»Danica« izhaja vsak petek na celi poli in veljA po pošti za celo leto 7 kron, za pol leta 3 krone 50 vinarjev, za četrt leta 2 kroni. V tiskarni sprejemana za celo leto6 kron, za »/, leta 3 krone, za li4 leta 1 krono 50 vin., ako bi bil petek praznik, izide »Danica« dan poprej.
Tečaj LV.	V Ljubljani, 28. marcija 1902.	List 13.
Vuzemska.
Hristos voskrese iz mčrtvyh, Emertju smert poprav, i su-ščym vo grobieh život darovav.
Prevzvišena Velika noč! Radujte se narodi.
Razrušena je peklu moč, Odkriti so podvodi.
Vzveličar je od smrti vstal,
Njegovo milost svet je vznal, To divno nam vstajenje Na novo da živenje.
Zapojmo tore v eden zbor Najkrepši haleloja;
Od zemlje gori v rajski dvor Naj glas se naš prosuja:
Odrešen je človeški rod.
Svoboden mu v nebč je hod, Kder ga po smrti čaka Živenje nebeščaka.
Poslan je bil Gospod na svet, Da spasi rod človeški.
Ponižal se v devic je cvet In uk učil nebeški:
„Nad vse ljubite Višnjega
In sebe kakor bližnjega, Pred Boge m vsi njegovi Jednaki so rodovi."
Ni bilo všeč duhovnikom Njegovo to učenje.
Pa so mu kakor zlobnikom Kovali pogubljenje.
Izdan, tja gnan je bil na dvor,
Kder se je sešel sodni zbor, Ki ga je zakrnelo Obsodil na razpelo.
Razbičan je na Golgoto Pod težkim križem stopal;
Za našo se je grehoto
V krvavem potu kopal. Razmučen, strt, na križ razpet, Proboden, mrtev s križa snet, Na tretji dan zadoba On sam je vstal iz groba.
Očakov in prorokov roj,
Ki ždeli so v temnicah, V nebesa vzvedel je s seboj
Na vzdušnih perutnicah. Od tam nas On na svojo stran Prijazno vabi dan na dan; Prošenje naše čuje, Pomaga nam iz nuje.
Zapojmo tore v eden glas
Najkrepči haleluja. Odmevaj k njemu vse od nas, Kar nam se v prsih vzbuja: Ne bodi nam sodnik prestrog. Pomiluj nas. pravečni Bog! Pa bomo veličavo Prepevali Ti slavo.
Matvej Andrejevi
Smrt Pravičnega.
(Po francoskem prosto poslovenjeno)
Klavdija Prokula Fulviji Rešili.*)
„Vprašala si me, zvesta prijateljica, kaj da se je zgodilo pri nas, odkar sve se ločili. Izvedela si po
*) To pismo so prilastuje Klavdiji Prokuli, ženi Ponciju Pilatu. Navadno poročilo pripoveda. da si je Pilat v obupu sam končal živenje prav kakor Juda tškarijot in da mu je žena Klavdija umrla kristijana. Grki jo imajo celo mod svetnicami. — To pismo se v marsičem vj^ma s svetim evangelijem da ne v vsem. razumevno bo samo po sebi — saj je je pisala takratna nejevernica. Nadejam se, da prijazni čitatelji »Novic« radi in več nego enkrat preberejo to pismo, akopram je pisano z nejeverskega stala.	Pisateljica.
meni že marsiktero skrivnost — in skrivnost vselej nekako plaši človeka. Da tudi danes vstrežem tvoji želji, hočem povzeti vseh svojih moči in ti natanko opisati svoje žalostno živenje. Ako časih zastrmiš pri branji tega lista: spomni se, da više moči vladajo nad našim rojstvom, našim živenjem in našo smrtijo in da ubogim umrjočim ni dano uganiti njihovih namenov . .
Ne govorim ti tu več o prvih letih, ki so mi pretekla v Marboni pri drazem očetu in pri tebi, ljuba prijateljica. Saj veš. da prvo leto trpenja je bilo loto mojega živenja: poročena sem bila takrat s sinom imenitne stare rimske rodbine Poncijem, ki je bil ob enem postavljen za oblastnika v Iberi. Sto-pivši od altarja sem se pripravljala za odhod in šla po dolžnosti s Poncijem. Spremljala sem brez veselja, pa tudi brez nevolje ženina, kterega bi bila lahko imenovala svojega očeta. A žalovala sem po očetni hiši. po milem nebu svoje domovine, po lepem cvetji, ktero sem ondi zapustila in še sedaj se spominjam vsega tega solznimi očmi. Mirno so tekla prva leta po moji možitvi, in mati sem bila sinu, ki mi je ljubši bil nego luč ranega danova. Svoj čas sem delila med izpolnitev materinih dolžnosti in med veselje, ktero je bilo dovoljeno ženam mojega stanu.
Moj sin je stopil v 5. leto. ki je bil poklican njegov oče za «1 e ž e 1 n e g a oblastnika na Judovsko. Odšli smo svojimi služabniki in prišli v Jope. Občudovala sem bogato in plodovito to deželo, ktere se je polastoval moj soprog imenom rimskega cesarstva. V Jeruzalemu sem bila v velikih časteh. A vender sem ondi živela prav kakor v samoti: kajti Hehrejei — od nekedaj ponosni in sumljivi — so črtili ptujce imeniijoč je inalikovalce, že svojo pričnjočnostijo skruueč njihovo sveto zemljo, posvečeno Bogu Abrahamovemu in potomcem tega svojega očaka. Bivala
\V. <_'. župnik Vrhovnik nam piše: »Včeraj se jo z<dasila t »i i'i>~|m Kn.Mi«-horj«'va in izjavila željo, da bi so Slovenci znova ><*/iia;ii!i > krasnim sostavknni njeno pokojno prijateljico l.ujizo Pesjak o ve. natisnjenem v Xovicah. 1. 18f>;">. št. 15. Obljubil som j«-j. da |H>Mclu|«'m za |M»natisek članka v >'/.z. Danici«, ki bi ^a vt»-;mila |irin«'>ti voliki t«'d«Mi . . . Morda bi so napravil tudi od-li>«k »^inrti Pravičnika« v par tiso«' izvodih na korist »I)ružbi sv Ciril.i in MHoda. Xa ta način bi so izpolnila pospe End-lich«Tj«'\f /.»•Ija: da >«• >jiis kolikor moči razširi mod ljudstvom.. V Trnovmi 1 -V marcija 19o2.i
Kad«« v« d jo vporabljamo za velikotedonsko »Danico to pismo pri-tnvsuj«HV vsebine iz rok nejeverske ženo. Tudi 2000 odti>ko\- /a na-o družbo smo se preskrbeti namenili.
Samoumevno da le nepob^sodno in som ter tje le notvarno s<- zlagajo«- s .svetopisemskim |>oročilom utrdi vender tudi lepo to pi>mo v dušah bralcev resničnost priznane sodbe: »Anima humana naturaliter christiana — človeška duša sama ob sebi kristijana.« Plemenita duša to Klavdijo je bila tudi pred sv. krstom že krščanska. — To še pristavljamo, da se na prvi pogled morda zazdi komu listova oblika primernoja z vednostijo se vkvarjajočim šolskim krosom; in no toliko čč. »Daničinemu« bralstvu A tudi ta pomislek jo s cela navidezen. Mi namreč svojemu pridnemu čitatoljstvu prisojamo vedrih dušnih moči, akopram ni vsakdo njih pohajal visokih šol. in — kar je več — mi vsakemu posamezniku teh čitalcev prisojamo oncjra čuteče j:a srca. ki so v tugi raztopi premotrujoče ob tem berilu veliko laloigro na Golgoti, ki je odrešila vesoljni človeški rod.	,,D(tničiii vrednih
1 sem sinčekom veči del v tišini lepega vrta, kjer se je družila mira — cvetoči terebinti; kjer se je še lepše dvigovala palma nego v Delu in kjer se je za lepoto borila naranča — z granatovim jabelkom. Tukaj sredi vonjav te bujne palestinske narave sem v blagodejni senci vezla zagrinjala ali pa sera prebirala Vergilijeve pesmi, presladko se glaseče ušesu, a še slajše občutljivemu srcu.
Le malokedaj sem videla svojega soproga, in zdelo se mi je, da je bil skrbljiv v svojem poslu. A mogočna njegova roka je bila vender le preslaba, da bi vstrahovala judovski narod, od vekov samostojen ter razdeljen v tisoč ločeb, ki so se edinile le v enem — in to eno je bilo plameneče sovraštvo do rimskega imena.
Ena sama ondotnih rodovin mi je bila prijazna: rodbina necega prednika ondukajšnje sinagoge. Rada sem obiskovala njegovo ženo Salomo, izgled vseh ženskih čednosti, in njuno hčer Senido, še le 12 let | staro, a milo kakor Aronov cvet, s kojira si je kitila i zlato svoje olasje.
Časih so govorili o svojem Bogu in brali so iz I svojih svetih knjig. — Fulvija! ali ti hočem povedati
i vse?---mnogokrat, kadar je Šaloma hvalila viso-
i cega Boga Jakobovega, večnega Boga, ki ne pozna niti strasti niti pregrehe, kakor naši bogovi, in ki je usmiljen, vsemogočen, edin v sebi, sama milost, čistost in veličije, — kadar sem čula Senido prepevati ob harpinih akordih svetih himen, ktere je zložil izraelski kralj David in ktere sera tudi jaz poskušala pri glasu svoje lire; mnogokrat, Fulvija, sem potem v svoji samoti padla na koleni in sobi vkljub sem molila k temu Bogu za svojega sina in za vse, kar mi je bilo ljubo in drago na zemlji. Častila sera tega Boga. ko-jeniu se upogiba železna osoda tako kakor se upogiba ubogi sužnik svojemu gospodarju — in vselej sem vstala od take molitve vesela in okrepčana.
Senida je od nekaj časa bolehala; obiskovala sem jo zato vsak dan. A nekega jutra sera izvedela žalostno novico, da je umrla nepričakovano, brez smrtnega boja in trpenja svoji materi v naročiji.
Neizmerna je bila moja žalost in poljubivši dra-zega sinu sera se napotila, da bi plakala z nesrečno materjo Salomo.
Po ulici, v kteri so stanovali, sem v nosilnici komaj mogla naprej: toliko se je bilo namreč flavtistov. pevcev in ljudstva nagnetlo okrog smrtne hiše.
Stopivši v vežo sem videla, kako se je množica razplatila pred dvema človekoma, ogledujoč ju zamaknjenimi pogledi.
Prvega sem kmalu spoznala. Bil je oče uboge Senide. A čudno — mesto da je otožnost osenčila njega častivredni obraz, bilo je v teh potezah le znamenj globocega zaupanja in presladke neznane nade. I — Za njim — zavit v svoj plašč — je stopal lep mlad mož. Nehote sem dvignila do njega oči; a po-besila sem je v hipu, kakor se pobešajo pogledi pred solnčno svitlobo. Zdelo se mi je, da se mu je lesketalo čelo in da je zlat odsvit obdajal njegove lase, padajoče mu na rameni, prav po nazarejski šegi. Mogoče ni, da bi ti draga, popisala, kar sem čutila ob pogledu tega moža. Gnalo me je do njega s privlačno močijo, kajti neizrekljiva krotkost je počivala nad prelepim obrazom — a sopet me je odbijalo, ker
svete groze sem ostrmela pred čudapolno svetlobo nebeških njegovih oči. Stopala sem za njim. a vedela nisem — kam. Kar se vrata odpro pred mano; in Se-nido ugledam na mrtvaški postelji in krog nje tisoč luči ter skrinjic, napolnjenih z dišečimi kadili. Še zmiraj je bila lepa. a čelo pa jej je bilo bledejše od limbarja, ki se je nagibal na nje. Mrzla roka tretije ,.parceM pa je bila vtisnila svoje sledi bledim ustinam in upadlima licema.
Mati Šaloma je slonela ob njej. Nema, otrpnjena je bila in zdelo se mi je, da me še opazila ni.
Neznanec obstane pred posteljo in .Tajer, oče mrtvi deklici, pade pred njim na kolena proseč: „Gospod, moja hči je umrla; a ako hočeš, oživi!" In Gospod prime Senido za roko, upre v njo svoj mogočni pogled ter govori zapovedalne besede: ,,Deklica vstani!" — — in Fulvija, Fulvija! — Senida je vstala, zatisnjene njene oči so oživele; rdečica je pre-oblila njena ustina, iztegnila je oživeli roki in izdihnila: „Oj, mati!" — Mati in hči ste se objeli, in ,Tajer, še vedno na kolenih, je poljuboval plašča rob njemu, ki ga je imenoval ,.učenika" in ognjevito se je zglasil: „Kaj mi je storiti, Gospod, da ti vstrežem in da si zadobim večnega živenja?"
,,Spoznati in izpolnovati zapovedi: Ljubiti Boga nad vse in bližnjega kakor samega sebe/4
Izgovorivši te besede izgine kakor svitla senca. Ne vedoč, kaj se je na to še vse godilo krog mene, sem prišla potem domu kakor v sanjah. Pri večerji sem Ponciju povedala vse, kar sem bila videla.
Majal je bil z glavo in mi govoril besede: Videla si Jezusa nazareškega; njega, kojega sovražijo farizeji, saduceji, herodijani in veliki duhovniki. Vsak dan se vekša zoper njega njihova nevolja in njihova maščevalnost mu žuga celo smrtijo. A ob vsem tem pa govori Nazarejec kakor modrijan in dela čudeže kakor Bog sam."
rA zakaj ga sovražijo?^
.Zato, ker je odkril njihovo pregrešnost in njihovo hinavščino. Slišal sem ga, ko jim je rekel neki dan: ..Kačji rod, vi obtežujete svoje brate z bremeni, kterih se sami še dotakniti nočete svojimi prsti. Vi skrbite, da se vam plačuje davek; a vi ne marate niti za postavo, uiti za vero, niti za pravico, niti za usmiljenje.Ta govor je popolnoma resničen in zato je ujezil ošabne te ljudi; tajiti ne morem, da je ob-nebije jako tamno za Nazarejčana." „A ti se vender, kaj ne, poženeš zanj; saj ti je dana vsa oblast?" „Moja oblast se kakor megla razprši pred divjo njihovo jezo--a žal bi mi bilo, v resnici žal, ako
bi tekla tega pravičnika kri." To izrekši je odšel in ostala sem sama. zamišljena in strahu se tresoča.
Približala se je velika noč in sošle so se v Jeruzalemu množice romarjev iz vseh judovskih dežel, da bi v templji darovale svojih bogočastnih darov. Nekaj dni pred tem praznikom mi je žalostno rekel Pilat: ».Znamenja so tužna za Jezusa, njegova glava je postavljena za dar; morda ga še nocoj izroče rokam velikih duhovnov." Groza me je spreletela ob teh besedah in ponavljala sem svoje vprašanje: rKaj ne, da se poženeš za njega?" „Mi bo li, meniš, mogoče?-4 — odgovoril je britkim čuvstvom soprog.
Nastopila je ponočna tihnoba. A komaj da mi je prišel spanec, že so me obhajale skrivnostne sanje.
1 Videla sem namreč Jezusa, ki je bil takošen. kakorš-: nega je Šaloma popisovala svojega Boga. Obličije mu je bilo svitlo kakor solnce; nosile so ga kerubske perutnice: obdajali so ga žareči plameni in stal je vrhu oblakom. Zdelo se mi je, da je sodil človeški rod. ki I mu je bil ob znožiji. Z roko je ločeval pravične od hudobnih: pravični so se dvignili do njega. bLščeči se v večni lepoti a hudobniki so popadali v goreče ! brezdno, ki je bilo grozovitneje od Flegetona in Te-! nara. Ko jim je pa večni sodnik pokazal ranjeno svoje telo in rekel: ..Dajte o d g o v o r o k r v i. ki se m jo prelil za Vas!" — takrat so pogubljenci prosili gora. da bi je pokrile in zemlje, da bi je pogoltnila. — a vse zastonj! Neumrjoči so bili, akopram pogubljeni — neumrjoči za obupanje in za večno
pogubljenje.--O kakošne sanje so mi to bile;
ali prav za prav: kakošno strašno razodetje!
Ko je zora jela zlatiti templjev vrh, vstala sem s postelje, a srce so mi polnile še najgrozoviteje podobe. K oknu sem se vsedla, da bi vživala čisti zrak ranega jutra. A, kar se zažene iz mestne sredine vun hrup. Kričanje, vpitije, tuljenje — strašnejše od neviht zbesnelega oceana — mi zadoni na ušesa. Poslušam; srce mi triplje strahu in na čelo mi stopi mrzel pot. Zmiraj bliže prihaja ta hrup in kmalu se začnejo tresti palačine marmorne stopnjice pod koraki neizmerne množice, ki je navalila kar naravnost na sodno hišo. I)o smrti prestrašena vzamem v naročije drago dete, ki se je mirno igralo pri meni. ter hitim k soprogu. Pridši do sodne hiše zasitim velik hrup glasov, tako da si ne upam va-njo stopiti. Zato od-grnem le škrlatno zagrinjalo, ki je viselo pred vrati. — O, Fulvija. kaj sem zagledala v dvorani! Poncij je sedel na slonokoščenem prestolu, obdan z vsim kinčem. s kterim Rim lepotiči svoje deželne oblastnike. Globoko ginjenje sem brala v negihnosti njegovega obraza. Pred njegovim prestolom pa sem — pisalo se mi ustavlja, da bi začrtala — 110 zagledala sem, kako je zvezanima rokama, razvlečeno obleko, krvavim čelom, a vender le neupognjen stal tu — I kdo je stal? — — Sam Jezus Na za reški. — Popolnoma miren je bil. Ni kazal niti ponosa, niti strahu. Miren je bil kakor nedolžnost in vdan kakor ponižnost, A ob vsem tem me je prevzela groza, »»gledajočo tolikanjo krotkost: kajti zdelo se mi jc. da sopet slišim besede iz svojih sanj: rDajte odgovor o krvi, ki sem jo prelil za Vas!"
Krog njega je rjula divja truma, ki ga je priti-rala do sodne hiše. Med njo je bilo videti nekaj duhovnov, pismoukov in farizejev, ki so nosili na čelu širje pergamentne trakove, v kojih je bilo zapisanih nekaj vrstic iz njihove postave. Vsi ti so dihali sovraštvo; želja po maščevanji jim je bila brati v pla-menečih očeh in bilo je, kakor da bi peklenski duhovi družili svoje glasove z njihovim grozovitim tuljenjem. Na zadnje migne Pilat z roko in tihota nastane.
„Kaj hočete od mene?" vpraša jih moj soprog.
,.Smrti hočemo tega moža, Jezusa nazareškega," odgovoril je eden izmed duhovnov razodevajoč misli vseh drugih. Nadaljeval je: „Kajfa ga je obsodil in sedaj smo prišli, da ti potrdiš njegovo obsodbo."
,.Kaj je krivega storil?"
Na to vprašanje so zavpili: rProrokoval je templju pogin! Imenuje se judovskega kralja! Pravi, da je Krist, sin Božji! Zasramuje velike duhovne, Aronove sinove! Križaj ga!"
Še zmiraj mi v ušesih doni to vpitije in še zmiraj vidim rajsko Jezusovo podobo.
Naposled ga Poncij kratko vpraša:
rAli si judovski kralj ?"
rKakor si rekel, tako je/ bil je njegov odgovor; a z izrecnim pristavkom „moje kralje>tvo ni od tega sveta."
„Ali si Krist. sin Božji? Ali si prorokoval templju pogin?"
Jezus molči.
Tuljenje pa se ponavlja kakor ponočje zglaso-vanje lačne tigrovine.
„Izroči nam Jezusa, na križ ž njim!"
Ni mi bilo dano dalje poslušati; poklicala sem sužnjo, poslala jo do soproga sporočujoč: naj mi dovoli kratkega posluha. Res je koj zapustil sodišče in prišel do mene. Na kolena sem padla pred njim proseč: rV imenu vsega, kar ti je ljubega na svetu, v imenu najinega otroka — varuj se, da ne pripomoreš česa v smrt modrijanu, ki je podoben neumrljivim bogovom. V sanjah sem ga videla nocoj. Obdan je bil z največjim veličastvom, ko je sodil človeški rod, tresoč se pred njim. Med nesrečniki, pahnjenimi v goreče brezdno, sem spoznala obraze vseh onih, ki sedaj zahtevajo njegovo smrt. O varuj se. Pilat, da se ga ne dotakneš z grešno roko: sama kapljica njegove krvi in ti si — pogubljen.*4
„In vender mi ne bo mogoče ga rešiti" — odgovori Poncij — le malo je sedaj v Jeruzalemu navzočih rimskih prijateljev; kaj naj torej pomore ta slabi njihov podpor proti narodu, ki ga navdihujo sami peklenski duhovi. A mirna bodi, draga Klavdija, pojdi na vrt. moti se tam z otrokom; tvoje oči niso vstvarjene, da bi gledale takih krvavih prizorov."
Zapustil me je ob takih besedah; in jaz sem bivala v smrtnih težavah.
Se zmiraj je stal Jezus pred sodiščem; in zaničevali ter zasramovali so ga vojščaki in ljudstvo. Nič enacejra se ne more najti njihovemu sovraštvu — le nebeška potrpežljivost trpečega Nazarejčana, ta mu je bila enaka.
Sedaj se je vsedel Poncij na svoj prestol, in vpitije rkrižaj ga- se je ponavljalo še strašnejše od poprej.
Navada je bila v Jeruzalemu, da je cesarski oblastnik o veliki noči oprostil k^cega jetnika. To pa zato, da bi pokazal s tem dejanjem judovskemu ljudstvu milostno srce in dobrohotenje tujega jim vladarja v Rimu. Vselej se je v tem dejanji vedel po občni ljuški volji.
Zapazi vsi v tej navadi morebitno rešilo za Je: zusa govori ljudstvu Pilat: „Kterega hočete, da osvobodim: Barabo ali Jezusa, ki se imenuje Krist?"
„ Barabo ~ — je množica zarjovela.
Baraba pa je bil ropar in morilec in njega zlo-činFtva so bila sploh znana vsej Judeji.
Zato Poncij vpraša na novo: „In kaj naj z Jezusom storim; ž njim, ki se imenuje Krist?"
„Na križ ž njim!"
„In kaj Vam je vender storil?"
Edin njihov odgovor je bil: „Na križ, na križ ž njim!"
Poncij je bil ves pobit. Vpitije in tuljenje krvo-ločnikov je skoraj že užugalo njegovo obiast; oblast tega rimskega imena, kojo je varoval zastonj in ki to dobo v Jeruzalemu ni imela druge brambe, nego videz j svoje slave — le prav malo rimskih vojščakov je bilo | namreč ta čas v Jeruzalemu kakor in kjer si že bodi podpore potrebnemu Pilatu.
Še bolj je hrup naraščal in nikoli nisem cula kaj tacega ne ob gromovitem ploskanju v naših jezdiščih, ; ne v ognjenih prepirih na rimskem sodišči. Nikdo v i tem vrvenji ni bil miren in pokojen; mirno je bilo le samo veličastno čelo njega, ki se je imenoval „Krist." Ni žaljenje, ni sramotenje, ni mučila, ni približevanje najbritkeje smrti ni moglo kaliti nebeške jasnosti njegovega pogleda; njegove oči, ki so živenje vdih-' nile mrtvi Jajrovi hčerki, so se mirno ozirale na rabeljne na okrog — in bile so polne ljubezni in rajskega pokoja. Videlo se je, da trpi — a da trpi z veseljem in zdelo se mi je, da je bila dvignjena njegova duša v neznane livade, prav kakor čisti plamen svetega darii.
K sodnji hiši je vrela množica ljudi, tako, da jih je bilo vse polno od svete sijonske gore do sodišča; a vedno je naraščala in vedno so se pridruževali še novi glasovi šumečemu hrumu.
Soprog, utrujen in prestrašen, odjenja.
O strašna, o nesrečna ura; ti, ki si zapisana v večnostni knjigi, kdo bi označil tvojo grozo?!
Poncij vstane, dvomba in strah se značita na njegovem čelu, pomenljivo pomoči svoji roki v umivalnico in pravi: „Nedolžen sem krvi tega pravičnika."
rNaj pride nad nas in nad naše otroke,44 odgovorili so nespametni judje in Jezusa vlekli od tod.
Spremljala sem z očmi njega, ki je šel v smrt --a kmalu so mi otemnele oči, koleni ste mi odrekli svojo službo, srce se mi je ustavilo in mislila sem: da urarjem — —
Ko se zopet zavem, stale so sužnje krog mene in počivala sem blizo okna, ki je dajalo razgled na sodno hišo. Pogledovaje tje doli sem videla na marmornatem stebru sledi prelite krvi. „Tukaj so z bičem tepli Nazarejca/ rekla je sužnja. Druga pridene: „In tam so mu glavo ovenčali trnjem in vojščaki so ga imenovali Judovskega kralja" ter so ga bili v obraz." „Zdaj umira" — mi tretija pove.
Vsaka teh besedi mi je padla na srce kakor kapljice razstopljenega svinca. Vse te krvave prigodbe so povikševale mojo žalost; a vender sem čutila nekaj nadnaravnega v teh smrtnih težavah, ki so mi gradile srce. — Nebo je soglasovalo mojemu srcu. Po-kivali so je temni oblaki, ki so viseli blizu zemlje in ognjeni bliskovi so bili te oblake prešinjevali. Jeruzalemsko mesto pa, hrumeče še pred kratkim, je molčalo, kakor da bi smrt korakala po njem. Nepo-| pisljiv strah se je priklenil na moje sedalo; sinčeka sem si stiskala na srce in čakala — a vedela nisem, česa.
Proti deveti uri se je še bolj stemnilo nebo, grozovit potres je jel zemljo majati, zrakovi so tožili | in zdelo se mi je, da se svet jame pogrezati v svoj
prejšnji nič. — Zgrudila sem se na pol mrtva, kar mi ena izmed suženj — judovsko dekle — stopi v izbo in zavpije vsa v strahu: ^Poslednji dan je nastopil: templjevo zagrinjalo se je raztrgalo na dvoje od zgoraj do zdolaj, osup kraljuje v svetišči; grobi so se odprli in pravični, ktere je umoril Jeruzalem, so se prikazali v mestu; Božija jeza se razprostira povsod kakor neugasljiv ogenj."
Vrtelo se mi je v glavi pri teh besedah. Vstala sem in opotekajoč se sem šla iz sobe. A zunaj sem srečala stotnika, ki je bil uprav dovršil krvavo dejanje. Bil je to vojak, ki se je postaral v vojskah zoper Parte in nikoli ni drznejše srcetolklo v močnejših prsih — a v tem hipu je prebledoval in tresel se je živega kesanja in strahu.
Sklenila sem ga natančneje poprašati o Nazarejcu; a hitro je izginil memo mene ves zmešan, med potom vedno ponavljajoč besede: „Tisti, ki smo ga umorili, je bil v resnici Božiji sin."
Stopila sem sedaj v nizko dvorano, kjer je sedel Poncij. Z glavo je slonel ob roki bridko vzdihujoč: „0 Klavdija, zakaj da te nisem vbogal! Zakaj se nisem bil poganjal za tega Pravičnega! Malodušno srce mi nikdar več ne vžije mini."
Upala se nisem odgovoriti — saj je ni bilo tolažbe za nepopravljivo nesrečo, ki se je bila izvršila.
Nič ni motilo mučne tihoče tega večera; razun grom, ki je bil odmeval pod obokom velikega poslopija.
Tej večerni nevihti vkljub je prišel star mož v naše stanovanje in želel govoriti s soprogom. V dvorano stopivši je pokleknil pred Poncijem rekoč: „Imenujem se Josipa Arimatejca in prosim, dovolite, da smem Jezusovo telo sneti s križa in da je pokopljem v svojo rako." Poncij ni dvignil oči, a dovolil je rekoč: „Le storite!" — Častiti mož je odšel in videla sem, da ga je čakalo nekaj žena, zavitih v temna zagrinjala.
Tako je minul vseh nesrečnih — najnesrečneji
dan.
Jezus je bil pokopan v rako, vsekano v skalo. Pred njo so postavili straže; a tretiji dan je vender vstal iz grobi slaven kakor zmagalec; vstal je, kakor je bil prorokoval, in se pokazal mnogoterim osebam. Priča temu so bili njegovi učenci, ki so brez bojazni potrdili svojo krvijo vse, kar so bili govorili.
j- Lujiza Pesjakova.
I Konec pride).
Kristijanovo velikonočno veselje.
»Letošnji veliki noči: 30. marcija.)
To je dan. ki ga je naredil Gospod, radujmo in veselimo se v njem.
(Ps. 117, 24.)
„Izveličar nas je vstal iz groba, ob moč je smrt, trohnoba;" tako prepeva radujoče se krščansko ljudstvo v velikonočnem času. In to po vsej pravici. Božji Izveličar, kateri je bil v zavisti in sovraštvu umorjen, katerega je nevera položila v grob, zastražila ga «elo v grobu: on je vstal, kakor je rekel, in je
s tem dokazal svoje nebeško poslanstvo, svojo nebeško vsemoč. Zato pa velja beseda veselja: „Grob je prazen in odprt, premagan je pekel in smrt. Aleluja!" Mož bolečin je visel j na križu in radostno so pogledavali nanj zagrizeni Judje, češ: prosti smo nevarnega Nazirejca za vedno. Toda človeška pota uiso božja pota. Seme, ki ga je položil Jožef arimatejski v grob, i je vsklilo že tretji dan k novemu, bujnemu življenju. To veselo vest prinese angelj: „ Jezusa iščeta Nazarejskega, križanega, vstal je, ni ga več tu." (Mark. 16, 6.) Ta beseda: »Vstal je," odmeva današnje dneve iz tisoč grl. Te besede | so se razlegle v vse dele sveta. Otrok jih ponavlja v materinemu naročju. Verni kristijan jih ponavlja poln veselja in upa. Revni se z njimi tolaži in poln veselja nese dalje svoj križ. i Bolnik jih izgovarja v svoji nadlogi in čuti, kakor bi da mu odleglo. Kerubi in Serafi se od-zivljejo v nebeškem veselju pojoč: „Vstal je Krist. Aleluja." Po pravici se raduje sv. cerkev, nevesta Kristova, te dni in v nas vžiga veselje, pojoč: „To je dan, ki ga je naredil Gospod, j radujmo in veselimo se v njem."
„V8tal je": te pomenljive in radostne besede so nam dane iz nebes. Križani Odrešenik in Izveličar je po lastn»h močeh zmagoslavno in častno vstal iz groba. „Trpel je pod Poncijem Pilatom," kakor molimo v apostolski veri, ,,križan je bil, je umrl, bil v grob položen." A po teh besedah vesele besede: „Tretji dan je zopet od ! mrtvih vstal." — Ni ga čudeža, ni ga dogodka, ki bi bil tako spričan kot je čudež vstajenja. Pismarji in farizeji, neverni učenci, tisočere priče so morale dati spričevanje resnici, katero so oznanovali apostoli, za katero so veseli dali kri j in življenje.
Naša vera je prava vera, dokaz zato nam I je čudež vstajenja. Na to veličastno zgodbo se opira veliki apostol, sv. Pavel pišoč: „Ako I Krist ni vstal, prazno je naše oznanovanje, prazna pa tudi vera vaša." (I. Kor. 15. 14.)
„ Vstal je — rešeni smo!" Ako bi bil božji Izveličar navaden človek, učen, moder, vstanovitelj nove vere, kakor Mohamed, Buda, ne bi bila njegova smrt odrešilna, bila bi le 1 smrt vsled njegovega prepričanja, njegove vere. On bi ne bil „jagnje božje, ki od jemlje grehe sveta." „Njegovo trpljenje, njegova smrt bila bi sicer nadčloveška, čudovita, a ne bila bi božja. S svojim vstajenjem pa je Krist izpričal, da je v njegovi oblasti njegovo življenje in njegova smrt, kakor je rekel nekedaj farizejem: „Kakor ima oče življenje v sebi, tako je dal tudi sina,
da ima življenje v sebi." (Iv. 5, 26.) , Jaz imam moč dušo dati, a tudi oblast jo vzeti." (Iv. 10, 17.) Ko so to slišali, so govorili: »Nespameten je, kdo ga posluša!" zopet drugi pa so rekli: „Tako ne govori obseden človek!" (Iv. 10, 20.) S svojim vstajenjem pa je odvzel vsem dvom, dokazal je, da je on Bog-človek, dokazal je, da ima moč prevzeti grehe, za nje zadostiti in nas spraviti z nebeškim očetom. „0n reši svoje ljudstvo greha," je govoril angelj Jožefu. Te besede merijo na vstajenje, katero slika tudi apostol, govoreč: „Ako pa Krist ni vstal, prazna je vaša vera, še ste v svojih grehih." (I. Kor. 15, 17.)
Jezusovo vstajenje pa je najboljši porok našemu vstajenju. ..Premagana je črna smrt." Z vsklikom: rOče v tvoje roke izročam svojo dušo", je nagnil svojo glavo in umrl. Videzno ga je zmagala smrt; mrzel, otrpljen je ležal v grobu, izročen trohljivosti. Toda glej! z močjo božjo pretrga smrtne vezi in kot Gospod življenja zapusti svoj grob. Prvina tistih, ki so zaspali, je Vstali od mrtvili. Tudi človeku je odločeno umreti. Položijo ga v grob, trohnoba in gnjiloba je zadnji njegov delež. Toda kakor za Izveličarja, tako tudi za vse ljudi napoči dan vstajenja — vsi, ki leže v grobeli, zaslišijo glas božjega Sina in vsi, ki so dobro delali, izidejo na vstajenje življenja, a kateri so hudo delali na vstajenje sodbe. Zato pa govori sv. Pavel: „Kakor v Adamu vsi urnrjo, tako tudi v Kristu vsi oži ve.a (I. Kor. 15, 22.) Ali nam ni tedaj v veselje glas, ki se razlega o velikonočnem času: r Premagana je črna smrt, ki nam pravi, da smrt že nima žela več. da smrt uniči sicer nas, pa da nam da življenje novo, katerega smrt ne pokonča.*4
„ Premaga na je črna smrt, premagan pekla je gospod." Hudobni duh je zavladal ves svet, ki je pozabil pravega Boga. Človek je postal suženj, satan gospod. Njegovo gospodstvo je bilo trdo. Tega guspodstva rešiti ljudi je Kristu bilo. Skusil se je z njim v boju, v krvavem boju na gori Kalvariji. Vse je tako kazalo, da zmaga satan in njegovi sluge. Mrtvega so položili v grob, žrtev krutega, sramotnega boja. Toda „aleluja" — vstal je Krist kot zmagalec satana, zmagalno zastavo držeč v zmagovalni desnici.
Velikonočni čas je torej čas veselju za vsako verno, krščansko srce, ki se je očistilo greha in z orožjem Kristovim se otreslo robstva hudobnega duha. Blagor mu, kdor je spolni! ukaz apostolov pred dnem veselja: „Praznujte
veliko noč ne v starem kvasu hudobe in napačnosti, nego v presniki čistote in resnice. (I. Kor. 5, 8.) Onemu ne odide veselje, katero mu vzbuja vesela vest, da je vstal Gospod, premagal smrt, pekel in katerega veselja nas obvestuje cerkev opominjajoč: To je dan vstajenja, dan veselja, veselimo se ga in radujmo se v njem. Aleluja!
L. P.
i _
Marija in Cerkev — dve materi bolečin.
(Konec.)
Golo, vse obleke oropano mrtvo telo Jezusovo spominja nas na drugo mater bolečin: na sv. katoliško Cerkev, kateri ropajo nezvesti sinovi njeno premoženje, da, njene najpotrebnejše stvari. Kar so verniki drage volje prispevali ali 1 darovali za cerkvene potrebe, za duhovnike, za krščansko vzgojo mladine, za podporo ubogih, vdov in sirot, kar so cesarji in knezi darovali z ustanovitvami samostanov, vse to oropajo sedaj sovražniki sv. Cerkev.
Cerkvena država je čisto po pravici in postavno bila v oblasti papeževi, a so mu jo uro-pali in vzeli mu tudi glavno mesto. Tako zvana „mrtva roka" je bila vedno na strani ubožcev in je pospeševala znanosti in umetnosti, sploh humanitetne vstanove. Njim je bila Cerkev vedno prva zaščitnica. Sedaj pa v Španiji, na Portu-; galskem in na Francoskem zapirajo samostane in priklopljajo je državi, redovnike in redovnice, pa zganjajo in zaničujejo akopram so toliko storili za blagor človeštva. „Sveta je lastnina" vpijejo bogatini in Judje, razun, če je cer k veno. to se sme vzeti. — Toda na oropanem premoženju ni blagoslova, nego prokletstvo. Države, ki so oropale Cerkev, so denarstveno pri kraji in preti bankerot. Ropanje, goljufijo, sko-j post in poneverjenje držav do Cerkve uporabljajo sedaj socijalisti, ki pravijo: Ako ste vi cerkveno premoženje si prisvojili, smemo tudi mi državno premoženje in bogastvo ljudi brez skrbi oropati in si je razdeliti.
Zato na delo in pomagajmo Cerkvi s krepko roko in bistrim razumom!
I
Sedma bolečina.
To zadnjo bolečino je občutila Marija, ko so polagali njenega Sina v grob. Vsaka mati, ki je stala že ob grobu svojega ljubega sina, vedela si bo razložiti to Marijino bol. Pot od križa do groba, priprave za
pokop, pogled na mrtvega v grobu ležečega Jezusa, zatvoritev groba s kamenjem in povrnitev v mesto je bila za mater Marijo brezmejno bolestno in bridkobno.
#
Smrt in grob je obilen vir žalosti in bolečin za katoliško Cerkev. Dvojna smrt je, časna in večna; dvojni grob je: za dušo in telo; za telo in za dušo pekel, odkoder ni vstajenja, ni rešitve. Hitra časna smrt najboljših njenih otrok, gorečih duhovnikov in izvrstnih cerkvenih knezov, za katoliško stvar vnetih mož, pisateljev, umetnikov, smrt v trenutku, ko jih Cerkev najbolj potrebuje, ta boli in ji trga srce. Ali Cerkev ne stoji obupana pri grobu, kakor tudi Mati Marija ni bila obupana, nego v upanju je, da bodo te duše, ki so se borile za Cerkev in Boga, našle milostljivega in usmiljenega Sodnika, ki jim poda venec življenja v plačilo za boj in za trpljenje. Trdno upanje ima, da tudi onim dušam, ki se čistijo v vicah, zašije dan večne blaženosti. In da se to preje zgodi, zato moli zanje in daruje zanje najsvetejšo daritev.
v
Se bolj kakor telesna smrt pa žalosti sv. Cerkev dušna smrt njenih otrok, ko vidi, kako umira;o mnogi v velikih smrtnih grehih, ko gleda pohujšanje med ljudmi, v zakonih nezvesto življenje — in v tem položaju gredo s sveta. Cerkev joka nad nespokornostjo in trdo-vratnostjo takih, ki so bili znani sovražniki Cerkve in niso pokazali nobenega znamenja ke-Banja in so umrli brez sv. zakramentov. Naj li Cerkev ne žaljuje, ako vidi, da se pogubljajo duše samomorilcev, dvobojnikov? Ali se ne boji vsak kristijan, da se duša, med tem ko se zagrne črna zemlja nad truplom, pogrezne za vselej v večni ogenj ? Cerkev ne označi nikogar za pogubljenega, tudi, če mu odreče cerkveni pokop. Cerkev misli n i mogoče popolno kesanje v zadnjem trenutku, a žaljuje in boji se pa vse eno. Z Gospodom ne želi nobenemu smrti, ne smrti grešnikove, nego da se spokori in živi. A kjer ni spokorjenja, tudi ni življenja, ki je v Jezusu Kristu, ki je rekel: „Jaz sem vstajenje in življenje; kdor v me veruje, bo živel . .
Tako bi končali paralele med sedmerimi žalostmi Marijinimi in žalostmi sv. matere katoliške Cerkve.
Vprašanje pa nastane, kako trpite obe materi, za koga trpite, in kako ju zamoremo tolažiti?
Marija, žalostna Mati božja, je trpela stanovitno in vdana v božjo voljo vse še tako
bridke preizkušinje. Ona ni prosila maščevanja iz nebes nad sovražnike svojega Sina, niti jih ni proklinjala, nego stoječ pod križem je molila za sovražnike in se veselila z Jezusom nad iz-preobrnitvijo desnega razbojnika. Marija je pretrpela z vdanostjo, potrpežljivostjo in stanovitnostjo. In to je bilo njeno junaštvo.
Tako tudi mati sv. Cerkev. Občudovanja vredna je potrpežljivost in stanovitnost njenih mučencev in spoznovalcev! Tudi Cerkev ne pro-klinja in ne trpi, nego opominja ljudstvo in moli za sovražnike: „Da sovražnike sv. Cerkve ponižaš in k pravi pokori pripelješ". Vse preganjanje današnjih dnij trpi z junaškim pogumom.
Marija je trpela za se in za nas: Za se, da bi bila popolnoma podobna svojemu božjemu Sinu, da bi se vtrdila v čednostih, da bi zaslužila milosti, ki jih ji je Bog dodelil, da bi bila vredna naša Srednica. Nam je koristila kakor vzgled trpljenja, ker ima delež za odrešenje človeštva, in tudi nam kakor tolažnica stoji na strani. Zato jo imenujemo zdravje bolnikov, pribežališče grešnikov, tolažnico žalostnih, | pomoč kristijanov. Nebes kraljica je morala iti j po križevem potu, da nam na tem trnjevem potu odpre vrata nebeška.
Prav tako trpi tudi Cerkev za se in za j nas. Kri mučencev je bila vselej seme novih Kristovih vojakov. Preganjanja so ji vedno koristila. Oni, ki so odpadli in odpadajo, so tako gnjili sadovi, mrtvi udje, suhe veje, da namesto njih dobi Cerkev med neverniki boljših novih sinov in hčera. Navdušenost in odločnost ter katoliško življenje se kaže tam, kjer trpi Cerkev j preganjanje. To vedno preganjanje Cerkve je dokaz za njeno resnico in njen božji izvor. Starček v Vatikanu, Leon XIII., trdi vedno: „Peklenska vrata je ne zmagajo."
Dober otrok ne tolaži svoje matere samo dokler je bolna in revna, on govori tudi pozneje rad o njenih bolečinah in njenem trpljenju. Ce pa je mati umrla, pripoveduje najrajši o njeni zadnji uri, o pogrebu . . . Tako moramo tudi mi deliti žalost in trpljenje Marijino ter se spominjati trpljenja in smrti Jezusove. — Izmoli včasih litanije ali rožni venec v čast žalostne Matere Marije! S tem zadobiš mnogo milosti in boš tudi Mariji v tolažbo! — Drugo kar moreš storiti je, da se ogibljcš smrtnega greha! Kdor greši, križa z nova Jezusa, kdor se varuje greha in dela pokoro, dela Jezusu in Mariji veselje. — Tretjič zabranjuj greh in zlo
tudi pri drugih in pospešuj dobro! Bodi potrpežljiv, stanoviten, ponižen v vsem trpljenju ter tolaži tudi druge v njihovih nesrečah! Ako bos imel sočutje tudi s sv. Cerkvijo v njen h preganjanjih, v njenem trpljenju, v njenih bolestih, potem bodi prepričan, da pojdeš Mariji v veselje in skrbno pripravljen in spravljen z Bogom v srečno svojo večnost.
Bodi tudi nasproti Cerkvi kakor dober otrok in zvest sin! Ne bodi malomaren in ne prizadevaj jej niti skrbi niti žalosti z grdim življenjem, lenobo ali sovraštvom, ampak vnet moraš biti za čast in poštenje Cerkve in bližnjega! Oviraj druge, da ne sramote Cerkve, svoje dobre matere. Stoj trdno za načela katoliška ter pokaži javno svoje prepričanje. Moli za Cerkev in s Cerkvijo za duhovnike in za vernike. Če je treba in ako moreš, pomagaj tudi gmotno v denarju, da se stanje Cerkve v posameznih slučajih zboljša in da se podprejo verni: uboge in sirote! — Skrbimo sami za dobro sv. Cerkve z dobrim svojim izgledom.
Bog in Marija z nami!	— iks —
L Bratovske zadeve
molitvenega apostolstva.
a) Glavni uamen za mesec marcij 1 902: Če&enje sv. križa.
»Mi oznanjujemo Krista križanega . . *
(I. Kor. 1. 23.)
Križ je bil v starodavnosti znamenje sramote in orodje krvavega trpljenja. Križanje — ta strašni način smrtne kazni so poznali prav vsi narodi starega veka. Tudi pod zmagujočimi krili rimskega orla so se iz tal dvigali križi, na katerih so v neizrekljivih mokah umirali bedni trpini. In prav tonekedaj tako zaničevano ter v neznosnem trpljenju in v obupnem gnevu tisočkrat preklinjano o rod j e si j e i zbral naš Izveličar za sredstvo, po katerem je odrešil svet. Radovoljno je zadel križ na svoje svete rame in s tem pregnal staro prokletstvo, ki se je držalo križa, ter ga obdal z veliko slavo in zmagonosno močjo. Odkar se je Sin božji doteknil križa s svojim svetim telesom ter ga ožaril s svitom božanstva, od takrat je križ — mogočno osredje krščanstva. Križ je v kratkem premagal svet ter si ga podvrgel. Tista luč, ki je na vrhu Kalvarije zažarela s križa, je z zmagovito svetlobo posvetila med narode ter razpršila obupno temo, ki je kakor mora tlačila njihovega duha ... Kolika iz-prememba: križ pred Kristom, križ po Kristu! Poganu je križ znak največje sramote, najhujšega poniževanja; kristijanu pa je križ v čast in ponos.
Ponosom pripenjajo možje omikanih narodov svetle križce na svoje prsi — a veljava zaslužnega križca poteka iz križa na Kalvariji; pogani takih odlikovanj niso poznali. Veselo so hiteli svetniki križu naproti, objemali ga ter poljubovali in junaško umrli
na križu mučeniške smrti, a to le za to, ker je tudi Gospod umrl na križu; a poganu je bilo križanje naj-ostudnejša smrt. In mi naj bi ne častili tega svetega znamenja?
1.)	Ne sme je biti slovenske hiše, naj bo že priprosta koča ali dično poslopje, tudi stanovanja ne sme b iti, v katerem bi pogrešali znamenje sv. križa — razpelo. Prej kakor za dragocene stenske slike mora biti v sobi prostor za križ. Saj vender visi na križu — naš Bog!
2.)	Naši pobožni očetje in dedje so ob mnogih potih in cestah postavili znamenje sv. križa. Tudi med nami naj to lepo krščansko delo ne izmre! In če gremo mimo takega znamenja, nikar se ne sramujmo očitno s spoštovanjem pozdraviti podobo križanega Izveličarja! Kristijan sem, in na križu visi moj Bog. Moški naj se spoštljivo odkrije, ženska pa ponižno prekriža.
3.)	Radi in zbrano delajmo na čelu. ustih in prsih znamenje sv. križa — in to ne samo doma med štirimi stenami, nego tudi v javnosti. Kadar zazvoni „Ave Marija", pričnimo svojo molitev s sv. križem, naj si bomo že kjerkoli. Žalostno je videti po mestnih ulicah korakati mladeniča, ki ob Marijinem zvonenju ostane pokrit, ker ga je — sram moliti; in to morda prav oni mladenič, katerega je, predno je odšel v mestne šole, doma prekrižala dobra mati in ga poškropila z blagoslovljeno vodo želeč mu naj ostane pri tujihftjudeh vedno dober, veren, slovenski sin . . .
4.)	Večkrat upirajmo svoj pogled na križanega Jezusa! Poglejmo, koliko je on trpel; poglejmo, kako krvave njegove presvete noge, ki so hodile iskat grešnikov; kako krvave njegove presvete roke, s katerimi je delil same dobrote, s katerimi je tolikokrat blagoslavljal svoje ljudstvo; in njegovo srce, čigar slednji utrip je bil posvečen blaginji človeštva, to srce je prebodeno.. Iz ljubezni do Jezusa prenašajmo tudi mi radovoljno in vdano križe in težave zemskega življenja. Saj vse to trpi le kratek čas. ,,Vojska je kratka, a krona je večna." ________&
Škofijska kronika.
Umrl Jo Nj. eminenca, prevzvišenl in premilostni g. ljubljanski škofiji metropcfit Jakob Missia, kardinal-mašnik sv. rimske cerkve, naslovom pri sv. Štefanu na na hribu Celij; kneznadškof v Gorici; Nj. Veličanstvu tajni svtčnik; vitez reda železne krone I. vrste; bogo-slovski doktor idr. — Rojen je bil pri sv. Križi ob i Ljutomeru na Štajarskem 30. junija 1838, mašnik po-; svečen v Rimu kakor gojenec germaniko - hungariku i 30. majnika 1863, knezškofom v Ljubljani od Nj. Veli čan s t v a imenovan 14. junija 1884, po sv. stoli c i potrjen 10. novembra t. 1., posvečen pa po svojem dobročinitelji graškem k. š. dr. Ivanu Zwerger 7. decembra t. 1. v Nemškem Gradci, vstoličen 14. decembra 1.1. v Ljubljani, kneznadškofom za Gorico po Nj. Veličanstvu imenovan 12. dec. 1897, po sv. stolici potrjen 24. marcija 1898 in kakor nadškof vstoličen tam 22. majnika t. 1. ter kardinal-mašnikom izvoljen 19. junija 1899.— Zamrl je, kolikor i se za sedaj sklepati sme, posledicem srčne bolezni 24. t. m. ob pol eni nočni uri nagle smrti, poprej pre-i viden sv. zakramenti za umirajoče. V M. P.
Odgovorni vrednik Tomo Zupan. — Tiskarji in založniki Jožef Blasnikovi nasledniki v Ljubljani.