Posamezni izvod 1.30 lil., mesečna naročnina 5 iilingov
Izhaja v Celovcu — Erschelnungsort Klagenfurt
Poitnl urad Celovec 2 — Verlagspostant Klagenfurt 2

y
Letnik XVI.
Celovec, petek, 21. julij 1961
Štev. 29 (1001)
Dvajseta obletnica
vstaje slovenskega naroda
Dvojset let. V življenju narodov in držav je to relativno kratka doba. In vendar je obletnica, ki jo obhaja danes slovenski narod, tako velikega pomena, da jo upravičeno slavi kot svoj najvežji praznik. Dvajseta obletnica vstaje namreč ne pomeni le obujanja spominov na junaško epopejo slovenskega ljudstva v letih narodnoosvobodilne borbe, ta obletnica pomeni mnogo več: začetek boja in zmago načel humanizma, demokracije in svobode.
Ko se je slovenski narod pred dvajsetimi leti skupno z ostalimi jugoslovanskimi narodi uprl tujim okupatorjem, se je zavedal, da začenja boj na življenje in smrt. Proti sebi je imel velikansko premoč nacistično-fažističnih sil, vendar ni okleval; prezirajoč nevarnost, prezirajoč smrt je zgrabil za orožje in si za ceno ogromnih žrtev izbojeval zmago, kot je že ne pomni v vsej svoji zgodovini.
Če se zaustavimo pri vprašanju, kje je mali slovenski narod jemal moč in pogum v dneh, ko je po njegovi zemlji ošabno korakal krvavi škorenj fašizma, potem moramo v prvi vrsti poudariti dejstvo, da je zastavo upora dvignil slovenski delovni človek, kateri se je, v stari Jugoslaviji Izkoriščan in zapostavljen, pod vodstvom komunistične partije prerodil v revolucionarja, borca. Le v človeku, ki nesebično veruje v pravičnost, je toliko zdravih sil, je toliko uporniškega poguma, da se lahko upre nasilju in krivici. Slovenski delovni človek je vedno veroval v pravičnost, zato je tudi pred dvajsetimi leti našel v sebi moč, da je šel v boj in začel svojo veliko revolucijo.
To svojo revolucijo je slovenski narod ob strani vseh jugoslovanskih narodov bojeval zaradi človeka, zato, da bi človek bil svoboden in da bi boljše živel. Veroval je v revolucionarno moč delovnih ljudi, veroval, v navadnega človeka, ki so ga prej stoletja podcenjevali in držali v suženjstvu. In v letih najhujše preizkušnje ta navadni slovenski človek svojega ljudstva ni razočaral, postal ni le borec za osvoboditev naroda in domovine, marveč heroj v boju za ideale človečanstva, demokracije in napredka tudi v širšem pomenu.
Zmaga nad fašizmom leta 1945 zato tudi ne pomeni konca revolucionarnega podviga slovenskega ter jugoslovanskih narodov. Revolucionarna pot, ki so jo začeli, ko so se bojevali z orožjem v roki, se nadaljuje še danes: nadaljuje se na gradbiščih in v tovarnah, v uresničevanju socialistične demokracije in v preobrazbi oblasti v imenu ljudstva v oblast ljudstva.
Danes slovenski narod kot enakopraven član jugoslovanske skupnosti že uživa sadove svojega truda, ko svobodno kleše podobo svojega življenja in svoje domovine. Pri tem hiti venomer naprej in sleherna njegova misel ni posvečena samo tistemu, kar ima danes, pač pa tudi tistemu, kar bo imel jutri. Zato njegov praznik revolucije ni zgolj obujanje spominov in praznik preteklosti, ampak je hkrati in predvsem tudi praznik prihodnosti. Zato ta dan ni le spomin na doprinešene žrtve, marveč še posebej izraz zavesti o dostojanstvu človeka in naroda, o zmagi resnice in ustvarjalne svobode. To je praznik nenehne vere v zmago, v ideje pravega socializma In humanizma tako na znotra| kakor tudi na mednarodni fronti borbe za pravičen mir, za popolno politično, gospodarsko in kulturno enakopravnost velikih in majhnih narodov, za zmago pravice in demokracije ter svobodnega, vsestranskega napredka človeštva.
V to praznovanje se zavestno vključujemo tudi koroški Slovenci, ki smo se pred dvajsetimi leti kot živ del slovenskega naroda vključili v protifašistični upor vseh svobodoljubnih narodov In na svoji zemlji vodili junaški boj ne le za svojo osvoboditev, marveč tudi za svobodo naše avstrijske domovine, za zmago resnične demokracije.
Naš boj nadaljujemo tudi danes, ko uveljavljamo nadela naše narodnostne politike, porojene Iz izkušenj na-rodnoosvobodilne borbe, namreč da žgal) nacionalna borba nujno vodi v Izolacijo ter je in more biti narodnost-na borbo le del splošne borbe za napredek človeške družbe. Zato se lojalno vključujemo v splošnodružbeni razvoj v naši državi In hkrati konstruktivno doprinašamo k reševanju manjšinskega vprašanja, ki je mogoče le v bkrenem sodelovanju med državo in prizadeto manjšino, v medsebojnem razumevanju in strpnem sožitju ter v strjevanju dobrososedskih odnosov med sosednimi narodi *n državami.
S tem, da se prizadevamo za uresničitev koncepcij sodobne narodnostne politike, ki temelji na načelu OZN, da se vsa sporna vprašanja rešujejo s ciljem ohranitve n*in» v svetu, po ostajamo zvesti revoluciji, ki'jo je ves slovenski narod začel pred dvajsetimi leti.
Občni zbor Slovenske kmečke zveze:
Izobraževanje našega kmečkega
prebivalstva
prvenstvena naloga SKZ v boju za obstanek in razvoj kmetijstva na naši zemlji
Redni občni zbor Slovenske kmečke zveze je zadnjo nedeljo ob udeležbi nad 50 zastopnikov našega kmetijstva iz vseh predelov jezikovno mešanega ozemlja Koroške temeljito proučil trenutni položaj in po izčrpni razpravi sprejel smernice, po katerih bo SKZ v bodoče lahko uspešno podpirala našega kmeta v boju za obstanek in nadaljnji razvoj. Kot prvenstvena naloga je bila z vseh strani poudarjena potreba po strokovnem in splošnem izobraževanju kmečkega prebivalstva, kajti samo vsestransko izobražen in strokovno usposobljen kmet bo danes in v bodoče lahko uspešno gospodaril na svoji kmetiji, ki bo le ob sodobnih oprijemih gospodarjenja nudila gospodarju in njegovi družini današnjemu času odgovarjajoče življenjske pogoje.
Obširno se je občni zbor bavil z vprašanjem letošnjih volitev v kmetijsko zbornico ter napravil sklepe glede skupnega nastopa vseh Slovencev. Poslušal in odobril pa je tudi poročila o dosedanjem delu slovenskih zastopnikov v okrajnih kmečkih zbornicah ter v kmetijski zbornici za Koroško. (Bolj obširno poročamo o tem na 2. strani — op. ured.)
Čeprav SKZ v zadnjih dveh treh letih ni pokazala toliko aktivnosti kot prej, je zanimanje za to stanovsko organizacijo slej ko prej zelo veliko in živo med vsem našim kmečkim prebivalstvom. To so pokazali njeni letošnji sestanki v Pliberku, v Grabalji vasi in pod Jerberkom, kjer se je zbralo daleč nad sto udeležencev, ki so z zanimanjem prisluhnili predavanjem naših kmetijskih strokovnjakov. Zlasiti pa je to dokazal nedeljski občni zbor sam, ki bi ga upravičeno lahko Imenovali naš kmečki parlament, saj tako po udeležbi kakor še posebno po svojem delu in tehtnih zaključkih pomeni važen korak naprej na poti utrjevanja in razvoja kmetijstva po naših vaseh.
Občni zbor ni izvolil le novega vodstva SKZ s pretežno mladimi člani upravnega odbora ter starimi izkušenimi gospodarji v nadzornem odboru, marveč je tudi vsestransko pregledal današnji položaj kmetijstva in napravil zaključke, ki bodo SKZ služili kot smernice pri njenem nadaljnjem delu v korist slovenskega kmečkega prebivalstva na Koroškem. Tega dela se bo SKZ lotila z novim poletom in bo našemu kmečkemu človeku po vseh svojih sposobnostih nudila vsestransko pomoč za zboljšanje njegovega gospodarskega položaja in njegovih življenjskih pogojev sploh.
Ker je kakor vsakemu drugemu tudi kmečkemu človeku danes najbolj potrebna splošna In še posebej strokovna Izobrazba, bo SKZ svoje delovanje v prvi vrsti usmerila na to važno področje. Zato pa bo svoja prizadevanja tudi v bodoče koordinirala z našimi zadružnimi in prosvetnimi organizacijami ter s kmetijsko šolo v Podravljah in tako spet postala praktični spremljeva-
Alžirska pogajanja se nadaljujejo
Včeraj so se ob Ženevskem jezeru začela novo pogajanja med predstavniki Francije in začasne alžirske vlade o bodoči usodi Alžirije. Pred tedni so bila prekinjena no zahtevo Francije, katere predsednik De Gaulle je medtem skušal pridobiti zaveznike za njegovo teorijo o ,francoski" Sahari. Ravno na vprašanju Sahare so se namreč fran-cosko-alžirska pogajanja najbolj zaostrila, ker Alžirci upravičeno vztrajajo na tem, da je Sahara sestavni del Alžirije.
Medtem je zašla Francija v zvezi s Saharo v neroden položaj tudi v odnosih do Tunizije, kajti v francoskem vojaškem oporišču Bizerta se je vnela mala vojna.
iec, pobudnik in svetovalec ter organizator v kmečkem delu In življenju na vasi, s tem pa važen činitelj v boju za obstanek našega človeka na svoji zemlji.
Veliko pažnjo je občni zbor SKZ polagal na letošnje volitve v kmetijsko zbornico in je po kritični analizi prvih dveh povojnih volitev — leta 1951 in 1956 — kot najvišji forum Slovenske kmečke zveze prišel do zaključka in sklepa, da je skupni nastop obeh slovenskih kmečkih organizacij potreben tudi tokrat. Na podlagi dolgoletnih izkušenj je namreč ugotovil, da so najboljši tolmač zahtev in potreb naših kmečkih ljudi in vasi v zbornici in preko nje v javnosti še vedno zastopniki iz naših vrst, ki imajo korajže dovolj, da vedno spet budijo vest predstavnikom naših scdeželanov In opozarjajo na žalostno dejstvo, da koroški Slovenci še vedno nismo deležni popolne in vsestranske enakopravnosti. Zato je odboru poveril nalogo, da s predstavniki društva „Kmečka gospodarska zveza” v smislu obojestranskega sporazuma iz leto 1956 doseže mož-
Na trenutni položaj na Južnem Tirolskem, ki nevarno sliči zasedbenemu stanju, je po avstrijskem mnenju krivo dejstvo, da Italija še ni priznala posebne avtonomije za bocensko pokrajino, kakor tudi poostreni varnostni ukrepi ;n uvedba viz za avstrijske državljane, ki potujejo v Italijo, po mnenju italijanskega tiska pa pade krivda na tiste elemente, ki z zločinskimi atentati hočejo izsiliti avtonomijo, ki naj bi jim služila le kot uvod v končno odcepitev Južne Tirolske od Italije.
Pravi vzrok pa je brez dvoma treba iskati nekako v sredini med obemi sta-1’šči: Italija je nedvomno zanemarila izvedbo določil, za katera se je obvezala v mirovni pogodbi in še posebno v dvostranskem sporazumu o Južni Tirolski; to pomanjkljivost pa so izrabili neodgovorni elementi na Južnem Tirolskem, ki so ali sami ali s tujo pomočjo (v italijanskih krogih vedno bolj pogosto omenjajo poleg Avstrije tudi Zahodno Nemčijo) spremenili svojo domovino v nevaren sod smodnika in tako onemogočili vsako mirno reševanje.
Trenutno so razmere na Južnem Tirolskem dejansko take, da za rešitev potom dvostranskih pogajanj med Avstrijo in Ialijo skoraj ni izgledov. Takore-koč vsak dan se ponavljajo atentati, ki jim sledijo nadaljnje aretacije (v zaporu je tudi generalni tajnik južnotirolske ljudske stranke Stanek, izgnani pa so bili trije uredniki — avstrijski državljani —
nost za skupen nastop v dobrobit in za napredek vsega slovenskega kmečkega prebivalstva na Koroškem.
V	teku živahne debate je bilo sproženo tudi vprašanje izpadalnega uvodnika »Našega tednika-Kronike' v zvezi z volitvami v kmetijsko zbornico. Najbolj prepričljiv odgovor je bil potek občnega zbora SKZ sam, ki je bil vseskozi prežet od skrbi za čimbolj uspešen enotni nastop vseh koroških Slovencev in je bila ta odločna volja povedana drugi skupini tudi že na prvem skupnem razgovoru tako, da je ta izpad popolnoma nerazumljiv. K vprašanju se je oglasil tudi navzoči predsednik ZSO in povedal, da je tudi ZSO vedno nedvoumno postavila zahtevo po enotnem nastopu. Kar zadevo omenjene tovariše osebno, pa do danes vsekakor nihče nima vzroka, da bi dvomil v njihovo poštenost. Koroški Slovenci smo vedno postavljali zahtevo, da naj stranke, ki lovijo glasove tudi med našim ljudstvom, upoštevajo našega človeka tudi v vodstvu. Želeti bi bilo samo, da bi to storile vsepovsod
Jasli tudi ostale sitiankt. V o.tak.m pa z zadoščenjem ugotavljamo, da je tudi na drugi strani končno opaziti tako veliko skrb za enotnost pri nastopu v narodnih vprašanjih, kar smo čestokrat v prav tako važnih zadevah pogrešali.
V	zavesti velike odgovornosti je občni zbor SKZ zaključil svoje delo s pozivom: Vse za dobrobit in napredek našega ljudstva. Pustimo zato ob strani ozkostrankarske interese in svetovno-nazorne pomisleke, združimo vse sile v skupnem naporu, da bomo dosegli uspeh, katerega se bomo lahko vsi veselili!
južnotirolskega glasila »Dolomiten«) in policija kljub strogim predpisom dnevno odkriva nove zaloge orožja in razstreliva, medtem ko pokrajino preplavljajo letaki, ki v nemškem jeziku grozijo z nadaljnjimi nasilnim' akcijami. Le-te dobivajo vedno bolj značaj nekdanjih terorističnih akcij nacistov in se italijanskim časopisom niti ne more zameriti, če dokazujejo, da se za atentatorji skrivajo pangermanski in nacistični elementi.
To stališče pogosto zastopajo celo tudi odgovorni italijanski politiki, medtem ko z avstrijske strani odločno zavračajo vsako povezavo med »iniciatorji južno-tirolskih nasilnih metod ter oficielnhni avstrijskimi krogi«, kakor je te dni poudaril tudi zunanji minister dr. Kreisky. Zadnji torek se je namreč ministrski svet bavil z vprašanjem Južne Tirolske in je zunanjemu ministru dal navodila, da obvesti Združene narode o dosedanji usodi resolucije Generalne skupščine OZN in zaprosi primerne instance za pomoč pri izbiri drugih nrmih sredstev v smislu te resolucije. Avstrija še vedno smatra za najbolj primerno sredstvo mednarodno komisijo, ki naj bi proučila položaj na Južnem Tirolskem in predlagala pot za nadaljnje reševanje, medtem ko bi bila Italija najbolj navdušena za mednarodno sodišče v Haagu; kot tretjo možnost pa je italijanski zastopnik pri OZN predlagal Varnostni svet, kar bi bilo po izjavi ministra Kreiskega sprejemljivo tudi za Avstrijo.
Južna Tirolska ne pride do miru
Slovensko zastopstvo v kmetijski zbornici
odločen zagovornik interesov in koristi našega kmeta
Na nedeljskem občnem zboru Slovenske kmečke zveze so izvoljeni zastopniki slovenskih kmetov v okrajnih kmečkih zbornicah in v kmetijski zbornici za Koroško poročali o svojem dosedanjem delu. Z delom po okrajih sta navzoče seznanila Mirko K u-m e r in Lovro Kramer kot člana okrajnih kmečkih zbornic v Velikovcu in Celovcu, medtem ko je zbornični svetnik dr. Mirt Zwitter svoje poročilo o vlogi slovenskega predstavnika v koroški kmetijski zbornici povezal z obširnim pregledom današnjega položaja kmetijstva sploh.
V duhovitih in preudarnih besedah je Mirko Kumer pripovedoval o vseh podrobnih problemih, s katerimi se bavijo okrajne kmečke zbornice. To so vprašanja elektrifikacije, gradnje tovornih poti, kreditov, subvencij, raznih oblik pospeševanja kmetijstva, strokovnega nasvetovanja in podobno. V vseh vprašanjih poudarja Mirko Kumer kot zastopnik slovenskih kmetov stališče, da mora kmetijska zbornica zastopati vse kmete ne glede na narodnost ali politično prepričanje. Dejal je, da na njegove predloge navadno pristanejo tudi ostali člani odbora, »vendar se moramo zavedati, da ne iz ljubezni do nas, marveč iz ljubezni do samih sebe, kajti moji predlogi so vedno taki, da so v korist vseh kmetov.«
Naloge okrajne kmečke zbornice v Celovcu so enake kot v Velikovcu, je dejal Lovro Kramer, katerega delovanje kot posameznega odbornika je v glavnem omejeno na osebne intervencije ter zastopanje svojega stališča kot predstavnika slovenskih kmetov samo na plenarnih zasedanjih okrajne kmečke zbornice.
Posebno zanimiva so bila izvajanja zborničnega svetnika dr. Mirta Zwittra, ki je najprej obrazložil splošni položaj kmetijstva v Avstriji in nakazal potrebe bodoče usmeritve, kot jih narekuje razvoj v svetu. Ko je govoril o delu v kmetijski zbornici, je dejal, da poteka dober del časa v brezplodnih razpravah o vprašanjih EWG in EFTA, ob katerih pa kažejo posamezni zastopniki sramotno malo razumevanja za resnične probleme kmetov. »Če presodimo razvoj kmetijstva v državah, ki so včlanjene v EWG, potem se moramo pač vprašati, kje ostane skrb za avstrijsko kmetijstvo pri ljudeh, ki jih kljub temu neka druga žilica vleče v to smer!«
Svojo glavno nalogo kot izvoljeni zastopnik slovenskih kmetov vidi v tem, da vedno in povsod opozarja na potrebo intenzivnega izobraževanja našega kmečkega človeka, ker le nadpovprečno strokovno izobražen kmet bo še lahko uspešno gospodaril na svoji zemlji, brez sposobne mladine pa bo zaman tudi delo sta-reiših. Koroški Slovenci smo tudi na tem področju še vedno navezani na samopomoč, kajti država še ni uresničila enakopravnosti našega ljudstva; čeprav predstavlja slovenski kmet na južnem Koroškem pretežno večino, nam Avstrija kljub temu še ni dala niti ene slovenske kmetijske šole niti nam ne daje finančne podpore za strokovno izobraževanje našega kmečkega naraščaja. „Če nam bo enakopravnost še nadalje odrekala, se bomo morali pač učiti pri francoskih kmetih, da bomo z vsemi demokratičnimi in demonstrativnimi sredstvi izsilili pravice, ki nam grejo!”
Pismo naročnika iz Švice ...
Naš jubilej v očeh drugih
Glasilo Zveze slovenskih organizacji na Koroškem »Slovenski vestnik« je včeraj proslavilo svoj jubilej — 15-Ietnico izhajanja in tisočo številko. Prva številka je izšla
14.	junija 1946 na Dunaju. Od leta 1951 izhaja časnik v Celovcu.
»Slovenski vestnik« je nadaljeval tradicijo naprednega slovenskega tiska na Koroškem iz predvojnih in medvojnih časov in se aktivno zavzema za manjšinske pravice slovenskega prebivalstva ter za napredne ideje in gibanja v sodobnem svetu. Čestitke ob tej obletnici so mu poslali koroški deželni glavar Wedenig, klub slovenskih študentov na Dunaju, kulturno društvo gradiščanskih Hrvatov ter mnoge avstrijske organizacije in ustanove. Čestitkam in najboljšim željam za prihodnje se pridružuje tudi naš list.
»Večer«, Maribor
Tisoča številka Slovenskega vestnika iz Celovca
V	slavnostni Številki je izšla včeraj v Celovcu tisoča Številka Slovenskega vestnika z bogato in pestro vsebino. Mimo čestitke deželnega glavarja Ferdinanda Wedeniga in uvodnika dr. Francija Zwittra »Naša politika je lojalna in konstruktivna” na prvi strani, je ta Številka prinesla Se vrsto drugih tehtnih prispevkov dr. Franca Petka, Rada Janežiča, Blaža Singerja, Karla PruSnika, Frana Ogrisa in drugih slovenskih koroSkih javnih delavcev, ki so poudarili pomen izhajanja glasila slovenske narodne manjSine v Avstriji, upravičene zahteve te manjSine ter nekatere vidike njenega političnega, gospodarskega in kulturnega življenja.
Toda ne gre za naštevanje tega jubilejnega gradiva. Ore predvsem za veselo in vzpodbudno dejstvo, da prav taka Številka živo govori o neuničljivosti narodnostnega bivanja Slovencev v deželi, ki je bila že tolikokrat proglašena kot izključno nemSka, in da se je ta zavestni glas v boju za narodnostni obstoj kljub vsem razočaranjem ob tem jubileju hkrati tudi povsem nedvoumno izrazil za sodelovanje z naprednimi avstrijskimi silami ter za to, da bi sam služil kot most povezave med svojo domačo avstrijsko državo in narodnostno matično Jugoslavijo.
V	svojem preteklem boju za obstanek so korožki Slovenci doživeli zaradi igre drugih sil že marsikateri poraz in v odnosu do Nemcev so se marsikdaj približali nevarnemu občutku manjvrednosti. Toda prav sedanje stalifče slovenske narodnostne manjSine na KoroSkem, zapisano v petnajstih letnikih Slovenskega vestnika, kaže, da jih minulo preganjanje ni pahnilo niti v svoje podcenjevanje niti v svoje precenjevanje, ampak da gradijo svoje upravičene narodnostne in državljanske zahteve na povsem realistični zavesti svojega bivanja kot ljudje dvajsetega stoletja, katerih svet se ne konča z abecednikom v domačem jeziku in rekonstrukcijo romantičnega Steh-vonja pod lipo, ampak Sele s polno udeležbo v vsem družbenem življenju dežele in zagotovitvijo človečanskih pravic, ki so zajamčene na tribuni OZN.
Ce se je zato v jubilejni tisoči Številki v Slovenskem vestniku, ki izhaja sredi tujega tiska kot glasnik svoje materinske besede, oglasila tudi tiskana beseda v drugem jeziku — konkretno so čestitali k jubileju tudi gradiščanski Hrvatje in avstrijski Nemci v svojem jeziku — to vrednosti slovenskega jezika onstran državne meje med Jugoslavijo in Avstrijo nikakor ne zmanjSuje, ampak nasprotno povečuje. Saj gre za enega izmed enakovrednih evropskih jezikov, ki živijo s svojim narodom tako prirodno, kot je vse ostalo njihovo človeSko bistvo ne glede na državne razmejitve, in ki so samo eno izmed sredstev več, s katerim se narodi naSe dobe lahko vzajemno med seboj bogatijo.
.Delo”, Ljubljana
Petnajst let
»Slovenskega vestnika“
Napredno tedensko glasilo koroških Slovencev »Slovenski vestnik«• proslavlja danes
15.	obletnico izhajanja in hkrati izid svoje tisoče številke. Izdajatelj, lastnik in založnik lista je znani slovenski koroški borec dr. Franc Petek iz Velikovcat glavni urednik je Rado Janežič, odgovorni urednik pa Lovro Potočnik. Tednik se tiska v tiskarni »Založniške in tiskarske družbe z o. j. Drava Celovec — Borovlje«.
»Slovenski vestnik* nadaljuje tradicijo slovenskega tiska na Koroškem izpred vojne, med narodnoosvobodilno borbo in se bori ne le za narodne pravice koroških Slovencev, temveč tudi za uresničenje naprednih idej •» avstrijskem javnem življenju.
Ob tem pomembnem jubileju so glasilu čestitali Prosvetno društvo gradiščanskih Hrvatov, krog slovenskih študentov na Dunaju ter številne avstrijske organizacije in ustanove. Čestitke je poslal tudi deželni glavar Koroške Wedenig.
Iskrene in prisrčne čestitke izraža bratskemu glasilu koroških Slovencev tudi »Primorski dnevnik« z željo, da bi kot doslej tudi v prihodnosti uspešno nadaljeval borbo za narodne in socialne pravice svojega ljudstva.
»Primorski dnevnik«, Trst
V Švici je zaposlenih tudi precej koroških slovenskih delavcev, največ pa delavk. Bralec Slovenskega vestnika v Seenu, J. K., se je tudi pridružil čestitkam ob 1000. številki našega lista, ker mu je, kakor pravi, ves čas v tujini zvest in dobrodošel gost iz domovine iz tedna v teden, ki ga obvešča o dogodkih po naših vaseh in o prizadevanjih koroških Slovencev za svoje prirodne življenjske pravice.
Med drugim tudi piše, da so se pred nedavnim srečali nekateri delavski tovariši, ki so kdaj skupaj delali pri pokojnem mojstru Ignacu Korenu in pravi: Ob tej priložnosti smo veselo razigrani zapeli slovenske narodne pesmi in peli kar dobro, saj smo po naravi pevci. Švicarji, ki ne poznajo narodnostne nestrpnosti, so nas občudovali ter nam z vidnim veseljem prisluhnili. Spraševali so, kateremu narodu pripadamo, ki ima tako lepo zvenečo govorico, pesem in melodijo. S ponosom smo jim povedali, da je to naš slovenski materni jezik, ki ga govorimo kot Slovenci pri nas na Koroškem, kjer ga mnogi tako sovražno in nesramno zaničujejo. Lepo priznanje Švicarjev nam je bilo v zadoščenje in spet smo ugotavljali, da vlada v Švici široka svoboda in toleranca.
Omenim še to, da sem imel opravka na uradu in ker tukaj samoumevno ne razumejo slovenskega jezika, sem govoril nemški. Pred menoj pa sem slišal, da so bili na uradu po svojih zadevah tudi Italijan, Francoz in Retoroman. Vsi so svoje želje posredovali v svojih jezikih, uradnik pa je z vsemi obravnaval nad vse vljudno in prijazno ter vsem
Zastopniki zavarovalnice za okoli 246.000 pokojninsko zavarovanih koroških in štajerskih delavcev ter okoli 79.000 rentnikov so na nedavni seji obravnavali pereča vprašanja pokojninskega zavarovanja. Vodilni nameščenec M o s er je podal poročilo o storilnosti zavarovalnice v prvem četrtletju 1961. V poročilu je povedano, da je pokojninska zavarovalnica, deželni urad Graz, izplačala za tekoče rente 159,2 milijona šilingov v prvih treh mesecih letošnjega leta.
Na 1000 pokojninsko zavarovanih delavcev je odpadlo 342 rentnikov. Po rentni reformi zvišanim izdatkom za rente stoji nasproti 2,1 milijona šilingov na sektorju zdravstvene oskrbe. Izdatki za rente so torej 75-krat višji, kakor izdatki za zdravilišča in kopalno zdravljenje. Na dejstvo da vedno več delovcev predčasno zahteva invalidske rente, je opozoril predsednik Gombacz in predlagal, da se mora v bodoče proti poslabšanju zdravstvenega stanja delavcev nastopiti s priskrbo več
dajal pojasnila v njihovih jezikih. To pomeni, da je kot uradnik obvladal tri jezike prebivalstva v Švici.
Pri nas na Koroškem pa mnogi uradniki, čeprav s0 bile morda njihove matere tudi Slovenke, nočejo ali se sramujejo govoriti jezik domačinov, ker so ga zatajili in menijo, da je nemščina bolj »nobel«, uradniki pa, ki res ne obvladajo slovenščine, bi se je morali na dvojezičnem ozemlju naučiti, če hočejo jesti naš kruh. Zakaj bi ne moglo biti tudi na Koroškem tako, kot je v Švici; naj bi se mnogi učili od Švicarjev.
... in čestitke bralke iz Tirolske
Ob zaslužnem jubileju Slovenskega vestnika pošiljam čestitke in zahvalo za vso bogato vsebino tekom 15 let. Sprejemam ga že od začetka. Prve številke mi je posredno pošiljala sestra M. Petje iz Železne Kaple, nato pa sem ga naročila sama in ga dobivam še danes.
Jubilejna številka Slovenskega vestnika spet zasluži, da se stalno shrani. Med drugim je posebno razveseljivo, da je med gratu-lanti na častnem mestu tudi zastopnik gradiščanskih Hrvatov.
Od srca želim, da bi se Slovenski vestnik tudi v bodoče tako vidno razvijal, kot se je do danes. (Tako piše Angela Prage r iz St. Johanna na Tirolskem)
denarnih sredstev za izvedbo zdravstvene oskrbe. Le na ta način bo mogoče obratom ohraniti dragocene strokovne moči, narodnemu gospodarstvu pa prihraniti težke finančne žrtve.
Vodstvo zavarovalnice je tudi ukrenilo, da bodo preračunavanja rent na podlagi 8. novele k splošnemu sociolno-zavaroval-nemu zakonu izvajali tudi v poletnih mesecih v polnem obsegu in se lahko pričakuje, da bo ta akcija zaključena v pozni jeseni.
V drugem obvestilu sporača pokojninska zavarovalnica za delavce, deželni urad Graz, da bodo zvišane podpore za otroke izplačevali od avgusta dalje skupno z rednim rentnim nakazilom. Pristoječe doplačilo za julij so nakazali že 12. t. m. Od 1. julija 1961 pristoječe otroške podpore znašajo: Za 1 otroka 140 šil., za 2 otroka 300 šil., za 3 otroke 490 šil., za 4 otroke 710 šil., za 5 otrok 960 šil. in za vsakega nadaljnega otroka po 250 šil. več.
po šiRnEmj»>l£w-'-
svetu
DUNAJ. — Sredi julija je v Avstriji znašalo stanje pri delovnih uradih prijavljenih brezposelnih okoli 50.000 oseb. Med temi je bilo 14.965 ženskih in 23.010 moških delovnih moči. V primeri s stanjem koncem meseca junija je število brezposelnih naraslo za 172 oseb, v primeri s sredino julija lanskega leta pa je letos število brezposelnih za 10.336 oseb nižje. Na Koroškem je bilo sredi julija 2072 brezposelnih, to je v primeri z istim časovnim obdobjem lani za 568 nižje.
DUNAJ. — Minister za kmetijstvo dipl. ing. Hartmann bo 26. julija odpotoval na tridnevni obisk na Poljsko ter s tem vrnil obisk poljskega kmetijskega ministra v Avstriji.
BEOGRAD. — Z izmenjavo not v državnem tajništvu za zunanje zadeve je bila podaljšana veljavnost sporazuma o letalskem prometu med Jugoslavijo in Italijo za dve leti. Z jugoslovanske strani je sporazum podpisal pomočnik državnega tajništva dr. Jože Brilej, z italijanske pa veleposlanik Alberto Berio.
LONDON. — Jurij Gagarin je bil na svojem obisku v Angliji na kosilu pri kraljici Elizabeti. Sedel je na desni strani kraljice, sovjetski veleposlanik Soldatov pa je sedel na desni strani kraljičinega soproga Filipa. Kosilu so prisostvovali tudi načelnik glavnega štaba britanske vojske ter vrsta drugih osebnosti.
C AT ANI A. — Etna je koncem prejšnjega tedna še vedno bruhala. V glavnem kraterju so eksplozije sledile v presledkih od 10 do 15 minut. Material, ki prihaja iz vulkanskih žrel, doseže višino 400 metrov in pada potem daleč naokoli. Lava, ki prihaja na dan v sedlu med obema žreloma, pa se spušča v dolino v dveh smereh.
SEUL. — Na Južni Koreji je ob velikih poplavah, ki so pustošile pred nedavnim, 232 oseb zgubilo življenje.
LONDON. — Londonski tednik »Ob-server« zahteva od zahodnih sil, naj proučijo možnosti za priznanje Demokratične republike Nemčije kot izhod iz berlinske krize. List poudarja, da je svoboda Berlina nujen pogoj, da bi pa morale biti zahodne sile voljne proučiti vse možne načine, kako ohraniti to svobodo. Razumna politika bi bila, piše list, da bi priznali Vzhodno Nemčijo v zamenjavo za nov sporazum, s katerim bi natančneje določili položaj Berlina in pravico do svobodnega dohoda v mesto.
MOSKVA. — V Moskvi so se v torek sešli strokovnjaki Združenih držav Amerike in Sovjetske zveze, da nadaljujejo preliminirane razgovore o razorožitvi, ki so jih prej začeli v Washingtonu.
CHAMONIX. — Izmed sedmih alpinistov, ki so se pred dobrim tednom izgubili v Alpah, ko so se skušali povzpeti na Mont Blanc, so štirje izgubili življenje, medtem ko so tri prepeljali s helikopterji v Courmayer. Preživeli alpinisti so v bolnišnici zaradi poškodb in ozeblin.
BEOGRAD. — Državni sekretar za zunanje zadeve FLRJ, Koča Popovič, se je od 7. do 13. julija mudil na uradnem obisku v Sovjetski zvezi. Sprejela sta ga predsednik ministrskega sveta Hruščev in prvi podpredsednik ministrskega sveta Mi-kojan. Sestal pa se je tudi s sovjetskim zunanjim ministrom Gromikom. V skupnem sporočilu o tem obisku je med drugim povedano: Na razgovorih, ki so potekali v prijateljskem vzdušju, so izmenjali mnenja o vprašanjih s področja o sovjetsko-jugoslovansk h odnosih, prav tako pa tudi o najvažnejših mednarodnih vprašanjih. Obe strani sta z zadovoljstvom ugotovili, da se odnosi med SZ in FLRJ normalno razvijajo in da so njuna stališča do osnovnih mednarodnih vprašanj podobna ali se ujemajo. Izrazili so upanje, da se bo sodelovanje med obema državama v boju za mir in ublažitev mednarodne napetosti tudi v prihodnje uspešno razvijalo.
DŽAKARTA. — Predsednik Sukamo je izjavil, da bo osebno vodil indonezijsko delegacijo na konferenci šefov vlad izven-blokovskih držav v Beogradu. V razgovoru z voditelji indonezijskih podjetij je naglasil, da čedalje več dežel izraža željo udeležiti se konference, kar je znak, da družbena zavest zajema ljudi na vsem svetu, ki je zdaj v revolucionarni etapi.
Za zdravstveno oskrbo delavcev
»Dijaški glas“ v novi izdaji
DIJAŠKI GLAS — literarni obzornik dijakov Državne realne gimnazije in gimnazije za Slovence v Celovcu je že s svojo prvo številko prijetno presenetil in vzbudil zanimanje. Pred nedavnim, za zaključek šolskega leta, je izšla druga številka, ki prav nič ne zaostaja za prvo, morda jo v nekaterih pogledih celo prekaša. To velja predvsem *a ilustracije, risbe in linoreze, ki so jih tokrat prispevali Greiner Hubert, Kropiunik Robert, Weiss Zorka, Aichholzer Milica, Arbeitstein Ernst in Bogataj Bogomir. Zlasti vzbujajo zanimanje nekateri modernistični oprijemi, ki kažejo presenetljivo izrazno moč pri udejstvovanju na področju likovne umetnosti. Če pomislimo, da so to sami mladi, zelo mladi ljudje, potem moramo pač priznati, da tiči v njih nekaj, kar obeta še več.
Med leposlovnimi prispevki — proza in poezija — je zastopanih vseh dosedanjih šest letnikov slovenske gimnazije. Da močno prevladuje najstarejši, šesti, je razumljivo; vendar tudi sodelavci iz mlajših letnikov kažejo razveseljivo mero prizadevnosti. Tudi v sedanji drugi številki pred vsemi drugimi prednjačita dva šestošolca: Mirko Vran (v njem brez težave spoznamo Mikija Bogataja kot gonilno silo mladega literarnega krožka na slovenski gimnaziji) in Ančka Olip, ki se oba poskušata tako v prozi kot tudi v poeziji. Ostali sodelavci tokratne številke (v kolikor so njihova imena znana, ker niso vsi prispevki podpisani) pa so, če jih naštejemo po vrstnem redu objav ne glede na kvaliteto: Žalika Miki )2. razred), Ivica Zwitter (4), Vladimir Wa-
Avsenikov ansambel ponovno navdušil Koroško
Priljubljeni Avsenikov ansambel — instrumentalni kvintet ter pevca Danica Filiplič in France Koren — je sicer nastopil tudi v raznih drugih krajih Koroške, vendar je svoj največji uspeh sedanje turneje zabeležil nedvomno zadnjo soboto v Celovcu, kjer je bila velika dvorana Doma glasbe mnogo premajhna, da bi sprejela vse, ki so hoteli prisluhniti temperamentnim melodijam Gorenjcev. Zato se v prostor za gledalce odnosno poslušalce nista spremenila le hodnika ob obeh straneh dvorane, marveč so mnogi morali domov.
Od napovedane jodlarske skupine iz Štajerske — prireditev naj bi potekala pod naslovom »Graz — Ljubljana« — je prišel le eden, ki se je predstavil z nekaj prav dobro podanimi popevkami. Za nadomestilo naj bi veljala enodejanka »Atomska palica« humorista Panzenbecka. Pretežni del sporeda pa je bil prepuščen Avsenikovemu ansamblu, ki je nastopil s svojimi najbolj priljubljenimi in značilnimi komadi, ki bodo posneti na gramofonske plošče v kratkem slavili že »zlati milijon«.
Med številno publiko poleg Celov-čanov ni bilo opaziti le mnoge naše ljudi iz raznih krajev južne Koroške, marveč tudi precej tujcev, ki trenutno preživljajo svoj dopust na Koroškem in niso hoteli zamuditi priložnosti, da vidijo in slišijo daleč po Evropi znano skupino iz Slovenije.
Slika in film kot učni pripomoček
Vse od konca vojne se Koroška prizade-va ne le za gradnje in pregradnje šolskih stavb, temveč pospešuje tudi nabavo novodobnih učnih pripomočkov, je dejal deželni glavar Wedenig na zanimivi bogati razstavi, ki je bila pred nedavn m v modri dvorani Doma glasbe. Razstava je pokazala, kako )e deželni slikovni urad s pridom koristil Podpore dežele in države za nabavo mno-z'ne modernih tehniških in slikovnih učnih Pripomočkov, s katerimi je mogoče učeči Se mladini uspešneje posredovati nazorni Pouk.
Deželni urad za moderne učne pripomočke le začel s svojim delom leta 1946 pod naj-težjimi pogoji. Danes pa je koroškim šolam na razpolago 1720 modernih učnih pripomočkov, med temi 600 projektorjev za ozko-tračne filme, 600 diaskopov, 500 episkopov, 20 projektorjev za zvočne filme in razen tega 3200 slik iz najrazličnejših področij.
kcunig (3), Marija Paril (6), Helka Čebul (5), Polonca Trampuž (3), Marija Rutar (1), Milica Oraže (6) in Mirko Messner (2).
Ta seznam in še opomba uredništva, da bodo ostale prispevke objavili v naslednjem Dijaškem glasu, ker so morali sedanjo številko zaradi tehničnih ovir močno reducirati, vsekakor kažeta razveseljivo dejstvo, da je med našo dijaško mladino ljubezen do materne govorice močno zasidrana. Tako veliko število učencev in vajencev literarne umetnosti, mladih oblikovalcev lepe slovenske besede pa je hkrati zgovoren
V okviru kulturne izmenjave med Koroško in Slovenijo je spet lep odličen doprinos posebna slikovna razstava priznanega slovenskega grafika Božidarja J a k a c a v celovškem mpzeju. Božidar Jakac ne razstavlja prvič v Celovcu, njegovo ustvarjalno umetnost smo občudovali že leta 1952.
Gotovo je pripisati priznanemu imenu umetnika, da je že na dan otvoritve razstave, v ponedeljek prejšnjega tedna, vladalo izredno zanimanje za razstavljeno kolekcijo grafičnih umetnin ter je bilo' slišati izraze priznanja in občudovanja.
Med drugimi častnimi gosti je na otvoritvi kulturni referent pri deželni vladi, dvorni svetnik dr. Rudan, pozdravil deželnega glavarja Wedeniga, prezidenta deželnega zbora Sereinigga, deželna svetnika Simo in Bacherja, nadalje generalnega konzula FLRJ Trampuža in predsednika sveta za prosveto in kulturo LR Slovenije Kocijančiča, posebno pa umetnika samega, ki je ob začetku razstave svojih umetniških del tudi prišel v Celovec. Dr. Rudan je v nadaljnjem govoru predočil osebnost in ustvarjalno delo umetnika: mednarodnega formata.
Priznani slovenski slikar in grafik Božidar Jakac se je rodil leta 1899 v Novem mestu. Študiral je v Pragi, nato pa v Nemčiji ter je razen tega zelo mnogo potoval in prepotoval velik del sveta;. Dalje časa je živel v Parizu, dve leti je bival v Ameriki in povsod v širokem svetu izpopolnjeval svcj dar slikarskega notranjega nagnjenja. V grafiki je sprva izdelal mnogo litografij, lesorezov in jedkanic. Mnoga leta je slikal poetsko občutene pokrajine zlasti iz svoje ožje dolenjske domovine, v oljnati tehniki pa je naslikal več markantno izvedenih portretov. Pozneje se je ukvarjal z grafiko in risbo ter dosegel nenavadno visoko tehnično raven.
Med narodnoosvobodilno borbo je pri partizanih portretiral veliko vodilnih osebnosti ter izdelal ogromno dokumentarnih slik. Po vojni je organiziral Umetniško galerijo v Ljubljani, kot profesor na umetniški akademiji pa je učitelj in vzgojitelj mlade slovenske umetniške generacije.
Božidar Jakac obvlada tehniško višinsko vrsto slikarskih področij, občuteno in življenjsko. Brez dvoma se je treba v nje-
obet, da bo tudi mlada generacija čuvala in gcjila narodne ideale, da bo ohranila zvestobo svojemu jeziku, svojemu narodu. V tem je tudi eden glavnih namenov »Dijaškega glasu", kateremu zato iskreno želimo mnogo uspehov tudi v bodoče in vedno večji odziv med našim ljudstvom.
Ker pa z idealizmom samim naši dijaki svojega lista ne morejo vzdrževati, se obračajo s prošnjo za podporo na vse, ki jim je pri srcu bodočnost mladine. Ne preslišimo te prošnje, kajti skrb za mladino je hkrati tudi skrb za obstoj in razvoj naroda!
gova umetniška dela poglobiti, ker čim dalje jih gledaš, temveč ti govorijo in odkrivajo globino vsebine, kar je umetnik vdahnil v svoj umotvor in hoče z njim povedati. Na otvoritvi je bilo ob strokovni razlagi vseh vrst slik marsikateremu razodeto čudovito lepega, česar neizvedenec ne more iz lastnega popolnoma in izčrpno doumeti. Čudoviti motivi iz umetnikove domače pokrajine, kjer optipljivo diha iz umetnine vzdušje kmečkih domov, polj in livad. Tenko razume umetnik prisluhniti pri-rodnim pojavom, ki jih prodirljivo in občuteno predočuje v svoji grafiki.
V pestri kolekciji razstavljenih slik je zgoščenih toliko lepih motivov iz širokih področij ter priporočamo obisk razstave, ki bo odprta do 6. avgusta.
Gre pri tem za izrazito' atrakcijo, ki posebno v poletnih mesecih, ko je Koroška polna tujih turistov, pritegne dnevno veliko število obiskovalcev, mladih in starih, ki si z ogledom miniaturnih modelov (v razmferju 1:25) znamenitih zgradb iz raznih držav približujejo daljni svet in njegove zanimivosti. Naprave Minimundusa se širijo iz leta v leto, postajajo vedno bolj popolne. vedno bolj privlačne. Sicer dosedanja ureditev še ne odgovarja v polni meri naslovu »Mali svet", ker so prikazani ob-
Slovenska folklora v Franciji
Folklorna skupina; »Tine Rožanc" iz Ljubljane, kvintet istega društva ter mešani pevski zbor »Stanko Drogojevič" iz Sarajevo so se kot zastopniki Jugoslavije udeležili pred nedavnim mednarodnega festivala folklore in glasbe v severnofrancoskem mestecu Gisorsu, na katerem je nastopilo štirideset skupin iz raznih držav.
Čeprav so bili med nastopajočimi tudi razni polpoklicni ansambli, je slovenska folklorno skupina zabeležilo na tem mednarodnem srečanju res lep uspeh. Pri oceni posameznih ansamblov je dosegla drugo mesto za folklorno-baletno skupino »Go-zialdi folklore Vasco" iz Španije, po oceni publike pa je bila slovensko skupina celo boljša od Španske.
f ”	|	^
Proslava dneva vstaje slovenskega naroda v Ljubljani
Osrednja proslava 20. obletnice vstaje slovenskega naroda se je začela že včeraj s svečano premiero novega slovenskega filma »Balada o trobenti in oblaku". Danes pa predvideva spored razne prireditve za ves dan. Najprej bo sprejem mladinskih partizanskih brigad na Urhu, v preddverju Križank nastopijo zbori, godbe in recitatorji s kantatami »Rdeča kantata" in »Svobodna zemlja". Na mednarodni grafični razstavi v Moderni galeriji bodo podelili nagrade za najbolj humanistično temo. Odprti bodo preurejeni prostori muzeja revolucije in podeljena bo Kajuhova nagrada za najboljši partizanski tekst; dalje je na sporedu slovesna otvoritev razstave risb 65 živečih slovenskih likovnih umetnikov za dobo 1941—1961, v ljubljanski Operi bodo uprizorili »Prodano nevesto", v Drami pa »Zvezde so večne". Poleg tega bodo čez dan javni koncerti godb na pihala, razne razstave in podobno.
Od 19. ure naprej se bo glavna proslava odvijala na slavnostnem prostoru preurejenega Tivolija, kjer bodo nastopili združeni pevski zbori ter združene godbe. Slavnostni govor bo imel podpredsednik zveznega izvršnega sveta in prvi komandant narodnoosvobodilne vojske in partizanskih odredov Slovenije Franc Leskošek-Luka, zaključena pa bo prireditev z ognjemeti.
V^______________________________-J
jekti omejeni le na del Evrope, vendar se organizatorji — iz društva »Rešite otroka" — trudijo, da bi na zapuščini nekdanjega MINEUROP zgrajeno napravo čim prej razširili v pravi MINIMUNDUS.
»Mali svet ob Vrbskem jezeru” se letos spet ponaša z novimi pridobitvami. Medtem ko so stare objekte renovirali (samo za obnovo dunajskega Belvedera so porabili skoraj 15.000 šilingov), je med novimi pridobitvami treba zlasti omeniti že doslej uresničeno zasnovo tako imenovane Hansa-četrti iz Berlina, za katero niso značilni le nebotičniki, marveč tudi avto cesta v dolžini 170 m, na kateri vozijo avtomobili na električni pogon, kar velja tudi za berlinsko mestno železnico. V pristanišču pa vidimio letos tudi model največje britanske ladje — „Queen Mary" —, ki so ga morali v razliko od drugih objektov izdelati v razmerju 1:100.
Treba je priznati, da dobiva; Minimun-dus vedno bolj zaokroženo sliko. Pri tem pa se ne sme prezreti, da služi čisti dobiček naprave v dobrodelne namene, pač namenom društva »Rešite otroka".
Tudi v zadnjem letu so k razširitvi Minimundusa največ prispevale razne strokovne šole, katerih učitelji in šolarji v prostih urah izdelujejo posamezne modele. Del novih naprav pa sta omogočili družbi »Shell, in »Martha”.
V vrsti znamenitih zgradb iz raznih držav vidimo na področju Minimundusa tudi parifki Slavolok zmage
(Foto Trenkv/alder)
Ljubljanski festival tudi letos ni razočaral
Če prav je prišlo v prvotnem sporedu letošnjega IX. ljubljanskega festivalat ki je bil prirejen kot revija jugoslovanske opere, do nekaterih sprememb, je potek letošnjih prireditev ponovno pokazal, da je Ljubljanski festival na pravi poti. V Križankah so se tekom enega tedna ob zelo lepem vremenu, ki je bistveno vplivalo na uspešni potek prireditev, zvrstili nastopi šestih opernih ansamblov: iz Beograda, Reke, Sarajeva, Novega Sada, Maribora in Ljubljanet ki so se vsi predstavili z deli jugoslovanskih avtorjev.
Beograjska Opera je uprizorila scenski oratorij »Gorski vijenac* skladatelja Nikolaja Hercigonje, Opera z Reke je nastopila z opero »Ero z onega sveta* Jakova Gotovca, sarajevska Opera je poskrbela z uprizoritvijo prve partizanske opere »Enainštirideseto* Mihovila Logarja za osrednji dogodek letošnjega festivala, ki je potekal v okviru proslav 20-letnice vstaje jugoslovanskih narodov, Opera iz Novega Sada je gostovala z romantično opero Petra Konjoviča »Miloševa poroka*, ljubljanska Opera se je predstavila z opero slovenskega skladatelja Marjana Kozine »Ekvinokcij*, mariborska Opera pa je z uprizoritvijo Poličeve opere »Deseti brat* zaključila krog tokratnih prireditev.
Revija šestih opernih gledališč iz raznih predelov Jugoslavije *je nudila lep vpogled v sodobno ustvarjanje jugoslovanske opere, katera se je v zadnjih letih uspešno uveljavljala tudi izven meja domovine in ob gostovanjih v raznih državah žela velike uspehe in priznanja. Revija jugoslovanske opere v okviru IX. ljubljanskega festivala pa je poleg tega dala tudi koristna napotila za bodoče delo, saj se festivalsko življenje ni odvijalo samo pred očmi gledalcev> temveč tudi »za zaprtimi vrati*, kjer so se vse festivalske dni shajali vodje jugoslovanskih opernih gledališč, dirigenti, režiserji in drugi vidni glasbeni ustvarjalci, katerih razgovori in posvetovanja so veljali domači operi in njenemu razvoju.
Razstava grafike Božidarja Jakaca v celovškem muzeju
MINIMUNDUS - Mali svet ob Vrbskem jezeru
ža kakšne zasluge ?
Sklep, ki ga je pred nedavnim sprejel pli-berški občinski odbor, bolje povedano OVP-jevska večina, je vzbudil med prebivalstvom v mestu in okolici razumljivo ogorčenje. Šlo je za imenovanje dveh novih ulic na levi strani potoka. Proti protestu socialističnih odbornikov, z izjemo enega, in mandatarja liste Arbeitstein so OVP-jevski odborniki z županom Micheom sklenili, da se ulici imenujeta Betfi-Glawar-Gasse in Dr.-Hans-Stei-nacher-Gasse.
Ogorčenje ljudi je spontanoy kajti imeni spominjata na dobo nepozabljene bridke polpreteklosti, na zaničevanje, trpljenje in preganjanje demokratično mislečih, posebno onih, ki so ostali značajni in zvesti sebi in slovenskemu rodu ter kljubovali nacističnemu nasilju. Ne bomo na dolgo in široko ponavljali, zakaj je ogorčenje ljudi samoumevno, kajti Betti Glavjar imajo v živem neprijetnem spominu mnogi slovenski ljudje zaradi njenega fanatičnega sodelovanja z nacističnimi nasilniki, dr. Hans Steinacher pa je poznan v široki javnosti, kakšno vlogo je igral prej in v času Hitlerjeve ere, gotovo ne v prid koroškim Slovencemy niti ne avstrijski domovini.
Ljudje pravijo, zakaj ne bi našli za ulici druga imena, na primer po žrtvah nacističnega nasilja ali po uglednih pliberških meščanih ali pa tudi kakšna za vse sprejemljiva imena.
Pričakovali bi, da se bo tudi pristojna oblast nekoliko pozanimala za to zadevo, ki nikakor ni v korist lepemu skupnemu sožitju v deželi ter škodljiva za naš ugled v tu- in inozemstvu.
PLIBERK
Prejšnji teden smo spremili na pokopališče pod Libič v vsej okolici poznanega in cenjenega zidarskega mojstra Ignaca K u h I e j a v Pliberku.
Vsi v bližnji in daljnji okolici so mojstra Kuhleja poznali, saj je v vsej okolici mojstrsko in strokovnjaško ter vsem v zadovoljstvo pozidal nešteto zgradb. Kot sin slovenskih staršev svojega rodu in poko-Ijenja nikoli ni zatajil, vedno je odločno stal na braniku naših gospodorskih, narodnih in socialnih pravic. Kljub temu pa se je kot zidarski mojster vsepovsod uveljavljal, kar pomeni, da ljudje cenijo le sposobnost, spretnost in poštenost človeka, ki mu izročajo v stroko spadajoča dela in je napačna domnevo nekaterih, ki si domišljajo, da veljajo več, če se izneverijo svojemu narodu ter svojo domačo govorico zotojijo in jo zaničujejo. Pokojnega mojstra, dobričino po naravi, so radi imeli tudi njegovi delavci. V prvi avstrijski republiki je nekaj let zastopal tudi koristi vseh kot slovenski odbornik v pliberški občini.
Kljub temu, da je bil no dan Kuhlejeve-ga pogreba delavnik, ko je prav v tem času na kmetih mnogo dela, je prihitelo na pogreb izredno mnogo njegovih znancev iz vse okolice in kar je častno, posebno veliko moških. Žalni gostje so pokojnemu mojstru dostojno izkazali zadnjo čast in spoštovanje. Blagi pokojnik naj si v miru spočije od svojega trudapolnega in marljivega življenjskega dela!
So Nemci res še »narod pesnikov in mislecev ?“
Nemci so dolgo veljali za »narod pesnikov in mislecev«, toda danes ta častni naziv gotovo ni več upravičen. Kajti zahodnonem-ški institut za raziskovanje javnega mnenja je prišel do poraznih zaključkov, ko se je med prebivalstvom Zahodne Nemčije zanimal, kakšen je danes odnos Nemca do knjige. Ugotovljeno je namreč bilo, da 47 odstotkov (torej pičla polovica!) prebivalcev Zahodne Nemčije niti ene same knjige ne imenuje svojo osebno last. Samo tako imenovani svobodni poklici so še častna izjema, vendar tudi tukaj znaša povprečna last posameznikov le 15 knjig in samo 15 odstotkov pripadnikov svobodnih poklicev razpolaga s pravo knjižnico. Nasprotno pa 80 odstotkov vseh prebivalcev Zahodne Nemčije redno bere ilustrirane časopise odnosno revije.
Za nekdanji »narod pesnikov in mislecev« take ugotovitve res niso rayno častne!
rcT VUX$i
$
Naše žene ob jubileju »Slovenskega vestnika"
Ker v jubilejni tisoči številki našega lista žal nismo mogli objaviti vseh prispevkov, mnenj in čestitk, bomo nekaj teh priobčili danes. Tako je poslala Zveza slovenskih žena, ki združuje v svojih vrstah napredne slovenske žene in matere iz vseh naših krajev, kjer govore naš jezik, uredništvu »Slovenskega vestnika’ pismo, v katerem pravi:
Slovenske žene z veselim srcem praznujemo pomembni dogodek »Slovenskega vestnika". Prav žene in matere se dobro zavedamo, da je naš list poleg vsega drugega vedno odločno zastopal s svojo tiskano besedo tudi prizadevanje za vsestransko družbeno enakopravnost žena v zasebnem in javnem življenju. Poleg tega je v svojih rubrikah našim koroškim ženam koristen in dragocen svetovalec pri vzgoji otrok in kaže v gospodinjskih strokovnih sestavkih pot k olajšanju naših napornih materinskih in gospodinjskih dolžnosti. Zelo rade in s pridom beremo poučne članke v splošno gospodinjski in vzgojni stroki.
Prav žene, matere in dekleta nosimo posebno skrb in odgovornost za ohranitev in učvrstitev slovenskega življa na Koroškem, za odpravo čuta manjvrednosti, za krepitev in širitev prave demokracije in prizadevanja za mir v družini, na vasi, v deželi in po svetu. Kakor so bile mnoge naše žene aktivne v partizanski borbi na Koroškem In so ogromno prispevale za zmago nad nacističnim nasiljem, tako hočemo tudi v bodoče biti nosilke naprednih idej v tesni povezavi z našim skupnim glasilom »Slovenskim vestnikom".
Posebno priznanje pa Izrekamo našemu glasilu, da se odločno zastavlja za pravilno vzgojo naše dragocene dobrine — otrok, ki hodijo v šolo in bedi nad tem, da nam jih narodnostno sovražni učitelji ne bi zlonamerno izneverili in s ponemčevanjem odtujili lastni materi. Tako početje, ki se žal pri nas izvaja že dolga desetletja, skupno z našim listom obsojamo kot zločinsko in rodomomo.
Ob pomembnem jubileju »Slovenskega vestnika" obljubljamo za bodoče več prispevkov iz naših vrst, ker se zavedamo naše odgovornosti pri naših skupnih prizadevanjih za lepšo bodočnost, za zmago resnice in pravice, za dosego neokrnjene vsestranske enakopravnosti slovenskega ljudstva na Koroškem.
Spet nelep primer narodnostne mržnje
V nedeljo, 9. t. m., smo imeli pri Štefanu na Blotu gasilsko slavnost, ko so svojemu namenu izročili novi gasilski voz požarne brambe v Repljah. Na slavnosti se je zbralo veliko ljudi, med temi mnogo gasilcev domače in bližnjih požarnih bramb.
Ob tej priložnosti je blagoslovitvene obrede opravil šmihelski dekan Srienc in temu dogodku posvetil lep smiseln nagovor, v katerem je poudaril, da bo nova pridobitev požarne brambe koristila pomoči bližnjemu. Govoril je v obeh deželnih jezikih. Vsem je bilo ustreženo, le mladi narodni nestrpnež, sin mestnega stavbenega mojstra Alberta Glavvarja, se ni mogel brzdati ter je takoj po nagovoru stopil pred dekana in ga nahrulil: Mit vvelcher Be-grundung haben Sie hier auch slowenisch gesprochen? Ich kann diese Sprache nicht horen, da meine Grossmutter von den Par-tisanen verschleppt wurde*. Dekan mu je jasno povedal, do mu ni dolžan odgovora, ker ga je tudi pristojni komandant repelj-ske požarne brambe naprosil, da spregovori v obeh deželnih jezikih.
Nekulturno obnašanje fanta, ki bi mu vendar lahko prisodili vsaj porcijo dostojnosti in inteligence, je vzbudilo že med nar govorom, ko je nenehno mrmral, ogorčenje, zelo ostro pa ob predrznem nastopu pred dekanom.
Dogodek je nov primer žalostne in škodljive narodne nestrpnosti In mržnje ter dokaz pomanjkljive vzgoje mladine k dobremu sožitju med vsemi ljudmi, v tem primeru med obema narodoma sosedoma v skupni domovini. In to po Izkušnjah težkih let, do kakršnih je v največji meri privedla prav takšna miselnost. Temu vrtincu je pripisati tudi usodo Glavvarjeve »grossmutter", o kateri imajo mnogi ljudje še v dobrem spominu, da je bila fanatična pristašinja zločinskega nacističnega režima, ki je imel v načrtu iztrebiti koroške Slovence ter je to deloma tudi že uresničeval, dokler mu ni odpor antifašističnih množic prekrižal načrte.
Ogorčene priče obsojanja vrednega izpada mladega pliberškega človeka so bile mnenja, naj si narodnostno na obe strani pošteno misleči ljudje dobro premislijo, komu bodo v bodoče še dajali gradbena naročila. Upajo pa vsaj, da bo oče, mestni stavbenik dipl. ing. Glawar, svojega sina primerno poučil, naj se v tej pokrajini in v tem kraju obnaša narodno strpno, ker drugače se lahko zgodi, da se bo res uresničilo, kakor so mnogi ljudje na slavnosti
dejali, da bodo naročevali gradbena dela pri konkurenci. Lahko sinu tudi pove, da na tej zemlji živi že od davnih dni slovensko ljudstvo.
Da bi zavsem utihnila slovenska beseda in pesem na Koroškem, so se prizadevali že močnejši, ni jim uspelo — v dobi pa, ko korakamo nasproti novim zarjam lepega sožitja med vsemi narodi na svetu, velikimi in malimi, je to miselnost, ki spada med staro šaro. Taki in podobni Izpadi ne koristijo naši lepi skupni domovini Koroški niti naši državi, kajti miroljubni in demokratični svet ima tudi za razmere pri nas tenak posluh. Čas bi bil, da bi se tudi nekateri Pliberčani kaj naučili iz prodirljlvega razvoja v svetu, ko se že podjarmljeni kolonialni narodi iz dneva v dan bolj otresajo svoje odvisnosti.
GOC — trgovska hiša v Celovcu odprta
Preteklo soboto so na Kolodvorski cesti v Celovcu svečano otvorili največjo hišo ▼ deželnem glavnem mestu. S sodelovanjem mesta in dežele je trgovske prostore finansiralo podjetje GDC — Velenakupna zadruga avstrijskih konzumnih društev.
Reprezentativna stavba je moderna in zgrajena po najnovejših dognanjih gradbene tehnike. Na otvoritvi je tudi deželni glavar v svojem nagovoru izrazil priznanje arhitektom, inženirjem in delavcem, ki so z uporabo sodobnih tehniških gradbenih pripomočkov zgradili trgovsko hišo v razmeroma kratkem času.
Prodajni prostori so nameščeni v treh etažah in obsegajo skupno 1800 kvadratnih metrov. Oprema prostorov je prikupna in zelo okusna. Nad vse bogata je ponudba in izbira vseh vrst blaga in najrazličnejših potrebščin. Zelo umestna je tudi klimatična naprava za regulacijo temperature ter je ena izmed prvih te vrste v Avstriji. Za okrepčila pa je v bifeju preskrbljeno v zvrhani meri.
Nad trgovskim objektom pa se dviga desetnadstropna visoka hiša, ki je v surovem stanju že dogotovljena. V teh nadstropjih bodo uradni prostori koroške deželne vlade.
LOČE
Nenadoma je prejšnji teden umrl Jože Ro pač, p. d. Danijelov oče v Ločah. Smrt mu je nepričakovano pretrgala nit življenja v 70. letu starosti.
Pokojni je bil trdna naša korenina, vse dni življenja je bil narodno zaveden in zvest svojemu ljudstvu. Nikdar ni zamudil kakršne koli naše prireditve ter se veselil uspehov naših skupnih prizadevanj, v globini pa je čutil vse trpljenje, zapostavljanje ter krivice, čemur je žal že dolgo dobo in tudi še danes izpostavljeno naše ljudstvo na Koroškem. Naš list »Slovenski vestnik", ki je te dni dosegel svoj jubilej s 1000. številko in 15-letnim izhajanjem, je od številke do številke z velikim razumevanjem in veseljem prebiral, pravzaprav še zadnji dan svojega življenja. Žalostno je tudi, da je umrl osamljen, ko sin leži v bolnišnici zaradi zloma noge.
Pogrebnih svečanosti se je udeležila lepa množica žalnih gostov iz vasi in okolice ter tako izkazala pokojnemu Ropaču zadnjo čast, ljubezen in spoštovanje. Značajnega moža so cenili vsi, ki so sami dobri in plemenitega prepričanja. V slovo je blagemu pokojniku Kernjakov pevski zbor lepo zapel žalostinke na domu žalosti in ob odprtem grobu, med pesmimi tudi ono: Polje, kdo bo tebe ljubil... Črna zemlja je zagrnila telesne ostanke Danijelovega očeta, nam pa bo ostal kot vzor in zgled značajnega človeka v trajnem svetlem spominu.
Na visokem Obirju
Zveza koroških partizanov je v nedeljo 2. t. m. organizirala izlet na visoki Obir Na izlet je povabila tudi člane oziroma zastopnike Zveze slovenske mladine in Zveze slovenskega planinskega društva. In zares, med številnimi izletniki so se znašli na Obirju trije predsedniki naših organizacij, namreč predsednik ZKP Karel Prušnik-Gašper, predsednik ZSM dr. Pavle Apovnik in predsednik SPD Ljubo Urbajs.
Izlet je b:l posrečena in hvaležna zadeva. Med izletniki je bilo razen nad petdeset bivših partizanov mnogo mladincev in drugih ljubiteljev gora iz najrazličnejših krajev, kakor iz Obirske, Lobnika, Lepene, Remšenika, Železne Kaple, Št. Vida v Podjuni, nadalje iz Sel, Št. Jakoba v Rožu, Celovca, Vetrinja, Zoprač, Bele, Globasnice in iz Št. Lipša. Vsa kupola na vrhu gore, ki ji domačini pravijo Ojstrica, je bila zasedena z izletniki in veliko je bilo veselje, ko so si na doseženem cilju podajali roke Podjunčani, Rožani, Celov-čani in Gorjanci. Nekateri so šli že ponoči na Obir, »ker niso hoteli zamuditi čudovitega sončnega vzhoda v prelestni višini,« je zažgolela mlada učiteljica, že vsa zagorela v obraz. Po stopinjah starih partizanov in alpinistov sta prišla na vrh v spremstvu staršev tudi Dušan iz Št. Jakoba v R. in Tinček iz Zoprač, stara sedem let. Razlika starosti med turisti ni bila nič manjša kot 45 let.
Vsi so enodušno ugotavljali, kako koristni, zdravi in prijetni so taki izleti v sinje višave, kjer se krepi telo in volia in sklepali so da bodo takšne' izlete ob priložnostih še prirejali tudi na druge planine, na katerih so se partizani tudi borili proti rjavemu nasilniku.
Bivši borci partizani so na Obirju pripo-
vedovali mladini o ostrih borbah in slavnih podvigih med vojno, ko so rušili in preganjali nacistično soldatesko iz naših dolin in planin. Prav uničenje močno zavarovane in po vseh vojaških vidikih utrjene postojanke na Obirju, kjer je bil med vojno vojaški observatorij, ki je služil nacističnemu letalstvu za roparske polete proti jugoslovanskim narodom, je spričevalo strateške sposobnosti in junaškega poguma partizanskih borcev. Postojanko s posadko 60 nacističnih vojakov so borci narodnoosvobodilne vojske uničili v jeseni leta 1944. Preden pa je bila ta postojanka uničena, je bilo več srditih borb med partizani in Nemci, kot na primer borba na Počulah, ki je zapisana kot ena najtežjih med partizani in sovražnikom. Drugo poročilo iz zgodovine borb na Obirju pa pravi: »Dne 20. julija 1944 se je I. vod bataljona zapadno koroškega odreda spopadel na Obirju z 49 policisti. Naši so z jurišem pognali sovražnika v beg...«
Še danes so sledovi uničenih utrdb in še sedaj spominjajo kraji ter ostanki zarjavele bodeče žice, razmetane po pobočju Obirja, da je bil tukaj sovražnik močno utrjen, vendar pa vzlic temu premagan, kar je tudi nema priča razvalina bivše postojanke »Reinerjeve koče«, ki so jo Nemci imeli za nepremagljivo utrdbo. Tako smo obujali mnoge spomine na junaške borbe partizanov v dobi najtežje prczkušnje slovenskega ljudstva na Koroškem, ko je šlo za življenje ali smrt.
Napor vzpona na visoko goro je bil z lepim doživetjem v planinskem raju bogato poplačan in tudi majhne posledice močnega višinskega sonca so čez nekaj dni pozabljene, ostane le lep in trajen spom n	K. P.
Sveloslav Minkov — France Bevk
Lev in žaba
Lev, vsemogočni kralj živali, je ležal na smrtni postelji. Oči so mu bile motne, srce mu je slabo bilo. Od česa je umiral, ni nihče vedel. Ali je jedel pokvarjeno meso in se je zastrupil, ali je sedel na prepihu in dobil pljučnico — to je bila skrivnost. Dva slavna zdravnika, žirafec in štorkljač, sta se zaman trudila, da bi ga ozdravila. Polagala sta mu obkladke na glavo in pijavke na tace, šibala sta ga s koprivami in mu dajala brusnic, da jih je goltal. Toda bolnik je vedno bolj hiral in težko dihal. Kazalo je, da mu bo duša vsak hip odletela v nebeški živalski vrt.
Levinja je tožila ob postelji umirajočega in si brisala solze. Ovdovela bo, sama samcata ostala na svetu. Obetalo se ji je težko življenje, toda nič se ni dalo narediti. Taka je bila njena usoda. Nekoč je imela dva mladiča, dva mlada levčka, a ju je že zdavnaj izgubila. Enega so ubili lovci, a drugi, neugna-nec, je pobegnil kdo ve kam in se ni več vrnil. Pripovedovali so, da je odšel v neko daljno mesto in postal cirkuški glumač. Naučil se je hoditi po dveh nogah in trkljati
Hudobna kozica
Mihec pase kozici.
Z mlajšo nekaj v redu ni; namesto, da bi pasla se, ona skače sem ter tje, naenkrat pa se zaleti, in Mihec že na tleh leži. Revček joka set kriči, kozica pa v gozd zbeži. Ko jo Mihec le dobi, tedaj slabo se ji godi. Pokaže Mihec s šibo ji, da iz dlake se kadi, ji dobro kožo ustroji.
najprej na njegov rep in od ondod — hop! — mu je skočila na glavo.
»Kaj ste se zbrali in samo zijate!« je vzkliknila. »Ali ne vidite, da je naš kralj uročen? Dajte mi hitro kokošje jajce, da ga odčaram!«
Živali so se spogledale. Lahko da ima žaba prav. V preplahu in žalosti ni nihče pomislil, da je lev morda uročen. Razume se, da sta se žirafec in štorkljač kot zdravnika naslanjala samo na znanost, zato sta s posmehom sprejela žabine besede. Toda kdo ju je kaj vprašal? Važno je bilo samo, da se bolniku pomaga in se ne izgublja časa.
»Oh, sestrica, oh botrica,« se je levinja obrnila na lisico, ki je bila najbližja. »Ti si prijateljica kokoši. Pojdi k njim in poprosi jih za eno jajce!«
»Pojdem, zakaj ne bi šla,« je rekla botra lisica in se kot strela spustila čez polje.
Kmalu se je vrnila, ne le z enim, ampak z dvema jajcema. Bila je vsa zadihana od teka. Tace so ji bile okrvavljene. Gotovo si je med tekom ranila noge, ubožica.
»Požrla je kako kokoško,« je jež tiho rekel podlasici. »Saj vidiš, kako je krvava.«
»Hitro, hitro!« je vpila žaba.
Vzela je eno jajce, z njim udarila po bolnikovem čelu in trikrat izrekla čarovnijo:
»Kra-ka-kak! Kra-ka-kak! Kra-ka-kak!«
Jajce se je zlilo levu po gobcu, bolnik je iztegnil jezik in polizal rumenjak. Toda nenadoma se mu je zaletelo in bolezen se mu je še poslabšala.
»Čudno, da mu ne pomaga,« je rekla žaba. »Morda je bilo jajce staro.«
V neki vasi sta živela dva brata. Zemljo sta orala in pšenico sejala. Starejši brat ni imel otrok. Mlajši je imel četvero drobnih otročičev. Brata sta živela tako složno, da ju je bilo veselje gledati.
Neke jeseni, ko je žito dozorelo, sta požela in si razdelila zrnje na enaka dela.
Prišla je noč. Starejši brat je legel, a ni mogel zaspati. Mislil je: „AII sva si žito pravično razdelila! Brat ima večjo družino, njemu je treba za otroke več žita. Pojdem in mu podtaknem od svojega žita." Tako je tudi storil.
DVA BRATA
Tudi mlajši brat ni mogel zaspati. Mislil je: „Ali sva z bratom pravično razdelila! Oba z ženo sva še mlada. Otroci nama bodo zrasli za pomoč. Brat in njegova žena pa sta sama, starejša od naju. Treba mu bo primakniti kaj od našega žita." Pomislil je to in storil.
Ko je napočil dan, sta brata videla: zrna ni bilo nič manj. Začudila sta se ali nista drug drugemu ničesar rekla.
In tako sta brata nekoliko noči drug drugemu žito prenašala, dokler nista drug na drugega naletela.
Posihmal se je ljubezen med bratoma še bolj okrepila. In živela sta srečno do visoke starosti.	L. N. TOLSTOJ
»Sveže je bilo,« je rekla lisica. »Kokoš ga je znesla pred mojimi očmi.«
»Ni krivo jajce,« se je važno oglasil štorkljač. »Naš kralj ne potrebuje čarovnij, ampak pomoči znanosti. A ker mu ta ne more pomagati, mora žal umreti. Ali ni tako, kolega?«
»Natačno tako,« je odgovoril modri žirafec in dvakrat prikimal z glavo.
In kakor sta rekla zdravnika, tako se je tudi zgodilo. Čez nekaj časa je lev globoko vzdihnil in preminul.
Tedaj je žaba skakala in venomer nekaj urejala
zdaj sem, zdaj tja in zapovedovala.
KDO JE HITREJŠI?
Pred seboj veliko kroglo, a medtem je igrala godba. Na stotine ljudi ga je gledalo in mu Ploskalo kot slavnemu akrobatu.
Novica o levovi smrtni bolezni se je bliskovito raznesla po vsem živalskem svetu. Prišli so sorodniki, zbrali so se prijatelji in znanci. Medvedi in zajci, srne in merjasci, lisice in volkovi, ježi in jazbeci, podlasice in veverice — vseh vrst živali. Prišli so tudi gostje iz daljnih dežel: nosorog z Madagaskarja, krokodil iz Egipta, opica iz Paragvaja in jaguar iz Urugvaja. Vsi so hoteli videti umirajočega leva in mu izkazati zadnjo čast.
Sredi te množice se je prerivala tudi velika ^aba. Trudila se je, da bi prišla čim bliže leva ‘n bi jo imeli za bolnikovega sorodnika. Res, da jo je malce plašila navzočnost štorkljača, a vedela je, da si na tak žalosten dan ne bo upala nobena žival napasti svoje sosede in Preliti kri.
»Kva, kvak!« je vpila. »Pustite me naprej! TJh, kakšne neotesane živali!«
V nekaj skokih je bila pri levu, počenila
Nagovarjal je vnuk deda, naj se poskusita, kdo je hitrejli.
»Pusti me, otrok, saj vidiž, da sem star in počasen,” se brani ded. »Kako naj tekmujem s takim korenjakom!”
Toda vnuk prosi in prosi 4* nikakor ne odneha.
»Daj, dedek. Prosim te. Samo malo: do tistega jesena, vidil, tamle.”
Ded si ne ve več kako pomagati. Postavita se drug ob drugem in ded iteje do tri in tekma se začne. Ded teče, toda njegovi koraki so dolgi, kot da ima čevlje, dolge cel kilometer. Vnukovi koraki so pa kratki, zato pa teče trikrat hitreje ko ded. V želji, da bi zmagala, sta pozabila, kje sta si določila cilj. Bila sta že mimo jesena, že daleč naprej.
Toda vnuk se je zaman napenjal. Kmalu ga je ded prehitel. Toda vnuk je bil iznajdljiv, pa se je vzpel na skiro in kmalu je spet dohitel deda.
Ded pa za njim: »Ne boi me . . . ,” pa hajd za njim ie hitreje ko prej. Spet prehiti vnuka.
Vnuk gleda zaskrbljeno za njim. Vtem pride kolesar. Vnuk ga ustavi, mu hitro razloži, kako in kaj. Kolesar mu da kolo in vnuk brez truda spet prehiti deda.
Ded pa, popraska se po glavi, pa se kmalu veselo nasmehne. Na že-iezniiki postaji je pravkar zažvižgal vlak. Vzpne se nanj, vlak spet zažvižga, kolesa se veselo zavrte in vagoni hite po gladkih svetlih tračnicah. Ko dohiti vlak vnuka, mu ded veselo pomaha s klobukom.
Na prvi postaji pa ded ugleda vnuka, ko je že z džipom prehitel vlak.
Tedaj pa skoči ded v avto in hajd spet za njim. In spet prehiti vnuka.
Vnuk pusti džip, sede na motorno kolo, ga požene, kolikor more, in prihiti mimo deda, kot vihar mimo kočije. V hipu ga je ded izgubil izpred oči.
Misleč, da hiti ded že vedno za njim, se vnuk ustavi v nekem tujem mestu, da bi ga počakal. Mimo so hodili ljudje, vozili motorji, avtomobili, trolejbusi, po nebu je brenčalo letalo, deda pa od nikoder.
Tedaj pa nenadoma zasliži napovedovalca razglasne postaje:
»Tukajžnja požta je prejela radio-felegram, ki je naslovljen dedovemu vnuku. Ker požta ne ve, kje dedov vnuk stanuje, naslova namreč ni, zato prosi mežčane, ki vedo za naslov.
naj ga naslova telegrama, se."
Vnuk pohiti jo brzojavko, in prebere:
»Požiljam ti daj me pa nt
sporoče požti. Brez točnega požta ne ve komu izročiti Pohitite. Ponavljam: mudi
na požto. Tam mu da-Vnuk hitro strga ovoj
Se-
pozdrav iz letala, morež dohiteti.
Tvoj ded.”
Vnuk se malo zamisli, pa se takoj spomni letala na reakcijski pogon. Takoj jo mahne na letaližče in najde že eno letalo, ki se pravkar pripravlja na polet. Pilotu razloži svojo nezgodo in ga poprosi, naj ga vzame s seboj.
»Tudi jaz potujem v to smer,” mu takoj ustreže pilot.
Vnuk se povzpne v letalo, ki se kmalu dvigne. Letalo je hitreje od pužčice. Komaj sta utegnila pogledati visoke planine in globoke doline. Kmalu so dohiteli in prehiteli dedovo letalo. Vnuk se mu je javil po radiu in oba sta nadaljevala tekmo. Pilot in vnuk sta obletela zemljo in spet dohitela deda v letalu. Nato so se pa vsi trije spustili na zemljo na istem letaližču, nakar so se skupaj vrnili z reakcijskim letalom domov.
»Hej, jež, pojdi in naberi marjetic za venec! Ti, volk, stoj na straži, a ti, medved, prinesi dva lonca medu, da se po pogrebu po stari navadi z njim posladkamo. A vi, blagorodni krokodil, boste govorili na grobu v imenu tropskih živali.«
In vsi so jo ubogali, ker so mislili, da je najožja prijateljica levove družine. Celo levinja, ki je bila vsa zmešana od žalosti, je molče izpolnjevala njene zapovedi.
Drugi dan ob sončnem zahodu je bil pogreb. Mrliča so nosili štirje močni medvedi, za medvedi je stopala levinja z žabo, a za njim so se zvrstile v sprevodu druge živali.
Na grobu, ki ga je izkopala cela četa krtov, so govorniki poveličevali zasluge pokojnega kralja. Prva je spregovorila žaba, a ta je govorila bolj o sebi kot o pokojniku. Na koncu je z žalostnim glasom spregovoril tudi krokodil iz Egipta. Ta je rekel med drugim, da bodo njegovi nilski bratje vse življenje objokovali težko izgubo in pretakali pristne krokodilske solze, ki so, kakor je znano, najboljši dokaz za nepotešenost žalujočih ostalih.
Nato so pogrebci lizali med in se nekoliko porazveselili, kakor je navada ob takih priložnostih, ter se razšli.
Žaba je nesrečno levinjo pospremila prav do brloga in jo vso pot tolažila.
»Kar se je zgodilo, se je zgodilo,« ji je rekla. »Zdaj lezi, da se spočiješ in pazi na zdravje!«
In nato je žaba poskočila na trato in se napotila v bližnjo mlako, ker je živela.
Ko je dospela, se je spustila v vodo, se zakopala v blato in drugim žabam pripovedovala, kako je kralj živali izdihnil v njenem naročju, kako bi bil ostal nepokopan brez njene pomoči in kako se je levinja hotela ubiti od žalosti, če bi ne bilo nje, ki jo je rešila in ji vrnila veselje do življenja.
In vse žabe so z odprtimi usti poslušale svojo brbljavo sestro in verjele, da jim pripoveduje Čisto resnico.
Korenine
a====- -- = Dobriča Čosič
51
Na njegovem obrazu je bilo nekaj zarez, podobnih sme-^ti, zmagi, kakor da jo nosi v sobo, da se bo ljubil z njo tri ^•Osle noči, da v četrtem svitu zmeče skozi okno njena krila 'n laneno srajco, in jo požene golo ven, on pa jo bo gledal *k°*i okno, kako se hitro oblači in ga malo sovraži, še v mladosti si je zamislil to žensko, ki jo sit, golo in sito, podi sebe, da začuti sram. Odkar jo je izpustil na posteljo, moglo v nezavesti, od tedaj prebija noči z nalahno ^Prtimi očmi, da se ona udobno, z razbitimi mišicami, * drobljenimi sklepi, obrača v njih in kašlja v njegove Pisane zenice. Podnevi posluša njene blodnje v vročici, P°tni losje padajo s stropa nad njegovim ležiščem, kjer 1° temno tudi opoldne. Bolna in onemogla, brez moža 1,1 tasta v hiši, je prvič brez odpora pripadla njemu: mo-je sedeti pri njenih nogah, dokler je želel, in jo gle-kolikor je hotel; kadar ji daje obkladke, ji lahko s pobira roso s čela; lahko ji pripoveduje tisto, česar 1 i' do bolezni nikoli ni upal reči, in govori ji to. Upa r3 Jeziti in jo grajati, ker se je dala Tolu. Vse more in sme, ^ se ona redkokdaj zave.
n«
da
.Sina kliče, ne tebe,’ ponovi zmedenemu Djordju, skriva sovraštva ne v glasu ne v očeh, ker je prišel, ga požene od tod.
.Tudi tebe pogosto omenja," reče Milunka, da bi Qla Djordju poguma.
„Kaj pa pripoveduje?" Mjordje gleda v Tola, naslonjenega na zid, razgaljenega in bosega. Gologlav je in lasje mu čvrsto in naravnost padajo po čelu skoraj do obrvi.
»Laže se, nikoli te ni omenila," reče Nikola.
„Ti se lažeš!" zaškriplje Tola in se postavi proti Nikolu, da bi ga udaril. Odide ven.
Djordje gleda v pod.
»Nisem mogel priti prej," reče.
Simka napolni sobo z glasnimi blodnjami. On se ji ne more približati. Preplašeno jo gleda in molči. Krog sivega cvetja, obešenega nad njenim vzglavjem, raste, se širi. Suho molčevje diši po kadilu in vosku. Samo da reši Adama, misli. Vzame Milunki svetilko in stopi v sobo k Adamu.
Luč oblizne Adama v postelji. Zagleda se mu v potni obraz, vznemirjen od hitrega in hrapavega dihanja. Ni moder kakor njen, pomisli z upanjem, šibkim kakor travica. Sede in spusti svetilko na stol zraven Adamovih hlač. Roka mu je negotova.
Kako sem mogel? se vzravna. Kako?... Da sem ti kupoval manjšo obleko in obutev, kakor je potrebna tebi in otroku tvojih let...
Opanke, čevlje, hlače in suknjiče, ki jih Adam ni mogel nositi.
Veš, da sem ti pogosto kupoval, kateri oče je kupoval več kakor jaz? Še poslednjič mi odpusti, o bog.
Bilo je smešno gledati dečka v suknjiču s kratkimi rakavi, zaradi katerih so mu bile roke še daljše. Klavrn je bil videti v tesnih in kratkih hlačah, v katerih ni mogel hoditi in ki so se trgale, kakor hitro je stekel.
Ti, siromaček moj, pa si se vedno razveselil nove obleke. Upal si, da bo tisto, tedaj kupljeno, primerno tvoji moči in postavi, ki ti jo je določil bog.
A kadar se je oblačil in obuval, da pomeri: »Pa teh čevljev spet ne morem obuti, očka.”
Jokal si se in se mučil, da bi stiščal nogo v črne globoke čevlje.
»Ne morem. Premajhni so..."
Jaz pa sem ... »Kako da ne bi mogel? Kaj se ne more? Mojster mi je rekel, da so za šestletnega otroka, ti pa še nisi dopolnil šestega leta. Spako nebeška." Prijemal sem te za nogo in jo lomil, stiskaje jo v čevelj. »Kako veliko obutev potrebuješ, a? Bos boš hodil tudi po snegu. Ljudje se čudijo tvojim velikim nogam. Obuvaj se, moraš, denar sem dali" Djordje se maje nad posteljo, na zidu zraven postelje je njegova senca bokal z dvema ročajema. Med njima Adam naglo in na-dušljivo diha, kakor da bo zajokal.
»Ne morem, očka. Ne morem, prav zares ne. Premajhni so. Vidiš?" se je jokat.
»Moraš."
»Prosim te, nikar mi ničesar ne kupu)... Nikoli, očka."
Djordje seže z roko pod pogrinjolo, poboža ga po nogi, odkriva jo. Tudi ta je modra! Ali si kje, o bog?
»Daj, obleci hlače."
»Tudi te so mi premajhne. Ne morem narediti koraka."
»Kako bi ne mogel? Za dve številki so večje, kot bi bilo treba za tvoja leta. O ljudje božji, kakšno čudo, kakšna spako!"
Prijemlje se za glavo, težek, razbit, ker je tedaj Adama videl tako visokega in grdega, da ljudje s prstom kažejo nanj.
»Potem mi jih pa ne kupuj, prosim te, nikar."
Celo Polanko ti bom kupil, ko ozdraviš. Ne jemlji mi ga, o bog. Onemoglo zastoka.
NAPREDNIH GOSPODARJEV
Žetvi mora slediti strniščna setev
Odkar na trgu krompir ne gre več pod zadovoljivimi pogoji v denar, dobivajo naše kmetije vedno bolj podobo obratov živalske proizvodnje — mleka in mesa. Ta prehod od nekdanje nekam mešane kmetijske proizvodnje na vedno izrazitejšo živalsko proizvodnjo terja od nas tudi spemembe v rastlinski proizvodnji. Potrebujemo mnogo več krme, od aprila do decembra zeleno, od decembra do aprila pa suho in silirano. Pomanjkanje krme, ki ga pri suhi krmi v večini primerov ugotovimo pomladi, pri zeleni pa proti jeseni, kaže, da problema proizvodnje krme še nismo docela dojeli, da smo še vsepremalo vključili naše njive v proizvodnjo krme. Sedaj, ko smo sredi žetve, je zadnji čas, da zboljšamo tudi svoje zaloge krme za jesen in zgodnjo pomlad.
Intenzivnejša živina in stremljenje za čim večjimi količinami namolženega mleko in priraščenega mesa zahtevata od nas, da dajemo živini več in boljšo krmo, kakor jo je dobivala od naših očetov, ko denar na kmetiji še ni igral take vloge, kakor jo igra danes. Ker pa smo v proizvodnji krme večinoma ostali pri svoječasnih navadah, da smo živino čez poletje za silo prepasli, pozimi pa si večinoma pomagali s slamo, nam seveda pol ali en hektar umetnih travnikov ali deteljnotrcrvnih mešanic in lucerne sedanjega problema živinoreje ne more rešiti. V našem kmetovanju na živalsko proizvodnjo nam manjka takorekoč povsod strniščnih krmnih mešanic, ki so edine v stanju izpolniti vrzel pomanjkanja zelene krme v jeseni in priskočiti na pomoč v zgodnji pomladi, ko pričenja na skednju postajati svetlo.
Strniščne krmne rastline delimo v modernem živinorejskem obratu na 3 skupine in sicer
■	na mešanice za krmljenje v zgodnji in srednji jeseni, se pravi mešanice iz ovsa, boba, graha, sončnic, koruze, jare graš-ce, prosa, bera in podobnega;
■	na poznojesenske krmne rastline, ki jih je mogoče krmiti ne glede na slano in mraz še v novembru in decembru in katerih delovnotehnično najboljši predstavnici sta lihoogrščica in Siletta;
■	na mešanice in rastline za zgodnjevigred-no zeleno krmljenje, kakor so to po vrsti uporabnosti za krmljenje oljna repica, ogrščica, zelena rž v mešanici z grašco, grašljinka in podobne.
Kakor jih potrebujemo za krmljenje, tako tudi strniščne krmne rastline in mešanice sejemo. Za ozimno ržjo in za ozimnim ječmenom moramo takoj — čim prej tem bolje — sejati mešanice za jesensko zeleno krmljenje, za pšenico morata priti v zemljo lihoogrščica in Siletta, za jarim ječ-
Sečnja lesa v letu 1960
V letu 1960 je bilo v naši državi posekanih 10,016.000 kubičnih metrov lesa, kar je za pičel milijon kubičnih metrov manj kot v letu 1959 in za 316.000 kubičnih metrov manj kot v povprečju letnih posekov v zadnjih 10 letih.
menom in ovsom pa po vrsti rastline in mešanice za zgodnjevigredno krmljenje. Da je uspeh setve vseh teh rastlin odvisen od dobre obdelave zemlje in od gnojenja zlasti s tostornimi in kalijevimi gnojili, pri liho-ogrščici in Siletti pa tudi od gnojenja z ni-tramoncalom, se razume samo po sebi in
je bilo že dostikrat nakazano. Pravtako smo skoraj vsako leto v tem času prinesli predloge o sestavu teh mešanic, da bodo hranilne snovi v njih kar najbolj odgovarjale beljakovinam in škrobnim enotam v razmerju 1:6.
Strniščne krmne rastline nikakor niso breme za kmetovalca in zemljo. Poleg tega, da dajo obile pridelke zelene krme, držijo njive še čiste plevela, s svojimi koreninami in sfrniščem pa obogatijo zemljo na humusu, metuljčnice pa tudi z dušikom. Kot take so tudi dober regulator za rodovitnost zemlje, pri čemer pa nikakor ne bodi zmanjšana njihova poglavitna vloga, da so najbolj hvaležne surovine za obilo mleka in mesa tudi v času jesenskega, zimskega in zgodnjevigrednega krmljenja.
Primerjave kažejo pot našemu kmetijstvu
Uspešna sodobna kmetijska proizvodnja se prične z rednim in izdatnim gnojenjem ter dobrim visokorodovitnim semenjem. Nešteto je danes pri nas doma in v širnem svetu primerov, na katerih vedno znova dobimo potrdilo, da je visoka poraba umetnih gnojil najvidnejše merilo visoke produktivnosti kmetijstva, kakor na področju rastlinske proizvodnje tako tudi na področju proizvodnje mesa in mleka. Holandsko kmetijstvo prednjači v produktivnosti in nizkih proizvodnih stroških na kg pridelka pred vsemi evropskimi državami. V naši državi pridelajo nižjeavstrijski kmetje več in cenejše kakor m: na Koroškem.
In pri nas na Koroškem! — Tudi tu so razlike v produktivnosti. V hribovitih legah nimamo nič manj intenzivnih in visokoproduktivnih kmetij, kakor pa v ravnini slabo-donosnih in v proizvodnji zanikrnih. Kakor to velja za primerjave od kmetije do kmetije, tako velja to za primerjavo med našimi dolinami in okraji.
Zgornji uvod in spodnje primerjave nam povedo, kje v kmetijstvu lažje shajajo in kako tudi mi kot skupnost in vsak zase lahko stopimo na pot, po kateri bomo dosegli višje pridelke in boljše poplačan naš trud in delo.
Po hektarju kmetijske površine so porabili čistih hranil (v kg) v gnojilih:
	1954/1955	1959/1960	porast
Holandska	200,2	207	6,8
Zapadna Nemčija	125,4	167	31,6
Švica	54,9	83	28,1
Avstrija	44,7	74,2	29,5
Nižja Avstrijska	68,1	104,9	36,8
Zgcrnja Avstrijska	34,2	73	38,8
Predarlska	28,6	53,1	24,5
Tirolska	24,7	40	15,3
Koroška	21,9	36,5	14,6
Okraji:			
Celovec	34	43	9
Velikovec	22,9	40	17,8
Št. Vid	20,7	39,5	18,8
Beljak	21	35,6	14,6
Wolfsberg	17,5	30,9	13,4
Spittal	20	32,8	12,8
Šmohor	13,1	19,7	6,6
Pripomba : 200 kg čislih hranil se pri harmoničnem sestavu gnojil nahaja v 150 kg nitramoncala, 500 kg fosfornih gnojil in 250 kg kalijeve soli.
Primerjava jasno kaže našo pot: Zaželjen uspeh našega kmetovanja in trdnosti naših kmetij ne bomo dosegli z negospodarsko mehanizacijo in specializacijo. Dosegli ga bomo edino le po poti naglega večanja letnih obrokov gnojil na njivah in travnikih. Kdor bo delal drugače, bo zaostal in propadel.
* ♦
Z Zakaj živina ob najboljši krmi
I
♦
hlasta po plevelnih rastlinah?
Marsikdo je že opazil, da živinat ko se vrne z dobre pase ali pride iz hleva od polnih jasli najlepše krmne mešanice, začne naravnost hlastati po tro-potcu ali drugih plevelih, zlasti takih z globokimi koreninami.
Vzrok je precej naraven in enostaven.
Z Znanstveniki so ugotovili, da vsebuje Z Z tropotec precej antibiotike. 2e naši ♦
predniki so ga uporabljali za razna zdravljenja in v podobne namene ga uporablja tudi moderna medicina. Ple-velne rastline imajo navadno globoke korenine in so zaradi tega bogatejše na raznih rudninah in sledovnih elementih, kakor v neposredni ornici zrasle žlahtne trave, detelje in druge metuljčnice. Potreba po teh rudninah in sledovnih elementih sili živino, da se tudi s polnim vampom še hlastno loti plevelnih rastlin.
Spričo teh okoliščin je narobe, če preorovamo naravne travnike in jih gremo v nepremišljenem lovu za beljakovinami in škrobnimi enotami osejat z žlahtnimi travnimi in deteljno trav-t nimi mešanicami. Tudi naša živina po-| trebuje pestro mešanico krme. To pa najlažje in v zadovoljivi meri dajejo
5 dobr0 oskrbovani naravni travniki.
♦
♦
Davčne olajšave za kmete, ki so bili prizadeti po toči, povodnji ali suši
Kmetovalci, ki so utrpeli škodo na pridelkih vsled toče, povodnji ali suše ali so jim poginila goveda, imajo pravico do davčnih olajšav pri davku na blagovni promet in davku na dohodnino. Pri izpolnitvi prihodnje davčne izjave (februar-april 1962) morajo na to škodo posebej opozoriti, davčni izjavi pa priložiti potrdilo pristojne občine o višini škode.
V poštev prihajajoči kmetovalci lahko tudi prosijo za popust ali znižanje predplačil davkov. Tozadevne prošnje je treba kole-kcvati s kolekom v vrednosti 6 šil.
Nemčija velik uvoznik sadja
Nad 900.000 ton svežega sadja je v letu 1960 uvozila Zapadna Nemčija. Največ sadja in sicer okoli 750.000 ton ga je uvozila iz držav članic EWG. Po vrsti sadja se vidi, da so v Zahodni Nemčiji najbolj zaže-Ijena namizna jabolka in hruške ter breskve in namizno grozdje.
„Kaj naj počnem s tem čudom v hiši?" je vzdigoval
pest.
»Zgrizel ga boš od hudobije."
Mati te je branila, jaz pa ...
»Zgrizel bom tvojega otroka, tvojega, ni moj. Čudo je. Kako da ne! Ali vidiš, kako raste? Cela vasi se čudi. Slišal sem. In s prstom kažejo. Ne morem živeti od sramote."
»Zato se ne veseliš sina," je rekla tiho zamišljeno.
»Saj se ga nikoli nisem. Samo mučil sem se."
»Nikoli?"
»Nikoli!" je ponovil trikrat, da jo čimbolj užali.
Ni res, vzljubil sem te, ko si se rodil, sem, vsako jutro sem gledal, ko te je Simka kopala, jezil sem se, da je korito hrapavo, bal sem se, da se ne rani tvoja kožica. Po nekajkrat sem poskušal vodo, prilival toplo, prilival mrzlo, nisem spal, ko si dobival zobke, nekajkrat sem pripeljal zdravnika, in ko s,i prvo besedo, ki si jo izgovoril, ko si najprej rekel ata in ne mama, me zemlja ni držala od veselja. Da, Adam.
»Dvomiš o meni. Spet dvomiš," je zajokala Simka.
»Dvomim, moram dvomiti."
Tudi to sem rekel. Ko zrasteš, ti bom povedal, zakaj. Nagiblje se nad posteljo, moraš se jokati, dokler se celega ne izjočeš, ker si bil zver, ne pa človek in ne oče, ker si jemal ogledalo, ga stiskal s koleni, priže-mal glavo k njegovi, Adam je slutil, zakaj, jokal in se tresel. Jaz pa sem dolgo gledal in primerjal in bil prepričan, da mi nisi podoben, da nisi moj . ..
Zunaj zacvili pes in spet obmolkne. Pa pozneje spet, od tolike smrti v vasi.
Pa je. . . spomini naskakujejo drug za drugim, on se brani, zakaj to je njegov sin. Je, tudi če ni. Ves se zbira in ovija okoli te misli. Da. Krči se ob postelji, pri-
jemlje njegovo potno in mlahavo glavo, prijemlje vroče sopenje. Ne bom več sumničil. Sinko! Ali me slišiš? Nor sem bil, ko sem te mučil. To nisem bil jaz. Ni bil fvoj oče, govori glasno.
Potem poklekne na pod, steklo od razbite svetilke poči pod koleni. Nemo prosi boga in Adama in prisega ... No stolu z Adamovo obleko se kadi svetilka in maže strop. Veliki list sence, z dimom obešen nastrop, se ziblje. Djordje kleči ob postelji. Kamen na starem pokopališču. Preobrnjena kučma v lužici petroleja, ki se črni kakor kri v senci. Malo naprej se leskečejo koščki razbitega cilindra. V polutemi — rumenkast lijak svetlobe. Slišati je samo svetilko in Adamovo dihanje.
V sobo stopi Tola z brisačami, namočenimi v žganje. Od brisač kaplja, kakor do se jočejo. On, otopel, brez strahu in vznemirjenja stoji in molči. Samo malo ga je strah zavoljo Djordja, ker ga vidi klečati. Ko je namakal brisače, je pil žganje, in še ga je mikalo. Ne more ven: slišal ga bo Djordje. Odkašlja si. Spet.
Djordje ne sliši.
»Zamenjati moram obkladke," reče.
»Zamenjaj." Djordje še vedno kleči. »Nel" vstane. »Daj meni. Odslej bom to delal jaz." Vzame od Tola mokre brisače in jih začne nespretno oblagati okoli Adamovih prsi. Otrok se brani z rokami in se cmert.
»Ne znaš," reče Tola. Boji se, da go Djordje ne bi nagnal iz sobe. Ne zaupa mu. On bi želel poziti in zdraviti Adama.
»Tola, nikar mi ne zameri tistega pred zaporom . . . Poglej me, sinko. Prišel sem."
Tola molči nad njim s svetilko v roki.
»Pa reci, Tola, da se ne jeziš name." Djordje pokrije Adama. Sedi na postelji in ga drži za roko.
»Samo da te ima Adam rad..."
»Ali more?" Djordje se zagleda vanj od spodaj, obraz mu je spačen od žalosti.
»Bo. Vrača se mu kri." Tola se spusti na pod in se s hrbtom nasloni na posteljo.
Tolove besede so ga osrčile. Otrok ječi iz blodenj. Samo da vzdrži, dokler se ne zdani, misli in verjame, da mu ga smrt podnevi ne more vzeti. Umirja se: loteva se ga utrujenost. Prijetna mu je. Potem praznoverno preganja iz zavesti vse, kar je prijetnost in upanje. Njega ni bog nikoli ljubil. Tudi to je greh. Spet sam pri sebi pomoli k njemu. Sliši se zabijanje desk.
»Bog mu grehe odpusti," sam zase zamrmra Tola.
»Komu?" se zdrzne Djordje.
»Tistemu, ki mu delajo hišo. Zdaj se ne ve več, kdo je živ in kdo mrtev. Vse se je pomešalo."
»Molči!"
Svitalo se je, ko je vstopila Milunka:
»Kliče te Simka, Djordje."
Ni se mu ljubilo ločiti se od Adama:
»Moram?"
»Prav bi bilo. Malo prej je popustilo. Rekla sem, da si prišel."
»Tola, pojdi tudi ti z menoj."
»Kaj ti bom jaz?" Tola iztegne skrčene noge.
Djordje postoji pred vrati in jih potem odpre, s črne volnene blazine ga sreča dvoje motnih krvavo podplutih oči.
»Rekla sem ti, da pojdi ven . .. Potem spet pridi, zašepeče Simka, ne da bi umaknila oči z Djordja.
Nikola vzdigne brado s postelje, zokašlja ob Djordja in odide ven. Za njim Milunka.
(Se nadaljuje)
20-letnica vstaje
slovenskega naroda
V dolini /e zvonilo tako domačo, slovensko...
Druga skupina, bataljon pod Kranjčevim vodstvom, si je utiral pot preko Koroške.
Ko so se po neprestanih borbah, marših, neprespani, neumiti, povzpeli na goli vrh skalne Košute, kjer so splašili čredo gamsov, so vsi prvič v življenju zagledali prekrasno dolino — našo Koroško. V cerkvah v dolini je zvonilo poldan tako domače, slovensko, da se jim ni zdelo več mogoče, da bi po tej zemlji hodili tuji žandarji, policija, gestapo. Spustili so se v dolino brez vodnika tako hitro, da so frčale nevarne skale preko glav.
V prvi vasi Sele so jih sprejeli začudeno <n prisrčno. Dali so jim črnega kruha in ■našla. Zapeli so partizanske, slovenske in koroške narodne. Starci in žene so jokali.
Kato so šli dalje pod vznožjem planin. Srečali so pastirja.
„Očka, prodajte nam ovco!"
»Vzemite tri, pet, kolikor hočete. Matjaževi vojski ne bom zaračunal."
Prišli so v Apače in se utaborili v gozdu blizu vasi. Medtem se je po Koroški bliskoma raznesla vest, da je prišla slovenska vojska. Kmet je smatral za svojo narodno dolžnost, da je šel k sosedu in mu zaupal novico. Tako so zvedeli zanje celo v Ce-
Elegija
Ti bo od nas ste odšli,
tovariši) v noč — brez povratka.
V' prsih teži me bolest
v nemem spominu na vas.
Semena zlata čez plan
razveli ste v setvah jesenskih, tiho potem ste odšli, niste čakali plodov.
Težka je gruda' sedaj
v mamljivi vročici zorenja, bukovo listje v temi, resje krvavo cvete.
Sonce pekoče žari —
svobodna je naša dežela.
Kje ste tovariši zdaj,
Iščem vas v sencah lesovt čakam vas sredi poljan
v žareči opoldanski uri, čakam vas v slutnjah noči, čakam vas v svitanju dne.
Zarje krvave plamte
nad toplo svobodno poljano.
V miren poletni večer v vasi žanjice pojo.
PETER LEVEC
lovcu in ne le naši ljudje, ampak tudi gestapo. V Celovcu je bila visoka vojaška šola, ki je učila SS-ovske oficirje ropanja, požiganja in posiljevanja. Ti oficirji so se s svojimi profesorji vred odpravili na zabaven lov. V dveh kamionih, ki sta drevela proti Apačam, sta odmevali šala in vesela pesem.
Partizani so pravkar stali okrog kotla in čakali na večerjo, ko so pridivjali v taborišče SS-ovci skupaj z našim stražarjem. Stražar ni vršil svoje dolžnosti, gledal je v taborišče, da mu prinese dežurni večerjo.
Nepričakovani rafali so udarili kakor strela z jasnega neba med partizane. Partizani so bežali iz taborišča. Kdor je mogel, je zgrabil puško, drugi je bežal brez vsega. Med krohotom brzostrelk si slišal krohot SS-ovcev, pijanih lahke zmage. Noben partizan ni padel, le Vecelj je ležal v grmovju kakih 100 metrov proč; krogla mu je prebila obe roki.
Nedaleč v gozdu so se zbrali brez borbe premagani partizani, Kranjc in Rajko sta štela oborožene. Vsega skupaj je bilo

Ven iz obroča
.j
Četa je zavzela položaje tik pod vrhom. Borbenega razpoloženja ni manjkalo. Vsi so bili preizkušeni vojaki. Mitraljezci so preizkušali strojnice, ostali puške, brzostrelke in pištole. Kdor je imel bombe, jih je pripravil, da bodo pri roki. Še vedno je bila zlovešča tišina, kakor bi vse izumrlo. Žagar, Gregorčič, Vajs in Johan so šepeta je dajali naloge, nasvete, temu popravili lego, drugemu pregledali orožje; sleherni je bil deležen bodrilne besede.
Jože je dvignil daljnogled. Tamkaj na robu se je nekaj zganilo.
»Blizu so! Pazite, bodite pri miru! Spustili jih bomo čisto blizu!«
Zdaj je bilo videti zelence s prostim očesom. Bili so prav povsod. Dobro, da se je četa razporedila tako, da obvlada vse strani.
»Hudič! Ali še ne bo zaropotalo,« je nervozno zasikal rdečelični Janko. Ravno takrat je iz bližnjega zvonika udarila deseta.
Nemške kolone so se približale na nekaj sto metrov. Takrat so iz vseh strani šinile proti četi bele rakete. Nemci so se kot pahljača razlezli po pobočju in prodirali naprej. Janko ni več vzdržal. Prvo zeleno postavo je vzel na muho in sprožil.
Nemec se je zvil in zgrabil za trebuh ter začel tuliti:
»Ich bin versvundet! Sanitat! Sanitat!«
Po tem uvodu je zaregljalo iz vseh strani, kakor bi se podirale ogromne skladanice debelih desk. Globoki glasovi dolgih rafalov so govorili, da tolčejo tudi s težkimi mitraljezi. Nad glavami in okrog njih so nadležno žvižgale krogle in z zlobnimi poki treskale ob veje. Dum-dumke! Okleščeno smrečje je na gosto padalo po hrbtih in glavah obkoljenih. Vmes so še vedno sikale rakete, kažoč proti vrhu.
Čez pol ure sta imeli obe strani nekaj mrtvih in ranjenih. Ranjeni partizani so se za silo obvezali in kljub ranam ostali na položaju. — Ran je bilo vedno več. Pokanje ni utihnilo. Nemci so spet naskočili. Tako so se približali, da so začeli med partizane metati ročne bombe — tiste z lesenimi držaji. Zelenci so lezli vse bliže. Vajs in Johan sta vpila borcem:
»Varčujte z municijo! Streljajte samo od blizu in dobro merite!«
Spodaj sta spet zastokala dva Nemca. Ostali so rinili naprej.
»Vorwarts!« so vpili oficirji. — »Vor-warts!«
Zdaj so pritisnili s podvojenimi močmi. Bombe so padale med oblegance kot hruške. Vse niso utegnile eksplodirati na partizanskih položajih. Borci so jih lučali nazaj in zelenci so padali. Ob mitraljezcu je zastokal Lojze. Zagrgral je in glava je omahnila na kup prsti pod njim.
Borci so se zagrizeno borili in Nemci so se umaknili. Da bi bilo uspešnejše in bolj zverinsko, so zažgali del gozda. Še veter se je povezal z njimi in pihal proti vrhu. Ogenj in nadležni dim sta silila proti obleganim. Na nekaterih krajih so se tolkli domala na nekaj metrov. In ko je bila ura pol dvanajstih, je imela četa štiri mrtve in pet ranjenih. Nemci celo več. Žagar, Gregorčič, Vajs in Johan so neprestano bodrili borce. Panike in nediscipline kljub peklenskemu položaju ni bilo.
Tedaj so pokanje preglasili klic::
»Predajte se, sicer vas pokončamo!«
V odgovor je med Nemce priletelo nekaj partizanskih bomb. Spodaj ;o spet klicali saniteto.
Nemški oficr je z visokim glasom kričal:
»Nehajte streljati! — Ustavite ogenj!«
Nato grobna tišina.
Nemški oficirji so se začeli med seboj glasno meniti, kako bodo izvedli naslednji naskok. Ogenj se je vztrajno približeval vrhu. Za nekaj trenutkov je vse utihnilo, le prasketanje plamenov je motilo mir. Žagar in Gregorčič sta premor izkoristila ter dala povelje za proboj proti Žabnici.
»Bombe zmečite v to smer, da prebijemo obroč!«
»Juriš!« so zavpili vsi naenkrat, zmetali bombe v nakazano smer in planili.
»Ne bodi nor! Saj še ni počila!« je Vajs zadrževal nekoga zraven njega, ki je stekel takoj za tem, ko je vrgel težko defenzivno bombo.
Takrat se je vse pomešalo. Med rezgetanje brzostrelk in mitraljezov so se z globokimi basi razletavale bombe. Prenekateri partizan je skupil košček železa svoje bombe. Nemški obroč se je naposled trgal in pretrgal. Streljanje je ponehavalo, kajti na vrhu ni bilo nikogar več.
Od tam, kjer se je obroč najprej pretrgal, je proti Johanu in Tonetu meril visok zelenec.
»Na!« ga je s strelom prehitel Tone in Nemec se je prevrnil na zobe.
»U-u-u-ah . .. !« je sedaj zastokal tudi Tone, se zgrabil za glavo in omahnil z luknjo v čelu.
Ko so Nemci zasedli goreči, zadimljeni vrh, so našli štiri mrtve partizane. In ko so potem po bojišču zbirali in iskali druge, so jih nabrali še enajst. Ti so padli med prebijanjem. Med njimi tudi Žagar in Vajs.
Svojih so našteli dvanajst, devetnajst so imeli ranjenih.
Preživeli partizani so se spodaj obrnili na levo proti Joštu, se grede v praproti odpočili ter skriti počakali večera. Opraskani in ranjeni so bili vsi, vseh sedemnajst.
Ko so naslednje dni hodili na javko pričakovat pogrešane, jih ni bilo; ne tega ne naslednje dni. —
trinajst pušk. Kaj pomeni taka oborožitev za bataljon v tej deželi, je vedel vsakdo, najbolje pa komandant in komisar. Rajko je spregovoril:
»Tovariši, nazaj moramo, po puške, po mitraljeze in opremo. Druge poti ne vidim in je ni. Kdor nože v borbo, naj da puško tistemu, ki gre z menoj.”
Nato so šli v napad. Požasi, korak za korakom, neslišno kakor kaže. Zgoraj je vodil nekaj fantov komisar Rajko. V sredi s tremi napadal komandant Kranjc, na desnem krilu je prodiral Groga, ob njem njegova hrabra žena Katarina.
Udarili so po Nemcih iznenada in vsi hkrati. Dobro uro so se ogorženo bili. Sovražnika je bilo treba pregnati in izriniti iz kotanje, kjer se je zakopal. Bolj in bolj se je ožil partizanski obrož. Na koncu so podrli mitraljezca, ki je bil najhujši. Ta trenutek so Nemci kapitulirali. Ucvrli so jo iz tabo-rišža, kar se je dalo. Ranjene so vlekli s seboj, da so tulili od boležin. Orožje so pustili v kotanji pri naših puškah In nahrbtnikih.
To je bila zmaga! Plena toliko, da ga niso mogli vsega odnesti s seboj. A nižesar, niti pušk, niti brzostrelk, bomb in opreme niso toliko obžudovali, kakor dolgi MG-mitraljez, v žigar žrelu so tlžall trakovi z dve sto zlatimi naboji. Gustl je postavil mitraljez na sredo tabora in mrmral: »To je orožje!" in udaril s kopitom ob zemljo. Tedaj se je sprostila zavora in mitraljez je zcregljal dolg, zmagoslaven rafal v zrak pod planine. Ljudje so pripovedovali pozneje, da re je šofer, ki je vozil SS-oficirje z lova nazaj proti Celovcu v bolnico, tega rafala fako ustrašil, da je zavozil v jarek in je bilo še nekaj mrtvih.
Samozavest slovenskega življa na Koroškem se je s to akcijo zelo dvignila, hitlerjevski prihuljenci pa so zaželi premišljevati svojo žrno bcdožnost. Bataljon je moral naprej proti Štajerski...
„(lz spominov prvih borcev')
Tudi po zmagi nad fašizmom so na Koroškem še vedno na delu zločinske roke: razstreljeni spomenik padlim za svobodo v borbi proti fašizmu v št. Rupertu pri Velikovcu. — Skoraj osem let po zločinu oblasti še vedno niso izsledile ..neznane storilce" . . .
perilo
čevlji
Nudimo
KVALITETO in PREDNOST pri CENAH bogato izbiro v specialnih oddelkih
obleke
metrsko blago
posteljno perilo - odeje pletenine - preproge in obloge oblazinjena oprava - zavese drobno in galanterijsko blago - parfumi hišno, kuhinjsko in električno orodje - usnjeno blago igrače in športni artikli
ugodna plačila na obroke potom GARA-kreditov za odjemalce
bogat oddelek ŽIVIL
V BIFEJU BREZPLAČNE POSKUŠNJE KAVE
©®€ KAUFHAUS
K L A G E N F U R T - BahnholstraBe 37
rt
rt
M
P
e
o
£
S
©
•©
a
o
rt
A
rt
M
m
tH
rt
M
a
Vse poslovne, reklamne in osebne tiskovine Vam tiska
tiskarna „Drava“
Borovlje, Dollichgasse 4
telefon 250 in 232
RADIO CELOVEC
I. PROGRAM
Poročila: 5.45, 6.45, 7.45, 12.30, 17.00, 20.00, 22.00.
Dnevne oddaje: 5.55 Kmečka oddaja — 6.10 Jutranja gimnastika — 7.55 Gospodarske vesti — 9.00 Pozdrav nate — 10.10 Za gospodinjo — 11.00 Zabavna glasba — 13.10 Opoldanski koncert — 18.55 Šport — 19.30 Odmev časa — 20.10 Deželna poročila — 22.10 Pogled v svet.
Sobota, 22. 7.: 8.00 Naš hišni vrt — 8.10 Jutranji koncert — 14.15 Pozdrav nate — 15.50 Za filateliste — 16.00 Aktualna reportaža — 16.30 Za delovno ženo — 17.10 Zaupne melodije — 20.15 Operna oddo'a — 22.25 Plesna glasba.
Nedelja, 23. 7.: 8.05 Kmečka oddaja — 9.00 Popevke
—	11.00	Koncert	na prostem	— 13.00	Italijanske opere
—	13.45 Iz domovine — 14.30 Pozdrav nate — 17.05 Plesna glasba — 18.00 Daleč čez dežele in morja — 19.00 Šport — 20.10 Mali komadi velikih mojstrov.
Ponedeljek, 24. 7.: 8.15 Koncertna ura — 15.00 Posebej za Vas — 15.45 Knjižni kotiček — 18.25 Za Vas? Za vsel
—	18.35 Mladinska oddaja — 19.00 Dober večer, dragi poslušalci — 20.30 Ah, ti moški — 21.15 Lovska ura.
Torek,	25.	7.:	8.00 Zveneč jutranji	pozdrav	— 8.10
Orkestrski koncert — 14.45 Iz kulturnega delovanja dežele — 15.30 Komorna glasba — 19.00 Dober večer, drugi poslušalci	—	20.15 Radijska igra	— 21.35	Narodne
pesmi iz Slesvig-Holsfeina.
Sreda,	26.	7.:	8.00 Zveneč	jutranji	pozdrav	— 15.00
Glasba za mladino — 15.45 Mladi talenti muzicirajo —
18.15	Pomoči je vsakdo potreben — 19.00 Otvoritev slavnostnih iger v Salzburgu — 19.25 »Idomeneo*, Mozartova opera.
četrtek, 27. 7.: 8.00 Zveneč jutranji pozdrav — 8.10 Orkestrski koncert — 13.05 Mladina poje — 14.45 Ura pesmi — 15.45 Koroški avtorji:	Hermann	Lienhard —
18.00 Kulturne vesti iz Koroške — 18.20 Oddaja za delavce — 18.35 Mladinska oddaja: Dobra mladinska knjiga — 19.00 Dober večer, dragi poslušalci — 20.15 Odlomki iz veselih večerov.
Petek, 28. 7.: 8.00 Zveneč jutranji pozdrav — 15.00 Komorna glasba — 15.45 Kulturno ogledalo — 18.00 Koroška narečja — 19.00 Avstrijsko prvenstvo v lahki atletiki — 19.15 Dober večer, dragi poslušalci — 20.15 Novosti na trgu plošč.
II. PROGRAM:
Poročila:	6.00,	7.00,	8.00,	13.00,	17.00,	19.00,	22.00,
23.00.
Dnevne oddaje: 6.10 Z glasbo v dan — 7.10 Beležke iz dnevnika — 9.05 Šolska oddaja — 11.45 Kmečka oddaja — 12.03 Za avtomobiliste — 15.00 Šolska oddaja
—	17.10 Kulturne vesti — 19.30 Zabavna oddaja — 21.55 Šport — 22.10 Pogled v svet — 23.10 Večerna izdaja — 23.20 Glasba za nočnega delavca.
Sobota, 22. 7.: 7.20 Jutranja glasba — 8.20 Prosimo, prav prijazno — 9.00 Dobrodošli v Avstriji — 9.20 Ti in žival — 11.00 Ljudske viže — 13.30 Agrarna politika —
13.35	Znani umetniki — 14.40 Tehnični razgledi — 17.10 Pesmi Huga V/olfa in Richarda Straussa — 17.40 Ljudstvo in domovina — 18.25 Srečanje v Parizu — 19.10 Oddaja zveznega kanclerja — 19.35 Dobro zabavo.
Nedelja, 23. 7.: 7.30 Zjutraj za zabavo — 8.05 Zveneči mozaik — 9.00 Operni koncert — 10.20 Domovina Avstrija — 11.00 Dunajski simfoniki — 13.10 Za avtomobiliste —	15.55 Wagnerjeva opera »Tannhauser* —
19.50 Teden dni svetovnega dogajanja.
Ponedeljek, 24. 7.: 6.05 Premislite, prosimo, sami — 8.10 Prosimo, prav prijazno — 11.00 Za ljubitelja resne glasbe — 13.30 Za prijatelja opere — 14.35 Mednarodna radijska univerza — 16.00 Otroška ura — 17.25 Znanje za vse — 17.40 Zenska oddaja — 19.30 Otvoritveni koncert »Pomladi v Pragi 1961" — 21.15 Humor ima veliko sovražnikov — 22.15 Tisoč taktov plesne glasbe.
Torek, 25. 7.: 6.05 Preden odidete — 8.20 Glasba na tekočem traku — 13.20 Teden pri Združenih narodih — 13.30 Pomembni orkestri — 16.30 2ivljenje se prične pri šestdesetih — 17.45 Esperanto — 17.55 UNESCO — 18.00 Samo zate — 20.30 Ljubezen in lažnive solze.
Sreda, 26. 7.: 6.05 Premislile, prosimo, sami — 7.20 Jutranja glasba — 8.10 Prosimo, prav prijazno — 11.00 Za ljubitelja resne glasbe — 13.30 Za prijatelja opere —
14.35	Romantično potovanje po reki — 18.00 Glasba spada k življenju — 19.30 Štirje proti štirim — 21.10 Temza-Donava — 22.15 Plešite z nami.
četrtek, 27. 7.: 6.05 Preden odidete — 8.10 Glasba na tekočem traku — 13.30 Orkestrski koncert — 17.40 Zenska oddaja — 18.00 Glasba za zabavo — 20.00 Filmski magazin — 22.15 Plesna glasba.
Petek, 28. 7.: 6.05 Mladi glas — 8.10 Prosimo, prav prijazno — 11.00 Za ljubitelja resne glasbe — 13.30 Za prijatelja opere — 14.35 Mednarodna radijska univerza
—	16.00 Otroška ura — 17.15 Znanje za vse — 18.00 Glasba za zabavo — 19.30 »La bella Venezia", komedija.
RADIO LJUBLJANA
Poročil«: 5.05, 8.00, 10.00, 13.00, 15.00, 22.00, 23.00,
24.00.
Dnevne oddoje: 5.00 Dobro jutro — 5.10 Nekaj domačih
—	12.15 Kmetijski nasveti ali Radijska kmečka univerzo
—	17.00 Lokalni dnevnik — 19.30 Radijski dnevnik. Sobota, 22. 7.: 6.00 Partizanske in množične pesmi »er
koračnice — 7.15 Zagrebška filharmonija — 7.35 »Le vkup, uboga gmajna!*, partizanske pesmi — 8.00 »Divjal je boj in v ognju smo rasli* —- 8.30 »Dobro srečo, domovina* — 9.05 Slovenske narodne in ponarodele pesmi
—	9.30 Glasbeni spored za praznični dan — 11.10 »Zapoj zdaj, srce partizansko* — 12.00 Jugoslovanska zabavna glasba — 13.30 Združeni pevski zbori koroških Slovencev — 15.15 Bojan Adamič: Naše ljubljeno mesto — 16.00 Veseli ve*er na Primorskem — 17.00 Orkester Slovenske filharmonije — 17.20 Za prijetno popoldne —
18.00	Radijska igra — 19.05 Zbor Slovenske filharmonije
—	20.00 Jugoslovanski zabavni orkestri — 20.30 »Leto enainštirideseto*, opera.
Nedelja, 23. 7.: 6.00 Jutranji pozdrav — 7.15 Radovan Gobec: Svobodna zemlja — 8.00 Mladinska radijska igra
—	8.40 Skladbe za otroke — 9.05 Z zabavno glasbo v novi teden — 10.00 Se pomnite, tovariši — 12.00 Voščila
—	13.30 Za našo vas — 13.50 Koncert pri nas doma —
14.15	Voščila — 15.30 Melodije, ki jih radi poslušate —
17.00	Športno popoldne — 20.00 Zabavni zvoki za vse
—	21.00 Spor'na poročila — 21.10 Iz češke glasbene klasike.
Ponedeljek, 24. 7.: 8.05 Ruski vojaški zbor — 8.30 Počitniško popotovanje — 8.45 Ansambel Mojmira Sepeta — 9.00 Operne arije — 11.00 Po svetu jazza — 12.00 Ženski zbor Slovenske filharmonije — 13.30 Kvintet bro-tov Avsenik in Gorenjski vokalni kvintet — 13.55 Orkestralne miniature domačih avtorjev —	14.35 Pesmi in
plesi jugoslovanskih narodov — 15.40 Iz filmov in glasbenih revij — 16.00 Od črnega morja do Ankare — 16.20 Mojstrski instrumentalisti in pevci — 17.15 Šoferjem na delo — 18.00 Prvakinje svetovnih opernih gledališč — 18.40 S knjižnega trga — 20.00 Panorama zo-bavnih melodij — 21.00 Iz Puccinijevih oper.
Torek, 25. 7.: 8.05 Baletna glasba — 8.30 Oddaja otroke — 9.00 Za prijetno razvedrilo — 9.40 Ženski vokalni kvartet — 11.00 Pevec Nino Robič — 11.15 Bro-
nje za vroče dni — 12.00 Duet Greta Ložar in Danica Filiplič — 13.30 Operna glasba — 14.35 Voščila — 15.40 Španski intermezzo — 16.20 Naši pevci zabavne glasbe
—	18.00 človek in zdravje — 18.10 Od plesišča do plesišča — 18.45 Ljudski parlament — 20.00 Poje zbor radia Beograd — 20.30 Ivan Cankar: »Zgodba o Simnu Sirotniku*, radijska igra — 22.15 Slovenske skladbe »z 'reh stoletij.
Sreda, 26. 7.: 8.30 Počitniško popotovanje — 9.00 Pisan glasbeni spored — 9.39 Igroo slavni pianisti preteklosti
—	11.40 Godalni orkester Slovenske filharmonije — 13.30 Hrvatske narodne pesmi — 13.55 Jugoslovanski glasbeni desert — 14.40 Slovenske pesmi — 15.40 Orkester Slovenske filharmonije — 16.00 Radijska univerza — 16.15 Koncert po željah — 18.33 Štirje zbori Mihaela Rožanca — 18.45 Šport in športniki — 20.00 Popevke in zabavni zvoki — 21.00 »Amelija gre na ples*, komična opera —
22.15	Zaplešite z nami.
četrtek, 27. 7.: 8.30 Oddaja za cicibane — 10.15 Arije in dueti iz Donizettijevih oper — 11.35 Poljski zabavni ansambli — 14.05 Popevke — 14.35 Voščila — 16.00 Veliki plesni orkestri — 16.20 Operna glasba — 17.15 Jazz na koncertnem odru — 17.30 Turistična oddaja — 18.00 Pevka Ljiljana Petrovič — 18.45 Poletni kulturni zapiski
—	20.00 četrtkov večer domačih pesmi in napevov — 20.50 Literarni večer — 21.30 Orkester Zagrebške filharmonije.
Petek, 28. 7.: 8.05 Glasba ob delu — 8.45 Orkester Slovenske filharmonije — 9.00 Med arijami in dueti —
10.15	Z melodijami okrog sveta — 11.00 Koncertni plesi
—	11.40 Otroci pozdravljajo — 12.00 Narodne za glas
in klavir — 12.40 Pisani zvoki z Dravskega polja — 13.30 Vojaška godba — 13.55 Operna glasba — 15.40 Poje Koroški oktet-----16.00 Športni tednik — 18.15 Ljud-
ske pesmi iz Francije — 20.15 Tedenski zunanje-politični pregled — 20.30 Iz del Antonina Dvoraka — 21.15 O morju in pomorščakih — 22.15 Godala v noči.
TELEVIZIJSKI PROGRAM
Vsakodnevna oddaja: 20.00 čas v sliki. Oddaja čas v sliki tudi vedno pred zaključkom televizijskega proarama.
Sobota, 22. 7.: 19.30 S kamero v Afriki — 20.20 Aktualni razgled — 21.30 »Mali sorodniki*, film.
Nedelja, 23. 7.: 17.00 Za otroke — 17.30 O humorističnih knjigah — 18.30 Za družino — 19.00 Sedem dni dogajanj — 20.00 »Kakor vam drago*, Shakespearova veseloigra.
Ponedeljek, 24. 7.: 19.30 Tudi to je Avstrija — 20.20 Aktualni	šport — 20.40 Enaindvajset —	21.20 »čarobne
gosli”, norveški baletni film.
Torek, 25. 7.: 19.30 »Izrezljana preteklost" — 20.20 »Premog	iz	Amerike",	dokumentarni	film	— 21.00 »Prvo
mrs. Selby*.
Sreda,	26.	7.: 17.00	Za otroke —	17.45	Za družino —
19.30 Očka je najboljši — 20.20 »Počitnice na Imenskem', komedija.
Četrtek, 27. 7.: 19.30 Šport — 20.20 »Sah smrti", prometna vzgoja — 21.00 »Moj prijatelj Hazy*.
Petek,	28.	7.: 19.30	Pustolovščine	pod	vodo — 20.20
»Prisrčno dobrodošli v kihi’, kriminalna komedija.
Sobota, 29. 7.: 19.30 Kaj vidimo novega — 20.20 »Priložnost dela tatove*, opera.
KMEČKA GOSPODARSKA ZADRUGA BRNCA
registrirana zadruga z omejenim jamstvom VABILO
na redni občni zbor
ki bo v nedeljo, dne 23. 7. 1961, ob 10. uri v skladišču zadruge na Brnci.
Dnevni red:
1.	Otvoritev, pozdrav in ugotovitev sklepčnosti;
2.	Izvolitev zapisnikarja in dveh ©verovatel jev;
3.	Čitanje zapisnika zadnjega občnega zbora;
4.	Poročilo upravnega odbora;
5.	Poročilo nadzornega odbora;
6.	Čitanje revizijskega poročila;
7.	Pregled in odobritev letnega računa leta 1960;
8.	Razrešnica upravnemu in nadzornemu odboru;
9.	Volitev upravnega odbora;
10.	Volitev nadzornega odbora;
11.	Slučajnosti.
V slučaju nesklepčnosti se ob upoštevanju določb o roku razglasa skliče z istim dnevnim redom drugi občni zbor, ki j® sklepčen ob vsokem številu zastopanih čla-nov.
Pričakujemo številno udeležbo zadružni-
k°v'	Upravni In nadzorni odbor
RADIO PROG RAM
Izdajatelj, lastnik in založnik: Dr. Franc Potek, Velikovec. — Uredništvo in uprava: Celovec-Klagenturt, Gasometergasse 10, telefon 56-24. Glavni urednik: Rado Janežič, odgovorni urednik: Lovro Potočnik. — Tiska: Založniška
in tiskarska družba z o. j. Drava, Celovec-Borovlje. — Dopisi naj se pošiljajo na naslov: Celovec-Klagenturl 2, Posttach 124.