403 Svatava Antošovd v Ženska odprava Kdaj se je pravzaprav začel ta naš ubijalski potep »skozi kraljevstvo zelene lune« z bitji komično pošastnimi kot božjepotna strašila z vizijo karminskih morišc okoli katerih plešejo in rododendrov ki pojejo tožne melodije v globokosti slonjih dolin Slišale smo tudi jok nanovo rojenih kraljic ter smeh umirajočih otrok potem ukaze drobnih Kitajk v uniformah ki kot bi stražarile in zapeljevale hkrati Toda niti me nismo bile možje igrale smo na instrumente vseh vrst dokler se je v jamah ohlajevalo vino Galci so za nas pobijali peteline in Kastilci svoje bike pogreti feministi so legali k našim nogam politiki so ponujali najhitrejše kočije Odklanjale smo vsakršne počastitve in skrivno izginjale enkrat v drevoredih ljubimcev drugič pod mostom samomorilcev naši vplivni prijatelji pa so nas posvetili zimskim vrtovom ali hišam na obali od koder ni bilo umika velike doge so se nam valjale v posteljah Svatava Antošova, Lubor Kasal 404 livrirani sluge so odpraševali brezobzirne starce ki so se pomočevali v pernice v marmornatih kaminih je dogorevalo stoletje revolucij in napovedi novih vojn Ubežale smo s trojno jamborico ki je prevažala bele sužnje za Orient srečale smo »Ladjo mrtvakov« in »Ladjo komedijantov« prehodile slavne hareme vzhodnega Sredozemlja kopale se v naftnih jezerih stare Perzije ter umirale v puščavah z lasmi do kože požganimi Naučili so nas piti velblodjo kri cvreti na ognju novorojenčke sovražnikov tudi se ljubiti z barbarskimi nomadi Biblija je razpadla v prah dimnih signalov iz Tibeta ni nihče razumel Zgubile smo svoje stopinje v svitu peščenih viharjev in tako iščoč najkrajšo pot nazaj v Evropo smo vzplavale nekje v centralni Afriki polarno sonce za hrbtom pred sabo ravnik Da bližale smo se prav k središču džungle Lubor Kasal * * * Glej vlažno vrano se pretaka skozi rano med stegi stegni ter stegnjenci Čez line sline ličilo čilo teče Je slavnost na pločniku z belo palico lamp v slepi uličici Na duto votlo kost igra naduti gost z na tisoč življenj z na tisoč vstajenj iz računalniških iger 404 405 Lubor Kasal Je slavnost slabost v kaj ostaja se izmolčati na način groba na način groma Čez rito z ritmom odsviti švigajo In šele potem naj se išče ležišče naj se pomigne na pomije dne po nočnih kanalih in šele potem iz megle mršava postava lovi za rokav mimoidoče: Glejte nimam svojega lastnega obraza jaz umetnica v podobah: podoba prva strelja z revolverjem zn. NČB po svoji družini podoba druga je hkrati prva klavrno se potaplja podoba tretja ženska je borka pa je ni četrta ima kravato in se trapasto konča pod pasom peta spleta z zobmi možgane šesta je izprana z bigbitom in pošpricana s sprejem sedma zadrta z besedami se nabreka osma iz oslovega mesa si pasjo glavo nasaja de veta je val deseta peče hrustave dojenčke toda goljufa ker niti grižljaja ne poje. enajsta naslonjena na cerkev bruha herezijo svojega trebuha dvanajsta je nečimrna in torej imaginativna trinajsta z odrtimi prsti dere med gospodo in štirinajsta tja do neskončne: plahni in napihuje kožo v univerzitetnih seminarjih po petelinsko prevzetno vleče odurno dete v prazni bojazni pride med kazni in krivde e sramno razustničena ob erekciji žgane smolenice e bralka pomočenih mavčnih palčkov e volivka vladine uličice e popkinja marširajoča e blazna graditeljica države e nimand z voljo do moči e nihčež ter ničež neštetih imen... Zakaj pa pomnoževati to zgreševanje nesporazume teh besed tega dne (20.6.1993) in trenutka (01.59:27) Skratka: KAKO STE VSI ZAME OSTUDNI IN SMEŠNI Lubor Kasal, Marian Hatala__________________________________________406 in vse vaše usode ne bi zamenjal z enim samim zmrdkom purančkovega gobčka iz zabojčka v predsobi Ne zaslužite drugega kot goljufati prebavljati ter polenelo dolgo crkati Koliko je vas še tam? Konec humanizma!