411 Knjižne ocene in prikazi
spadajo bogati grobovi kraljev oziroma članov kraljeve družine
(Varna II - grob 3; Varna I - grob 43), plemenskih poglavarjev
(Durankulak - grob 211), pa tudi svečenic (Durankulak - grob
626). V teh grobovih je številen bakren in zlat nakit, nahajajo
se tudi idoli, ceptri, kot simboli moči itd.
Za vojake “bojevnike”, drugo družbeno skupino, so značilni
grobovi z manj kovinskega nakita toda s številnimi posodami
in bojno sekiro, ki je lahko bakrena ali pa iz jelenovega roga.
Tretjo, družbeno še nižjo skupino predstavljajo grobovi
navadnih pripadnikov skupnosti. Gre za pokope moških, žena
in otrok. V takšnih grobovih se običajno pojavlja samo po
nekaj nakitnih predmetov bodisi par bakrenih jagod ali uhanov,
nakit iz spondilus školjke in dve do tri keramične posode.
Četrto najnižjo skupino pa predstavljajo pokopi tujcev
(ujetnikov, sužnjev). Njih grobovi so prazni, brez nakita in
umeščeni brez ustaljenega reda. Glede na družbeni položaj,
ki ga je mogoče razbrati iz bogastva pridatkov v grobovih je
zanimiva tudi ugotovitev, da je bila v bakreni dobi Bolgarije
izrazito patriarhalna družba.
Skratka, če zaključimo lahko rečemo, da nam 6. zvezek
ponuja nakitno bogastvo Bolgarije za družbeno-ekonomsko
zgodovino Evrope izredno pomembnega 5. tisočletja pr. n. št.
Anton VELUŠČEK
Mária Novotná: Die Fibeln in der Slowakei. Prähistorische
Bronzefunde 14/11. Franz Steiner Verlag, Stuttgart 2001. ISBN
3-515-07539-9. 109 strani, 31 tabel.
V delu so predstavljene 303 fibule bronaste in starejše
železne dobe, najdene ali hranjene na Slovaškem. Gradivo
je bilo zbrano konec osemdesetih, v obdelavi pa (izjemoma)
upoštevana literatura do leta 1995.
V uvodu avtorica prikaže pojav in razvoj fibul na Slovaškem,
ter s tem povezano kulturno in kronološko sliko Slovaške v
času med zgodnjo kulturo žarnih grobišč (Bd D) in mlajšo
halštatsko kulturo (Ha D). Prve fibule se pojavijo na prehodu
iz zgodnje v starejšo KŽG. To so fibule v obliki violinskega
loka, fibule z žičnatim lokom tipa Čaka, dvodelne fibule z
listastim lokom tipa Drslavice in Bohdalice ter očalaste fibule
brez osmice iz žice rombičnega prereza. V starejši in sredni
KŽG jim sledijo enodelne fibule z listastim lokom tipa Röschitz
ter pozamenterijske fibule. Slednje so posebej številne v depojih
mlajše KŽG, za katero so značilne še dvodelne fibule z listastim
lokom tipa Křenůvky-Domaniža ter enodelne očalarke z osmico.
V pozni KŽG se število fibul zmanjša, tipične za ta čas pa
so fibule tipa Velem, iz katerih se razvijejo sedlaste fibule
tipa Bükkszentlászló, ter harfaste fibule.
Za starejši halštatsko dobo je značilna velika pestrost oblik,
predvsem ločnih in čolničastih fibul, ki pa so praviloma zastopane
z redkimi primerki, včasih le na enem najdišču. Zaradi tega
jih avtorica smatra za importe iz Italije, vzhodnoalpskega
področja ali Balkana. Izjema so šmarješke fibule in čolničaste
fibule s prečnimi mrežastimi pasovi, ki so bile v velikem
številu najdene na gradišču Molpir. Najmlajše v delu še
upoštevane so pavkaste, certoške in fibule tipa Castellin di
Fistere.
Tako v času KŽG kot v starejši železni dobi je Slovaška
mejno področje vplivov z vzhoda in zahoda / kultur
(jugo)vzhodno in zahodno od nje. To se je jasno odražalo na
modi fibul, tako na prevzemanju določenih tipov, kot na
številčnosti, uporabi in deponiranju fibul v posameznih regijah
in obdobjih. V času KŽG so fibule najpogostejše v Lužiškem
kulturnem krogu (19 grobnih, 23 depojskih, 5 naselbinskih),
sledita jugovzhodno (4 grobne, 26 depojskih, 1 naselbinska)
in srednjedonavsko (16 grobnih, 2 depojskih, 5 naselbinskih)
področje žarnih grobišč. Zelo redke pa so fibule na vzhodu
Slovaške (dve depojski najdbi in neznana najdišča). Podobno
je stanje v železni dobi. Fibule se v večjem številu pojavljajo
na jugozahodu Slovaške, medtem ko jih je na vzhodu in severu
precej manj. Veliko večino starejšehalštatskodobnih fibul
predstavljajo fibule z gradišča Molpir (75 primerkov!). Istočasne
so še tri naselbinske, šest grobnih in 14 fibul iz dveh depojev.
V poznohalštatski čas je datiranih šest grobnih, dve naselbinski
in ena fibula iz depoja.
Gradivo je predstavljeno na ustaljen način, s podatki o
najdišču in kontekstu, z opisom predmeta ter podatki o hrambi
in objavi. Poglavje o fibulah določenega tipa uvaja opis njegovih
značilnosti, ter zaključuje komentar, ki je posvečen predvsem
časovni umestitvi, nekoliko manj pa geografski razširjenosti
in, predvsem pri starejših tipih, namembnosti. Poimenovanja
tipov so večinoma ustaljena, oziroma prevzeta od starejših
avtorjev, opozoriti pa velja na dvozankaste ločne fibule
(Zweischleifige Bogenfibeln), pri katerih dvojnost pomeni dva
zavoja žice v peresovini - zanki in ne dveh zank, kot je to
običajno. Se pa zdijo žarnogrobiščni tipi fibul (žičnatoločne,
listastoločne, pozamenterijske, sedlaste fibule) precizneje
razčlenjeni kot halštatskodobni, kjer so različne vrste ločnih,
čolničastih in certoških fibul združene pod splošnimi oznakami.
Avtorica je, po drugi strani, poskušala razdeliti edina
železnodobna tipa z večjim številom fibul: šmarješke fibule
na osnovi eno- oz. dvodelnosti (s čimer je mišljeno pritrjevanje
igle na lok fibule), čolničaste fibule s prečnimi mrežastimi
pasovi pa s pomočjo prisotnosti ali odsotnosti zaključnega
gumba na nogi. Uporabnost teh meril se zdi zaradi fragmetiranosti
gradiva nekoliko dvomljiva: od štirinajstih fibul z mrežastimi
pasovi se jih da na ta način določiti le tri, od 23 šmarjeških
pa slaba polovica. Da je dvodelnost smiselno uporabljati kot
odločilen kriterij le zelo premišljeno je še bolj vidno pri
“dvodelnih očalastih fibulah”, kjer so skupaj obravnavane
tri očitno raznovrstne fibule.
Med železnodobnimi fibulami jih je kar nekaj, ki očitno
izvirajo iz trgovine s starinami. Čeprav avtorica v tekstu na
to opozarja, je njihovo obravnavanje med dejansko na Slovaškem
najdenim gradivom moteče in bi bilo verjetno bolje, če bi
bile objavljene v ločenem poglavju.
Velika večina fibul in fragmentov je tudi ilustriranih, nekatere
z novo, druge s prevzeto risbo v merilu 1:2. Dodana je tudi
karta najdišč, ter pet kart z razprostranjenostjo posameznih
tipov in oblik fibul, vendar samo na Slovaškem. Tudi te pa
so uporabne le za nekatere natančneje določene (starejše)
tipe, med tem ko se zdi kartiranje vseh ločnih ali čolničastih
fibul z istim znakom samo sebi namen. Veliko bolj zaželena
bi bila npr. pregledna karta na Slovaškem razprostranjenih
kultur, ki bi dobro dopolnila v uvodnem delu objavljeno
sinhronistično tabelo. Delo zaključuje kronološka preglednica
na Slovaškem prisotnih fibul, ki pa zaradi nekaterih
neupoštevanih vrst (certoške, kačaste) in velike shematičnosti
(brez absolutne kronologije ali standardnih oznak) ni tako
koristna kot bi lahko bila.
Andrej PRELOŽNIK
Gerhard Tomedi: Italische Panzerplatten und Panzerscheiben.
Prähistorische Bronzefunde 3/3. Franz Steiner Verlag, Stuttgart
2000. 130 strani in 155 tabel.
V 3. zvezku 3. oddelka serije PBF avtor G. Tomedi predstavlja
bronaste italske oklepne plošče. Imenuje jih tudi “poloklepi”,
saj gre za del vojaške opreme, ki ščiti oprsje. To so sicer
zelo prestižni predmeti, saj se tudi v grobovih vojščakov pojavljajo
razmeroma redko. Skratka gre za opremo odličnikov.
Loči štirioglate in okrogle plošče (Panzerplatten,
Panzerscheiben). So lahko tudi zelo bogato okrašene in sicer
največkrat s potiskanjem ter graviranjem. Na Apeninskem
polotoku se oklepne plošče pojavijo že v 8. st., v 3. zvezku
Ocene.pmd 18.11.2002, 15:31 411