SPORED
KONCERTNEGA NASTOPA LJUBLJANSKIH SREDNJIH ŠOL IN DRŽ. UČITELJSKE ŠOLE
ki se bo vršil
v nedeljo, dne 30. aprila 1939, ob i0'30 uri dopoldne v državni operi. NAŠA OBMEJNA NARODNA PESEM.
I.a) Jenko-Runjanin: Državna himna.
b) Vuštnejša ja ni. (Koroška iz celovške okolice.) Harm. M. Tomc.
c) Od kneza Marka. (Koroška iz Bistrice na Zili.) Klavirske variacije in pesem priredil M. Tomc.
Poje mešani zbor drž. klasične gimnazije pod vodstvom učitelja glasbe L. Kramolca.
II. a) Naša bol. (Primorska.) Harm. M. Tomc.
b) Tičica lepo poje. (Primorska.) Harm. M. Tomc.
c) Drežniška. (Primorska.) Harm. M. Tomc.
Poje dekliški zbor drž. ženske realne gimnazije pod vodstvom prof. L. Kalinove.
III. a) Da b’ biva liepa ura. (Koroška.) Harm. Zdr. Švikaršič.
b) Nabrala je jagode. (Medjimurska.) Harm. I. Mustoč.
c) Teče mi vodica. (Prekmurska.) Harm. dr. F. Kimovec.
Poje mešani zbor drž. učiteljske šole pod vodstvom prof. I. Repovša.
IV. a) Ta zima že zapušča nas. (Koroška.) Harm. C. Pregelj, b) Izberi si moža. (Prleška.) Harm. E. Adamič.
Poje ženski zbor mestne ženske realne gimnazije pod vodstvom prof. dr. A. Dolinarja.
ODMOR
V. a) Dve slovenski obmejni pesmi. K. Jeraj, b) Vera-valček. Dr. J. Čerin.
Priredbe za godalni orkester in klavir. Igra godalni orkester drž. učiteljske šole pod vodstvom prof. I. Repovsa.
VI. a) Kje so tiste stezice. (Koroška) Harm. P. Rancigaj.
b) Tu za repu, tu za len. (Medjimurska.) Harm. V. Žganec.
c) Tu za len . . . (Medjimurska) Harm. V. Žganec
Prvo poje deški, drugo in tretjo mešani zbor I. drž. realne gimnazije pod vodstvom učitelja glasbe P. Ranči ga ja.
VII. a) Tam, kjer teče bistra Zila . . . (Koroška.) Harm. Zdr. Švikaršič. b) Ura je že dvanajst bila. (Koroška.) Harm. Zdr. Švikaršič.
Poje dekliški zbor II. drž. realne gimnazije pod vodstvom prof. Zdr. Švikarsiča.
VIII. a) Travniči so že zeleni. (Koroška.) Harm. M. Tomc.
b) Stoji ’na gora visoka. (Goriška.) Harm. M. Tomc.
c) Lepa Jana. (Prekmurska.) Harm. M. Tomc.
Poje ženski zbor Višje gospodinjske šole dr. Kreka pod vodstvom prof. M. Tomca.
IX a) Soči. (Primorska.) Harm. O. Dev.
b) Vigred približa se. (Koroška.) Harm. Fr. Marolt.
Poje moški zbor III. drž. realne gimnazije pod vodstvom učitelja glasbe D. Cerarja.
Koroška iz celovške okolice:
Vuštnejša ja ni.
Vuštnejša ja ni, k’ je ta vigredni cajt,
k’majo vse stvari noj ljudi svoj frajd. Drajdi. . .
Žvahtne rožice poženo svoj cviet, s petjem tičice veselijo sviet. Drajdi.. .
Koroška iz Bistrice na Zili:
Turče pod gradom dirjajo, po kneze Marke barajo.
A kneza Marka doma ni, je šov na goro visoko.
Od kneza Marka.
Oj, tam jo brusi sabeljco, da živi ogenj ven leti.
A on jo suče sabeljco, kdor vidi ga, se ga boji.
Kdor vidi ga, se ga boji, iz sable ogenj ven gori, čim bolj jo suče bolj blešči, pri špici ogenj ven leti.
Primorska:
Naša bol.
Naše gorice vinca ne točijo, ker so porezane trtice vse.
Naše vasice nič več ne vriskajo, ker so utihnile pesmice vse.
Po naših goricah, po naših vasicah so se razlile grenke solze.
Primorska:
Tičica lepo poje.
Ta tičica poje, na vejci sedi, ne seje, ne žanje, pa vendar živi
Bog Oče nebeški v nebesih sedi, na ptičico gleda, se je veseli.
Primorska:
Drežniška.
Čin, čin, čin, Drežnica, kje so kozice?	Mojškra je šivala vse brez šivanke,
Gori na skalici, kjer ni vodice.	fantič brez noge je skakal čez planke.
Sončece sije nam, dežek pa gre, naš mlinar pa melje brez vsake vode.
Koroška:
Da	b’ biva liepa ura.
Da b’	biva	liepa	ura,	Pa	ni biva	liepa ura,
da b’	sjava	svitva luna,	pa	ni sjava	svitva luna,
da b’	pršov	moj	fantič mov.	pa	ni pršov	moj fantič	mov.
Zdaj pa konjci že rzajo, šipce v oknah že cingljajo, zdaj je pršov moj fantič mov.
ura - vreme, mov = domov.
Medjimurska:
Nabrala je jagode Petrovske, srce moje.
Na livadi zambor cvetek zeleni, jagoda malena, jagodica čerlena: pozdravi mi v Mihaljevci dragoga.
Nabrala je jagode.
Kaj nabrala, dragomu je dala,
srce moje.
Na livadi...
Zajdi, sunce, doba ti je zajti, srce moje.
Na livadi...
Prekmurska:
Teče mi vodica.
Teče mi, teče vodica kroz toga mosta zidanoga, kje se je lübica zmivala, milo se jokala.
Jouči se, jouči, vöj se ’šče boš, ’ar je tvoj lübi k soldakom šou, s totega kraja na drugi kraj, novde ga več nazaj.
vöj = saj, ’šče = še, ’ar = ker, novde = ne bo.
Koroška:
Ta zima že zapušča nas.
Ta zima že zapušča nas, sedaj bo krajši čas, prišla bo luštna ta vigred, bo stajau se ta led.
B’jo prišle drobne tičice gor na zelene vejice —ju — ju, da slišat’ bi jih tou.
Sem slišal eno tičko pet, zapela je lepu, kaj more z’ena tička bit’, da poje tak’ lepu.
Je gvišno tista kukovca, k’je mojga srca lubica, kuku!
zapela je lepu.
Prleška:
Očes, čerka, vzet moža? Mati moja, keroga? Mladega čevljariča.
Mati moja, nečem ga. Cel dan po dretah vohči, celo noč po smoli diši.
Izberi si moža.
Mladega vzem kmetiča. Mati moja, nečem ga. Cel dan na polju čepi, celo noč debelo smrči.
Mladega vzem šribarja! Mati moja, očem ga.
Lepe ’ma bele roke, v žepu dnarce ima svetle, mati moja, očem ga!
Koroška:
Kje so tiste stezice.
Kje so tiste stezice, k’ so včasih bile,	Bom	grmovje posekal, travice požel,
zdaj pa raste grmovje in zelene trave.	bom	naredil stezice, ki so včasih bile.
Medjimurska:
Tu za repu, tu za len.
Tu za repu, tu za len, tu za masnu zelje.	Fašnik ima velke oči i duge mustače. Pepelnica...
Fašnik se je oženil, pepelnicu zaručil.	Pepelnica se dosmica, koli njega skače. Pepelnica...
Pepelnica zaručnica, fašnik mladoženja.
Danes zelje, gibanica, zütra povrtnica. Pepelnica...
Temu vam je semu kriva stara pepelnica. Pepelnica...
Medjimurska:
Tu za len . . .
Tu za len, tu za len, kaj nam bude k letu vekši len.
Koroška:
Tam, kjer teče bistra Zila.
Tam, kjer teče bistra Zila, se po dolini lepo zvija, kjer mi zibel tekla je, tega kraja jaz pozabim ne.
Slovenska mat’ me je rodila, na svojih prsih me dojila, slovenske pesmi spevijala, ko dete me je zibala.
Koroška:
Ura je že dvanajst bila, slišali smo glas Gospoda, smrt na duri potrklja: Mlada Minka, si doma?
Ura je že dvanajst bila.
Po gospoda smo poslali, da bi Minki trošta dali.
Minka trošta ne rabi več, njene zlate ure so že preč.
Na moj grob ne pozabite, bele lilije sadite, ko truplo v grobu trohnelo bo, bele lilije na grobu cveto.
Koroška:
Travniči so že zeleni.
Travniči so že zeleni, z lepimi rožcam’ razcveteni, lep vigredni cvet veseli cel svet: to je podoba mladih let. Rožice lepo cvetijo ino prežlahtno nam dehtijo, pa koj slanca pade, vse povenejo, na večer že suhe ležo.
Koroška:
Stoji ’na gora visoka.
Stoji ’na gora visoka, na gori ravan široka, gori je lipa zelena, pod lipo miza rumena, okol ciganov je dvanajst, ciganov črnih je dvanajst.
Se pa med sabo menijo, kam drev na rovte oojdejo;
cigan najmlajši govori: Jest pa ne grem na rovte z vam,
jest pa bom šel k svoj’ ljubci v vas, tja v Novo vas k svoj’ ljubci v vas.
Prekmurska:
Lepa Jana.
Lepa Jana se šetala gor ’no doli kraj Dunaja — hm!
V Dunaj vodo je gledala, sama sebe zagledala — hm!
Oje, joje, milost božja, kak sem denes jako lepa — hm! Moje lepe črne oči vse junake prekanile — hm!
Vse junake prekanile, vse junake do vmorile — hm!
No še Turka harambaša, ki med vojskoj konja jaše — hm! ki med vojskoj konja jaše ’no se s svitloj sabloj paše — hm!
Primorska:
Soča bela, kaj so bele tvoje vode od solza naših mater in sestra, ki ne bodo več vesele?
Soči.
Soča modra, Soča voda, kaj si modra od neba, al’ od našega morja?
Kakšna tvoja bo usoda?
Soča, Soča, kdaj boš rdeča? Ko poteče naša kri,
boš imela barve tri
in naš dom ne bo več ječa.
Koroška:
Vigred približa se.
Juhe,
Juhe,
Juhe,
Juhe,
uhe! vigred približa se, uhe! začne zeleneti se, uhe! te tičke veseli hvas, uhe! čir vse ma dro kratek čas.
Juhe! mene na misel gre,
Juhe! men’ ž njeme združat se, Juhe! tem Stvarniku hvalo dat, Juhe! k me dau je presvašče spat.
Juhe, tičice žvrgolo Juhe! to pesemco zjutrajšnjo, Juhe! iz spanja me hor zbudo, Juhe! zvečir pa lepo pojo.