Poštnina plačana v gotovini. Leto III. Volitev rektorja Rektor dr. Maks Samec. Rektorske volitve na ljubljanski univerzi, sicer interno univerzitetno zadevo je * Jutro« izneslo s točnimi imenskimi navedbami glasovanja posameznih rednih profesorjev v javnost. 1 ro-glasilo je glasovanje večine univerzitetnih profesorjev, ki so izvolili za rektorja g. dr. M. Samca kot ozkosrčno samoslovenstvo in demonstracijo, s katero naj bi bila storjena zelo slaba mslu-ga univerzi. Po prvem poročilu dne 24. januarja 1935 je posvetilo rektorskim volitvam naslednjega dne celo svoj uivodnik, v katerem postavlja načelno vprašanje: »ali sme biti neslovenski Jugosloven rektor ljubljanske univerze?« in pritiska tudi univerzitetnim profe«w»rjeau, ki so izvolili g. dr. Samca, znani žig separatizma, s katerim že dolgo strahuje slovensko javnost. Od tega dne pa je »Ju'1'ro« rafinirano skrbelo, da ostane vprašanje živo s tem, da je vsak dan znova prineslo ikako poživitev, bi.lo z objavo izjave J. n. e. d. »Jadrana« ali kolege Artnaka, predsednika juridičnega strokovnega društva ali s polemiko s »Slovencem« z očitki medvojnega denuncijantstva in znova ponovljeno trditvijo, da univerza ni bila ustanovljena po klerikalni zaslugi, vsesikupaj v zelo robatem toaitui. Ne more biti dvoma, da zasleduje skupina ljudi, okoli )>Jirtra« s svojini sistematičnim pisanjem nek opredeljen namen. Ker je vprašanje za akademsko mladino vsaj lak o važno, ikot za javnost, ga moramo v svojem glasilu nekoliko osvetliti. Po odstopu rektorja g. dr. Ramovša je imela filozofska fakulteta izbirati novega kandidata, da ga predlaga rednim univerzitetnim profesorjem vseh fakultet v izvolitev. Mnenja so bila deljena, takrat sta prihajala v poštev dva kandidata g. dr. Hadži in g. dr. Izidor Cankar. Predlagatelji g. dr. Hadžija so se sklicevali na encieniteto (službeni rang), po kateri bi moral biti postavljen kot kandidat filozofske fakultete dr. Hadži, ko pa je bil postavljen protikandidat s tehnične fakultete, pa ina turnus fakultete, po katerem je bila vrsta na filozofski. Te utemeljitve pa so bile omajane, ker je bila doslej encieni-teta opetovano prekršena, kot dokazuje dejstvo, da z juridične fakultete še ni bil rektor g. prof. dr. Skmimovic, ki bo šel skoro v pokoj, pa doslej še ni bil niti rektor, niti dekan, čeprav so mlajši že bili, ali na teološki rektorja g. dr. Lukman in g. dr. Slavič pred univ. prof. dr. Grivcem in drugimi, ali na filozofski g. dr. Kidrič pred g. dr. Nachtigalom, niti po turnusu fakultet kot dokazuje kandidatura g. prof. Plemlja proti g. prof. dr. Ušeničniku, a lig. prof. dr. Ramovša proti g. prof. dr. Šerku ali g. prof. dr. Vidmarja proti g. prof. dr. Dolencu. In ikar je še najbolj zanimivo, proti turnusu fakultet so se borili 'listi, ki ga danes zagovarjajo! Proli encieniteti pa govore že tudi volitve same, kajti, če bi kandidata za rektorsko mesto določal njegov vrstni red, bi ob izmenjavi rektorja zadostovalo, da bi v univerzitetnih uradih pregledali listo profesorjev in najstarejšega preprosto imenovali za rektorja. Mnogokaj govori tiudi zia domnevo, da izmed kandidatov filozofske fakultete nobeden ni dobil potrebne večine ali tudi le polovico glasov navzočih univerzitetnih profesorjev, ki so potrebni za k and id a1 Iti ro. »Jutro« piše: »Po dosedaj običajnih normah bi moral postati rektor g. dr. Hadži, redni profesor zoologije, in večina se je tudi izrekla zanj. Toda proti njegovi kandidaturi so se uprli nekateri profesorji, dva ali trije...« Zakaj tako dobro poučeno »Jutro« ne pove, koliko glasov je dobil g. prof. dr. Hadži pri razgovoru na filozofski fakulteti? Vse izgleda, da je »Jutrov« stavek nejasen zato, da napravi napačno asociacijo misli. Kaj če se za g. prof. dr. Hadžija ni oglasila niti polovica navzočih profesorjev, kaj šele vseh? In če niti eden, niti drugi kandidat ni dobil potrebne večine glasov, ali ni morala preiti kandidatura na tehniško fakulteto? Zakaj je tako dobro poučeno »Jutro« to zamolčalo? Doslej so nam vsakokratnega rektorja dajale volitve, redno je bilo več kandidatov, a nikdar hrupa zaradi tistih, ki so propadli. Sedaj pa, ko pri volitvah ni bil izbran g. dr. Hadži, naenkrat »Jutrov« dobro, organiziran napad na univerzitetne profesorje! Kaj jim ni dovoljeno svobodno izbirati in voliti po svojem prevvdarku? In pa, ali niso pokazali dovolj uvidevnosti in prilagodljivost, ko so se izognili bojnemu glasovanju med kandidatoma filozofske fakultete in prešli na tehnično? Zahvala Za vse podpore, ki jih je Akcija za pomoč revnim akademikom prejela, se akcija v svojem imenu, kakor tudi v imenu obdarovaneev in v imenu vse akademske mladine iskreno in toplo zahvaljuje. Z dosedanjimi darovi je omogočeno pomagalii najbednejšim, ki so brez hrane in primernega zimskega oblačila. Žal je'beda v v akademskih vrstah zelo razširjena in lahko priskočimo na pomoč le v najnujnejših slučajih maloštevilnim tovarišem s hrano, obleko in obutvijo. Z željo, da bi plemenita dejanja našla več posnemanja, sc vsem darovalcem priporoča. Akcija za pomoč revnim akademikom ljubljanske univerze. Darujte v tiskovni sklad ,,Akademskega glasa« Mi moramo smatrati zadnji »Jutrov« napad kot nadaljevanje cele vrste akcij v zadnjem desetletju, ki niso bile prijazne univerzi. In ker še trdi, da so univerzitetni profesorji s svojo izbiro rektorja napravili zelo slabo uslugo univerzi, obračamo kopje in povemo, da je »Jutro« s svojim sistematično izvedenim napadom, ki ga je lepo zamaskiralo z »Zato bomo svojim čitateljem gotovo ustregli, ako jim podamo objektivno sliko o poiteku dogodkov«, znova poskusilo zelo škoditi ugledu univerze. To nas boli tem bolj, ker iz zelo konkretnih dejstev vemo, da so imeli ljudje okoli »Jutra« mnogo prilike in tudi dolžnosti koristili univerzi. In kaj so v resnici naredili? In ker so nagnetli v svoji polemiki 29. januarja 1935 proti »Slovencu« očitke, da nima nobenih zaslug za univerzo, povemo še njim, da jih tudi oni nimajo, kajti pri študiju zgodovine bojev za univerzo' za njeno dograditev in obrambo srečuješ le imena, iki jih danes v »jutrovem« krogu gotovo ne boš našel! Morali smo to povedati, ker smatramo vsaiko izrabljanje take stvari za nečastno. Na univerzi je v tem tednu vzbudila v okviru »Jutrovega« pisanja pozornost jadranova izjava. Pdlrabno je, da se bavimo tudi z njo. Objavljena je bila v »Jutru« 26. januarja 1935 na 2. strani: Izjava akademskega društva »Jadrana«. J. n. a. d. »Jadran«, najmočnejša kultur-no-nacionalna organizacija na univerzi kralja Aleksandra l. Uedinitelja, najodločnejše obsoja ozkosrčno ponašanje one akademske mladine, ki je bila v svojem fanatičnem sa-moslovenstvu zmožna žaliti ob volitvah novega rektorja, enega naj večjih naših znanstvenikov in pedagogov, iki je 'kot pravi Ju-goslovem z dejanji, prežetimi iskrene ljubezni, dvigal nivo naše univerze in nam vzgojil vso mlajšo generacijo prirodoslovcev. — To bodi izraz hvaležnosti in spoštovanja, ki jo goji do g. univ. prof. dr. Hadžija jugosloven-ska nacionalna akademska mladina. V Ljubljani, 25. januarja 1935. J. n. a. d. »Jadran«. Ta izjava skuša prikazati načelno stališče akademske mladine, s katerim si je ta želela na rektorskem mestu zaradi nalog, ki čakajo bodočega rektorja in pri katerih je z dolgotrajnim in napornim deloun živo soudeležena, Slovenca, domačega človeka, ki bi imel mnogo čuta za naše probleme in potrebe, kot žalitev g. prof. dr Hadžija! »Jutro« se do takega tolmačenja ni povzpelo. Pač pa »Jadran« — »najmočnejša kultur-no-nacionalna organizacija na univerzi«. Zopet star pojav: tam kjer se govori o načelni stvari, takoj osebna zadeva. In »udanostna brzojavka« g. prof. dr. Hadžiju. Ni nam treba povdarjati, da goji do g. prof. dr. Hadžija vsa akademska mladina enako spoštovanje, tudi tista, ki ne daje izjav v »Jutro«. Saj je s svojim delom doprinesel k pozitivnemu razvoju in rasti naše univerze, in ima zato pri njej svoj delež. Tudi smo v njem poznali človeka, ki je pokazal globoko razumevanje in svoj fini odnos do mašili kulturnih problemov. Ni nam mogla ostati neprikrita motivacija, s katero je pred leti le za kratko dobo sprejel predsedstvo Muzejskega društva, da ga skuraj preda predsedniku Slovencu. Priznamo, da bi si tudi v tem trenutku želeli enako uvidevnost, saj je šlo celo za mnogo važnejšo in težjo funkcijo, ki nalaga napram slovenski kulturni zgodovini vse večjo odgovornost. Kot osebe nam je g. univ. prof. dr. Hadžija globoko žal, J. n. a. d, »Jadran«, katerega odbor je bil v dneh, ko je podajal izjavo, v ostavki, naj v bo- Urejujejo F. Petre, I. Pirkovič A, Stupica. — Izhaja vsak teden. Naročnina: akademiki 4, vsi drugi 5 Din mesečno. Čekovni račun: Ljubljana, štev. 16.465. Šev. 4. V Ljubljani, dne 1. februarja 1935. Stran 2. »AKADEMSKI GLAS« doče vendar pazi na stilizacijo svojih izjav. Lahko je mnenja, da spada na čelo slovenske univerze znanstvenik itoda ostali akademski mladini ne sme podtikati namenov, ki jih ni imela, kot je bila trditev, da je »v svojem fanatičnem samosilovenstvu zmožna žaliti enega največjih naših znanstvenikov in pedagogov.« Preveč Jutrovo zvene te fraze, mi na univerzi bi se morali medsebojno že bolje poznati. Lahko ima »Jutro« na nečem inerese, akademski klub pa mora iskali sam in biti sposoben, da vidi tudi za kulise. Vsi na univerzi čutimo:, da je med obema generacijama globok razkol in da nam starejša zapušča brezupno dediščino. Preden bomo to dediščino prevzeli, jo bomo morali dodobro pregledati. Vi pa, ki ste že danes bližjo, ne izpustite dragocene prilike. Kajta konkretna dejstva, ki jih vsak dan gledate, bodo za sodbo zgodovine vse dragocenejša, kot pa vsi zaključki, ki se bodo kdaj delali na podlagi uvodnikov. Danes je za uspešen razvoj akademskega kluba dosti nujnejša naslonitev na skupno akademsko fronto in nujno sodelovanje pri vsem njenem delu, ko'l: pa naslonitev na formacije stare generacije, ki so se izneverile nekoč postavljenemu svojemu programu demokracije in zasledujejo interese, od katerih narodna skupnost ne bo imela koristi. Univerzitetna knjižnica v nevarnosti? Pri dobro poučenih faktorjih so odborniki Akademske akcije dobili informacije, po katerih naša univerzitetna knjižnica še ni tako gotova stvar, kot smo mi pričakovali. Kakor znano, je bil na predlog finančnega ministra za novi državni proračun vnešen tudi člen, s katerim se pooblašča prosvetni minister, da v sporazumu s finančnim ministrom najame pri Državni hipotekarni banki potrebno posojilo v znesku Din 7,500.000 za univerzitetno knjižnico v Ljubljani. Obenem je bila vnešena v predlog letošnjega državnega proračuna vsota 500.000 Din, kot prva anuiteta za odplačevanje tega posojila. Ko smo prejeli v decembru te vesti iz Beograda, smo bili prepričani, da je gradnja univerzitetne biblioteke gotova stvar. Po enoletnem delim in boju slovenske akademske mladine za svojo univerzitetno knjižnico je kraljevska vlada uvidela upravičenost te naše kulturne zahteve in ji ugodila. Naloga je bila na slovenski parlamentarni delegaciji, da se zavzame za našo biblioteko v finančnem odboru skupščine, v skupščini sami in v senatu pri rešetanju novega državnega proračuna. Po naših zadnjih informacijah pa stvar le še ni tako gotova: Glavno je sedaj, da dobimo posojilo. Prosvetno ministrstvo kot tako ne more dobiti posojila, ker je državni urad brez lastnih dohodkov. Da da Državna Hipotekama banka posojilo, mora imeti od države sankcijo, da bo to posojilo v prihodnjih letih odplačano. Te sankcije pa sedaj v našem slučaju še nimamo. Da je vstavljena prva anuiteta v naš novi proračun, še prosvetnega ministra ne veže, da vnese v prihodnjih obračunih druge anuitete. Da se tudi v bodoče zagotovi redno vstavljanje anuitet v bodoče proračune. je potreben sklep ministrskega sveta. Le na ta način je podana potrebna akcija od strani države, ki jo Državna Hipotekarna banka zahteva. Poleg tega je anuiteta v nadaljnjih posojilnih pogojili Drž. Hipotekarne banke v znesku Din 500.000 veliko premajhna za posojilo v znesku 7,500.000 Din. Drž. Hipotekarna banka je 1. 1932 prenehala z dajanjem dolgoročnih kreditov, ter sedaj posojuje redno le do 5 let v izrednih primerih 10—12 let in to na visoko obrestno mero 8—9 %. Navaden obrestlno obrestni račun pokaže, da bi na teh pogojih Drž. Hipotekarna banka t. j., če računamo po 8 % na odplačevanje 7,500.000 Din v 10 letih morala značati letna anuiteta točno Din 1,120.000. To je ista vsota, katero je že lani predlagalo prosvetno ministrstvo, ki pa takrat ni bila sprejela v vproračun. Na sedanjo anuiteto Din 500.000, bi potemtakem dobili le 3.340.000 Din, kajti že vsakoletne obresti iz sedem in pol mil jonskega posojila, bi znašale ca 600.000 torej 100.000 Din več kot znaša proračunska anuiteta določena predvsem odplačevanju dolgov. Kot vedno je tudi sedaj Akademska akcija odločena, da stvar privede do prave rešitve, zagotoviti ves denar in z njim začetek gradnje v letošnji spomladi. Odborniki akcije so se obrnili na člane finančnega odbora skupščine, da bi se že v tem odboru doseglo potrebno zvišanje anuitete. Ttui smo pa izvedeli, da finančni odbor nima možnosti zvišanja postavk ampak le znižanja. Potrebno je zato, da se to uredi, še pred-no pride načrt proračuna pred fin. odbor. Obrnili smo se na našega slovenskega ministra dr. Marušiča, ki je že kot ban dravske banovine pokazal vse umevanje za našo akcijo in dobili od njega zagotovilo, da bo posredoval pri g. finančnem ministru. Novi rektor g. dr. Samec je bil o nevarnosti obveščen. Z naglim sklepom se je odločil, da posreduje. Ker je stvar radi poznega termina nujna, je g. rektor v sredo zvečer skupno z akademsko delegacijo odpotoval v Beograd, da pri ministrstvih t. j. pri finančnem in prosvetnem posreduje za zvišanje postavke. Priliko, ko se mude v Beogradu, pa bodo akademiki uporabili, da skupno z rektorjem pokre-nejo akcijo za našo anatomsko predavalnico, ki stoji že par let, manjka pa še 150.000 Din za njeno opremo. Ravno tako-, da nadaljuje akcijo, za-početo po bivšem rektorju dr. Ramovšu za neodvisno akademsko menzo. V lanski banovinski proračun je bilo vstavljena vsota 200.000 Din za zgradbo naše knjižnice. Po zagotovilu dr. Marušiča, tedanjega bana, se bodo ti zneski ponavljali skozi 10 let v ban. proračun in nalagali v posebni Podporni sklad za zgradbo vseučiliške knjižnice. Upamo, da so to naši poslednji napori, tako v Beogradu kakor v Ljubljani za našo knjižnico, ki pomeni prvi in najnujnejši korak k izgraditvi popolne univerze v Ljubljani. Svetovja študentovski kongres Svetovni študentovski kongres proti vojni in fašizmu, ki se je vrših v Bruxellesu 29. 30. in 31. decembra preteklega leta, je združil blizu 400 delegatov, ki so predstavljali 42 dežela. Zastopane so bile ua njem najrazličnejše struje: krščanske, liberalne, demokratske in socialistične. Sprejeta je bila soglasno od vseh delegatov resolucija, ki se ostro obrača proti Zanimivi so vtisi dveh francoskih krščanskih akademikov, ki jih priobčujeta o kongresu v L’ Avant-Gardei in ki kažejo na ostro nasprotje, obstoječe tudi v Franciji med mlado krščansko inteligenco, ki se zaveda svojih nalog in staro generacijo, katera nosi, kakor pravica, ime Krista samo na jeziku. Kar se nas tiče, izjavljata govoreč o kongresu, sprejemamo in odobravamo vse njegove resolucije v polnem obsegu. Srečni pa bi bili, ako bi prišlo do tega, da bi kristjani soglašali s progresivnimi strankami tudi v drugih točkah, zlasti, da hi sprejeli njihov ekonomski in socijalni program. Njemu sicer ne nasprotujejo, vendar ga zelo pomanjkljivo poznajo. Prepričani so, da so storili za svojega bližnjega vse, ko so mu pomagali z individualno karitativnostjo. izpostavljeni smo bili često hudim napadom, a niti eden teh buržujev ni nikdar mogel iznesti proti nam ničesar stvarnega. Spričo nedvoumnih in tako jasnih besedi svetih tekstov razgrinjajo njih natolcevanja v tem ostrejši luči nedoslednost in razliko med naukom, ki ga učijo in življenjem, ki ga živijo. Poravnajte zaostalo naročnino? Iz zgodovine naše univerze Dejstva iz zgodovine visokega šolstva na Slovenskem in borbe za univerzo, ki jih mora poznati vsak akademik.* 1595 so ustanovili jezuiti v Ljubljani svoj kolegij, ki je dobil 1599 kot vsi ostali jezuitski kolegiji.z uredbo Ratio atcpuie institulio studiorum S. J. značaj današnje srednje in visoke šole. Kolegiji so imeli 6 let nižjih študijev, 2—3 letnike filozofije (predpriprava za vse fakultetne študije in višje fakultete t. j. bogoslovje, pravoznanstvo in medicino). V Ljubljani so kolegij izpopolnjevali postopoma, svojo lastno dvonadstropno stavbo je doibil 1603 na Št. Jakobskem trgu. V Zagrebu je bil ustainvtljen jezuitski klegij 1606. Prave univerze sta imela v tej dobi v habsburških deželah le Praga in Dunaj. Kasneje so bili nekateri jezuitski kolegiji, enaki ljubljanskemu, dvignjeni v prave univerze: olomuški 1581, graški 1585, insbruški 1671. V enaki težnji je bil v Ljiuibljani ustanovljen 1698 »Collegium juridicum Labacense« in 1710 pa prirejena zasebna juridiena predavanja profesorja civilnega prava dr.-ja Franca Krištofa Wogathai-ja (Bogataja). V 'to dobo torej spadajo prva resna prizadevanja za ustanovitev univerze v Ljubljani, od katerih so se ohranili nekateri podrobni proračuni za novo univerzo. Sestavljal jili je Janez Gregor Thalnitscher (Dolničar), predsednik prve znanstvene akademije na Slovenskem. Ukinitev jezuitskega reda 1773 je zaprla tudi njih kolegij, ki je bil seveda prikrojen potrebam reda, cerkve in vere vse bolj, kot pa pravemu znanstvenemu delu, čeprav so imele univerze po nekaterih evropskih deželah že lep sloves in znanstveno tradicijo. Zaradi ustanovitve centralnega semenišča v Gradcu je 187® prenehal v Ljubljani bogoslovni študij, zaradi neke afere pa 1785 tudi filozofski. 1786—7 so pričeli kranjski deželni stanovi znova akcijo za filozofski študij. Zanimivo je, da so v spomenici na cesarja zahtevo utemeljevali z deželnim jezikom t. j. slovenščino in gospodarskim položajem dežele. * (Posneto po razpravi Janka Polca, Ljubljansko višje šolstvo v preteklosti in borba za slovensko uni-Ijana 1929.) 1788. je bil z dvornim dekretom zopet uveden v Ljubljani filozofski študij, 1791 pa tudi bogoslovni. Filozofski študij je bil razširjen s kirurgijo, porodništvom in veterinarstvom. 1810 so Francozi za svoje okupacije slovenskih dežel reorganizirali tudi šolstvo. V avgustu tega leta je izšla uredba »Reglement sur 1’ensei-gnement et la discipline des ecoles cent ra les de Laybach«, s katero je bila ožje iz istinitosti. — Kotnik Jaroslav: Kristusov proces v luči apokrifnih Gesta Piiloti. V okvirju svetosavskih nagrad sta prejela nagrado tov. jurista Fais Rudolf in Zore Slavko nagrado društva »Pravnik za temo: »Sterilizacija zločincev«. Nagrado »Zveze nabavljalnih zadrug drž. uslužbencev je prejel jurist' Uršič Andrej: za temo: »Pomen organizacij konzumcntov«. Svetosavske nagrade so bile letos razdeljene v višini 12.000 Din. Najvišjo nagrado je prejel tov. Avčin Marij (2000 Din); njegova razprava prinaša nove izsledke in je znanstveno samostojno delo vredno, da se publicira. Vsem tovarišem, ki so si priborili nagrade s trdim delom, iskreno čestitamo. Filozofsko društvo V Ljubljani je potreba rodila ustanovitev Filozofskega društva, katero bo v prvi vrsti skrbelo za redno edicijo zbornika filozofskih znanstvenih razprav. Med drugimi se hoče boriti za ustanovitev Akademije znanosti, kar je še posebej naglasiti, saj smo v boju za elitne institucije naše kulture tako osamljeni, da je človeka groza. Slovenski akademiki ustanovitev toplo pozdrav- Na tern mestu bomo objavljali od časa do časa majhne statistične sličice, imenovali bi jih impresije iz vseučiliškega življenja. Prvo skrb bomo seveda posvečali našim ožjim razmeram na univerzi. Gibanje števila slušateljev, njih diferenciacija po spolu, krajevni in socialni prove-nienici, materialne razmere, v katerih živi tako vseučilišče kot njega študent, štipendije, podpore itd. itd. nam bo dalo mnogo zanimivih in važnih spoznanj. Ne bomo pa se omejili zgolj na našo univerzo, svoja opazovanja bomo razširili tudi na sosedne univerze v državi in izven nje. Na drugi strani pa bomo vedno opozarjali na ozko povezanost našega življenja z vsemi ostalimi kulturnimi, političnimi in socijalnimi pojavi. Zakaj le pri takem, sklenjenem gledanju nam bo mogoče pravilno vrednotiti vse pojave, ki jih dan za dnem srečavamo in pokazati na nje prave vzroke. Tako bo rastla polagoma pred nami sicer nepopolna, a nepotvorjena slika razmer, ki v njih poteka življenje našega vseučilišča. Mi te prave slike ne poznamo, ker nam jo prikrivata zdaj klepetava gostobesednost, zdaj brutalna gesta onih, ki na račun maše nevednosti žive. Hočemo pa jo spoznati, takšno, kakršna v resnici je, brez vsake navlake, brez olepšanja in prikrivanja. Slutimo, da bo spoznanje resničnosti grenko, mnogim morda nezaželjeno, kot jim je nezaželjena odkrita beseda. Nam pa bo najboljši vodnik na poti, ki nain ji je slediti. Zato se tega spoznanja ne branimo. Gibanje števila slušateljev na naši univerzi. Za začetek si hočemo predvsem ogledati, koliko študentov je na naši univerzi vpisanih in kako se je to število v teku let izpreminjalo. Število na kaki univerzi vpisanih slušateljev sicer ne določa njene znanstvene višine — pri današnji organizaciji študija jo morda celo tlači — pomeni pa vsekakor važen faktor pri presoji zlasti ekonomskih in socijalnih razmer tako na-univerzi kot izven nje. Zlasti pri številčno ma- lem narodu, kot smo Slovenci, ki se moremo ponašati samo z enim vseučiliščem in nam to .ni in ne sme biti zgolj znanstven zavod, predstavlja že sama višina frekvenčne krivulj© in njen potek kot neposredni izraz prostorninske zasidranosti univerze v ljudstvu občutljiv reflektor njegovega splošnega kulturnega in socialnega stanja. Že bežen pogled na semestralne izkaze o številu slušateljev vpisanih na naši univerzi nam pokaže, da je to število od ustanovitve univerze pa do danes močno naraslo. Ako vzamemo povprečne letne številke o stanju slušateljev, dobimo sledečo sliko: Vpisanih je bilo slušateljev v študijskem letu: 705 666 1919/20: 1920 21: 1921/22; 1148 1922/23: 1143 1923/24: 1163 1924/25: 1237 1925/26: 1186 1926/27: 1196 1927/28: 1928/29: 1929/30: 1930/31: 1931/32: 1932/33: 1933/34: 1213 1254 1365 1582 1792 1695 1819 Vzemimo, da je znašalo početno stanje sluša-teljstva na naši univerzi 1000, torej približno stanju iz 1. 1921/22. Prvi dve leti pri primerjavi gibanja števila slušateljev namenoma ne jemljemo v poštev, ker .nizko stanje s početka in nato nagli, skoro stoodstotni podvig v letu 1921/22 ni izraz nekega naravnega razvoja, ampak posledica prvotnih težkoč, ki so bile v zvezi z ustanovitvijo u niverze. Iz gornje slike je razvidno, da je narastlo število slušateljev, od leta 1921/22 pa do leta 1933/34, torej v teku 12 let za blizu 80 odstotkov, kar je izredno veliko in obenem najbolj dokaz, kako globoko je bila usidrana potreba po lastnem vseučilišču v našem narodu. V prihodnjem sestavku bomo prešli k podrobnejši analizi tega razvoja in mu obenem vzporedil.i razvoj in gibanje slušateljev na tumiverzah v Zagrebu in Beogradu. Med revijami SODOBNOST Dnuižba književnikov, ki je pred dvema letoma pogumno zlomila s Tiskovno zadrugo in zapustila zaradi načelnih nasprotij v slovenskem vprašanju njeno revijo Ljubljanski Zvon, zaključuje s trojno številko drugi letnik lastne revije. Pred dvema letoma je bil izstop kroga kasnejših Sodobnikov ena najmarkantnejših zares povojnega kulturnega življenja na Slovenskem, kateremu se je kot po neki notranji zakonitosti pridružil zlom mlade generacije s starov Domu in Svetu. Tiskovni zadrugi kot podjetju, ki je dajalo kulturno legitimacijo dražbi iz bivše SDS, je grozil težak udarec. Bil je tembolj pogumen, ker je bil zadan v času, ko je imel nasprotnik v rokah vso oblast in lahko izvajal nedogledne in ostre konsekvence. Takrat je prevzel uredništvo začasen odbor in lani predal posle mlademu uredniku, s katerim je Tiskovna zadruga upala, da bo izvozila. Udarec je omililo tudi dejstvo, da so nekateri veliki kulturni delavci iz starejše generacije spričo zelo težkih razmer, v katerih smo takrat živeli, mislili, da je bolje, da obdrže svoj vpliv na Ljubljanski Zvon. in mu s teni onemogočajo morebitno Škodljivost. Tako sta minuli dve leti in prva dva letnika nove revije »Sodobnosti«, ki jo je izstopivša dnuižba ustanovila, sta zaključena. Ob ustanovitvi je bilo često govorjeno, da se bo ozki krog kmalu izpisal. Toda, ker je vodila ustanovitelje globoka notranja potreba in resnična zavest dolžnosti, so porodne bolečine preboleli. Revija je zajemala vedno globlje iz aktualnih in težkih problemov, ki jih je nagromadil pred nas čas s svojimi tako mnogimi krivicami in danes pišemo poročilo o Sodobnosti v izredno zanimivem 'trenutku: novoletna napoved, ki je priložena zadnji številki letnika, pomenja pravo poglobitev in celo delno presmeritev revije. Ne več ideoloških razglabljanj, ki se posebno pri ljamo, spremljali boino njih delo z vso pozornostjo! Univ. profesor dr. Veber je predsednik novoustanovljenega dnuštva. nas le preoesto izgubljajo v bogato besedičenje, brez vsake zveze s konkrentnimi nalogami življenja! Slovenski narod predstavlja njegovo delavno ljudstvo in njegove gospodarske, socialne, kulturne in politične probleme mora študirati slovenski inteligent! Priznati moramo, da je velikemu delu slovenske akademske mladine ta program zelo blizu. In prav z akademsko mladino se bavi Fran Albrecht, bivši desetletni urednik LZ-a prav do dobe zloma. V uvodniku, ki je nekaka bilanca ■leta, se z neprikritim gnevom obrača od generacije. ki danes vodi naše javno življenje. O njej nima povedati ničesar pozitivnega: »Toda prav ta peščica privilegirancev si na vse kriplje prizadeva, da bi obdržala svoje izjemne pozicije, ki so mogoče samo v tem tradicijonalnem propadajočem družbenem ustroju.« In o nam: »Kaj bi mladina s politiko starcev? Križ čeznjo?« Da, če bi nam prav v tem času ne dajala toliko opraviti... Zadnja številka »Sodobnosti« nam je prinesla še nekaj. Novega, mladega pisatelja velikega daru Ciril Kosmač. Z odličnim pripovednim darom in dobro pisateljska 'tehniko nam riše vzdušje tržaške hiše, kamor je občina spravila in nagnetla bedo. Za mladega, 25-letnega pisatelja, ki je doslej napisal komaj par stvari, nevaren motiv — življenje cele hiše in to še s tako pestrimi usodami, kot so usode teh lahkih Tržačanov. Mladi pisatelj se ne .postavlja v pozo moralnega ali narodnega sodnika, niti ne vsiljuje svojih nazorov, ampak pušča, da teče življenje kot se mu samo hoče po zakonih, ki se umetniku ustvarjajo med delom sami od sebe. In tako mu v vsakem stavku uide kos živega življenja. Danes druži Sodobnost v Mišku Kranjcu in Kosmaču, obe skrajnosti slovenske zemlje, Prekmurje in Trst. Prvo, ki nam je bila do njega neznana in drugo, ki je naša največja narodna bolečina. Ali inam bo ustvaril Ciril Kosmač roman naše Primorske, take kot je in ne kot nam jo rišejo nacionalistični listi? In kje je med tema poloma pisatelj slovenskega centralnega ozemlja? Oblikovalec, ki bo v Ljubljani, srce naše zemljo, zagrabil v življenje in nam tu ustvaril roman mesta, še preden se nam zabrišejo iz spomina nosilci današnjega javnega življenja v podobi in sodbi realističnega umetnika, analitika, proti katerega delu ne bo priziva, pa naj se popišejo tudi cele strani uvodnikov. Pisatelja, ki bo videl vse naše težke bolezni, in znal iz vsega slabega vendarle izkopati tistih inekaj ljudi, ki jih imamo tudi še v teh časih. Ali pa vseskupaj prinesel v smehu. Naše »salone« pri Štrajzelnu ali Kolovratu, visoke urade in zasliuižke, narodne dame iz sprehodov pred kosilom v Tivoliju z njihovo nemščino »edinim jezikom, v katerem ®e da pogovarjati o višjih stvareh«, narodno vzgojo, nedeljskim športom, odpomoč kmetu in še volitve na peti fakulteti. Miško Kranjec zaključuje svojo povest o življenju in smrti Hiiarija Bogdanoviča. Pravzaprav lagodno pisana in z nebogatim dejanjem je ■vedno znova presenečala s temnimi silami o krvi Prekmurcev. Kranjčevo pisateljsko delo nenehoma raste, čeprav se zdi, da se ne bo premaknil iz svojega Prekmurja. Brezdvoma z Jušom Kozakom naš največji sodobni pripovednik, si je letos utrl pot že tudi izven slovenskih mej. Neka znana slovaška revija je prinesla letos med 5. prevodi iz tujega slovstva prevod njegove novele. Kar je v »Življenju in smrti Hiiarija Bogdanoviča« novo, je velika aktualnost, ki jo kaže včasih med vrstami. Kdor ve, s kakšnimi težavami se mora Miško Kranjec boriti v svojih Črenšovcih, dobri dve uri od Lendave, mora njegovo delo občudovati. Ni se mu zdelo mogoče, da bi pisal samo roman. Mlada generacija je dala z Miškom Kranjcem, Cirilom Kosmačem in Filipom Kalanom že tri dobre pripovednike. Ln vsi trije epiki. KIj‘ub vsemu naš čas bogat. »Sodobnost:« prinaša z vsako številko znova tehtnega gradiva za osvetlitev svetovnih in naših kulturnih, gospodarskih in političnih razmer. V letniku 19114 je ležalo težišče teh objav v Prcpe-luhovih pripombah k naši prevratni dobi«, kjer avtor v prostem pripovedovanju razkriva mnoge podrohnosti Bred- in medvojne dobe z jarko osvetlitvijo nekaterih vodilnih političnih, verskih ali kulturnih osebnosti. Ker imamo Slovenci take literature malo, so ti doneski tem pomembnejši, saj bo na njihovi podlagi kulturnemu zgodovinarju omogočena mnogo preciznejša sodba kot pa iz oficielnih izjav in pisanj. V tem oziru se Prepeluhovo delo sklada z objavami spominov Janeza Kocmurja v »Sloveniji«. Meri »Refleksijami« izraža Ferdo Kozak znova zahtevo po ostrejši kritiki javnega življenja z motivacijo, da je vzrok 'tega samo misel na dora-ščajoče generacije, na katere pada danes odgovorna dolžnost, izvesti to, kar so zamudile generacije pred njimi«. Dve zahtevi postavlja: 1. da prenehamo že enkrat z nazorom o nekem slovenskem inadzemskem kultiuirnem poslanstvu in pričnemo s trdim delom realnosti in pa 2. da moramo zavreči nečastni diletantizem v političnem, gospodarskem in socialnem, pa tudi splošno kulturnem oziru. I premostiti današnji strahoviti prepad med ljudstvom in inteligenco. Nov sodelavec v Sodobnosti je Bratko Kreft, ki objavlja članek »V razorožitvi nič novega...«, napisan za Ljubljanski Zvon, kjer pa zaradi prepovedi Tiskovne zadruge ni smel iziti. Med drugim prinaša statistiko današnjega stanja aktivne in rezervne vojske posameznih evropskih formacij in številčno moč njih opreme. Zadnja številka drugega letnika Sodobnosti je dovolj bogata na straneh in gradivu. MISEL IN DELO je nova kulturna in socialna revija, katere ustanovitelji pravijo v (uvodni besedi, da čas presnavljanja in preobratov, v katerem živimo, ne dovoljuje ravnodušnost, da hočejo prispevati k napredku naroda, da bo ljubezen do resnice in stvarnost osnovni ton revije, ln vse delo prepojeno z idejo jugoslovanstva. Doslej so izšle 4 številke. Izmed sodelavcev so najvidnejši: dr. Stojan Bajič, dr. J. Lokar, A. Lajovic, L. Čermelj, dr. A. Zalokar in drugi. Zanimivi so članki dr. Lokarja o vprašanju srednje šole, kjer pravi, da srednja šola ni pretežka in da se ji ni bati navala, če bo dobra, ker bo s tem dovolj izvršena selekcija in obžaluje pomanjkanje dotoka iz kmetov; Antona Lajovica »Kočevje in mi«, kjer zaradi nemške manjšine, ki skuša nadvladovati slovensko 60 % večino, zahteva: »Ven iz Kočevja z vsemi državnimi institucijami in uradi! Kočevje naj postane vas, v kateri se ne bo ničesar godilo. Ven iz Kočevja s političnim, davčnimi in sodnimi uradi!« Bremeste naj se v Ribnico; gospodarski urednik »Jutra« F. Seunig osvetljuje v članku »Vprašanje Mestne hranilnice ljubljanske« gospodarske in denarne razmere tega zavoda, kar je pri nas nenavadno V javnem tisku. Po svoje aktualen je profesor Lavo Čermelj s člankom »Vprašanje Primorcem«. Bavi se z ne-razpoloženjem, s katerim sprejemajo pri nas njegove rojake, ki so se izselili iz svoje zemlje. Ugotavlja, da »je treba s pritokom slovenske in-ligence s Primorske računati kot z danim dejstvom« — s katerim se je treba seveda sprijazniti. Ko se bavi z vzroki nasprotja med »Primorci« in domačini pravi, da do neke meje izvira to nasprotje iz konkurenčnega boja, ki se v vsesplošni krizi vedno bolj zaostruje. V veliki meri pa temelji vse nasprotje v raznih neresničnih očitkih. Res je sicer, da so Primorci na marsikaterem vodilnem mestu, toda da bi imeli kake posebne privilegije, je »povsem iz trte izvito in le plod zavistnosti in zlobe«. Na očitek, da se ločijo od domačinov odgovarja: »Ne vsi Primorci se smatrajo za polnovredne Jugoslovane in kot taki se tudi povsod uveljavljajo. Od tega njihovega stališča jih ne morejo odvrniti niti najtrpkejše izkušnje vsakdanjega življenja. Primorci so Jugoslovani po svoji duši in po svojem srcu.« F. P. Mimogrede Predkratkim smo imeli priliko gledati v Ljubljani »originalno rusko veleopereto« Pastir Kostja. Film je sovjetski proizvod, tedaj delo nemoralne, brezbožniške in kakor splošno znano in nedavno tndi pri nas nesporno ugotovljeno. židovske klike. Mi, ki smo v polnem številu in pikantnem pričakovanju divjih boljševiških ljubezenskih scen polnili dvorano, smo pošteno nasedli. Nobenih dekoltejev, lepih možic in kar je še tega, nobenih ubogih tipkaric in bogatih princov, ki bi ti ob krutem slovesu izvabili solzo. Namesto tega pa polno zdravega, življenja prekipevajočega humorja — osti hvalabogu nismo čutili nobene — v duhovitih, a niti malo ne spolzkih dovtipov in domislekov (za nas nekaj čisto novega), režijsko, igralsko in tehnično na višku. Morda ne brez tihega domotožja tam nekje na dnu srca smo se nehate spomnili rafinirano razvlečene pornografije in zlagane solzavosti nemških operet in revo!verskih jahačev ameriških prerij, ki nas vabijo dan za dnem vsak dan trikrat in na treh krajih hkrati na urico pozabe. Tudi naših najmlajših ne pozabijo. V soboto ob dveh in nedeljo ob enajstih. Denar gre v kulturne namene. Veselje? Zdravje? Delo? Življenje? — Lizol. Ulica. Voda. Smrt. Iz „Jufrove“ terminologije »Jutro« je v veliki skrbi za razvoj slovenske kulture na sploh in obogatitev »slovenskega narečja« še posebej. V tej veliki skrbi je v vroči polemiki stvariteljski genij iz Knafljeve ulice izkresal nekaj novih slovenskih biserov. Srb se imenuje odslej neslovenski oziroma nehrvaški Jugosloven, Hrvat nesrbski oziroma neslovenski Jugosloven in ‘končno Slovenec najbrže nesrbsko-hrvatski Jugosloven. Kako pa se vsi skupaj imenujemo pa še ne vemo. Najbrže nesrbski-nehr-vatski-neslovenski Jugosloven! ali pa morda celo krajše nejugoslovenski Jugoslovani. Prava sreča, da še ni zraven Bolgara, ker bi število permutacij še znatno naraslo. Kljub temu je obogatitev jugoslovanskega jezika nasploh in nesrbskohrvatsko jugoslovanskega dialekta posebej velika in pomembna. ALI JE ZKD KULTURNA USTANOVA? Zveza kulturnih društev ostaja s svojimi filmi neomajno zvesta svojemu »kulturnemur programu«: Nedelja, 27. I. 1935: Don Juani garnizije. Juitro, 27. 1. 1935 priporoča Trara ljubezen! Don Juani garnizije. Sijajna, smeha polna veseloigra iz vojaškega življenja:. Felix , Brcssart, Georg Aleksander in Ernst Verebes. Kot dopolnilo burka »Življenje sv. Miklavža«. Salve smeha. V »kulturi« ZKD torej nič novega. I i lilmi so namenjeni predvsem mladini. In hrana, ki jo daje ZKD: lajtnant in oberliajtnant, pižame in objemi, prekrasne avstrijske uniforme še iz tistih lepih, starih časov... »Trara ljubezen !« ZKD prireja in »Jutro« priporoča predstave kulturnih filmov iz lepega, sladkega eesarsko-kraljevega vojaškega življenja, ln to danes nam! Gospoda, v kakem duhu že vzgajate v svojih uvodnikih mladino? In kaj pravi h »kulturnemu delu« Zveze kulturnih društev njen predsednik dr. Albert Kramer? Po univerzi Akcija za pomoč revnim akademikom je doslej prejela čez 10.000 Din v gotovini. Poleg podpore predsednika mestne občine ljubljanske je doslej naj večja podpora tvrdke West.en v znesku 1000 Die. — Akcija pa je tudi prejela od več kot sto študentov podatke, ki vsi kličejo po podpori in dokazujejo .njeno nujno potrebo in upravičenost. Etlen izmed tovarišev je naprimer dobil hrano le, kadar se mu je z zvijačo posrečilo priti v mes't'no zavetišče za siromake. In tako akciji ni mogoče storiti več, kot krpati tam, kjer je najnujnejše. Pod vodstvom g. prof. Krala je akcija sklenila, da bo mudila v februarju in naslednjih mesecih čez trideset tovarišem polovično. hrano — po tri kosila in večerje na teden. Med temi tridesetimi tovariši so tudi oni, ki so doslej prejemali brezplačno hrano od rektorata, oziroma banovine, ker banovini njen proračun te podpore ne dovoljuje več. J NAD Jadran je imel v torek 29. t. m. izredni občni zbor, ki je bil pravzaprav .nadaljevanje občnega zbora z dne 18. t. m. Kakor je znano, je' predsednik narodne skupščine g. Kuinauudi poklonil za revne akademike Jadrana 5000 Din. Odbor društva pa je nameraval porabiti 4000 Din za plačilo društvenih obveznosti, ostalih 1000 Din pa dati na razpolago kulturno-socialni sekciji društva, da jih razdeli med potrebne. Radi odpora proti tej nameri in ker je društveno razsodišče oprostilo člana društva Bidovca, ki se je nepo-voljno izrazil o odboru, je odbor društva na občnem zboru 18. t. m. odstopil, sedaj je pa bil zopet izvoljen. Akademika A. 8. pozivamo, da takoj vrne sposojena skripta odz. in denar, ker bomo sicer prišli s polnim imenom v prihodnji številki! Ne trošite denarja po nepotrebnem ... Moderna menza »NOVA KUHINJA« Aleksandrova c. 5/1. Vam nudi prvovrstno hrano po izberi jedilnega lista. Kompletno kosilo Din 10-— n^* 8.50, kompletna večerja Din 6.—. Abonenti popust. Večerja tudi ob nedeljah! Kruha, belega ali črnega, po volji. Smučarji! Uporabljajte pridno Uran kremo pri tem zdravem športu. Uran krema je špecijalna za masažo rok in lica. Nobeden še tako oster veter in mraz ne škoduje koži, ako jo dobro namažete z Uran krcino. Izgladi hrapavo kožo in odstrani lišaje takoj. Uran krema stane: mala 5 Din, velika Din 12.—. Fotografiranje je umetnost.., Lepa slika na j lepši spomin na mladost... Priznani umetniški foto-atelje SC. Siaut, Ljubljana, Gledališka ulica št. 16/1. Vam izdela slike, s katerimi boste imeli veselje. — Gg. akademiki imajo konkurenčni popust. Pridite! Oglejte si! Prepričajte se! Izdaja konzorcij, predstavnik Zupan Frunce. — Za uredništvo odgovarja Ivo Pirkovič. — Upruva: Ecker Burghard. — Uredništvo in upruvu Ljubljana, Wolfova 3/1. Tiska tiskarna »Slovenija«, predstavnik Albert Kolman. Vsi v Ljubljani.