A: „Kako vam je ugajala moja nova tragedija?" B: »Pustite jo vglasbiti in ako bo glasba dobra, napišite nov libreto!"
Letnik III. 1905.
81
V SLIKARSKI RAZSTAVI.
(Spisal Ferdo Plemič.)
ad sem v slikarski razstavi. Prosim, zakaj bi ne? —• Ni ga boljšega užitka nego bivati par ur v taki razstavi. Prosim vas, zakaj tudi ne?
Pred mano rumenkasta masa popolnoma gole Aide, na levi kak motiv iz sinjih planin, na desni dva m dolga, jeden m visoka marina, pod mano mehek baržun okroglega naslonjača, za mano — in to prosim sosebno uvaževati — zakurjena peč. Pod takimi pogoji mora človek postati entuzijast za slikarsko umetnost, in če ne postane, je pravi — antikrist, ali pa človek, ki ima zakurjeno peč in mehak naslonjač sam doma. Če pa le sem ter tja zapustim svoj prostor in se podam v atriji, se to ne zgodi zaradi debele vratarice, tega mi le nikar ne mislite, nego zaradi tega, ker mi čisto brez kajenja ni obstati. Navadno se pa vrnem kmalu do svojega kotiča, stegnem noge od sebe, spravim roke v žep in dremljem t. j. če sem sam ne, a če kdo stopi v dvorano, povesim trepalnice ter skozi malo špranjo opazujem novodošlega entuzijasta.
To bi vam znal praviti! E kaj, kar povem vam.
Moj sedež je ravno nasproti uže imenovani sliki Aide. To vam je slika, to so vam barve, to so vam bedra! Kar zablišči ti v oči, ko stopiš v dvorano in nehote te privlači nekaj tja k tej — skoro bi rekel — egipčansko duhtečej ženi. — Ali kaj se vam bom izdajal z nadaljnim popisom, da sem v slikarstvu po mojega prijatelja Tilha besedah zveden „kakor mačka v kuharski vedi, dasi tiči vedno pri ognjišču". Zato vam pa povem raji, kako so drugi o tej sliki govorili.	*
»A — al"
Počasni, grozno škripajoči koraki, eni težji, drugi lažji. Debel mož z debelo, grozno neukusno, a zato z zlatom prepreženo žensko vstopi. Držita se pod pazduho.
„A — a!"
Ona se vstavi pred marino ter jame glasno občudovati srebrno se svetlikajoče valove.
„A — a! Glej, glej Janez kako lepo! Ah te barve!"
„Hm, te barve!" reče on, a glava mu nekam sili proti sliki gole ženske.
„Skoro bi se ne zdelo res, kaj ne, take barve!"
„Hm, jaz sem jih videl tudi že bakrene."
„Kaj, valove bakrene?"
„Hm, ne valove, hm, to je valove, da . . ."
„Glej ga farizejca! Jaz ti bom dala valove. Ono nesramno ženskuljo si gledal, ti, ti . . ."
„Tiho, tiho nu, vidiš, da so ljudje tu!"
Menil je mene, a slabo je naletel.
„Naj so le, jaz sem odkrita in odkrito povem vsakomur, da bi se oni, oni. . . moral obesiti predpasnik okolu života, da ne bo spravljala take bebce kakor tebe do pregrešnih mislij."
„Nu, nu, teh pač nisem imel," se brani on najivno.
„Imel ali ne, sedaj mi greš ven!"
In šla sta.
Novi koraki, pogled name. Dve elegantni gospi stojita pred
sliko.
»Hm!"
„Mehm!"
„Lepo!"
„ Krasno!"
„Idealno občuteno!"
„Res!
„Hm 1"
„Mhm !"
»Mislim, da mora biti slikar zaljubljen."
„Da, nesrečno."
„ Revež!"
„Sssst!"
„Kaj ?"
„Glej tam!"
Dvoje krasnih oči se je uprlo v me, v moje rumeno lice, v moje dolge lase. Začudeno, božajoče so hiteli pogledi ob moji postavi tja dol do oguljenih pet. Dve nežni ročici se stisneta.
„To je on."
„On, slikar!" »Spi."
»Zaspal je pred svojo sliko, pred svojo boginjo."
„Spi."
„Spi."
Lahni koraki plavajočih nožic, lahni piitisk vročih usten ob moje čelo, šumeča krila in — ostal sem sam z dvema poljuboma. •
„Nu, krivično blago hočem koj oddati onemu, ki mu je bilo namenjeno. Veseli se, moj Miha, jutii dobiš dva poljuba od mene".
Pri tem sklepu sem resnično zaspal. Prebudi me precej glasen prepir. Dva gospoda stojita pred sliko, jeden dolg in plavolas, drugi čokast in redkolas.
„Rečem vam, dragi moj," se oglasi čokasti gospod, „ne prepirajte se mi vedno. To je Aida od . . ."
»Prosim," zavrne drugi, „v programu je zapisano ,bik iz posestva grofa N.' Program tudi kaj ve."
„Za božjo voljo bik, bik! Odprite oči! Ne zamerim vam, da ste pri oni skupini „koze pri studencu" v enomer trdili, da predstavlja slika dvoletnega žrebca, ali tu vidi vsak otrok, da je to ženska."
„Ne kvasite mi bedastoč, to je bik. . ." reče mirno dolgo-
petec.
„Kdo vam to reče?" pretrga ga nervozno tovariš.
„ Program."
a Vi, pa vaš program! (Tu se mu zjasni čelo.) Aha, aha, zmotili ste se v številki."
„Nič zmotil, le poglejte 217—217."
„Res, hm! Ali čujte, kak program pa imate v roki? Tu je, za boga, o samih bikih, juncih, kravah in žrebcih govor."
„Hem, hem!"
Obrneta naslovno stran in oba hkrati prečitata na glas:
„Program deželne živinske razstave."
„He, he, he<!" smeje se prav prisrčno debeluh, a doiginu postane lice še dalje.
Lahkokrili koraki, obligaten pogled na me, dvoje mladih deklic se vstavi pred sliko. Večja je krasno vzrastla. Koj sem spoznal, imela je Aidini rami. Ozko se primeta, stisneta glavici skupaj in se zagledati v sliko. Potem jameti šepetati, tajnostno, žuboreče. Kmalu na to hihitanje.
„Tedaj le res--si ti?"
„Jaz — on — veš."
„Aha! — kaj — hm, ljubeznjiv?"
„Hm, hm, hm . . ."
„Hi, hi!"
„Hi, hi, hi!"
„Njegov model?"
„Na ti hudir, kje je pa tista svinarija?"
Pravi tip čevljarskega mojstra vstopi.
„Aha, ta-le je! — Glej, glej! — Prav je imel moj prijatelj Jaka, takih žensk ni z lahka najti."
„Kaj pa vi rečete?" obrne se do mene.
Dremal sem mirno dalje.
»Glej ga čuka, ta-le je zaspal."
Sede poleg mene.
„Na, lepa pa je res, to že! Če se spomnim na svojo staro. Ha, ha, to motovilo. — No, vi prijatelj, če boste tako spali, za-spite še sodnji dan!"	,
Pričel sem hrkati.
„Kaj, ka-aj? S takimi petami hodi ti ta človejc po svetu! Bravo, pa še zmerjajo čez nas čevljarje. Kako boš popravil, če je gorenje usnje fuč. No, pa z bogom!"
Še enkrat se vstavi pred sliko in potem odide, ne da bi pogledal na desno ali levo.
Dve dami, jedna suha, z naočniki, druga debela; obe priletni.
„To ni ženska!" reče prva in premeri sliko.
„Prav imate, to ni ženska," dostavi druga.
„Ženska je drugačna!" zopet prva.
„Da, drugačna."
„Bolj suha!"
„Bolj debela!"
Spogledali sta se.
Rejen gospod v črni suknji, z visokim svitlim klobukom; duhovnik.
Pogled name in bližje pristopi. Ostre poteze okoli ust se mu ugladijo. Umetnost razvija svojo moč nad njegovo dušo. Polagoma se mu dvigne desnica, in rahlo mu zatrepečejo prsti po barvanem platnu. Zdrzne se, obrne v stran. Pogled name, v moje na stežaj odprte oči, in njegove poteze zadobe zopet prejšnjo rezkost. Težkimi koraki odhaja.
Znani glasovi, rnlenje pol ducata rok.
„No, vender enkrat v boljši temperaturi."
„Prekleto je mraz zunaj."
„To pa, to."
„Ha, ha, kako greje."
„Imeniten umotvor."
„Kaj?"
„Peč, seveda." „Ha, ha."
„Nič ne hranijo z drvi tukaj."
„Pojdi no malo v stran."
„Ne, dragi, sem značaj, ki se ne umakne."
„Brke si popravi."
„Zvečer ne bomo zmrzovali."
„Kako to?"
„Miha je prodal sliko." „Aido ?" »Da." „Hura!"
„Kaj res!" viknem in zazrem najprej v — Tilha." „Na ga jazbeca, kje tiči!" reče on. „Peč je zvohal!" drugi nato.
„Res je, res! Aida je prodana, dobro prodana" reče tretji. „Z nami pojdi!" pravi četrti.
Kaj sem hotel, pustil sem svoj sedež drugemu opazovalcu. Jeli kdo sedel nanj ?
1
Zadnji stvor.	.
Da v šestih dneh je vstvaril Bog
nebo, zemljo in vse okrog,
učenček vsak prav dobro ve;
in da postavil v rajski zbor
on Evo je kot zadnji stvor,
vsem temeljito znano je;
čemu pa Bog med bitji ni
koj Evo vstvaril prve dni,
pač lahko je. umeti,
ker z žensko — sploh ni nič začeti!
Silvester K. Jelenov.
ŽANE Z IBLANE
%
Fikslaudan, je blu un dan luštn na planinskm ples! Tku srna se sukal pu zol u Narodnmo dom, de sa se še meskontarjm sline cedile in sa ud same jeze klanete grizl, k sa mogl cela nuč u sneg prgmah sedet in nam muska špilat. Ta nar bi se je giftu kapelmajstr, k je mogu iz ena prekla po enmo lopari drgnt, de je use škripal. Vem, de b m ta narrajš tist lupar u buča vrgu, kedr sm mem nega prceptou. Tu je trpel skori cela nuč; k sm biu pa enkat že vorng razican, sm pustu Žefka u štih in sm šou ke
h enmo štant in sm se Kirbischschuwe pekarije nažeru, de b m hmal trebuh poču. K sm mou enkat tud soj vamp nabasan ket Martn Skrpan soja besaga, sm se pa usedu za miza in sm začeu tiste cajtnge brat, k sa jh tista nuč dvakrat vn dal in je ubakat en hausbezicar iz Trnouga, u nh soje utrobe vezu in brauce martru. Orka luj! Kumi sm par cajlc prebrau, pa zagledam, de maja spet mene u grif in de m te preklete ušesa prešičuve prauja clu, de sm jest, Žane z Iblane, baraba. Jest sm tnislu, de me u boži žlak trofnu ud same jeze, tku sm se giftu, in tu rečm, če b jest tekat tistga hausbezicarja u roka dubu, b mu prou gvišn ušesa iz kurerinam pupulu, a b ga pa tku ub tla vrgu, de b deset guldinarju zaceru, predn b spet ustou. Pa srumak ni mou kusa pridet na ta untrholtnga, k je vedu, de b se medva škilast pu-gledala, zatu je pa ustou iz sojm špajskostnam raj, duma za pečjo. —
K sm u soj jez tkula pu zol ukul hodu in gledu,' ki b tega falota narajmu, me pa naenkat pukliče en gspud, k je tam na enmo fajlari slonu, kokr de b grevnga bediu, h seb. Kumi sm pršou mal bliži, pa vidm, de je tu moj gspud iz Starga trga, k sma ulan skp na jaga hudila. „Buh jh pužiu, gspud! Kua pa uni tlela cagaja; nej greja rajš plesat, če jh še noge držeja, kua boja tlela fajlarje pudpiral, k še dobr stujeja!"
„Mouč, Žane, kua me uš zmeri štenku in pust mene mal guvort! Puglej, dons mam jest ena pusebna jagrska sreča! Flinta sm duma pustu, pa sm use glih ena taka kapital afna ujagu, de ja kumi nesm! Kaj misleš, a b na kazal jt zdela dam pu flinta in ja pol mahnt na jaga? A b ti šou iz mana?"
„Zakua pa ne! Jest sm že ajnfrštondn! Me u na luft saj mal jeza menila!
„Astn gut! Pa pejva!" sa reki gspud; pubral soja afna in sma kreulala dam pu flinta, pol pa preke Horjul na jaga.
Gspud sa mel prou. Sreča sma mela na jag. Kumi se je mal dan uštimu, sma že ufermala enga tku diviga mačka, da sma zavle nega še ob klubuke pršla. Kašna rajža je bla nazaj, tu m pa še praut ni treba, sej tku usak ve, kuku hodma punavad z jage.
Zdej pa še ena pametna beseda tistmo gspude dohtari, k na rotuš use dobre nč na plačujeja, use hude pa štrafujeja in k sa mene enkat zavle tistga plunka pr Lah za dvejst krone upilel.
Un dan, k je tist Kumarata pršou pumagat u sluvensk trjatr Trabadurja špilat, sa bli gspud dohtar iz rotuža tud u trjatr, pa še na šperzic sa sedel; tu nrna uja mogl obštrajtat, zatu, k mam priče. Tekat je špilu tud en šaušpilar, k je bi debel peu, pa tud bi tih ket Kumarata iz Zagreba in ta šaušpilar je ceu cajt na pin pu tleh pluvau, pa s gspud dohtar z rotuža še glihe nisa s tega sturl. Jest sm mislu, de uja u Ift skučil in de ga uja pusti prec uklent in u špehkamra lifrat, kokr sa tekat mene, pa je blu ena figa. Zdej pa jest prašam gspud dohtarja: a sa tiste tablce, k je gor zapisan, de se na sme pu tleh pluvat, pusti sam za Žaneta drukat, al tud za druge Idi; al misija, de je Žanetu plunk kej bi giftn, kokr ud enga šaušpilarja? Nej m tula pr en prložnast pu-veja, de se um vedu zanaprej rihtat. Drgač pa nč zamere, zatu, k jh jest ubrajtam, ket enga fajn gspuda in nč druzga na želim, kokr, de b na šli tku hmal u penzjon, kokr je šou tist gspud, k je mou pred nim ta štela, ampak, de b še stu in stu let falote štrafval in zdrau in vesel hudil u trjatr gledat, kok šaušpilari pu tleh pluvaja. Bulšga gspuda s še mislt na morma, ket sa uni, zatu, k nisa tku štrenk, kokr sa krajnsk žendari. Če b mel mi tuki še žendarje tku fidel, ket sa na Stajarskm, tamki u Zauc pr Cel, k namest, de b falote uklenil, kedr razsajaja, jm pa še pu-magaja žingat tista „Vahta na gmajn", pol b blu pa na tem svet res velik bi luštn, kokr pa na unmo.
Nesporazumljenje.
„Papa, meni se dozdeva, da naš učitelj klavirja igra z Anico karte in ne klavir!" „Beži, beži!"
„Res! Ravnokar sem čul, ko ji je rekel: gospodična igrajte — „as!"
Zvestoba psa je zaradi tega občudovanja vredna, ker pes izkazuje zvestobo z dejanji, ne z — besedami.
Odlična kuharica.
„Ti, kadar mi boš pisal, napravi takole name naslov: Naj prejme kuharica pri gospej generalki pl. Brdausovi njeni eksce-lenci Marički Šefli."
Hudobno.
Prijatelj T. je moral biti pa silno nahoden tedaj, ko si je izbiral nevesto!"
„Zakaj, nahoden?"	t
»Zato, ker nahoden človek ne izgubi samo voh, temveč tudi — ukus!"
Pozna se.
„Gospod profesor, vi imate pa dva dežnika s seboj!" „Vem! Vzel sem zato dva s seboj, da lahko enega kje pozabim, a mi ostane še vedno eden za slučaj slabega vremena!"
Antecipando.
„Kaj pa je tistemu debelemu gospodu tam pri oni mizi? Ves čas si že briše pot iz čela in vender sedi že dobro uro tu v kavarni, vroče pa o tem času ni."
„ Čisto naravno, hišni gospodar je in poti se že ob sami misli na vse one stopnice, ki jih bo moral danes ob sklepu sta-narinskega kvartala prestopicati".
Iz nesrečnikovega dnevnika.
Danes mi je moja soproga vrgla skledo kave v obraz, metlo pod noge, 24 psovk okoli ušes, tri pridige na glavo in slednjič mi je še rekla, da jo spravim v grob.
Upravičeno žalovanje.
Gost: „Kaj pa je danes občinskemu tajniku, da se tako kislo drži?"
Župan-krčmar: „Eh, moj pes mu je vso pečenko požrl s krožnika, pa se mi ne upa pritožiti!"
Rajbnčan pr škafovi maši v Leblani.
(Prosto po Antonu Lesarju, katehetu in učitelju slovenščine na ljubljanski c. kr. višji realki v Ljubljani.)
I.
Glih ano s'boto zjiitrej je blu, k sva se s fantom z dumi udpravlala.
Sem djau: „Pajdi z mano Janezek, greva v Leblano."
Nu, pa sva šla.
Prideva v majstu, spečava, kar sva imajla, hitru, potlej sem pa djau: „Kaj bova dougu mudila, kar ncoj greva prti dumi, čeprou mau bi ksnu prrumava damii."
Janezek pa, k je bi domisune glave, se spomni preči, de je drugi dan nedajla, pa mi pravi: „Oča!"
„Kaj je?" sm djau, „kaj bi radu, kruotišče?"
„Jiitri je nedejla"', mi pravi, „dajva, počakajva še do jutri tukaj, bova šla jiitri k škafovi maši!"
Lej ga kruota, sm djau sam pr sabi, koku je brihtnu! Že, k' je majhnu blu, je kazalu, de naj neiimnu, de se pa kej tacga damisli, pa rajs najsem mislu! Vajste, k je biu Janezek še majhn, je biu ankat s kladucam okence vbu, pa sm že takrat djau, de mu ne bo trejba lune po svajti vozit. Drugo rajžo je biu najkaj uro popravu, de naj več toku šla, pa sem preči djau, za urmo-harja ga bo trajba dat.
Vajste, pa tudi drgači mu gre vsaka rajč hitru v glavo.
K'd'r je smrkou, samu malu ga je potrajba dregnt: »Janezek, vsekni se", pa preči zastoupi, pa se vsekne.
I nu, vajste, za tu sem ga biu pa zdej tudi seboj vzeu, k' sem vajdu, de mi ne bo napotja dajlou. In rajs je pokazou, de se najsem biu zmuotu. Zetu sem pa tudi preči prkntenou, de ostaniva.
II.
Zjutraj drug dan na vse zgudej se odpravva od numaraajns — vajste, tam sva bla čez nuč, pa fiiksa sem biu kekej v štalo djau, — se odpravva od numaraajns, koker sem reku, v šenklavško cerku k škafovi maši. Zdej pa, k najsetn vajdu, kej de je glih ta cerku, sem sevajde mogu zmerej sprašovat in sprašovat, kje de je. Nazadnje vendar prideva do anga mastu, k' mu' pravijo flečkajnarski must. Jest sem biu že ranku mau truden, Janezek pa tiidi. Pa se naslonim ke na tisto železno ograjo, pa fajfo kadim. Kar mi pravi Janezek: „Oča, merkejte, fajfa vam bo v vudo pala!"
„Nak", pravim, pa kumej zgovorim, že je bla fajfa v vodi. Lej, kruota brihtna, napraj je vajdlu, de mi bo fajfa v vudo pala, s tjabe bo še ankrat najkaj, si mislim.
Netu greva nepraj in nezadnje srečnu prideva v cerku.
Kmalu pazgani pr žagradi.
Nu, sem djau, zdej se bu pa začelu.
Pridejo neprvu lemenatarji od desne strani, vsi v bajlih srajcah. Štejem, štejem do dvajset, pa jih naj blu konca; polej sem pa nehou št't.
Lemenatarji se postavjo okul ltarja. Za nimi pa pridejo ani drugi gospudje v rdečih, kuku b' djau ranku ušpetli je blu tistu rdeče, k' so imajli na sjabi.
„Vidiš, Janezek, to so kolerji ti gaspudje," sem djau fantki.
Tok ti gaspudje gredo tudi za ltar, pa sedejo tamkej ranku u ane spovednice, samu line naj blu, pa vsi so se vidli.
Čiidnu, pravim sam pr sjabi, teku stari gaspudje, pa ne znajo mašovat, de gredo za ltar!
Netu pa prženo škofa, vsega v zlati, pa ano špičasto kapo je itnu ne glavi. Aden mu je pa tisto dougo kiklo nesu od zad, de se nej ranku po tlajh vlajkla. Pa še najkej gaspudu je šlu za nim. Mečkajo, mečkajo, prajden škofa k ltarji spravjo.
Popraj sem biu že rajku Janezki: »Janezek, zadajla sva jo. Pr našm erepresterju maša pu ure trpi, zetu, k' so sami; tukaj je pa več gaspudu, vsak sbo najkej opravu, pa bo preči ven."
Zdej sem pa že vidu, de sem se biu zmotu.
Ranku driig driigmi so bli ne poti. Škof pa tudi, kokr bi djau, naj znou maše brat, ranku Ptihkov Liikek, k je z gali bajs dejlou, je pa koritu ratalu. Zmerej so mu mogli svajtit, pa s prstam kazat. Peljajo škofa ke na levo stran na en stou, drugi gaspudje, k so bli nazadne ž njim pršli, pa na vsako stran njaga. Aden mu vzame tisto špičasto kapo z glave, drugi mu ano maj-čk'no ranku peharček dene na glavo, tretji mu pa tisto velko pastirsko palco iz roke vzame.
Sevajde, zdej se mu naj blu trajba operat najno, k' je sedu.
Netu m prneso ane bukve, bi majhne.
An cajt platla, platla, prebira inu prebira, pa meride najso ble prave, zetu, k' je križ naredu čeznje, kokr deb' djau : „stran — druge!"
Rajs mu prnesejo druge, bi velike.
Tist, k' mu je biu prej tisto velko, špičesto kapo uzeu, mu jo zdej brž na glavo posadi, de je imu ranku pr te velkih bukvah te velko kapo.
Zdej so pa ble bukve že ta prave. Zakaj preči je ustou, pa začeu brat. Kokr je prebrau s težko mujo, kar so mu drugi pokazali, jih zapre, pokadi inu križ naredi čeznje.
Netu pa sede.
Zdej so ga pa začeli slačit, pa v čistu drug gvant oblačit.
Naš ereprester se nikuli tulku ne potija — sem djau pr sjabi — de b jh blu trajba preoblač't, če prou bi umu mašiijeja".
Kar zaslišim anu žvenklajne od lajve strani.
Gledam, gledam kaj je tu, in rajs zagledam ano rdečo kruoto v bajli srajci.
Tu kruotišče je imajlu anu dougu metlišče v ruoki, samu, de je bla ana mošnja ne konci nemajstu metle.
In kogar je s tistu mošnjo v nus dreg'nlu, pa mu je biu najkaj dužan. Kulku ne vajm, zakaj so brez kvitenge dajali.
»Janezek, bajživa," sem djau, „de ne bova tiidi midva kej dužna!"
Pa greva.
Pa t prideva do anih vrat, odpreva, pa zagledava ane štenge pred sabo.
„A1 oča, poprajd naj blu šteng, k sva pršla v cerku," pravi Janezek.
„Kar bajživa, bova že kam pršla; al ne vidiš, tista rdeča kruota z mošnjo bo preči tiikej!"
Kobalva, kobalva po tistih štengah, pa prideva ranku ne ano šiipo.
Tiikej je sedu aden za ano mizo, pa žlice je prebirou, bajle pa črne so ble, pa nobena naj bla ta prava.
Aden je polajnu grizu, aden je kračo obirou, aden je pleče drgnu, aden je mesengaste klobase ju — gosli so goslale, citre so citrale, orgije so orgljale, bajs je pa renčou.
Kar pride ana kruota k mjani, pa pravi, de se ne smaj ne kori bt.
Kaj majnte, nemara je tisto šiipo mislu, k' je djau: ne kori?
„Fantek", sem djau, „tiikej tudi n'č naj. Pajdi, greva doli."
Pa greva.
Nezadnje sva vendar pršla iz cerkve. Kokr prideva ven, pa se preči prdiišim — če prou je bla nedajla — de ne grem nikuli več k škafovi maši.
Zetu sva hitru šla k numaraajns nazaj, napregla inu se od-pelala damii.
Oče župan.
Župan je oče vrli mož in prvi v celi vasi, skrbi pri seji svojih mož, da bedost se ne kvasi.
Glavar —■ ta mu zaupa vse, ker mnogo vanj veruje, in govorica tajna je: še cesar ga spoštuje!
Oblast kjer dače ne dobi, tam jo župan iztirja, če komu slabo se godi, k županu brž pridirja.
On znan je daleč naokrog kot bistroumna glava, odloke kuje izpodrok, kot bil bi doktor prava.
Saj pa se tudi bere mu z lica samozavestje, beseda kjer ne stri komu — pa trdo je opestje.
Deli pa svojo on oblast , in svoje delovanje le takrat, če vlovi se v past oh —- matere županje.
__________Silvester K. Jelenov.
Neprijetno.
„Ako se res nameravaš poročiti, zakaj se ne obrneš na posredovalnico zakonov ,Amor' na Dunaju?"
„Eh, tam dolgujem pristojbino še za mojo prvo ženo!"
Klerikalna obstrukcija žre, žre in žre.
Dokaj let je že poteklo, kar je vsled brezbrižnosti tedanjega deželnega odbora prišel „biser kranjske dežele" rajski Bled z obširno okolico po nakupu v židovske roke. Ves narod je tedaj obžaloval to nezgodo in še danes ne more odpustiti možem, ki so imeli tedaj deželno krmilo v rokah, te pregrehe. In vendar bi se ta malomarnost dala sedaj popraviti, ko bi ne bilo te preklicane klerikalne obstrukcije, ki veže roke vsem delavnim, za blagor dežele vnetim deželnim odbornikom, kajti „biser kranjske dežele" je zopet naprodaj.
Kar pa nekdanji deželni odbor ni storil vsled malomarnosti, sedanji pa zaradi klerikalne obstrukcije ne more storiti, to naj stori vsaj kdo izmed imovitih rodoljubov slovenskih, da ostane ta „kinč nebeški", ako že ne v lasti dežele, vsaj v lasti Slovenca.
Prodajni pogoji, ki so baje zelo ugodni, izvedo se v kavarni „Valvasor", ali pa pri sobnem slikarju Baragi. Opozoriti pa moramo, da se je kupcu treba podvizati, kajti Majerjeva hiša se bo začela v kratkem podirati in potem utegne priti „biser kranjske dežele" v roke kakemu — starinarju.
Kam pa Kham?
Ko brez miru okrog divjam,
prijatlji vprašajo me, kam pa Kham ?
Vprašajte raj oblak neba,
vprašajte raje val morja,
kedar mogočni gospodar
drvi jih semtertje vihar;
oblak ne ve in val ne kam,
kam noga nese me ne znam
le samo to še dobro vem,
da brez klobuka domov ne smem,
in da ni ceste vrh zemlje,
ki b dost široka bla zame!
Po Preširnu „Jež".
------——- »
Današnjemu „Ježu" smo pridejali nakaznice, kdor še ni plačal naročnine, bo že vedel — zakaj ter bo tudi zadostil svoji dolžnosti.
r\ ril A C T PRIPOROČILA VREDNIH kJ VJ O 1 DOMAČIH TVRDK			
Ustanov Brata ZE"ber slikarja napisov in lakirarja. Dekoracijska, stavbena in pohištvena pleskarja. Delavnica: Igriške ulice štev. 8. Telefon 154.			jeno 1842. 1, I-ijubljana tovarna oljnatih barv, laka in fir-neža z električno gonilno silo. Telefon 154. Trgovina in pisarna: Miklošičeve (Frančiškanske) ulice 6.
Pekarija, slaščičarna in kavarna JAKOB ZALAZNIK Ljubljana, Stari trg 21. Filijalke: Telefon: št. 194. Glavni trg 6 — Sv. Petra cesta 26			GRKRR & MEjnč Ljubljana, Prešernove ulice priporoča svojo največjo in najstarejšo trgovino z izgotovljeno obleko za gospode in dečke, gospe in deklice.
	gtSgl	r Šivalne stroje priznano najboljšega L izdelka za družine in obrtnike priporoča tovarniška zaloga šivalnih strojev IV. JAX IN SIN Ljubljana, i Dunajska cesta št. 17.	FRRMC ČUDEN urar in trgovina z zlatnino Ljubljaua, Prešernove ulice 1. Velika zaloga vsakovrstnih žepnih in stenskih ur ter ur budilnic itd. Najnovejši ceniki zastonj in franko.
L. MIKUSCH v Ljubljani, Mestni trg štev. 15. priporoča svojo bogato zalogo dežnikov in solnčnikov v kakoršnikoli velikosti in od vsakovrstnega blaga, najpriprosteje in tudi r.ajele-gantneje izdelane, po najnižji ceni. Pre-kupcem so na zahtevanje obširni ceniki franko na razpolaganje.			Avgust Agnola Ljubljana, Dunajska cesta št. 13. Velika zaloga steklenega in porcelanaste blaga itd. Krasna izber raznovrstnih svetilk.
JOSIP MURNIK trgovina s špecerijskim in delikatesnim blagom in vinarna Ljubljana, Sv. Petra cesta. Velika zaloga vsakovrstnega špecerijskega in delikatesnega blaga, šampanjca, pristnega francoskega in domačega medici-nalnega konjaka, vina, ruma, likera itd.			Slaščičarna in kavarna Ivan Gotthard Ljubljana, Stari trg 6 priporoča izvrstne izdelke ob najnižjih cenah. ,
Fotografični atelije JULIJ MULLER Ljubljana, Miklošičeva cesta 8. se priporoča za izvrševanje vsakovrstnih fotografij v atelijeju, kakor tudi izven hiše. Povečanja po vsaki podobi. Priznanje Nj. Vel. cesarja Franca Jožefa I.			Tovarna za stroje G. Tdnnies, Ljubljana Specijaliteta: Žage in stroji ^a obdelovanje lesovja, turbine, trans-misije, naprava za odvajanje žaganja in oblanja, sesalno plinove motorje, najcenejša gonilna sila 1—3 v. na uro in konjsko silo.
J. KOSTEVC Ljubljana, Sv. Petra cesta 4. Velika zaloga manufakturnega blaga, suk-nenega in modnega blaga za ženske in gospode, velika zaloga solidno izdelanih modrcev, ženskega in moškega perila, kravat, svile, baržuna, modnih nakitov itd. Vzorci na zahtevo poštnine prosto.			Rastlinski liker „FLORI#N" je najboljša kapljica za želodec.
f \ T A Q T PRIPOROČILA VREDNIH vj u LA O 1 DOMAČIH TVRDK	
Prva slovenska Delniška družba združenih pivovaren Žalec in Laški trg v Ljubljani priporoča svoja piva, varjena iz najboljšega siadu in hmelja in zagotavlja vsem svojim odjemalcem najsolidnejšo in najtočnejšo postrežbo. Cenjena naročila naj se naslovijo na: Delniško pivovarno Laški trg, Štajersko. Vsi drugi dopisi pa na: Delniško družbo združenih pivovaren v Ljubljani.	
Poskusite vendar enkrat naročiti si svoje črevlje pri Mateju Oblaku čevljarju v Ljubljani, Vegove^ ulice št. 12. Prepričali se boste o elegantni opravi, nizki ceni in trpežnem izdelku.	Pristni domači brinjevec preizkušen na kemičnem preskuševališču za živila v Ljubljani razpošilja s certifikatom Ivan Mali v Škofjiloki v zapletenih steklenicah po 3'3 litre.
Ustanovljeno leta 1870 Lastni D P DII O Last,,i izdelek rL|V,L« izdelek za gospode, dame in otroke zaradi izvrstnega kroja, natančnega dela in zmerne cene znano daleč čez meje Kranjske, priporoča trgovina z modnim blagom za gospode in dame in trgovina za opreme C. J. HAMANN Ljubljana, Mestni trg štev. 8 dobavitelj perila cesarske visokosti, različnih častniških uniformiranj, zavodov itd. Perilo po meri se prav brzo zgotavlja.	Teodor Korn pokrivalec streh in klepar ter vpeljavec strelovodov (prej Henrik Korn) priporoča se p. n. občinstvu za izvrševanje vsakoršnih kleparskih del ter pokrivanje streh z angleškim, francoskim in tuzemskim škriljem, z asbest-cementnim škriljem (Eter-nit) patent Hatschek, lesno in p!ošč-nato opeko, lesnocementno in strešno lepenko. Vsa stavbinska in galanterijska kleparska dela v priznano solidni izvršitvi. Poprave izvršuje točno in ceno. — Proračuni brezplačno in poštnine prosto.
NAJBOLJŠA KURJAVA za železne peči je brez dima, saj in vsakega duha. Vedno v zalogi v ljubljanski plinarni.	Albin Walland specijalist modernih sobnih in dekoracijskih slikarij Ljubljana, Privoz štev. 3 se priporoča za vsa v to stroko spadajoča dela.
L. M. EC KER, stavb, klepar Ljubljana, Dunajska cesta 7 in 16. Vsakovrstna stavbinska dela. Najceneja izvršitev lesno-cementnih streh in pokrivanje s strešnim lepom. Zaloga stresnega laka, lesnega cementa in strešnega lepa. Strelo-vodne naprave po izkušeni sestavi. Vodovodne instalacijske naprave vsake vrste. Zgradba stranišč in kopeljnih naprav. — Proračuni na zahtevanje brezplačno.	„SLOVAN" MESEČNIK ZA KNJIŽEVNOST, UMETNOST IN PROSVETO. Naročnina na leto znaša 12 K, za dijake 10 K ; za Nemčijo 13 K 50 v.; za druge države 15 K.
100 milijonov kron prekoračeno! Sijajen vspeh avstrijske družbe. C. kr. priv. občna zavarovalnica Assicurazioni Generali v Trstu je v rninolem letu izgoto-vila 14.696 novih polic na življenje z 102,307.613 kron zavarovane glavnice. Ta ogromna svota je največja, katero je sploh kaka evropska zavarovalnica v jednem letu dosegla, ter dokazuje koliko zaupanje uživa ta družba vsled svoje kulantnosti in nizkih premij. Z zadovoljstvom bodi naglašano, da ima ta vspeh avstrijska družba pred vsemi drugimi mnogoštevilnimi zavodi kot prva izkazati. Glavni zastop v Ljubljani, Gradišče štev. 4.	
[)ragotin {-[ribar ©		
LJUBLJANA	J	
tiskarna založna knjigarna* knjigoveznica		
trgovina s papirjem, pisalnim in risalnim orodjem. sklad šolskih knjig in molit-ven1kov na debelo in drobno. zaloga poslovnih knjig in tiskovin. največja 1zber razglednic in umetniških dopisnic. zaloga najboljših strun za glasbila.	i	
josipina schumi tovarna
sladčic
LJUBLJANA IN KAND1TOv
p
RIPOROCAM P. N. ČAST. TRGOVCEM IN SLAVNEMU OBČINSTVU SVOJO NAJVEČJO, NAJCENEJŠO ZBIRKO SLAD-ČIČARSKIH IZDELKOV.
nadalje priporočam fine bonbone, vsakovrstne času	rnktii inn
primerne predmete,
kakor pecivo i. t. d.
VSI MOJI IZDELKI SO IZBORNE KAKOVOSTI TER PO KOLIKOR MOGOČE NIZKI CENI.
privatna naročila izvršujem točno ter le proti poštnem povzetju.
Cena na leto 6 K, na pol leta 3 K, za Nemčijo 7 K 20 h, za vse druge države 8 K 40 h. Posamezna številka 30 h.
Lastnina in tisk Drag. Hribarja v Ljubljani. Ureja S. Magolič v Ljubljani.