— hi U/^C(čA S'G&oTA . LETNO IZVESTJE ZASEBNE DVORAZR. TRGOVSKE ŠOLE ZDRUŽBE TRGOVCEV ZA SREZ MURSKA SOBOTA V MURSKI SOBOTI ZA ŠOL. LETO 1939-40. Tisk Prekmurske tiskarne v Murski Soboti Sv. Sava. (Govoril na svetosavski proslavi dijak Dušan Veble). Sv. Sava je danes najbolj znana in mnogozaslužna osebnost v zgodovini našega naroda. Ustanovil je eno najbolj trajnih in najkoristnejših organizacij v vsej preteklosti našega naroda srbskega imena — namreč srbsko narodno cerkev. Bil je početnik srbskega srednjeveškega cerkvenega jezika in oče srbske književnosti. Bil je državnik, političar in vzgojitelj. Ta svetli in veliki od Boga poslani mož ni pozabljen. Odsev njegovih zaslug in sposobnosti, ki so bile zmožne, da zgrade tako močno organizacijo, katera je preživela stoletja nacionalne ter državne moči in tudi njene propasti, je kljub tej ostal živ in nedotakljiv vse do danes. Sv. Sava, s krstnim imenom Rastko, je bil tretji sin mogočnega župana Raške, Štefana Nemanje. Že v samem trenutku, ko je stopil v življenje, je stopil Sava v zgodovino ter se pokazal moža velikega značaja in nenavadnih duševnih zmožnosti. Nemanja, to videč, je poklanjal več pažnje njegovi vzgoji in izobrazbi. Ko mu je bilo 15 let, mu je oče podaril zemljo, da bi ji vladal. Določil ga je tudi za svojega naslednika. Ali Rastko kljub temu, da je imel vsega na razpolago, ni maral za dobrote, ki sta mu jih nudila oče in njegov razkošni dvor. Rastku ni ugajalo to burno življenje. Želel je najti mesto, kjer bi se lahko nemoteno posvetil Bogu z dušo in telesom. Koval je načrte in delal naklepe, kako bi zbežal. Sreča mu je bila naklonjena. Nemanja je bil znan kot dober in radodaren mož. Na njegov dvor so prihajali ljudje ter ga prosili utehe in pomoči. Nekoč so prišli tudi menihi s svete gore Atos ter prosili milodarov. Sedaj se je Rastku ponudila prilika, da bi z menihi zbežal. Zato je iskal njihovo družbo ter jih povpraševal o tem in onem iz življenja v samostanu. Neki menih — Rus ga je tako navdušil s svojim govorom, da je sklenil, ponoči z njimi ubežati. To je tudi storil: I. 1192. je skrivaj odšel v ruski samostan na Atosu. V svoji mladi ognjevitosti je zapustil razkošje očetovega dvora in, se odločil za novo življenje v hladni samostanski celici. Roditelje je to zelo potrlo. Oče je poslal za njim zasledovalce. Končno so ga našli v ruskem samostanu na sv. Gori. Rastko je vedel, kaj ga čaka. Toda trden v volji in svet v želji, za katero je pobegnil, ni hotel zapustiti samostana, nego se je ponoči skril z menihom v stolp, kjer je bil posvečen za meniha pod imenom Sava. Ko je odposlanec Štefana Nemanje zjutraj s svojimi spremljevalci vstal, so zagledali pred seboj mesto Rastka — meniha Savo. Vendar Sava ni ostal vse življenje med samostanskimi zidovi. S svojo bistroumnostjo je uvidel, da njegova domovina potrebuje žilavih in marljivih graditeljev. Na Savino prigovarjanje se je pomenišil tudi Nemanja. Ali Sava ni bil s tem zadovoljen. Želel je, da bi živela skupaj. Njuna trdna ljubezen ju je povezala. Vendar njuno življenje na sv. Gori ni bilo posvečeno samo postu in molitvi. Kljub temu, da je bil Nemanja v meniški obleki, ni spremenil svojega značaja in svojih navad. Rojen kot političar in državnik je ostal skozi vse življenje vajen dela in skrbi za narod in državo. Nemanja je tudi na sv. Gori premišljeval, kako bi lahko narodu koristil in pomagal. Zamislil si je skupno s Savo zgraditev samostana, ki bi bil pribežališče in zatočišče Srbom. Z izredno energijo in velikimi gmotnimi žrtvami je uspelo, da sta postavila samostan Hilandar, ki je tekom časa dosegel mnogo večji uspeh, nego sta ga predvidevala njegova ustanovitelja, ter je postal eno izmed glavnih in najplodnejših kulturnih središč srbskega rodu v srednjem veku. V sredi tega težkega dela in lepili uspehov, ki sta jih moža dosegla, je nenadoma umrl Nemanja v visoki starosti leta 1200. Toda sv. Sava sedaj ni prenehal z izvajanjem napravljenih načrtov. Živel je še vedno ob postu in molitvi, ali začel se je izpreminjati in doraščati v popolno samostojnost. Na temelju razgovorov z očetom v teku let in pod težkimi razmerami, ki so nastale v srbski državi povodom propasti Bizanca 1. 1206., je Sava uvidel, da mora njegova delavnost razširiti svoje meje preko štirih sten samostanske celice in izven cerkve na več ljudi, ne le na samostanske menihe. V državi so nastali v tem času neredi in pojavil se je spor med bratoma Štefanom in Vukanom. Štefan si ni vedel druge pomoči, zato je poklical Savo v Srbijo. Sava videč, da se nahaja država v nevarnosti, se je napotil v Srbijo ter s seboj pripeljal smrtne ostanke očetove. Položil jih je v skupno grobnico v samostanu Studenici. S tem se je takorekoč rešil i sam, kajti križarji, ki so ropali po Bizancu, so napadli tudi sv. Goro ter oplenili vse samostane. S prihodom Savinim v Srbijo se je spremenila smer njegovega življenja. Čeprav mu je bila tudi tukaj glavna skrb cerkev, ki jo je začel urejevati, je nehote stopil v vrtinec političnega življenja in v politično akcijo. Previden in oprezen pri vsakem delu in moder v nastopu je bil Sava svojemu bratu Štefanu svetovalec in pomočnik v težkih trenutkih, ki so stalno ogražali Srbijo po Savinem prihodu. Poleg velikih političnih uslug, ki jih je Sava storil svojemu bratu, državi in narodu, je hodil kot menih med narod ter mu dajal pametne in koristne nasvete. Delal je neprenehoma in načrtno na tem, da povzdigne narod nravstveno in gospodarsko. V takem koristnem in intenzivnem delu je preživel Sava skoro deset let, polnih vsestranskih koristi. Leta 1216. pa se je Štefan drugič oženil z Ano, vnukinjo benečanskega doža Henrika Dondole. Pod vplivom svoje žene in radi nevarnosti, ki so mu pretile od večili strani, se je začel približavati zapadu — papeški kuriji, hoteč tukaj najti zaslombo v slučaju napadov na njegovo državo od strani Madžarov in tedanjega latinskega carstva. Sava videč, da je država v nevarnosti, je skušal brata pregovoriti s pametnimi nasveti ter ga odvrniti od tega za državo pogubnega dejanja. Štefan pa je ostal gluh za nasvete, ki mu jih je dajal Sava, zato se je ta preselil nazaj na sv. Goro. Po Savinem odhodu je papežev delegat kronal Štefana za kralja 1. 1217. Sedaj je bil Štefan prepričan, da so vse nevarnosti minile, ter se ni zavedal, kako se je s tem dejanjem zameril narodu, ki je iz dneva v dan kazal vedno večje nezadovoljstvo ter začel dvigati opozicijo proti Štefanu in njegovi politiki, zlasti še radi Savinega odhoda. Ker ni kazalo drugega, je bil Štefan primoran opustiti politiko, ki jo je vodil zadnja leta, in obnovil je stike s Savo. Po svoji vzgoji je bil Sava strog pravoslavec in nasprotnik la-tinstva. Kot državnik je hotel, da se usmeri Nemanjeva tradicija v pravoslavnem duhu. Po njegovih zamislih bi morala biti pravoslavna država edinstvena in skupna brez ozira na plemena in pokrajine. Sava, videč slabost latinskega carstva, ki je bilo v rokah nikejskega carja Teodora Laskarja, se je podal, nepokolebljiv v svojih mislih in načrtih, v Nikejo, da tam dobi pristanek za osamosvojitev srbske cerkve. S svojo diplomatsko sposobnostjo je dosegel, kar si je želel. Šel. 1219. je ustanovil prvo nadškofijo s sedežem v Žiči. Dotlej je imela tedanja grška nadškofija neposredno oblast v Srbiji. Ork Homatijan, tedanji ohridski nadškof, je v ostrem pismu grdo žalil Savo ter mu nadejal grde klevete. Pisal je tudi v Nikejo, toda brez uspeha. Cerkev Save Nemanjiča je dobila sedaj čisto narodno-državen, nacionalen značaj. S samostalno cerkvijo je Sava zgradil oporni steber srbski državi in njeni kulturi. Provedel je popolno organizacijo cerkve. Razdelil je zemljo na 8 škofij in tu razmestil svoje najboljše učence. Ureditev srbske cerkve je najvažnejše in največje Savino delo. Izpeljana je bila odlično in to do vseli podrobnosti. Savina cerkev je v prvi vrsti narodna in samo radi tega, ker je narodna, je mogla globoko prodreti narodu v dušo in v njej živeti. Po Štefanovi smrti je Sava venčal za kralja njegovega najstarejšega sina Radoslava, zeta epirskega despota in solunskega carja Teodora. Tudi Radoslav se je dal vplivati po svoji ženi ter je na njeno prigovarjanje hotel srbsko cerkev zopet priključiti ohridski nadškofiji. Sava pa se je temu protivil, se napotil ponovno v Nikejo in dobil 1. 1229. od patrijarha potrjene pravice, ki so utrdile samostalnost srbske cerkve. Leta 1230. je bolgarski car Arsen ujel Radoslava in na njegovo mesto je prišel brat Vladislav, ki je imel za ženo Arsenovo hčer. Ko je bila bolgarska carevina na vrhuncu svoje moči in slave, je želel car Arsen obnoviti staro bolgarsko patrijaršijo. Za izvršitev tega dejanja je bila potrebna oseba, ki bi bila zmožna nekaj takega prevzeti na sebe. Zato se je Arsen obrnil do Save, čigar ugled je bil tedaj zelo velik in čigar politična spretnost ter diplomatska izurjenost sta bili povsod znani. Samo njega je smatral za dovolj sposobnega, da izvede tako zamisel. Sava je sprejel Arsenovo prošnjo ter se star in bolehen podal k njemu na pot. A dvomil je, bo li mogel tako star brez nesreče dokončati dolgo potovanje. Zato si je izbral za svojega naslednika na nadškofijskem prestolu mladega in sposobnega Arsenija, v katerega je imel veliko zaupanje. To hkratu dokazuje, kako modro je ravnal Sava, da je še za življenja zavaroval nadškofijo in tako preprečil morebitno propast tako težko pridobljene samoosvojitve srbske cerkve. Sava je z velikim uspehom izvršil poverjeno mu nalogo. Vrnil se je preko Carigrada v Trnovo, kjer je carju Arsenu prinesel poročilo o uspehu svoje diplomatske akcije in pristanek vseh patrijarhov. Ali tukaj se je razbolel ter umrl 27. januarja 1235. leta. Srbski narod je s težkim srcem sprejel žalostno novico. Iskreno je objokaval človeka, ki si je zanj pridobil toliko zaslug. Le s težavo se je posrečilo kralju Vladislavu, da je prenesel zemeljske ostanke velikega pokojnika v Mileševo, kajti tedanji bolgarski car se je dolgo upiral, da bi jih izročil, saj je veljal sv. Sava za najmočnejšo in najuglednejšo osebo tedanje dobe na Balkanu. V Mileševem je počivalo Savino truplo vse do leta 1594., ko so ga Turki sežgali na Vračaru in raztresli njegov prah v vse vetrove. Zasluge sv. Save za naš narod srbskega imena so neprecenljive. V vsej svetovni zgodovini skoro ni osebnosti, ki bi bila tako tesno in trajno zvezana z narodom, kakor je osebnost sv. Save. Živel je za narod in državo ter sodeloval na vseh poljih kulturnega in narodnega napredka. Ni štedil svojih sposobnosti in moči, temveč je s telesom in dušo razumno in modro vodil narod na vedno višje stopnje razvoja. Nepozabna in neprecenljiva so dela, ki jih je ustvaril. Največja zasluga sv. Save pa je bila in ostane, da je organiziral srbsko pravoslavno cerkev, radi česar ga smemo smatrati kot početnika vsega srbskega narodnega življenja. Ustanovitev šole. Združba trgovcev za srez Murska Sobota si je bila že l. 1936. nadela nalogo, da si za potrebe svoje organizacije zgradi v Murski Soboti „Trgovski dom“. Izvolila si je za to poseben gradbeni odsek, ki je po nakupu stavbišča začel z intenzivnimi pripravami za izvedbo tega načrta. Na odsekovi seji dne 11. aprila 1. 1938. je bila izrečena misel, da naj najde v novem domu prostore i trgovsko-nadaljevalna šola, na seji 23. aprila 1938. pa je bila ta zamisel dopolnjena, češ, dom naj ne nudi strehe le nadaljevalni šoli, ampak v njem naj se prostori zgradijo tako, da bodo primerni tudi za dvorazredno trgovsko šolo. Ta dan je bilo torej spočeto seme, ki je odtlej klilo naprej in se po mnogobrojnih sejah gradbenega odseka ter izvršeni zgradbi „Trgovskega doma“ ob njegovi otvoritvi dne 18. junija 1939. razraslo tako daleč, da se je moglo pristopiti k nadaljnji ostvaritvi zamisli. Že dan poprej je Združba trgovcev zaprosila ministrstvo trgovine in industrije, da sme otvoriti jeseni v novi zgradbi zasebno dvorazredno trgovsko šolo. Po tem času so sledile pogoste intervencije pri vseh odločujočih činiteljih. Krepko so podpirali Združbo pri njenih stremljenjih ljubljanska Zbornica TOI, njen tajnik g. Dr. Pless in bivši narodni poslanec g. Josip Benko, industrijalec v M. Soboti. Dne 8. avgusta 1939. je odpotoval v Beograd predsednik Združbe g. Franjo Čeh, da še osebno opravi potrebne poti, dokler mu ni bilo izročeno pismeno zagotovilo, da je ministrstvo dovolilo ustanovitev šole. Zadevno rešenje ministrstva trgovine in industrije ima štev. VI. — 28.231 z dne 14-avgusta 1939. in sicer na osnovi akta sveta (istega ministrstva) za strokovno izobrazbo štev. VI. — 28.321 z dne 10. avg. 1939., s katerim je bila šoli priznana pravica javnosti. Njeni absolventi imajo torej iste pravice kakor absolventi državnih dvorazr. trg. šol. Nato je Združba trgovcev ustanovila poseben šolski odbor,- ki se je na svoji seji dne 21. avgusta 1939. konstituiral tako-Ie : predsednik g. Čeh Franjo — trgovec, podpredsednik g. Benko Jože ml. — industrijalec, člani g. Brumen Josip — trgovec, g. Hartner Ferdo — industrijalec in trgovec ter g. Kolin Samuel — veletržec, tajnik in zapisnikar g. Veble Aleksander — tajnik Združbe trgovcev, vsi v Mur. Soboti. Po večjem številu sej je šolski odbor opremil učne prostore za otvoritev I. letnika in postavil za to potrebno učno osobje. Ker se je dobava šolske opreme nekoliko zavlekla, je mogel predsednik šol. odbora otvoriti redni pouk šele dne 2. oktobra 1939. v navzočnosti ostalih članov šolskega odbora ter g. Drja Frana Bratine, sreskega načelnika kot zastopnika oblasti, ki je pozdravil novo pridobitev Slovenske krajine in Združbi trgovcev k njej čestital kakor tudi odbornik g. Hartner Ferdo kot soboški župan. Odtlej se je vršil pouk brez večjih motenj in sicer za I. letnik, dočim se šola izpopolni z II. letnikom v šol. letu 1940/41. II. Stanje učnega osobja. a) Postavljenja v šolskem letu 1939/40. Z odlokom štev. VI. — 23.590, zabeleženim v trgovin, oddelku kr. ban. uprave v Ljubljani dne 23. febr. 1940., je ministrstvo za trgovino in industrijo odobrilo postavitev drja Maksa Kovačiča, ravnatelja gimnazije v pok., za vršilca dolžnosti direktorja na zas. dvorazr. trg. šoli v Murski Soboti. Isto ministrstvo je odobrilo z odlokom štev. VI. — 45.706 z dne 13. 11. 1939. postavitev inž. ekom. Milana Hreščaka za kontrak-tualnega suplenta te šole. Končno je isto ministrstvo odobrilo z odlokom štev. VI. — 39.056 z dne 28. septembra 1939, da smejo v šol. letu 1939/40 poučevati na šoli kot honorarni učitelji Hvala Marij, Hočevar Zvonko in Dorrer Marijan, profesorji drž. real. gimnazije v Murski Soboti. b) Učiteljski zbor koncem šol leta. Tek. štev. PRIIMEK, IME IN ZNAČAJ Čin Kaj je predaval Št. ted. ur Druge dolžnosti 1. Kovačič Dr. Maks ravn. gimn. v pok. v. d. dir. Slovenščine^, srbohrv.2, nemščinoc, stenograf.2 12 Varuh učit. knjižnice 1 2. Hreščak Milan inženir ekonomije kontr. supl. Trg0vinsfv03, trgovsko računstvo^, I