Lukolela na ekvatorju v belgijskem Kongu, 20. XII. 1933. Polovantc v Afriko. Anton Kramberger, misijonar. (Daljo.) Tu sem videl učinike avstr. granat 30.5 in 42 cm. Res grozovito so razsajale te pošasti. Trdnjava Loncien (Lonsan) je bila zgrajena pred vojno vsa iz betona in železa. Betonske stene so bi. le 4 do 6 m debele; vmes je bilo vse pol no železnih traverz, in človek bi mislil, da tega ni mogoče porušiti. Pa granate 42 cm so zadele ravno v smodnišnico in cela trdnjava je šla v zrak, seveda je bila vsa posadka (okoli 530 mož) — mrtva! Te trdnjave niso več popravili, ampak jo pustili tako, kakor so napravile granate. Zunaj trdnjave so postavili ogromen spomenik junakom, l_i so dali tu svoje življenje za domovino. Ko sem hodil med temi razvalinami, sem se nehote spomnil grozot, iki sem jih doživel sam med svetovno vojno. Tudi očeta sem se spomnil, Iri so mi ga ubile italijanske granate pri Sv. Mihaelu na Krasu. Ob teh spominih mi je postalo neizrekljivo težko pri srcu. Približal se je čas odhoda ladje. Dne 16. novembra sem prišel v Antvverpen. Tu jc glavno belgijsko pristanišče. Mesto je precej veliko in še dokaj snažno. Kolodvor menda nima para na celem svetu. Tudi cerkve so zelo lepe; sploli sem po celi Belgiji opazil krasne cerkve, tudi po vaseh, zidane po vecini v gotskem slogu. Na splošno je Belgija napravila name zclo ugoden vtis. Prebivalci so napram tujcu zelo ljubeznivi in postrežljivi. Edino Nemcem so precej gorki, to pa vsled znanega divjanja nemške soldateske med svetovno vojno. Sledovi take nemške ikulture se poznajo še dandanes. Pa kaj hočemo, vojna je vojna. 17. november. Treba iti na ladjo. Poslovil sem se brž od prijaznih sester usmiljemk, ki imajo tu hišo za potujoče misijonarje, in šel, da si malo ogledam ladjo, iki me bo ponesla v novo domovino. Ni bila velika, saj ima komaj 8000 ton. Malo me je zaskrbelo, k. ":o bo vozila ta škatlja po morju, če bo vihar. Ob 12. uri je bilo dano znapienje za odhod. Z Bogom, Evropa! Z Bogom, prijatelji in znanci. Z Bogom, mila slovenska domovina! — Dokler je vozila ladja v ikanalu, je šlo precej mirno. Ko pa je zaplula ven na morje, se jo začcl viliar, iki je trajal skoraj do Kanarskih otokov. Tako luštno je plesala ta salamenska škatlja, kakor da bi muziciralo milijon muzikantov najhitrejšo polko. Ob takem plesu mine človeka vsaka dobra volja in morska bolezen zahteva svoje žrtve. Menc se ni lotila, druge potnike pa je prav pošteno zdelavala. Mene so namreč oskrbele scstre v Antvverpcnu s primernimi zdravili, katere je trebalo jemati prva dva dni, vsako uro po en štamperl ali dva, pozneje pa vsaj trikrat na dan po pol kozarca. Kakšno ime imajo ta dobra zdravila, tu ne morem zapisati, da bi se ikdo ne poliujšal nad menoj. Vožnja po viharnem morju! Kako je zanimiva, pa tudi krasna. Ko bi imel kaj pesniške žilce, bi vam napravil lcra sno pesem o bučanju morja. Z besedami je to težko popisati, da se to le doživeti. — Neki večer sem videl prav lušten prizor. Gospbda je prišla po večerji se malo spreliajat na krov, hoteč pokazati, da se nič ne boji morskih valov in viharjr* Naenkrat se pripodi proti ladji ogromen val in pluskne črez ladjo. O joj, to je bfl prizor! Bili so vsi mokri ter vpili prilično tako, kakor nekdaj Izraelci, iko so oblegali Jeriho. Pa tudi jaz sem bil nekoliko deležen tega Neptunovega blagoslova. Seveda smo vsi bežali proti vhodom v notranjost ladje. II3 smo se približali Kanarskim otokom, se je vihar pomiril. Na Kanarskih otokih se je ladja ustavila v mestu S. Cruz. Ker je ladja stala dobrih 6 ur, smo napravili z avtom izlet po otoku. Otok sam je zelo hribovit. Najvišji hrib je visok 2400 m; do polovice je bil pokrit s snogom. Krasna asfaltirana cesta vodi do višine 1100 m, odkoder je lep razgled po bližnjih otokih in na odpi-o morje. Na otoku je veliko bananskih nasadov, ikakor tudi precej citron in pomaranč, ki so ravno zorele. Največja nadloga je ikaktus, ki hoče prerasti vsa polja. Zraste do 2 m visok. Da je zima blizu, nas je spominjalo samo to, ker smo videli platane brez lbtja, drugače je pa sijalo toplo južno solnce. Hribi so poraščenf po večini z nekim drevjem, lu je podobno oljki in ostane tudi po.zimi zeleno. Prebivalci s-o precej rjave polti, črncev še ni med nrmi, le tupatam smo opazili ikakega črnega služabnika pri bolj gosposki hiši. Dalje sledi.