Metod Čepar ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša metod.cepar@zrc-sazu.si Alenka Jelovšek ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša alenka.jelovsek@zrc-sazu.si Slavistična revija 71/4 (2023): 485–504 UDK 811.163.6'366.532''15 DOI 10.57589/srl.v71i4.4132 Tip 1.01 Oblikovna variantnost dvojinskih samostalniških končnic v slovenskem knjižnem jeziku 16. stoletja V prispevku so predstavljene dvojinske končnice samostalnikov vseh treh spolov, izpričane v slovenskem knjižnem jeziku 16. stoletja. Na podlagi obsežnega gradiva so predstavljena razmerja med njimi ter glasovni in nalikovni procesi, ki so vplivali na razvoj dvojnic pri posameznih končnicah. S primerjavo med različnimi izdajami besedil slovenskih protestantskih piscev je opozorjeno tudi na smer jezikovnih sprememb v dvojinskih samostalniških sklanjatvah. 1 Ključne besede: dvojina, samostalniške sklanjatve, nalika, glasovna sprememba, slovenski knjižni jezik 16. stoletja Variant Dual Noun Endings in the Slovenian Literary Language of the 16th Century The article presents the variant endings of dual nouns of all three genders as attested in the Slovenian literary language of the 16th century. Based on extensive material, the relationships between them and the phonological and analogical processes that influenced the development of variants in individual endings are presented. A comparison of different editions of Slovenian Protestant works also indicates the direction of language changes in dual noun inflections. Keywords: dual, noun inflection, analogy, phonological change, 16th century Slovenian literary language 1 Uvod Dvojina kot jezikovnotipološka posebnost, ki si jo slovenščina med slovanskimi jeziki deli le še z gornjo in dolnjo lužiško srbščino, je bila v slovenskem in tujem jezikoslovju predmet številnih obravnav, 2 in sicer ne samo s sistemskega in primer- jalnega ter dialektološkega (najbolj obširno v Tesnière 1925 in Jakop 2008), temveč tudi z zgodovinskorazvojnega vidika. Pri tem je bila precejšnja pozornost namenjena obdobju slovenskega protestantizma kot konstitutivnemu obdobju slovenskega knjiž- nega jezika. 3 Gradivo slovenskih protestantskih piscev so v svoje preglede vključili npr. V. Oblak (1890–91), L. Tesnière (1925) in F. Ramovš (1952), v obravnavi razvoja parnih samostalnikov kontrastivno z ruščino A. Derganc (1993), pri pregledu ženskih 1 Prispevek je nastal v okviru v okviru programov P6-0038 in P6-0437 (A), ki ju financira ARIS. 2 Prim. pregled objav do ok. leta 2000 v Jakop 2008: 21–26. 3 Pregled obravnav dvojine v 16. stoletju – s poudarkom na njeni pluralizaciji in predstavitvi dvojine v slovnici – do leta 2008 v Merše 2008/2009: 55. Slavistična revija, letnik 71/2023, št. 4, oktober–december 486 dvojinskih glagolskih oblik I. Orel (2019); A. Bizjak Končar (2008/2009) je analizi- rala Dalmatinovo rabo (zlasti glagolske) dvojine v Pentatevhu v DB 1584 z metodami korpusnega jezikoslovja, dvojinski osebni zaimki v 16. stoletju pa so bili obravnavani v Jelovšek 2016. Kot je za slovenski knjižni in (pred 16. stoletjem pisni) jezik na splošno ugotovila Irena Orel (2013: 145), je tudi dvojinske samostalniške paradigme v 16. stoletju zazna- movala dvojničnost oz. variantnost jezikovnih prvin, ki je nastala kot posledica soobstoja starejših (prednalikovnih) oblik in (nalikovnih) inovacij. Dvojničnost v dvojinski samostalniški paradigmi 16. stoletja je bila opisana zlasti pri Ramovšu (1952: 50–51, 61, 66 idr.), vendar so navedeni podatki zgolj ilustrativni, razmerja med posameznimi dvojnicami in njihova distribucija niso predstavljeni. Namen tega prispevka je zato na podlagi sistematične analize večjega – čeprav ne izčrpnega – nabora gradiva iz slovenskega knjižnega jezika 16. stoletja predstaviti oblikovno dvojničnost končnic v dvojinskih paradigmah samostalnikov vseh treh spolov. Zaradi omejitve na oblikoslovne paradigme pri tem niso upoštevane oblike, nastale po popolni pluralizaciji (prim. Orožen 1996: 197–98; Derganc 1993: 209–18; Jakop 2010: 359–66), upoštevane pa so oblike iz Bohoričeve dvojinske paradigme v slovnici (BH 1584). V analizi je bilo pregledanih okoli 1000 samostalnikov iz vseh sklanjatvenih paradigem, 4 dvojinske oblike pa so vsaj v enem sklonu izpričane le pri 173 samostalnikih. Rezultati analize so predstavljeni v nadaljevanju. Samostalniki so obravnavani glede na spol in sklon, v katerem so znotraj paradigme izpričani. Ker je fokus na oblikovni variantnosti, so oblike pisno in glasovno posodobljene. 2 Dvojinske končnice samostalnikov v slovenskem knjižnem jeziku 16. stoletja 2.1 Moški spol Pri moškem spolu je dvojina izpričana pri 98 analiziranih samostalnikih. 5 Le pri brat je izpričana celotna paradigma, pri gospod, sin, štuk pa je izkazanih pet sklonov. 4 Večina analiziranih samostalnikov se pojavlja v vsaj dvajsetih delih slovenskih protestantov (po po- datkih iz Besedja 16), pri srednjem spolu pa so bili dodatno pregledani tisti, ki se pojavljajo vsaj v desetih delih. Dodani so tudi posamezni samostalniki, ki so izpričani v manj delih in so bili pregledani v okviru tematskih analiz. 5 altman T , angel I , antikrist IT , apostol IRMO , artikul RTO , bog IT , boj I , brat IRDTMO , cajhen IO , cent IT , cesar I , čas IT , človek IRDT , čoln T , dan IRT , del ITO , delavec T , denar T , doktor I , dolžnik IRTO , dvor M , eksempel ITMO , erb I , evangelij T , far I , folk I , golob T , gospod IRDTO , greh RT , grešnik I , gvant T , hinavec T , hlapčič IDT , hlapec IRT , joger IRDTO , jud I , kamen IT , kapitul ITM , katehizem TM , ključ T , komolec T , koncilij O , konec TO , kos T , kraj TMO , kralj IRDT , krščenik IT , leben I , lev IT , list IRTM , meč IT , menih T , mesec T , mož IRT , nauk IT , nevernik I , oča IRDO , ofer I , pild IT , pisar I , plat RT , pod T , pot IT , predigar R , prerok ITO , pridigar IR , prijatelj IT , razbojnik IRTO , rihtar I , Rimljan I , rog TO , sel I , sin IRDTO , služabnik IT , sovražnik I , stan IR , stric I , svetník I , šahar IO , škof T , štuk IRTMO , tadel T , testament IR , tovariš IT , trebuh T , trošt IT , učenik IT , uk IR , uržah IRT , varih I , veter D , vojvoda IT , vol I , zakonik IRDT , zakrament IRTM , zid O , zlodej I , zoprnik T . Oznake IRDTMO za samostalnikom označujejo sklone, v katerih je posamezni samostalnik izpričan v dvojini. 487 Metod Čepar, Alenka Jelovšek: Oblikovna variantnost dvojinskih samostalniških končnic Najpogosteje najdemo oblike za imenovalnik in tožilnik, najredkejše pa so mestniške oblike. Tabela 1: Izpričane dvojinske oblike samostalnikov moškega spola. Imenoval- nik -a /-e angela, antikrista, apostola, boja, boguva, brata, cajhna, centa, časa, človeka, dela, doktorja, dolžnika, eksempla, erba, farja, folka, gospoda, hlapca, hlapčiča, jogra, juda, kamena, kapitula, kralja, krščenika, lebna, leva, lista/listuva, meča, moža, nauka, nevernika, očeta, ofra, pilda, pisarja, pota, preroka, pridigarja, prijatelja, raz- bojnika, rihtarja, Rimljana, sla, sinuva/sinova, služabnika, sovraž- nika, stanuva, strica, svetníka, šaharja, štuka, testamenta, tovariša, trošta, učenika, uka, uržaha, variha, vevoda 5 , vola, zakonika, za- kramenta, zlodeja; cesarje, farje -i dni, gospodi, listi, sinovi -u listu Rodilnik -ov/-ev apostolov, artikulov, bratov, človekov, dolžnikov, gospodov, gre- hov, jogrov, kraljov, listov, možov, očetov/očov, razbojnikov, sinov, stanov, štukov, testamentov, ukov, uržahov, zakonikov, zakramen- tov; hlapcev, kraljev, predigarjev, pridigarjev -u človeku, platu, razbojniku, sinu -i dni -ø očet Dajalnik -oma/ -ema/ -uma bratoma, človekoma, gopodoma, jogroma, kraljoma, očetoma, vet- roma/vetrovoma, zakonikoma; gospodema, hlapčičema; sinuma -ama bratama, gospodama, jograma, očetama, zakonikama -ma očetma -a človeka Tožilnik -a altmana, antikrista, artikula, boga, brata, centa, časa, človeka, čolna, dela, delavca, denarja, dolžnika, eksempla, evangelija, go- loba, gospoda, greha, gvanta, hinavca, hlapca, hlapčiča, jogra, kamena, kapitula, katehizma, komulca, konca, kosa, kraja, ključa, kralja, krščenika, leva, meča, meniha, mesca, moža, nauka, pilda, plata, poda, pota, preroka, prijatelja, razbojnika, roga, sinuva/sina/ sinova, služabnika, škofa, štuka, tadla, tovariša, trebuha, trošta, učenika, uržaha, vojvoda, zakramenta, zoprnika -i dni, listi, plati, poti, sini 6 Samostalnik vevoda (oz. prevladujoče viuda) se je v slovenskem knjižnem jeziku v odvisnih sklonih pretežno sklanjal po moški ojevski sklanjatvi, le izjemoma so končnice ženske ajevske sklanjatve uporabljene v Red. (Trubar), Ded. (Trubar in Dalmatin) in Ted. (Juričič), pri obliki Dmn. Viudam (DB 1584, I, 222a) pa bi lahko šlo tudi za moško dvojnično končnico -am, prim. 2.1.3.2. Slavistična revija, letnik 71/2023, št. 4, oktober–december 488 -u listu, platu, sinu Mestnik -ih/-eh bratih, dvorih, kapitulih, krajih, štukih, zakramentih; eksempleh -u katehizmu, listu, štuku -iju listiju -oma apostoloma -ama bratama, štukama -ma listma -a kapitula Orodnik -oma/ -ema/ -uma apostoloma, bratoma, jogroma, prerokoma, sinoma; koncilijema, šaharjema; roguma, sinuma, ziduma -ama bratama, delama, dolžnikama, eksemplama, gospodama, koncama, krajama, razbojnikama, rogama -ma očetma, rogma, sinma -a artikula, cajhna, dela, eksempla, štuka 2.1.1 Imenovalnik 2.1.1.1 V imenovalniku dvojine moškega spola močno prevladuje podedovana konč- nica -a iz ojevske sklanjatve, in sicer tudi pri večini samostalnikih stare ujevske (sin, stan) in ijevske sklanjatve (gospod). Pri samostalnikih bog, list, sin in stan se končnica pritika na osnovo, razširjeno z -uv- oziroma -ov- (v delih, kjer cirkumflektirani o ne preide v u), ki se je v paradigmi pri enozložnicah uveljavila pod vplivom nekaterih končnic prvotne ujevske sklanjatve, zlasti v množini, in se od tam razširila tudi v dvojino. Pri samostalnikih z osnovo na -r se ta podaljšuje z -j-, ki lahko variantno povzroči preglas končnice -a > -e. Preglas je značilen za Trubarjev jezik predvsem v zgodnjih delih (do TO 1564). V dvojini je preglašena končnica kot edina izpričana pri samostalniku cesar (Tiberia inu Caligula ta Rymska Ceſſarie (TR 1558: Y4a)), pri samostalniku far pa se v TT 1557 pojavi kot redkejša dvojnica ob pogostejši nepreglašeni končnici. V novi izdaji je Trubar preglašeno končnico zamenjal z nepreglašeno. kadar ſta Annas inu Caifas Viſshafarye bila (TT 1557, 165) kadar ſta Annas inu Caifas vißha faria bila (TT 1581-82, I, 231) 2.1.1.2 Ostanek nekdanjih praslovanskih sklanjatev je končnica -i, ki se večinoma pojavlja posamično kot dvojnica ob pogostejši -a, in sicer pri samostalnikih gospod iz nekdanje ijevske sklanjatve (TR 1558, f4b) in sin iz ujevske sklanjatve, z razširjeno osnovo sinovi pri Juričiču. Reci da ſydeta leta dua moia Synoui, edan na tuoioi deſnici drugi pak na Liuici, vtuoiem Kralieuſtuu (JPo 1578, III, 65b) Reci da Sydeta leta dua moya Synoua, edan na deſnici tuoij, drugi pak na Liuici vtuoiem Kralieuſtuu (JPo 1578, III, 66a) 489 Metod Čepar, Alenka Jelovšek: Oblikovna variantnost dvojinskih samostalniških končnic Kot edina je končnica -i izpričana pri samostalniku dan iz soglasniške sklanjatve moških n-debel (dni). Razvojno neupravičena je dvojnična končnica -i pri samostalniku list (v naslovu: SVETIGA PAVLA TA DV A LISTY, 1561) iz stare ojevske sklanjatve, pri katerem pa v celotni paradigmi opažamo izrazit vpliv ujevskih končnic. Pri tem samostalniku, kjer sicer prevladuje običajna ojevska končnica -a, pa v enem primeru najdemo tudi končnico -u (S. Petra dua Lyſtu v seznamu novozaveznih knjig (TT 1560, a1b)), ki jo Ramovš (1952: 50) razlaga kot naliko po rodilniški končnici, in sicer pod vplivom samostalnika sin, kjer se je razvojno upravičena končnica -u (prim. 2.1.2.1) pod vplivom kategorije živosti iz rodilnika prenesla v tožilnik, od tam pa v imenovalnik. 2.1.2 Rodilnik 2.1.2.1 V rodilniku najdemo razvojno upravičeno končnico -u le pri nekaj sa- mostalnikih, kar priča, da je bila že precej v zatonu. Kot edina je bila rabljena pri samostalniku plat: mezh od obeiu platu oſter (TT 1577, 274) Kot redkejša dvojnica se -u pojavi pri razbojnik: razboniku ob dveh pojavitvah razbonikov v istem delu; v TT 1581-82 je bila končnica spremenjena v iz množine prevzeto končnico -ov, ki jo kot edino najdemo tudi pri drugih avtorjih. Končnica -ov se je v množini razširila pod vplivom ujevske sklanjatve in je v 16. stoletju tudi v dvo- jini kot edina ali prevladujoča rabljena pri veliki večini samostalnikov (gl. Tabelo 1). eden is tyu Rasbonikou, kir ſta bila obeshena, ie nega shentoual (TT 1557, 249) Ieſus ie Crishan uſredu dueiu Rasboniku (TT 1557, 88) Ieſus ie Crishan vſredi dueiu Rasboinikou (TT 1581-82, I, 122) Izjema sta še samostalnik sin iz nekdanje ujevske sklanjatve, kjer je končnica -u nekoliko pogostejša kot -ov in se ohranja tudi v Trubarjevi ponovni izdaji celotne Nove zaveze (TT 1581-82), in samostalnik človek, kjer je število pojavitev z -u in -ov izenačeno. Končnica -u je dvojnično rabljena pri Trubarju (v TT 1557 (končnica je v TT 1581-82 spremenjena v -ov) in TO 1564) Juričiču, pri Dalmatinu (DB 1584) najdemo samo končnico -ov. Pergliha od dueiu Synu, katere Ozha poshle uſui Vinogred delati (TE 1555, B1a) Sto Pergliho od dueiu ſynu, vuzhi, de veliki greshniki aku pokuro deio, prido pred Hinauci vnebeſſa (TT 1557, 63, podobno tudi TT 1581-82, I, 86–87) de ſe nema nareſã lozhiti, Dueyu zhloueku, eniga ſamiga mosha, inu ene ſame shene, kateri- ma zhlouekoma ie Goſpud Bug dopuſtil tu vkupe ſmeshane (TO 1564, 58) Inu onu ie tudi vuashi poſtaui piſſanu, de dueyu zhloueku prizhouane ie riſnizhnu (TT 1557, 283) Inu onu ie tudi vuashi poſtaui piſſanu, de dueiu zhloueikou prizhouane ie riſnizhnu (TT 1581-82, I, 401) Od dueiu Zhlouiku, katera ſta veliciga raslozhenia (JPo 1578, II, 136b) Inu u'vaſhi Poſtavi tudi ſtoji piſsanu, de je dveju zhlovékou prizha riſnizhna (DB 1584, III, 52a) 2.1.2.2 Končnica -ov ima za funkcijsko mehkimi soglasniki glasovno dvojnico -ev, ki je rabljena za c (hlapcev) in pri samostalnikih, ki osnovo na -r podaljšujejo z Slavistična revija, letnik 71/2023, št. 4, oktober–december 490 j (predigarjev/pridigarjev), dvojnično tudi za ĺ (kraljev : kraljov). Preglas ni izpričan za šumniki (možov, očov). 2.1.2.3 Samostalnik dan ima tudi v rodilniku podedovano končnico -i iz samo- glasniške sklanjatve. 2.1.2.4 Posebnost je še Bohoričeva predstavitev rodilnika moškega spola v slovnici (sklanjatvena paradigma za besedo oča), kjer poleg prevladujoče končnice -ov, ki se pripenja bodisi na podaljšano ali nepodaljšano osnovo, navaja tudi ničto končnico ob podaljšani osnovi očet; enako končnico najdemo tudi v rodilniku množinske paradigme (BH 1584: 47), kjer je razvojno upravičena ničta končnica še ohranjena pri redkih sa- mostalnikih (Ramovš 1952: 45), zato gre pri njeni rabi v dvojinski paradigmi verjetno za vpliv množine. 7 2.1.3 Dajalnik 2.1.3.1 V dajalniku, ki je sicer slabše izpričan, prevladuje končnica -oma, pode- dovana iz ojevske sklanjatve, ki ima pri cirkumflektiranem enozložnem samostalniku iz ujevske sklanjatve sin glasovno različico -uma (sinuma), za funkcijsko mehkimi soglasniki pa se nedosledno preglašuje v -ema (hlapčičema : krajloma, oboje v DB 1584 8 ). Pri samostalniku veter se v TT 1557 končnica pripenja na osnovo, podaljšano z -ov- (vejtrovoma (TT 1557, 423)), v TT 1581-82 pa na enakem mestu najdemo obliko z nepodaljšano osnovo vejtroma (TT 1581-82, I, 604). 2.1.3.2 Končnica -oma je prevladala tudi pri nekdanjem ijevskem samostalniku gospod, le dvakrat najdemo drugačno končnico. V enem primeru je izpričana oblika s končnico -ema (TT 1581-82), ki je edina izpričana za slovensko moško ijevsko sklanjatev (gl. Čepar 2017: 190–91; izvorne ijevske končnice -ma v tem primeru v slovenščini ni), vendar gre za enkratno pojavitev v registru evangelijev, medtem ko je v besedilu na ustreznem mestu rabljena običajna končnica -oma, kot tudi na vzporednem mestu v drugem evangeliju, kar kaže, da gre pri končnici -ema najverjetneje za napako. Na XV. Nedelo, 21. D. Niſzhe ne more dueima Goſpudema (TT 1581-82, I, (:)(:)(:)4b) Niszhe ne more dueima Goſpudoma slushiti (TT 1581-82, I, 21) Oben hishni hlapez ne more dueima Goſpudoma slushiti (TT 1581-82, I, 310) V drugem odstopajočem primeru pa najdemo obliko s končnico -ama (gospudama (TPo 1595, II, 226)), ki jo kot dvojnico najdemo še pri samostalnikih brat (bratama v TPo 1595 : bratoma v DB 1584), joger (iograma (JPo 1578, III, 9)), oča (očetama v 7 Vendar Bohorič rodilnika množine in dvojine ni izenačil v celoti, saj v množini navaja tudi (celo na prvem mestu) obliko s končnico -ih (tih ozhetih) (BH 1584: 47), verjetno prevzeto iz zaimenske sklanjatve v želji paradigmo čim bolj približati latinski, ki ima pri členu in samostalniku enaki končnici (prim. Ahačič 2007: 42 o motivaciji za tovrstno približevanje). 8 Odsotnost preglasa pri samostalniku kralj (Dalmatin: krajl) bi lahko pripisali razpadu odraza jl za ĺ na j + l, kar bi pomenilo, da se osnova konča na trdi soglasnik. Vendar pri tem samostalniku najdemo tudi preglašene končnice, npr. Oed. in Dmn. krajlem ob pogostejših krajlom (Korpus 16), kar kaže, da se je funkcijska mehkost vsaj v nekaterih primerih še vedno ohranjala. 491 Metod Čepar, Alenka Jelovšek: Oblikovna variantnost dvojinskih samostalniških končnic BH 1584) in zakonik (TC 1575). Končnice z -a- namesto -o- pri moškem in srednjem spolu so po Ramovševem (1952: 42–43) mnenju nastale po analogiji, in sicer naj bi se razširile iz Dmn. pri samostalnikih srednjega spola, ki imajo v Imn. -a (npr. vrata); ta samoglasnik se je razširil v končnici Dmn. in Mmn., od tam pa tudi v Oed. in v dvojino; razmerje končnic se je nato posplošilo tudi pri samostalnikih moškega spola. Inovacija naj bi se najprej pojavila v koroških in gorenjskih narečjih. V TPo 1595 jo lahko morda pripišemo vplivu Savinčevega ljubljanskega govora; morda gre tudi v JPo 1578 za vpliv redaktorja, 9 a tudi v *P 1563, ki jo je urejal Juričič, najdemo končnice Oed. in Dmn. -am (folkam, Farmoſtram). 10 V dvojini bi lahko na širitev končnice pri moškem spolu dodatno vplivale imenovalniška in tožilniška končnica ter variantna orodniška končnica -a (gl. 2.1.6.3). 2.1.3.3 Končnica -ama je na prvem mestu navedena tudi v vzorčni paradigmi v Bohoričevi slovnici, dodana pa ji je tudi končnica -ma, ki jo Bohorič označuje kot kontrahirano obliko (tima Ozhetama […] et per contractionem ozhetma (BH 1584: 47). Končnica -ma sicer izvira iz soglasniških sklanjatev in je ob podaljšani osnovi očet- vsaj delno razvojno upravičena, lahko pa bi šlo tudi za vpliv orodnika, kjer je po Ramovševem (1952: 51) mnenju nastala s križanjem s končnico Omn. -mi. 2.1.3.4 Pri samostalniku človek, kjer sicer prevladuje končnica -oma, najdemo v TAr 1562 tudi končnico -a (tima peruima zhloueka (TAr 1562, 7b)); če ne gre za napako, je treba tudi to obliko verjetno pripisati vplivu variantne orodniške končnice -a (gl. 2.1.6.3). 2.1.4 Tožilnik 2.1.4.1 V tožilniku kot v imenovalniku prevladuje regularna končnica ojevske skla- njatve -a, ki se je uveljavila tudi pri prvotno ijevskih (gospod, plat, pot) in ujevskih (sin in verjetno tudi greh) samostalnikih, vendar pri večini od navedenih najdemo dvojnično tudi staro ijevsko in ujevsko končnico -i, poleg nje pa pri nekaterih ujevskih in (padajoče naglašenih) ijevskih samostalnikih še končnico -u, ki se je v tožilniku dvojine prvotno ujevskih samostalnikov razširila iz rodilnika dvojine po analogiji z edninsko paradigmo (Ramovš 1952: 50). Pri samostalniku plat tako prevladuje končnica -i, ki jo najdemo pri Trubarju in pri Dalmatinu, kjer zapis z (platy) kaže na končniški naglas. Ob tem je v DB 1584 po enkrat rabljena oblika plata in platu…… te Dauri na Templi inu na tim nar Svetéſhim, ſo iméle dva platu (DB 1584, II, 80b) ſo vſake Dauri dva Plata iméle (DB 1584, I, 186b) Supùr mene ſe vkup sbirajo, ty, kir b hramajo < b hramajo) tu je, kir ſo na oba platy> (DB 1584, I, 288a) 9 O vprašanju pregleda oz. jezikovnega popravljanja Juričičeve postile pred natisom gl. Jelovšek 2022a: 116–22, Ahačič 2021: 177. 10 Ramovš (1952: 42) te pojavitve pripisuje gorenjskemu vplivu. Končnico -am sicer izjemoma najdemo v JPo 1578 tudi v Oed. (buhram), na razširjenost teh končnic v 16. stoletju pa kaže tudi njihova prevlada v Gorskih bukvah (Jelovšek 2022b: 161–63). Slavistična revija, letnik 71/2023, št. 4, oktober–december 492 Tudi pri Trubarju lahko dvojnično najdemo obliko s končnico -u: TA beſſeda Gnada, vtim S. Piſmu, ſe na dua deila oli platu ſaſtopi (TT 1557, sa) 2.1.4.2 Nasprotno pri izvorno ujevskem samostalniku sin močno prevladuje končnica -u, zlasti pri Trubarju. Sledi ji končnica -a, ki se najpogosteje pritika na podaljšano osnovo (sinuva, v DB 1584 enkrat tudi sinova). Le pri Krelju in Juričiču najdemo nepodaljšano obliko sina. Najredkejša, a relativno dobro izpričana je končnica -i s šestimi pojavitvami v DB 1584. 2.1.4.3 Končnici -u in -i najdemo tudi pri samostalniku list, kjer razvojno nista upravičeni, saj gre za samostalnik izvorno ojevske sklanjatve. Kljub temu pri njem izvorno ojevska končnica -a sploh ni izpričana. On ie dua liſtu piſſal (TT 1577, 134) Praui de leta dua nega liſti ie ſatu Piſſal, de hozhe ſa ſebo en ſpomin inu opominane vſem Vernim puſtiti (TT 1577, 174) 2.1.4.4 Pri samostalniku dan je izpričana podedovana končnica -i (dni) iz samo- stalniške sklanjatve. 2.1.5 Mestnik V mestniku, ki je izpričan pri najmanj analiziranih samostalnikih, najdemo pri posameznih samostalnikih precejšnjo dvojničnost. 2.1.5.1 Pri samostalniku štuk sta poleg podedovane končnice -u, ki se pojavi le enkrat pri Trubarju (štuku), izpričani še iz mestnika množine prevzeta končnica -ih (štukih) s šestimi pojavitvami pri Juričiču, v DB 1584 in TPo 1595, ter iz orodnika dvojine prevzeta končnica -ama (2.1.6.2), ki jo najdemo enkrat pri Trubarju. vleteyu dueyu shtuku vus praui Kerſzhanski nauuk ſtoy (TL 1567, 57a) Sakai vleteh dueiu shtukih, vtei Veri inu Liubesni, vas Karſzhanski Leban ſtoij (JPo 1578, II, 140b) Ampag vleteima dueima shtukama ie kriuu ſturil (TR 1558, Xa) 2.1.5.2 Pri samostalniku list, kjer podedovana končnica -u še prevladuje in oblika z množinsko končnico niti ni izpričana, najdemo še primer s končnico -iju. S. Paul tudi ſuelikim fliſſom ſaſtopnu, dolgu inu vdoſtih meſtih, ſuſeb vtyu dueyu lyſtiu, htim Rymlanom Inu Galatariem veliku dishputira (TT 1557, s2a) Glede na sobesedilo gre najverjetneje za vpliv zaimenske sklanjatve (sintagmatsko ujemanje končnic), čeprav bi se lahko obliko interpretiralo tudi kot končnico -u, ki se pritika na imenovalniško obliko listi (gl. 2.1.1.2), podobno kot se razlaga razvoj konč- nic -ama itd. Tretja izpričana končnica pri samostalniku list je -ma, prevzeta iz Odv. V orodniku je po Ramovšu (1952: 47) nastala s križanjem z množinsko končnico -mi; možnost, da gre za ostanek stare ujevske sklanjatve, Ramovš zavrača, saj se končnica pojavlja tudi pri izvorno ojevskih samostalnikih (list, rog). Vendar je pregled celotne- ga gradiva pri samostalniku list pokazal, da je v celotni dvojinski paradigmi opazen 493 Metod Čepar, Alenka Jelovšek: Oblikovna variantnost dvojinskih samostalniških končnic velik vpliv nekdanje ujevske sklanjatve, zato se zdi s tega stališča razlaga, da gre za arhaično ujevsko končnico in ne za rezultat nalike, verjetnejša. Podobnega mnenja je tudi Rigler (1985: 332), ki meni, da je morda množinska končnica -mi vplivala na ohranitev končnice -ma, ni pa bila ta »po njej na novo narejena«. 2.1.5.3 Vpliv orodnika je opazen tudi pri samostalniku kapitul, kjer je ob prevladujoči končnici -ih Trubar v dveh primerih (v TL 1561, TL 1567) uporabil tudi končnico -a. V orodniku je končnica nastala z naliko po imenovalniku pod vplivom množine, kjer sta imenovalniška in orodniška končnica enaki. Paul ie vtih peruih dueyu Capitulih vuzhil, od praue Vere (TL 1567, 39a) Tu pishe vtim dueima peruima Capitula (TL 1567, 42b) 2.1.5.4 Dvojnične končnice ima še samostalnik brat (bratih, bratama). Leta kreig vmei Vernimi inu Neuernimi, ſe ie ſazhel, per teima peruima Bratama inu bode terpil do ſodniga dne (TC 1575, 62) kakor my letukaj na teh dvejuh bratih vidimo (TPo 1595, III, 118) 2.1.5.5 Pri samostalnikih, kjer dvojničnost v končnicah ni izpričana, je prevladovala iz množine prevzeta končnica -ih (dvorih, kapitulih, krajih, zakramentih). Podedovana končnica -u je kot edina rabljena pri samostalniku katekizem, pri samostalniku apostol pa najdemo samo obliko z iz orodnika prevzeto končnico -oma. koker ſmo poprei vtiu dueiu Catehiſmu od tiga tudi doſti gouurili (TT 1557, u3a) kakor ſe letukaj na tema dvema Apoſtoloma vidi (TPo 1595, III, 119) 2.1.5.6 Pri Juričiču pri samostalniku eksempel najdemo tudi končnico -eh, pri kateri najverjetneje ne gre za odraz stare ojevske končnice Mmn. *-ěh, saj se je ta v slovenščini ohranila le pri cirkumflektiranih enozložnih samostalnikih ali primarnih oksitonih (Ramovš 1952: 48), ampak za sintagmatski vpliv končnic kazalnega zaimka in števnika dva z ejevskim odrazom jata. Inu on to iſto letu kashe vleteh dueh exempleh, slaſti vtem exemplu te Vere, inu Liubesni (JPo 1578, II, 140b) 2.1.6. Orodnik 2.1.6.1 V orodniku je kot v dajalniku ohranjena stara ojevska dajalniška končnica -oma s preglašeno dvojnico -ema za j in z naglašeno dvojnico -uma pri enozložnih cirkumflektiranih samostalnikih, kjer ni izpričana podaljšava osnove z -ov- (roguma, ziduma); pri samostalniku sin je končnica lahko naglašena ali nenaglašena. Simon s'dvéma synoma od ſvojga Seta vbyen (DB 1584, II, 193) Ionatan sdvéma Synuma vmorjen (DB 1584, II, 191a) 2.1.6.2 Pri največ samostalnikih z izpričanim orodnikom dvojine pa je bila kot edina končnica (pri samostalnikih dolžnik, gospod, konec, kraj, razbojnik) ali kot dvojnica (pri samostalnikih brat, del, eksempel in rog) uporabljena končnica -ama (gl. 2.1.3.2). Oblike s to končnico lahko najdemo pri Trubarju (zlasti v poznejših delih), Krelju, Juričiču, Dalmatinu in Trostu. Slavistična revija, letnik 71/2023, št. 4, oktober–december 494 Inu leta kreg inu nyd ſa te Vere volo, inu ſa letyu dueyu Articulou, ie vſelei bil na ſueitu, Inu ſe ie ſazhel vmei teima dueima peruima Bratoma (TAr 1562, 4b) Inu ſa letema nerſtarishema Bratama, ſo ſe te duei Veri, ta kriua inu ta praua ſazhele (TC 1575, 50) 2.1.6.3 Izpričani sta tudi končnici, ki sta bili obravnavani že pri mestniku, kamor sta bili prevzeti iz orodnika. Prva je končnica -ma (gl. 2.1.5.2), ki jo kot edino najdemo pri samostalniku oče (s podaljšano osnovo očetma v BH 1584 11 ), kot dvojnično pa pri samostalnikih rog in sin. Pri prvem je prevladujoča, najdemo jo v DB 1584 ob končnici -uma, medtem ko je pri Trubarju izpričana še oblika rogama. ta Oven s'dvema Roguma, je Mederſki inu Perſianſki Krajl (DB 1584, II, 86a) Letukaj ſo vshe te dvej Svirine, ena je Ceβarſtvu, ta druga s'dvéma rogma tu Papeſhtvu (DB 1584, III, 136b) Letukai ſte duei Suirini, ta ena ie tu Ceſſarſtuu, ta druga ſdueima rogama ie tu Papeshtuu (TT 1577, 251) Pri samostalniku sin orodniško obliko sinma kot drugi dve dvojnici (sinoma in sinuma) najdemo le v DB 1584; po frekvenci je izenačena z obliko sinoma, obe obliki sta rabljeni v istem odlomku. Kadar je pak Simon okuli hodil po Iudouſki desheli, de bi ta Méſta, sa katera je on ſkèrbil, ogledal, inu je bil v'Ieriho priſhàl s'dvema Synma, s'Matatiom inu s'Iudom […] Inu kadar ſo bily, Simon inu njegovi Synuvi veſſeli, inu ſe dobru napili, je Ptolomeus ſvojemi hlapci vſtal, inu ſo vseli oroshje, inu ſo notèr buknili k'Simonu, nad tem goſtovanjem, inu ſo njega s'dvema ſynoma inu hlapci, do ſmèrti vbyli (DB 1584, II, 193b) Pri samostalnikih artikul, cajhen, del, eksempel in štuk pa je izpričana tudi konč- nica -a, nastala po naliki pod vplivom množine (gl. 2.1.5.3). Vsi primeri se pojavijo v zgodnjih Trubarjevih delih. Sleteima dueima Articula, ſe Ty, kir ſo te praue Vere, ſteimi, kir ſo te kriue Vere, ne mogo nigdar ſglihati (TAr 1562, 4b) Criſtus […] sleteima danashnima dueima zaihna to ſuio Boshyo Vſigamogozho muzh […] ozhitu iskaſuie inu reſodeua (TR 1558, Y1a) Vmei leteima dueima deilla vſeh ludi, nei obeniga Sredniga (TAr 1562, 103b) Criſtus te lazhne iogre kir ſo ob praſnikih klaſſouie tergali tar ieili ſdueina[!] Exẽmpla ſagouarie (TT 1557, 31) Steima Shtuka on daie naſnane inu reſodeua, to nega veliko lenobo inu nemarnoſt (TR 1558, X1a) 12 Oblika eksempla iz TT 1557 je bila v TT 1581-82 spremenjena v obliko s končnico -ama. Criſtus te lazhne Iogre, kir ſo ob praſnikih, klaſſouie targali tar ieili, ſdueima, Exemplama ſagouarie (TT 1581-82, I, 45) 11 »pred Ozhetma, ante utrunque patrem« (BH 1584: 159). Tudi v tem primeru Bohorič končnico -ma označi kot primer kontrakcije: »moralo bi biti pred Ozhetoma, a se strne« (Bohorič 1987: 183). 12 Na isti strani je bila uporabljena mestniška oblika štukama (gl. 2.1.5.1). 495 Metod Čepar, Alenka Jelovšek: Oblikovna variantnost dvojinskih samostalniških končnic 2.2 Ženski spol Pri ženskem spolu najdemo v delih slovenskih protestantov dvojinske oblike pri 58 obravnavanih samostalnikih. 13 Največ dvojinskih sklonov je izpričanih pri samostalniku reč, kjer manjka le dajalniška oblika, in pridiga, kjer ne najdemo orodniške oblike, s po štirimi skloni pa jima sledijo samostalniki beseda, hči, noga, oblast, prigliha, priča in žena. Najmanj pojavitev je v dajalniku, ki za ijevske samostalnike sploh ni izpričan. Tabela 2: Izpričane dvojinske oblike samostalnikov ženskega spola. Imenoval- nik -i babi, besedi, cerkvi, dekli, družbi, duši, hčeri, izkušnjavi, izlagi, izpovedi, kroni, kunšti, mizi, naturi, nogi, oblasti, personi, peruti, pesti, postavi, priči, pridigi, priglihi, prošnji, rani, reči, roki, se- stri, službi, šegi, veri, vojski, zapovedi, zverini, ženi Rodilnik Ničta konč- nica cerkov, hčer, natur, person, postav, prič, pridig, ver, žen -i oblasti, reči, štalti -ih rečih Dajalnik -ama pričama, pridigama Tožilnik -i besedi, cerkvi, cesti, čredi, dečli, dekli, hčeri, hiši, izkušnjavi, kro- ni, martri, noči, nogi, oblasti, obljubi, ovci, personi, predigi, priči, pridigi, priglihi, ptici, reči, ribi, strani, suknji, štalti, uri, viži, voj- ski, zapovedi, ženi -ej glavej, nogej, rokej Mestnik -ah nogah, personah, priglihah, prošnjah, stranah, zapovedah -eh/-ih rečeh; štaltih -ama/ -oma besedama, pridigama, stranama; besedoma -i oblasti, štalti, zapovedi Orodnik -ama/ -oma besedama, cevama, deklama, deželama, gorama, hčerama, izla- gama, naturama, nevestama, nogama, priglihama, rečama, riba- ma, rokama, vojskama, ženama; besedoma -ma cevma, materma, perutma, rečma 13 baba I , beseda ITMO , cerkev IRT , cesta T , cev O , čreda T , dečla T , dekla ITO , dežela O , družba I , duša I , glava T , gora O , hči IRTO , hiša T , izkušnjava IT , izlaga IO , izpoved I , krona IT , kunšt I , martra T , mati O , miza I , natura IRO , nevesta O , noč T , noga ITMO , oblast IRTM , obljuba T , ovca T , persona IRTM , perut IO , prigliha ITMO , pest I , postava IR , pravica R , prediga T , priča IRDT , pridiga IRDTM , prikazen I , prošnja IM , rana I , reč IRTMO , riba TO , roka TO , sestra I , služba I , stran TM , suknja T , šega I , štalt RM , ura T , vera IR , viža T , vojska ITO , zapoved ITM , zverina I , žena IRTO . Slavistična revija, letnik 71/2023, št. 4, oktober–december 496 2.2.1 Imenovalnik V imenovalniku ni posebnosti, vse izpričane oblike odražajo pričakovano končnico slovenske ajevske sklanjatve -i, posplošeno od starih mehkih osnov, ali z njo prekrivno končnico ijevske sklanjatve. 2.2.2 Rodilnik V rodilniku je pri ajevski sklanjatvi izpričana le ničta končnica, ki je bila izvorno množinska rodilniška končnica in se je do 16. stoletja posplošila tudi v dvojinski pa- radigmi. Pri ijevskih samostalnikih prevladuje končnica -i, ki je v dvojino prav tako prešla iz množinske ijevske paradigme, dvojnično pa se pri samostalniku reč pojavlja tudi končnica -ih, najverjetneje pod sintagmatskim vplivom pridevniško-zaimenske končnice -ih (ki je bila ravno tako prevzeta iz množine). Po en tovrstni primer najdemo pri Krelju in Juričiču ter Trubarju v TC 1575. Sakai Bog tako zhudnò ſvoie poklicanie pelia? Sa duih rèzhih volio (KPo 1567, XCIb) 14 Juričič je Kreljevo samostalniško končnico -ih ohranil, čeprav je pri števniku duih spremenil v dueh. Sakay Bog tako zhudno rauna vtim poklizaniu tyh Liudy? Sa dueh rezhih volio (JPo 1578, I, 69b) Pri Trubarju se končnica -ih pojavi v vsebinskem kazalu v TC 1575, v besedilu, na katero kaže zgled, pa je uporabljena prevladujoča končnica -i. Diuizhtuu teleſnu ie pridnu, potrebnu, vſe zheſti inu poshtena vrednu. ſa dueyh rizhih volo (TC 1575, 495) Inu S. Paul, kadar dolgu od Diuizhtua gouori inu tim enim ſuetuie, de Vdiuizhtuim oſtano, ſa duih rizhi volo (TC 1575, 394) 2.2.3 Dajalnik Dajalnik je izpričan le pri ajevskih samostalnikih priča in pridiga; oba imata pri- čakovano, podedovano končnico ajevske sklanjatve -ama. 2.2.4 Tožilnik Tudi v tožilniku močno prevladuje pričakovana končnica -i tako pri ajevskih (kjer je bila posplošena iz mehkih osnov) kot pri ijevskih samostalnikih. Pri samostalnikih 14 Pri Krelju sicer najdemo končnico -ih tudi v Rmn., kjer prav tako lahko domnevamo, da gre za vpliv zaimenske sklanjatve: »taku ie nih Sakon inu navado dèrshal, inu pèrglihe daial, od tih rèzhih inu ſtvarih« (KPo 1567, XCVb). Podobne primere lahko najdemo tudi npr. pri Trubarju: »Vſi ludie imaio te beſſede Boshye od prihodnih rizhih taku dershati, koker de bi bile ſturiene« (TT 1577, 484). 497 Metod Čepar, Alenka Jelovšek: Oblikovna variantnost dvojinskih samostalniških končnic roka in noga 15 pa izjemoma najdemo tudi dvojnično končnico -ej kot odraz stare ajevske končnice trdih osnov *-ě. Ta končnica je tudi edina izpričana pri samostalniku glava. Ker je vedno rabljena ob števniku dva ali zaimku oba z enako končnico, gre tudi v tem primeru najverjetneje za sintagmatsko ujemanje končnic. onu ie ſa te bule, de ti hrom gresh noter uta leben, koker de bi duei nogei imel, inu bi uer- shen bil uta pekal (TT 1557, 127, podobno tudi TT 1581-82, I, 177) Inu vſaki Kerub je imèl dvej Glavej (DB 1584, II, 80b) Nej li reis, kadar bi teh enu moralu biti, de bi ti, kadar bi ti obej nogej inu roke hotel ohra- niti, vta Paklenſki ogein moral ijti (TPo 1595, III, 162) V enem primeru je Trubar končnico -ej uvedel šele v TT 1581-82, v predhodnih izdajah je bila uporabljena prevladujoča končnica -i. Glede na to, da je v primerih, ko je v različnih izdajah spreminjal dvojinske oblike, praviloma bolj arhaično ali bolj narečno zaznamovano končnico zamenjal s tisto, ki je bila v 16. stoletju prevladujoča (prim. npr. 2.1.1.1, 2.1.2.1), ta sprememba govori v prid hipotezi, da v primeru konč- nice -ej ne gre za staro samostalniško končnico, temveč za vpliv števniške končnice. Bule ie tebi, de ti hrom oli kruleu gresh vta leben, koker de bi duei roki oli duei nogi imel, inu bi vershen bil vta vezhni ogen (TE 1555, G7b, podobno tudi TT 1557, 52) Bule ie tebi, de ti hrom oli kruleu gresh vta leben, koker de bi duei rokei oli duei nogei imel inu bi vershen bil vta vezhni ogen (TT 1581-82, I, 75) 2.2.5 Mestnik V mestniku je kot pri moškem spolu dvojničnost najbolj izrazita. 2.2.5.1 Prevladuje končnica -ah, ki je v dvojino ajevske sklanjatve prodrla iz Mmn. (noga, persona, prigliha, prošnja) in se je razširila tudi k nekaterim ženskim ijevskim samostalnikom (stran, zapoved). Tudi v ijevski sklanjatvi je v dvojini prevladala mno- žinska končnica -eh (pri premičnem naglasu) oz. -ih (pri naglasu na osnovi) (za razlago razvoja v množini gl. Ramovš 1952: 64–65); prvo najdemo pri samostalniku reč (ričeh (Trubar) z ijevskim odrazom nenaglašenega jata v osnovi), drugo pa pri štalt (štaltih). 2.2.5.2 Kot pri moškem spolu je tudi v ženski dvojinski paradigmi v mestnik prodrla orodniška končnica ajevske sklanjatve -ama, ki je kot edina izpričana pri samostalnikih pridiga in beseda; pri zadnji najdemo tudi glasovno dvojnico -oma z zaokrožitvijo a ob m, kot je pri Trubarju tipična za Dmn. (besedom). Sakai vtih ſe Bug reſodeua inu naſnane daie vti Troyci/ ner vezh vtyu beſſedama/ Sturimo/ Inu po Naſhim Pildu (TT 1557, k4a) Aku ſe per tih dueyu beſſedoma fary inu Menihi imaio ſatopiti[!], Taku le ty fary inu Meni- hi, ti gmain ludi nekar, ſe imaio eden drugimu Ispouedati (TT 1577, 131) 15 Oblika dvej noge (npr. »pod vſako Tabelnizo duei noge« (DB 1578, 81b)), kjer bi lahko domnevali, da gre prav tako za staro končnico trdih osnov z enoglasniškim odrazom jata, je bila uvrščena med množin- ske (prim. Jakop 2010: 359, kjer na podlagi glagolskega ujemanja tovrstnih primerov iz DB 1584 prikaže upravičenost te odločitve). Slavistična revija, letnik 71/2023, št. 4, oktober–december 498 Končnico -ama najdemo izjemoma tudi pri ijevskem samostalniku stran, kjer sicer močno prevladuje prav tako iz ajevske sklanjatve prevzeta končnica -ah. Tukaj ſe nejmamo na obejma ſtranama pohuiſhati, ali ſblasniti (TPo 1595, I, 140) onu je bilu, Bogu ſe ſmili, ſkoraj na obejuh ſtranah posablenu (TPo 1595, I, 232) 2.2.5.3 Pri nekaterih ijevskih samostalnikih najdemo tudi končnico -i, ki jo lahko podobno kot moško mestniško in orodniško razlagamo kot naliko po imenovalniku pod vplivom množine (gl. 2.1.5.3), čeprav pri ženskem spolu končnica v orodniku ni izpričana (gl. 2.2.6). Pojavlja se pri samostalnikih oblast (edina končnica), štalt (nekoliko pogostejša kot dvojnica -ih) in zapoved (redkejša dvojnica ob -ah). ty nashi Pridigarij od obeyu Oblaſti, te Duhouske inu Deshelske vuzhe, Pridiguio inu Pi- sheio, Inu vele, proſsio inu opominaio vſe ludi, De pruti obeyu Oblaſti, ſo vſo pohleuſzhino inu pokorſzhino, vuſeh ſpodobnih rizheh, ſe iskasho (TAr 1562, 92b) aku néma naſ obena muzh […] pregovoriti, da biſe v'eni ſtalti po Antichriſtuſovi poſtavi ob- haiali, inu nih ta krivi ûk potèrdili, inu taku k'nim ſpet ſtopili, alli tudi shnimi v'nijh Cerkvi, ſevezh obhaiali, bodi lih v'dveyu ſtalti: Kadàr ne ôte ſposnati, da bi v'eni ſtalti obhaiati krivo bilu, inu ſtém iſcheio naſ ſpet pod Papeshtvo pripraviti (KPo 1567, CXLI) Vleti dueiu ſapuuidi uiſſi ta cela Poſtaua inu ty Preroki (TT 1557, 68, podobno tudi TT 1581-82, I, 96) 2.2.6 Orodnik 2.2.6.1 V orodniku je pri ajevski sklanjatvi dosledno rabljena podedovana končnica -ama, izjemoma pri samostalniku beseda zaokrožena v -oma (prim. 2.2.5.2). Goſpud Bug daie ſui ſtan vti S. Troyci naſnane ſtema Beſſedoma (TT 1557, ga) 2.2.6.2 Kot (prevladujoča) dvojnica je -ama izpričana pri nekaterih ijevskih samo- stalnikih (cev, reč) ob podedovani ijevski končnici -ma. Obhaylu, Vezheria Criſtuſeua, ſe le ſdueima rizhma daie, ſto nebesko inu poſemelsko (TC 1575, 510) Szhim ie skasal Chriſtus da ie on ſam praui Paſtri? Sduema rezhama (JPo 1578, II, 37b) Tudi zamenjevanje končnice -ma z -ama pri Dalmatinu (DB 1578 > DB 1584) dokazuje večjo produktivnost ajevske končnice. Vſelei en Knoff pod dueima zeuma (DB 1578, 82b) Vſelej en Knoff pod dvéma Zevama (DB 1584, I, 60a) Ijevska končnica -ma je sicer kot edina izpričana pri samostalniku perut in pri samostalniku mati iz stare r-sklanjatve (a zgolj v Bohoričevi slovnici, kjer dvojinske oblike dostikrat odstopajo od splošne rabe); nasprotno je pri hči iz iste sklanjatve v DB 1584 uporabljena končnica -ama. 499 Metod Čepar, Alenka Jelovšek: Oblikovna variantnost dvojinskih samostalniških končnic 2.3 Srednji spol Pri srednjem spolu je dvojina izpričana pri 17 samostalnikih. 16 Največkrat potrjeni sklon je tožilnik, najredkejši je dajalnik. Tabela 3: Izpričane dvojinske oblike samostalnikov srednjega spola. Imenovalnik -i imeni, koleni, kraljestvi, leti, mesti, zrni -e lete -ej okej -a pisma Rodilnik -u mestu, obhajilu -ø del, let, telet -ih pismih Dajalnik -oma znamenjoma -ama znamenjama -a (?) pisma (?) Tožilnik -i imeni, jagnjeti, koleni, kraljestvi, leti, mesti, rojstvi, teleti -ej okej -u (?) letu (?) -a pisma Mestnik -ih čudesih, delih, letih, znamenjih -u mestu Orodnik -oma imenoma -ama jagnjetama, morjama -ima očima -ma ušesma 2.3.1 Imenovalnik V imenovalniku prevladuje iz mehkih osnov posplošena podedovana končnica -i, ki se pri samostalniku ime pritika na podaljšano osnovo imen-. Ob tem lahko najdemo še dve pojavitvi, kjer bi lahko šlo za staro končnice trdih osnov *-ě. Bolj verjetno je arhaizem končnica -ej pri samostalniku oko (Satu ſe jeſt taku jokam, inu mi obadvej 16 čudo M , delo RM , ime ITO , jagnje TO , koleno IT , kraljestvo IRT , leto IRTM , mesto IRTM , morje O , obhajilo R , oko ITO , pismo IRDT , rojstvo T , tele RT , uho O , znamenje DM , zrno I . Slavistična revija, letnik 71/2023, št. 4, oktober–december 500 okej s'vodo tekó (DB 1584, II, 55b)), manj gotovo pa gre za odraz nekdanjega jata pri obliki lete pri Megiserju (biennium, dvej leite, zwey Jahr (MTh 1603, I, 173)), ki bi jo lahko razlagali tudi kot rezultat feminizacije in pluralizacije ali zgolj kot (Megiserjevo ali tiskarjevo) napako. Tudi pri srednjem spolu odstopa Bohoričeva slovnična paradig- ma, kjer je v imenovalniku dvojine navedena množinska končnica -a (BH 1584, 60). 2.3.2 Rodilnik V rodilniku je podedovana končnica -u (gl. 2.1.2.1) izpričana le pri samostalniku obhajilo, pri samostalnikih delo, leto in tele pa najdemo iz množine prevzeto ničto končnico. Bohorič v paradigmi za rodilnik navaja končnico -ih, ki je enaka rodilniški (in ablativni) obliki v množinski paradigmi v slovnici, kjer je najverjetneje prišlo do nalike po zaimenski sklanjatvi; množinsko samostalniško obliko je nato Bohorič posplošil tudi v dvojino, čeprav je pri določnem členu ohranil staro dvojinsko končnico: Rmn. tih piſmih – Rdv. tiu piſmih (BH 1584, 60). Ramovš (1952: 77) kot prvotno dvojinsko rodilniško obliko označuje tudi obliko očiju pri Krelju in Juričiču, ki je bila po njegovem rezultat vpliva kraškega narečja in čakavščine, vendar je pregled gradiva pokazal, da je oblika rabljena le nekajkrat pri Juričiču, v nobenem primeru pa se ne da zanesljivo potrditi, da gre za dvojino in ne množino. Zhes try ali shtiri vre budem ſpred vashih Ozhiju odpelian (JPo 1578, II, 41a) 17 2.3.3 Dajalnik Dajalnik je zunaj slovnice izpričan samo pri samostalniku znamenje, in sicer v dveh izdajah Dalmatinovega Pentatevha. V DB 1578 najdemo mlajšo končnico -ama (gl. 2.1.3.2), ki je bila v DB 1584 spremenjena v podedovano končnico -oma. AKu oni pak leteima dueima Snaminama nebodo verouali (DB 1578, 51a) AKu ony pak letéma dvéma Snaminjoma nebodo verovali (DB 1584, I, 36a) V slovnici je za dajalnik navedena oblika pisma, ki nima vzporednice v slovenskem knjižnem jeziku 16. stoletja. Najverjetnejša se zdi razlaga, da gre za obliko pismama s končnico -ama (prim. Dmn. piſmam), 18 a je podvojeni zlog izpadel. 2.3.4 Tožilnik V tožilniku kot v imenovalniku prevladuje končnica -i, ki se pri samostalnikih iz nekdanjih soglasniških osnov pritika na podaljšane osnove (imen-, jagnjet-, telet-). Pri samostalniku oko je kot v imenovalniku izpričana oblika s staro končnico trdih osnov okej, ki jo v istem evangelijskem odlomku najdemo od TE 1555 in drugih Trubarjevih izdaj do DB 1584 in TPo 1595. 17 Podobno velja za mestnik: »Ali neuide pred tim velikim Bruunom tega nesnania vnyh Ozhiju da oni to prauo obliubo, katero ſo Bogu Ozhetu, Synu inu S. Duhu Vkarſtu ſtorli, knizhemur delaio« (JPo 1578, II, 107a). 18 Enako domneva tudi T. Jakop (2010: 360). 501 Metod Čepar, Alenka Jelovšek: Oblikovna variantnost dvojinskih samostalniških končnic Bule ie tebi de ſanem okum gresh vta leben, koker de bi duei okei imel, inu bi vershen bil vta peklenski ogen (TE 1555, G8a) V enem primeru se pri samostalniku leto pojavi tudi oblika letu, kjer bi lahko šlo za prenos stare rodilniške končnice v tožilnik po naliki z rodilniško-tožilniškim sinkretizmom pri moškem spolu v primeru samostalnikov, ki označujejo živa bitja, a glede na sobesedilo se zdi verjetneje, da gre za edninsko tožilniško obliko, ki se veže s števnikom en in ne z vrinjenim števnikom dva. koker de bi ta iſti zhes enu, oli duei, leitu imel pryti (TL 1567, 53) V slovnici je v paradigmi tožilniška končnica izenačena z imenovalniško, ki je bila prevzeta iz množine (pisma). 2.3.5 Mestnik V mestniku prevladuje iz množine prevzeta končnica -ih, le pri samostalniku mesto je izpričana stara končnica -u. koker od tiga Sueti Paul [na] dueyu meiſtu cilu lipu inu ſaſtopnu uuzhi (TR 1558, K4) 2.3.6 Orodnik V orodniku je podedovana končnica -oma izpričana samo pri samostalniku ime, kjer se pritika na podaljšano osnovo imen-. Pri samostalnikih jagnje in morje najdemo mlajšo končnico -ama, medtem ko oko ohranja podedovano obliko očima, izpričano že v Brižinskih spomenikih (Ramovš 1952: 77); staro dvojinsko obliko lahko najdemo tudi ob množinskem pridevniku (prim. Derganc 1993: 211), zlasti pri Trubarju, zato jo Ramovš (1952: 77) označuje že kot množinsko, ne več dvojinsko. ta iſti duh ye pred boſhymi ozhima (TC 1550, 150(76a)) Kadar ie pak ona vidila, de ie bila pozhela, ie ſuoio Goſpo sa shpot imela, pred ſuoima ozhima (DB 1578, 12b) Pri samostalniku uho najdemo dvojinsko končnico -ma iz soglasniških osnov ob množinski osnovi ušes- (ušesma) v enem primeru pri Juričiču kot vzporednico obliki očima; glede na sobesedilo je dvojinskost obeh samostalnikov dvomljiva, morda gre za vpliv hrvaške množinske oblike očima, ki je vplivala tudi na druge končnice v pri- redni zvezi; v drugih primerih je Juričič v orodniku uporabljal množinsko obliko ušesi. sgledaiuzhima Ozima budete ſlepy inu ſlishezhima Vsheſma gluhi (JPo 1578, II, 13a) Tako ſtemi Vsheſi poſlushay Boshyo Beſedo (JPo 1578, III, 136b) 3 Sklep Dvojničnost dvojinskih samostalniških končnic v slovenskem knjižnem jeziku 16. stoletja je najpogosteje rezultat jezikovnih inovacij ter soobstoja starejših in novih oblik, redkeje so dvojnice glasovne (kot rezultat preglasa, zaokrožitve ipd). Zlasti pri moškem spolu je opazno križanje končnic med nekdanjo ojevsko, ujevsko in ijevsko sklanjatvijo. Arhaične oblike, kot je stara dvojinska končnica R/Mdv. -u pri moškem Slavistična revija, letnik 71/2023, št. 4, oktober–december 502 in srednjem spolu, so pogosto vezane na določene samostalnike iz različnih sklanjatev (npr. sin, list), najpogostejše so v zgodnejših Trubarjevih delih, v ponovnih izdajah pa jih je avtor večkrat spreminjal v mlajše, v 16. stoletju prevladujoče oblike. Pri moškem in srednjem spolu je opazno tudi napredovanje končnic s samoglasnikom a namesto o (D/Odv. -ama), ki ga sicer najdemo v vseh treh številih in ki je bilo uveljavljeno tudi v Bohoričevi slovnici, nasprotno pa najdemo v DB 1584 primer, kjer je bila tovrstna oblika iz DB 1578 zamenjana s starejšo. Posebej nestabilen sklon je mestnik, kjer je opazen močan vpliv orodnika, ta pa je bil pri moškem spolu pogosto nalikovno pre- oblikovan po imenovalniku pod vplivom množine. Pri ženskem spolu je opazen vpliv ajevskih končnic na samostalnike iz ijevske sklanjatve. Dvojničnost v določenih primerih izhaja tudi iz sintagmatskega ujemanja končnic: tako se npr. v posamičnih zvezah pod vplivom števnika dva (dvej) navidez ohranja arhaična jatovska končnica Mdv. m, Tdv. ž in Idv. s -ej iz starih trdih osnov, vplivu pridevniško-zaimenske sklanjatve pa lahko pripišemo npr. Juričičevo končnico Mdv. m. -eh in Trubarjevo končnico Rdv. ž -ih. Kljub prikazani dvojničnosti končnic pa je pregled gradiva pokazal, da je bila dvojinska paradigma tudi v 16. stoletju že precej ustaljena v obliki, kot je značilna za sodobni knjižni jezik. Odstopanja (z izjemo končnic z ajevskim samoglasnikom namesto ojevskega, ki je bilo v sočasnem govorjenem jeziku verjetno že širše uveljav- ljeno, kot kažejo Gorske bukve (1582)) so značilna bodisi za posamezne besede ali za posameznega avtorja, zlasti Trubarja. Izrazit odklon od izpričanega stanja pa najdemo v Bohoričevi slovnični predstavitvi samostalniške dvojine (podrobneje v Čepar 2022: 174–75), ki je morda po eni strani posledica izbire oblikovno netipičnih samostalnikov (oče, mati; prim. Ramovš 1971: 6), ki sicer v knjižnem jeziku 16. stoletja v dvojini niso bili izpričani, za vzorčne paradigme, po drugi strani pa želji po prikazu čim večje podobnosti slovenščine z latinščino (prim. Ahačič 2007: 71–72). Viri *P 1563 = ENE DVHOVNE PEISNI. Tübingen. 1563. BH 1584 = Adam Bohorič, 1584: Arcticae horulae ſucciſivae. Wittenberg. DB 1578 = Jurij Dalmatin , 1578: BIBLIE, TV IE, VSIGA SVETIGA PISMA PERVI DEIL. Ljubljana. DB 1584 = Jurij Dalmatin , 1584: BIBLIA. Wittenberg. JPo 1578 = Jurij Juričič, 1578: POSTILLA. Ljubljana. Korpus 16 = Korpus besedil slovenskih protestantskih piscev 16. stoletja. Na spletu. KPo 1567 = Sebastijan Krelj , 1567: POSTILLA SLOVENSKA. Regensburg. Listkovna kartoteka s popolnimi izpisi iz del slovenskih protestantskih piscev 16. stoletja. Hrani Sekcija za zgodovino slovenskega jezika Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU. MTh 1603 = Hieronymus Megiser, 1603: Theſaurus Polyglottus. Frankfurt. 503 Metod Čepar, Alenka Jelovšek: Oblikovna variantnost dvojinskih samostalniških končnic TAr 1562 = Primož t rubar , 1562: ARTICVLI OLI DEILI, TE PRAVE STARE VERE KERSZHANSKE. Tübingen. TC 1575 = Primož t rubar , 1575: CATEHISMVS SDVEIMA ISLAGAMA. Tübingen. TE 1555 = Primož t rubar , 1555: TA EV ANGELI SVETIGA MATEVSHA. Tübingen. TL 1561 = Primož t rubar , 1561: SVETIGA PAVLA TA DV A LISTY. Tübingen. TL 1567 = Primož t rubar , 1567: SVETIGA PAVLA LYSTVVI. Tübingen. TO 1564 = Primož t rubar , 1564: CERKOVNA ORDNINGA. Tübingen. TPo 1595 = Primož t rubar , 1595: HISHNA POSTILLA. Tübingen. TR 1558 = Primož t rubar , 1558: EN REGISHTER. Tübingen. TT 1557 = Primož t rubar , 1557: TA PERVI DEIL TIGA NOVIGA TESTAMENTA. Tübingen. TT 1560 = Primož t rubar , 1560: TA DRVGI DEIL TIGA NOVIGA TESTAMENTA. Tübingen. TT 1577 = Primož t rubar , 1577: NOVIGA TESTAMENTA PVSLEDNI DEIL. Tübingen. TT 1581-82 = Primož t rubar , 1581–82: TA CELI NOVI TESTAMENT. Tübingen. l iteratura Kozma AhAčič, 2007: Zgodovina misli o jeziku in književnosti na Slovenskem: protestan- tizem. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU (Zbirka Linguistica et philologica, 18). Kozma AhAčič, 2021: Stati inu obstati: Prvih petdeset slovenskih knjig. Ljubljana: Cankarjeva založba. Aleksandra BizJAk končAr, 2008/2009: Dvojina v Dalmatinovem Pentatevhu. Slavistična revija 56/4–57/1 [Trubarjeva številka]. Ur. Majda Merše. 231–42. Adam Bohorič, 1987: Arcticae horulae succisivae. Ur. in prev. Jože Toporišič. Maribor: Obzorja. Metod čepAr, 2017: Praslovanski ijevski samostalniki moškega spola v slovenskem knjižnem jeziku 16. stoletja. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU. Metod čepAr, 2022: Sklanjatvene paradigme samostalnikov v Bohoričevi slovnici v primerjavi z dejanskim stanjem v slovenskem knjižnem jeziku 16. stoletja. Novi pogledi na Adama Bohoriča. Ur. Marko Jesenšek. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti. 160–77. Aleksandra Derganc , 1993: Spremembe nekaterih dvojinskih oblik in zvez v slovenščini in ruščini. Slavistična revija 41/1. 209–18. Tjaša JAkop, 2008: Dvojina v slovenskih narečjih. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU (Linguistica et philologica, 21). Tjaša JAkop, 2010: Dvojinske oblike v delih protestantskih piscev. Reformacija na Slovenskem. Ur. Aleksander Bjelčevič. Ljubljana: FF (Obdobja, 27). 357–69. Alenka j eloVšeK , 2016: »My sva téh svetnikou otroci«: Dvojina osebnih zaimkov v slovenskem knjižnem jeziku 16. stoletja. Slavistična revija 64/2. 95–112. Alenka j elo Vše K, 2022a: Jurij Juričič – Hrvat in slovenski knjižni jezik 16. stoletja. Kolektivne identitete skozi prizmo zgodovine dolgega trajanja. Ur. Vanja Kočevar. Ljubljana: Založba ZRC. 105–30. Slavistična revija, letnik 71/2023, št. 4, oktober–december 504 Alenka j eloVšeK , 2022b: Jezik Recljevih Gorskih bukev. Gorske bukve 1582: znan- stvenokritična izdaja. Ur. Alenka Jelovšek. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU. 137–90. Majda m erše , 2008/2009: Oblikoslovje slovenskega knjižnega jezika 16. stoletja. Slavistična revija 56/4–57/1 [Trubarjeva številka]. Ur. Majda Merše. 47–68. Vatroslav o bla K, 1890–1891: Zur Geschichte der nominalen Declination im Slovenischen. Archiv für slavische philologie 12. 1–47, 358–450; 13, 25–68. Irena o rel , 2013: Znotrajjezikovni in/ali medjezikovni dejavniki oblikotvornih spre- memb v slovenskem zgodovinskem oblikoslovju. Jezikoslovni zapiski 19/1. 143–59. Irena o rel , 2019: Ženske dvojinske glagolske oblike v starejšem slovenskem knjižnem jeziku. Slavistična revija 67/2. 273–80. Martina orožen, 1996: Poglavja iz zgodovine slovenskega knjižnega jezika (Od Brižinskih spomenikov do Kopitarja). Ljubljana: Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani, Oddelek za slovanske jezike in književnosti. Fran r amoVš , 1952: Morfologija slovenskega jezika. Ljubljana: DZS. Fran r amo Vš , 1971: Zgodovina slovenske slovnice. Zbrano delo 1. Ur. Tine Logar, Jakob Rigler. 213–50. Jakob r igler , 1985: Ramovševa Morfologija slovenskega jezika. Slavistična revija 33. 335–50. Lucien t esnière , 1925: Les formes du duel en slovène. Paris: Libraire Ancienne Honoré Champion. s ummary The dual noun paradigms in the 16 th -century Slovenian literary language were character- ized by variation of endings that arose as a result of the coexistence of older (pre-analogical) forms and (analogical) innovations; less frequently, the variation resulted from phonological development. An analysis of 173 nouns of all three genders for which at least one dual form is attested in 16 th -century Slovenian texts published by Protestant authors showed that mixing of inflectional endings of different Proto-Slavic paradigms was common in the period. Archaic forms, such as the old dual genitive ending -u in the masculine and neuter genders, were often limited to certain nouns and were most common in Trubar’s earlier works, but in reprints the author repeatedly changed them to younger forms, which were prevalent in the 16th century. In the masculine and neuter genders, there is also a noticeable progression of endings with the vowel a instead of o (dative and instrumental dual -ama < -oma), which was also established in Bohorič’s grammar but was not accepted in Dalmatin’s Bible (1584). The locative case was particularly unstable, as a strong influence of the instrumental case endings is noticeable. The instrumental endings show influence of the nominative case on analogy with the equivalence of case endings in the plural paradigm. In the feminine gender, there was considerable influence of the a-stem endings on the inflection of i-stem nouns.