590
Prelisičena samota
Magdalena Svetina
¦
JUTRO    kadar iščem sebe
med trhlimi deskami
bi najraje spet
zgradila porušene zidove
in iskala komaj v vodo
potopljeni kamen
a samo sedim ob robu
umazane vode
kot da je v njej skrit
moj bledi obraz
¦
samo jaz sem se neumita z veseljem prelisičila samoto
ČAS    Ne odnašaj brezbrižnih koles s seboj. Pusti mi malo sonca, da bom z večerom zarja v njem se skrila,
Prelisičena samota
da se bom zjutraj nad zemljo lovila.
Te bom zbudila, da boš videl samoto. Potem boš hitreje pomikal brezizrazni čas.
SAMA
Zakaj ne zazvoni
v to prekleto tišino
eksplozija smeha?
Samo strah riše
dolge prste
po zaspanih stenah.
So sence morda
prenesle besedo v nirvano?
Zakaj se ne spusti brenčanje čebel v modro zasanjano noč?
Tudi zvezda je lahko sama!
SPOMIN Duša atoma sem navadne hitrosti. Včasih
gledam v svinčene oblake medlih figur in mislim, da bo sonce vstopilo nekega preteklega dne. Bilo je, ko sem se razklala v celoto
592
Magdalena Svetina
in se iskala med rožami. Z nožem sem malo smeha zarezala v majhno drevo.
Potem sem postala molekula otopelih iskanj.
POČITNICE
s potokom bežeča sem se
pridružila nabrušenim
mečem ker hočem vse
samo jaz ne morem več
netiti v sebi tako kot
nekoč
ko si tudi ti
ko sva oba hotela
posušiti že presušeno
obalo sva nadišavila
da je šlo na tisoče
pajkov
in sva
in nisva
pozabila spominov
BRIŠEM SLEDI
Kadar hočejo umazana tla spregovoriti jih je treba prekriti s srebrnim pajčolanom se morajo zlepiti v lažnivo podobo ugodja
zato sem tudi jaz na njihovi spirali brisala sledi politega vina nasmeh je v njih precej al solze
593
Prelisičena samota
PRAZNOVANJE    Samo nekaj minut naj gledam v svetlobo in mimo bo steklo tisoč trenutkov nikoli osvetljenih.
Tako mora
biti,
ker so sojenice
napovedale
odpadanje praznovanj.
MOSTOVI so beli mostovi zarili se v moje moči
ljudje so vpili ne vedoč zakaj
		samo da so potem
	.	izpili vse moje vranaste besede
		
		večerno jutro
		je odšlo v gibanje kajti ni moglo ostati nepopisan papir
•