■ymiiiffiMiKnHfflOBKl dr. Miha Potočnik Tomaž Banovec Stoletnici nasproti 49 Marjan Oblak Planinstvo ob svojem jubileju, 90-letnici 53 Gregor Klančnik Klen je narod, ki ga gore utrjujejo 58 Ingeborg VVaschl, Med mladino je vedno dovolj Boštjan Lajovic zanimanja za gorski svet 68 Skaloplezi na verhu Triglava 72 Prof. dr. France Avčin Samo za las je manjkalo ... 73 Ivo Svetličič Spomini na planinska leta 76 Matej Šurc Dan v Studoru 80 Roman Cerar Nepozabno doživetje v stolpih Metčore 82 Janko Urbane Maričkina jama v Planjavi 85 Pavle šegula Prvih petdeset let UIAA 87 Karel Natek Dvoje primorskih poti 89 Društvene novice 92 Varstvo narave 105 Iz planinske literature 106 Alpinistične novice 108 Razgled po svetu 118 Na kratko ... 125 Naslovna stran: Planinske brazde — Avtor Jaka Bregar Lastnik: Planinska zveza Slovenije, LJubljana — Glavni In odgovorni urednik: Marjan Krišelj, p. p. 44 61119 Ljubljana. Uredniški odbor: ing. Tomaž Banovec, ing. Janez Bizjak (alpinizem), Ing. Aleš Doberlet (fotografija), Stanko Hribar, dipl. oec. Božidar Lavrič, prof. Evgen Lovšin, prof. Tine Orel, Iztok Osojnik, dr. Miha Potočnik, Nada Praprotnik (varstvo narave in okolja), Janez Pretnar, Franci Savenc (alpinizem), Ing. Albert Sušnik (fotografija), ing. Pavle Segula (tehnični urednik), Franc Vogelnik, dr. Tone VVraber (varstvo narave In okolja). Izdajateljski svet pri PZS: Božo Jordan (predsednik). Matjaž Cerne, Viktor Pergar, Zoran Naprudnik. Stanko Kllnar. MIlan Cilenšek, Marijan Krišelj, MIlan Naprudnik, Naslov: Planinska zveza Slovenije. 61001 Ljubljana, Dvorakova 9, Ljubljana, p. p. 214 — TekočI račun pri SDK 50101-678-47046, telefon 312 553. — Planinski vestnik Izhaja praviloma vsak mesec. Letna naročnina je 650 din, plačljiva tudi v dveh obrokih, za tujino 30 §. Reklamacije upoštevamo dva meseca po Izidu številke. Spremembe naslova javljajte upravi glasila; navedite vedno tudi stari naslov s tiskanimi črkami. Odpovedi med letom ne sprejemamo. Upoštevamo pismene odpovedi do 1. decembra za prihodnje leto. — Rokopisov in slik ne vračamo. — Tiska in klišeje izdeluje Tiskarna »Jože Moškrič. v Ljubljani. STOLETNICI NASPROTI Ne praznujemo svojih planinskih jubilejev in letošnje devetdesetletnice ustanovitve Slovenskega planinskega društva (SPD) tako, da bi sedeli samozadovoljno na lovorikah. Lahko le na kratko rečemo, da je bil dosedanji razvoj v glavnem dober. Napredovali smo vsekakor. V preteklost gledamo predvsem zato, da bi nam bila ob že prehojeni poti bolj razumljiva sedanjost in da bi kolikor mogoče videli tudi naprej, v bližnjo in morda celo daljno prihodnost. Kakšna bo zdaj pot do slavne stoletnice? Kje smo? Kaj hočemo? Kaj vidimo in česa (še) ne vidimo? Kaj lahko vendarle slutimo in pričakujemo? Katera so gibala, kje so vzmeti našega planinskega dejanja in nehanja? Kako da je planinstvo med Slovenci tako priljubljeno ali ljubosumno negovano? Več je vprašanj kot odgovorov, kajti »komaj za vsako deveto stvar je beseda«. V slovensko planinstvo je od vsega začetka sem in prav do današnjih dni vgrajena neprenehna, neuničljiva in večna težnja po svobodi in osvoboditvi. Od znamenitega sklepa na Stolu — o slovenski podobi slovenskih gora — pa do današnjega boja za samoupravno osvoboditev človeka in njegovega dela so bile naše gore vedno simbol, upanje in zatočišče. Niti malo ni naključje, da je tak tudi iz narodnoosvobodilnega boja podedovani grb naše slovenske republike. Sanje mnogih rodov o svobodi so že v mnogočem postale resnica. Samo da je včasih, kot da ne vemo kaj s to svobodo početi; neumno in lahkomiselno jo zlorabljamo in spet zapravljamo. Pijani svobode? Postali smo stotisočglava množica. To nas lahko veseli. Pa tudi močno skrbi! Naloga desetletja pred nami je: nenehno spreminjati količino v kakovost. Z vzgojo, šolanjem, osveščanjem, spoznavanjem in varovanjem naše naravne dediščine, v trajnem, pristnem stiku z njo. Dr. Miha Potočnik govori ob otvoritvi prve slovenske planinske koče v zamejstvu, Koče na Bleščeči planini pod Jepo na Koroškem Foto Dokumentacija PV Nobene večje in zahtevnejše želje ob devetdesetletnici nimam kot to, da bi v zadnjem desetletju stoletja vsak slovenski planinec, vsak član, vsak mladinec, vsak pionir prebral in vedno izpolnjeval kodeks slovenskih planincev. Tam, v našem planinskem zakoniku, je zbrana vsa naša planinska »zgodovina««, so vsa naša izročila, vsa naša moč, vse naše gorske sanje in pristno, še neponarejeno veselje. Bodimo vedno kakor na planinskem pohodu. Tudi pri vsakdanjem delu, pri opravljanju naših dolžnosti, ki se zanje usposabljamo in pripravljamo na naših planinskih poteh. Zaradi njih je tudi naše »dolinsko«« življenje lepše, bolj potrpežljivo, veselo, optimistično Tudi v življenju in pri delu je tako, da se je treba v znoju in trudu nenehno ozirati okrog sebe, si gledati pod noge, se vzpenjati in priti na vrh, da lahko pogledaš, kaj je »na drugi strani, kaj je tam čez...« Marsikdaj se je treba znajti tudi v brezpotju, v nevihtah, v megli in metežu. Velikokrat, žal, tudi ne pridemo na vrh. Vse preveč je v naših gorah še nespoštljivega vedenja do narave in nasilja nad njo. Onesnaževanje in kupi smeti, hrup in razgrajanje zunaj in po kočah, barbarsko obnašanje in divjaško izživljanje, posebej z alkoholom, zanemarjanje pravic drugih, nam jemljejo in kradejo našo gorsko svobodo in pristnost gorniškega doživljanja. Tukaj bi morala večina — tako imenovani »pravi planinci«« — imeti moč in korajžo, da bi zatrla manjšino in jo disciplinirala. V prihajajočem svetu robotov, računalnikov, vedno večjih in vedno bolj brezdušnih betonskih in asfaltnih džungel, nasilja in nestrpnosti, bi morali vztrajno in nepopustljivo braniti te naše otoke miru in človečnosti ter jih kot Holandci svoje polderje spreminjati v celino kulturnega, človeka vrednega življenja. Planinska organizacija v Sloveniji je preživela dve vojni, dva cesarja, tri kralje, celo vrsto papežev, eno veliko in eno malo monarhijo, strahotno nacistično in fašistično pod-jarmljenje, nekaj povojnih intervencij — vedno skupaj s svojim narodom, vedno v njegovi najžlahtnejši službi. Taka bodi tudi v bodoče! dr. Miha Potočnik Slovenija in tudi Jugoslavija sta, čeprav imamo lepo morje in velike ravnine, gorati deželi. Posebej to velja za Slovenijo pa tudi za druge republike, saj so še bolj gorate. Ljudje in narodi, ki so poselili te gore, so gorjanci, po svoje čudni; včasih jih primerjamo med seboj — mnogo imajo skupnega. Velike vojne so se bile za plodne ravnine, bile so selitve narodov in premiki meja — vse to se je dogajalo tam, kjer je tudi plug lahko globlje oral. Gore pa so malim narodom pomagale, da so obstali in so razvijali svoje skromno življenje. Garanje po strminah tako, da so krčile njive tri generacije, ni nikdar videlo svojega konca — ko je bila njiva gotova, so, kdo ne pozna Voranca, spet nosili spodnjo prst na zgornji rob njive in tako naprej iz leta v leto, torej leto in dan. Prav to trdo življenje je gorske narode ohranilo. To ne velja zgolj za Slovence, tudi za male sovjetske republike, ki so se strnile okrog gora, podobno je v Nepalu pa v Alpah in še kje. Vem, to je nenavaden uvod v razmišljanje, ki naj bi sprejelo medse dejstvo, da praznujemo 90-letnico ustanovitve SPD; vendar je to potrebno povedati. Narodi potrebujejo svojo identiteto. Včasih so te identitete morda preveč nacionalistične, kičaste, zelo hitro pa jim mnogi, takole v šali, dostavijo predznake, ki niso vedno prijetni. Vseeno pa se identificirajo. Ob obletnici zato ne moremo pozabiti zahtevnih razmer, ki so krojile narodovo zgodovino, pa tudi tega ne, da so te razmere ohranjale planinsko identiteto o narodu. Saj niso samo posamezniki preoblikovali svojih gora. Kje pa! Generacije so bile potrebne, da so sprejeli vase nekaj gorske bistvenosti, saj se celo antropološko gorjan razlikuje od tistega, ki živi v ravnini. Primeri celo iz novejše zgodovine pri nas beležijo potrebne prilagoditve že v tretji generaciji priseljencev. Veliko je še možnosti, da se enačimo z gorami, jih imamo za svoje, za sestavino življenja, za trajno izročilo in za vir, ki motivira naše delo. Torej, ni naključje, da je potreba za nacionalno enakopravnost v slovenskem narodu rasla hkrati s hrepenenjem po gorah. Drugi narodi so konec prejšnjega stoletja gore gledali povsem drugače, predvsem Angleži, ki jih že tedaj najdemo takorekoč na vseh gorstvih sveta. Mnogi pa so še tekmovali za nacionalne cilje. V letu 1893, ko je bilo ustanovljeno SPD, je bila zato temeljna naloga, ohraniti gore slovenske. Boj za slovensko podobo pokrajine se je bil tako začel in se je tudi uspešno zaključil. Bili so časi, ko smo imeli za isti planinski cilj dve koči in več poti; bile so naše in bile so Predsednik Planinske zveze Slovenije Tomaž Banovec na Poreznu leta 1981 (v družbi s Stanetom Kersnikom-Jeiovčanom, gospodarjem PD Ljubljana-Matica) Foto Dokumentacija PV njihove poti. Danes pa se isti narodi na prav teh naših poteh spoštljivo pozdravljamo, se kot gorniki, planinci treh dežel, katerih dedje so še delali svoje poti, svoje koče in imeli svoje vodnike, svoje gore, srečujemo. Čas teh začetkov sovpada s časom in dejstvom osveščenega izobraženstva, novo nastajajoče inteligence. Začeli so s ciljem tako, da so naše gore tudi nacionalno identificirali. To delo so opravili dobro in vsi smo ponosni nanje. Prva vojna je namočila gore s krvjo. Po svetu je odšlo mnogo resničnih zgodb in opisov teh krvavih dogodkov. Tudi Hemingway je opisoval »gorjane v Kobaridu«, ki ne »govore niti nemško niti italijansko«. Lepote najlepše alpske doline so doživele strahote, kar je v svoji viziji napovedal v pesmi Soči S. Gregorčič, »goriški slavček«. Po prvi vojni združena Jugoslavija, vendar razdeljena Slovenija, je ostala goram zvesta. Tudi v tem času je bila pomembna identifikacija. Pesniki, pisatelji so iskali motive v gorah; delavski razred, ki se je že organiziral in oblikoval, pa je iskal možnosti za svoje cilje, za svoje proslave, shode, za svoja doživljanja — prav tako v gorski naravi. Planinska organizacija polagoma prehaja v drugo, rekli bi bolj športno fazo. Ta prehod je bil pri nas počasen, spremljala pa ga je ostra kritika tradicionalistov, konservativcev. Evropa je že iskala stene, mladina je želela svoj razvoj. Nastala je »Skala«. Lovila je in ujela tisto, kar ni bilo več samo nacionalno, ampak za narod tudi športno pomembno. Vse to je predstavljalo uvod v veliki, še bolj krvavi obračun, ko se je v II. svetovni vojni identiteta naroda še bolj okrepila. Triglav je postal simbol. In ta simbol se je prenašal med narodom do samega našega grba s to simboliko. Člani planinskih organizacij so vedeli, kje je njihovo mesto v teh zgodovinskih trenutkih narodov. Gore so nenadoma postale veliki drugi dom množici partizanov, kurirjev, borcev. Spominski pohodi, ki jih pripravljamo v svobodi, dostojno obujajo spomine na te velike, slavne dni. Svoboda in obnova. Novo obdobje. Obubožana in izropana socialistična država je v časih obnove vključila v svoj program tudi obnovo razrušenega planinskega gospodarstva. Velika moč v ljudeh — organizatorjih je pospešila tudi nov vsebinski razvoj planinske organizacije, ki je v veliki meri postala samosvoja, neodvisna od drugih in v mnogočem specifična. Zgradili smo nov koncept planinstva, ko se je dograjeval z delom. Planinstvo je postalo množično. Za planinstvo postaja značilno pohod-ništvo, hoja po transverzalah; organizirati se je začelo po krajevnih skupnostih, po delovnih organizacijah. Po rojstvu prve Slovenske planinske transverzale so se v mednarodni planinski areni nekateri čudili temu, češ da to ni etično, čudili so se tudi organizaciji mladih planincev. Kljub temu pa so oboje uvedli tudi oni in sedaj gledajo na pionirja planinca kot posebnost. Samostojnost in samoupravnost mladih planinskih generacij, delo na vseh področjih zagotavlja množičen razvoj na kvalitetnih osnovah. Uspehi naših plezalcev — vrhunskih športnikov, so logično nadaljevanje takega razvoja. Pravijo, da smo postali alpinistična velesila z neko pomembno lastnostjo — skromne finančne možnosti ne dovoljujejo neuspeha. Imamo tudi najstarejšo revijo v Sloveniji, založbo, kulturo, propagando, gospodarstvo, marljive markaciste, celo svoje filme in kulturo, avtorje, skratke vse, kar imajo druge alpske ali gorske planinske organizacije. Množičnost naše organizacije temelji na izročilu, vendar je trdno vpeta v delo in vsebino Socialistične zveze delovnega ljudstva, je dopolnilo v delu Zveze sindikatov in je hkrati vsebina in kadrovska osnova Zveze socialistične mladine Slovenije. S svojim programom in lastno prostovoljsko aktivnostjo omogočamo življenje v tistih delih SR Slovenije, ki so neplodni, nenaseljeni, nevarni za nas in prijatelje, pa tako neskončno lepi, prijazni in naši. To delamo tudi tako, da združujemo posameznike v veliko bratovščino, združujemo družine in kolektive s skupnim programom, premagujemo generacijske razlike, razvi-mo socialistično tovarištvo in najrazličnejše oblike samoupravljanja. Vloga organizacije marljivih odbornikov in vseh specialistov v organizaciji, se s tem povečuje. Vemo, da je 90 let dolga doba, za amatersko organizacijo pa je celo kratka. Vendar nas velike naloge šele čakajo. Zveze s turizmom, na primer, kar ne moremo vzpostaviti tako, kot bi bilo družbeno ustrezno. V tem pogledu pričakujemo vsaj toliko, kolikor so v tem pogledu storili že naši severni sosedi. Še veliko časa bo preteklo, da bomo v ponudbo in povpraševanje vključili še športno rekreacijo. Vemo, da bodo delavci v Evropi delali vedno manj, vedno manj fizično in da bo tako vprašanje turistične gorske ponudbe v Jugoslaviji postalo verjetno bolj pomembno ali vsaj enako pomembno, kot je danes pomembno morje. Za naše delavce, našo mladino, pa tudi za tuje obiskovalce, smo zato dolžni vsaj do 100-letnice naše organizacije utrditi tisto, kar mislimo, da je v tej družbi v tem trenutku potrebno urediti. S tem ne bomo koristili samo ugledu Jugoslavije, marveč bomo svoje prispevali k boljšemu in bolj polnemu življenju občanov tako v Sloveniji kot v celotni Jugoslaviji. Predsednik PZS: Tomaž Banovec PLANINSTVO OB SVOJEM JUBILEJU, 90-LETNICI (Marjan Oblak, PD Ljubljana-Matlca) Sem in tja bi se morda komu zazdelo, da planinci kar preradi praznujemo različne jubileje naše organizacije »slovenskih planinskih društev« oziroma sedanje »Planinske zveze Slovenije«. Ta ali oni morda celo meni, da bi šlo tudi brez spomina na take dogodke, češ, da gre le za nekakšno množično nečimrnost. Seveda bi tudi tako šlo, je pa tudi res, da smo se že kdaj navadili, da obvezno praznujemo svoje rojstne dneve; zakaj bi torej opuščali spominske dneve, obletnice najrazličnejših mejnikov, ki so pomembni in so človeku pri srcu! Saj gre pri tem tudi za to, da se ob jubilejih še bolj zavemo, kaj nam pomeni to ali ono društvo, ta ali ona organizacija, kaj nam pomeni delo in njega rezultati v okviru organizacije in kako bi jo izboljšali, kako jo naredili mikavnejšo, pomembnejšo, skratka strumnejšo, bolj uspešno, učinkovitejšo, uglednejšo. To velja seveda tudi za planinstvo, za vse njegove dejavnosti, za komisije in odseke, kaj šele za njegov vrh — za alpinizem. Devetdesetletnica prvega slovenskega planinskega društva — prvega organiziranega planinskega delovanja — naj bo predvsem delovni uvod v stoletnico trdega dela; zadnje desetletje naj bo obdobje, ko bi vključili še več entuziastov. Izdelali bi uporaben program za izrabo prostega časa, za delo s članstvom, predvsem pa program, kako bi še bolj učinkovito varovali naravo, zagotovili varnost na pohodih po planinskih poteh, ko bi se hkrati domenili za določanje normativov za planinske postojanke, gorska pota, ob skromnejšem izboru možnosti zaposlovanja v planinskih kočah in domovih. Planinstvo je zgodovinska, življenjska danost Slovencev. Valvasor je v svoji »Slavi vojvodine Kranjske« 1689 zapisal: »Planine te dežele enim kakor drugim rabile so za visoko predzidje, branik in oklep njihove varnosti.« Ta prvi opisovalec slovenskega človeka, njegovih navad, njegove dežele, je cela poglavja v tretji knjigi pod gornjim naslovom posvetil pogovorom o gorah, rekah, podnebju, o rastlinah, živalih, skratka o naravi — pa tudi o »čudni« hoji po zasneženih gorah s prockami, derezami in ukrivljenimi deščicami. Od leta 1860 naprej se je razvijala slovenska kultura v znamenju narodnostnih bojev tako, da so Slovenci postopoma ustvarjali na vedno številnejših področjih kulturnega življenja čisto svoje ustanove in društva, na Kranjskem pa je od leta 1865—1870 izhajal časopis za domovinske interese z naslovom »Triglav«. Poskus, da bi ustanovili povsem slovensko planinsko društvo v letu 1885 ni uspel in šele večletni napori so rodili uspeh — 27. 2. 1893 so ustanovili prvo slovensko planinsko društvo. In tako se je začelo. Jakob Aljaž je leta 1885 kupil svet na Kredarici in tako omogočil SPD, da je tam postavilo Triglavsko kočo, ki je doživela slovesno otvoritev 10. 8. 1896. Tako je najožja soseščina Triglava bila slovenska s samim vrhom, na katerem je 1895 postavil Jakob Aljaž stolp in isto leto zgradil tudi kočo v Vratih. Prvotno kočo na Kredarici so bili 1909/1910 povečali, 1952/1954 pa obnovili. Po sklepu občnega zbora društva dne Kamniška Bistrica, razglednica Izpred I. svetovne vojne, približno 1913. leta (Iz zbirke M. Korenčana) 17. aprila 1975 je bilo odločeno, da se na Triglavskem domu na Kredarici opravijo samo manjša vzdrževalna dela, pospešil naj bi se proces za pridobitev dokumentacije za gradnjo prizidka na Kredarici. Tedaj je bila zasnovana tudi gradnja tovorne žičnice. Zdaj so v zaključni fazi večletni napori za razširitev in posodobitev doma, ki naj bi ga v jubilejnem letu, pred zaključkom sezone, odprli in izročili članstvu. Planinsko kočo pri Sedmerih triglavskih jezerih je SPD prevzelo po prvi svetovni vojni. Ta koča je bila prej v lasti nemškega društva. Društvo je tako med dvema vojnama oskrbovalo tele planinske postojanke: Triglavski dom na Kredarici, Kočo pri Sedmerih jezerih, Dom na Komni, Kočo pri Savici in Dom v Kamniški Bistrici. Med okupacijo leta 1941/1945 so bile planinske postojanke opuščene, nemalokrat pa so rabile za varno zatočišče partizanom. Oprema postojank, predvsem odeje, je postala osebna oprema borcev. Od domov, ki jih je pred vojno oskrbovala Matica, so požgali le Dom na Komni, potem ko so okupatorja izgnali. Slovensko planinsko društvo, skupaj s Podružnico SPD za Ljubljano, je leta 1945 obnovilo svojo dejavnost kot Planinsko društvo Slovenije s številnimi sekcijami; iz njega je leta 1948 zrasla Planinska zveza Slovenije. Od leta 1953 pa nadaljuje tradicijo podružnice SPD za Ljubljano — Planinsko društvo Ljubijana-Matica. Planinstvo ima vgrajeno v svoji zgodovini veliko, utemeljeno in izpričano družbeno vrednost, saj privablja staro in mlado v prvobitno gorsko naravo, ki nas že sama na sebi Dolina Triglavskih jezer — koča, barvna razglednica, ki je bila v obtoku prva leta po I. svetovni vojni (Iz zbirke M. Korenčana) s svojo mikavnostjo in z vso svojo podobo, z vsemi svojimi mogočnimi potezami privlači in osrečuje. Gotovo je tudi, da je imelo planinstvo nenavadno spodbudno vsebino že takoj v začetkih svojega razvoja. Ima, kot je zapisal v PV 1973 dr. Miha Potočnik, »svoj globlji človeški smisel in svojo naravno utemeljitev«. Saj res ni šlo samo za nekakšno prazno, brezidejno razvedrilo — šlo je tudi za večjo narodno veljavo. Šlo je hkrati za mikavnejše, srečnejše in svobodno življenje. Poleg tega moramo imeti pred očmi tudi dejstvo, da se je naše planinstvo že sredi 18. stoletja — torej v svojem začetku — strnilo z našim kulturnim prebujenjem — z gibanjem, ki ga je gojil Zoisov krog in je povezano tudi z osnovo našega gospodarskega in političnega življenja, saj smo tedaj tudi priča prvemu vzponu na našo najvišjo goro — na simbol naše dežele. To je bilo pomembno dejanje, moderno v svoji osnovi, ki so ga opravili Zoisovi sodobniki in je značilno za tedanja tovrstna dogajanja v Evropi. V širšem pomenu je bil to tudi politični in kulturni dosežek, ki je vseboval napredne ideje tistega časa, spočet in opravljen v ozračju razsvetljenstva, ki torej sovpada z našim prebudno-prerodnim programom in je očiten ter prepričljiv dokaz, da to ni bilo delo samo tega družbenega, kulturnega mecena, ampak predvsem potrdilo, da imamo tudi Slovenci svoje 18. stoletje, svoje razsvetljenstvo, svoj prerod. Naši planinski začetki so imeli nenavadno velik družbeni pomen in poudarek prav zaradi narodno prebudne narave. Zato je razumljivo, da je naše planinstvo naletelo sto let kasneje na silovito nemško nasprotovanje, ko smo terjali ustanovitev SPD, slovenske planinske organizacije. V predloženih društvenih pravilih je bilo jasno zapisano da ne gre zgolj za spoznavanje gora, marveč gre tudi za obujanje ljubezni do domačih gora, za pospeševanje slovenske kulture, znanosti, za pospeševanje tistega vsebinskega deleža v planinski organizaciji, ki daje planinstvu tudi kulturno veljavo, saj omogoča in pospešuje poleg fizične obnove tudi razvedrilo, duhovno sprostitev in ustvarja pogoje za kulturno tvornost in politično prebujo. To je edini šport, ki skoraj Planinska koča pri Savici, po II. svetovni vojni Dokument. PV ne more oživeti pa tudi ne napredovati, če nima tudi svojih glasil, torej spremnih kulturnih pojavov, ki so za člane planinske organizacije izrednega pomena tedaj, ko skrbe za strokovno in leposlovno vrednost. To je obenem redna značilnost, ki za druge športe ni potrebna ali pa vsaj ni nujna. Naše planinstvo se je torej z nemštvom in z njegovimi namerami pri nas, v naših gorah, spoprijelo že v svojih začetkih in je hkrati poskrbelo tudi za natančno tiskano dokumentacijo. Med obema vojnama se je planinstvo razmahnilo v dobro urejeno, gospodarsko krepko organizacijo, ki se je sorazmerno lahko kosala s podobnimi organizacijami velikih narodov. V zadnji vojni pa je utrpela velikansko škodo. Okupator je uporabil vsa sredstva, da bi v ljudstvu uničil nacionalno zavest s prepovedjo uporabe slovenske umetniške besede na javnih mestih, z uničenjem slovenskih kulturno-zgodovinskih predmetov, ko je s posebno naredbo dne 2. maja 1941 odredil ukinitev društev, organizacij in združenj. Sestanek na Bledu, 5. junija 1941, na katerem je bila obrazložena vsebina naloga za ukinitev slovenskih društev in organizacij in objavljena upravičenost posameznih nemških ustanov, da prevzamejo zaplenjeno premoženje ukinjenih slovenskih društev, je pomenil konec slovenskih društev. Tako se je z imovino Slovenskega planinskega društva okoristil Deutscher Alpenverein, ki je samo na Gorenjskem dobil 12 planinskih domov in razgledni stolp. V zvezi s to razdelitvijo premoženja pa je 16. avgusta 1941 Karavvanken Bote zapisal: »Sedaj se pojavljajo hitre naloge ne samo v turističnem pogledu, ampak tudi z varovanjem in utrjevanjem nemške nacionalnosti!« Pod Malim Gregorijevcem na Jelovici je bilo 17. julija 1941 posvetovanje vodilnih aktivistov, na katerem je bil sprejet sklep: Takoj opraviti zadnje priprave za organiziranje vstaje. Partizanske enote so v štiriletni borbi pokrivale ves teritorij in s hudimi borbami z okupatorjem branile planinske vrhove (Stol, Porezen, Blegoš, Golica, Dobrča, Verbičeva koča pod Stor-žičem, Vodiška planina). Gosto omrežje dobrih gozdnih in planinskih cest je okupatorju omogočilo, da se je naglo približal partizanskim taboriščem in bivakom visoko v gorah. Tako so bili številni planinski domovi porušeni ali požgani že v prvem in drugem letu okupacije. V ohranjenih nemških dokumentih je zapisano tudi: Nasprotnik (partizani) je s taktično odličnih položajev lahko pravočasno opazil policijo, pa naj je prišla od katere koli strani! Ali: V glavnem ima taktično zelo dobro postavljena taborišča v hribih, ki so razen tega zavarovana s prednjimi stražami. Nemci so se bali, da se ljudska vstaja na Gorenjskem ne bi razširila tudi na sosednjo Avstrijo, kar se je zgodilo že v drugi polovici septembra 1942. V začetku 1944. leta pa sta bila formirana Vzhodno in Zahodno Koroška partizanska odreda. Planine niso bile pregrada, ampak povezava enega naroda za iste cilje naše revolucije z vsem nepopisnim junaštvom, brezmejno požrtvovalnostjo, iznajdljivostjo, zvestobo in ljubeznijo do svobode in rodne grude in do njenih vršacev. Pri obnovi po vojni pa je planinstvo pokazalo vso svojo moralno moč, iznajdljivost, delavnost, požrtvovalnost in živ občutek za družbene potrebe. Z velikimi napori, večji del s prostovoljnim delom, so zrasli novi planinski domovi in drugi potrebni objekti; razmeroma hitro je bila popravljena velikanska škoda. Ni nam treba naštevati, kaj vse so naša planinska društva storila za napredek stvari, ki jim je pri srcu. Vse je zapisano v društvenih kronikah in v našem glasilu Planinskem vestniku. Dosežki planinskih društev so bili tako prepričljivi, da se je pojavila krilatica: Planinstvo je slovenski narodni šport. Ko načenjamo novo desetletko njenega razvoja in gremo z njo stoletnici našega društva naproti, imejmo pred očmi sodobne potrebe, občutek za človeka, še posebej pa za mladino. Več nalog je zdaj pred nami v isti časovni dimenziji: V desetih letih do 100-letnice ustanovitve SPD (1893—1993) bo treba še marsikaj postoriti; dopolniti bo treba sedanji srednjeročni plan 1981/1985, ko ga bo treba združiti z naslednjim obdobjem, torej novim srednjeročnim planom 1985/1990. Treba bo več delati s članstvom, organizirati predavanja na več mestih v Ljubljani, v šolah vseh stopenj, krajevnih skupnostih pa tudi v dvoranah, če predavanje to zahteva (potopisna, življenje v naravi — prehrana, orientacija, meteorologija); organizirati cenene izlete s poukom o varstvu narave; organizirati delovne akcije za nadelavo in vzdrževanje planinskih poti in pri obnovi planinskih objektov; uvesti v planinskih kočah in domovih, kjer bo postala dostava materiala za oskrbo predraga, enostavnejše obroke hrane in skromnejši izbor napitkov; izdelati ovrednoten program najnujnejših vzdrževalnih del planinskih koč in domov z zamenjavo fizično dotrajane opreme; preučiti višino in strukturo članarine, v kateri so vključene tudi ugodnosti prenočevanja (na člane, ki teh ugodnosti ne izkoriščajo); sofinancirati Planinski vestnik (morebitna družinska članarina), sofinancirati Gorsko reševalno službo, s kolektivnim zavarovanjem, s članarino, za dneve obiskov gora, za nečlana pa naj bi uvedli vstopnino; pripraviti vso dokumentacijo za izdajo knjige »Naš alpinizem« med obema vojnama s posebnim poudarkom njegovega razvoja od osvoboditve in 1960 do danes; društvo se mora s svojo dejavnostjo stalno pojavljati v sredstvih javnega obveščanja, biti mora nosilec tvorne in poglobljene akcije vprašanja velikega društva, akcije ustanavljanja novih društev in sekcij v delovnih organizacijah, delovnih skupnostih v Ljubljani, ko bi neposredno pritegnili novo aktivno članstvo; v Ljubljani je potrebno pridobiti prostore za osrednji slovenski planinski muzej, skupaj s prostori za občasne likovne fotografske, knjižne in druge razstave s planinsko tematiko; v okviru Narodne in univerzitetne knjižnice je potrebno ustanoviti planinski oddelek, da bi tako ohranili zgodovinsko dokumentacijo. In ne nazadnje, enkrat na leto organizirati, poleg tabora ljubljanskih planinskih društev, družabno prireditev, to pa je lahko gledališka predstava, akademija koncert, zabavna prireditev s planinskim plesom; povezati se z združenim delom po sklepih 9. kongresa Zveze sindikatov Slovenije (PV št. 12/1979). Prav posebno pa si moramo prizadevati in aktivno sodelovati za širšo družbeno verifikacijo planinstva, od krajevne skupnosti, prek vseh oblik delegacij v skupščinskem sistemu in delegatov v družbenopolitičnih organizacijah. Planinski vestnik je osrednja slovenska — zgodovinska, kulturna, znanstvena, vzgojno-izobrazevalna publikacija, ki se ne more po svoji vsebini, kakovosti in širini primerjati z amaterskimi bilteni drugih amaterskih organizacij in društev. Planinskemu vestniku je potrebno zagotoviti sredstva iz treh virov: a) od članstva (naročnina in del članarine) b) iz zdruzenih sredstev za vzgojne, kulturne, telesnokulturne in znanstvene periodike' c) iz prostovoljnih prispevkov in daril (namesto novoletnih voščil, vencev in cvetia na grob umrlih) in podobno. Ob podpori in pomoči vseh društev, povezanih v Meddruštvenem odboru ljubljanskih planinskih društev, potopisno obdelati neposredno okolico Ljubljane — zaznamovati oštevilčiti ali markirati pota, izletišča in razgledišča s pripravo zemljevidov, vodniškimi napotki za vodnike cicibanov, pionirjev, mladine, za šolske poučne izlete z neposrednim opisom žive in mrtve narave — pod naslovom 100 enodnevnih izletov iz Ljubljane Planinstvo je dejavnost z aktivno vsebino in je namenjeno tudi množični rekreaciji; za osebno rekreacijo vlagamo osebna sredstva, za množično pa smo upravičeni na družbena sovlaganja prek sistema svobodne menjave dela. V ta namen združujemo članarino, prostovoljno delo za oskrbovanje planinskih objektov, za nadelavo potov in z izvajanjem ter sofinanciranjem gorske reševalne službe in z izobraževanjem vodniških naravovarstvenih in alpinističnih kadrov. Planinstvo, taborništvo, letalski klubi in klubi' ljudske tehnike so netekmovalne zvrsti telesno kulturnih aktivnosti, za katere smo dolžni izdelati družbena merila za vrednotenje številnih aktivnosti, letnega in srednjeročnega delovnega programa. Objektivno so možna tale merila: a) množičnost: članstvo po populacijski strukturi, osnovnih organizacijah društev povezanih v regiji v meddruštvenih odborih; b) pomen dejavnosti: za vzdrževanje zdrave psihofizične kondicije, posamezni vzponi glede na višinsko razliko nad 1000 metrov; mesečno prehoditi 25 ur po gorskem svetu, a posamezno najmanj 6 ur; kolektivni izleti, obogateni z vzgojnim programom- c) programirana aktivna in koristna izraba prostega časa v družini, društvu, vključujoč tudi branje, obisk gledališč in aktivno izkoriščanje letnega dopusta, in ne nazadnje tudi pomoč pri opravljanju kmetijskih del predvsem tedaj, ko se pospravljajo pridelki* Današnja Komna (Foto W. švarc) č) sociološki motivi: kolektivna rekreacija, premagovanje socialnih in generacijskih razlik, prilagajanje na življenje v naravi v različnih vremenskih pogojih in letnih časih; d) gojitev in obujanje tradicij NOB: pohodi po partizanskih poteh, bojiščih, bolnicah in organiziranje delovnih akcij za vzdrževanje teh objektov; e) spoznavanje ožje in širše domovine in njenih prebivalcev, pomen za patrioticno vzgojo gojitev in širjenje bratstva in enotnosti med bratskimi narodi in narodnostmi, povezovanje z zamejskimi Slovenci v Italiji in Avstriji, sodelovanje na mednarodnem področju in skrb za humano sožitje. KLEN JE NAROD, KI GA GORE UTRJUJEJO GREGOR KLANČNIK Ustvarjalna vnema in delovni uspehi so najboljša spodbuda za vero in zaupanje v trdno sedanjost in lepšo prihodnost dežele, naroda in družbene ureditve. Med take delovne dosežke je ob porajanju slovenske narodne zavesti v preteklosti bila vpisana izgradnja Triglavske koče na Kredarici in bo veljala tudi posodobitev Triglavskega doma v IedpredSkoncem prejšnjega stoletja je narodni velikan Jakob Aljaž na vršacu Julijskih Alp Triolavu s postavitvijo stolpa prižgal svetilnik slovenstva, vodil izgradnjo Triglavske koče na Kredarici in Aljaževe koče v Vratih. S temi dejanji je Triglav ohranil Slovencem in oorništvu na stežaj odprl vrata. Naša še vedno najvišja in najbolj obiskovanajjorska posTSjanKa, Triglavski dom, ki je že sprejela milijon gostov pod streho, pa ze cJOlgo kTiče" po "obnovi in razširitvi. .... Osrednja naloga v jubilejnem programu 200-letnice prvega znanega vzpona na vrh velikega Trialava se je končno pričela uresničevati; Triglavski dom je ze dobil podobo ki ga bo spremljala v tretje tisočletje. Njegova otvoritev bo velika repriza, pomemben dar 90-letnemu jubileju organiziranega slovenskega planinstva. Klenost Slovencev bo tudi tokrat rodila sadove"? ., . -r . , , ______ Da bi spoznali zgodovinsko pomembnost in plodno preteklost Triglavskega doma, se moramo ozreti nazaj v zgodovino Slovanov, oblikovanja Slovencev; v čase, ko je radovednost in potreba človeka gnala v neznano, ko so tudi težko dostopne gore postale privlačne in njihovi vrhovi zanimivi. Naravne lepote razvijajo ustvarjalnost dura, spodbujajo kulturne dosežke in rojevajo nacionalni ponos. Tudi nase prednike ki so ze v 6 stoletju dosegli porečje Drave in se naselili okrog Julijskih Alp, sta razgibanost in boaastvo narave varovala, kulturno povzdigovala in preoblikovala v slovenski narod. Edinstvena je bila trdoživost Slovencev, vzdržali so tisočletni pritisk germanskih in romanskih ljudstev in se v boju za obstoj celo oblikovali v narod z lastno kulturo, z lastnim jezikom in lastnim ozemljem. ■ in Sor-ništvoHepote Julijskih Alp, zlasti očaka Triglava, ^ budM^c^lno^^ n narodnostni ponos, zato ima pri krepitvi slovenskegr-T3tmr^75ffl... 20 let je že minilo, odkar sem prvič stal na bregu Ziiriškega jezera, vendar je to modro oko neprenehno živelo v meni. Kadarkoli se vrnem, si naberem vesele in prijateljske vtise, narašča želja po snidenju. Saj se spomnite festivala leta 1910. Zürich je znova osvojil moje simpatije: najprej zadržan tako, kakor Švicarji, nato pa vedno več topline. 2e prej se nisem čutil tujca v Švici, zdaj pa imam občutek, da sem postal neke vrste švicarski državljan in da je moja dolžnost nekaj dati tudi drugim ljudem ...« Iz pisma izhaja, da sta se Kodäly in An-dreae prvič srečala že leta 1910, ko so na priporočilo Bele Bartoka izvedli prvi Ko-dälyjev godalni kvartet. Leta 1947, ko se je vračal iz ZDA, se Kodäly zanesljivo ni prvič srečal z Anser-metom. Tam je skladatelj dirigiral svoje Variacije za orkester in že pred enim letom v Chicagu izvedeni Koncert za orkester. Glasbenik in glasbeni kritik Willy Tappolet je ob tej izvedbi zapisal: »Odveč bi bilo govoriti, da je Kodälyjeva glasba folklora v najlepšem in najboljšem pomenu besede, da je razumljiva vsakomur in da nima nobenih nepotrebnih okraskov.« Kodäly je bil za švico pomemben tudi kot glasbeni .pedagog. Kot takšnega sta ga svojim rojakom predstavila dva velika švicarska pedagoga Hainrich Pestalozzi in Hans Georg Nägeli. Od šestdesetih let dalje poteka intenzivna glasbeno-pedago-ška izmenjava med Švico in Madžarsko. Največ zaslug ima Willi Göhl, direktor konzervatorija v Winterthuru. Dejansko so Kodälyjeve pedagoške metode poznali v Švici že leta 1950. V Bernu je bil učitelj Šandor Vereš. Njegova specialnost je bilo zborovsko petje, v Zürichu pa je njegove metode posredoval Ernst Hörler. V ziiriški »Tonhalle« so od leta 1911 do 1979 igrali 12 Kodälyjevih del v skupno 32 izvedbah. V Bernu so v času od leta 1915 do 1965 igrali deset Kodälyjevih simfoničnih del in priredili pet koncertov komorne glasbe. Značilnost Kodälyjeve metode sta — temeljna izobrazba in prilagoditev. Temeljna izobrazba je nekaj specifično madžarskega: ritmične vaje, razvijanje posluha, branje not, petje »na pogled«, poznavanje in razumevanje glasbenih oblik. Temeljno načelo je relativna solmizacija in metoda »Tonika do«. Metoda se izvrstno prilagaja tujim navadam in pogojem, pri čemer imajo socialni in jezikovni vidiki posebno vlogo. Na Madžarskem je nagnjenje do učenja glasbe povsem drugačno, kakor v Švici, tudi pogoji so drugačni. Glasbeni pouk kot predmet v osnovnih šolah omogoča veliko kolektivno disciplino. Pouk ne stane nič, potrebni pa so rezultati, dosežki! Kodälyjeva glasba ima svoj izvor v kmečki glasbi. Reprezentira najpristnejšo in najbolj naravno madžarsko kulturo. V Švici pri tem poudarjajo, da gre za kmečko in ne ljudsko glasbo, kajti vse prepogosto se dogaja, da kot ljudsko glasbo ponujajo umetno glasbo. Ker je bila Madžarska zelo dolgo fevdalistična država, je bilo treba vse do našega stoletja čakati na razvoj meščanstva. Samo tako je bilo možno, da »napredek« dolgo časa ni motil madžarskih kmetov, zato so še kar živeli po svojih preprostih navadah. Edini stroj, ki je kdaj motil njihovo življenje in našel svoj odraz tudi v madžarski pesmi, je parni stroj — železniška lokomotiva. Pomembno za razvoj madžarske kulture je, da se je glasbena oblika obdržala v prvotni obliki. Šele pred nekaj leti je benediktinski menih Kilian Szigeti našel v zazidani kleti škofije Kalocsa na Madžarskem, kasneje pa tudi v diacezijski knjižnici v Zagrebu več tisoč na Madžarskem spesnjenih in zloženih gregorijanskih pesmi. Njihov nastanek sega v čas od 12. do 15. stoletja. Očitno je, da so skladbe zazidali zato, da bi jih zavarovali pred Turki. V teh pesmih se vedno znova ponavljajo motivi v pentatoniki, kar je še en dokaz, da so te liturgične pesmi v gregorijanskem stilu nastale na Madžarskem, saj nikjer drugje niso odkrili kaj podobnega. Zbirke pesmi, ki sta jih uredila Bela Bar-tök in Zoltän Kodäly pričajo, kako nedotaknjene so madžarske pesmi preživele viharno zgodovino svoje dežele. Po Bartö-kovi smrti je Kodäly, kljub pogostim potovanjem po svetu in v švicarske gore, nadaljeval zbiranje narodnih pesmi in to delo v šestdesetih letih tudi uspešno končal. fl AMERIŠKE ODPRAVE V AZIJO — JESENI 1982 Kitajska: Odpravo na Gonga Šan, vodil jo je Joseph Murphy, so sestavljali člani: 122 Douglas in Barbara Kelley, Dana Coffield, Michael Lehner in Ned ter Sharon Andrews. Po treh dneh hoda iz Baxianga so dne 16. septembra prispeli pod Gonga Gompa, do višine 3850 m. 19. 9. so postavili bazo na 4420 m pod SZ grebenom, kjer naj bi sledili pot ameriške odprave iz 1932 I. Po aklimatizaciji in nošnji proti vrhu, so dne 24. 9. 1982 postavili tabor I; tja sta prišla prva Coffield in Kelley. Da bi se izognili plazovom, so plezali proti taboru II samo ponoči do 9.30 dopoldan. Tabor II so postavili na višini 6000 m in sicer 26. 9. 1982. Tu so uredili snežno votlino, in so morali zaradi padavin čakati 5 dni. Murphy in Lehner sta v tabor II prišla 29. 9. 1982, a še isto noč je vihar odpihnil vso Murphyjevo opremo z gore in plezalca sta se umaknila. Kelley in Coffield sta potem napredovala proti taboru III na 6340 m na vzhodni strani gore navkljub hudemu viharju; oblačno vreme ju je oviralo, a sta naslednji dan le prišla v tabor. Po hudem neurju 1. 10. 82 sta plezala ob snežni razpoki vzdolž gore, se spustila 60 m na začetek ozke police in po strmem grebenu — razu plezala na vrh. Tabor IV sta 3. 10. 82 postavila v razpoko na višini 6700 m. Isti dan sta Kelley in Coffield ob 17. uri prišla na vrh. Za nevaren spust sta potrebovala v viharju 2 dni. Lehner je prišel v tabor III z namenom, da bi prišel na vrh, a ga je slabo vreme zavrnilo; z zmagovalcema se je vrnil v bazo. Celotno moštvo se je povzpelo na nekaj vrhov nad 5800 m. Razen predmonsumske švicarske odprave je bila neuspešna še kanadska, ki jo je vodil Roger Griffith, ki pa ni dosegla niti višine vršnega raza. Švicarji so imeli smrtno nesrečo. Pakistan, Tirič Mir. John Dasler in Dennis Olmstead, John Smolish in Allen Webb so vrh dosegli 10. 8. 82. Sledili so češki smeri iz 1967 I. Tabori so bili na 5275 m, 5900 m in 6550 m in zadnji na zahodnem sedlu. Pobočja pod taborom III so bila izredno strma, zato so napeli 400 m fiksnih vrvi. Plezanje na vrh ni povzročalo večjih težav. Vodja je bil Bob Wilson. Ostale odprave iz ZDA so bile manj uspešne. Moštvo pod Howardom Weaver-jem na Broad Peaku po normalni smeri ni uspelo. 17. 7. sta Paul Briggs in Steve Strain prišla na 6280 m; viharji in globok svež sneg niso dovolili vzpona. Odrava na Gašerbrum II, vodja Michael Clarke, tudi ni bila uspešna. Vreme je bilo vseskozi slabo. 2. 7. 82 so Glenn Brindero, Stephen Caselbolt in David Hambley postavili tabor IV na 7000 m. V globokem snegu so prišli do 7200 m. Tu je snežni plaz odnesel Hambleya in Casel-bolta 15 m nižje, kjer sta se ustavila, a Brindeira je za vedno odneslo z gore. Gordon in Banks ter Soaper in Lyle Dean so želeli na Hidden Peak-Gašerbrum I. Plezali so do 7100 m na severno zah. ramo. Tu so 6. 6. 82 počivali v upanju, da se bo vreme izboljšalo in bi nadaljevali po smeri Messner—Habeller. Vreme se je še poslabšalo in borili so se s hudimi vetrovi. Brata Banks sta se odločila za sestop. Dean in Soaper sta vztrajala. Sam Dean je moral na 7550 metrih le obrniti in sestopiti. Prevedel: Dušan Dvoršek FESTIVAL FRANCOSKEGA PLANINSKEGA FILMA V KATMANDUJU Nepalci v svoji deželi ne srečujejo le alpinističnih odprav, v katerih navadno sodelujejo tudi filmski snemalci, ampak tudi goste filmske in televizijske ekipe z vsega sveta, ki izrabljajo čudovit dekor in za svoje načrte izkoriščajo čudovite panorame z gorami in svetišči. In tako smo priča čudnemu paradoksu — teh filmov, posnetih na njihovem ozemlju, ob administrativni pomoči njihove vlade in s pomočjo njihovih nepogrešljivih nosačev— domačinov in šerp — Nepalci skoraj nikoli ne vidijo. Zavoljo tega je francoska ambasada v Nepalu organizirala v Katmanduju, med 10. in 14. marcem 1982, Festival francoskega planinskega filma. Ta manifestacija, na njej so prikazali 21 alpinističnih klasičnih filmov, na primer — Zmaga na Anapurni Marcela Ichaca, Osvajalec nekoristnega (Le Conquérant de l'inutil) Lionela Ter-raya, himalajske avanture Maurica Herzoga in Daniela Costella, Etoiles du midi (Opoldanske zvezde) Marcela Ichaca, itd. je doživela velik uspeh, saj si je predstave ogledalo okoli 2400 gledalcev, od katerih je bilo več kot 50 % Nepalcev. B. B. (La Montagne 3/82) IN ŠE ENKRAT — TRENTO — TRIDESET LET KASNEJE Zunaj je tistikrat snežilo na cvetoče jablane. Toda koga je tedaj to zanimalo? Trent-ski festival praznuje svojo tridesetletnico in v dvorani se vrte planinski filmi, sneg, ki je v tem trenutku zanimiv, pa je na filmskem platnu. Slike na ekranu — svet, ki je bolj resničen od prave resničnosti. Ubadamo se s podrobnostmi, pozabljamo na velike aktualne probleme, brez odnosa smo do vseh geografskih in časovnih razdalj, vrtinčimo se v podzemnih slapovih v čudovitem spletu jam, ki jih prikazuje film Sida Peroua, želimo si, da bi bili metulji med orhidejami v Sikkimu, v filmu Indijca Thapa, lebdimo med oblaki nad Karakoru-mom v filmu Jeana Afanassieffa in se pogrezamo v globine morja s Cousteaujevo ekipo v filmu »Vroča kri v morju«. Kaj se v letu 1982 res lahko tako vživimo in upamo na srečen konec tragedije ob poizkusu Hinterstoisserja in Mayerja, da bi zavzela Eiger leta 1936, ko gledamo rekonstrukcijo tega vzpona v izvrstnem filmu Gerharda Bauerja »Der Weg ist das Ziel?« Menimo, da je bil to najboljši film na festivalu, tako glede filmske montaže kot zaradi njegove humane vsebine, ko je čutiti osupljivo filmsko virtuoznost. Da, v teh popoldnevih in večerih je čas zamenjalo zanimanje za filmska dogajanja, ko smo na ekranu gledali priletnega sira Edmonda Hillaryja, kako se je peš vrnil pod Everest. V realni čas je mogoče postaviti šele dejstvo, da sta Birth in Franke, dva nemška filmarja, prikazala film, zaradi katerega se Italijani in Avstrijci divje prepirajo, to je film »Front im Eis und Fels«, ki govori o herojskih grozotah vojne v Alpah v letih 1915— 1917. Organizatorji festivala in še posebej njegov direktor Piero Zanotto poznajo vrednost preteklega časa in njegovo moč, ko lahko spremeni zgodovino v aktualne dogodke. Zato so organizirali 30. festival v Trentu v tem znamenju. 30. aprila so se zbrali k pogovoru, zvečer pa so se srečali slavni alpinisti. Seveda niso bili vsi »veliki« navzoči, so pa tudi ti, ki so se tega srečanja lahko udeležili, ustvarili izredno vzdušje. Avstrijo je zastopal Sepp Jöchler, Švico profesor Norman Dyhrenfurth in André Roch, Nemčijo Anderl Heckmair, Francijo André Contamine, Robert Gabriel in (član žirije) Marcel Ichac, Italijo Ricardo Cassin, Detassis, Vinatzer in tako naprej. Z veseljem smo poslušali Andréa Rocha, ko je dejal: »Živimo v svobodni deželi in biti v gorah pomeni, počutiti se še bolj svobodno.« Heckmair je pritrdil: »To, kar je vredno, ni plezalčeva moč, niti ni alpinistično dejanje, je le smisel, ki ga alpinistu pričara gora«; Steffe pa je dodal še humanistično idejo: »Najpomembnejše zanj (za alpinista) ni alpinizem, ampak življenje samo, tisto vsakdanje.« O nagradah smo že poročali (PV 7/82 — 391—393) zato naj zaključimo tokrat s tole mislijo: Raznolikost dežel, ki sodelujejo in so bile nagrajene na XXX. festivalu v Trentu, dokazuje, da festival še vedno opravlja svoje pomembno poslanstvo. B. B. (La Montagne 3'82) PRVI MEDNARODNI FESTIVAL PLANINSKEGA FILMA V HUARAZU Julija lani so v Huarazu prvič organizirali festival planinskega filma. Med odličja Rénéja Desmaisona sodi tudi dvojna perujska premiera — njegov film Les Andes Vertigineuses (Vrtoglavi Andi). Dobil je prvo nagrado tega festivala. B B (La Montagne 3/82) 123 VEČ POTRESOV V YOSEMITIH? Ameriški seizmologi napovedujejo, da bo v prihodnjih letih prišlo do številnejših potresov kot doslej na področju Yose-mitske doline, kjer je tudi slovito kalifornijsko področje za skalno plezanje. V zadnjih letih so se tla v Yosemitih že nekajkrat kar močno zatresla, posebno značilno znamenje za to je orjaški skalni podor na strmih pobočjih Slonove skale. Yosemitska dolina leži na enem izmed najbolj nevarnih potresnih področij našega planeta: prav v zemeljski razpoki Sv. Andreja, ki poteka vzdolž ameriške tiho-morske obale. M. A. 13. MEDNARODNI FESTIVAL GORSKEGA FILMA LES DIABLERETS (FIFAD) Od 28. septembra do 3. oktobra 1982 so priredili v švicarskem smuškem središču Les Diablerets že 13. mednarodni festival gorskega filma. V konkurenci je sodelovalo vsega 29 filmov, zastopana pa so bila vsa področja od plezanja, smučanja, odprav v tuja gorstva, raziskovanja jam, turizma, etnografije do dokumentarnih filmov o ekologiji. Žirija je bila domala v enakih težavah kot sladokusec, ki mora izbrati iz razkošne obilice ponujenega »najboljšo jed«. Seveda so predvideli različne kategorije, toda številni filmi so prestopali postavljene omejitve v vseh možnih smereh. Dodatno k temu se je tokrat pojavila še ena težava: alpinisti ocenjujejo določen film po docela drugačnih vidikih kot filmski kritiki in tako je bilo med njimi tudi tokrat komaj mogoče doseči soglasje. Tako lahko o filmu, ki bi zadovoljil vse in vsakogar, še naprej le sanjamo. Vsem gorskim filmar-jem pa bi bilo treba vendarle povedati: gledalci že dolgo zavračajo kičaste razglednice, enolično in zoprno turistično propagando, patetične dialoge ali komentarje in dolgočasna predavanja. Vse to velja tudi za agresivno glasno spremljevalno glasbo. Gore pač kaže prikazovati v vsej njihovi veličini, vsekakor pa jim je treba pustiti njihovo tišino. Seveda bi nas predaleč zavedlo, če bi hoteli analizirati vse prikazane filme. Zato se bomo omejili le na dva, ki sta spodbudila posebno razmišljanje. V obeh pri- merih gre za filma, ki sta bila posneta po scenariju. »SERAC« — to je naslov prvega filma, ki je po veliko obetajočem začetku komajda zadovoljil občinstvo. Gre za zgodbo žene gorskega vodnika, ki je bil pred leti ,padel v ledeniško razpoko in ga od takrat pogrešajo. Vdova ostane popolnoma sama, skrbi za svoje gospodinjstvo, ob večerih pa prebira možev dnevnik. Tako ostaja dolga leta z njim v stiku, dokler ne pride do usodnega preobrata: ledenik izpusti svojo žrtev z nepoškodovanim in mladostnim obrazom. Vdova v melodramatičnih okoliščinah umre in v pripravljeni grob pokopljejo oba skupaj. Očitno zelo zahtevna tema, ki pa je ponujala več pasti kot resničnih umetniških možnosti. Skratka ponesrečen film, ki pa je bil kljub temu boljši kot marsikateri drug tudi zato, ker je znal vseskozi pričarati v tem primeru zlovešči element tišine. »POT JE CILJ« — je bil posnet kot rekonstrukcija drame v severni steni Eigerja v letu 1936. Film so posneli seveda na istem prizorišču, in to z igralci, ki so hkrati izvrstni alpinisti. Spomnimo se, da so se takrat smrtno ponesrečili štirje nemški plezalci (po številnih drugih). Realizacijo tega filma je mogoče zares občudovati, čeprav bi mu mogli očitati nekaj manjših spodrsljajev: na primer uporabo današnjih derez. Hkrati je film zelo prepričljiv, četudi je počlovečil takratne žrtve, ki jih je tako zelo izrabljala nasilna nacistična propaganda. Režiser tega filma Ger-hard Baur je dobil na festivalu v Les Diablerets za ta film prvo nagrado, že prej pa je zanj prejel prav tako prvo nagrado tudi na festivalu gorskih filmov v Trentu. Nadaljnje nagrade so ob tej priložnosti prisodili filmu »Pod očesom Comolungme«, ki ga je o ponesrečeni francoski odpravi na Mount Everest posnel Denis Ducroz, in filmu »Podzemeljska jama 1455« Alai-na Baptizeta o raziskovanju francoskih jamarjev. Nobene nagrade niso podelili v pomembni kategoriji »plezalstvo in smučanje«, in sicer z utemeljitvijo, da nobeden izmed predvajanih filmov ni prikazal najnovejših usmeritev, predvsem pa to velja za ekstremno plezanje. Prav tu je torej še dovolj možnosti za domiselne filmarje. (Die Alpen 11/1982 in Aipin 12/1982.) M. A. m tato Otvoritev Prešernove koče na Stolu 1910 Foto Alojzij Vengar Majda Žontar, višji kustos Gorenjskega muzeja v Kranju, nam piše (pismu pa prilaga fotografijo) tole: »Fotografija, ki jo objavljate v 12. številki (december 1982) Planinskega vestnika na strani 633, je nastala ob otvoritvi Prešernove koče na Stolu 31. julija 1910. Kočo je postavila kranjska podružnica Slovenskega planinskega društva. Obstaja še druga fotografija, ki je nastala istočasno in Vam jo prilagam. Avtor te druge fotografije je bil radovljiški fotograf Slavko Vengar. Domnevam, da je tudi fotografija, ki jo objavljate, njegovo delo.« Hvala lepa za to informacijo, saj dopolnjuje tudi tisto, ki nam jo je v zvezi s tem poslal Janez Pretnar, član našega uredniškega odbora iz Radovljice. In če sestavimo še vsebino njegovega pisma, bomo o tem dogodku, ki se je odvijal le nekaj let po uradni ustanovitvi SPD, (ko je ideja vznikla prav na Stolu), še bolje obveščeni. Janez Pretnar piše: »Fotografija je bila napravljena leta 1910 ob otvoritvi Prešernove koče na Stolu. Avtor fotografije je Alojzij Vengar. Ploščo še danes hrani njegov sin (tudi fotograf), ki se je kot 9-letni otrok tudi udeležil otvoritve. Plošča ima format 18X24 cm.« Kranjski gorski reševalci so na Sarajevskem letališču prvič v republiki BiH prikazali reševalne elemente reševanja s helikopterjem. Vaje so si ogledali predstavniki tamkajšnjega RSNZ, letalci in člani GRS PZ BiH Foto F. Ekar Idrija, 20. dec. 1982 Spoštovano uredništvo! Z zanimanjem in z veseljem sem prebral članek Luke Karničarja o smučanju z vrha Mont Blanca v dvanajsti številki Planinskega vestnika. Ne pišem zato, ker bi ga rad razočaral, pač pa zato, ker bi rad pojasnil, kako je to s smučanjem z Mont Blanca. Z Radom Šerjakom, članom AO Lj.-matica, sva 23. 7. 1972. ubirala isto pot proti vrhu kakor skupina Luke Karničarja. Šerjak je s seboj nosil smuči. Popoldan okoli pol petih sva bila na vrhu. Sama. Kakšno uro sva uživala v lepem razgledu, potem pa si je Rado nadel smuči in se odpeljal navzdol. Smučal pa je bolj desno (gledano z vrha): med Mont Maudit in med zavetiščem Vallot. Vso pot z gore sem opazoval njegovo smučino in reči moram, da mi je bilo pošteno žal, da tudi sam nimam smuči. Okoli pol devetih zvečer sva se našla pri zgornji postaji stare žičnice. Ker pa »gondola« s Plan de 1'Aiguille zaradi pozne ure ni vozila več, sva se spustila skozi gozd do vhoda v montblanški predor. Ob enajstih sva z avtoštopom precej utrujena (turo sva opravila v enem dnevu) prišla v slovenski tabor pri cestnem skladišču v Chamonixu. Doživetje je bilo za oba tako lepo in se mi zdi primerno, da pojasnim, kako je ta podvig Rado opravil že pred desetimi leti in takorekoč sam. Tudi zato, ker na nekem mestu nisem mogel najti nadaljevanja smučine pa sem klical in tulil njegovo ime — brez odziva. Seveda me ni mogel slišati, saj je bil že precej niže... S tovariškimi in planinskimi pozdravi Nejc Zupančič SKOZI ZIV TAM Planinsko društvo TAM nam je poslalo nekaj številk glasila SKOZI ZIV TAM, ki ga izdajajo delavci delovnih organizacij združenih v ZIV TAM. V njih smo našli vrsto člankov s planinsko vsebino: Odprava na Kilimandžaro (33/82), ko pisec D. K. poroča o vzponu na Kilimandžaro, ki so ga posvetili 35-letnici DO TAM, 25-letnici PD TAM in 20-letnici njihovega AO. Že v 38. št. lahko beremo podrobno poročilo o tej odpravi (Po Kilimandžaru), ki ga Drago Kavnik objavlja v dveh delih (40/82). FERRALIT 11/82 Glasilo delovnega kolektiva Ferralit iz Žalca tokrat objavlja kar dva sestavka o planinah. Prvi je — V planinah pobratene občine. V njem je govor o pobratenem planinskem društvu Jastrebac iz Kruševca, ki je planince iz Ferralita povabilo na »po-126 hod po sledeh rasinskih partizanov«. Naj povemo, da so ta pohod tokrat organizirali že triindvajsetič, kar kaže na tradicional-nost prireditve. »Noč na Doliču« pa odsli-kava tipično planinsko noč v prenatrpanem planinskem domu, saj je v visoki sezoni to povsem vsakdanji pojav. Predvsem v triglavskem pogorju. PD »DRAGO BREGAR«, LJUDSKA PRAVICA, LJUBLJANA, NAM PIŠE: Tudi v našem društvu s prostovoljnim delom doživljamo lepe trenutke, ki nam jih pomagajo bogatiti s svojo neugnanostjo naši najmlajši. Tako se je zgodilo tudi ob uspelem smučarskem tečaju na Komni v sezoni 81/82. Na zaključnem večeru so nas najmlajši tečajniki, pionirji, presenetili. Zapeli so nam pesem, ki so jo sami sestavili in tudi uglasbili. PRELEPI ALPSKI SVET Oj, gore ve prelepe, kako ste krasne vse in Triglav vaš vladar je, očak Slovenije. Planote so velike, prekrasen gorski svet, prijazne domačije, prijaznejši ljudje. Na Komni prelepo je, saj v soncu vsa žari, razgled po vsej Gorenjski nas vselej veseli. In kuharice dobre se trudijo za nas, vselej je dobra hrana, pecivo, naša slast. NOVICE 19, 20/82 V obeh številkah najdemo (kot je že navada) zapise na planinsko temo. V št. 19 je nadaljevanje zapisa po planinah Jugoslavije, ko se v naslednji, 20. številki to popotovanje zaključi. Reči je treba, da je Stanko Jaki res natančno in tudi zanimivo opisal to planinsko popotovanje. Objavljeno je tudi poročilo s seje odbora za pot kurirjev in vezistov, ki ga je prispeval Jože Dobnik, prav tako fotografijo spomenika na Urhu pri Ljubljani. SIGNALI 19/82 Po planinski poti osvoboditve — Planine Jugoslavije: Osvojili smo pet vrhov. Tako je naslovil sestavek o desetdnevnem pohodu pet planincev avgusta lani.-In to je tudi vse kar tokrat Signali glasilo delavcev TOZD in DS SSS podjetja za PTT promet iz Ljubljane planinskega objavljajo. Alpinist Aleš Stopar se pripravlja na barvanje našega dimnika CINKARNAR 9—10/82 To glasilo redno objavlja sestavke o planinstvu. Tokrat najdemo že na prvi strani sestavek »Celjski alpinisti se odpravljajo na Himalajo«. Sestavku je dodana slika alpinista Aleša Stoparja, ko se pripravlja na barvanje dimnika Cinkarne. Alpinisti so namreč prevzeli barvanje dimnika, visokega 100 m, z okoli 1 000 m2 površine, od višine 40 m pa do vrha. Pri tem delu niso uporabljali visečega odra, pač pa opremo in tehniko, ki jo sicer uporabljajo pri plezanju. Poleg tega so alpinisti opravili čez 2000 ur v zelo zahtevnih razmerah pri sanaciji zbiralnikov za kisle odplake titanovega dioksida. V tej številki je tudi zapis »Taborjenje v Logarski dolini« (Roman Piki, 4. d. razred) in pesem »Čudovite planine«, ki jo je napisal .Marko'. O Taboru je govora še na zadnji strani, kjer zvemo, da je tabor organizirala planinska skupina ene izmed delovnih organizacij Cinkarne Celje, ki je mentor planinskega krožka na osnovni šoli Veljko Vlahovič Celje. Franc Ježovnik RODNA GRUDA 12/82 Že naslovna stran te lanske zadnje številke nas počasti z lepo barvno fotografijo Kamniških z Velike planine. Avtor je Peter Skoberne. V rubriki Po Sloveniji najdemo kratko poročilo o lanskem planinskem srečanju na Lisci ob Dnevu planincev, v Naravnih zakladih Slovenije pa Peter Skoberne predstavlja Planinsko jamo. Poročajo tudi o otvoritvi planinskega doma na Gori Oljki. (Dom je med prazniki ob Dnevu republike utrpel škodo zaradi požara.) SREČNO, 11/82 Glasilo delavcev SOZD revirski energetski kombinat Edvarda Kardelja objavlja v tej številki (ki je mimogrede rečeno vsebinsko izredno bogata, saj poroča o vseh delovnih področjih v tem kombinatu) sestavek o 70-letnici PD Trbovlje. To svojo obletnico je PD Trbovlje slavilo 7. decembra, ko je bilo v ta namen pripravljenih več prireditev: V likovni galeriji v Delavskem domu je razstavljal ak. slikar Franc Kopitar, 7. decembra je bila v Delavskem domu osrednja proslava (sodelovali so — Moški zbor Zarja s planinskimi pesmimi, recitatorji), predsednik društva pa je orisal zgodovinski razvoj tega društva, podelili pa so tudi več društvenih priznanj in priznanja PZS. LAŠKI PIVOVAR 2/82 K številnim glasilom delavcev v proizvodnih podjetjih, v katerih najdemo redno tudi članke s planinsko vsebino, spada tudi Laški pivovar, glasilo delavcev HP »Pivovarne Laško«. V tej številki beremo na primer opis, kako so bili na Triglavu in so tam našli — zaklenjen Aljažev stolp, v katerem je bilo polno smeti in odpadkov (glej fotografijo PV 11/82-617). Fanika La-pornik (tudi naša redna sodelavka) svoj »triglavski vtis« takole zaključuje: »Sama pa razmišljam še o nečem — zakaj ljudje ne hodijo v tako velikem številu tudi na Jalovec, Prisojnik, in drugam, kjer je tudi lepo in še lepše?« BLOUDKOVA PRIZNANJA ZA LETO 1982 Ob 23-letnici smrti pionirja slovenskega športa ing. Stanka Bloudka so dne 26. nov-vembra 1982 že osemnajstič podelili Bloudkova priznanja, nagrade in plakete, ki predstavljajo najvišja družbena priznanja za delo v telesni kulturi v SR Sloveniji. Odličja vsako leto podeljuje odbor za 127 podeljevanje Bloudkovih priznanj pri TKS Slovenije. Med posamezniki in skupinami, ki so za lani (leto 1982), prejeli Bloudkovo nagrado ali plaketo, so tudi znani planinski delavci. Bloudkovo nagrado je prejel Stane Koblar z Jesenic za delo v planinski organizaciji in Smučarski zvezi. Med dobitnike Bloudkovih plaket pa tokrat lahko prištejemo — AO pri PD Celje (za vrhunske alpinistične storitve in uspehe pri vzgoji novih kadrov v več kot 3C-letni dobi), Janeza Brojana iz Mojstrane (za uspešno delo v planinski organizaciji) in pa Albina Vengusta (za pomembno delo v planinski organizaciji, predvsem v GRS). Za ta najvišja odličja jim planinci in alpinisti iskreno čestitajo! PLANINSKA ZVEZA SLOVENIJE: 61000 LJUBLJANA, DVORŽAKOVA 9 Vam nudi Zemljevide: 1. Julijske Alpe — Bohinj 1 :20 000 (1981) 100,00 2. Julijske Alpe — Triglav 1 :20 000 (1981) 100,00 3. Julijske Alpe — vzhodni del 1 :50 000 (1981 100,00 4. Julijske Alpe — zahodni del 1 :50 000 (1980) 100,00 5. Karavanke 1 :50 000 (1980) 120,00 6. Kamniške in Savinjske Alpe 1 :50 000 (1979) 60,00 7. Kamniške in Savinjske Alpe 1 :50 000, z Obirjem in Peco 130,00 8. Polhograjsko hribovje 1 : 50 000 (1977) 60,00 9. Pohorje — vzhodni del 1 :50 000 (1975) 18,00 10. Kozjak 1 : 50 0C0 (1976) 25,00 11. Škofjeloško hribovje 1 : 40000 (1981) 100,00 12. Zemljevidi občin: Črnomelj in Metlika, Ilir. Bistrica, Kočevje, Litija, Novo mesto, Slovenj Gradec, Titovo Velenje, Ribnica, Postojna, Cerknica, Murska Sobota — 1 :50 000, 1 : 75 000 in 1 :100 000 Planinske 1. Julijske Alpe (1978) 100,00 vodnike: 2. Vodnik po Zasavskem hribovju (1978) 120,00 3. Po gorah severovzhodne Slovenije (1980) 240!00 4. Planine Hrvatske 350,00 5. Blegoš (1980) 70,00 6. Lubnik (1977) 70,00 7. Ratitovec (1978) 70,00 8. Dražgoše (1982) 100,00 9. Šmarna gora (1981) 50,00 . 10. Solčava (1982) 20o!oo 11. Bil sem na Triglavu (1973) 12^00 12. Durmitor (1979) v tisku 13. Kamniške in Savinjske Alpe, 3. popravljena izdaja (1982) 350 din 14. Karavanke, 3. popravljena izdaja v tisku Vodnike 1. Slovenska planinska pot (1979) 130,00 in dnevnike Dnevnik 60!00 po veznih 2. Od Drave do Jadrana E6YU (1977) 70^00 poteh: 3. Vodnik po transverzali kurirjev in vezistov NOV Slovenije (1980) 150,00 Dnevnik 25,00 4. Notranjska planinska pot (1977) 40,00 5. Loška Planinska pot (1973) 30,00 6. Gorenjska partizanska pot 40 00 7. Bohinjska planinska pot (1978) 40,00 8. Jezerska planinska pot (1980) 50,00 9. Vodnik po poti NOB — Domžale (1980) 50^00 10. Vodnik po Badjurovi krožni poti (1974) 40^00 Dnevnik 20,00 11. šaleška planinska pot (1974) 60,00 Dnevnik 10|oo 12. Savinjska planinska pot (1980) — dnevnik 20,00 13. Bratska planinska pot Ljubljana—Zagreb (1980) 60,00 14. Dnevnik Pomurske poti 30,00 15. Dnevnik poti spominov NOB Hrastnik 30^00 16. Planine Jugoslavije (1977) 40^00 17. Transverzala PD2 Jugoslavije (1980) 70^00 18. Kranjski vrhovi 60,00 19. Dnevnik Snežnik-Snježnik 50*00 20. Dnevnik Koroške mladinske poti 65,00 21. Idrijsko-cerkljanska planinska pot 50,00 22. Planinarski put po Ravnoj gori — Z. Smerke 150,00 23. Ljubljanska mladinska pot (1975) v tisku 24. Transverzalni vodič po planinama Bosne i Hercegovine v tisku Alpinistične 1. Bohinjske stene — plezalni vodnik 40,00 in druge 2. Ravenska Kočna (1977) 125,00 vodnike: 3. Paklenica (1979) 60,00 4. Stijene Hrvatske (1975) 120,00 5. Stijene Jugoslavije I (1977) 120!00 6. Stijene Jugoslavije II (1979) 225,00 7. Turnosmučarski vodnik treh dežel (1979) — trijezičen 90,00 8. Naš alpinizem (1932 faksimile izd. 1982) 590,00 9. Logarska dolina, Matköv kot —peči (1982) 200.00 10. Kogel, 2094 m — plezalni vzponi (1982) 100,00 Vodnike 1. Die Slowenische Berg — Transverzale, 2. popravljena izdaja (1979) 70,00 v tujih 2. Triglav — ein kurzer Führer (1980) 120,00 jezikih: 3. How To Climb Triglav (1979) 70,00 4. Triglav, v angleščini (1975) 5,00 5. Triglav, v italijanščini (1975) 5,00 6. Priloga za vodnik po E 6 YU, v nemščini 30,00 7. Paklenica 1982 (v nem., angl., ital, in francoščini) 110,00 8. Ravenska Kočna — Kletterführer (1978) 190,00 9. Escursioni nelle Alpi Giulie Oriental! (1973) 105,00 10. Turnosmučarski vodnik treh dežel (1978), slovensko-nemško-italijanski 90,00 11. Zaščitena območja treh dežel — Naturschutgebiete-Zone Protette (1982), trijezični vodnik 300,00 Vzgojno 1. Planinska šola (1980) 60,00 literaturo: 2. Igre — taborniški priročnik 80,00 3. Pravilnik o planinskem vodniku (1980) 25,00 4. Oris zgodovine planinstva (1978) 35,00 5. Jakob Aljaž (1980) 50,00 6. Dr. Henrik Turna (1976) 25,00 7. Pesmi z gora (1980) v tisku 8. Nevarnosti v gorah (1978) 60,00 9. Pozor plaz 30,00 10. Prehrana v gorah (1978) 40,00 11. Vremenoslovje za planince (1978) 30,00 12. Dnevnik ciciban-planinec 14,00 13. Dnevnik pionir-planinec 24,00 14. Alpska flora (1980) 460,00 15. Planinski dnevnik (s častnim kodeksom) 65,00 16. Navodila za oskrbo in označevanje planinskih poti 70,00 — Hoja in plezanje v tisku — Narava v gorskem svetu v tisku 17. Alpinistična šola I (1979) v tisku in druge 1. Ni zmage brez tveganja (1981), autobiografija Edmund Hillary 580,00 edicije: 2. Lepa si zemlja slovenska (Janko Ravnikar) trijezična 950,00 3. Himalaja, rad te imam (1978) 445,00 4. Pet. stoletij Triglava (1979) 380,00 5. Plakat »Triglav« 12,00 6. Slovenske gore (1982) 180,00 7. Grafika -Everest 79« 15,00 8. Razgled s Triglava (1978) 40,00 9. Razglednice s Triglava (1978) 20,00 10. Everest (Tone Škarja) (1981) 800.00 11. Življenje v naravi (1981) 800,00 12. Trije Tominški planinci (1981) 100,00 13. Gorska reševalna služba pri PZS — 1912—1982 200,00 14. Alp. odprava obč. Domžale na Gselonar 60,00 Znake, 1. Planinska zveza Slovenije, našitek 25,00 našitke: 2. Planinska zveza Slovenije, samolepilni 5,00 3. Gorska straža, GS, našitek 15,00 4. Pionir-planinec, našitek 7,00 5. Everest 79, samolepilni 10,00 6. »stopalo«, našitek za odeje 5,00 Značke: 1. Triglav, ena iz serije treh 30,00 2. Dan planincev 1975 15,00 3. Andi 83 ' 30,00 4. Planinska zveza Slovenije 15,00 5. Planinska zveza Jugoslavije 15,00 6. Slovensko planinsko društvo Gorica 20,00 7. Everest 79 60,00 8. XI. Planinski tabor MDO Ljubljana 1981 20,00 9. Gorska straža (za člane GS) 25,00 10. GRS — 70 let 50,00 11. Dan planincev 1982 20,00 12. Lhotse 20,00 13. Obesek za ključe, Lhotse 50,00 ter drugo 1. Zastava Planinske zveze Slovenije — velika 950,00 blago: 2. Zastava Planinske zveze Slovenije — srednja 650,00 3. Zastavice Planinske zveze Slovenije — male 70,00 4. Vpisna knjiga za planinske postojanke 740,00 5. Članske izkaznice 15,00 6. Izkaznice GS 15,00 7. Članska kartoteka 2,00 8. Obrazec »Priznanje« 50,00 9. Obrazec »Cenik za planinske postojanke« 40,00 10. Obvezna navodila za planinske postojanke 5,00 11. Blok »Nakaznice za prenočišče« 40,00 Rabat ob nakupu najmanj petih izvodov ene edicije oziroma dvajsetih kosov značk je 15%>. Naročila sprejemamo tudi pisno (z naročilnico) ali po telefonu (061) 312 553 in pošljemo po povzetju. Vse navedeno lahko kupite ob ponedeljkih med 14. in 18. uro, ob torkih, sredah, četrtkih in petkih pa med 8. in 12. uro.