Ekvivokacija ideologije v marksizmu
DARU ZADN1KAR
Ko različne teoretske paradigme poskušajo umestiti določene družbene pojave (bodisi zavestne družbene forme ali institucije) v razmerje ideologije, se vedno znova odpira terminološki problem, kaj sploh označuje sintagma "ideologija". Tu smo namreč priče semantične fiksacije, ki onemogoča prehajanje iz abstraktne neposrednosti v pojmovni razvoj ter komunikacijo med različnimi teoretskimi koncepti.
Znanstveni teoremi, sem pa vključujem tudi filozofske, kolikor je ta filozfija v tradiciji zahodnega ratia, vselej šele markirajo določeno polje spoznave. kateremu sledi znanstvena eksploracija. Ta tok eksploracije, razdelovanja predmeta, analize, izdela nov kategorialni aparat, s katerim je možna pojmovna rekonstrukcija dejanskosti in nakazovanje iz tistih točk, ki to dejanskost prehajajo. Nekemu teoremu mora nujno slediti diferenciacija in diskriminacija terminov.
Toda, kot se to vidi iz že stoletje trajajočih diskusij marksistov o ideologiji, ki se ne uspejo izviti iz teoretskih nastavkov Marxa in Engelsa, pri tem primeru pojmovanja ideologije ne prihaja do takšne izdifcrenciacijc terminov.
V okvirih najširše marksistične tradicije se ne samo že dokaj zgodaj odstopa od Marxovega teorema ideologije z izenačevanjem ideologije in družbeno zavestnih form ter z izgubo vrednostno negativne konotacije, temveč se oblikujejo najrazličnejša razumevanja, kompententna ter tista manj, vsa pa se tlačijo v okvir termina ideologije.
Razne posplošitve na mestu teoretske analize omogočajo na ravni političnih strank poljubno in nercflcktirano rabo termina ideologija kot kakršnegakoli idejno političnega projekta. V osnovi takšne inhibicijc Marxovega pojmovanja ideologije jc bila zaverovanost v nezmotljivost monolitne stranke, ki svoje napake (in zločine) skriva pod plaščem pompozne govorice. Marxova teorija ideologije jc potlačena iz marksistične zavesti, da ne bi izrekla dvoma v ideološke projekte, ki umerjajo stvarno, ter lako odprla dejanske emancipacije.
Dokaj konsekventno rabo kategorij "ideološke forme" in "ideološke moči" Marxa in Engelsa pri Leninu zamenja posplošitcv, ki nevtralizira termin "ideologija" kot formni pojem. V optiki spopada med "socialistično ideologijo" in "buržoazno ideologijo" se vmestijo kategorije "ideološki boj", "ideološka linija", "ideološka (idejna) kritika" v povsem drugi konstelaciji, kjer na mesto teorcLsko-kritične funkcije stopi operativno-politična. Šele Lukacscva Zgodovina in razredna zavest rekonstruira pojem ideologije kot "nujno napačne zavesti" ali "postvarcle zavesti", tej rekonstrukciji pa sledi večji del zahodnega marksizma in kritične teorije družbe posebej. Izjema jc Gramsci (ki pa ne
navsezadnje, zaradi svojega vpliva na Althussera, ni nepomembna izjema), čigar teorija vsakdanje zavesti in možnosti njenega razvoja, teorija inteligence, teorija hegemonskih praks in blokov, civilne družbe in države, premakne pojem ideološkega k pozitivni, socializirajoči funkciji, hkrati pa s spregledanjcm odtujene narave te socializacije ne izdela nedvoumnega pojma ideološkega.
Alhusscrjev koncept ideologije, ki jc sprožil pomembno šolo s precejšnjim vplivom do konca sedemdesetih let, v perifernih deželah pa še dlje, jc pomemben zaradi premestitve poudarka pri dojemanju ideologije kot predvsem zavestne zgradbe na mehanizme, ki potekajo znotraj aparatov države. Na tem mestu, ob upoštevanju Althusserjevega premika, ki resda ni povsem originalen, pa se koncentriram na nekatere teoretske inkonsekvence, ki razkrivajo hibriden značaj njegove teorije. Althusserjcva razglasitev krize marksizma 1. 1977 jc dvojno pomankljiva: ne gre za krizo, marveč poraz, ne gre za marksizem sploh, temveč za galski marksizem. Njegova notranja slabost je bila v nekritičnem pristajanju na vprašanja (post)strukturalizma in v ncrcflcktiranem naccpljanju (post)strukturalističnih in psihoanalitičnih idcologemov, ki ga je še dodatno omajal poraz delavskega gibanja v južni Evropi in latinska samozaverovanost (npr. ignoriranje vzpona "anglosaksonskega" marksizma1).
Koncept omniprezentne ideologije kot zarobljene zavesti jc v svojem fatalističnem pesimizmu v toliko tudi sam produkt ideološkega procesa, ker ne dopušča emancipacijsko projektiranje in delovanje (razen ciničncga izhoda, da se znotraj neprave zavesti lahko izbojuje prostor svobodnejšemu, četudi ni jasno, kdo in kako sploh lahko pripozna to "svobodnejše", razen če se ta "kdo" povsem ne črta). Ti koncepti so samoomejujoči v tistem, kar jih jc nekoč odlikovalo kot najproduktivnejše: poleg odklanjanja generičnega momenta opuščajo hislorizacijo nasploh. Samoomejujoči so ti koncepti - kolikor zadeva razmerje do marksizma - v tem, ker gre za pozicijo, ki se resda z vso relevanco obmc zoper nekatera reducirana branja Marxa (npr. evolucionizcm v ortodoksijah marksizma), obenem pa so ta branja in izhodišča predvsem njihova. Tako v osnovi ne gre za teoretsko kritiko, temveč osebno obarvane od-povedi teoretičnim predstavam, ki v določenih izpovedih razkrivajo nepoznavanje osnovnih virov ali pa njihovo slabo kvaliteto. Ti reducirani viri, izhodišča in branja v svoji okosteneli fiksiranosti ne dopuščajo samokritike, tako da jc edini plodni izhod v nanašanju na uspešnejše filozofske šole. To pa nemalokrat pomeni vnašanje njihovih napačnih predpostavk, kot jc to npr. psihoanalitično zopcrstavljanjc individuuma potreb in odpovedujoče družbe. "Čudežna" ozdravitev nekaj histeričnih žensk ob prelomu stoletja, tako da se jim jc ozavestila potlačena traumatska izkušnja, jc spričo družuenozgodovinskc transformacije duševne bolezni danes na ta način nemogoča. Ta preprosta psihodinamika, ki sojo presegle vse učinkovitejše psihoanalitike šole, jc danes prepuščena v teoretsko veselje zgolj nekaterim filozofskim sektam. Nckrično vnašanje predpostavk, ki npr. onemogočajo Lacanovi psihoanalizi uresničiti kakršnekoli dejanske prakse, najmanj pa emancipacijsko, silijo v kombiniranje raznorodnih teoretskih elementov v nekonsistentne kolaže.
Produktivno izhodišče za preseganje aktualnih brezizhodnosti prcmišljanj o ideologiji nahajamo v Engelsovi navedbi, da animistične religije niso ideologije v pomeni poznejših religij, ker da so zgolj bornirana zavest bomiranc materialne
1 Anderson, Perry. In the Tracks ofllistorical Materialism, 1983, v MUS, 1988,5/6.
življenjske prakse, religija kot razvita ideologija pa jc to predvsem skozi svojo razredno-represivno funkcijo. Z drugimi besedami, šele ideologija v pravem pomenu besede je konstituirana kot izkrivljena zavest v polju soočenih praks, ki na sebi dopušča kritiko. Primitivna, bornirana ali samorasla zavest je preprosto bebava, je ni moč transformirati drugače, kot da se jo ukine. Ključno jc tisto razmerje, ki ne le da razkraja in ukinja samoraslo skupnostnost kot cclostno enotnost prirodnega in človeškega, še-ne-zgodovinskega, temveč tudi mitično dojemanje in občutenje odriva v zakladnico mitološkega. Ta kritika predpostavlja čisto določeno miselno formo, namreč možnost zopcrstavljanja diferenciranih in posamičnih zavestnih družbenih oblik. Predpostavlja se instrumentalizacija miselnih form zunaj duševne celotnosti, ki je primerna prirodni odvisnosti z njenim totalnim podrejanjem človeškega, tako da jc njeno zavestno nanašanje na samoraslo in vsedeterminirajočo prirodnost irclcvantno, ker ne potrebuje potrditve v instrumentalnem delovanju ter dopušča bogastvo mitskih dojemanj kot raznolikost prirodnih oblik. Edina možna kritika v tem samoraslem občestvu jc homocidija, antropofagija in edina samokritika žrtev lastnih otrok. Kritika zopcrstavljcnih zavestnih tvorb jc v novem veku možna šele znotraj diskurza zavesti, ki ga vpelje Descartes, naša transpozicija terminov čez moderno dobo pa jc vselej vprašljiva. To razkrajanje, preoblikovanje in parcializirano (v smislu iztrganosti iz prirodnega konteksta) prisvajanje samoraslega Marx zajame s pojmom industrija. (Izognimo se banalni rabi termina z naslonitvijo na angleški pomen besede "industry".) Naravna enotnost dela in njegovih stvarnih predpostavk, ki tvori samoraslo občestvo, se razkroji v menjavi.
"Historični proces jc bil ločevanje dotlej povezanih elementov - njegov rezultat zato ni v tem, da eden od elementov izgine, ampak v tem, da se vsak pojavi v negativnem odnosu do drugega..."2
V mitu o Pcrzcju in Meduzi si lahko predstavljamo prav to razločevanje samoraslega in človeškega. Meduza jc, kot tudi sirene v Odiseji ali pa Oidipova sfinga, zraslost Človeškega in živalskega, enotnost v prirodnem. Pcrzcj premaga in si podredi to nezgodovinskost tako, da prirodnemu nestvoru zopestavi njegove lastne prirodne moči, obvlada zakonitosti v mediju razuma, rcfleksije-zrcala, tukaj ščita. Meduza okameni, postane goli predmet, naravni material človeškega poseganja, človekovo anorgansko telo. Tudi sfinga postavi uganko rešitve iz objema zraslosti - rešitev je človek.
Kolikor industrija razkraja skupnost, ustvarja elemente, material delovanja, historičnega procesa življenja oz. zgodovino. Vendar, to "uničenje samoraslosti" - jc tudi uničenje "privida" te samorasle duševnosti, tako da jc industrija "uničila ideologijo, religijo, moralo itd., kjer pa to ni mogla, jih jc spremenila v oprijemljive laži". Razkroj samorasle skupnosti razdeli duševnost družbenega v družbene miselne forme, čigar temeljni medsebojni odnos jc kritika, oz. kolikor so "oprijemljive laži", so tudi ideologije. Sedaj jc odvisno samo od stališča, s katerega se "opazuje" ta predmet, da bi se razrešila enigma ideologije. Kolikor se resignira na raven omniprezentne lažne zavesti, potem si ni primerno postavljati vprašanj po možni genezi emancipacijskih zmožnosti, če pa prevzamemo Marxovo naznako ideologije kot oprijemljive laži, potem odpremo prostor kritiki ne le kot metodičnemu oz. znanstveno konstitutivnemu principu, temveč
2 MIHI 1/8, str. 346.
hkrati s spremenjenim izhodiščem (drugo mctateorcLsko pozicijo) tudi kot dejansko kritiko, bodisi v prisvajanju prirodnih moči ali družbeno nad-družbenih moči.
Razkroj samoraslega kot preformacija ideološkega še ne pomeni, daje predpostavka aktualne ideologije, je pogoj, ki ne vstopa v sfero modernega sveta (vsaj ne v središče), je zgolj historična predstopnja nastanka, ki leži za tem svetom.
"Toda potem je ta podlaga ali predpostavka sama odpravljena ali pa postavljena kot izginjajoča predpostavka..."3
Koncept omniprezentne in večne ideologije, ki vselcj-že interpelira individuc v subjekte, ki to vselej že so, predpostavlja formalne strukture vsake ideologije kot vselej enake. Vendar, ali ni ta ugotovitev zgolj rezultat polovičarstva? Analitično redukcijska metoda izvleče bistvo iz zgotovljcnih rezultatov brez rekonstrukcije njihovega razvoja iz praktične nujnosti, brez zasledovanja konstrukcije od spodaj navzgor.
"Zaradi tega v njegovem načinu učenja dominira intuicija v formi czoteričnih gesel, njegovemu konccptu pa funkcionalistična shema. Njegova teorija je malo koristna za rekonstrukcijo notranje kompozicije ideološkega fenomena, da bi zajel njeno nercduktabilnost na determinante ideoloških form in funkcij in lociranje izhodišč za ideološki razredni boj in transformacijo družbenih razmerij."4
Glede na danost, katere se Althusser analitično loteva (od zgoraj), izoblikuje tri ločene enote: ideologija, ideološke aparate države in državne represivne aparate. Odpoved in nezmožnost dialektičnega integriranja izzvenijo v številna pridodajanja, kot je to primer z razrednim bojem, ki se ga z vso komunistično resnobnostjo nanese v obstoječe sheme ideologije in ideoloških aparatov države. To pridodajanjc je tako v pravem pomenu besede "deskriptivno", in ne teoretsko.
Paradoks ideološko zarobljene zavesti, ki si navkljub temu in v teh ideoloških formah ovc in izbojuje (ali pa ne) pravico, svobodo, resnico, jc kot vsak paradoks to le z zamolčano predpostavko, ki formalno tvori ideološki konsenz. Paradoksnost in antinomija temeljita na reduciranju sfere potreb, interesov, strasti in čustvovanj, v to vpetih kognitivnih struktur ter imagitivnih poskusov na zgolj formalno mišljenjski, znanstveni diskurz. Lcbcnswelt jc hipostaziran v znanstveno-logično resnico. Dejanska prepletanja, postavljanja in zopcrstavljanja v svoji polnosti življenjskega procesa (materialnega in duhovnega) so očiščena in oropana tistega najbolj naključnega, nepredvidljivega in življenjskega, opasana z nasiljem vzročno posledičnih gotovosti, ki dejansko eksistirajo zgolj v vertikalnih procesih socializacije, ki jih določa država. Svoboden fond razstavljenih elementov skupnostnega se z izključevanjem vseh določil življenjskega procesa, razen tistih, ki formno ustrezajo subalternaciji izkristalizira kot paradoks. Nczvcdljivost sveta življenja v racionalnost dominacije ustvarja iracionalno. Vsakemu procesu racionalizacije ustreza iracionalizacija, vsaka znanost je že ideologija. Delovanje, ki ga narekujejo potreba, interes in strast, jc onkraj aporije ideološkega takoj, ko prizadene obstoječe institucije socializacije od zgoraj. Potrebno jc drugačno izhodišče, izhodišče, ki kot "richtigc Anschaung und Dcduzicrung" ne napotuje v past "zgotovljcnih fenomenov" in njihovih železnih pravil. "Pravilnost" pomeni Marxu jemati vsa razmerja (pa tudi aparate) kot historično nastala razmerja, tako da njih motrenje in dedukcija napotujeta k takšnim "prvim enačbam", ki omogočajo razumevanje preteklega,
3	Ibid.,str. 341.
4	Haug, W. F., Commodity Aesthetics, Ideology and Culture, (NY 1987), str. 84.
ter po drugi strani nakazujejo "točke" odpravljanja zdajšnje podobe produkcijskih razmerij oz. prihodnost. Daleč od motivov kakršnegakoli genetičnega redukcionizma ali strukturalističnega redukcionizma. Izhodišče je pri analizi političnih institutov treba locirati v samo jedro tranzitoričnega, v tisto točko, ki v svojem gibanju ohranja Življenjsko polnost izkazovanja in že v tem trga mehanično-racionalistične sisteme subalternacije - v emancipacijskih praksah. S tem, v osnovi predteoretskim aktom, se teorija previha in osvobodi prisile "zgotovljenih fenomenov".
Po Althusserju naj bi Marx ne imel teorije ideologije:
"Tukaj pa nas preseneti precej nenavaden paradoks. Videti je bilo, kakor da vse napeljuje Marxa k temu, da bi izdelal teorijo ideologije. Po rokopisih iz leta 44 nam v Nemški ideologiji sicer daje eksplicitno teorijo ideologije, vendar ... ta ni marksistična (...). Kapital ima sicer res številne napotke za teorijo ideologij (...), ni pa v njem teorije ideologije same, ki je v veliki meri odvisna od teorije ideologije nasploh."5
Althusserjevo tezo lahko strnemo, da tam, kjer ima Marx eksplicitno teorijo ideologije, ni marksist, tam pa, kjer je marksists, nima eksplicitne teorije ideologije. Ključna točka je torej "biti marksist". Res je tudi, da tam, kjer je podal teorijo ideologije, ni mogel biti marksist, tam, kjer je ni (več, ker jo je že), pa ni hotel biti marksist. Strukturalistična pamet si ne sme dopustiti posredovanja med neistočasnimi teoretskimi konstelacijami, ker bi to vključevalo sumljive kategorije kot "razvoj", ter mora tako arbitrarno vpeljati kriterij Marksizma. Ker je tekst nastal leta 1970, ki ga je še obvladovala utopija enotnega marskizma, ni potrebno tezo obremenjevati še iz perspektive pluralizma marksizma osemdesetih let. Althusser nikjer ne dokumentira, da sploh pozna "eksplicitno teorijo ideologije", ki ni "marksistična", ampak podtika reducirano razumevanje, ki hkrati odpira prostor konceptu omniprezentne ideologije:
"Ideologija je zanj sistem idej, predstav, ki vladajo nad duhom posameznika ali družbene skupine."6
V tem, ko to podtikanje odpira pot Althusserjevi argumentaciji, pa hkrati zapira tisti smisel, ki je vzpostavljal Marxovo teorijo ideologije. Iz citiranega stavka, ki je ključen v Althusserjevem pristopu Marxu, ni razvidna razlika med vmeščanjem "idej, predstav" pri Marxu samem od tistih, ki jih ta označi za "ideologe" (zlasti mladoheglovce). Ne sme pa biti razvidna, ker edinole skozi oporekanje obstoja smiselnega koncepta ideologije lahko Marxu podtakne razumevanje ideologije kot "imaginarne brkljarije". Althusser mora Marxu podtakniti "pozitivistično-historicislično" razumevanje ideologije kot "imaginarne brkljarije", ker ga to postavlja v strukturno analogni položaj s predfreudističnim razumevanjem sanj. Zakaj pa po vsej sili hoče to paralelo? Sanje kot prazno in nično imaginarnost je racionaliziral Freud, ideologijo kot prav tako prazno in nično imaginarnost pa bi Alhusscr lahko zajel v Lacanov teoretični aparat. Da bi lahko nacepil Lacanovo psihoanalizo v "marksizem" (to šele je listi Althusserjev Marksizem), mora odžagati Marxovo pojmovanje ideologije. S paralelo med Freudovim večnim nezavednim in omniprezentno ideologijo jc odprta pot za nekritično povzemanje psihoanalize, analoško aplikacijo njenega kategorialnega aparata, ne da bi ga poprej razvezal v konkretna historična določila.
Althusser, Louis, Ideologija in ideološki aparati države, CZ, 1980, str. 62.
6 Ibid.
Ko Althusscr locira Marxovo pojmovanje ideologije kot zgolj duševno področje ("čista iluzija, čiste sanje"), siccr dokaj plodno, skozi svojo teorijo ideoloških aparatov države, pokaže na materialni značaj ideologij, vendar v tem prezre "materialni" značaj, ki ga Marx locira v formiranju zavesti. Ne gre za nikakršni naturalistično vulgarnomaterialistični kocepL
"Das BcwuBtscin kann nic etwas anderes sein als das bcwuBte Scin, und das Scin der Mcnschen ist ihr wirklichcr LebcnsprozeB."7
Ta tolikokrat citirani stavek ne pomeni forumule, ki bi pojasnjevala ZAVEST = OSVEŠČENA BIT, ker bi šlo bodisi za tavtologijo ali trivialno izjavo, temveč pomeni radikalno premestitev filozofskega diskurza kol "BewuBtscinsdiscouorsa". Ključen jc "bcwuBte wirklichcr LcbcnsprozcB", ki pa vzpostavlja kopernikanski obrat preko WIRKLICHER. Gre za tisto dejansko, ki je onkraj obstoječega, je praxis, skozi katerega se konstituira svobodno-človeško kot umno. V jedru, ki določa novi materializem, jc emancipacijska praksa, ki se sooča z nasprotnim principom vertikalne socializacije "od zgoraj". S tem Marx vzpostavlja nov predmet filozofiranja onkraj BcwuBtscinsdiscoursa, kritiko BcwuBtscinsdiscoursa, ki jc aplikatibilna na sebi.
Althusscr te premestitve ne zmore, jo šele naccpi v dualistični rezultat svojih preiskovanj, ki po obliki presenetljivo spominja na Descartcsa: na eni strani "zgotovljeni rezultat" ideoloških aparatov države, v katerih se realizirajo ideologije, na drugi strani pa psihoanalitični pojem ideologije nasploh, ki mu sicer odpira analizo ideološke pcxlrcdilvc, ostaja pa v okviru freudističnega antagonizma nedružbenega individuuma in nujno odpovedujoče družbe.
Ne v imenu apologije Marxa, marveč v zaščito nepristranskosti znanstvene discipline jc treba zavrniti samovoljne posege v tekst, ki imajo namen predisponiranje drugorodnega ideološkega ali teoretskega stališča. Če je Althusserjcva prcintcrprctacija Marxovcga stališča, da "ideologija nima zgodovine", v njeno transhistoričnost domiselna in je njegova nenatančnost pri interpretaciji 6. teze o Fcuerbachu s spreminjanjem male začctnice v veliko ("človeka " v "Človeka") zavajajoča, pa je teza o ideologiji kot "imaginarni brkljariji" falsifikacija, ki aludira na parlijno določeno komunistično dvojno moralo.
Antinomijo med "duhom" in "materijo", med "imaginarno brkljarijo" in materialno stvarnostjo Althusscr rešuje s psihoanalitičnim poseganjem v iluzorno ter s konccptom ideoloških aparatov države, dualizmom, ki jc rezultat njegovega "pogleda od zgoraj", ki torej ne transccndira antinomičnosti same. Alhtusscr se, skratka, izogne Marxovcmu pojmu realno eksistirajoče abstrakcije.
Brez teorema realno eksistirajoče abstrakcije ni mogoče zajeti ne razvite države, ne denarja, ne dela (abstraktno industrijskega) in, končno, ni mogoče razdelati kakršnekoli konsekventne teorije ideologije. Še posebej jc to signifikantno pri Althusscrjcvcm dojemanju Marxovcga pojmovanja države. Kot je moral pojmovanju ideologije podtakniti konotacijo iluzije, tako pri rccipiranju teorije države potisne tiste aspekte, ki v državi vidijo konsenzualno funkcijo, ki jo vzpostavlja kot navidezno skupnost, torej državo kot "prvo ideološko moč "8 ter prebira tiste sckvcnce, ki v državi vidijo razredno
7MEW3,«tr.26.
8MF.W21,«tr.302.
represivno funkcijo. Althusserjcvo branje je radikalno dihotomizirajoče prilagajanje teksta dualističnemu metadiskurzu.
"Marksistična tradicija je izrecna: država jc v Manifestu in 18. brumairu (in v vseh pozncjSih tekstih...) eksplicitno razumljena kot represivni aparat."9
Tudi tukaj se Alhusscrjeva rcccpcija omejuje in navezuje na dojemanja, ki so značilna za 5. poglavje Buharinovcga "ABC komunizma".
Zc Marx štiridesetih let opredeli državo kot iluzorno občestvo (realno obstoječo abstrakcijo), ki sicer svojo iluzornost empirično potrdi skozi konkretno zgodovinske eskalacije represivnosti, vendar prav v tej funkciji država ni "prva ideološka moč" in v največji meri sodi v premoderno. Ta dialektika videza in realnosti, nujnosti videza, se ponovi znotraj vseh odločilnih določil moderne kapitalske družbe (država, denar, delo ...) in tako tudi v ideologiji. Razmerje, ki določa to realno onostranskost fenomenov na način totalitetc, zakona kot "najbolj splošne forme meščanskega produkcijskega načina"10, je vrednostna forma delovnih produktov.
"Ta menjava ekvivalentov poteka je le vrhnja plast produkcije, ki temelji na prilaSčanju tujega dela brez menjave, toda z videzom menjave. Ta sistem menjave ima za podlago kapital, in če ga obravnavamo ločeno od kapitala, kakor se prikazuje na sami površini, kot samostojen sistem, tedaj jc to samo videz, toda nujen videz."11
Obravnava ideologije, ločene od sistema socializacije od zgoraj, ki je osnovna funkcija državne moči, reducira to ideologijo na videz. Prav dejstvo, da sistemi vertikalne socializacije ne morejo zajeti vse Lcbcnswcisc, da se tudi zavestne forme subaltcrnih grup konstituirajo heterogeno, protislovno, včasih na bizaren način kot kombinacija ideologemov, stvarnih izkušenj in samoraslih premodernih dojemanj, nam dokazuje rcdukcionizcm Alhusserjcvcga konccpta, ki je rezultat funkcionalističncga motrenja, ter po drugi plati ustreznost Gramscijevcga postopka, ki izhajajoč iz cmancipacijskcga mctatcorcLskcga motiva preiskuje prav to heteronomno vsakodnevno zavest kot realno podlago nove kulture in cmancipacijskcga družbenega ravnanja. Ker pa v družbenih bojih vstopamo v institucionalno fiksirane vertikalne socializacijske procesc, ideološke moči, jc sedaj odvisno od stopnje in moči nove kulture, koliko zmorejo razkrojiti sisteme dominacije in subalternosti, koliko pa so nc- močne in se jim te moči predstavljajo kot omnipotcnlnc in omniprezentne. Nadaljnji vzrok napačne predstave o omniprezentnosti in omnipotentnosti ideološkega pa jc v inkorporiranosti v politično organizacijo, ki jc sama vertikalno strukturirana in ujeta v stare kulturne sheme, kar pa za komunistično gibanje velja po pravilu.
Dokončno pa Althusscrjeva teza, da pri Marxu ni teorija ideologije, marveč zgolj dojemanje ideologije kot "imaginarne brkljarije", pade ob vprašanju, kako potem ta sploh izoblikuje materialistično pojmovanje zgodovine. Moja preiskovanja12 kažejo, da jc namreč prav teorija ideologije tista točka, iz katere se steka mreža Marxovega materialističnega pojmovanja zgodovine.
Ob tem jc Lukacsevo stališče13, da se Marx loteva tega, da "presegajoč Fcucrbacha uporabi materializem tudi na probleme politike in zgodovine", tudi samo mistično
® Althusser, L. Ibid., str. 46.
10	Marx, K., Kapital I, MKW 23, str. 95.
11	METI 1/8, str. 351.
12	Filozofska istraiivanja, Zagreb, 1987, i.v. 3, str. 785-801.
13
Lukacs, G., Mladi Marx.
prcobrnjcno. Nc gre za uporabo Fcucrbachovcga matcrializma na tistih področjih, ki bi jih ta spregledal - družba in zgodovina - ker bi to pomenilo jalovo cepljenje naturalističnega matcrializma na neadekvaten predmet. Razviti jima jc bilo treba lasten materializem, še več, izkaže se, da jc ta tudi osnova za umevanje prirode. Da je Feucrbach ostal idealist na področju zgodovine in družbe, ni toliko inkonsekventnost njegovega matcrializma, kot jc nc(z)možnost takšnega matcrializma. Vez empiričnih, materialnih interesov in razmerij z družbeno zavestno obliko jc "privedla do izhodišča"14, do teorije ideologije, ki je omogočila "splošni rezultat", materialistično pojmovanje zgodovine. Tukaj nima zanemarljivo vlogo mladohcglovstvo s svojim tematiziranjem "interesa", ki pa pri Marxu z njegovo izkušnjo dela v Rhcinischc Zcitung (Dcbattcn iiber das Holzdicbstahlgesctz, Rechtfcrtigung des Korrcspondcnten von der Mosel) izgubi abstrakten pomen in ga preobrne v konkretno razmerje med materialnim interesom in ustrezno zavestno obliko. Misticizcm kategorij Heglove Logike poslane transparenten šele v politični strukturi njegove pravne filozofije, kot ima tudi pomenskost Marxovc kritike spekulativne konstrukcije na primeru "Sadeža" v Sveti družini značaj kritike ideologije šele na osnovi predhodnega vpogleda v aplogetsko funkcijo. Heglove logike v političnem mediju.15 Teorija ideologije kot osnova materialističnega pojmovanja zgodovine se na logični ravni formira prek kritike spekulativne konstrukcije v pravnofilozofskem mediju. poleti 1843, na temelju tematiziranja interesa pri mladohcglovcih ter, predvsem, izkušenj razprav okoli zakona o kraji lesa. Tako imamo eksplicitno kritiko ideologije (religije), skoraj identično s tisto v Kritiki Heglove pravne Filozofije (pozimi 1843/44) že 30. decembra 1842, v pismu A. Rugeu:
"Želim torej kritizirati religijo bolj v kritiki političnih razmer,..., ker religija, po sebi brezvsebinska, nc živi od nebes, temveč zemlje in z razrešitvijo sprcvrnjcnc realnosti, čigar teorija jc, pade tudi sama."16
Teorija ideologije je ključnega pomena pri utemeljitvi revolucionarne teorije, ker privede do spoznanja pomena "ukinitve sprevržene realnosti".
Vsa razhajanja in nemoč marksistov, da razdelajo Marxov teorem o ideologiji, jc moč pojasniti s historizacijo branja. Velja pa dejstvo, da vsi ti neuspehi pre(iz)hajajo skozi nerazumevanje njegovega dialektičnega silogizma o ideologiji. Ideologija je sprevrnjena (verkehrte) zavest, vendar sprevrnjena zavest nekega sprevrnjenega sveta in sprevrnjcnc/popačcne prakse, ki ta svet podpira. Ideologija torej ni napačno zavest, temveč adekvatna zavest določene družbene oblike in kot taka njena nujna oblika zavesti. Šele neka nova zavest, ki radikalno kritizira vse obstoječe s stališča nove družbene oblike, s stališča neobstoječega, utopičnega, si jemlje za pravico, da zavest prejšnje družbene oblike razglasi za napačno. Ta napačnost sc potrjuje vnazaj, medtem ko so argumetni v idejnih sporih najprej večinoma moralistični, vendar ključni ideologokritični potencial izrašča iz oporekanja in rušenja vertikalnih sistemov socializacijc oz. dominacije (ta ideologokritično potcncial jc treba ločevati od sfere bojev z represivnimi aparati države).
Na Alhusscrjcvcm dojemanju ideologije jc siccr pozitivno, da jc nc določa kot zgradbe idej, temveč kot mnoštvo aparatov za produkcijo in reprodukcijo notranjega
14MEW, 13,str. 8.
15	MEW l,str.208,217, 240.
16	MEW 27, str. 214.
soglasja z razrednimi produkcijskimi razmerji ter v tem napravi pomemben premik spoznavnega interesa znotraj takratnega marskizma. V svojem izhodišču, pri preiskovanju države, ki je odločilno za umestitev ideološkega, pa je Althusser divergenten Marxu. Slednji rekonstruira državo s historično (tudi genetično) metodo iz razkrojenih elementov družbe kot prvo ideološko moč. Pri tem je vseskozi zaznaven mctatcorcLski določujoči motiv "gescllschaftlichen Mcnschcit"17 Althusser, kot že rečeno, izhaja nasprotno iz države in družbi odtujenih institucij v svoji fisirani podobi -postavi se na "stališče zgotovljenih fenomenov"18. Ker izostane povezava, teoretska geneza med dejanskimi življenjskimi razmerji in ideološkimi formami19, je prisiljen podtakniti abstraktno antropološko osnovo. Zatorej ni nenavadno, da pri prevzemanju Gramscijcvih teoremov, ki inspirirajo njegovo teorijo ideoloških aparatov države, povsem prezre pojem integralne države, s katero jc Gramsci bližji Hcgel-Marxovi kategorialni razporeditvi: civilna družba (sfera potreb, meščanska družba, občanska družba), politična država (aparat), država (ideja države). Marx nikjer ne omenja odmiranje države, temveč konsekventno odmiranje politične države, ki jo rcproducira meščanska družba kot sebi nadrejeno. Zalo tudi pri Marxu srečamo kategorije, kot "komunistična država", ki bi jih marskistična ortodoksija ležko prebavila.
Vertikalni model socializacije, ki ga prinese država, jc tisti, ki občcvalnc in duševne vzorce transformira v ideologijo. Zato tudi nujna zvezanost ideologije z institucijami, zunaj njih ni možna produkcija niti uspešnejše vzdrževanje ideologij.
Po mojem mnenju pomeni kakovostno nadgradnjo Marx-Engclsovih teoremov o ideologiji predvsem skupina avtorjev okoli Projekta ideologija-teorija (PIT): H. Bosch, M. Begrens, W. Elfcrding, R. Graf, S. Hall, P. Jchlc, T. Lugsticn, R. Nemitz, V. Pictila, J. Rchmann in zlasti W. F. Haug. V tem desetletju nam PIT v Argument Vcrlagu nudi dovolj zanimivo in cclovito soočanje teorije z manifestacijami ideološkega.20
Funkciji socializacije od zgoraj, ki izrine horizontalno sposobnost socializacije (samorcgulacijc), korespondira ideal socializacije od zgoraj (ideološko). Ta preobrnitev se veže na že obstoječe vzorce družbenega občevanja, zlasti subalternih razmerij, kot je to npr. podrejenost mladih, ki generira v kult prednika, patriarhat, verske skrivnosti ipd. Ker gre za vsebine, ki so zgodovinsko primerne za idcologizacijo, jih imenujemo proto ideološki material, ki torej sam zase, zunaj države kot prve ideološke moči ni ideologija. Termin ideološka moč (ideologisehe Kraft) je rezultat Engclsovcga poznega preskusa teoretskih osnutkov Nemške ideologije na empiričnem materialu (Morgan). Althusscrjcva kategorija IAD se ne izogne statični, funkcionalistični fiksaciji fenomena, ki pa se konstantno premeščajo na račun razmerij moči, ki jih determinirajo, ter razvoja produktivnih sil. Država je "prva ideološka moč nad ljudmi"21,
"aus der Gesellschaft hcrvorgcgangcnc, aber sich iiber sic slcllcnde, sich ihr mehr cntfrcmdctcMacht."22
17	MEW 3, sir. 7.
18	MEW 24, str. 218.
19	MEW 23, str. 393.
20	Thcoricn tiber Ideologic (1979, 3. izd. 1986), Faschismus und Ideologic (1980), Rethinking Ideology (1982). Die Camera obscura der Ideologic (1984), Die Entstchung burgerlichcr Hcgcmonialapparale (1986), J. Rchmann: Die Kirchcn im NS-Slaat, W. F. Haug: Die Faschisiciung des burgcrlichcn Subjckls (1986), W. F. llaug: Commodity Acsthctics, Ideology and Culture (NY, 1987).
21	MEW 21, str. 302.
22
Ibid., sir. 165.
Ideološko-formnost se izkazuje tako, da poteka proces gospodstva v formi politične integracije. Država je prostor, relativno prost nasilja (oboroženi aparati ga obdajajo), v katerem se družbena protislovja nenasilno izravnavajo ustrezno pravilom - nastala forma zopcrstavljanja (in sprave) jc politična forma.
"allc Kampfe incrhalb des Staatcs (...) nichts als die illusorischcn Formcn sind, in denen die wirklichen Kampfe der vcrschiedcncn Klasscn untcrcinandcr gcfuhrt werden"23
Zato je naivno pričakovati, da se bodo na političnem polju določeni interesi (ekonomski) izbojevali kot dejansko artikulirani interesi - v naravi političnega kot ideologije jc, da so premaknjeni in zakriti. Dva konccpta razvoja družbe se npr. v Jugoslaviji bojujeta na ideoloških konstruktih, kolje to nacionalna "ogroženost", "napadi na JLA" itd. Ideološko (nasploh) jc po PIT operativna mreža idealne socializacijo, od zgoraj povezane z državoformno reprodukcijo dominacijo. V tem okviru so ideologije kompleksi praktičnih norm (odvračanje od interesov k ideološkim vrednotam) in idej v funkciji opcracionalizacijc ideološkega na različnih področjih socializacijc. Tako lahko govorimo o pravu kot drugi ideološki moči, ki, ko jc odstranjena samorcgulacija družbe v obliki sprave in funkcij horizontalne arbitracije, zadobi funkcijo vertikalne intervencije, ki zahteva poslušnost. PIT razdela vrsto kategorij, ki niso daleč od Althusscrjcvih in psihoanalitskih terminov,so pa smiselno inkorporirano dopolnijo Marx-Engelsovcmu konccptu funkcijc ideologije v tranzitoričnih in protislovnih proccsih sodobne države.24
Kar zavede k prepričanju o omniprezentnosti ideologije, jc predvsem dejstvo, da se znotraj iste ideološke forme, ki definira prekrivajoče diskurzivne modalitete, artikulirajo kot opresivna tako tudi cmancipacijska družbena gibanja. Ideološko artikulacijo socialnih bojev, oz. "preobleko" socialno cmancipacijskih zahtev v ideološke jc treba dojeli predvsem kot naskok na ideološke aparate. Prevzemanje teh simbolnih arlikulacij je nujno za zavzetje institucionalno (petrificiranc) družbene moči, ker agonalni dezintegraciji mora slediti ideološka rcstitucija skupnosti. Tam, kjer jc ideološka diskurzivna modaliteta različna, jc ta rcstitucija težavnejša (vcčnacionalnc skupnosti, različne religije...). Ekvivokacija nastopi, ker se antagonistične sile nanašajo na identične institucije in na njihove simbolne artikulacijo kot družbeno kohezivne moči. Tako se divergentne in agonalne družbene moči srečajo v istih vrednotah, tradicijah, koccptih. S te sc transccndirajo skupnostni elementi po vzorcu naddružbcnc vcrikalc. Tisto, kar ostane in omogoča ckvivokacijo, jc simbolna forma, v kateri sc različni antagonizmi prekrivajo. Simbolna forma jc tisto, kar jc v antagonističnih artikulacijah identično. Konkretni motivi in interesi so znotraj družbenih bojev takoj različni, kar pa še posebej izloča ideološko formo in boje za njeno dediščino. V tem kontekstu jc koristen Gramscijcv konccpt hegemonije in historičnega bloka. Tranzitoričnost ideološkega je povsem zunaj zgolj teoretskega silogizma ideologije, ki nas zaplete v past ideologije o ideologiji. Teorija o ideologiji sc tej zanki izogne skozi nadteoretski motiv praktičnega zvečanja zmožnosti samosocializacijc, skozi izkušnjo individualnih in skupnostnih avtonomij.
^MEWS,«^.
24 Glej zlasti "Idelogical Powers and the Antagonistic Reclamation of Communily: Towards a Better Understanding of Ideological Class Struggle" v W. F. Haug: "Commodity Acstetics, Ideology and Culture", sir. 89-99, (NY, 1987).