposkoj mer-mrati, pokaj je to ptujko v bolnišnico vzela; in če bo vsaka pote-penka to pravico dobila, hoče bolnišnica domačim hitro pretesna hoditi. Gosposka to nevsmileno godenje čuje in sklene Suzano iz bolnišnice djati. Pa kamo z na pol gnilim truplom, ktero so že živo červi jedli? — Pridite, mladenči, pritecite deklice, ki se Boga ne bojite; poglejte, kamo vas nečisto djanje pelja, ostermite in prestrašite se!
Zunaj mestica O . . je na britofu stara kapelica ali kostenjak, kainor pogrebniki svoje lopate in motike hranijo; v ta kostenjak nesrečno Suzano še živo neso. — Ko vgleda ji černe vrata britofa odpirati, jo groza zgrabi. »Moj Bog! jeli me hočete živo pokopati ?" Suzana zavpije, hoče iz nosel vstati in vbežati, pa je preslaba. Toliko se je noseom vsmilila, da so jih solze polile; pa kamo njo hočejo djati? Položili so revo na ojder, kteri je v jednem kotu za njo pripravlen stal, ji obljubili živeža in vračtva o pravem času pošiljati, in so jo samo v kostenjak zaperli. — Vsmilene ženke iz mesta so pa Suzano vsak dan obiskale, in njej lepo stregle, dokler ni v enih dneh vsa vjokana črez svojo pregrešno živlenje vmerla. ~ »Kdor nečistost vganja, bo hitro červom v živež, in bo izbrisan iz bukev živlenja," pravi sv. Duh.
GREŠNO ZNANJE GOTOVA NESREČA.
RLako daleč včasi dekliči zajdejo, ako božjega straha in prave pobožno,sti v njihovem sercu ni, priča nasledna žalostna dogodba, ktera se je na Napol itanskem pripetila.
Tončika je bila najmlajša hči nekega najemnika, je clo rano svojo mater zgubila, in njeni oče, ki so dela in opravkov vedno na stote (cente) imeli, so nekoliko premalo za njo skerbeli in jo v ker-šanskem nauku vse preplitvo podučili. Pravijo, da je bilo zalo dekle, da malo takih, tenke in visoke rasti kakor mlada jelka, in oči je imela černe in ognjene kakor goreče oglje; ali dekliška lepota, ako ni z bogaboječnostjoj združena, je močno nevarna in rada sebe in druge nesrečne stori, kakor storila tud je Tončiko.
Njive, ktere so njeni oče v najem vzeli, so bile poleg velike hoste, v kterej je tolovajska derhal svoje pregrešno gnezdo imela, in Tončika je pogosto clo sama na njivah ali sadila ali okopavala ali plela ali kaj drugega delala. Tolovaji ki so memo hodili in verlo deklino vidili, so radi ž njoj se razgovarjali; sosebno pa njih glavar se je ves vnel za njo, se ji prilizoval in ji kupil zdaj to zdaj uno, dokler je popolnom na svojo stran pripravil jo in ji tako globoko v serce vlezil, da je vsa na njem visela, in clo v njegovih hudode-lih, ropih, tatvinah in morijah mu na roko šla, mu svetovala, kako bi naj ložeje tega ali unega oplenil, in ga svarila, ako je zvedela, da ga nevarnost čaka.
Precej dolgo časa nihče zvedel ni od njenega znanja; kajti bila je prekanjena, in znala se potuhniti in znala prikriti shode svoje, ki sta jih imela, dokler je njena sestra Jovana ju zasačila. Jovana je bila njena starejša sestra, zaročena z nekim poštenim mladen-čem , in v štirnajstih dneh bi bila imela poroka biti. Ona je opazila, da je njena sestra Tončika pogosto vsa razmišlena, nič več tako vesela kot poprej, in vsaki teden najmanj dva- ah trikrat na vse jutro zgine kakor dim po zraku, da nihče ne ve kamo; in sklenila je
zvedeti, naj velja kar rado, kam da sestra hodi. — Pervo jutro ko spet zgine , pazi za njo skrivši in tihoma, ter jo gleda na vso moč dirjati do bližne hoste, kjer je pričakal jo neki mož, kterega Jovana ni poznala in s kterim se je njena sestra kmalo v gojzdu zgubila. Silno žalostna in pobitega serca se Jovana damo verne in ne ve kaj početi. Očeta ni bilo že več dni doma, bili so na nekem potrebnem potu; vsa v solzah tedaj se na tla verže, vroče izdiha in moli, in ko čroz nekaj časa sestra pride, rokavce do komolca zavihane in roke vse perstene, kakor bi bila na polju delala, jo je ljubeznivo pa tud resno svariti jela, rekoč dani lepo tako se vlačiti, in da bo še sebe in celo hišo v nečast in sramoto spravila. Toncika pa je bila preveč Že spridena in v hudobii vterjena; kratkoma je vse vtajila in prešerno dostavila, da nobene besedice več v tej reči slišati noče.
Jovana vsa v skerbeh še tisti dan popoldne do svojega ženina gre, mu potožit svojo notrajno žalost in ga prosit, da bi on šel pazit in saj toliko zvedet, s kom da njena sestra znanje ima. On gre in ju kmalo zasači, vonder ne zaupa svojim očem, in ne ve, ali je sanja ali resnica, ko zagleda svojo prihodno svakinjo s Kinom prijazno se pomenkovati, s Kinom, ki je bil čelovodja tolovajev in daleč okrog poznan zavolj svojih hudodel. Damo pridši pove nevesti svojej kar je vidil, ktera se je tako prestrašila, da jo omedlevca posilila je; ko je pa spet k sebi prišla, je o pervem hipu k gosposki tekla povedat, kaj je zvedela in nasvetovat, kdaj in kako bi tolovaja naj ložeje vjeli; pa tudi do svoje sestre se ni mogla zaderžati, ji protiti, da bo berž ko ne kmalo konec njenega potepanja.
Gosposka je vse tako varno in previdno naravnala, da so drugo jutro, ko je Toncika po svojej navadi svojega ljubega obiskat prišla, že vezali ga in v železje devali. Naglo sije izrajtala, da sestra Jovana mora kriva njegove nesreče biti in hitro kakor mlada serna na očetov dom leti. Škripaje od jeze in divjaje, kakor bi obsedena bila, zgrabi velik in ojster nož in gre svojo sesro iskat; ker jo pa ne najde , se za hišne vrata vstopi, in ko vboga Jovana pride, jo od zadej za kito zgrabi, znak na tla telebi, na njo poklekne, in nož z vso močjo najprej v njene oči zahode, potem pa jo še mnogokrat u vrat in persi dregne, tako globoko, da je kerv ščurkoma se vlila in reva o kratkih minutah svojo dušo izpustila. —• Na njeno vpitje so sosedi scer prišli, ali prepozno; zgrabijo izdivjano dečlo, ktera je zmirom še na svojej mertvej sestri klečala, ter jo neprenehom bodla
Drobtince za novo leto 1852.	12
in klala, in ji nož iz rok izvijejo. — Med tim pride tudi nesrečni ženin, in komej njega vgleda, se ji spet sline peniti začno, se hoče po vsej sili možem iz rok iztergati in še njega zamoriti. Ženin pa, vidivši svojo ljubleno nevesto mertvo in vso okervavleno pred seboj ležati, se ne more več na svojih nogah obderžati, božjast ga stere in smertno zboli — ozdravil scer je še , ali pamet se mu je zmešala. Tudi njeni oče so nevarno zboleli, serce jim je od žalosti vmiralo, in napreden je bilo leto okoli, so zraven svoje hčere Jovane v hladne j zemlji spali.
Peklensko dekle pa, ki jc toliko žalosti in nesreče včinila, so k smerti obsodili. Vkljubno je svojo sodbo slišala, vse svoje hudobije obstala, vonder grevenge nad njimi nobene imela. Zvunaj mesta na zelenem hribčeku so postavili smerten steber, rabelj jo zveže, kolovrat zaderdra, in —- Tončika toliko zala pa še huje razvujzdana mertva na vešali obvesi — dekličem in mladenčem v strašen spomin, da slabo znanje je bodeče kakor černo ternje, in ne rodi druzega , kakor žalost in nesrečo pa stok in jok.
Rozman.
VEDETI SVOJO POSLEDNO URO BI NE BILO SPLOH DOBRO.
Smert jc gotova za vsakega človeka, ali ura smerti jc neznana. Pogosto se nam posledna ura oglasi in smert pokluka na vratc našega živlenja, to da njo ne radi čujemo, ter smo za nje opomine gluhi in slepi, kakor nam nazoča pripovest sv. Antonina zvedoči.
Mladenč poštenih in premožnih starišev sin začne od božjega Duha vnet večne resnice prcmišlcvati in spoznovati nečimurnost posvetnih dobrot in kratkočasov. Naj huje se je pa neprevidene smerti bal, ter je moliti in Boga prositi jel, naj bi dan in uro svoje smerti zvedel, in se vmreti prav pridno pripravil. Molitva mladenča je bila vslišana; angel se mu prikaže in ga zagotovi, rekoč: „Ne
boš so tega sveta ločil, prej da ti pošlem tri napovednike, in časa dovolj dobiš, se na posledno pot dobro pripraviti." — Tega mladenč močno vesel, začne od te dobe brez vsake skerbi in pa prav razuj-zdano, pregrešno živeti. Dni in noči igra, se gosti in nesramno vlači, nc porajta prošenj in se vsakemu posvarjenju smeji, rekoč: »Poprej ko me smert dobi, se bom še lehko popravil."
Mladenč se poda v neko bližno mestice na dobro voljo; na poti ga razbojniki iz neke šume napadejo; le njegov hiter konjiček gaje odnesel, da ga niso vbili. Ves kervavo ranjen v mestice prisopiha, in komaj smerti odide; ah vsega tega ne porajta. — Kakor hitro mu rane pocelijo, se za kratek čas pri lepem, jasnem vremenu po morju pelja. Naglo grozovitim burja vstane, tako da mornarji obupovati začno. Vsi molijo obžalvaje svoje pregrehe, le mladenč, če ravno ves bled od strahu, se smerti ne boji, ter ve, da še za njega ni posledna.
Srečno mladenč iz te nevaršine domu pride, pa tako nevarno zboli, da so v malih dneh spoznali njegovo bližno smert, ter vidili da mu ni za pomagati. Stariši ga prosijo, duhovni opoininajo in clo zdraviteli mu svetvajo, naj se za večnost pripravi, ali bolnik še vedno dveh napovednikov čaka, ki bi mu posledno uro napovedala, naj mu jc ravno smert že na vratu sedela. Naglo se mu angel zopet prikaže in pred njim postoji, ter ga ojstro pokrega, da nobenega opomina ne porajta. »Zdaj pa nobenega odloga više ni, je angel djal; moraš vmreti." — Vmirajoč mladenč začne angelu očitati, da mu ni obljube dopolnil; angel mu pa pravi: »Motiš se! Ko si bil med razbojnike padil, je bil ta napadcc smerti pervi napovednik. — Ko te je vihar po morju gonil, in so te valovi hotli vtopiti, je bil drugi — in ta bolezn , koje smertno moč sam v sebi čutiš, je tvoje smerti tretji napovednik. Zaničeval si naznanila zdravnikov, starišev solze si v nemar pustil, in še hočeš vtajiti, da ti obljublcnih napovednikov smerti poslal nisim?"
Ljudje gledajo, pa ne vidijo , poslušajo, pa ne slišijo; spanjovcc pregrehe jih je napojil, in slepi kakor klavna živina v mesnico —• zabredejo taki v pogublenje. — Bodite pripravleni, kajti ne veste dneva ne ure! —
V RIS HODITI, PA HUDEGA ROTITI JE NEVARNO IN GREH.
Prazna vera, da vsakih sto let zakopani dnarji cveto, da škrat na dnarjih sedi, in kdor hudega zarotiti zna, in se po dnarje v ris poda, jih vzdigne — te in take babje kvante so še neprenehoma med Slovenci in med Nemcomi po širokem doma. Mnogi cigan je skoz to babjo vero mnogega sromaka za poslcdne petice ociganil, pa zdrave vere ljudi še izučil ni, kakor nam žalostna prigodba iz Pincgava na Solnograškem priča, ktera se je lansko leto pripetila.
Dve mladi hčeri premožnega kmeta ste silo dnarjev željele, kajti za dnar se omisli lehko lepa obleka, za dnarje se kupi verlo stanje, za dnarje se clo mlad, zali ženin dobi: tako ste abotne mla-denčicimislile, pa ste pozabile, kaj sv. Paul uči, rekoč: »Kteri žele obogateli, padejo hudiču v zanko." Taka se je dvema dnarjaželkama zgodila, in pa prav žalostna.
Očetu deklet je blczo na to hrepenenje po dnarjih merzelo, in sklenil je nji za zjaka imeti. Na sveto noč in svete božične praznike začne oče s hčerama v ris hoditi, in škrata rotiti, naj jim dnarjev prinese. Hišne dvuri dobro zatovorijo, raspelo (božjo martro) na mizo postavijo , blagoslovlene sveči prižgo, ris krog sebe naredijo, in začno iz Kolomonovih bukvic hudega rotiti; ali škrata ni sluha nc duha, pa tudi dnarjev nc.
Kedar na vse rotenjc škrata ni, pravi oče: „Se eno drugo sredstvo vem; na to mora škratel priti." On iz hiše gre, se preo-blečc v neznano škratovsko oblačilo, kojo jc pripravlcno imel, si lice s sajami počerni, in priropoče kakor peklenska pošast v sobo nazaj. Tega ste se hčeri toliko prestrašile, da ste ob pamet bile, in divjati jelc. Mizo, stole in klopi ste obernilc, in kar ste odtergati zamogle, ste v namenjenega škrata zalučale, ste njega zgrabile in grozovitno razkraspale. Tudi očetu je to grozensko divjanje um zmedilo; vkončali bi se bili, naj bi ne bilo sosedov, ki so očeta in hčeri zvezali in gosposki izročili.
Vbogc hčeri ste v Solnograški blaznici (hiši za blazne ali nore), oče pa, kteri se jc zopet spametval, v ječi sedi. Neumni ljudje pa le mislijo, daje h . . vsih troje zblodil, in še hodi v njih kočo ropotat, dokler ga prav pobožen mož rešil ne bo.
lles je, da jih je hudi duh omamil, ali njemu je lakomnost ime. On je leta 1848 veliko jezer abotnih ljudi zapeljal, da so svoje sre-berne dnarje tako varno zakopavali, da ni sreberne potice viditi bilo, in še zakopane sreberninc na svetlo ni. Veliko takih lakomnih pogrebnikov je v tem pomcrlo, in zakopani dnarji ž njimi v zemlji počivajo, brez vse koristi, kervavi dnar, kojega so vbogi kervavo potrebni. Na takih zakopanih dnarjih v resnici hudi sedi, in bo lehko sedel do sodnega dne; ali ta hudi ni škrat, ampak greh krivičnega blaga, ktero v zemlji leži, z kterim bi se lehko veliko dobrega storilo. — Ne daj Bog dnarjev zakopati, nc po dnarje v ris hoditi! Kdor to stori, ni zdrave pameti, in pade hudemu v zadergo.
BOGA SE BOJ IX NJEGA PODOBE V ČASTI IMEJ!
]Ua Češkem v mčstu Laibšic sc je pred nekimi Ietmi žalostna do-godba pripetila. Sin ondotnega uradnega pisarja, Guljermo po imenu, mlad in razvujzdan šterkovc, je z nekimi tovaršemi v bližno hosto šel veverce streljat. Stopivši v gojzd zagleda leseno razpelo ali podobo križanega Jezusa. Ošaben kakor je bil, vzame pukšo iz svoje rame in z njenim kopitom razbije noge častivredne podobe našega Izveličara. Tovarši njegovi zagledavši toliko hudodelstvo se prestrašijo in svarivši ga mu rečejo: „Za božjo voljo, Guljermo, kaj delaš! se ne bojiš, da bi te Bog pretepel zavolj tvoje tako velike hudobije?" Ali namest spoznati svojo napako sc debelo in za-ničljivo smeja; vonder ne dolgo —in smeh se je v jok preobernil. Ni še četert ure preteklo, ko na vevcrco pomeri in sproži. Pukša se raznese ter mu tri perste odterga od roke, s kteroj je podobo božjo po nogah klatil.
Deca! k sercu si vzemite kar ste culi, in bojte se častivredne podobe božje ali svetnikov zaničevati; kazen božja, je pogosto še-pasta, vonder gotovo pride, in kolikor pozneje, toliko strasnejc mahne.
Rozman,
PRILIKE IN BASNI,
ALI
ZJLATE JAGODE V SRElftEKnrilK POSODAH.
Moder si zapomni izreke slavnih možev, in iztuhta pomen njih prislovje. Tajnosti prislovic preiskava in pri skritostili prilik se pomudi.
Sir. 39, 2, 3.
JELEN V GOJZDU*)
(Balada.)
„ Alo, viteza mlada! prenaglo jezdita, Škodljiva jc že rada prenagla ježa bla." Svari oglarju sivi; mladenča pa jezi: „MoIč' starec tilažnjivi! kaj tebe to skerbi?'
Kdo ve ? starček odkima, sc malo nasmeji, Zavpije še za njima: „Tam gledajta, stoji Na homcu cerkva mala, je ravno pridiga, Če bi jo poslušala, vama b' ne škodvala."
Al Edmund vitez mladi malo ta nauk ceni, Še huj ko po navadi, vranca naprej dervi. Veliko je erbijo pred kratkim dedoval, In kam da z bogatijo, v veselju sam ni znal
Al sreča vselj obilo prijatlov pripelja, Veliko njih število tud Edmund zdaj ima. Naj ljubši mu jc eden, je Hajmon mu ime; Ni para mu nobeden; on šale vsake ve.
Ta spremlja ga. Nedela je tisti dan bila, Povablena vesela k obedu jahata; Al dalč je b'lo in peklo je sonce že hudo, Od konjčev je kar teklo, ter gresta klaverno.
Glej: Erzahlungen und Hnmoresken von Em, Veith, 3.
Verh homca prisopita, kjer cerkvica stoji, Raz konjev da stopita, Edmund predlog stori: »Sta vranca dalje dirjala, naj si počijeta, Naju pa vabi zala in hladna cerkvica."
Scer Hajmonova želja vsa druga je bila, U cerkvi ni veselja za nja nobeniga; Vendar stori po volji, le poln svari ga šal: »Predolgo pa nc moli; saj nisi kak terejal."
Edmund posluša zvesto, ko pridgar govori: »Zapust, široko cesto, o grešnik zmoteni! Tvoj mir je ves goljlivi, iz spanja zdrami se, Glej, dan je ljubeznivi, sam Kristus vabi te!"
»Gorje! kdor v grešnim spanju čas gnade zamudi, Gorje, če v grešni sanji clo smert ga prehiti: Ko senca takrat zgine goljfivi bliš sveta, Al nikdar več ne mine žar ognja večniga."
»Naglo ure tečejo , ko burja čas hiti, Morbit se dans odprejo že vrata večnosti; Pokore ne mudimo, dans še je gnade čas, Al jutro še živimo, kdo ve to izmed nas?"
In mnoge še resnice jim resno govori, Da mnog'mu iz množice vse ude spreleti; Se enkrat ojstro živo k pokori spodbudi, S prigodbo zanimjivo polj govor doverši:
»U gojzdu tamnem jelen na mahu sladko spi, Nanj sproži strelec zelen, da se trepeč zbudi; Al ko se nič ne gane, ga kmalo mine strah, Oči so mu zaspane, potukne spet se v mah."
»Al strele ne jenja zelen, nanovo pukša poč, Se spet prestraši jelen, da plah 'z mahu poskoč; Al ko se nic ne gane, ga kmalo mine strah, Oči so mu zaspane, potukne spet se v mah."
„0 jelen, mladi jelen! ti strelca ne poznaš, Prej strele ne jenja zelen, da mu živlenje daš. Ojoj! spet pukša poči ■—prepozen zdaj je strah! Scer enkrat še odskoči•— al mertev pade v mah!"
„Neskerbcn mladi jelen, si ti, oj grešnik sam! Smeri pa je strelec zelen, povsod ti za petam'; En — dvakrat le postraši — predramit' nas želi, Gorje pa duši naši, ko v tretje zagromi!" —
Globoko je ganilo Edmunda vse leto, Oko se je solzilo , serce prestrašilo. O Edmund, Edmund! tukaj, kaj Bog ti govori, Nikar Boga ne skušaj: strele dolgo že proti.
Nad tem se Hajmon čudi, sam merzel kakor led, Ko un'ga groza grudi, da kakor zid je bled, Ga hitro 'z cerkve vleče, na glas se mu smeji': „Za Boga! kaj nesreče se je zgodilo ti?
Na konja mu pomaga, al dviga ga težko: „0j Edmund, duša draga! kaj dones je s tabo? Tvoj vrane lenuhast hodi, ko mojster polž čez plot, Bolj, Edmnnd! ga spodbodi, je dalč še najni pot."
„Je farčik morebiti ti žužka djal v idio, Ki notri serboriti, ti brenklja tak hudo ? Oj s smertjo, peklam vejo strašiti ti možje, Al kvante te verjejo le stare babce še."
»Bog ni veselja stvaril, da b' ga ne vživali,! Nam vinca ni podaril, da b' ga ne serkali; Alo, Edmund! vesela naj tvoja duša bo, Te sreča je objela, ne jezd' tak klaverno."
„Pridgo premišlevati kedaj še časa bo, Veselo radoviti se dones hočemo, Le vranca poženiva, da stop'ta jaderno, Prijatlev ne mudiva, že težko čakajo."
„„<) Hajmon! premi,sinjem prelepo pridgo res., In ko je prelehtujem, solze teko 'z očes. Oj meni je rečena donašna pridga vsa, V podobi se jelena spoznam zdaj samiga.""
„„V podobi sc jelena spoznam zdaj samiga, Že dvakrat izstrelena na me je pukša b'la; Kedaj da tretjič bode, to, Hajmon! znano ni, Al grozne mi osode! — če dans me prehiti!""
„„Mc verze vrane pred letam tik brezdna grozniga, Še spomnim se s trepetam trenutka strašniga; Moč višji ohranila mc čudno je takrat, Je pervič smert protila —je počlo pervokrat!""
„„V bolezni preveliki ko zadnjič, spet ječim, So obupal' že zdravniki, se že Bogu zročim; Moč višji ohranila me zopet je takrat, Je drugič smert protila — je počlo drugokrat!""
„„Do tretjiga gre rado — o Bog, usmil' sc mc! In daj mi še to gnado, prej spokoriti se! K duhovnu brez odloga nazaj nazaj bitim, Skesano vpričo Boga spovedat se želim.""
Nazaj oberne vranca, se urno v beg spusti, Ne sluša več neslanca pregrešnih besedi. Se Hajmon vda in jeze za njim skrivne dervi, Se kmalo home doseže, kjer cerkvica stoji.
Al vrata so zaperte, duhovni ni doma, K bolniku dalč čez berde poklic je peljal ga, Prekanjen Hajmon pravi: „Si mislil sim tako, Zdaj čakat znaš, pristavi, do ponoči lepo."
»Zastonj je misel vsaka, dab' dans spovedal sc , Nazaj ko greva, čaka pa mašnik lahko te. Bog voljo dobro hoče, njo samo On ceni, Kar bilo je mogoče, za dans pa storil si."
»Naprej zdaj spet pojdiva, Bog sam hoče tako, Da dans se veseliva , je Njemu clo ljubo. Prijatli so že zbrani, po tebi prašajo, Zvest bit' besedi dani, to pa je vitežko."
Se enčas Edmund brani, poslednjič se le vda, Glas zapeljiv ga vkani, da cerkvi slovo da; Po homcu jo dervita spet jaderno navzdol, Serce razveselita si v šalah bolj in bolj.
Lepo je sonce sjalo, ko vertič kraj je lep, In Edmund zabi kmalo storjeni dober sklep. „ Jutra nezdrava megla prehudo se poprej Na persa mu je vlegla, uči ga Hajmon zdaj.
Tud mnogo burko sproži, da Edmund se smeji, Norčave pesmi kroži, da urnej čas hiti. Tako sta pridirjala, soparce mokra vsa Do grada, kjer se zbrala jc gostov množica.
Tam krona veselice bogati Edmund je, Pijo se mu zdravice, in pesmi mu done; Sam vriska tud veselo, ko serna se verti U plesu berzim , vnelo jc vince mlado kri.
Bokale spet vzdignejo: »Naj dolgo Edmund ž'vi!" Mu glasno vsi pojejo, , in tertVjo s kupami; Al ko do ust prinese bokal ovenčani, Ga čuden mraz pretrese, ko ruta obledi.
U persih začne vreti, ko žar mu plameni, Iz ust začne kipeti, rudeča čisla kri. Na tla se zgrudi, bleda približa sc mu smert, Leže u kervi gleda še v Hajmona opert:
„0 jelen, mladi jelen! jez sim tvoj smertni svat, Jc počil strelec zelen, zdaj tretjo, zadnokrat." Se enkrat krog pogleda: »Jezus usmileni!" Jc zadna b'la beseda, — smert zapre mu oči,
F. Košar.
11,
POTOK IN TRATA.
Bila je trata lepa in zelena, samo gledal bi jo bil; trava na njej je izrasla nad koleno visoka, cvetličice romene in bele so jo kinčile kakor nevesto, ki ima bele vertnice in rudeoe klinčike (nagclne) v svoje lase vpletene, in bčelice in čmerli in metulji so brenčali in šumeli in leteli zdaj sem zdaj tje; vse živo jih je bilo. Po sredi trate pa se je vil kakor kača, prijazen in miren potok, tiho šeptal, da tratice ni budil, ko je spavati hotla, ter jo vrodovitil in osrečil, tako da jo sosede so zavidale. Mnogo let sta v lepem miru med seboj živela, ni bilo krega nikoli med njima; bili so njuni zlati časi, da bi pač nikdar minuli nc bili! Ali enega dne se je potok preveč napil deža, ki je v plohi izpod neba lil, zvečer po trati prišumi prešerno in togotno, kakor nikada poprej in se nc da potažiti; po noči clo preskoči svoje brege, in trato na levo in desno povali in poblati. Zarano se izčajma in vidivši kaj je načinil, se sramuje, berž ko more v svoje korito nazaj pomakne, in ko bi bila ljuba trata tiho djala, poterpela in se očedila, kmalo kmalo bi se bilo vse popravilo in pozabilo. Ali kaj vem, kteri murijo je motil! tratanamesto pozabiti, le šobo napne in vsa bleda od jeze strašno gromi nad potokom, ki je od sramote nekoliko rudečkast, vonder ves miren po svojem navadnem potu lazil. Gerdavš, mu reče, ti bom že dala, se okoli vlačiš in potem razdeluješ; le poberi se kamor hočeš, mi dva ne moreva više vkupej biti." — Oj ko bi vsaj potok poterpcl bil in ne porajtal, kar mu trata očita, vse bi še bilo prav; ah joj! tud njega jeza zgrabi in komaj dež vdrugič lije , sc potok spet napije , in namesto po svo-jejstarej navadi po sredi trate —sc proti cesti oberne in jo začne polivati. Toda kaj se zgodi? Cestnar zagledavši kaj potok dela, ga kmalo po nosu udari, mu prekop naredi in kamnen tlak; in potok, ki je poprej tako veselo po mehkem in med cvetlicami tekel, zdaj sc med dračjem po kamnu tolče. Se hujše pa se je trati vtepalo. Poprej toliko lepa in zelena je veniti jela, povsod se jej rebra kažejoj
in kdor jo je prej poznal, ne bo verjel, da je ravno tista trata, tako se je premenila.
Ljube žene, trati podobne ste ve. Dokler s svojim možem v miru živete, ste lahko srečne, ako pa jezika za zobmi ne deržite, sreča vaša že omahuje. Ljubi možje! potoku podobni ste vi. Ako žena nad vami regla, poterpite za ljubega miru voljo. Poterpljivost cvetlice rodi; nevolja med bodeče dračje zavodi.
Rozman.
111,
MOTNA MLAKA IN ČISTA DRAGA.
O lepem jasnem jutru, ko se je ravno romeno sonce rodilo, oče s sinoma na polje grejo. Memo gerde mlake grede si Jakopec mlajši sin nos zatisne, rekoč: »Fej te bodi! koliki smrad is te gerde luže puhti. Ni za prebivati blizo te mlake; stopajmo hitro , da memo pridemo."— »Saj le maličko počajmo, so oče djali; tudi smradliva luža nam dober nauk da, naj njo le prav premislimo."
»Kaj bi se od gerde vode učili? vpraša Jakopec; saj je polna negude in za pogledati ni." »Pač pač, velijo oče; kajti je dober Bog v svojem stvarjenju ravno zato skurno poleg zalega djal, naj bo lepo človeku za toliko bolj dopadlo, in se človek učil ljubiti dobro in se ogibati hudega. Ta gerda mlaka je hudobnega, ispridenega človeka živa podoba. Kakor sc stoječa voda vsmradi in mnogo merčesa is-plodi, tako se ludi človek pokaži in v pregreho zabrede, kteri delati noče; lenoba je hudobij košata mati. — Smcrdliva voda ni za piti; le žabe, močaradi in groza merčesov po njej mergolijo, le smerdlivo in strupno zeliše raste krog nje, enak zanič je tudi ispri-den človek ljudem, svojim bratom in sestram velika težava. Kakor v tej luži merčes — prebivajo tudi v njegovem sercu gerde strasti, huda vest njega pekli. — Clo sonce se v kalni mlaki le motno vidi; njega podoba jc temna in žalostna. Tako se pomaže tudi v hudobnem človeku lepa božja podoba, po koji jc stvarjen ; tema pregrehe njo
zakriva. — Oh prevbogi človek v greh zakopan; njegovo živlenje je luži podobno, v koji se valja."
Oče se s sinoma dalej za senožetom podajo, in pridejo do čer-stve drage, ktera je izpod pečine izvirala, in po travniku napeljana travo rosila. »Poglejta bister vrele, so rekli oče; on je blagega človeka prelep ogled. Neprenehoma teče in po dragi šumlja; zato je njegova voda čerstva in zdrava. Veselo se žejen popotnik bistre vode napije, in potreben delavec si nje željno zajme in si poleg studenca počijc. Veliko blagro je ta draga za ov kraj. — Bodita tudi va bistremu studencu podobna, pridna in marliva, pa tudi dobrotliva in ljubezniva do vsih ljudi. Včinjajta dobrega rada, kolikor bota premogla; varujta škode ljudi in bota blaga moža."
„Le poglejta, kako po vsakem kraju drage trava zeleni! Vse pisano rožic po bregu raste, koje dobrotno studenc rosi: ponižne violice, sivoromene potočnice zeleno planjavo pisano kinčijo. Kdo bi jih željno ne gledal, in se ne veselil? Tako cveto tudi v sercu pravičnega prelepe cvetlice tihega veselja, čedne ponižnosti in prave keršanske ljubezni. A7sakkdo se takemu rad približa, ter ga za ljubo ima. Vidita kako se svetlo sonce v čisti dragi ozira! Kakor srebern pas se potoček od lune po noči svetli. Tako se sveti tudi božja podoba v sercu blaženega človeka, in se mu clo na licu pozna, daje ljubej božji in vsih pravičnih ljudi."
»Otroka! kteri bota pa vidva podobna, pobarajo oče, ali kalni luži, ali čisti dragi?" »Lepej dragi" — odgovorita sina veselo. »Prav tako, rečejo oče; ali hočeta v svojih starih dnevih čedno in blago-darno živeti, morata v mladih letih pridno začeti. Česar se mladenč privadi, tudi serec zna."
KAČA IN OTROK,
IfMartinko, vertnarjev sin je čerstvo po ogradi skakal; ko bi trenil pa pisano kačo zagleda, se nje prestraši in jokajo k očetu beži. Oče sinka spet vtolažijo in mu dajo od kače prikladen poduk: »Moj
sin! ova kača, koje si se prestrašil, je vsa plaha in pred človekom beži; lehko njo z malo palico vbiješ, ni se nje toliko bati. Pa una sovražna kača, ktera je že v pozemeljskem raju nedolžna perva človeka zapeljala, ona je veliko nevarnejša; nje se je bati, pred njoj bežati. Ta kača človeka povsod zalezuje, se nobene oblasti ne boji, in iše tebe vekomaj pogubiti. Od te kače Moder veli: „Beži pred grehom kakor pred kačoj; ako se ji približaš, te bode piknila. Pregreha ima strupeno želo, ktero dušo umori."
Se hočeš pregrehe ko kače varvati, moli rad in Boga se boj, zogibaj se grešnih priložnost in slabih družin; naj te skušnjava praznovati ne najde, tako ti pregreha, naj huja kača, škodovala ne bo. Ako ne slušaš, te hoče pohujšati in umoriti.
Se eno si zapomni moj sin, ktero te sv. pismo uči. Varuj se krivih, lažnivih prerokov, zapeljivih ljudi. Hudobni ljudje so hujši in veliko bolj nevarni ko strupne kače, ktere s svojemi lažnivimi jeziki in skoz svoje obljube nedolžnost v greh vabijo in v nesrečo vlečejo. Ne verjami vsakej sladkej besedi, in ne potegni z hudobnimi, kteri te vabijo. Nesramna slada, požrešnost, vlačuganje in posvetne dobre volje so po navadi rožnati germi, pod kterimi kača zapeljivosti na mladenče in dekliče preži. Zalibog, da se da večidel ljudi skoz te goljufne reči zapeljati. Ti pa, moj sin, Boga se boj in vedno pred Bogom hodi, tako ti nobena kača škodovala nc bo.
Jeli ni naši mladini pregrehe kača naj ljubša igrača? Kdor se greha ne boji, ne bode peklu odišel.
DVOJE MLADIH DREVES.
Kmctič je imel dva sina; pervi leta starej ko drugi; vsakemu oče za rojstvo žlahno jabelčno drevce vsadi. Obdvoje dreves tako lepo izraste, da jih je bilo veselje gledati. Ko začneta drevesca prav lepo cveteti, vsakemu sinu enega da, ktero je bilo za njegovo rojstvo vsajeno, in pravi: „Obdva drevesa sta dobrega plemena; nju bota pridno oskerbovala, nju bota požlahnila; bota drevesa v nemar pustila , ne bota dobila prida sadu."
Drobtince »a novo leto 1852.	13
Starej »sin Jože je svoje drevce skerbno cedil, krog njega zemljo porahlal, divje veje porezal, gosence pridno obral, in mlado deblo h kolu privezal. Mihalek, njegov brat, se pa za svojo drevce zmenil ni. Ko je Jože pridno delal, se je Mibel po vesi potepal; clo kamnje po svojem drevesu lučal je.
Dojde bogata jesen in Jožctovo drevo se rudečih jabelk šibi, tako da so veje podpertc, Mihelna drevo pa prazno in vse bledo žaluje. Ves zelen Mibel nad očeta leti in toži: »Pokaj ste meni tako malopridno drevo dali? Jožetovo se polno jabelk obeša; na mojem pa jedne jabolko ni. Recite Jožetu, naj mi polovico jabelk od svojega drevesa da." Oče pa Mihelna ojstro zavernejo, rekoč: »Jože ti nima ne jedne jabelke dati, zanikam potcpenec ti! Priden delavec z lenuhom blaga delil ne bo. Le gladuj, ker nisi delati hotel, in ne gledaj Jožeta pisano, da obilno sadja ima; kdor ne dela, naj tudi ne je! Kakoršno delo, takšno plačilo!
MLADE POSTERVE.
Troje mladih posterv je s svojoj materjoj v kamnitem kotu pod pečovjem v bistri vodi bivalo ; germovje krog pečovja globoko pokrivalo in ribicam senco delalo je. Bilo jim je nekako prežalostno in dolgočasno prebivališče. Malo spodaj jc pa sonce lepo sjalo in se veselo po vodi vtrinjalo. »Mati! so ribce djale, zakaj ne plavamo navdol, kder ljubo sonce tako prijazno sije; neprenehoma v tem žalostnem kotu tičimo? Spodej bo drobnej pesek po dublini, in pa veliko bolj veselo v sijavni vodi!"
Mati ribicam pravi: »Ni vse tako dobro in čedno, kakor se vam dozdeva. Res da tamodolej sonce prijazno sije, in sc tudi mnogo dobrih červičekov po peski najde, ali ravno pod bregom u votlini požrešen som stanuje, ki vsako ribico požre, ktera mu blizo priplava. Ne hodimo torej v nevarn kraj, če nas ravno mika.
Jednega dne gre stara posterv iz doma živeža iskat; pa še poprej ko se odpravi, ribicam ojstro naroča, rekoč: »Nc hodi mi nobena iz pod tega zarašenega skalovja; lepo tiho doma bodite, do-
kler se zopet povernem." Ribice materi obljubijo doma varvati in izpod kamnja ne lukati.
Ko pa mati odide, reče čez eno dobo naj stareja ribic: „Mame tako dolgo domu ni, me pa mormo pod tim vmazanim kamnjem toliko časa kučati. Kaj pa je, ako malo na sonce po vodi plavamo? Saj pri nas ni požrešne ribe, ktera bi nas požerla." Dve mlaji pa niste hotle, rekoč: »Kaj bi mati rekli, ako bi nas zunaj našega doma najdli?" „Kaj pa, pravi stareja, saj ni matere doma! Mamica nas ne vidijo, in kedar nazaj pridejo, hitro pod naše kamnje šinemo, prej ko nas vgledajo in zvejo, da smo zunaj bile." To postervica izgovorila in na sončen prostor odplavala, kder ji je toliko dopadlo, da je tudi mlajše sestre za seboj zvala. Sredna ribica hitro za sta-rejšoj potegne, ter veselo ž njoj po vodi igra. Naj manjša sesterca je pa mater vbogala in lepo doma za kamenjem skrita ostala.
Ko ste si ribici po gladki vodi kratek čas delale, mlajša po dolnej reki pogleda, kako sonce lepo sije, in reče stareji: »Le poglej sestra, kako veselo in gmetno je tamo na obsjani reki!" — Starejša pravi: »Kaj pa bi bilo, če dalej greve; saj se nama ni žalega zgodilo , kar sve iz doma šle, da ravno mati prepovedali. Le za en časek greve; velik som naju ne bo videl." Mlajša posterv si pa ni upala; starejša sama navdol poplava in po sijavnih valovih raja. Skokama pa velika suka iz globočine nad njo švigne in postervo celo požre. —
Kedar stara posterv domu pride, in svoje naj starejše hčerke žive ne najde, je po njej silo močno žalovala, in dvema mlajšema še bolj ojstro prepovedovala iz kamnitega kota ne hoditi.
Zopet je od doma šla, in stareja posterv, ktera je že bila prepoved materno prelomila in se zunaj doma pohajala, si zopet vmisli po sijavnih valovih poplesati. »Bali tudi ti, sesterca , reče naj mlaji, bove po verhu plavale in si za kratek čas poigrale." Mlajša postervica jc pa stareji odgovorila: »Ali si že pozabila, kako je nevsmi-lena suka najno sestro požerla, da nje ni več domu?" — »Stareja pa pravi: »Nikar sc ne boj; saj me ne greve do tistega globneka, v kojem požrešna šuka preži, hočeve se varvati in bolj zgorej ostati." Nak! je naj mlaja ribica djala, ne grem ne; mati so prepovedali, naj bi si ravno požrešne šuke ne bilo." —
Ribica svoje mlajše sesterce ne posluša, ne porajta prepovedi materne in iz kota na ravno širino odplava. Igraje in premetaje
13*
se červeka vgleda, ki se po vodi maja, kavsne po červu in ga hoče požreti, ali červek na terneku se ribici v požeralnik zasadi. Naglo bi se rada izrešila in domu povcrnila; ali prekanjen ribič njo na vcr-vici derži in iz vode na suho potegne, njo izsneme in v svoj puterh potisne, v kojem je vjete ribe nosil.
Po potu na dom stara posterv ribiča od daleč zapazi, in strah njo je da bi ne bil ktero njenih otrok vlovil. Potukne se, in ko v svoje skalovje prihiti, ji naj mlajša ribica žalostno toži, kako jc starejša od doma šla, se okoli potepat, in nje več ni. Stara posterv je pa ostalo hčerko od te dobe trikrat bolj ljubila, ker je mater tako zvesto vbogala!
Deca! taka se otrokom godi, kteri svojih starešev ne vbogajo radi; peklenski som zapelivosti jih požre.
STARI ŠKORJANC IN NJEGOVI MLADIČI.
Ifcedar je svoje dni pšenica dozorila in se romeno klasje šibilo, jc djala starka svojim negodnim mladičem: »Deca! skoro bodo pšenico žeti začeli, in potreba se nam bo seliti, da nas ljudje ne zasačijo. Le tenko na uho vlecite, kaj se bodo pogovorili, kedar gospodar na polje pride gledat, in mi vse čisto povejte, kedar od potoka domu pridem. To starka naročila in za potok šinila je. Kmalo potem dojde gospodar in njegov sin sterneno gledat. „Le poglej, sinko! je oče djal, pšenica je dozorila. Kaj bi odlagali žetvo? Idi le in pa prijatle povabi, naj nam pridejo jutre pomagat, da požc-njemo."
Ko starka domu prileti, začno mladi cvičati in od strahu ferfrati, rekoč, da bodo prihodno jutro pšenico poželi in zajeli nje vbožčeke. „Ne bojte se , deca! je starka djala; če bo gospodar na prijatle čakal, bo pšenica še dolgo stala. Gotovo še jutre želi ne bodo; le dobro pazite, kaj se še bodo pomenili. Drugo jutro zopet starka po
svoji navadi za potok leti. Sonce jc cel dan močno pripekalo ; gospodar čaka prijatlov, pa jih ni; zakliče torej sina, rekoč: »Naši prijatli so gcrdi počakcži; kdo ve če pridejo. Teci in pa žlahto, strica, tete in pa svaka naprosi, naj nam pridejo pomagat jutrc pšenico požct." Ko jc starka zopet priletela, so sc mladiči vnovič od groze tresli, rekoč: »Zdaj jc gospodar po žlahto poslal; mati! hitite, da vbežimo, prej da nas pri žetvi vlovc."
»Strici in tcticc nas še nc bodo pregnali; žlahti sc nc mudi svoji žlahti pomagati, le po smerti za doto skerbi. Ni nam še sile, jc starka djala, in sc brez skerbi drugo jutro zopet za vodo poda. Prav jc imela; kajti tretje jutro ni bilo strica, nc tete, nc svaka.
Zdaj se je gospodar čakanja naveličal, zaklical sina in mu je djal: »To je pa zdaj pregerdo ! Ni se na druge zanašati. Hodi, moj sin, nabrusi meni en serp , sebi enega; jutrc hočema. sama žeti, da nama pšenica ne izpade." — Ko je starka to začula, jc djala: »Zdaj, otroci! zdaj bo resnica, potreba sc jc vgeniti in ni več čakati."
Po taki priliki so svoje dni stari modri mlade učili, naj bi sami pridni bili in sc na druge nc zanašali.
^aai*
JAGNE IN MAGAREC.
„©j kako slaba jc moja osoda, in koliko tcrplenja me še v prihodnosti čaka!" je rigal in tožil magarec (osel) jagnetu, ki je poleg njega postalo. »Ves gol, medel in na pol zmerzel moram pod poja-toj ležati, kder hladen veter po meni piha in me vsako hudo vreme poiše. Cel drag dan moram tovore težko na dvorišče nositi, in še betva zelenja mi nc položijo; ti pa toliko dobro kermo imaš, in tako topel, mehek kožušček nosiš."
»Pokaj se ti švaraš? je magarcu jagne odgovorilo; moja tuga jc veliko veča od tvoje." Pri tih besedah sc jagne milo oberne kakor bi se razjokalo. »Poglej! jc dalej reklo, vsako dobo imam dočakati, da gospodar po mene pride in me v mesnico vleče; lehko da se bom jutre vsorej že na njegovi mizi hladilo. Ti pa še lehko veliko let
včakaš, če hočeš priden biti in pa pokom. Ne bodi ti žal za mojo osodo; vem da boš salate na svojem herbetu prinesel, ktero bodo z mojim hertišem pojedli." —• Jagne milo dalej bleketa, osel pa dober poduk premišlevaje bolj zadovoljno živi.
Gostokrat srečo drugih pisano gledamo, ker ne vemo, da smo bolj srečni od onih.
PREDRAGA PISALA.
Ko sim še mlad deček bil, so mi boter bili sreberno petico za re-šitvo ali vezilo k mojem' godovnu dali. Rad sim belo petico gledal; ko je pa semenj bil, in je mož romenc pišele v torbi prodajal, koje so dečki na ves glas poskušali, sim tudi jaz glasno stranšico kupil, in celo petico za pišelo dal. Vesel svojega kupa s pišalko domu pri-dirjam, od dneva do dneva, od jutra do večera po hiši in krog hiše piskam, da so vse domače ušesa bolele. Ko sim povedal, koliko sim za pišalo dal, so se mi ljudje smejali, rekoč, da sim njo predrago kupil; pišela pol toliko vredna ni. Začnem premišlevali, koliko lepih reči bi bil lehko še verh pišale za svojo lepo petico kupil, in predraga pišela me ni več veselila; drugi so se smejali, jaz pa jokal, da sim predrago pišalo kupil; ali moja žalost je bila prepozna.
Lastna škoda mojih mladih dni je pa tudi velik basen imela. Kdarkolj sim mislil kaj nepotrebnega kupiti, mi je predraga pišala na misel prišla. Te reči mi ni potreba, sim djal; pokaj bi za prazne čače dnarje dajal; bi pale predrago pišalo kupil. Tako sim si mnoge vinarje prihranil, ki so mi potlej prav prišli.
Odrastil sim in se po svetu podal, pa tudi ljudi brez števila spoznal, ki so si svoje pišale predrago kupili in na zgubi ostali. Mnogokdo sije gosposko obleko omislil, prisekan škric in zavihan klobuk, perstan na roki, smodko v zobih in leta 1848 tudi sablo po strani, daje za njim ropotala. Oh, sim djal, ti norska glava, si predrago pišalo kupil. — Videl sim drugega, kako je derhali ljudstva sladko govoril,
delal sladke obljube, ter preprostim ljudem zlate čase obetal, naj bi ga za poslanca ali pa za srenskega poglavarja izvolili. Pač predraga pisala, sim mislil; in taka jc bila. Danes so ga na rokali nosili, v kratkih dneh so mu pa. okne potrupali. •— Poznam mladenčev veliko, kterih eni so sc dali ženstvu oslepiti, drugi so sc v igro, tretji u vino zgubili, zapravili dnar, poštenje, zdravje in tudi živlenje, časno in večno nesrečni. — Oh, sim djal, so pač predrago pisalo plačali! — Tako bi rekel, da. vsa nesreča iz tega izvira, ker ljudje ne premislijo , koliko je vsaka stvar vredna, in njo predrago kupijo. — Karkolj storiš, le modro stori, in premisli konec.
DEHEO POTOK IN TIH STUD ENO.
Po hudem dežovju jc dereč potok visoko narastil, travnike in poljane povaljal in z velikim hrušem vse moste in berve pobral. — Blizo ispod gore je vrele (studenc) pohlevno šumljal, senožete napajal in po drdfci stoječe drevje pojil. Od daleč iz doline so hodili ljudje po studcnčnico; in kdor se je čiste vode napil, jc bil vrelca vesel; tudi ptičicc so krog studenca na zelenem drevju rade prebivale , kakor bi hladnemu studencu hvalo pele.
Narašcn potok se začne bahati, in zaničovati pohleven vrele, rekoč: »Kaj delaš, zapečnak? kaj te ni iz tvojega kota na svetlo V Sram te bodi, da si po svetu ne upaš. Sromak ti noč in dan, leto na. leto pod svojo pečjo kučiš in pa trate napajaš, ter ne veš, kako jo veselo na svetu. Bali v dolino; rajaj z menoj po ravninah; videl boš kako naju bodo ljudje gledali, kedar se nama bodo mosti odkrivali; berve in jezi ogibali. Nc le sjanjc po polju, clo drevje se nama hoče priklanjati, ko se bova po širokem v morje valila.
Neumen bahač! mu studenc odgovori, kako kratko bo tvoje veličastvo veljalo. Vreme se vedri, dereče vode iz hribov vsahnu-jejo , tvoji kalni valovi vpadajo, prihodno jutro te videti iz tvojega vodotoka ne bo, in v enih dneh boš zatoliko več suh, za kolikor jc tvoj trebuh zdaj prenapet. Po vsakem kraju bo povaljano polje le-
žalo, poblateni senožcti in pokončane setve bodo tvojega divjanja žalosten sled. Ljudje te bodo kleli in rotili, dokler meni srečo želje. Res je, da moja voda le pohlevno šumlja, in visokih bregov ne prepluje; ali za toliko lepšo rast travi, drevju, živini in tudi človeku daja, da mc vse rado ima, ki mc pozna. Bolja jc moja tiha pa ob-stojoča vrednost, kakor vsa tvoja vrešoča, miidjiva visokost. Tebe bodo kleli, mene blagoslovili ljudje.
Mladenči in mladenčice zale! nikar dc bi sc po šegi potoka šti-male; blato pregrehe in pesek nesreče bi se tudi za vami valil. Tiho in ponižno kakor bister studenc živite , pridno delajte in pobožno molite; pravični vas bodo hvalili, in Bog vas bo za ljubo imel. Vaša sreča, če vas hudoben svet nespozna; le ponižnost velja.
jCh
OGLEDALO
ZA
ŠOlO IHT DOMAČO REJO OTROK.
Kdor za svoje, zlasti za domače nič ne skerbi, je svojo vero zatajil in je hujši memo nevernika.
I. Tim. 5, 8.
Zdaj hočem pomniti Gospodovih del, in oznaniti kai-sim vidil. Po Gospodovej besedi so njegove dela vstale.
Sirah. 42, 15.
ODPERTO PISMO
VSIM SRENJSKIM POGLAVARJEM.
Vzemite in berite!
Vsako posebno delo ima svoj težaven začetek, dokler se ga človek prav ne loti in ne privadi. Vsa težava pa konča, kakor hitro se človek v svojem opravilu izšola; šola je vsakemu po svojem stanu potrebna, zlata reč, — tudi srenjskim predstojnikom in poglavarjem. — Jedno celo leto ste se že šolali, nekteri prav dobro, drugi pa slabo svojo poskušnjo obstali, kakor sc pač po svetu godi; torej ne zamerite mi, da Vas s tim pismom lepo pozdravim, in se od srcnjskih reči z Vami prijazno pogovorim.
Bog je dal prostim srenjam priložnost, in cesar pravico za svojo srečo skerbeti. Hočejo srenje pravo srečo imeti, se imajo svoje sreče zvesto prijeti, in dopolniti nove dolžnosti, ktere so nje z srenskoj vstanovoj zadele; le iz zvestobe raste blagor —• iz nezvestobe pa srenjam gorje. Svoje dolžnosti dobro spoznati jc pervo —• svoje dolžnosti zvesto dopolniti je drugo naj potrebnej delo za župana ravno kakor svoje dni za tlačana; le zvestoba ob dva srečna stori.
Srečo svoje srenje so dolžni pred vsemi srenjski predstojniki v svoji skerbi imeti, za blagovno soseske duhovska in deželska gosposka skerbeti, da se blagostan dobro pozida. Srenjski župani (rihtarji), svetvavci in odborniki so zidarji, vsi srenjčani, sosedje in sosede pa strežači in strežajke , kteri morjo pridno pomagati, da sc pravi sreči stan pozida, ne na pesek časne posvetne modrice, marveč na terdno skalo večne resnice in pravice, kojo nam je lzvcli-čar naš iz svetih nebes na zemljo prinesil, in svoji nevesti, naši materi sveti katolški cerkvi izročil. Hočejo torej srenje pravo, stano-
vito srečo imeti, morjo pred vsim poštene hčere svete matere katolške cerkve — med seboj pa dobre, blagovoljne sestre bili. Kdor svoje matere nc spoštuje, in svojih bratov pa sester prav ne ljubi, bo vselej na zgubi, in sreča mu roke podala nc bo —< tudi celi srenji ne.
Vse čaka in si boljih časov obeta — tudi vsaka vstanovlcna srenja; ali soseska, ktera boljih časov včakati hoče, naj Skerbi za bolje ljudi. Ljudje storijo hude, pa tudi dobre čase. Mladina bo pri-hodnih časov vesela rodovina, ako njo srenja v trojno šolo pošilja, trojno šolo, ktero je vsmileni Jezus, božji mladenč otrokom v svojem dvanajstem letu posvetil, jim izgled zapustivši, da ga posnemajo. Jezus jc rastil v majhni bajtici svojih ljubih starišev ne le na letih, temveč tudi na modrosti in ljubeznivosti pri Bogu in pri ljudeh. Ko jc bil mladenč Jezus dvanajst let star, jc šel s svojimi staršmi v tempel, iz tcmpelna pa v šolo med učenike, kder jih je poslušal, jim odgovarjal in jih popraševal, da so se vsi njegovi modrosti čudili. Iz šole jc šel Jezus zopet z njimi domu, in je bil svojim sta-rišem pokom. Poglejte otrokorejc lepo živo ogledalo! Pridne otroke izpodrediti jih je potreba doma skerbno učiti, v šolo in v cerkvo prav pridno pošiljati po izgledu Jezusovem, pa tudi po njegovem povelju, ki ga očetom in materam, gospodarjem in gospodinjam, kakor vsim srenjskim poglavarjem daja, rekoč: „ Naj te otročičem k meni priti, in nc branite jim; zakaj takih je božje kraljestvo." Stariši, kteri otrok v šolo in v cerkvo ne pošiljajo, otroke Jezusu jemljejo, da jih ne blagoslovi. Kaj pa bode iz dec, kteri niso Jezusovi? Po imenu kristjani —• po djanju pa bodo pagani ali hajdje. Starišem, ki bolj za svojo živinco, ko za svoje otroke skerbe, se bodo otroci tudi poživinili. Taki stariši so očitni sovražniki svoje srenje, deržave in svete cerkve. Oni soseski ojstro ternje sadijo, ktero njo bo kervavo pikalo; potreba bi jih bilo strahvati in varvati soseske naj huje nesreče: hudobnih, slabo izgojenih ljudi.
So v soseski zanikarni stariši, ki svojih otrok doma ne uče in v šolo ne pošiljajo, marveč jim dajo svojvoljno vesovati, Se potepati, vse sadunosnike istekniti in po ledinah valjati sc, da so vsi blatni, capasti in od nesnage krastovi, nc zamudite poglavarji poštene srenje se na noge vstopiti, malopridnega očeta, zanikamo mater prav rezno posvariti in podučiti, kako naj čerstve, zdrave in poštene otroke redi", ne pakilovih, boletnih in razujzdanih, kteri
bi danes aH jutrc soseski nadloga bili. Je pa v srenji vbogo, zapuščeno dete, ktero nima očeta, nc matere, ali se rabclske matere za predpert derži, ktera ga namesto molitve le beračiti— namesto dela ležati, po tem pa krasti uči, naj bode srenja otroku vsmilena mati, in ga dobrim ljudem v rejenstvo da. Lepše službe božje ni, in vekšega dara Bogu ne prinesemo, kakor take vbožce v imenu Jezusovem v oskerb prevzeti. „Kdor tako dete v mojem imenu sprejme, govori Jezus, mene sprejme." — Volja Očeta nebeškega ni, da bi se jedno tih malih pogubilo; in vender srečamo toliko nesrečnih otrok, posebno nezakonskih po svetu, ki na ravnost v pogubo gredo, ako jih srenjski poglavarji duhovski in deželski časne in večne nesreče ne rešijo! Kaj bi Jezusu ne storili, naj bi kakor zapušeno srotle k nam prišel! Ravno to pa njemu storimo, kedar zapušenega otroka sprejmemo, če nas ljubezn Jezusova k temu žene.
Ni skoraj soseske, v koji bi kakega pijanca, igravca in za-pravlivca ne bilo, ki pravi da za svoje dnarje igra, in če pije, svojo zapije. Po njih djanju se lehko sodi, da bodo v kratkem premoženje pognali, vbogi ženi in otrokom pa beraško palico podali in zapustili svojo nesrečno družino srenji na skerb. Povabite take malopridne možake, srenski poglavarji, pred svoj pošten zbor. Vpričo zbranih srenjskih očetov naj takega malopridneža ali častiti g. fajmošter, ali oče župan (rihter), ali kdo drugi zbranih prav ojstro posvari in pokrega. Ako tudi taka posvaritev pri njemu ne zda, okrojni gosposki zatožite ga, naj ga po cesarskih postavah okovari, in njegovi družini potrebno premoženje zavarje. Prepozno bi bilo ga kregati, kedar jc že na bobni, in še le po dokončani dražbi (lici— tacii) barati, kdo bo njegovo ženo in otroke redil ?
So v soseski raspuščeni dečaki, ki celi soseski nepokoj delajo, se radi tepejo, cele noči voglarijo, in vsakemu posvaru odgovore: Kaj je komu za to? Meni noben kaj reči nima itd.: pozovite take zrele ptiče pred svoj srenjski zbor, in strah jim dajte v pričo stari-šev, če jih še imajo. Ako vaše postrahvanje kaj ne opravi, višej gosposki izročite takega, in bote mir v soseski imeli.
Ima mladina gerdo zverinsko razvado cele noči prevukati in dreti se, hitro ljudje rečejo: Naš župan (rihtar) in njegovi poma-gavci nimajo za mir v svoji srenji nobene skerbi." Pa tudi župan lehko po pravici reče : „Vi očetje in gospodarji ste pervi zanikarni
zaniči. Dajte vi svoji mladini in družini potreben strah, in nihče nam ne bo nepokoja delal." — Veliko bolj lehko je divjo zverino zapirati kakor loviti, kedar iz svojega hleva uide; ravno taka je tudi z divjemi ljudmi. Pervi strah naj se jim doma drugi še le v srenjskem zboru da.
Gostivniee in kerčme (ošterije in lituži) so dobre in potrebne hiše, da se lačni nahranijo, žejni napojijo, in popotni prenoče. Dokler jih ni preveč, in so kerčmarji pošteni, keršanski ljudje, lehko veliko dobrega storijo; so pa kerčmarji samopašni, sami razujzdani ljudje, kojim dnar več ko Bog velja, tako so gostivniee srenji roparski panji, jame pregrehe, gnezda prihodnih tatov in razbojnikov. Vsakdanja skušnja uči, dazakolikor več jc v srenjiali u vesi pivnic, za toliko več vboštva* Hočete torej sosedje, srenjčani obožati, le prav veliko kerčm dovolite. V kratkem bodo vaši sinovi pjanci in igravci, vaše hčere pa pijanke in plesavke, brez poštenja in premoženja, kojega v kerčmo znosijo. — Branite ponočnim dobrovoljam, vi srenjski očetje, ne dovolite plesov po gostivnicah, in ne dajte hudiču prostora; na ponočnem raju pekel svoj lov ima. Hoče mladina dobre volje biti, naj se veseli, pa v Gospodu, ne po hajdovsko, ampak po keršansko, kakor sv. Paul uči, rekoč: »Kakor po dnevi pošteni hodimo; ne v požrešnosti in pijanosti, ne v nečistosti in nesramnosti, ne v kregu in zavidnosti, ampak oblecite Gospoda Jezu Krista."
Najdejo se tudi po srenjah slabe hiše, komur noroglava mladina ob jesenskih večerih kožuhat ali na metvo hodi, in večidel slabša domu pride kakor od doma gre. Na take je potreba paziti. So po samotnih krajih zlodjove kočuro, v koje se razujzdane osebe obdvojnega spola ob nedelah in praznikih shajajo, na citre plešejo, pa žganje in rozolj pijejo, zapravijo zdravje in poštenje, in so celi soseski velika spotika. Zastonj duhovski pastirji svarijo; razuj-zdanci in razujzdanke se jim očitno smeje; za take likebe in dobro-voljce je srenskega strahu potreba. Takim gostačem se ima lituž vzeti, še poprej ko jim svinja pipo odnese. Poštenje ljudi se hitro zgubi, pa težko težko poverne; in vender je poštenje vsake srenje naj dražje premoženje.
Da bo srenja ali soseska dobro slovela, pri vsih pravičnih ljudeh imela dobro ime, za to skerbeti, mora biti srenjskih poglavarjev sveta dolžnost. Poštenje je srenji, kar je roži dober, žlahen duh.
Bo Vaša soseska dobro slovela, se bodo radi po Vaše hčere ženili, izmed Vaših sinov si zete izvolili, pošteni hlapci in dekle se bodo v službo ponujali Vam; hudobnežev pa je bolje da jih k Vam ni.
Da Vaša srenja poštenje ne zgubi, naj bo sosedom zakon svet, neoskrunjena zakonska postel. Divjih zakonov za Boga svetega po soseski ne terpite, vlačuge in vlačugarje izmed sebe potrebite; oni sejejo strupno zel na polje Vašega poštenja, in za takih ljudi del pride jeza božja nad cele soseske, dežele in deržave.
Posebno paško dajte na podpihovavce, ki ogenj nepokoja in černe vojske vihar med preprostimi ljudmi vnemajo; šuntarjev med seboj ne terpite. Sv. apostol Paul Vam jih očividno popiše, rekoč: »Bodo ljudje, kteri bodo le sebe ljubili, lakomni, bahači, prevzet-neži, preklinjavci, starišem nepokorni, nehvaležni, hudobni, ne-vsmileni, nopokojni, opravlivci, nečisti, nemilostivi, nedobrotlivi, izdajavci, razposajeni, napihnem, in bodo več ljubili sladnosti ko Boga. Podobo brumnosti bodo scer imeli, v resnici pa bodo brez nje." Taki so podpihovavci, šuntarji; in takih, veli sv. Paul, varujte se, da Vam srenjcov ne pohujšajo in Vaš kraj v gnezdo živih kač ne spremene.
Posebno piko imejte na lenuhe in potepuhe, naj bodo mali ali veliki, domači ali ptuji; oni so pivole vsake soseske. Sosebno otrokom beračiti ne dajte; berač mlad bo star tat; in kdor le jedne same podplate na beračii razdere, tega dela vse svoje žive dni ne opusti. Potepcnih beračev in pohajačev ne terpeti sv.Paul vkazuje, rekoč: »Opominjamo vas, bratje v imenu Gospoda našega Jezu Krista, da sc odtegnete vsem takim, kteri razujzdano žive, in ne po naročilu, ktero so od nas prijeli. Zakaj vi veste, kako se imate po nas ravnati , kajti nismo bili razujzdani med vami, tudi nismo nikogar kruh zastonj jedli, ampak v delu in v trudu, ker smo noč in dan poslovali, da bi nikomur Vas nemili nadležni. Kdor noče delati, naj tudi nc je. Zakaj slišali smo , da se eni med Vami nepokojno zaderžijo, nične delajo, ampak prazne skerbi imajo. Takoršnim zapovemo, in jih prosimo po Gospodu Jezu Kristu, naj v pokoju delajo in svoj kruh jedo."
Ptuji, neznani ljudje radi posebno v gorate, stranske kraje zahajajo in se med gorjance zasele; takim dajte o pravim času slovo, da Vas po tem vžugali in strahvali ne bodo. Vlačuge si dobijo svoje koče, po kojih se z svojimi fačiki'valjajo, ter slabe ljudi zaredijo.
Pokličite, srenjski poglavarji, gospodarje takih koč predse, ter jim zaterdite takih malopridnih ljudi ne pod streho jemati, jih ne obderžati, če posebne sile ni, da ne bote Vi zaroda pregrehe redili. Bi toliko prihajačev in osebenc po srenjah ne bilo, bi se nesrečnih hotivčetov po svetu toliko ne rodilo, ki so srenjam groza in strah.
Vsaka srenja svoje vboge oskerbeti ima; to je vsake soseske keršanska dolžnost; ali mnogo ljudi le skerbi, da se vbogi pomnožijo ; in kedar so pomoči potrebni, jih po svetu prisilijo. Vbogim brez razločka v dnarjih deliti, se pravi vboge množiti, kajti večidel vbogih zapravljanje oboža. Tudi milošno zapravijo posvoji stari navadi. Vbožnii se mora v okom priti, in tista špranja zamašiti, skoz kojo ljudje obožajo. Kdor srenjčane sedem let pozna, lehko tiste s perstom pokaže, ki po beraški palici segajo. Mlad junak se bele suknje boji, si kmetijo kupi, pa njo plačati riima s čim. Kar je kmet, gre vsako nedelo v kerčmo pit in igrat; malokdaj pred pondelikom vjutro k domu pride. Drugi rad po strelu ah lovu hodi, naj bi doma sjati še tako sila bila. Tretji na vsak somenj gre, ako ravno nima kaj kupiti ne prodati, ter se grede pri vsaki zeleni smreki oglasi. Rokodel iz bližnega mesta pripotva, si kako sobo najme, se na rokodelstvo oženi, pa ne priženi drugega kakor dvoje otrok in pa bledo ženko, ktera dela vajena ni. Vsako večerko gre po navadi pit, in rad dolgo v noč pri poliču poseda, v jutru pa rad leži, da ga sonce na postcli posije, zna dobro rajtati, delati pa slabo. — Pote-pcn hlapec se služiti naveliča, vzeme za cesto ali pa na kakem križnem potu kočo v najem, se oženi po kako točajko (kelnarco), in začne žganje ali pa vino točiti, kojega je brez dnarjev kupil. Vse malopridno in potepeno v to novo kerčmo zahaja, kar kdor vkrade, lehko tam proda in zapije. Vsi toliki in taki so gotovega vboštva rojaki, srenje vekša nesreča ko toča, sosedom nevarnej ko tatje in razbojniki. Take ljudi, srenjski očetje Vi, zakličite, pa jim na ravnost povete, rekoč: »Tega mi nc terpimo. Ako pohajkovanja in pijančevanja ne opustiš, svojih ljudi pošteno ne rediš, hočemo ti gospodarja poiskati, da ne bomo tebe in tvojih na skledo dobili. — Tudi matere, ktere svoje odrašene hčere, in hčere zopet svojih dvoje ali troje nezakonskih otrok doma imajo, je potreba razgnati, jim strah dati, pa tudi službo. Le bolnikom, vbogim serecom in babe-lam, ki si ne premorejo kaj prislužiti, naj se milošna za potrebo deli, bolje v potrebnih rečeh, kakor v gotovih dnarjih. Plačajte streho
ali prebivališče gospodarju, peku kruh, sol šolarju itd. Oskerbite pa tudi dela onim, kteri si še sami kruha saj nekoliko prislužiti za-morejo. Omislite zapuščenim otrokom potrebne obleke, pa tudi službe, in jim ne dajte hoditi od praga na prag.. Otrok beračija je hudobija, ktera z njimi raste. —• Dokler se beraštvo nc bo po svetu poravnalo, se tudi ljudstvo ne bo popravilo. Iz navadne beračije domačih in ptujih ciganov rasejo laži, krive - in praznevere, nam tatje in roparji zore, kojim je komunisti ime.
Ne najdemo lehko srenje ali vasi, v kteri bi trope otrok ne srečali, ki rastejo brez vsake pravične goje, kakor divje, samorastno drevje. Posebno za take samorasnike poskerbeti je srenjskih očetov dolžnost. Naprosite kako pametno, staro ženko , naj po dnevi veša-nov otroke varje, dokler grejo matere na delo, da otroci sami ne bodo; in če njo ravno drago plačate, Vam predrago nc bo, ako Vam otroke dobro oskerbi in sosesko nesreče ovarje. Pač jc žalost pomisliti, da srenja svoji živini pastirja in varha najme in dobro plača, da živino škode varje, fceta otrok pa krog leta brez vsacega čuvaja, kakor ovce brez pastirja! Ni neumna živina mnogim ljudem bolj na sercu kakor otroci po božji podobi stvarjeni? Oh isprideno ljudstvo in tvoj rogat zarod! Vam ni mogoče otrokom varha dobiti, in je za tako napravo srenja prerastresena, pomagajte zapuščenim otrokom k dobrem ljudem v rejenstvo, po tem pa v službo. Ta oskerb vam v resnici ne bo tako draga hodila, kakor za zrele hudodelce ječe in kervave sodbe plačevati.
Je potreba cerkvo ali pa šolo popraviti, ceste in moste delati itd. ne zanašajte se na druge, ne čakajte da bi Vas viša gosposka priganjala; dvakrat tako drago bi Vam hodilo. Le sami sc posvetvajte česar je potreba, in kar ste sklenili, ne odlagajte o pravem času storiti. Lehko in dober kup bote izgotovili, ako ne bote drugi druge mudili, timveč pridno skupej segli, se ne odmikali, ampak poskušali, kdor bo pervi in pa več storil za domače srenje srečo in bla-gostan. Združena moč veliko premore.
Hočete, pošteni sosedje, srečno in veselo živeti, imate enega serca, enega duha. biti, kakor je bila perva keršanska srenja v Jeruzalemu, keršanske vere prelep cvet. Vsak naj za dobro vsim skerbi, kolikor mu je mogoče, pa tudi vse naj za pravico vsakega skerbi, naj se nikomur krivica ne zgodi, in vsakemu po moči pomaga. Ne dajajte svedočbe zaderžanja nikomur boljše, kakor njo
Drobtince za novo leto 1862.	14
zasluži, dane bo javna golfija in laž; pa tudi v svojo srenjo človeka ne jemlite, brez gotovo dobre priče poštenja. Gerdega znanja in vlačuganja ne terpite, zapelivih dobrih volj ne dovolite. Se enkrat Vam povem gotovo resnico: Več ko oslarij, več je vboštva, več ko plesa, več bo joka.
Mož, ki novo hišo zida ali na novo polje orje in si veselo gorico sadi, si priserčno ljub mir želi; vojske in prekucije podirajo, kar se v zlatem miru dobrega in be,rhkega postavi. Ljubega miru si tudi mi želimo; kervavih bojev se le on veseli, ki po ptujem blagu roko iztega. Hočemo pa ljubi mir imeti, imamo po svoji soseski za pravico skerbeti; pravica je sladkega mira mati, oče pa božji strah, sestra pa prava keršanska ljubezn. Za to trojno vsak po svoji moči skerbimo, pa tudi lepo Boga prosimo, naj nam ljubi mir da, da bomo novo oživeli za Boga in sveto vero, za cesarja in za deržavo, srečni in veseli v božji milosti. Brez Boga ni sreče doma, nje ni bilo in nje ne bo. To, o srenjski poglavarji, postavodaji in vladarji — to si globoko v serce zapišite. — Z Bogom!
Vaš prijatel
Ljubomir.
19»
ŠOLSKO BLAGO
ZA NAREKE IN PREDPISE.
1. Poznaš človeka, kteri seje od svojih mladih dni do svoje starosti samo s posvetnimi predmeti pečal? — Začni takemu praviti od duhovskih, božjih in večnih resnic: on te bo debelo gledal; tvoj nauk se ga ne prime, in temu se čuditi ni; vosek njegova serca je že prekamenit. — Pomisli kilovo dete, kojo še ne razloči hudo od dobrega; tudi ono te ne bo razumelo, če mu od previsokih skrivnost govoriš; vosek njegova obdušja je še premehek, kar se va-nj vtisne , se spet zalije. — V sredi med njima stoji šolska mladina, jasno glave in serca ravno prav godnega. Ni prestara, ne premlada; nje
vosek je ravno prav nauke lehko prijeti in zvesto ohraniti. — Mla-denči in deklice! jasno jutro je, zlata zarja vam sija; zdaj je nauka zlat čas ravno za vas.
2.	Trojno znaminje vsak mlad človek ima, na kterem se pozna, kaj iz njega bode. Pazi, kako ve molčati, gledaj, kako se s svojim truplom vede, in pa pomni, kako gaje sram. — Kdor hoče kaj veljati, ima poprej molčati znati, kakor govoriti, mora poprej modre poslušati, kakor druge učiti. —Modra noša trupla veli, da prešerno oči krog ne meče, roke in noge mirno derži, ter ravno stoji kakor sveča. •— Sramožlivost lice mladenča in dekleta oblije kaj nespodobnega spočeti. Pri kojem tih treh znaminj ne najdeš, se zastonj na veselo prihodnost zanašaš. Za te tri stopinje popolnosti naj si mladina skerbi, ki žel i srečnih dni včakati.
3.	Naj potrebne j vaja za učence je samosvoja premaga; ona človeku več zda ko poln svet blaga. — Te kdo razžali, premagaj se, in žal besede ne reci. Tebi nauk težek hodi, premagaj se, in se prav dobro nauči. Ti pohvala drugih merzi, premagaj se, in jim dobro blagovoli. Ako si lačen ali žejn in se ti hudo godi, premagaj se, in voljno poterpi. — Vsaka taka premaga pred Bogom veliko velja, in je svetla igla nezvenlivega venca dike nebeške.
4.	Naj vekša bogatija je zadovoljnosl živlenja. Kdor s tim za dobro vzeme, kar mu Bog da, on vsega dovolj ima in je gotovo srečen, naj si bo kralj ali berač. Kdor si preveč poželi, nigdar prav srečen ni, in tudi biti ne more, kajti več ko ima, še več poželuje. Blagor otroku, kteri se iz mladega vadi malo za dobro vzeti, in vse za ljubo imeti kar mu Bog da. Zadovoljnost je polovica živlenja, je naj slajša modrost.
5.	Naj gorša družica učencov je pridnost; ona opomina otroke moliti, ona priganja v šolo hoditi, veljeva v šoli se skerbno učiti, ona veli doma stariše lepo vbogati. — Bučelice zale — mravlice male, naj bi ve govoriti znale, bi šolarje pridne biti učile.
6.	Solcov naj zvestejši varh je strah božji; on je začetik modrosti. Otrok ki se Bogu zameriti boji, se ne bo pregrešil. Bog te vidi, ne stori hudega; Bog te čuje, ne zini gerdega; ne legaj, Bog vse ve. Povsodi pred Bogom hodi, in božjo oko tvoj varh bo.
7.	Šolarjev naj lepša obleka je otroška ljubeznivost: bela hala nedolžnosti, suknja vednosti in svete čednosti.— Jeza otroku to drago obleko raztcrga, lažnivost njo pomaže, poblati in povalja
14*
njo vsaka strast ali huda navada. — Deca! skerbite, da bote mla-denču Jezusu podobni, ljubeznivi Bogu in ljudem, ne pa zgublenemu sinu, kije ves raztergan in gladovn svinje pasil.
8.	Najhujši sovražnik mladino jc greh, naj vekša sovražnica gerda razvada. Lažnivec je mladosti tat, zapclivcc nevsmilen vbi-javcc, naj strašneja nevaršina pa slaba tovaršija. Tih napak se je potreba ko ognja varvati.
9.	Blago za licence naj bolj drago je čas. Kdor mladosti čas zamudi in se pridno ne uči, bo vse svoje žive dni in tudi u večnosti na zgubi. Za majhen časek naših dni si nebesa kupimo, skoz potrato časa si pekel zaslužimo. Poguba časa se podobiti ne da; rabite ga!
10.	Poljsko pripravo tudi učenci imajo: šolsko orodje. Tvoje oralo, šolar, je tvoja knjižica; tvoja motika, učcnkica, je tvoja tablica, pero je tvoje čertalo. Skerbno moraš v mladih dneh sjati, če hočeš na starost obilno žeti. Se v mladosti pridno učiš, se za starost preskerbiš.
11.	Mladine naj žlahnej cvetlica je violica ponižnosti, dekličev cvet je sramožlivost. Dokler so učenci ponižni, radi vbogajo, dokler so učenke sramožlive, so nedolžne. Napuh je otroške ljubeznivosti smert, gizdost je deviške čistosti mertvaški pert.
12.	Šolarjev naj gerša hala je samosvoja hvala. Kdor le od sebe govori, vsem pametnim zamerzi. Iločeš hvale vreden biti, vadi se vedno od božjih reči dobro od drugih ljudi, od sebe le malo govoriti; po tem te bodo drugi hvalili.
13.	Štiri visoke šole človek ima, po katerih se izšola in obrav-na: obhoja z ljudmi, lastna skušnja, knjige ali bukve, in pa božja beseda. Kdor se poštenim ljudem tovarši, v dobro oberne, kar si poskusi, le poštene knjige bere, božjo besedo dni in noči premiš-Iuje, on si nabere modrosti zaklad, kterega mu nihče odvzel ne bo.
14.	Dvojo torbico šolar, šolarca imaš: perva je bela, v koji svoje lepe lastnosti — druga černa, v kteri svoje slabosti nosiš. V pervo torbico šolarji radi pogledajo, in serce se jim smeji, kedar jih pohvalijo. V drugo torbico ne radi gledajo, in če jim kdo slabosti očita, hitro se jim zameri. Potreba jc svoje slabosti bolj spoznati ko svoje vrednosti. Otroci! le prav pogosto v torbico svojih slabost poglejte, in posvariti dajte se; to človeka poboljša in posveti.
15.	Popolna palica .šolarjem potrebna, poprej ko se podajo na živlenja nevarno pot. Palica močna, na ktero sc lehko in varno operamo jc sveta katolška vera; ona velja za vse dni in vse ljudi. Rajše svojo kerv preliti, ko pravo vero zgubiti. Z obdvema rokama sc palice svete vere deržimo!
16.	Hočeš v dobri službi biti, moraš Bogu lepo služiti. Bogu lepo služi, kdor malo govori, pa veliko dobrega stori, in vse voljno poterpi po sveti volji božji.
17.	Šole zlat dobiček ima t kdor si mirno vest ohraniti zna. Temnejši oblaki nesreče ko človeka pokrivajo, lepše sc sveti žlahen kamen mirne vesti. Cena minljivih časnih reči s starostjo pada, cena mirne vesti pa z letmi raste.
18.	Dve šparovki si imajo deca napraviti: pervo za potrebo večnosti, drugo za silo prihodnih dni, v pervo dajati vbogajime, v drugo devati zakladne krajcare. Pervo šparovko dajo Bogu — drugo starišem zahraniti. Kdor vbogajime daja, Bogu posojuje.
19.	Začetih modrosti jc strah božji, konec modrosti pa ker-ša tiska ljubezn. Kdor se Boga le boji, še popolnoma ni; ljubika božjega stori prava keršanska ljubezn.
KNJIGA ŽIVLENJA.
Mašega živlenja čas je prazna, nepopisana knjiga, kojo nam je Bog dal, naj jo bi z dobrimi delmi popisali. Za vsak dan jedna stran — vsaka ura jc za nov odstavek, in vsaka minuta živlenja je za novo versto pisati namenjena. Ni v naši moči jednokoliko pol iz knjige živlenja odtergati, tudi jednega dneva, kojega preživimo tih bukuv krušiti ne zamoremo; pa tudi pol prešteti nismo v stanu, ktere so nam odločene, da jih v živlcnju popišemo; prav lehko je pola tega dneva posledna živlenja našega, na kojo bo smert zapisala: Konec! zadosti je.
Pa to je v naši moči, da vsako stran knjige živlenja našega, kojo nam Bog včakati da, z dobrimi delmi popišemo, popake po-
pravimo in tudi storjene pregrehe s pokoroj iz bukuv živlenja izbrišemo. Blagor človeku, srečen je, kdor na smertni posteli, kedar se mu mertvaška sveča prižge, še enkrat vse pole svojih preteklih dni brez strahu prebere, in veselo na tisti strašen zadni dan čaka, o kterem se bodo te bukve živlenja celemu svetu odperle, in bodo vsi ljudje brali, kaj jc kdo dobrega ali hudega vse svoje žive dni včinil. Blagor mu, komu bo ta skrivna knjiga živlenja sodni dan svedočila, da je nedolžen, ne pa kriv, kakor ga je hudoben svet obsodil. — Gorje pa hudobnežu, hinavcu, kterega skrite hudobije se bodo iz tih knjig vsemu f vetu sodni dan brale. — Srečen popotnik, kterega bukve živlenja ne bodo z njim vred u večen ogenj obsojene in v peklu žgane, marveč zlato vezane se v nebesih vekomaj svetile. Blagor mu, kdor svoje bukve skerbno z dobrimi delmi popiše in jih s čistim zlatom prave keršanske ljubezni pozlati ; on jih bo tamkaj v nebesih vekomaj veselo čital, v knjigi večnega živlenja se bo svetilo njega ime. —
Deca! kar se dobrega učite, vse bo v to vašo knjigo zapisano. Kar dobrega v šoli zamudite, bote po smerti u večnosti brali. Pridni bodite in prav skerbno sc učite, da bo vsak dan jedna stran v bukvah živlenja zlato popisana.
JHT%
ZARANO ZAČNE ŽGATI, KOMUR JE KOPRIVA MATI.
V	mali vesi v Saksonii na Nemškem jc živel malopriden dečko, malopridnih slarišcv sin; jabolko namreč daleč od debla nc pade. Njemu jc bilo naj slaje veselje vbogim ptičicam gnezda poberati in podrapati; mladičem je habicepipal, in napol žive po tleh lučal.
V	jesen je senicc lovil, jim oči istikal, in nevsmileno osleplene jc zopet letati pustil, da si revce niso vidile živeža iskati, nc kamo ferfrati, in so morle od gladu pomreti. Je kdo dočaka za te hudobije del pokregal, sc mu je hudobec smejal in mu jezik zasramvaje kazal.
Tako nevsmilcno djanje svedoči, da ima človek gcrdo, hudobno scrce; kdor kaj takega vbogi živini stori, v njemu še strašnej hudobec zori; zakaj že zgodaj začne žgati, kar kropiva ima ostati.
Naj bi bili stariši hudobneža hitro po pervem takem včinu ojstro posvarili, poslrahvali in podučili, kako strašen greh je kaj takega storiti, bi bil dečko v strahu božjem izrastil; ali zanikarni stariši so mu svojvoljo pustili in hudobneža izrodili. Izrastil je ves rogat divjak, jc začel zgodaj izmikati mnogo tujega blaga, ni odrajtal najdenega, ter je terdovratno vtajil, kar sije po krivici osvojil, in korenina hudobije mu se jc tako globoko v serce prilastila, da nje ni bilo poznej mogoče izruvati. Vsi verstniki so sc ga bali, in hudobneža sc jc že v mladih letih vse zogibalo. Ko jc odrastil, so ga u vojaštvo vzeli. V Draždanju jc s svojim polkom stal. Jeden večer že v mraku sreča zalega, prijaznega gospoda is Pilnice na potu v mesto, kteri je bil prav čedno oblečen. Skušnjava mu v misel daja, rekoč: „Ovi ima dnarje; vsmerti ga, in dnarji bodo tvoji." Popotni gospod jc bil visoko pošten mož in slovit podobar, kije iz svoje gorice za Laboj k svoji dragi rodbini domu šel. In tega dobrega moža je hudobec zamoril! Koliko žalost je njegovi žlahti — kolik žal celemu mestu načinil, ktero je rajnega rado imelo?
Nikaj ni tako skrito, tla bi ne bilo enkrat očito: ta resnica jc tudi hudobneža izučila, kaj daprepozdno. Hudobec seje sam razodel; k smerti so ga obsodili in ob glavo djali.
Otroci! ne delajte gerdo z živali, naj si bodo prijazne ptičice ali gerdi červi; božje stvari so, Bog za nje skerbi. Kdor do ljube živince vsmilenje nima, bo tudi z ljudmi nevsmilcno delal. Pri malem hudo delati začne, in pri strašnem vboju neha. Zarano začne žgati, komur je kropiva mati. Kropivc se morjo iz korenine popi-pati, in hudobije pri otrokih poravnati, kakor hitro sc prikažejo. Staro drevo se ne da izdreti nc poravnati, zastaran hudodelc pa poboljšati ne. Blagor možu, ki jc od mladih dni v strahu bil.
v/
4 O
JANEZEK IN VERTNAR.
Janezek se je iz šole prijokal in se ves solzen v očetov vert poda, zdihovaje dani učitcla prav zastopil, in kar so učili si zapomniti mogel ni. »Joj meni! jc djal; moji sošolci se tako lehko uče, daje veselje; jaz pa srotej toliko tcrdo glavo imam , da se mc nauk clo ne prime. Kaj hočem revež začeti?"
Moder vertnar ga čujc in potolaži rekoč: Misliš, preljubi Janezek, da so te verlc, polne črešnje vselej tukaj stale, kakor nje zdaj pred seboj vidiš?" »Mislim da, odgovori Janezek. »Pač ne," reče moder vertnar. »Svoje dni na tem lepem prestoru ni drujega rastlo ko ternje in pa koprive. Segli smo in si veliko prizadeli, da smo ternje izkopali, zemljo zarodoviteli in to žlahno drevje zasadili. Sadunosno drevje pa je le pomalem rastlo; pridno smo krog deblov zemljo rahlali, gnojili in ga skerbno čedili; in poglej kako bogato rodi."
»Ravno po tem tudi ti, Janezek stori." Praviš da si terde glave. Kaj za to! Le pridno se uči, in nc odjenjaj; priden mladenč sredne glave pogosto prebrisane prekosi. Dobre glave se rade napihnejo, se po navadi preveč na se zanesejo in zaostanejo, dro zgubijo se clo pogosto. Priden šolar se nevtegne potepati , in se v kratkem -lehko uči, kar sim tudi jaz poskusil."
Janezek ves vtažen se začne prav skerbno učiti; in bolj težko kakor se mu jc kaj zdelo, pridnej je bil, ter jc mnogega sošolca dobre glave preprejdil. Marlivost tudi slabo glavo zboljša.
mu
POGLEJTE KAJ PRIVADA ZNA!
v
Spartanski postavodaj Likurg, kteri je okolj 880 let pred Kristusom živel, je hotel starišem očividno pokazati, kaj privada zna. Vzorne dvoje kužetov ene starke in ravno tistega starca, pa nju zlo razno izredi. Jednega lovskih pesov privadi vse lonce istekniti, vse posode preiskati in le jesti kar mu diši; drugega pa slediti in pridno zajcc goniti nauči.
Ko se Lacedemonci, Likurga deželani znidejo, se vstopi Li-kurg v sredo med nje, rekoč: »Poglejte le, moji domorodci, kaj privada zna, koliko v otroški reji velja mlado serce za čednost, ali za hudobijo odgojiti. Okovidno vam hočem pozvedočiti privade železno moč."
Pripelja dvoje odrašenih pesov pred Lacedemonce, postavi v sredo med nje skledo mleka in pa živega zajca. Vstavi se clo da-leko od pesov, in obdva pesa prosta pusti. Pervi po svoji navadi nad polno skledo prav po volčje plane in jesti začne, drugi pa za zajcom vlijc, kakor je od mladega vajen bil.
Ko Lacedemonci svojega poglavarja le debelo gledajo , in jim v glavo nc pade, česa jih po teh pesih prepričati hoče, jim Likurgo veli: »Poglejte , ta dva pesa sta enega očeta in ravno tiste matere pa vsaki druge in razne izreje. Pervi se je privadil po volčje jesti, drugi pa zajce goniti; česar se je privadil, to tudi zna."
Kar se na neumni živini vidi, to tudi pri človeku velja; česar, se mlad privadi, to tudi star zna. Hočeš da bi otroci radi molili, od mladih nog privadi jih; hočeš da bi radi delali, hitro jih začni dela privajati. Hočeš svojoglavne deca imeti, le iz mladega naj sc privadijo vse po svoji volji storiti, česar poželijo, dobiti. — Stara privada je železna srajca, ki se isleči ne da.
itm.
KRATKA DOGODIVŠČINA STAREGA SVETA #)
Vse kar je na svetu, se vedno spremenja, in mnogo tega kar sc zgodi, zasluži da se zapomni. Bilo je že mnogo mogočnih kraljestev na svetu; ali razpadle so in zginile kakor prah iz ceste, ko ga veter pomete, ni sleda več od njih: mnogo narodov pa, ki so pozabljeni v dušnej tmini spali, seje povzdignulo do največe slave, in sloveli bodo, dokler bo Bog hotel. Puste krajo in divje boste so ljudje s svojim pridom prestvarili v naj lepše njive, travnike, nograde, mesta in sela; bogate in imenitne mesta pa so razvalilc se, da zdaj ni druzega viditi, kakor groblja kamnja. Se več premenov pa se u vsakdanjem živlenju zgodi. Človeški um neprestano napreduje, in vsaki dan si kaj novega izmisli, ali popravi in doverši, kar je poprej že znanega vonder nepopolnega bilo. Ali od vsega kar seje nekdaj godilo, bi mi ničesar ne vedeli, ko bi dogodivščine ne imeli; ona zaznamova ter nam pripoveduje vse imenitneje dogodbe in premene od starodavnih časov do zdaj, pa tud dobre in slabe dela naj glasovitiših ljudi v svoje liste začerta, ter nam jasno kaže, kako dober in pravičen Bog nad nami vlada, kako poštene ljudi in boga-boječe narode poviša in srečne stori, hudobne pa kazni; kako so deržave srečne bile in veselo v svojem blagostanju napredovale, dokler so njih prebivavci u vzajemnej slogi in jedinosti živeli, kako kmalo pa onemogle, ko je kača prepira in nesloge med nje se vgnezdila.
Sv. pismo nas uči, da je Bog cel svet v šestih dneh stvaril; kar hotel je in vse je bilo. Na zadnje pa, ko je že vse lepo uver-
*} Pač bilo bi za .šolce koristno in za nčitele hvale vredno , naj bi v dobah , ko sc vsakdanjih predmetov naveličajo, kako ovako reč brali, radovedni mladini starodavne čase razjasnili, ter ji prižgali luč za potlejne poduke in znanosti!
Slomšek.
steno in z mnogoverstnimi stvarmi napolnjeno bilo, je stvaril č!o-» veka, mu nevmerjočo dušo vdihnul in ga postavil gospoda čez vse stvarjene reči. Nadalje nas sv. pismo uči, kako srdčno je živel pervi človek Adam s svojoj ženoj Evoj v paradižu ali raju, ali žalibože! da njuna srčča jc tako kratko terpela. Zapcliva kača ju je oslepila, prepovedan sad sta okusila, zapoved božjo prelomila, in koliko zlega na duši in na telesu je iz tega nad nje in nad ves človeški rod privrelo, jc belodano in dobro znano vsim.
Sčasom sc je človeški rod bolj in bolj namnožil in ljudje niso mogli vsi na jednem mestu ostati; timveč po svetu sc razišli in berž ko ne take kraje iskali, kteri so bolj rodoviti bili in lepšo lego imeli. Začetno so večdel od sadja in zelenjave živeli, vonder tudi zemljo obdelovali, kakor je Bog Adamu že napovedal, da bo s težavoj živel na njej vse žive dni, in v potu svojega obraza kruh jedel, in kakor nam sv. pismo pove, da Kajn že jepoljodelec bil. Ali pervi po-ljodelci še niso znali kaj jc plug, brano in drugo ratarsko orodje, to vse sc je pozneje iznajšlo. Listje od palmovega drevja jim je obleko dalo, pa tudi v zverinske kože so zavijali se, kakor nam naznani sv. pismo, da jc Bog perva človeka že z živalskimi kožami ogernul. Verjetno jc, da nekteri so v pečinah in v jamah pod zcmljoj prebivali; da so pa tudi šotore in hiše kmalo kmalo imeli, nam sv. pismo priča, ki nam pove od Kajna, da že 011 je neko mesto postavil. Zraven poljodelstva so pa tudi s pastirstvom silno radi se pečali, kakor vemo od Abelna,, da jc bil ovčar in jagnje od svoje črede Bogu daroval. Vonder ne smete misliti, da pastirji v starih časih so bili fantalini kakor pri nas; marveč so bili dostikrat naj slavniši možje, kakor p. Jakob, ki je pri Labanu, in Mojzes, ki je pri Jetru ovce pasil. Učeni tudi mislijo, da so ljudje začetno vse sirovo užili; potem še le, ko so z ognjeni se soznanili, so jeli meso peči in jest-vine kuhati, so jeli rudo topiti in kovati, in vsakoverstno orodje, kakor kladva, sekire, motike, sulice itd. izgotovljati. Pervi kovač, kakor nam sv. pismo pove, je bil Tvbalkajn, ki je bil s Kajnom v petem kolenu v žlahti, in njegova sestra Noema je perva tkati začela.
Ali bolj ko so ljudje se množili, hudobniši in razvujzdaniši so postali. V divjej nesramnosti so živeli in jeden drugega krivično stiskali. Bog jih milo je svaril, kakor dober oče svoje otroke, in jim 120 let odloga dal, da bi se poboljšali; ko pa niso od svojih hudob-
nili polov odstopili hotli, je začel dež spod neba liti, štirdeset dni in štirdeset noči, kakor je Bog ukazal, vsi studenci sc odperli in vse kar je na zemlji živelo, je v strašnej vodi potonilo — samo Noe, njegova rodbina in kar je pri njem v ladji bilo, jc bilo oteto. Bil je ti občni potop vsih živih stvari 1650 let po stvarjenju sveta ali 2330 let pred Kristusovim rojstvom.
Sto in petdeset dni je voda po zemlji stala, potem pa upadla, zemlja se posušila, in Noe z vsimi svojemi in z živadjoj vred iz ladje stopil. Iz hvaležnosti Gospodu altar postavi in žgaven dar na njem opravi, in Gospodje dopadenje imel nad Noctom in njegovim darom, blagoslovil njega in njegove sine in jim dovolil, da smejo razun rastljin tudi živalsko meso jesti, iz česar lahko sklenemo, da pred občnim potopom ga niso smeli zavživati. Tudi je pustil krasno mavrico na nebu se prikazati, ter obljubil, da nikdar več občni potop ne bo zemlje razdjal.
Noe je spet zemljo obdeloval, vinograd zasadil in njegovih mlaj-šev je sčasom spet velik narod se zaredil. Od gore Ararat, na kterej je Noetova ladija obstala, so razprostranili sc do široke planjave Scnaar, kder so 100 letpo občnem potopu zidati jeli orjaški Babilonski grad, nekaj zato, da bi se v deželah ne razgubili, nekaj zato da bi svoje ime poslavili. Ali Bog je njihov jezik zmedel, da niso jeden drugega več umeli; zatorej so morali zidanje opustiti, so na vse strani sveta se razišli, in polagoma u velike narode in mogočne deržavc se zjedinili.
Naj znameniliši narodi starega veka so bili:
1) Egipčani v Afriki. Iz njih obeliskov in orjaških piramid, ki so gotovo tri jezar let že stari, se še dan današnji j asno vidi, na kakej visokej stopnji je bila njihova izobraženost, njihova umetnost in zidarija. Bili so dobroserčni in pridni; vsak jc moral vsako leto dokazati, od kod da živi, ako ni mogel ali je nepošteno živel, je bil ojstro kaznovan ali clo umorjen. Svoje otroke so izgojili z vso skerbjo, in ako so stariši se postarali in onemogli, so bili otroci po postavi zavezani, prerediti jih. Svoje rajne so u velikej časti imeli, in znali njihove mertve telesa tako odrcveniti in v mumic premeniti, da še zdaj cele v zemlji najdejo. Znali so iz ječmena pivo kuhati, kruh peči; svinskega mesa pa niso jedli. Imeli so mnogo krivih bogov, kterim so clo ljudi v dar klali, so verovali, daje človeška duša nevmerjoča, vonder mislili, da se po smerti človeka v kako zverino preseli. Petsto let pred Kristusom so Perzianci njihovo deželo si osvojili.
2)	Zidovi (Judi), od kterih v zgodbah sv. pisma zadosti beremo. Dokler so Bogu zvesti in med seboj složni bili, so vsim napadom sovražnikov čversto sc vstavljali in dobro jim je bilo; kedar so pa od Boga odstopili in v malikvanje zajšli, so ajdovskim narodom v pest prišli, kteri so jih hudo stiskali in končno clo v sužnost gnali.
Njihovi naj slavniši možje so bili: Mojzes, kteri je Zidove iz Egipta v Kanansko deželo peljal in jim iz gore Sinaj na dveh kamnitih tablah deset božjih zapovedi prinesil. Tudi je popisal stvar-jenje"sveta in skoraj vse kar nam jc od starih časov znanega, od njega vemo. David, kteri je iz pastirja kralj postal, je v slavo božjo mnogo svetih psalmov zložil, in Židovsko kraljestvo na naj višo stopnjo dvignul. Njegov sin Salomon je dal prelep Jeruzalemski tempel zidati in bil moder, da mu pod soncom ni bilo jednakega; ali kraljestvo je pod njim razpadati jelo.
3)	Fenicani so bili naj glasovitiši tcrgovci starega veka in naj bolj znajdeni brodniki. Oni so jadra na ladje iznajšli in sc vozili po širokem morju, kamor sc prej nikdo upal ni. Iz Azie, kder je njih domovina bila, so prijadrali do današnega Španskega in Angležkega, prodajali silno lepo in tanko platno, steklo, škerlat in druge umetno izdelane reči, so mnogo zlata in kositra skupili in dobička polni spet na svoj dom se vernih. Mnogo učenih mož misli, da so Fenicani tudi pismenke in računstvo iznajšli; toliko pa je gotovo, da na Gerško so jih oni zanesli, in od Gerkov jih je dobila skorej cela Europa. Sidon in Tirus so bili njih glavni varoši, sbirališče vsako-verstnega blaga in bogastva, pa tudi pregrešnosti. —Razvujzda-nost jih je popolnom oslabila, tako da so jih Perzianci clo lehko podjarmili.
4)	Asirci so bili v srednej Azii. Njih naj slavniši vladar je bil Ninus, ki je dozidal mesto Ninive, v kterem je prerok Jonas ljudi k pokori vabil, in ktero jc tako obširno bilo, daje moral trinajst mil potovati, kdor je hotel ga obhoditi. Njegovih naslednikov jeden, Salmanasar po imenu je desetero Izraelskih rodov v asirsko sužnost gnal in mnogo drugih narodov užugal; ali kmalo za njim je kraljestvo pešati jelo. Babilonci in Medianci so priderli. ga razter-gali in zalo mesto Ninive razvalili. — Asirci so vedno sirovi in neotesani ostali; razun vojske niso poznali veselja.
5)	Babilonci so stanovali v Azii poleg reke Eufrata in Tigrisa, bili slavni zvezdoznanci in so že sončne ure imeli, bili pa tudi silno
sladni, mehki in nesramni. Naj mogočniši so bili pod svojim kraljem Nabukodnecarom, kteri je Jeruzalem razvalil in Jude v babilonsko sužnost peljal. Glavno mesto Babilon je bilo z zidovjem obdano , ktero je bilo visoko 200 in široko 50 komoleov, imelo 100 bronastih vrat in 250 stolpov; bilo pa tudi v njem doma vsih sedem naglavnih, štir vnebovpijočih, devet ptujih in šest grehov zoper sv. Duha. Božja milost je bila pri kraju in Perzianski kralj Cirus je razdjal kraljestvo in mesto Babilon 538 let pred Kristusom.
6)	Od Mediancov, ki so v srednej Azii mogočno in hrabro ljudstvo bili, nam je clo malo znanega. Njih glavni varoš je bila Ekbalana in njih naj slavniši kralj Kiaksares. — Oni so le za vojsko živeli in vedno divji ostali.
7)	Perzianci so sosebno pod kraljema Čirom in Dariom močno sloveli, sonce in ogenj po božje častili, verovali pa tud nevmerjoč-nost duše, vstajenje mesa in posledno sodbo. Začetno jih je vojaški duh oživljal, sčasom pamehkužnost prevzela in gerško-macedonski kralj Aleksander veliki jih je v svojo oblast dobil. —• Aleksander (Sander) veliki, kterega učitelj je bil slavni modrijan Aristoteles, je živel 333 let pred Kristusom in bil pogumen vojvoda, da mu je malo malo na svetu še jednakih bilo; le škoda, da je bil častilako-men in nezmeren. Umeri je v 32. letu svoje starosti, in po njegovej smerti se je njegovo veliko kraljestvo razrušilo in v mnogo kosov razpadlo.
8)	Naj slavniši narod v starem veku so bili Gerki. Bili so junaki, da se še sedajni svet nad njimi čudi; pa tudi umetni, znajdeni in brihtni, da jim ne najdem para. Milciades pri Maratonu ni več imel kakor 10,000 mož, in ž njimi potolčc 100,000 Perziancov. Junak Leonidas z 300 možmi termopilsko sotesko proti pol miliona Perziancov brani, in ko mu sovražniki, kterih je 20,000 že pobitih ležalo, po izdajstvu za herbet pridejo, pade on in vsi njegovi tovarši. Temistokles s svojoj pogumnostjoj zapodi Perzianske ladije in ohrani slobodo svoje domovine. Likurg in Solon bota slovela, dokler svet stoji, zavolj modrih postav, ktere sta Gerkom dala. Perikles je bil zgovoren, tako da so njegovi verstniki rekli: njegova zgovornost je kakor grom potresla vse deržave gerške. Sokrates je bil največi hajdovskih modrijanov nasvetu, ki je znal modro govoriti in tudi modro in zmerno živel, zategadel so ljudje od daleč k njemu vreli, da jih je modrosti učil. V mestu Atini je vsakoverstna umetnost
cvetela, in kdor je že kaj bral ali govoriti slišal, kako slavni možje so bili: Demostenes, Apeles, Homer, Plato, Euklides, Arliimedes itd. gerškegaimena nikdar pozabil nc bode. Le žalibože! da so med seboj ncsložni bili, se radi prepirali in tako Rimljanom v roke prišli.
9)	Ravno taka osoda jc tudi llirce zadela. Stari Uirci so bili Slavjani, ki so po bregovih jadranskega morja stanovali, so dobro sloveli zavolj marljivosti, vestnosti in izobraženosti svoje, na svojih ladijah daleč po svetu kupčovali in toliko bogati postali, da so imeli vsega obilno. Njihovo glavno mesto jc bil Solin, in njihov zadni kralj Gencio, kterega so Rimljani 167 let pred Kristusovim rojstvom zmagali.
10)	Rimsko cesarstvo je pomalem požerlo vse ostale narode in deržave, in ves znani svet se mu je vkloniti moral. Njegovo glavno mesto je bil Rim, kteri jc še zdaj sedež vidnega poglavarja katolške cerkve. Vojaška hrabrost je pri njih čez vse druge veljala.
Njihovi naj glasovitiši možje so bili: Romulus, ki jc mesto Rim vtemclil. Scipio, kije Hunibala zmagal in mesto Kartago razrušil. Julj Cesar, berž ko ne naj slavniši Rimljan , ki je nad 1000 varošev z vskokom vžugal, v 50 bitvah slavno zmagal in nad milion ljudi u vojskah pobil. Njegova slaba stran je bila njegova častila-komnost; on sam je rekel, daje raje pervi v kakej vesi, ko drugi v Rimu. Cicero, slavni modroljub pa še slavniši govornik, kteremu je beseda tekla, kakor mende nobenemu drugemu. Pod Cesarom Angustom jc bila Rimljanov naj srečnejša doba; on je bil dober, pravičen in moder vladar, ter znanosti in umetnosti velikodušno podpiral. On jc ukazal ves svet popisati; zategadel sta tudi Jožef in Maria šla vBetlehem, kder je bil Jezus Kristus rojen; pod njegovim naslednikom Tiberjem pa je na križu umeri za odrešenje ljudi. O časih Cesara Augusta so živeli glasoviti pesniki, Virgil, Horac in Ovid in mnogo drugih glasovitih možev; bila je tada zlata doba znanosti in umetnosti.
Z Jezusovim rojstvom se konča stara dogodivščina in nova doba sc prične, doba rešitve od (mine in nevednosti. Vidili smo, da nasvetu vse preide,posamesni ljudje in cele ljudstva; in scer slabši in razvujzdaniši ko so narodi, prej jih je konec. „<S'vet preide in njegovo pozeljenje; samo kdor božjo voljo dopolni, ostane vekomaj. I. Joan. 2,17.
Hozman.
OD ŽIVALSTVA.
Vse kar je Bog vstvaril, kar vidimo in ne vidimo , učeni možje v tri razrede vverstijo: 1) v živalstvo, 2) v rastljinslvo in 3) v rudenstvo. V rastljinstvo spadajo tiste stvari, ki scer nekako žive, ali se samovoljno gibati ne morejo, post. drevesa; v rudenstvo pa tiste grejo, ki nimajo clo nobenega živlenja v sebi, p. kamnje. Te dve ver-sti bomo za zdaj na strani pustili, in se samo od perve, od živalstva namreč nekoliko obširniše pomeniti hočemo.
Živali so žive stvari, ki imajo počutke in ude, in se lahko po svojej volji gibajo, razumne duše pa jim manka. Vse živali imajo mlade; vonder razne po raznem načinu. Cveteronožci p. ali dojivke rode žive mlade, ptice jajca ležejo, iz kterih se sčasom mladiči iz-vale itd. Velike, hude in požrešne živali se ne množijo tako hitro, kakor krotke in majhne. Zajkla p. vsako leto 3 — 4 krat mlade verže, medvedka pa sleherno leto samo dva, k večem tri mlade dobi. Kako dobro je to! — Velika žival potrebuje mnogo piče; ko bi se tedaj močno množila, bi kmalo hrane pa tudi kmalo majhnih žival zmankalo.
Nektere živali so strašno velike, kakor p. kit ali morski som, ki postane 65 črevljev dolg, vaga 2000 centov in da 120 čebrov masti; ali pa slon, ki lahko 20 — 40 centov na herbtu nese in sleherni dan dva centa piče potrebuje. Nektere pa p. u vodi, v kisu ali na skorji švajcarskega sira, so silno majhne in drobne, tako da jih človek s samimi očmi kar zapaziti ne more, imajo pa vonder glavo, perse in druge telesne ude, kakor velika živina. Bog je vse čudno modro vstvaril.
Veči del žival človeku raznoternato koristi. Nektere nam dajo odejo , nektere hrano in spet druge nas nosijo in vozijo , ter jih vpre-žemo u voz ali v plug. Kaj bi počeli mi, ko bi konjev? kaj v toplih krajih, ko bi velbljudov? in kaj v severnih deželah, ko bi sedlonov ne imeli? Ovce, krave in koze nam mleko dajo, iz mleka delamo
maslo, sir in še marsikaj druzega — kaj bi počeli ljudje, ko bi mleka ne imeli?
Od nekterih žival vsako betvico lahko porabimo, clo nič nam ni treba zavreči. Kožo vstrojimo in si obutvo in remenje napravimo; mast in loj nam sveti v temnih nočeh; dlaka in volna nas greje po noči in po dnevi; iz črev si strune naredimo, citre in gosle popnemo in sebi in drugim veselje in kratek čas delamo; iz rogov, kopitov in kosti glavnike in mnogo druzega lepega orodja izrežemo; iz parkljev lim kuhamo in druge reči še drugači obernemo.
Res da marsktcra žival je strupena ali škodljiva; vonder ako nam na jednej strani škoduje, na drugej nam toliko više koristi. Vrabči p. pozobajo mnogo žita, semena in sadja, pojedo pa tudi veliko število gosenc in drugih merčesov, ki bi nam naše sadunosno drevje vgonobili. Bučele pikajo , ali koliko sladke sterdi nam naberejo ! Bolhe grizejo, ali ravno one človeka spodbadajo, da bi snažen bil v svojej obleki, pridno pometal svojo hišo in skerbno vrniva! mize, klopi itd. — Nobene stvari ni na svetu, ktera bi tu ali tam ne koristila.
Po navadi živali v sest versl delimo; naslednje so:
1)	Dojivke, ki imajo žive mlade, ktere one s svojim mlekom dej". Njih koža je večdel z dlakoj pokrita , v čeljustih imajo zobe, in njih kerv je gorka in rudeča. V to versto se šteje konj, vol, osel, ovca, maček, medved , volk, serna, jazbec itd. pa tudi človek; samo da človek ima razum in pamet, druga žival pa ne. Od te verste že več kakor 450 plemen poznamo.
2)	Ptice, kterih život je s perjem pokrit, imajo dve noge, kljun, dva krila in jajca nesejo, iz kterih mladičke izvale. Sem se štejejo: kokoš, gos, raca, golob , sokol, škorjanček, sternad, lastovka itd. Tudi ptičja kerv je gorka in rudeča, in njih je nad 600 plemen nam že znanih.
3)	Golaznice, kterih život je gol in gladek, ali pa s luskinami in oklepi pokrit, ki po trebuhu lazijo, jajca neso in po pljučah dihajo. Tudi dvoživke se zovejo, zato ker lahko uvodi in na suhem žive; kakor: kače, kuščari, žabe, želve itd. Njihova kerv je rudeča in merzla, in mnogo nad 1000 plemen že jih učeni imenovati vejo.
4)	Ribe, ki samo u vodi prebivajo in po plitvah (ribjih ušes ah) dihajo, kakor p. klen, posterv, rot,som, slanik itd. Njihova kerv je rudeča in merzla, in tudi njih je več kakor 2000 plemen. — Naj-
Drobtince za novo leto 1852.	*	15
de j o sc pa tudi letajoče ribo, ki se precej visoko nad vodo vzdignejo, vonder se kmalo spet v njo spustiti morajo.
5)	Žiici (insekti) ali pretisnjenke, kterih život je na vcčih krajih pretisnjen, tako da del s delom včasi le drobna nitka veže. Večdel imajo više kakor čvctere noge in na glavi rožičke ali tipav-nike, s kterimi okrog sebe segajo in tipajo. Sem grejo: bučele, muhe, pajki, komarji itd. Njihova kcrv je bela in merzla, in učeni pravijo, da žižcov, ki se s samimi očmi viditi dajo, jc 20,000 plemen; tistih pa, ki so nam še neznani ali sc le z drobnogledom fmtf kroskopom) zapaziti zamorejo, gotovo 100,000.
6)	Cervi so tiste živali, ki nimajo nog, namesto tipavnikov imajo tipavnice, to je tipavne nitke , in namesto kervi bel in merzel sok, kakor gliste, polži, pijavke itd. Koliko ravno jih je, ve Bog sam.
Oj , ljubi moji! kako razne so vonder stvari na svetu, in kdo bi se ne čudil nad vsegamogočnostjoj božjoj ! Koliko stvari jc Bog rstvaril, od kterih se nam še ne sanja! Ti pa, ki dvomiš, ali je Bog ali nc, „vprašaj živino in le ho učila, in ptice pod nebom ti bodo povedale. Ali nagovori zemljo in te bo ubila, in ribe v morju ti bodo naznanile. Kdo ne. ve, da vse to je Gospodova roka storilaJob. 12, 7 — 9.
Rozman.
Ji •j.S*. i
OD PLANETOV ALI PREMIKAVNIII ZVEZD.
Komu bi sc serce ne širilo, ko miglajočih zvezd neizmerne rajde na jasnem ponočnem nebu pregleduje? Pregledati in nekoliko bolj natanjčno zaznati jih hočemo tudi mi.
Zvezde so dvoje verste. Jcdnc so nepremikavne, ki sc nc premikajo, timveč vedno najednem mestu so, in imajo kakor sonce svojo lastno gorkoto in luč. Druge verste pa so premikavne, ki se okrog sonca sukajo, od sonca gorkoto in luč dobivajo in zovejo se planeti. Oni se na nebu svetijo kakor druge zvezde; ali sami na sebi so temni in vsa njih svetloba ni druzega kakor sonca osvit.
Ko bi nam sončna svetloba ne branila, lahko bi zvezde vidili tudi po dnevi.
Planeti, bližeje ko so sonca hitreje se sučejo, kar nam jasno kaže, da jih sonce na se vleče, in goni in palia. — V starih časih so planetov samo pet poznali; da je naša zemlja tud planet, niso vedeli, temoč mislili, da se soncc okrog nje verti. Zdaj že sedemnajst planetov poznamo. Sledeči so:
Naj bliže sonca je Merkur, ki se med vsemi naj hitreje verti in v 88 dneh okrog sonca pride. On je 25krat manjši memo zemlje, ima belo luč in se vidi ali na večer precej po sončnem zahodu ali pa vjutro ravno pred sončnim izhodom. Merkur je bil izmišljen never-nikovbog, kterega so ostali bogovi za poslanca imeli in je imel slavno ime zavolj naglosti svoje; zatorej je tudi ta zvezda, ktera se tako naglo suče, od njega dobila svoje ime. — Dan na tem planetu, kakor zvezdogledi menijo, je 7krat svetlejši memo našega, na njem tedaj bi mi vsi oslepiti morali; toplo pa je tako, da bi se kositer ali srebro od zraka raztajalo , kakor pri nas v ognjenej peči.
Drugi planet je Venera, ki je malo manjši memo zemlje in o 225 dneh sonce obhodi. Vidi sc le na večernem nebu, kder se ve-cernica, ali pa na juternem, kder se dani ca zove, je med vsemi naj lepša in naj svetlejša zvezda, se včasih clo po dnevi vidi in sc zato tako imenuje, ker je tudi Venera med vsemi ajdovskimi boginjami naj krasniša bila.
Tretji planet jc Zemlja; kajti ko bi kdo iz kake zvezde gledal, bi tudi zemljo na nebu vidil svetlo lučico kakor mi zvezde. Ona v 365 dneh in 6 urah okrog sonca pride, ter nam štir letne čase napravi, vigred namreč, poletje, jesen in zimo. Suče se pa tud krog svoje osi kakor kolo , in se v 24 urah enkrat osuka, ter noč in dan naredi.
Šterti planet je Davor ali Mars, ima kervavo luč in od rimljan-skega malika Marsa, kteri je bil vojne bog, svoje ime. On je petkrat manjši kakor naša zemlja, blizo dveh let potrebuje, napreden sc enkrat okrog sonca osuka, in ako se z zvezdočnikom (teleskopom) ogleduje, se zapazijo mnogi rudeči in zeleni znameki na njem, od kterih zvezdogledi terdijo, da uni suho zemljo, ti pa vodo pomenijo.
Peti je Vesta, imenovan po Vesti, ktera je bila starih Rimljanov izmišljena boginja ognja. On v 1326 dneh okrog sonca pride in je bil 29. marca 1807 najden.
Šesti je Juno, kterega je zvezdoglcd Harding 1. septembra 1804 pervokrat zagledal, in imenoval po ajdovskej boginji Juno, ktera je bila po njih napčnej veri nad vse druge malike povzdig-njena. Okrog sonca se o 1593 dneh osuka.
Sedmi je Cerera, kterega je o novcmletu 1801 zvezdogled Piaci najšel, ter mu dal ime ajdovske izmišljene boginje poljskih pridelkov, ktera se je Cerera klicala. O 1681 dneh se okrog sonca zaverti.
Osmi je Palada, kakor so stari malikvavski Rimlani boginjo vojne in modrosti imenovali, je bil 28. marca 1802 pervokrat zagledan in o 1686 dneh okrog sonca pride.
Deveti se zove Aslrea, kije majhen kakor mesene in bil 8. decembra 1845 najden.
Deseti se zove Hebe, najden 1. julia, jednajsti Iris, najden 13. augusta, dvanajsti Flora, najden 18. oktobra 1847, in trinajsti Melis, ki je bil naj pozneje najden. Devetero poslednjic imenovanih zvezd se planetiki zovejo, zato ker so tako majhne, da jih brez zvezdočnika tudi naj boljše oko ne more viditi; samo Vesta in Cerera se včasi, vonder silno redko vidite. Zavolj njih majhnosti in velike daljave so tudi še malo spoznani.
Stirnajsti planet sc zove Jupiter, kije poldrugjezar veci kakor naša zemlja in blizo dvanajst let potrebuje, napreden se enkrat okrog sonca zasuka; zatorej leto na njem dvanajst naših let terpi. Jupiter je bil pri Rimljanih in Gcrkih naj vckši vsih njih krivih bogov, in ker je tudi ti planet med vsemi naj vckši, so mu ime Jupiter dali. On ima čvetero meseov, koji ga na njegovem potu vedno spremljajo. Zrak nanjem pravijo, jetako debel, da bi mi clo lahko v njem plavali.
Petnajsti je Saturn, (imenovan po ajdovskem maliku Saturnu, kteri je bil bog časa) je 928krat vekši memo zemlje, 200 milionov mil daleč od sonca in sc o 29% letih okrog njega zasuka. On ima slabo belo luč, sedmero meseov ga spremlja in dva tanka, plošnata obroča obdasta. — Zrak na njem jc tako gost, da o naj svetlejšem dnevu ni več svetlobe, kakor pri nas o naj hujšem mraku; in vsak njegov letni čas terpi 7'/2 naših let.
Šestnajsti je Uran, kakor se je imenoval v malikvavski veri bog nebes, je 400 milionov mil daleč od sonca in o 84 letih okrog njega pride. Kdor bi tedaj v tej zvezdi 50 let star postal, bi živel naših 4200 let. On je 17krat vekši memo zemlje, slabo beri i in še-
stcro mčscov za spremljavcc ima. — Na njem jc tako merzlo, da bi mi vsi zaporedom zmerznili.
Sedemnajsti planet se zovc Neptun, ki o 227 letih okrog sonca pride in je tako daleč odstranen, da sc mu sonce kakor kaka mala pičica prikaže, scer pa ga zvezdogledi še tako malo poznajo, da se nič gotovega od njega povedati ne more.
O kako veličasten in moder vonder je Bog, kije toliko zvezd vstvaril in vsakej pot odkazal, po kterem v neizmernih podnebnih višavah hoditi ima; kdo bi ga ne molil! Kako bistra pa tudi človeška glava, ki vsake zvezde tek, hitrost, velikost in daljo tako natanjčno prerajtati zna; kdo bi Bogu hvale nc vedel! „Hvalile Boga sonce in mesec, hvalile ga vse zvezde in luci.u Psalm 148. 3.
Rozman.
. * • '' i . . * . ■■ , . OD NEPREMIKAVNIH ZVEZD.
JRlazun planetov ali premikavnih zvezd, ktere sc premikajo, so tudi še druge zvezde, ktere stoje vedno na jednakem mestu, kakor bi pribite bile in sc nepremikavne zvezde zovejo. Tudi tc nekoliko zaznati hočemo.
Nepremikavne zvezde imajo kakor soncc svojo lastno gorkoto m luč, in vsaka zmed njih, kakor zvezdogledi menijo, ima svoje planete, ki sc sukajo okrog nje. Razdelč se v osem razredov. V pervi razred grejo tiste, ktere naj svetlejšo luč imajo, v drugega, ki nekoliko bolj motno svetijo, in tako naprej, da v sedmi razred tiste pridejo, ki tako slabo berlijo, da jih človek z golim očesom še zagleda; vse ostale pa, ktere so našem očmi skrite in se le z zvez-dočnikom še zapaziti dajo, sc v osmi razred zarinejo. — Nekterc imajo kervavo luč, kakor bi kdo kake kapic kervi razlil, nekterc zelenkaste svetijo, kakor bi šopek rožmarina se pripel, nekterc gorijo višnevo, jednako kakor plameni vinski cvet, nektere blišče tako bledo, da bi mislil, zdaj zdaj bodo vgasnile, in druge spet drugač miglajo.
Fl! Da se nam tako majhne vidijo, pride od tod, ker so tako silno daleč od nas. Sonce je 20 milionov mil od nas, tako da bi človek, ako bi hotel do njega priti, moral 11,000 let hoditi, naj bi vsak dan po 10 ur prehodil; negibive zvezde pa so še dalcj odstranjene. Naj 1)1 i žeja nam je tako zvana pesjazvezda (sirius), ktera je pa vonder še zmirom tako " daleč od nas, da bi odstreljenatopovna krogla 100 milionov let do nje letela. — Svetloba pride od sonca do nas v 8 minutah, od naj bližne negibive zvezde pa do nas potrebuje tri in pol, šest ali pa še več let, od naj daljniših pa čez 611,000 let. Do naj bližnih negibivih zvezd tedaj bi bilo 16 do 20 bilionov mil. Kdo zapopade to?
Zvezda VegaJe tako velika, da bi, ko bi rie bila nič dalej od nas kakor sonce, jedno celo uro in 20 minut iz zagorc šla, napreden bi se vsavidila; zvezda Aldebaran, ko bi se ob šestih prikazala, bi bila še le ob dvanajstih, in zvezda Kupela še le ob štirih popoldne vsa iz za gore. O koliko svetov gospod je Bog! in vonder je človek postal in podobo hlapca na se vzel; človek pa, ki nektere pedi zemlje v lasti ima, se napihuje in poln prevzetnosti Bogu vstavlja.
Pravijo, da kdor ima dobre oči, vidi naj manj 5000 zvezd, z dobrim zvezdočnikom pa jih lahko 70,000 vgleda. Drugi terdijo , da vsih zvezd na nebu jc 534,000 milionov; jaz pa mislim, da nihče ne vž, koliko ravno jih je, razun Bog sam, ki jih stvaril je, in zvezde prešteti ali pa pesek pri morju, je nemogoč jedno ko drugo. Rimska cesta, ki se kakor lepa, bela riža po nebu poteza, ni druzega kakor milion milionov zvezd, ki so toliko visoke, da jih naše oko ne razloči.
Mnogokrat že so zvezde vidne postale, kterih poprej nihče ni vidil, kaj, ko bi bile tako daleč od nas, da njihova luč od stvarjenja sveta ni mogla do nas? Nektere zvezde so zginile, da ni sleda več od njih, druge spet se spremenjajo, so kmalo manjše kmalo vekše — zakaj? nobeden človek povedati ne ve. — Zvezdogledi nam povedo, da za temi zvezdami ktere s svojemi očmi vidijo, so spet druge ravno tako daleč, kakor so te od nas, in za temi drugimi in ravno tako daleč od njih je spet tretja Versta, in za tretjo versto in spet tako daleč četerta, in za četerto in spet tako daleč peta versta, in tako naprej. Kde in kako daleč je posledna zvezda, — naznanite mi človeka, ki nam povedal bo! — O kako veliko je nebo! koliko veči je pa On, ki ga je vstvaril!
Marskdo se prevzetujc zavolj svoje učene in bistre glave, in se ponosno vede, kakor bi se z Bogom poskusiti hotel; oj v ponočno jasno nebo naj svoje oči vzdigne, naj se'opraša, kaj za poslednoj zvezdoj je? kdo prebiva v lepih zvezdah? ali so tudi tam ljudje? in kakovi so? ali jc tudi k njim Bog prišel? za nje umeri? — Slo-bodno rečem, ako se mu niso možgane zmešale, gotovo mu bo glava vpadla, in poln spoštovanja in časti do Boga bo rekel s prerokom .Jeremioin 1(1, 6.: „ Gospod, ni ga tebi jednakega; velik, si, in veliko, mogočno je tvoje ime."
Rozman.
- ... l' ■ , , '

!!M3
M	< v .-J * > ,	^ # «{
> 'v. o . •
r	l , ''"'J

Fh
SLOVENSKA GERLICA.
Domača gerliea l»o umolknila, Ce ne l>o novili pesem obudila.
ISKRENIM SLOVENCOM.
Veselo novo leto Vam Vi vsi .Slovenci mladi!
To betvo pesmic V a m podani Ki ste za pesme radi.
Se gerlo mi postaralo , Ne moreni gladko peti;
Da vnierla gerlica ne bo, Imate Vi začeti.
Budite s petjem svoj sorod , Naj se v omiko žene ;
Obhajajte veseli god Slovenje oživljeno !
Slomšek.
NAJ LJUBŠE MESTICE.
Tje k ateju in mamici Si serce moje poželi,
K njim vedno rad hitim. Tam v družbi ljub'ga ateja In mile mamice doma, Se sladko veselim.
Tam pri potoku je lepo, Kjer rožce pisane cveto,
In tički žvergole. Rad tje zahajam, tam igram, Veselo pojem in skaklam, In pleteni vcnčike.
Pa v cerkvici, kjer Jezus moj Ima 'z ljubezni sedež svoj,
O tam naj lepše je ! Tam dete s kraljem govori Tam kot v nebesih se mi zdi — Naj ljubše mestice 1
Ollban.
II. ČLOVEK SIM.
Glej , človek sim, to je, Izvoljen, posvečen, Nebesa so moj dom, In večnost moj namen.
Sim človek, to sc prav',
Zmed vsih stvari jez sam Bogu podoben sim, In stvarnika poznam.
Sim človek, to pomen' Čast mojega stanu , Sim s svet'mi angelji — Jcdnakega rodu!
Oliliiui.
III. KERŠEN SIM.
Glej, keršen sim, ko limbar bel
Sim v božji vertič zasajen, In od vertu arja Jezusa
Pri svetem kerstu poškropljen.
Sim keršen, sim kot biser čist,
Ki v gnadi božji se svetli, In kot prižgana lučica
Lepo le v božjo čast gori.
Sim keršen, ljubi Jezus me
Pozdravil je že pervi dan, Ker mi svoj blagoslov 'z nebes Je poslal in ime — kristjan !
Olibau.
OB VERNITVI V DOMOVINO
Ilribi moje domovine-,
Preden pride smeri po-me, Meje gnalo iz daljine, Da vas vidim enkrat še!
Da te vidim griček zali, Kjer se cerkvica blišči,
V	ktero tekal deček mali
Sim pretekle — srečne dni.
Tu ležijo oče, mati,
Ondi grobi se verste,
V	kterih sestre mi in brati
In prijatli dragi spe.
Mi nikogar ni naproti,
Nc pozna nobeden me, Le vi hribi ptuji sroti Tak prijazno kimate!
In me spomnite mladosti,
Kak sim nekdaj srečen bil, Kakor prosta serna v hosti — Zdrav, nedolžen in vesel!
Pa kako mc je spremenil
Cas in hude sreče serd; Cvet življenja mi je zvenil, Žalosten sim in — potert.
Zato hribi ljubeznivi,
Zopet k vam nazaj hitim, In pokoja glavi sivi
V vašem krilil si želim.
Naj zaspim u domovini,
V senci ljublenih dreves. In počivam — na višini, Blizo rajnih —• in nebes!
1'ovti.
V. MOJE ŽELJE.
t.
Rad bi tamo bil! Kde po polju veter žene Žitne valove rumene, Kde vesela se glasi Propelica »pet pedi", Rad bi tamo bil. —
2.
Rad bi tamo bil! Kde po dragah bistra reka Kano živo srebro teka, Kde zelene trate pert Mene zove v pisan vert, Rad bi tamo bil. —
3.
Rad bi tamo bil! Kde visoke so planine Čudo skaljne globočine Kde boječa serna spi Sterma peč v nebo kipi, Rad bi tamo bil. —
4.
Rad bi tamo bil!
Kde v zelenem gaju poje
Slavčik poleg ljube svoje,
Kde so milo družila Mehko gnezdo snašata, Rad bi lamo bil. —
5.
Rad bi tamo bil! Kde mladine krasno cvetje Zaljša gerla milo petje; Kde nedolžnost še doma Spake sveta ne poznd; Rad bi tamo bil. —
6.
Rad bi tamo bil! Tamo rajsko je veselje Tamo čiste serčne želje, Tam v nebesa jc odtod Prosta in vesela pot, Rad bi tamo bil. —
V. Oro/.eri.
. LASTAVICI ZA SLOVO.
i.
Merzel veter tebe žene
Ljuba lastovka od nas, Kdar znad lipice zelene
Men' si pela kratek čas; Vsako jutro, tička moja,
Rano si prepevala, Vsako noč jc pesem tvoja Sladko me zazibala.
2.
Koljkokrat si ti zletela
V tvoje malo gnjezdice, Toljkokrat si mi zapela Milo pesem v serčice;
Zdaj iz bcl'ga turna line
Zadno pesem žvergoliš, Ker čez hribe in doline
V	tople kraje si želiš.
3.
Tje, kjer toplo sonce sije
Kder nobene zime ni, Tje naj veter te zavije,
Tam prijatel moj živi; 0 povej mu, da ga ljubim,
Ljubim kok svoje oko, In zvestobo mu obljubim, Dokler serce živo bo.
4.
Zleti tudi ljubezniva,
V	ono malo mestice, Mile solze, kjer preliva
Serce moje sestrice; O povej ji ljubka mila
Da vse dobro ji želim Da ljubezen ni minila
In ne bo, dokler živim.
5.
Blizo mesta griček zali Jiši griček ograjen, Ondi najdeš grobec mali
Z rožcami je obsajen; V černej zemlji tam počiva Bratec ljubi, bratec moj; Tička moja ljubezniva, Lepo milo tam zapoj.
fi.
Tak pozdravlaj v ptujem svetu
Mojga serca ljubčike., In o pervem mladem cvetu Opet k meni verni se.
Oj dab' cvetje mladga leta,
Skorej se prikazalo! — Oh, znabit pa bodeš vjeta Vidit' tebe več ne bo,
7.
Zdaj boš zapustila mene, Oj kak serce me boli, Merzel veter tebe žene,
Pojdi, kam te veseli!— Oh, da men' ni perje dano,
Rad o rad bi spremljal te, Alj u ledje zakovano
Moje revno serce je. —
V. Orožen.
VII. PRAVE SREČE DOM.
1.	Kdor kolj pod milim Bogam živi, Vsaki pač srečen biti želi, Cesar na troni, kmetič na polji Prosi od Boga sreče po volji; — Tud jas jo jišem križam sveta, Kde nek prebiva, kde je doma?
2.	Tam, kder cvetlice krasno cveto, Mislim, da sreči venec pleto; Sonce pa revce cel dan pripeka, Kosec jim slednič glavce poseka; — Kodar pa smertna kosa kosi, Sreče ni prave, jok se glasi.
3.	'Z verta na polje grem jo iskat; — Tam se raduje kmetič bogat,
On si bogato žetev obeta, Sreča pšenice venec mu spleta; — za novo leto 1852.
Toča prihruje, žilo zdrobi Sreča veselja 'z nive 'zbejži.
4.	Ptičke vesele , zelen je gaj , Mislim, tu ima sreča svoj raj; — Zima prikima, — ptičke zbejžijo, Hribci pod merzlim snegom ječijo, Glasa veselja čuti ni več,
Gaj le žaluje — sreča je preč.
5.	V mestih imajo mnogo blaga, Tamkaj bo sreča naj berž doma;
/	Res se bogateč tam napihuje,
Pa še več revnih milo zdihuje , Kder pa sromaštva solze teko, Nihče po sreči baral ne bo.
6.	Cesar mogočen, kakor sromak, Otrok in starčik, kmet in vojšak, Srečo si voši, srečo si iše,
Pa le iz lica solze si briše; Človek do groba sreče želi, Pa si le prazne pene vlovi.
7.	Kde neki ima sreča svoj dom, Kdo mi pove, kde najdil jo bom?
V	čistimu sercu ona kraljuje, — Serce nedolžno razveseljuje; —• Sreča prebiva v sredi serca,
V	sercu poštenim sreča doma.
Vi
VIII. ŠOLE OGLEDALO.
1.	Veselo je gledati vertne cvetlice,
Če priden vertnar za nje lepo skerbi; Pod cvetjem šibijo se žlahne glavice, In vsa njih okoljca prijetno diši.
2.	Tak vertec prijazen je šola mladosti, Podobni cvetlicam ticenci smo mi. Nedolžni cvetimo na polju modrosti, Dokler so učiteli za nas skerbni.
3.	Vertnarji potrebijo slabe rastline, Da lepši cvetlice poganjajo cvet; Naj blažena zarja učencom ne zgine, Nam morjo učiteli serce oplet.
4.	Vertnarji poskrijejo nježne cvetlice, Kdar burja vihra ino sever hlidi Učiteli varjejo mlade dušice,
Da jih zapelivost sveta ne vlovi.
5.	In kakor vertnarji cvetlice škropijo , Kdar zevajo revce po kapli deža, Tak tud' učeniki iskreni pojijo
S studcncom živlenja učencov duha.
6.	Kako bi, učiteli! trud vam plačali ? Kaj hočemo dati za dobro vse to ?
'Z hvaležnega serca vam bomo podali „Bog plati!" zahvala učencov naj bo.
7.	In kaj bi Cesarju presvitlemu dali, Ki tol'ko skerbijo po šolah za nas? Otroško ljubezen Jim bomo darvali, Prepevali: Živio Cesar! na glas.
8.	Tud Vam, gosp. Fajmošter, damo cvetlico: Pokoršna otroška je njeno ime.
Veliko skerbijo za.vsako dušico; In kdor jih ne sluša, mu bode gorje !
9,	Vam, viši Ogleda, ponižno podamo V zahvalo spodobne pošt l it os ti cvet
Za dobro naj vzamejo kar letaš znamo, Veselo naj pridejo k letu k nam spet.
Virk.
DEKLICI O POGREBU PRIJATL1CE.
Zvonovi so milo se spet oglasili, In pesem mertvaško britko zazvonili, Katiro nevesti tak mladi pojo, Ki dans jo pogrebci med mertve neso.
Glej kako se versta grobov pomnožuje Nam smertno nevarnost živo prerokuje:
Pred smertjo ne vbrani nas starost, blago, Smert slepa ne mara za srebro, zlato.
O dekelca ljuba! glej rajno verstmeo, O njenem pokopu premisli resnico:
Da smert nič ne zbira, in vse pokosi, Ter stare in mlade prot' večnost' podi.
Kri tvoja je urna, in lehka še sapa, Pa vender za tabo smert tilioma tapa,
Te spremlja po noči, te spremlja črez dan, Če nisi pobožna, — nevaren je stan.
O torej le hiti na pot se podati, Le hiti si dušo v pokori oprati!
Da enkrat se skleneš s prijatlico spet, Ki dans zapustila nevarni je svet.
Tam gori, kjer zvezde vse v luči miglajo, Tam zvoljcni sedeže zlate imajo, —
V to družbo nebeško te Jezus bo vzel, Ko zvon ti mertvaški bo tudi zapel.
Povh.
i
X. POSIJBDNA POT ZAPELJANEGA DEKLETA
i
t. Cuj! zvonovi žalostno bučijo,
Smertna ura bo dotelda zdaj. Noj! v imenu božjem, naj hitijo .
Ki me spremijo na sodni kraj. Vzemi svet posledno kuševanje,
Vzemi moje žalosti solze. Strupen sad, pregrešno zapeljanje, Moja smert naj tebi bo gorje!
2.	Vse posvetno moram zapustiti,
V černo zemljo poverniti se, Nič ni vstanu me razveseliti,
Kar nedolžnost meni vmcrlaje. Lehko noč! ve moje zlate senje, Srečno! vi posvetni angelci. Oh! nc veseli me več živlenje; Sim jednaka suhi rožici.
3.	Belo oblačilo sim nosila,
Znamnje še nedolžnega serca; Z lepotijoj lice si mladila,
Glavco z rožcami opletala. Oh, nesrečna vsa in zapeljana,
K čimu jc lepota mojih las? Zdaj skoz rabelne bom k smerti gnana, Že obdaja me mertvaški pas!
*) Poleg- nemške.
4.	Jokajte za menoj ve device,
Kterim vene devištva še cveti, Ki varvale se, da zalo lice
Vas v pregreho zapeljalo ni. Oh premehko moje serce bilo,
Moštvu se nesrečno vdalo je; V moških rokah čednost je zgubilo , V njih bo skoraj ohladilo se.
5.	Oh, že lehko mor' da druge moti
Moj nevsmilen, vražji zapeljive ; Zdaj, kdar pojdem po mertvaški poti,
Hodi že za drugoj, on, Iažnjivc. Novi ljubi sc on prilizuje ,
Njo omotit', zapeljat' hiti, Kdar njegova Lojza omaguje , Ji pod mečem glavca odleti.
6.	Jožko, Jožko! tebe naj dohaja
Zapeljane Lojze zadni glas — Glas mertvaški tebe naj obdaja, Ti prebada scrcc vsaki čas! Kedar tebi dekle v roke pride,
Naj te moja groza obleti; Da nedolžna duša tebi vjide, In se tebi slada ohladi.
7.	Hoj zdajavc'! ne vidiš solze moje,
Ki v sramoti mene zapustiš? Nisi maral več za dete svoje
Zdaj od daleč meni sc smejiš? Ljuti tiger s svojoj tak ne dela,
Oče matere ne zapusti; Njega jc dežela ptuja vzela , Kder dekliče lehko spet slepi.
8.	V mojem krilu detccc vse milo
Mehko dihalo in spalo je Kakor mlada rožica 'zbudilo — Sladko meni nasmejalo se.
Kdar zagledala njegovo lice,
Vidila.sim, Jožko, tvoj obraz; Kakor bolečine ojslrc pšice
Jc spreletel me mertvaški mraz.
9.	»Kdo so atej moj? povejte mama,"
Me nedolžno dete vprašalo. Brez pomoči zapnšena, sama:
To mi serce jc prebadalo. Oh! zastonj boš, srotle, nja željelo;
Njemu druga mati že rodi; Ti boš najno sladno uro klelo, Zvedet, da si ledičnih ljudi.
10.	Vbogo mater v persih strašno peče;
Vsa je zapušena od sveta, Oh, zastonj še za veseljem teče,
Tvoj pogled njo le v obup pelja. Z vsakim glasom, dete, mene pomniš,
Oh, na.rajni moj nesrečen stan; Ojstre pšice mi skoz serce goniš Kol'kor smeha tvojga, tol'ko ran.
11.	Živi pekel v mojem sercu vstaja;
Jišcm ljub ga — gledam, in ga ni — Strašna zmota revo me obhaja,
V pekel se ljubezen premeni. Rabel menije prisega vsaka;
Goni mc goreč peklenski zbor, Zgrabi mc nekaka divja spaka — Oh , in storjen je otrokomor.
1*2. Jožko! tebe naj skoz vse dežele Duh otroka ves serdit podi, Naj pregrešno tvojo vse veselje Nja mertvaška sraga ogreni. Kodar se po zvezdah boš oziral,
Stopi naj ti dete pred oči, Boš se v hišo sladnosti zapiral, Naj kervavo dete te budi.
13.	Glejte! mertvo dete je ležalo ,
Terda vsa sim njega gledala; Kerv nedolžno za naj dete dalo,
V smert sim tudi jaz obsojena. — Glejte! ravno rabel gre po mene, Oh, te grozni smerti se bojim. Naj me v smert zasluženo le žene , Da na le tem svetu prestojim.
14.	Jožko! Bog ti hoče odpustiti;
Tudi grešnica ti odpusti. Žalost hočem zemlji izročiti, In prisega tvoja naj zgori. Oh, kak tvoje pismicc gorijo!
To obljuba zapcljivcov da. Z dimom sladki kušleji 'zletijo, Tak ljubezen grešna se konča.
15.	Varjtc se, dekleta, sestre moje,
Da lepota vas ne zapelja, Odpodite zapeljivce svoje,
Ne prodajte svojega serca, In zdaj hitro mi oči zaveži
Rabel, in ne bodi pretrepeč. Ocveteni lilji glavo vreži —
Le potegni gladko brušen meč! —
Krumpak.
Cvh
GLASI
ŽALOSTMI IN VESEJLI
* ,
IZ KATOLŠKIH MISIONOV BRATOM IN SESTRAM BRATOVŠINE SVETEGA LEOPOLDA.
Kako lepe so noge lili, kteri mir oznanujejo, kteri #
veseli glas od dobrega prinesejo.
Rim, 10, 15,

PREDGOVOR.
Sveti Oče, papež Gregor XVI. so sc 27. dan aprila I. 1840 bili milo potožili nad britkostmi, ki jih kristjani v deželah Kohinkina in Tong-King zavoljo svete vere prestojijo, in so spoznovavce vere celemu keršanskemu svetu k vednem spominu veči del po imenu oznanili, kterih od katolške vere ni ločiti zamoglo ne tepenje nc smert.
Če prigodbe novih mučenikov beremo ali brati slišimo, se nam zdi, kakor bi sami videli in slišali, kako oni vklenjeni in s kladami obloženi, do kervavega stepeni in z žerečimi klešami šipani pred nevernimi sodnikomi sv. vero zagovarjajo, in sladko ime Jezus kličejo , dokler jim ali meč ali verv živlenje vzeme. Kdor prav pomisli, kolika je človeška slabost , ki se vsakega terplenja boji, pa vender v tolikih britkostib tako nepremakljiva obstoji, mora spoznati, da so imeli naši stanovitni mučeniki pomoč od Boga iz nebes. Pa spoznal bo tudi, da ravno ta vera mora prava biti, kterej Bog toliko stanovitne spoznovavce daj a. In tako premišlovanje zamore človeku še bolj gorečo ljubezen do sv. vere prižgati.
Sv. cerkva si je že od nekdaj veliko prizadela, in si še zdaj vse prizadene, sv. evangelj po vsem svetu razoznaniti, kar je bil Kristus zapovedal rekoč: »Pojdite po vsem svetu, in učite vse ljudi." Kar je ona že od svojega začetka storila, to še stori dan današni, ker še zmirej pošilja v bližne in dalne dežele, med divje in omikane ljudstva mnogo katolških nčenikov, da bi vsi božjega nauka deležni postali.
Kaj pa sv. cerkva počne, in kako ona naklone, za toliko težavni stan vgodnih učenikov obuditi, in jih za svoje svete namene pridobiti? Alijim morde ponuja mnogo postrežnikov za rabo? ali jim odšteva drage zaklade srebra in zlata? ali jim obeta za naprej
veselo živlenje, čast, visoke službe in bogastvo? —- Od vsega tega nič! Ona jim da le seno križec na pcrsa, cvangeljske bukve v jedno, popotno palico v drugo roko; slednjič jih blagoslovi, in za telesne potrebe le toliko priloži, kar jim jc naj bolj potreba. Sv. cerkva jim nič druzega ne obljubi , kakor kar jc Jezus apostolom obljubil, namreč britkosti, terplenje, težave, pomankanjc vseh reči, zasmehovanje, zaničovanje, obrekovanje, verige, ječo in strašne smertne muke.
In pri vsem tem ni sv. cerkva nikolj imela, in tudi zdaj nima pomankanja takih učenikov, kteri so, kakor apostoli nekdaj priprav-leni vsak čas vse zapustiti, in se za Jezusom podati. Kakor vselej, tako še tudi dan današni sc taki apostolski možje radi ločijo svojih staršev, bratov, prijatlov in domačije, in gredo večdel brez vsega upanja, da bi se kdaj več na tem svetu videli.
Eni morajo čez široko in šumeče morje, drugi po suhi zemlji med nevarno zverino in hudobne ljudi. Pa vse to jih ne straši, ker sc goreče ženejo , po Jezusovem povelju sv. evangelj od milosti božje nevernim oznanovati.
Iz tega sc jasno vidi, kako ljubeznivo sv. Duh za našo sv. cerkvo skerbi. To njegovo ljubeznivo skerb živo spoznati, za tisto gorečo zahvalo dajati, in njega z Bogom Očetom in Sinom po vsej moči častiti, je jedna naših naj večih dolžnost.
it*
MISIONAR MARIIANT.
i?iarhant, mašnik iz francozke dežele, so se v letu 1828 v spodnjo Kohinkino podali, tamošnim bezbožnikom sveti evangelj oznano-vat. V tej deželi se je pa k nesreči ljudstvo zoper svojega kralja puntati jelo. Protivni poglavar pa tudi misionarja po silem s seboj žene. Ko je pa kralj Minh-Menh v letu 1835 vstajnikc premagal, so morali tudi misionar Marhant biti njegov jetnik.
Strašno so bili strahovani, ojstro sprašovani, in da bi jih še u večo grozo spravili, so bile zdajci šibe, biči, ojstri noži in železne
kleše na kupu pred njimi. Na to jih sodnik izsprašuje tako: Koliko časa ste že v tem kraljestvu? Misionar." Pet let.
Sodnik. Ali ste vi vstajnikom pomagali vzdignuti se čez kralja?
M. Vstajniki so me po sili s seboj gnali, in tako skerbno stra-žili, da nikamor nisim mogel. Le Boga sim častil, kar sim zamogel z molitvoj in v svetej maši; vojskovati pa se jas ne znam.
S. Ali ste kristjane nagovarjali s vstajniki deržati?
M. Poglavar mi je scer to zapovedoval, jas sim se pa branil in djal, da sveta vera meni prepove, kaj takega storiti, in da tudi raje vmerjein, kakor mu v tem pokorn biti.
Drugi dan so morali vsi ti silneji vstajniki pred sodbo stopiti, od kterih je jeden misionarja hudo obrekoval in lažnivo tožil. Ker pa misionar nič hudega niso obstali, so jih krivoverci mučili, z raz-belcnim želczjcm žgali in meso iz njih šipali in tergali. Po tem so jih na šest tednov v tak tesno ječo vrinuli, da so morali zmirom skerčcni biti, z glavoj pa na persih sloneti. Na dan svetega Andreja so bili k smerti peljani. Na morišču so jih še z razbelenimi klešči žgali in nevsmileno drapali. Po tej muki jih še opraša sodnik: Zakaj pri vas oči pipajo bolnikom?
M. To ni res. Vi bezbožniki nas kristjane le obrekujete, da mi bolnikom oči skapamo, kader jim sv. poslednje olje delimo. Potem so jih drugič z žarečim železjem palili. Sodnik jih vdrugič opraša: Zakaj ženin in nevesta pred mašnika k altarju stopita?
M. Zato , da vpričo zbranih kristjanov mašnik njih zakon spoznajo , in ga z nebeškim blagoslovom obdarijo. Zdaj so jih še enkrat žgali kakor poprej, in k tretjemu oprašali: Kakov je ti omoten kruh, ki ga spovedani jedo, in se potem tako terdovratno svoje vere deržijo?
M. To ni kruh, ampak telo našega Gospoda Jezusa Kristusa, jed naših duš.
Tako oprašanjc jc stavil sodnik iz samega zaničovanja do svete vere in njenih mašnikov. Na morišču jc bil postavlen križ, na dveh koncih v zemljo zabit, na kterega so mučenika stoje prek srede privezali, roke zgoraj razpeli, noge pa proste pustili. Zdaj jim z velikimi noži persa, in na nogah meso porežejo. In v tej velikej bolečini so sklenili svoje časno živlenje. ,
JANEZ DRAGUTIN KORNAJ, MISIONAR.
•Janez Dragutin Kornaj so bili na francozkem rojeni 12. marca lela 1809, in 20. aprila 1834 v Tong-Kingu za mašnika posvečeni. Tukaj je bil za njih, kakor so si želeli kraj slavnega terplenja, ki so ga iz dalnih dalnih krajev iskat prišli. Ko jim je pa pozneje k vclikej žalosti huda bolezen protila in so čutili, da svetih duhovskih opravil ne bodo več opravljati mogli, temuč da se morajo poverniti v svoje kraje nazaj, so jeli Boga iz cele duše prositi za milost, da bi jim dopustil v tamošnih deželah svoje smerti dočakati. In Bog jih je tudi vslišal. Ze 20. dan junia 1. 1837 so jih bezbožniki zvohali, vjeli in jim klado za vrat obesili, jih iz ječe v ječo gonili, u verige kovali in z vervmi vezali. Tožbo za tožboj si zmislijo lažnjivci čez njih; ako so pa pričali, da so tožbe golo obrekovanje, so bili vselej s šibami tepeni; pa nikolj jih ni slišati bilo , nad bolečinoj potožiti se.
Osemnajsti dan augusta 1837 so pisali svojem staršem na fran-cozko tako: Ze so mc bili bezbožniki tako hudo otepli, da sim bil ves kervav, in mc še bodo neke bartc pretepali, potem mi bodo roke, noge in glavo odsekali. Zavolj žalosti, ki jo bote zato nad menoj imeli, so me solze polile; pa spet sim se potolažil s toj misljoj, da bom takrat morde že pred Bogom prosil za vas, kadar bote vi to moje pismo brali. Le nikar nc žalujte zavoljo moje smerti, ki bo vsemu mojemu terplenju koncc storila, in meni začetek večnega veselja naredila. To se bo v kratkem času zgodilo. In po tem vas bom v nebesih pričakoval.
Zdaj vam pa preljubi moj oče in moja mati, svojo gorečo ljubezen zagotovim. Vaš sin Janez Dragutin Kornaj.
Devet no dvajset idan augusta jih je šestdesetkrat šiba mahnila, ker niso hoteli na božjo martro stopiti, in se svetej verej odpovedati. Dvajseti dan septembra ob dveh popoldan so jih že na morišče peljali. Tam so jim roke in noge na štiri, v zemljo zabite stebre privezali, glavo pa za dva. In tako so jim ob treh popoldan odsekali
glavo, roke in noge; drugo truplo pa na kose razdrapali. Tako so vmerli ti sveti mašnik za voljo Jezusa, še le 28 let, 6 meseov in osem dni stari.
XXI,
FRANC KSAVER KAN.
Franc Ksaver Kan je bil v letu 1803 v keršanskej občini -— Zon Milih v Tong-Kingu rojen. Fantek je še bil, ko so ga že v šole vzeli, da bi se za misionarja učil. V letu 1832 so ga njegov visoko prečestiti škof Havard za pomočnika poslali misionarju Retordu, kder sc jc tudi toliko izučil, da so ga namenili za božjega učenika postaviti. Ravno bi ga bili imeli v to veliko čast povzdignuti, ko ga 20. dan aprila 1836 v nekej vesi bezbožniki zgrabijo, ker so mislili, daje misionar, za kterega bodo pri odkupu drago plačilo dobili. Ti hudoben namen bolj gotovo doseči, jc poglavar tiste derhali več marter in svetih podob svetemu jetniku podrinul. Tukaj pa jc treba opomniti, da v kraljestvo Anam takih svetih reči keršanske vere prinesti, jc ojstro ojstro prepovedano; in da tisti v prehudo kazen zapade, pri ktercm se kaj takega najde. Za to jc bil Franc Ksaver Kan pred sodnika peljan; tamkaj topen, zvezan in natanko sprašan od raznih božjih reči, ki so mu jih bili podvergli. In ker jc stanovito pričal, da te božje reči niso njegove, mu ukažejo, jih teptati. To zapoved jc pa, zavzet za božjo čast, s svetoj nejovoljoj ovcrgel.
Dva dni po tem so spet na sodbo ž njim prišli, in zavoljo Jezusove vere ga veliko hudega dolžili. On pa jim jc toliko lepili resnic iz božjih zapoved na proti povedal, da so vsi ostermeli. Sam sodnik je bil toliko v sercu ganjen, daje glasno pričal: „Silno modro jc, kar leti mladi človek govori. Nauki in molitve, ki jih od njega slišimo, nas prelepo učijo, veliko lepši, kakor vsi poduki, ki jih od svojega kralja imamo."
Na vse to so nedolžnemu ploh za vrat obesili, noge u verigo vklenili, ga trikrat otepli, in potem v ostudno ječo pahnili, v kterej je petnajst lmdodehiikov nad njim budobovalo. Zdaj so mu oznanili.
da mu hočejo prizanesti in zavreči vse kazni, v ktere je zapadil, ker je prepovedane svete reči v to kraljestvo prinesel, če sv. križ z nogami potepta. Dan na dan so bezbožniki nad njega prihruli, da bi ga k tem činu pripravili, in neumneža ga imenovali, da ne stori, kar se mu zapove, in so djali: Ko bi mi v ječi bili, in bi se s tim rešiti zamogli, da bi kakega malika počestili, brez vsega pomislika bi to storili. Naj hujši ga pa skuša nekaj nevednih in boječih kristjanov. Pravili so mu: „Ali ni tudi sv. Peter Kristusa trikrat zatajil? hočeš ti svetejši biti od njega ? Stori tedaj, kar ti rečejo, saj se zamoreš potem spokoriti. On jim je pa odgovoril: »Jaz svetega križa teptal ne bom, ako bi s tim ravno cel svet pogube oteti žara ogel."
Slednjič je moral ti serčni služabnik božji pred dva naj vikša kraljeva dvornika priti, ki sta več križev po tleh razpoložiti zapo-vedala, ktere mu teptati zapovedujeta. Ker se pa on na vso moč tega brani, sta ga morla dva vojaka šiloma po križih vlačiti. Ali on se je kerčil tako, da se svetih znamenj odrešenja še dotaknil ni. Na to se je jeden vikših dvornikov glasno začudil rekoč: „Oj velika ljubezen, ki jo do svoje vere ima!" Pa pri vsem tem je nedolžni še vendar na rokah in nogah vklenjen v ječo peljan, in kmalo po tem k smerti obsojen bil. 20. dan novembra 1. 1837 je vikši sodnik jetnika iz ječe pred se prignati ukazal, in tako nagovoril: »Ravno sim od kralja pismo prijel, v kterem ti je zavkazano, križ z nogamipo-gaziti, če se hočeš smerti rešiti." Sv. jetnik si je pa smert izvolil, h kterej ga je spremljalo nekoliko vikših kraljevih služavnikov, tristd rudečo oblečenih vojakov z golimi meči, in veliko ljudi, ki so ster-meli in se čudili nad tolikoj stanovitostjoj. Kratko pred smertjoj je od vsih pričujočih preserčno slovo jemal, in jim od svete vere in smerti živo na serca govoril, dokler so mu rabelni roke na herbtu k stebru privezali, verv za vrat ovili, ga davili in lomili, in slednjič glavo odsekali, iz ktere se kerv ščurkoma steka k božjej časti. Kristjani, ki so ga spremljali, so se mu še pred smertjoj priporočali in ga prosili, naj se njih spomni pred božjim obličjem.
IT. i«
FRANC JAKARO, MISIONAR, IN TOMAŽ TIEN.
Franc Jak ar d je bil v Savoji, mesca septembra 1. 1799 rojen. V letu 1823 za mašnika posvečen, se je še tisto leto 10. dan julia proti Azii na pot podal, in je 6. dan januara 1826 v Kohinkino prišel. Ti misionar je moral strašne britkosti preterpeti, pred ko je za svojo apostolsko službo milostlivo plačilo prijel. V celem njegovem du-bovskem živlenju je terplenje terplenju roko podajalo. Hudo je bil preganjan; leta in leta je moral v ječah koperneti, pred ko dočaka konec svojega suženslva. Sedmi dan marca 1838 ga naj vikši kraljevi služavnik iz ječe pripeljati zapove, in ga očitno sprašuje rekoč: Ali se bodeš že enkrat svojej veri odpovedal? Misionar pravi: Jas svoje vere nikdar nc zatajim; če dalje bolj jo bom ljubil, zavoljo njene velike vrednosti.
Vikši pravi: Tukej ne smeješ po svojej veri živeti, to je od kralja ojstro prepovedano, in kraljeve zapovedi so, kakor bi bile od Boga. Ce se te vere še dalje deržiš, jo boš s smertjoj plačal. SreČa velika za tebe, da smo ti še tako dolgo prizanašali. Misionar: Jas pa za to vero vmreti želim, in pred ko, boljši bo; potem so vse moje želje spolnjene. Na to so mu ploh na vrat naložili, ga v že-lezje vklenili in v smradljivo ječo zaperli, kjer je moral hud glad terpeti. Ko je v ječi že zadosti preterpel, so mu še hujih muk odločili. Na tla so ga vergli, razpeli, glavo, roke in noge k stebrom privezali, po tempa z ojstrimi šibami pretepali! Pet in štirdeset mahlejev so najemniki storili, pa po vsakem petem mahleju so toliko prenehali, da ga jc sodnik vselej na novo silil, se Jezusovej veri odpovedati. Tri cele ure je tepenje terpelo , pa poterpežljivi muče-nik še enkrat ni zajavkal.
Vsega raztepenega in kervavega vlečejo še enkrat v temno ječo, v kterej mu jc pa nek mladenč novo veselje pripravil, ki je še le pred kratkem kristjan postal, pa tako stanoviten, da je rajši Drobtince za novo leto 1852.	17
v ječo šel, kakor bi svetej veri bil nezvest. Ta mladi keršanski tovarš Franca Jakarda se imenuje Tomaž Tien.
Tomaž Tien je v zgornej Kohinkini rojen bil. Rano so mu starši pomerli. Ko je osem let star bil, so ga duhovnik, Jožef To, v svojo skerb vzeli, od kterega sami pišejo tako: „Ta mladenč je v zader-žanju toliko čeden, daje malo takih; dobro pomisli, kdaj je potreba govoriti kdaj pa ne; je rajši sam, kakor v družbi; za otročarije se ne zmeni; moder je po možko." Kadar je svoje opravke opravil, seje učil, ali pa molil. Zavoljo tih visokih in srečnih dušnih lastnost, in zavoljo svoje telesne lepote je bil toliko ljubezniv, da so se kristjani le čudili nad njim, in očitno povedali, da takega otroka še nikolj med njimi ni bilo.
Koje osemnajsto leto nastopil, so ga škofu više šole poslali. Brez pomude se na pot poda; pa v kratkih dneh so ga že vojaci prijeli in v ječo zaperli; potem pred sodnika postavili, ga hudo spra-Šovali, mučili in silili, da se veri odpove, ali jim pa drugih učenikov Jezusovih nekoliko naznani. Ko so ga grozno grozno pretepli, so mu tudi, zdaj z razbelenimi, zdaj z merzlimi klešči meso iz telesa tergali. V tolkem terplenju ni zdihoval, ne se potožil, ne posolzil; temuč ves čas te neizrečene muke je veselje iz obličja mu sijalo. Stermeči gledavci so pa glasno rekali, da taka stanovitost mora biti od Boga. Na to je spet moral v ječo iti, kjer je več jetnikov bilo zapertih, kteri so si z vsoj močjoj prizadeli njegovo stanovitost omajati. Ker se jim pa ni omamiti dal, je moral terpeti med njimi žejo in lakoto, ker so mu odbijali tudi tiste jedila in pijače, ki so za njega pripravlene bile. Ob času ga kraljevi služavnik v drugo ječo prestavi, kjer je ravno tudi misionar Jakard bil zapert. Ta dva jetnika sta se tako rada imela in tako ljubeznivo jedcu drugega tolažila, kakor bi si bila oče in sin. Nju prijaznost je terpela nc "■> mlji le jeden mesec dni; alj v nebesih ostaneta prijatla na vekomaj.
Še enkrat je bil Jakard zdaj s šibami tepen. Potem so obema nju bližno smert oznanili. Zdaj jeden drugemu serčne želje budita, veselo za Kristusa terpeti, ki je toliko za nju terpel. Na dan sv. Matevža 1838 prihruje clo zgodaj truma vojakov do ječe po sveta jetnika. Franc in Tomaž gresta veselo na morišče, da bi tamkaj svoje živlenje Bogu darovala in se na večno k njemu preselila. Na mert-višču nju privežejo vsakega na drugi steber, kjer njima je rabel z vervi časno živlenje končal.
-m
IGNAC DELGADO, ŠKOF? DOMINIK HENARES, ŠKOF.
Deželski oblastnik, ki je že od leta 1835 namesto kralja čez Tong-King gospodaril, je hudo sovražil vse, kar se je kristjan imenovalo. Blizo koiio leta 1837 ga še kralj pred se pokliče, da ga je ojstro posvaril, zakaj še zmiraj kristjane v deželi terpi, in misionarom evangelj oznanovati pusti, kar je vender velikobart po celej deželi po kraljevih pismih prepovedano bilo. Deželski oblastnik se zavoljo te kraljeve zamere tako nad kristjani razserdi, da jim obljubi hudo plačilo zato. Berž ko je prišel od kralja v svojo deželo nazaj , razpošlje na vse kraje naj zvestejše služavnike, da imajo kristjane poiskati, vse naprave in priprave , ki se pri katolškej službi božjej rabijo , pobrati, misionare pa v ječe zapreti. — Vsled tega ukaza se - je veliko podiskavcev po deželi razišlo, ki so kristjane ropali in hudo ž njimi ravnali. Naj hujši so pa na prečestita škofa Ignaca in Dominika zatiravci pritiskali. Prečestita škofa skriti, so si kristjani veliko prizadeli; zatoraj so vsakega u velikej pletenici z bičjem pokrite odnesli. Ali hitro so vojaei zvedeli, kaj da so kristjani s škofom Ignacjem Delgado počeli; zatorej na vso sapo napnejo za njimi, da so njim komej kristjani vjišli in sami se poskrili, škofa pa na cesti popustili. Tako so prišli čestitljivi škof Ignac Delgado svojim sovražnikom v roke.
Zdaj lovci po divje kričijo in trušijo, svojega jetnika zvežejo, ga od sodnika do sodnika gonijo, in naposled v tesno ječo vrinejo. Prečestiti škof so morali pogosto pred sodnika stopiti, kteri je zvedeti hotel njih ime, starost, od kod so doma, koliko imajo pomočnikov' , kako so tukej sem prišli, in v ktirih krajih stanujejo in se skrivajo? Kar so škof sami od sebe mogli odgovoriti, so govorili radi in lehko, ali kader jim je bilo govorili od svojih duhovskih tovaršev,
17*
takrat jih je velika skerb prehajala. Na to je sodnik sodbo sklenil rekoč: .,lz pokoršine do postave obsodimo k smerti .škofa Ignacja. Ti ptujc, ki se je v to kraljestvo pritcpcl, uči že blizo petdeset let po deželi zmote, ki jih nezastopno ljudstvo za golo resnico derži. On je poglavar tistih ljudi, ki so med seboj sklenili, lažnivo vero trositi med nami. Po tem takem mora po naših postavah ob glavo priti." To razsodbo so do kralja poslali, da bi jo podpisal.
Med tim so imeli prečestiti škof še veliko veliko težav prestati. Vojaci so brez nehanja nad njimi hudobovali, jih na gorečem soncu pekli, jim niso dali ne piti ne jesti, da so skorej obnemogli. Na to jih napade huda griža; in ker ni bilo pripušeno jim k pomoči priti, ali zdravil podeliti, jih je Bog 12. dan junja 1838 v 76. letu njih starosti iz sveta poklical. Ali preganjavci še po smerti svetniku pokoja ne dajo, ter še mertvemu glavo odsekajo, ktero so k večemu zasmehovanju tri dni popotnikom ogledovati pripustili. Potem so jo v pletenici s kamenjem napolnjenej v globoko in derečo vodo vto-pili, da ne bi kristjanom v roke prišla. Ali mesca novembra 1838 so jo kristjani le vender dobili, ki se še ni bila nič spremenila. Tudi mertvo truplo so si bili osvojili, in obojno zagernuli s tolikoj častjoj, kolikor jim je bilo mogoče.
Tudi škof Dominik Henares, ki so bili na Španskem u Vani rojeni, in v letu 1800H Fesejti za škofa izvoljeni, potem v Tong-Kinku za nastopnika IgnacjaDelgado namenjeni, so prišli sovražnikom v roke, v kterih so za sveto vero svojo kerv preliti. Kristjani so jih scer nekoliko časa v svojih hišah skrivali, in da bi varniši bili, so jih dalje čez vodo prepeljali. Ali tamkej je vse od strahu pred sovražnikom toliko trepetalo, da jih še pod streho vzeti skoraj nihče upal ni. Dva dni poznej gredo spet med druge ljudi, varniših krajev iskat. Pa povsod, po vaseh in za vodami se je na tanko vse pre-vertalo in skerbno ogledovalo, kde najti misionarja. V tej nevarnosti zadenejo na jednega bezbožnika, ki jih je po hinavsko sovražnikom zdal, kterih je na hip petsto vkupej privrelo, prečastitega škofa lovit. Zdaj vojaci blagega jetnika v tesen pletarc (kurnjak) vri*. ..jo, in tako pred deželskega oblastnika zapeljajo. Kakor so imeli škof Ignac Delgado pred sodnikom veliko prestati, tudi od stražarjev v ječi in zvunaj ječe hudo terpeti, ravno to, tako in toliko so tudi ta čestiti jetnik terpeli in prestali, dokler jim rabel glavo odseka, kakor so obsojeni bili. Njih naj lepše kreposti so bile: Prelepa čistost na
duši in na telesu; vedno veči in veči prizadevanje, ljudem k zveli-čanju pomagati; goreče želje, za sveto vero mučeni biti, in neizrečena ljubezen do svetih apostolskih opravil.
PETER DUMOVLIN BORJE , MISIONAR.
I®cler Dumovlin Borjc je bil 20. dan fcbruara 1808 na Francozkem rojen. Ves je bil vnet za čast Maric Device, do vbožcov ga je bila sama ljubezen, in u viših učenostih se jc nevtrudno zmirej naprej učil. Ob tem so mu svete želje v sercu dozorile, iti v ptujc dežele za misionarja. Pa hudo napotje sc mu zdaj vstavi. Nevarna za-teklina se mu na koleno prisadi. In ker se nc upa s tistoj v ptuje dežele, si jo do čistega izrezati pusti. Ko se jc zdravnik nad njim čudil, da se v tolikej bolečini tako veselo in dobre volje zaderži, mu je bolnik odgovoril: »Kadar me bodo neverniki popadli, takrat bom pač hudo terpel."
Na 21. dan novembra v letu 1830 so bili za mašnika posvečeni, in so zapustili svojo domovino že 1. dan dcccmbra tistega leta. 15. dan maja 1832 pridejo v deželo Tong-King. Pa le kratko časa so zamogli duhovske opravila po svojej gorečnosti opraljati, ker jc bilo preganjanje zmiraj huji in ojstreji. Prebavili so veliko težav, veliko pomankanja in nevarnost, pa vse to ni ničesar zamoglo du-hovskega poduzetja jim le nekoliko odbiti. Huji, ko so terpeli, bolj so bili veseli svojega stanu. Ko so že vjeti in vklenjeni bili, so zvedeli, da so za škofa izvoljeni; pa posvečenja niso dočakali. Iz ječe so bili pred sodnika peljani, da bi na sprašovanja odgovarjali. Ker pa niso hoteli vse po volji odgovoriti, jim reče pisar Tong, ki jim jc ravno na herbtu križom roke vklepal: »Ker nam zdaj nič ne dopo-veste, glejte, vas bomo v sodno hišo peljali, z železnimi šibami pretepali, in na kose vam meso zasekali; ali bote takrat še tudi molčali?" Zdaj se še nc morem hvaliti, še le videl bom, kaj mi bo storiti," so djali misionar. Zdaj so ostali še nekoliko dni jetnik, ki so peli in peli mnogo svetih pesem. Ko jc huda ura dotckla, da bi
jih s šibami pretepali, jc neki tamničar z imenom Bo .silno nesramno govoriti začel. Na to so misionar vsi goreči, s svetoj ncvoljoj ga serčno posvarili, in djali: „Rajši hočem, naj se pokrije moje truplo s kervjo; raji hočem, da me tergate tako dolgo, ko se vam poljubi, le nesramno govoriti nehajte." Veliko ljudstva jih je potem obiskovalo, kar je vsakemu pripušeno bilo. Ob tej priložnosti so učili od Jezusa in od njegove svete vere toliko prijazno in veselo, da sc je vse čudilo med bezbožniki, ki so jeden drugemu med seboj pravili: „Leta gospod tako lepo uči, kakor bi bil za učitela rojen. Če nas hoče v prihodno učiti, se bomo njegovih naukov prijeli." — Ko so jih pred višjega sodnika peljali, so se posebno prepričali, kako so jih kristjani serčno ljubili; zakaj cele trume so vrele jokaje za njimi. Ko so v sodnico prišli, jih vpraša sodnik: Koliko ste stari? skle-roj barkoj ste sc iz Europe v Tong-King pripeljali? koliko časa ste že v teh deželah? v kterih okolicah ste se zaderžovali?
Misionar odgovore: Jaz imam 30 let in 6 meseov; v Tong-King sim se pripeljal na čolnu jodnega kraljevega služavnika; v šestih letih, ko sim že tukaj, sim .skoraj vso deželo obhodil.
Na to vojaci stebre v zemljo zabijejo , na ktere za roke in noge misionarja privežejo, in potem s) jih s šibami tepli. Tridesetkrat jih šiba vdari, pa do dvajstih še enkrat ne zajavkajo; le pri slednih desetih se oglasijo od velike bolečine. Ob tem jih vpraša sodnik, če kaj bolečine čutijo? Oni mu odgovore: „Zakaj bi jaz ne občutil bolečine, ker sim tudi iz mesa in kasti, kakor drugi ljudje? Pa nič zato, pred tepenjem in po tepenju sim zmirom jednako zadovoljen." Vradniki so djali med seboj: Europejca z nobenoj mukoj ne premagamo.
Misionar Borje so potem še večkrat bili zavoljo svete vere hudo strahovani in mučeni, pa se vender niso nič v zvestobi do Boga omajali. Nekdaj jih je jeden nekoliko opahnjen sodnik vprašal, zakaj da zmiraj tako terdovratno molče? in pravi: Ce bivaš pa z razbelenimi klešči tergali, ali bi takrat tudi molčali ? Misionar so rekli: Če se z menoj kaj takega zgodi, bom vidil, kako bo, sam na sebe sc nc smem zanesti. Potem je bila nad njimi sodba sklenjena, da bodo ob glavo djani. Ob tem jih vikšislužavnik Bo vpraša, če semkaj smerti boje? Sveti mučenik so pa odgovorili: Jas sc le samo Bogu zamerili bojim. Ko so na morišče prišli, so jim persa in pleča razkrili, in jih strašno morili. Babel, ki jim glavo ima odse-
kati, se je tako vpijanil, da skoraj vedel ni, kaj dela; ko jc pervo-krat z mečem mahnul, je komej čelust in uho zadel; drugi mahlej jim je ramo odsekal: tretji je padil na vrat, pa ga ni presekal. Pri tej priči sodnika tolika groza prepade, da je odstopil. Sedemkrat je rahel z mečem mahnul, pred ko je kervavo dčlo dokončal. Pa ves čas se prcčaštiti mašnik še enkrat niso oglasili.
TIHI«
AUGUŠTIN HUJ , MIKLAVŽ TE, IN DOMINIK DAT, VOJACI.
K raljevi deželski oblastnik v Tong-Kingu, od kterega smo pod VI. številkoj govorili, jc v letu 1838 keršanske vojake zavoljo sv. vere preganjati začel. Vse si je prizadel, kar mu je bilo mogoče, njih pregovoriti, da bi od keršanske vere odstopili. Iz straha pred ječoj in mukoj jih je veliko, nekoliko tudi žalibog za plačilo od ker-šanstva odpadlo. Trije pa iz med njih so bili tako serčni in srečni, da jih nič premagalo ni. In ti so bili: Auguštin Huj, Miklavž Te in Dominik Dat. Devet meseov so v ječi terpeli, pa zmiraj terdili, da hočejo raji vmreti, kakor sveto vero zatajiti.
Deželski oblastnik je skrivaj v pijačo omotice jim zmešati dal, da jih je omamil in tudi za nekoliko časa na svojo stran dobil. Pa komaj, ko sc spet zavejo, vse pomote overžejo in soglasno pričajo, da nikoli ne bodo nehali, Jezusa Kristusa za Boga častiti. To je oblastnika silno osramotilo, ker sc je že bil s pismom pri kralju pohvalil , da so se mu ti trije kristjani že podali. Oni so pa tudi sami na kralja pisali, da je to lažnjivo, kar mu jc uradnik pisal, da bi bili vero zatajili. Pisali so, da so še in bodo zmiraj kristjani, da tudi nikoli niso in nc bodo privolili, križa z nogami teptati. Toraj so kralja prosili, da jih naj po ojstri postavi k smerti obsodi, kakor seje drugim kristjanom godilo, ki svojega Boga niso zatajiti hotli.
Nato pismo se je kralj Minh-Menh hudo razserdil, in zapo-vedal te terde kristjane vklenjene v ječe zapreti. (Dominik zdaj ni bil
poleg, pomudil seje bil pri žlahti.) Častnikom je zapovedano bilo, te vojake hudo in umiraj hujši mučiti, dokler ne bodo v stanovitosti jih omajali. Ko so naj bolj terpeli, jim kralj oznani: Vse vam bo odpuščeno, če hočete Kristusa preklinjati. Če ste mu pa nepokorni, bodete pomorjeni. Zvolili so si smert. V I. 1838 mesca junja so bili na dvoje razsekani. Potem so tudi Dominika vjeli, in 18. dan julja obesili, ker ni hotel svete vere zatajiti.
JAKOIi NAM, ANTON DIH, IN MIHA Ml MUČENIK! V TONGr-KINGU.
Jakob Nam, mašnik, so bili v Tong-Kingu rojeni. Anton Dih, premožen, hvale vreden kristjan. Pri njem so se mašnik Nam pred sovražniki skrivali. In Miha Mi je bil poglavar svoje okolico. Kraljevi vradniki so se naj poprej mašnika lotili, in jim obetali, velike dobrote, če se vdajo; pa tudi jim z vsim hudim terplenjem protili, če ne bodo po kraljevej zapovedi storili. Ker se pa duhovnik na nobeno stran premotiti ne dajo, so jih vradniki za zdaj v miru pustili; le samo lahek ploh so jim za vrat privezali, in jim tudi dovolili, jetnike v ječi obiskovati.
Skerbno in zmiraj jednako veselo so častiti duhovnik kristjane v ječah obiskovali, njih pobite serca z božjoj besedoj tolažit ino podživlat. Naj je bila ječa še tako revna in borna, je vender vse veselo bilo, kadar so jo dober duhovnik obiskali. Med jetniki je bil Anton Dih, ki mu jc ljubeznivo obnašanje tega duhovna silno globoko v serce šlo. Ta devet in šestdeset letni starček jc v hudej skušnjavi včasi skorej obnemagati hotel. Strah pred silnoj smertjoj, skerb in ljubezen do pohištva in žlahte so mu močno branile v terplenje in smert privoliti. Pa ob tolikih britkostih se je vera v Boga v njem tako oživila, da je vse slabosti premagala. Zdaj na enkrat sklene vse posvetno zapustiti, in za sveto vero časno živlenje Bogu darovati. K temu dobremu naklepu jc Miha Mi, njegov zet, veliko
pripomogel, ki je lako le govoril: „Moj ljubi oče! pomislite na svojo starost; malo upanja imate, še dolgo živeti Ce vmerjete po navadi, neveste, ali bo smert srečna ali nesrečna. Kdor se pa za voljo svete vere vmoriti da, temu je Bog večno zveličanje za plačilo obljubil. Zdaj si lahko izvolite, ko vidite očitno, kaka smert, da je bolj srečna. Ko bi pripuščeno bilo, pri tako srečnej smerti po živlenju žalovati, bi bilo meni bolj, kakor vam pripuščeno , ker sim še mlad in terden; pa vender vidite, da jaz veselo svoje živlenje Bogu darujem. Vaši otroci so že vsi odrasli, in so dobro osker-bljeni. Ako ravno še dalcj živite, jim bodete malo pomagali več; Če pa vmerjete za sveto vero, ste jim k prelepemu izgledu, in sami sebi k časti. Kar pa mene zadene, zapustim svojo ženo v naj boljših letih s čveterimi otroci, kterih si še k ni ha nobeno zaslužili nc more. Pa bom v nebesih za nje prosil, in Bog, ki mi jih je izročil, je mogočen zadosti, njih preskerbeti. Ali sc morde tepenja bojite? Tega sc oče nikar ne bojte! Vse tepenje, ki ga bode sodnik vain zgovoril, hočem jaz namesto vas prestati. Le bodimo serčni in pa veseli. Zdaj imamo priložnost pokazati, da smo pravi kristjani, ki voljno vmerjemo za Jezusa Kristusa, kakor je on za nas voljno vmerl."
Tako je Miha Mi serce svojega tasta močno močno ogrel. Kadar kolj so jih sodniki slepili in nagovarjali kraljevim zapovedani pokornim biti, jc vselej Miha govoril za oba. Kadar so jih pa beriči pretepali, seje tudi všelcj ponudil namesto svojega tasta tepen biti, po tem, ko je že za sebe tepenje prestal. Zato so ga pa tako ojstro bičali, daje meso po kosih od njega padalo. V štirdesetih dneh ga jc nad petstokrat šiba vdarila. On še pa enkrat ni zastoknil.
Ker s tepenjem nič pri njem ne opravijo, se ga z besedoj hudo lotijo rekoč: „Ti neumnež! kaj te moti, da se smerti ne bojiš; ali nc veš, da si dolžen za otroke in ženo skerbeti? Ti si še mlad, pa tudi učen; še znaš dolgo in srečno živeti, v čast in k premoženju priti. Le berž tile križ pohodi, in obljubimo ti, te vpričo spustiti. To je že toliko kristjanov storilo, zakaj bi ti ne?" On pa je rekel: »Nikdar ne bom svete vere zapustil, ker jc čista in sama resnica. Ko bi vas kdo silil, kralju glavo s nogami teptali, ki so vas v tako visoko čast povzdignili, in v bogato službo postavili, ali bi smeli kaj takega storiti? In jaz bi sj prcdcrznul, oskruniti podobo nebeškega kralja, ker sim mu dolžen vso čast in hvalo ? Moja žena in
otroci me zares skerbijo, pa njih vender laliko zapustim, ker upanje imam, da jih bode dober Bog oskerbel, in nas v svojem kraljestvu enkrat spet združil. Zgled teb, ki po razpelu hodijo , me tako malo vžcne, kakor izgled vhajavcov serčne vojake omaji."
Kakor smo že slišali, je sploh Miha Mi pred sodniki sam govoril , za sebe in za svojega tasta. Pa je vendar tudi Anton Dih za božjo čast, kadar jo bilo priložno, tako serčno besedo povedal, da so vradniki nad starčekom stermeli. Starčeku pa nista samo častiti Jakob Nam in Miha Mi podbudivne nauke dajala, njega je tudi žlahta z vsoj gorečnostjoj prosila, do smerti Bogu zvestemu ostati. Med drugimi mu jc jeden osmerih sinov lepo pokazal svojo otroško ljubezen. Šel je pred višjega sodnika in mu ponudil lep kup denarjev, ako mu pripusti namesto očeta terpeti in viritii; pa ni bil vslišan. Tudi Miha Mi je bil lepo od svojih tolažen. Večkrat ga je žena z otrokom na persih obiskala in prosila, da ga naj nič preveč otroci ne skerbijo, naj jih le Bogu izroči, ki jih gotovo ne bo zapustil. Enega dne je tudi še le jednajst let stara hči svojega očeta Mihela Mi v ječi obiskala, ter sporočila, raji vmreti kakor božjo martro z nogami teptati. Potem so vsi k smerti obsojeni bili. Vradnikom je pa to silno merzelo , da je ljudstvo tiste za svetnike častilo, ktere so oni kakor hudodelnike pomoriti sklenili. Po poti na morišče jc še Mihelu Mi rabel djal: Daj mi pet srebernikov, in ti hočem z jednim mahlejem glavo odbiti, da ne boš dolgo terpel. Miha Mi je pa odgovoril: Ako ravno stokrat mahneš, da mi jo le odbiješ, sim že zadovoljen. Vsi tri spoznovavci so bili pomorjeni v letu 1838.
PAUL MI, PETER DVONG IN PETER
TRUAT.
M*aul Mi, rojen 1. 1798, je bil veliko let misionarjem za pomočnika. Sama dobrota in ljubezen ga je bila, zato so ga kristjani silo radi imeli. V letu 1837 bi bil imel za mašnika posvečen biti, ko so ga ravno sovražniki prijeli.—Peter Dvong seje bil leta 1817 v cerkveno službo namenil, ko je bil še le komej devet let star. Dva njegova strica
sta bila mašnika, jeden od njib vzorne tega tnladenča v svojo skerb. Ko se jc bil že izučil, so ga za učenika postavili. Možko se jc nosil, silno postrežen bil in veselega serca. Vse hvale vredno jc bilo celo njegovo zaderžanje.
Peter Truat je bil rojen 1. 1816 in se v petnajstem letu svoje starosti za cerkveno službo odločil. Njegova priljudnost mu je dala pred ljudstvom veliko vrednost.
Kako sc je tim trem po tem godilo, so nam sami vsi trije v pismu popisali takole: „Ko smo 10. junja 1837 zjutrej ob štirih k svetej maši hoteli iti, nam jc bilo oznanjeno, da so celo vas vojaki oblegli, ki so prišli misionarje in kristjane lovit. Stirnajst nas je bilo, pa jednajst jih je uišlo; le mi trije, med vsimi naj stareji, smo bili vjeti in s plohom obloženi. Dva dni daleč so nas gnali, pa cel pot nismo nič pili nc jedli, in ponoči smo pod milim nebom ostali. Ko smo to težavno pot izvcršili, nas jc jedcu hudo, pa vse po lažnjivem tožil. Na to so Paula Mi, in Petra Dvong u verige vklenili, nju iz ječe v ječo gonili, in silno nevsmileno ž njima delali. Petru Truat jc bila lahka, klada za vrat pripeta, in bolj sloboden jc bil od nas. Od tega časa so nas vsak dan sodniki slepili, zdaj z dobrim, zdaj s hudim, da bi jim ali misionarje zdali, ali pa od svete vere odstopili. Paul Mi je bil že štirnajstkrat hudo strahovan. Pri takem stra-hovanju so pa tako le delali: Ko so nas beriči slekli, smo morali na tla sc vleči, da so nam roke in noge daleč narazen k stebrom pripeli. In to je bilo za nas huji, kakor vsa druga muka, ker nas jc bilo sram. Tako privezane so nas s šibami pretepali. Paul Mi je 130, Dvong 90, in Truat 60 mahlejev zderžal; pa vsak mahlej je več ko sto ran naredil, ker so šibe iz veliko tankih šibic v zvezek povite bile. Po tem nismo dolgo časa clo nič govoriti mogli.
Ob času so nas spet v ječo zagnali, u verige vklenili, nam težke plohe za vrat privezali, in nas zasramovali. V ječi je smrad za vmreti, in toliko stenic, da jih je bilo od nog do glave vse živo po našem životu. Mi in Dvong sta štiri mesencc to terpela, Truat pa le jeden mesene; 19. oktobra 1817 nam je bila smert napovedana.
Od tega časa namje vse boljše bilo. Tcrplenjc so nam toliko polaj-šali, da smo saj mogli spati. Postrežba je bila takošna, da smo še drugim jetnikam lahko kaj dali. Naj veča dobrota pa je bila za nas, da smo smeli sv. zakramente pokore in rešnega Telesa prejemati. K lim velikim dobrotam so nam keršanski dobrotniki z molitvoj, mi-
lošnoj in z djanjcm pripomogli. Bog daj delež večnega živlenja vsim, kteri *o s svojoj milošnoj k na,sej sreči kaj pripomogli."
Paul Mi, Peter Dvong, Peter Trual. 18. septembra 1838 so jiin noge k stebrom privezali, okolj vrata pa vervi ovili, ktere je več vojakov tako dolgo vleklo, dokler so mučeni svoje živlenje sklenili, kterih trupla so kristjani častito pokopali.
FRANC KSAVER M A V. DOMINIK UJ, TOMAŽ DE, AlJGrUŠTIN MOJ, IN ŠTEFAN VINU.
Ijeti spoznovavci sv. vere so bili v polnočnem Tong-Kingu vjeti. Naj poprej je bil vjet Franc Ksaver Mav, učenik katolško-keršan-.skega nauka. Silili so ga od sv. vere odstopiti , ker pa nič opravili niso, so ga vikšim izdali. Še tisti dan, to je 29. maja I. 1838 so prišli vojaki tudi Tomaža De iskat in lovit. Bil jc šivar ali krojač in 27 let star in oženjen. Ko je svoje otroke ženi izročil, da naj lepo zanje skerbi, jih pridno delati in pravega Boga spoznati in častiti uči, jc sam šel vojakom v roke, ki so ga precej k višjemu sodniku gnali.
Auguštin Moj in Štefan Vinh sta bila najemnika za polsko delo ; jeden pri 50, drugi pri 25 letih. Sovražniki so nju precej za ptujce spoznali, vjeli in silili sv. križ mandrati; ker sta se pa branila, so jima klado za vrat vklenili, in nju k gosposki gnali. 10. j ulj a 1838 nju je vikši vradnik protivno priganjal po kraljevem vkazu križ z nogami teptati. Ker pa nič z njima nc opravi, sta bila obsojena, ves čas svojega živlenja na morju barke voziti, in verh tega še vsaki sto šib dobi. Preden pa, ko se jc ta kazen pričela, nju je kralj Minli-Menh še enkrat skušati zapovedal, in obljubil jih spustiti, če bodeta križ poteptala.
Zdaj pokliče viši vradnik božjega učenika Dominika Uj pred se, in mu ves prijazen pravi: „Daj si dopovedati, in vbogaj; stopi
tukaj le na križ, potem te hočem spustiti; varji se smerti, ker si še mlad, terden in lepe postave." Uj je odgovoril: „Od mojega rojstva do zdaj je Bog tako lepo za mene skerbel, da sim vsak dan svojega živlenja nove dobrote od njega prijel; ali bi bilo prav, ko bi ga zdaj v tolikej nevarnosti zapustil? Ko bi to storil, bi nobene prijaznosti božje več vreden ne bil. Ko bi to storil, kaj bi rekli moji stariši , ki so me tako lepo učili, Bogu zmiraj zmiraj zvesto služiti. Kaj bi rekli pa tudi tisti mašnik, ki so mi tako po očetovo svete nauke razlagali, in mc v sercu tolko vneli, da sim bil obljubil, božje zapovedi nikolj prelomiti."
Uradnik pa reče: „Tvoja beseda meni že dopade; pa pomisli le pametno, da tvoj Bog gori v nebesih stanuje, križ pa, ki imaš na njega stopiti, je gol les."
Uj. »Pomisli pa tudi ti. da ti les me opomni terplenja našega Odrešenika; če te les v časti imam, čestim svojega Gospoda; če pa križ zaničujem, razžalim svojega Boga, kije za nas križan bil. Ko bi mi ti mertve trupla mojih starešev teptati zapovedal, ali bi tebi smel pokoril biti? Mislim , da to za nobeno ceno, veliko manj pa še podobo svojega Boga!"
Vradnik. „Ne govori mi tega, sicer ti bomo glavo odbili."
Uj. „To so ravno moje serčne želje."
Jcdnako pregreho je tudi Franc Ksaver Mav storiti silen bil. Obetali so mu, kar si bo izvolil, ali ga 11 visoko kraljevo službo povzdignili, ali ga damo spustiti če se jim vda. Ker seje pa branil, so ga po silem tišali, da bi na križ stopil. Tako so bili tudi Tomaž, Auguštin in Štefan skušani. Ker sc pa ne jeden premagati ni dal, so bili vsi peteri za celo leto spet v ječo zagnani. V ječi so veliko ter-peli, pa so bili vender zmiraj veseli, ker jih je nebeška prikazen razveselila. 19. decembra I. 1838 so bili vsi pomorjeni, in terplenje se njim je 11 večno veselje premenilo.
JAS*
PAUL KOAN, MAŠNIK.
itlašnik Paul Koan so bili 1. 1838 vjeti in pred sodbo peljani. Vikši sodnik jim je na ravnost zapovedal, rekoč: »Poteptajte križ, če hočete pri živlenju ostati, sicer vas bomo zamorili." Koan so pa djali: Vas kralj vas je u visoko službo in čast postavil, vi bi ga pa takrat zapustili, ko bi se imeli vojskovati za njega, ali bi ne bila to gerda gerda nezvestoba za vas? Ravno tako gerdo bi bilo za mene, zapustiti zdaj svojega nebeškega kralja, ki priložnost imam se vojskovati za njegovo čast, ki mi je že brez števila dobrot in milosti ska-zal." Sodnik ni vedel kaj na to odgovoriti, le sram ga je bilo. Zato jih je zapovedd s šibami pretepsti, potem pa v ječo zapreti, jim glavo odsekati, in jo na kol natekniti, da bi se ljudstvo svete vere balo.
28. aprila 1840 je bil za smert njim odkazan. In to jih je toliko oveselilo, da so od samega veselja ječarjcm stregli. Poslednjo svojo uro so še zahvaleno pesem (Tedeum) zapeli. Na morišče grede so tolažili in učili žalostno ljudstvo, in molili za nevernega, kralja, da bi svete vere več ne preganjal. Štirikrat je rabel z mečem mahnil, da jim je glavo odsekal. Njih truplo so kristjani zagernili,
JANEZ GABRIEL PERBOJRE,
MISIONAR IN MUČENIK V KINI.
Mina je silno veliko kraljestvo v Azii. Še le v 16. stoletju se je sv. vera tam začela, in od svojega začetka zmiraj preganjana bila. Tam so bili Janez Gabriel Perbojre za misionarja, iz Francozkega
doma. Me,senca septembra 1839 so nekoliko zbranih misionarjev, svojih rojakov, obiskali, takrat se je pa ravno tropa sovražnikov vzdignila, duhovnike lovit. Misionarji na vse strani zbežijo in se poskrijejo. Na tem pobegu so Janez Gabriel naj huje terpeli, ker so silno rahlega života bili. Tretji dan so že tako opešali, da niso mogli dalej naprej; zato so v berlogu počivali, oni in učenec, ki so ga za sv. kerst pripravljali. Ob kratkem pa tudi po ravno tem potu sovražni lovci do njih prihrujejo, pa se vender niso vrajtali, da misio-narja pred seboj imajo. „Mi išemo Europejca," pravijo lovci. »Ali nam vesta vidva od njega kaj povedati?"
„Kaj, vi išete Europejca?" jih vpraša misionarjev učenec. »Ja, duhovnika," odgovorijo lovci. Učenec še dalej vpraša: »Koliko pa dobi tisti, ki bi vam ga zdal?" Trideset denarjev gotovih. »Naj velja. Ti mož le je tisti Europejc, ki ga išete." Tako je odgovoril izdajavc, kazajc na dobrega misionarja, ki somu bili svoje drago živlenje zaupali.
Ta prigodba je misionarju v serce segla. Pa s tim so sc tolažili, ker se je terplenje njihovo tako začelo, kakor Kristusovo, ki gaje tudi lastni učenec, Juda Iškarjot za trideset srebernikov prodal.
Janez Gabriel so bili mahom na rokah in nogah vklenjeni, in tako od ene sodbe do druge pelani. V poglavitnem mestu U-Kam-Fu so neznano tepenje sterpeli. Morali so tudi na robu ojstrega kamena klečati. PotOm jih je nevsmilen poglavar za lase obesil, jim roke v podobi križa raztegnil, in prek beder močen kol privezal, kterega je na vsakem koncu najemnik z vsoj močjoj dol vlekel.
Enega dne jih viši sodnik močno nagovarja, božjo martro poteptati, in jim obeta jih potem prostih spustiti. Pri tem nagovoru se častiti duhovnik groze tresejo. Sežejo za božjo martro, jo na svoje persa pritisnejo, solzni poljubijo, in v priči povejo, da v smert radi privolijo, v toliko nečast božjo pa nikolj. Kraljevi služavnik zdajci hoče, da bi misionar tudi malikc tako častili; torej jim zapove, pred jednega poklekniti. Jetnik pa serčno odgovorijo: »Glavo bi mu pač rad odbil; častil ga pa nikdar ne bom." To je bila za malika prevelika nečast, tako je vradnik mislil; zato je pa za jetnika še drugih muk si zmislil.
Bilo je tamkej nekoliko kristjanov, ki so od svete vere že bili odstopili; tim je sodnik zapovedal, misionarju vse Jase iz glave po-pipati, brado izpuliti, v obraz pluvati in ga kleti. Ker pa kristjani
niso upali precej tolikih hudobij početi, jim je poglavar s tepenjem protil. Na to so dober mašnik rekli: „Le prite, saj rad terpim muke, ki mi jih bote naklonili, ker bi mene to še liliji bolelo, če bi videl, da ste vi zavoljo mene tepeni." Ze celih 4 mescev so Janez Gabriel hudo terpeli; zdaj jim še pa z razbelenim železom nektere besede na obraz zapišejo, in jih potem v smradljivo ječo zaženejo, kjer je že cela truma hudodelnikov zaperta bila.
V tej ječi so nekoliko svojega terplenja popisali, med drugim tudi to: „Ko sim v Siang prišel, sim moral enkrat celega pol dneva na železni verigi klečati, in da se zvernil nisim, so mi za pavce in lase verv privezali, in tako me na kviško pripeli. In pozneje na drugim mestu sim bil 110 krat s palicoj vdaijen, ker nisim na božjo martro stopiti hotel."
Ako so ravno misionar od velikega terplenja bili čisto oslabeli, so se vender krivičniki silno bali, da jim bodo duhovnik kaj hudega vgodili. Da bi jim pa to oblast odvzeli, so si krivoverci vmislili, duhovnika siliti, tople pesje kervi večkrat v obilnej meri popiti. 11. septembra 1840 jc pa že kraljeva zapoved prišla, da naj misionarja zadergnejo. Ko so na morišče prišli, so jetnik pokleknili, in tako serčno molili, da so še bezbožniki ganjeni bili Po tem jih rabel zve že, in verže jim verv za vrat, trikrat potegne, pa tudi trikrat odhenja, da bi mučenik dalje in težavnej vmirali. In slednič, ker so še nekoliko dihali, jih najemnik z nogoj v trebuh pehne; ob tim so bili žertva (ofer) Jezusa Kristusa, ki je gotovo lepo dušo z dopa-denjem v nebesa vzel, truplo pa so kristjani častito pokopali.