O. Julij Lintelo, D. J.:

Stara in vzgojiteljem!

Navajajte otroke,
da bodo hodili pogostoma
k sv. obhajilu.

Stfodia nbibltetfeek Laibacii

1910.

Založila Katoliška Bukvama v Ljubljani.

Navajajte otroke, da bodo hodili
pogostoma k sv. obhajilu.

SgsSZ

Spisal

O. Julij Lintelo, D. J.

1910 .

Založila Katoliška Bukvama v Ljubljani.

Tiskala Katoliška Tiskarna.

Nihil obstat.

28. Apr. 1910.

Dr. Al. Nastran, C. M.

Imprimatur.

Kn. škof. ordinariat v Ljubljani,

dne 3. maja 1910.

Janez Flis, vic. gen.

03ooH£6g"'

Vse pravice pridržane.

Uvod.

V prelepi okrožnici o sv. Režnjem Te-
iesu (»Mirae caritatis" 1. 1902.) je opo¬
minjal sv. oče Leon XIII. vernike s prav
pomenljivimi besedami, naj pogosto pre¬
jemajo sv. obhajilo. »Posebno se je treba
prizadevati," pravi Leon XIII., »da bi med
katoliškimi narodi zopet prišlo v navado
večkratno sv. obhajilo.  K temu nas
opominjajo zgledi prvotne Cerkve, sklepi
cerkvenih zborov, nauki sv. očetov in naj¬
svetejših mož vseh časov. Kakor namreč
telo potrebuje vedne hrane, tako tudi duša ;
najbolj močno in životvorno hrano pa daje
sv. Rešnje Telo. Zato treba izrvati vse
nasprotne  predsodke, pregnati prazne
strahove, pobiti slepilne pomisleke; zakaj
gre za stvar, ki je pač ni bolj koristne
vernemu ljudstvu, da se reši prevelikih
skrbi za časne reči, da se poživi in ohrani
v njem krščanski duh."

4

Kar je želel sv. oče Leon XIII., to
želi in hoče papež Pij X., ki je o po¬
gostnem in vsakdanjem sv. ob¬
hajilu  izdal velevažen odlok. (Decretum
s. Congr. Cone. 20. dec. 1905.) V njem
‘pravi sv. oče: »Pogostno in vsakdanje sveto
obhajilo, ki ga naš Gospod Jezus Kristus
in katoliška Cerkev tako srčno želita, naj
bo vsem kristjanom kateregakoli stanu ali
poklica na voljo; nikomur naj se ne od¬
reka, kdor je v posvečujoči milosti božji
ter ga želi s pravim namenom in pobož¬
nim srcem prejeti."

Po besedilu tega odloka se priporoča
pogostno in vsakdanje sv. obhajilo vsem
stanovom in vsaki starosti;  iz¬
vzeti tudi niso otroci,  kakor je tudi iz¬
rekla kongregacija sv. zbora (dne 15. sept.
1906), ki je obenem naročila, »da se mo¬
rajo otroci k pogostnemu in vsakdanjemu
sv. obhajilu še opominjati; vsako nasprotno
ravnanje je neumestno in obsojeno".

Prav glede tega, da bi otroci pogosto
in vsak dan prejemali sv. obhajilo, je pa
še veliko predsodkov. Pričujoča knjižica
naj zavrne te predsodke  in poda

5

staršem in vzgojiteljem temeljit in pravi
nauk sv. Cerkve. Prevedena je po fran¬
coskem izvirniku P. J. Lin telo,  D. J.,
»La communion frequente des enfants."
O spisih imenovanega pisatelja o pogost¬
nem in vsakdanjem sv. obhajilu je rekel
papežev odposlanec na svetovnem evha-
ristijskem shodu v Metzu, kardinal Vanu-
telli, da so najbolj točno pojas¬
nili in razložili besede papeža
P i j a X.

Pošiljamo knjižico v slovenskem pre¬
vodu med svet s srčno željo, da bi po¬
magala vzgojiteljem in staršem izvrševati
naročilo, izdano po prevzv. ljubljanskem
knezoškofu dr. Ant. B. Jegliču,  ki v
zmislu odloka sv. očeta o pogostnem in
vsakdanjem sv. obhajilu pravi v pastirskem
listu (I. 1910): »Starši,  prosim Vas, na¬
gibajte svoje otročiče,  da bodo k sve¬
temu obhajilu hodili radi ne samo me¬
sečno, ampak na štirinajst dni, vsak teden,
pa še med tednom. Kako ima Jezus otro¬
čiče rad; pustite in vodite jih k Njemu !
Naj se jim pomnožuje posvečujoča milost
božja in z njo sveta ljubezen do Boga,

6

do krščanskega življenja, do svete sramež¬
ljivosti in neomadeževane čistosti! Ali si
ne želite takih otrok ? Gotovo; zato pa
ubogajte svetega očeta in pomagajte du¬
hovnim pastirjem, da bodo mogli Vaše
otroke navaditi na pogostejše sveto ob¬
hajilo."

Marijina družba v ljubljanskem semenišču,

na praznik sv. Tomaža Akvinskega 1910.

I. Poziv sv. Cerkve.

Iz Rima je prišel poziv: »Otroci
kar največkrat k božji mizi, tudi
vsak dan!"

Ta poziv je izražen v nastopnih do¬
ločilih:

1. »Pospešuje naj se pogostno in vsak¬
danje sveto obhajilo po vseh krščanskih
vzgojevališčih."

(Odlok kongregacije sv. zbora, dne 20. de¬
cembra 1905.)

2. „Ko duhovniki pripravljaje otroke
na prvo sveto obhajilo, naj zlasti skrbe,
da obude v čistih in praznega strahu
prostih srcih otroških živo hrepenenje po
vsakdanjem svetem obhajilu; puste naj
otroke k prvemu svetemu obhajilu, kakor

8

hitro so zato sposobni, in potem naj jih
puste k mizi Gospodovi ako mogoče
vsak dan."

(Pouk članom Duhovniške Evharistijske
Zveze, potrjene od Pija X. 27. julija 1906.)

3. „Pogostno sv. obhajilo se po be¬
sedilu prvega odlokovega člena priporoča
tudi otrokom. Ko je bil le-tem enkrat
dovoljen pristop k božji mizi, jim po pra¬
vilih rimskega katekizma (IV, 63) ne sme¬
mo več braniti pogostnega pristopa, am¬
pak jih moramo k temu še opominjati.
Vsako nasprotno ravnanje je neumestno
in obsojeno."

(Odgovor kongregacije sv. zbora, 15. sep¬
tembra 1906.)

Ako so vsi verniki povabljeni k vsak¬
danjemu svetemu obhajilu, ni torej ni-
kakega dvoma, da velja to še posebno
za otroke.

To papeževo navodilo nalaga staršem,
ki poslušajo glas svete Cerkve, dvojno
dolžnost: da nikogar ne ovirajo v izvr¬
ševanju tega, kar želi sv. oče, temveč da
nasprotno to izvrševanje pospešujejo, ko¬
likor je v njihovi moči. To bodo izpol-

9

njevali tem bolj goreče, čim bolj bodo
sami prepričani o razlogih, ki so privedli
Cerkev do teh nujnih in večkratnih po¬
zivov.

II. Razlogi.

Prvi razlog je: mladina je nada svete
Cerkve. Ako moramo krščansko ljudstvo
zopet privesti k vsakdanjemu svetemu ob¬
hajilu, je jasno samoposebi, da so ravno
vzgojevališča najboljša tla za začetek tega
gibanja. V teh je brez dvoma najmanj
ovir:  ni obotavljanja v dušah, ni težav
v življenskih dolžnostih. Tu je še naj¬
več upanja,  da se razširi in utrdi pre-
osnova: otroci, doma iz najrazličnejših
krajev dežele, bodo razširili po vseh kra¬
jih, hišah in župnijah, česar so se na¬
učili in navadili v šoli, v zavodu ali v
vzgojevališču. Precejšnje število tistih, ki
so bili v mladih letih navajeni vsakda¬
njega svetega obhajila, bo gotovo ostalo
zvestih svoji navadi; vsi pa bodo imeli
prava načela o tej stvari; večinoma bodo
čutili vsaj nekaj časa sad večkratnega sve¬
tega obhajila in bodo radi zopet pristo-

10

pali k njemu, kadar jih bo vabila milost,
ali zlasti če bodo več trpeli na duši ali
na telesu.

Drugi razlog sledi iz prav poseb¬
nih potreb  nadnaravnega življenja v
mladih letih. Odzunaj in odznotraj napa¬
dajo otroka izkušnjave tedaj, ko je po¬
polnoma slabo njegovo telo in ko še ni
utrjena njegova pamet, volja in izkušnja.
Razen tega so še druge nevarnosti, ki se
v modernem življenju neprestano množe.
Leon XIII. je pisal: »Nenasitna želja po
uživanju žge danes vse ljudi; izza prvih
dni svoje mladosti so plen te kužne bo¬
lezni. Toda sveto Rešnje Telo nam nudi
izvrstno zdravilo zoper to strašno zlo ." 1

Često se starši upravičeno boje, da
ne bodo mogli odstraniti od svojih otrok
vseh nevarnosti, ki jim prete z ozirom
na dušno življenje. Lahko jih pač obva¬
rujejo brezbožne vzgoje, toda kako jim
ubraniti, da ne bi videli in slišali tega,
kar se nabija, poje ali deli vsak dan po
cestah in javnih trgih naših velikih mest?

1  Okrožnica Mirae caritatis, 1902.

11

In vendar je njih dolžnost, ohraniti
v teh bitjih, ki jim jih je izročil Bog,
zaklad nedolžnosti in vere. Pij X. nam
priporoča zanesljiv pripomoček. Treba je
utrjevati krščansko življensko moč in umi¬
vati duše v krvi Jezusovi; moči pa ne
utrjuje razkošna praznična jed, ampak
navadna vsakdanja hrana. »Treba je,"
pravi papež, „da se vsakdanje sveto ob¬
hajilo množi in širi povsod, zlasti dan¬
danes, ko se od vseh strani napada ka¬
toliška vera in življenje po njej, dandanes,
ko sta ljubezen do Boga in pobožnost
tako nepopolni."

III. Dolžnost.

Obnašanje krščanskih staršev do na¬
vodila papeževega se da izraziti v teh-le
štirih besedah: ubogati, učiti se, poma¬
gati, pridigati z zgledom.

1. Preprosta pokorščina. Tudi te¬
daj, ko bi bili sami drugačnih nazorov,
zaupajte v sveto Cerkev in v tiste, ki
delajo v njenem imenu. Enako ravnate
nasproti zdravniku, kateremu ste zaupali

12

zdravje svojega otroka. Vendar se zdrav¬
nik lahko moti; Cerkev pa je nezmot¬
ljiva. Duhovnik-izpovednik ima milost in
nalogo, da utrjuje otroka v svetem živ¬
ljenju.

2. Razsvetljena pokorščina. Dajte
se prešiniti od nagibov, ki vodijo sveto
Cerkev; čitajte spise, ki vas bodo poučili
o potrebi in sadovih pogostnega svetega
obhajila ter razpršili predsodke, ki so še
tako razširjeni proti njemu. Ko bodete
jasno razumeli vso važnost te zadeve, bo
samaposebi izginila večina vaših ugo¬
vorov.

Jedro vsega nauka je v teh dveh
kratkih stavkih:

a)  Vsakdanje sveto obhajilo
je kar najbolj goreča želja na¬
šega Gospoda in svete Cerkve
in čisto primerno za kristjana
v stanu milosti.

b)  Poglavitni uspeh vsakda¬
njega s v e tega o b h a j i 1 a j e, d a pre-
magamo poželjivost in se zava¬
rujemo pred smrtnimi grehi.

13

Iz tega sledi, da se mora pogostno in
vsakdanje sveto obhajilo vedno pripo¬
ročati  vsem otrokom in da je mnogim
celo naravnost potrebno, da ohranijo
čistost svoje duše, zlasti v viharjih mla¬
dostnih let.

3. Uspešno sodelovanje. Tukaj,
kakor pri izvrševanju vsakega dobrega
dela, imajo starši dolžnost, pomagati dobri
volji otrok. Ne zadostuje, da starši v srcu
odobrujejo želje svete Cerkve, temveč
morajo skrbeti, da jih njihovi otroci lahko
in z veseljem izpolnjujejo. Nihče ne taji,
da pogostno sveto obhajilo zahteva često¬
krat od staršev samih kake male žrtve;
saj se res ne strinja z navadami posvet¬
nega življenja, ako je treba zarana vsta¬
jati, o nenavadni uri zajtrkovati, sempa-
tja spremljati otroke v cerkev. Toda ali
so te malenkostne težkoče zadostni vzrok,
da dušam odtegnemo nebeško hrano ?

4. Zgled. Sveto obhajilo ni samo za
otroke. Gotovo bi bilo za otroke pohuj-
šljivo, ko bi morali reči: odrasli ljudje
se ogibajo svetega obhajila. Hodite torej

14

tudi sami pogosto k božji mizi, da s svo¬
jim zgledom izpodbujate mlajše. V tej
kakor v vsaki drugi reči dober zgled
več zaleže, kot vsi nauki in vse prigo¬
varjanje. Sicer pa tudi vas vabita Jezus
in sveta Cerkev vsak dan; saj tudi vam
prete nevarnosti, še večje nego so mla¬
dostne strasti, in tudi vi imate dolžnosti,
še težje nego jih imajo otroci.

5. Nikarte pretiravati! Treba je
otroka o primernem času izpodbujati in
ga vnemati za vsakdanje sveto obhajilo;
toda z druge strani ga ni treba preveč
siliti in v enomer priganjati ali ga nad¬
ležno izpraševati, zakaj ne gre k sv. ob¬
hajilu. Še nespametneje bi bilo zahtevati,
naj gre k svetemu obhajilu na določen
dan: to je odvisno od njegovega notra¬
njega razpoloženja, ki ga sodi samo iz-
povednik. Za prejem svetih zakramentov
tudi ne smemo zahtevati kake izredne
pobožnosti, kakršne Cerkev ne zahteva,
dasi jo srčno želi. Celo v malem grehu,
najsi je tudi prostovoljen ter iz navade,
Cerkev ne vidi ovire za vsakdanje sveto
obhajilo. Zato bi bilo nezmiselno in

15

zloraba oblasti, ko bi kdo odtegoval
zavoljo take napake otroku sveto ob¬
hajilo.

6. O počitnicah postane dolžnost,
ki razpravljamo o njej, še strožja. Tedaj
ni več učiteljev, ki bi pomagali otrokovi
dobri volji, in tudi ni več rednih skupnih
vaj, ki bi jo podpirale. Starši morajo
torej paziti, da otrok, ki ima tedaj več
prostega časa, ne porabi manj časa za
molitev. Ko preti nevarnost, da lenoba,
tovariši ali zunanje priložnosti še pove¬
čajo izkušnjave, se ne smemo zatekati
manj pogosto k poglavitnim studencem
dušne krepčave, k svetim zakramentom.
Kolikokrat je že porušila in uničila mlač¬
nost o počitnicah vse, kar se je prej v
celem letu storilo dobrega v zavodu.

IV. Puhli ugovori.

Prvi ugovor: Prejemati sveto

obhajilo le vsak teden, je čisto
dosti.

Odgovor. Kdo je tu sodnik, Cerkev
ali verniki? Ali papež ni dovolj jasno

16

govoril? Torej je tvoja dolžnost ubogati
in se otresti starih predsodkov. Menda še
vedno ne razumeš, da je sveto Rešnje
Telo postavljeno v hrano  našim dušam.
Pozabljaš, da je vsakdanje sveto obhajilo
za vse, najsi žive med svetom ali v sa¬
mostanu, in da ni nikaka prednost le za
nekatere kristjane, ne pobožno opravilo
za ljudi brez dela in še manj zato, da bi
se s tem šopirile in ponašale pobožne
dušice.

Drugi ugovor: Nikjer ne preti¬
ravati, tudi v pob ožnosti ne! Že¬
lim, da bodi inoj otrok čedno-
sten in tudi pobožen, a zato pa
nisem, da bi hodil vsak dan k
svetemu obhajilu.

Odgovor. Vsakdanje sveto obhajilo ni
pretiravanje, ampak pravilno ravnanje.
Podobno je potrebi telesne hranitve: uži¬
vati hrano vsak dan, ni neogibno po¬
trebno, da si ohranimo življenje, pa ven¬
dar jo gotovo redno uživa vsak dan, kdor
dela in kdor se hoče zavarovati, da ne
bo začel hirati in pešati.

17

O zmerni pobožnik, boj se, da tvoj
otrok ne bo kmalu zmerno čednosten!
Biti vljudnega obnašanja, pošten v svojih
odnošajih, ne ubijalec, ne tat, to morda
zadostuje, da veljamo za poštenjake pred
svetom; evangeljski zakonik pa zahteva
več in govori tudi o ponižnosti, ljubezni,
ter zabičuje, da naj ne navezujemo srca
na bogastvo, da zatajujemo sami sebe, pri¬
poroča čistost srca in predvsem, da si
ohranimo nadnaravno življenje posveču¬
joče milosti božje. To življenje ter čed¬
nosti, ki iz njega poganjajo, pa imajo
svoj poglavitni vir v prejemanju kruha
večnega življenja.

Kajne, ker si sam mrzel v izpolnje¬
vanju dolžnosti do Boga in se ne meniš
veliko zanje, si zadovoljen, če se tudi
tvoji otroci ogibajo le večjih nerodnosti?

Tretji ugovor: Moj otrok je pre¬
mlad za pogostno sveto obha¬
jilo!

Odgovor. V očeh svete Cerkve zgod¬
nja mladost ni nikaka ovira. Ko je sveta
Cerkev pustila otroka k prvemu svetemu
obhajilu, ima zanj vedno pripravljeno

2

Staršem

18

mesto pri božji mizi, kamor ga vabi vsak
dan. Več stoletij je delila sveto Rešnje
Telo takoj po svetem krstu, in to tudi
otrokom; na več krajih so mali otroci za-
uživali drobtinice svetih hostij.

Prav zato, ker je Jezus še gospodar
mladostnih src, se mora utrditi v njih
njegovo gospostvo. Napolniti se morajo
z milostjo našega Gospoda, še preden
se jih polaste strasti, tako da se še ne
utegnejo v njih razpasti.

Jezus posebno ljubi male otroke. Pu¬
stite jih k meni priti,  je rekel apo¬
stolom, ko so jih hoteli odstraniti. Svojih
misli ni izpremenil; in ravno v svetem
obhajilu njegova ljubezen največ k sebi
vabi otročiče.

Četrti ugovor: Mojemu otroku
tega ni treba! Saj je ubogljiv,
pobožen in sploh priden brez
tolikokratnega svetega obha¬
jila.

Odgovor. Ako ne vidiš potrebe, za¬
voljo tega le-ta ni nič manjša. Ali dvomiš
o tem, kar uči sveta Cerkev?

19

Tvoj otrok je popoln? Tem bolje!
Da bi le mogel vedno tak ostati! Zdaj
še z nežno skrbjo gojiš njegove lepe
čednosti. Skrbna vzgoja, izborne razmere,
verski pouk, dobri zgledi, varnost pred
slabimi druščinami in nevarnimi prilož¬
nostmi : ti srečni pogoji so dragoceno
varstvo za tvojega otroka. Toda ti ugodni
pogoji ne bodo vedno ostali in naj še
tako podpirajo čednostno življenje, veči¬
noma so le naravne vrednosti in otroku
ne pomnožujejo milosti. To mlado dušo
je treba napolniti z življenjem, in sicer
z nadnaravnim življenjem; zato jo pa
moramo hraniti s kruhom življenja,
s svetim Rešnjim Telesom. Starši, prepre¬
čite torej največjo nesrečo! Hišo zavaru¬
jemo, preden pogori; bolje je svoje imetje
čuvati, nego podrtije s težavo popravljati.
Nikar se ne dajte premotiti! Koliko star¬
šev vidi v svojih otrokih same nedolžne
angele, ko so že žrtve strasti, ali ko jih
strasti vsaj že hudo napadajo. Ne zaupaj¬
mo slabotnim močem, ampak verjemimo
rajši obtožbi toliko mladih izpovedancev,
kateri izkazujejo svetemu Rešnjemu Telesu

2 *

20

naj lepšo čast s tem, da pri sveti izpovedi
priznajo, da postanejo na duši slabi, ka¬
dar se ogibajo božje mize, nepremagljivo
močni pa, kadar pogosto zauživajo an¬
gelski kruh.

Peti ugovor: Dajte otrokom z n a-
čajnosti, razvijte jim srčnost!
To je potrebne j še in bo imelo
več uspehov nego tolikokratno
sveto obhajilo.

Odgovor. Cerkev misli, da je v dosego
značajnosti prejemanje svetega obhajila naj¬
potrebnejše. Tvoje govorjenje bi bilo bo¬
gokletno, ko bi ne prihajalo iz nevednosti
in iz zamenjavanja najjasnejših pojmov.
Kaj uničuje voljo in značaj? Vprašaj nra-
voslovce; vsi ti bodo odgovorili: predvsem
nečisti greh. Sveto obhajilo pa je najuspeš¬
nejše zdravilo in obramba zoper ta greh ;
sveto obhajilo čuva in ohranja potemtakem
otroku trden značaj.

S čim pa naj sveto obhajilo škoduje
značaju in ga slabi ? Ali ne verjameš,
kar je dejal neki med svetom živeči kri¬
stjan, namreč polkovnik Paqueron, ki je

21

trdil, da s svetim obhajilom »zadobivamo
najvišje razsvetljenje in najuspešnejši pri¬
pomoček za srčnost?"

Ali je v sedanjem vsakdanjem življenju
sveto obhajilo izgubilo kaj svoje moči,
tisto sv. obhajilo, ki je bilo v dneh pre¬
ganjanja moč mučencev, čudoviti kruh,
ki jim je dajal zmago v mukah in pre¬
ganjanjih ? Ali naj Jezus Kristus tistim,
kateri ga prejemajo, ne prinaša pomoči v
bojih, ki jih morajo vojskovati? Saj je
vendar ravno to namen njegovega prihoda
v naše srce!

Kdo je iznašel skrivnost, ki bi dajala
več srčnosti ko pogostno sveto obhajilo?
Zatajevati se v dovoljenem uživanju, od¬
povedati se neprimernemu razveseljevanju,
dati in žrtvovati se za bližnjega: to so
velike žrtve za našo naravo. Sveto ob¬
hajilo nam vname željo po teh žrtvah, pa
nam daje zanje tudi poguma in moči. In
če tisti, ki ga prejemajo pogosto, niso vsi
in vedno junaki, kaj bi bili šele brez
svetega obhajila, in kaj so v primeri z
njimi šele tisti, ki ne marajo za ob¬
hajilo ?

22

Saj si vendar kristjan in veruješ be¬
sedam Jezusovim: Brez mene ne mo¬
rete ničesar storiti;  tudi ti je jasno,
da ne more vršiti zaslužnih del, kdor ne
živi in ne goji nadnaravnega življenja. Za
nadnaravno življenje je pa treba nadnaravne
življenske moči. Vse hvale vredni napori
brez milosti nas puste v nižjem, človeškem
in naravnem svetu, a milost nas dviga
k Bogu.

Šesti ugovor: To nagnjenje do
vsakdanjega svetega obhajila
je prisiljeno!

Odgovor. Gotovo so otroci posluš-
nejši pozivu, ki jih kliče, nego odrasli
ljudje, to priznamo. Ne ovirajo jih živ¬
ljenske dolžnosti, ne zastareli predsodki.
Tudi je res, da so otroci velikodušnejši,
in da se manj boje trpljenja in žrtev. Da
bi pa bil nagib, ki jih vleče k božji mizi,
nepreudarjen: ne, tisočkrat ne !

Vzgojitelji jih skrbno poučujejo in se
trudijo, da jih popolnoma prepričajo; na
vso moč si pa tudi prizadevajo, da jim
puste popolno prostost. Napaka bi bila, ko
bi se kazali kakemu otroku tem bolj na-

23 '

klonjeni, čim bolj pogosto prejema sveto
obhajilo. In te napake se varujejo.

Krščanski vzgojitelji so od papeža pre¬
jeli ta odločni zaukaz: „Trudite se na
vso moč, da vpeljete vsakdanje sveto ob¬
hajilo." Zato nikar ne pričakuj, da bodo
zdaj roke križem držali in vse pri starem
pustili, mesto da bi otroke vabili po¬
gosto in toplo, s pridižnice in v zasebnih
nagovorih, k angelski mizi. Ne, tako grdo
ne bodo nikoli zatajili svojega poklica, ne
zanemarjali svoje dolžnosti!

Vrhutega so starši sami naročili vzgo¬
jiteljem, da naj čujejo nad njih otroci, naj
jih vzgoje, oblažijo, požlahtnijo, naj jih
obvarujejo hudih strasti ter krepe za dolž¬
nosti življenja. Zato bi se reklo tudi zlo¬
rabljati sebi izkazano zaupanje, ko bi vzgo¬
jitelji ne segli po sredstvu, s katerim se
vse to najuspešneje doseže.

Če imamo pravico pri otrocih pobož¬
nost umerjati, imamo še veliko bolj pra¬
vico, otroke k pobožnosti priganjati, je
smelo pisal monsinjor de Segur, veliki
apostol mladine.

24

Sicer pa otrokom ne prigovarjamo mi,
ampak nekdo drugi, naj čim večkrat pre¬
jemajo angelski kruh: Jezus je, ki jih na¬
giba ter boljinbolj vnema za ta sveti za¬
krament; Jezus je, ki izkazuje nedolžnim
dušam božjo ljubezen, in to vzbuja v njih
toliko hrepenenje po svetem obhajilu, da
pravijo mnogi, ki so ga začeli prejemati
vsak dan, da nočejo nikdar več izgubiti
te sreče.

Sedmi ugovor: Otroke je treba
takih pobožnosti naučiti, ka¬
kršnih se bodo lahko držali vse
svoje življenje. Svetega ob¬
hajila pa ne bodo vsak  dan
prejemali.

Odgovor. Zlate so tvoje besede. Da,
vzgoja je nauk za življenje; otrok se mora
na dolžnosti navaditi, da jih bo izpolnjeval
tudi v prihodnje. Ker pa v krščanskem
življenju ni nič potrebnejšega nego stan
milosti, je gotovo največje važnosti, da si
ta stan prilastimo za vedno, tako da se
drugače ne moremo srečne čutiti. In ravno
sveto obhajilo nam utrjuje posvečujočo

25

milost. „ Kdor je moje meso, bo imel
življenje v sebi; kdor pa ne je mojega
mesa, ne bo imel življenja v sebi."

S kakšno pravico določaš vnaprej, da
bo pozneje otrok redkeje prejemal sveto
obhajilo? Ali ne slišiš, da so vsi verniki,
mladi in stari, povabljeni k vsakdanjemu
svetemu obhajilu? Naj se otroci že zdaj
navadijo na sveto obhajilo, da mu bodo
pozneje ostali zvesti.

Če so zdaj otroci dobri, je to naj¬
boljše poroštvo za prihodnost; in ko bi
bilo gotovo, da bodo v prihodnje redkeje
prejemali sveto Rešnje Telo, se moramo
tembolj podvizati, da okrepimo ta srca,
ki bodo še v večji nevarnosti, da omlačne,
da se pokvarijo in umrjejo, ter da jim v
tem obilnejši meri dajemo kruha življenja.

Osmi ugovor: Kakšen namen

imate? Jelite, da bi spravili
mojega sina v semenišče, mojo
hčer pa v samostan?

Odgovor. Tvoje vprašanje meri proti
papežu. Zakaj mi nameravamo isto ka¬
kor Jezus Kristus sam, namreč vzgojiti
resne in cele kristjane, ki žive čisto živ-

26

ljenje vedno, ne pa samo včasih, in ki v
čistem življenju boljinbolj napredujejo, ka¬
kor želi božji Odrešenik. Ali si ti sam
s preredkim svojim obhajilom dosegel ta
tako potrebni vzor življenja?

Poklic je božji klic ali pa ni nič. Pusti
torej Boga, da deluje v duši tvojega otroka;
ne nastavlja mu zank! Ako se v srcu
tvojega otroka zavoljo čistega njegovega
življenja, oglaša tembolj neovirano božji
klic, in otrok ta klic velikodušneje posluša,
tedaj hvali Boga za čast in dobroto, ki ti
jo skazuje. Kristjan si; ne boj se torej, ako
doleti tvojega sina največja čast, biti Kri¬
stusov namestnik na zemlji; ravnotako se
ne boj, ako si izvoli tvoja hči najsvetej¬
šega in najslavnejšega Ženina. Če ti je
bridko, ločiti se od svojih dragih, pomni,
da se boš veselil tudi tem večjega bla¬
goslova, čim velikodušnejši si bil v tej
odločitvi.

Deveti ugovor: Toda otroci so
tako lehko miselni!  Ali raz¬
umejo pomen tako svete reči,
kakor je vsakdanje sveto ob¬
hajilo?

27

Odgovor. Monsinjor de Segur pravi:
„To je eden izmed tistih žalostnih pred¬
sodkov, ki pahnejo brez števila mladih
duš v nesrečo, ker jih s tem prepuste brez
obrambe strašnim napadom strasti."

Kaj je na tem, če so otroci lehkomiselni,
razposajeni, morda celo leni in neubog¬
ljivi, če so pa v stanu milosti in prejemajo
sveto obhajilo s pravim namenom? Sveta
Cerkev ne zahteva več, in tudi ti nimaš
pravice, zahtevati več. Duše ne posve¬
čujejo globoka razmišljanja o moči svetih
zakramentov, ampak posvečuje jo moč sama.

Sicer pa uči izkušnja, da ni nič od-
kritosrčnejšega, nego dobra volja otrokova.
Otrok je čestokrat vrednejši, prejeti Jezusa
nego mi, ki zaničujemo otrokovo pobož¬
nost.

Otroci so lehkomiselni, praviš? Res je:
in prav zato jih je treba pogosto navajati
k angelski mizi, ako ljubijo in hočejo lju¬
biti ljubega Boga.

Deseti ugovor; Vsaj izkušnja je
pokazala, da jim s v e to o b h a j i lo
jako malo koristi. Torej jim ga
ni treba več prejemati.

28

Odgovor. Kako to veš ? Ali poznaš
skrivnosti vesti ? Sadovi pogostnega in
tudi vsakdanjega svetega obhajila se izprva
ne kažejo v vsestranski popolnosti, v na¬
tančnem izpolnjevanju vseh dolžnosti, pač
pa v tem, da se vedno bolj manjša šte¬
vilo smrtnih grehov in da slednjič otroci
sploh čisto žive. Tudi kdor bi bil de¬
ležen samo teh sadov pogostnega svetega
obhajila, je lahko zadovoljen; saj že tvo¬
rijo nadnaravno življenje, in Jezus je po¬
stavil najsvetejši zakrament, da nam ohranja
to življenje: »Kdor je moje meso, ima
življenje v sebi."

Ne smemo se pa čuditi, če lehkomisel-
než ostane lehkomiseln kljub pogostnemu
svetemu obhajilu; če kaže znake lehko-
miselnosti celo tisti dan, ko je pristopil k
božji mizi, da celo tedaj, ko je komaj stopil
iz cerkve. Je pač otrok in ni pričakovati
od njega resnosti odraslega človeka. Ko
bi torej res zabredel v kakšno napako, po¬
stavim v jezo ali v nepokorščino, mu ne
oponašaj ostro in osorno, češ da nima
nikakega sadu od svetega obhajila, da je
vedno isti, vedno tako togoten, tako ne-

29

ubogljiv itd. Tako ravnanje navda otro¬
kovo srce le z grenkostjo in ga utegne
odvrniti od svetega obhajila, češ da mu
le-to večkrat nakoplje bridka očitanja.

V. Zgledi.

1.Materino pripovedovanje. »Trdno
sem prepričana, da mora biti hrepenenje
po svetem obhajilu in sv. Rešnje Telo
podlaga vsej vzgoji. Vedno se spominjam
tega-le dogodka: Nekega jutra o počit¬
nicah sem bila s svojimi štirimi otroki
pri sveti maši; ko sem od božje mize
grede pokleknila, sem začutila gorak po¬
ljub na svojih ustnah. Bila je moja druga
hči - stara tedaj sedem do osem let —
ki je hotela poljubiti našega Gospoda, ki
sem ga prejela pri sv. obhajilu.

Ista deklica je učila svoje še čisto
majhne brate, kako se prejme duhovno
obhajilo. — Sedaj tudi njen najmlajši bratec
pristopa vsak dan k angelski mizi. Ko
sem izvedela, da je dobil za to dovolje¬
nje, sem se tudi jaz nekoliko bala, da
bo pristopal samo iz navade; ali ko

30

sem vsako jutro z njim šla k svetemu
obhajilu, sem videla, da njegova gorečnost
ne pojema.

Starši morajo dobro poučiti svoje
otroke o svetem obhajilu ter jim zbuditi
hrepenenje po njem; za to so otroci spo¬
sobni, tudi če so še tako majhni.
Kakor hitro shodijo, hočejo v cerkev in
k sveti maši; povprašujejo po pomenu
velike skrivnosti, poizvedujejo, zakaj strež¬
nik zvoni in zakaj se verniki pripogibajo;
takoj jim je treba pripovedovati čudovito
zgodbo o zadnji večerji in kako nam je
naš Gospod zapustil pred svojo smrtjo
samega sebe pod podobama kruha in vina.

Otroci razumejo to že v zgodnji mla¬
dosti, ker se jim čuvstvo razvije veliko
prej nego pamet. Moja najstarejša hči je
imela komaj tri leta, ko me je že izpraše¬
vala , kadar sem šla k sveti maši: Ali
greste prejet tisto malo belo reč, ki je
dobri Jezus?" —

K tem lepim besedam krščanske ma¬
tere je pripomniti, da sveti krst podeli
otrokom tisto nadnaravno sposobnost, da

31

morejo pojmiti, kaj je sveto obhajilo in
kako pobožno se je treba zanje pripraviti.
Blagor jim, če pride Jezus v njih srce,
ko so ti nadnaravni darovi še neoslabljeni
in neoveneli.

2, Odgovori otrok. Neki gojenec
je pisal: „Ko so moji starši izvedeli, da
hodim vsak dan k svetemu obhajilu, so
mi dejali: Kako naj si dovolj pameten za
tako pogostno sveto obhajilo ? Odgovoril
sem jim: Ne hodim k obhajilu ker
sem pameten, ampak da posta¬
nem pameten«.

Drugemu so starši dejali: » Pa čemu neki
treba tako pogosto prejemati sv. obhajilo?"
Odgovoril je: »Čemu je pa jesti treba
vsak dan?  Moja duša je gotovo vredna
toliko, kakor moje telo: zato je čisto prav,
da jo hranim vsak dan, kakor hranim
svoje telo.« — Ne da bi vedel, je govoril
kakor katekizem tridentinskega cerkvenega
zbora.

Še en odgovor otroka, ki so mu ugo¬
varjali, da je pristopal sveti Alojzij Gon-
zaga pri vsej svoji svetosti komaj vsak

32

teden k angelski mizi:i »Ko bi bil svet
kakor sveti Alojzij, bi prejemal sveto ob¬
hajilo samo enkrat na teden; da pa po¬
stanem kakor le-ta, moram vsak dan pre¬
jemati angelski kruh."

VI. Sklep.

Krščanski starši! Ali bodo želje namest¬
nika Jezusa Kristusa naletele na ovire v
krogu vaših družin?

Kadar vam gre za dobrobit vaših
otrok, se vam ne zdi nobena žrtev pre¬
velika. Da jim zagotovite malo več zdravja,
malo več znanja, malo več bogastva, po¬
dvojite svoje napore, delate v pozne noči,
pritrgujete samim sebi, da povečate to,
kar mislite, da jim bo v srečo. Toda
kadar velja, da zagotovite njih duši trajno
sveto življenje, lepoto čistosti, obilico mi¬
losti, rast čednosti in nebeško srečo, tedaj

1  Dejstvo, ki ga pa nenatančno poročajo
mnogi pisatelji, in ki ga je pri razpravi o raz¬
glasu Alojzija za blaženega tajila neka priča
Alojzijevega življenja.

33

naj bi se obotavljali, in najmanjša nepri-
lika naj bi vam bila nepremagljiva za¬
preka ?

Vaša naloga pri vzgoji je težavna in
vaša odgovornost težka. Kaj bo iz otroka?
Po splošnem pravilu to, kar bodete sami
naredili iz njega. Kličite torej Jezusa na
pomoč, ta pa bo prevzel poglavitni del
vaše naloge; ta bo po presrčni in več¬
kratni združitvi ozdravil mlado dušo greš¬
nih navad ter jo varoval vseh napak.

Kakšni nesreči bi izpostavili svoje
otroke in kako bridko bi obžalovali prej-
alislej, ko bi jim branili, pogosto za-
uživati kruh življenja.

O, rajši bodite veseli, da se presveto
Srce Jezusovo tako neizrekljivo poniža do
nas ljudi in da navdaja vaše otroke s to¬
liko gorečnostjo in jim pomaga.

Vsaj tistih, ki pogosto pristopajo k an¬
gelski mizi, ne bo požrl duh nečistosti;
vsaj ti ne bodo žrtve nebrižnosti in ma¬
lomarnosti ter strahu pred ljudmi, temveč
bodo ljubili Boga in svojega bližnjega
ter bodo vaša krona in vaše veselje.

34

Misli v preudarek.

Duša otrokova je rahla zemlja, kjer
veselo kali in se razvija vse, kar je bož¬
jega. Če hočete pozneje obilnega sadu,
negujte predvsem cvetice. In če hočete
videti nekega dne celo množico gorečih
kristjanov ob božji mizi, zbirajte najprej
male angele okrog tabernaklja: Pustite
male k meni priti!

Mgr. de la Bouillerie.

Treba je glasno klicati dušam: bo¬

rite se, bojujte se, bodite močne! Ali to
ne zadostuje. Treba jih je tudi oborože-
vati, jim pomagati, jim dajati zmagonosne
moči s tem, da jih oblačimo v varno
opravo telesa in krvi Jezusa Kristusa.

Sv. Ciprijan.

Izpodriniti iz vzgoje pogostno sveto
obhajilo se pravi, pregnati iz nje nravnost.

Don Bosco.

Do osemnajstega ali dvajsetega leta ni
možna zdržnost brez svetega Rešnjega

35

Telesa; še manj pa tista stanovitnost v
dobrem, tisti žar moči in vse tiste mlade
čednosti, ki narede iz mladega kristjana
to, kar je na zemlji najljubkejše in naj¬
večjega spoštovanja vredno.

Mgr. de Segur.

Četrt ure po svetem obhajilu bo več
koristila otrokovi izomiki, nego pouk naj-
spretnejših učiteljev.

P. Tissot, D. J.

Ni mogoče preračunati uspeha enega
samega svetega obhajila v življenju kristja¬
novem.

Lacordaire.

36

Dostavek.

Poglavitne določbe odloka kongre¬
gacije svetega zbora z dne 20. decembra

1. 1905. o pogostnem in vsakdanjem
prejemanju svetega obhajila:

1. Pogostno in vsakdanje sv. obhajilo,
ki ga naš Gospod Jezus Kristus in kato¬
liška Cerkev tako srčno želita, naj bo
vsem kristjanom kateregakoli stanu ali po¬
klica, na voljo; nikomur naj se ne odreka,
kdor je v posvečujoči milosti božji ter ga
želi s pravim namenom in pobožnim sr¬
cem prejeti.

2. Pravi namen pa je tedaj, če kdo
želi, prejeti sv. obhajilo ne iz navade, ni-
čemurnosti ali človeških ozirov, temveč
ker Bog tako hoče, da bi se vedno tes¬
neje ž njim v ljubezni združil ter bi z
božjim lekom pomogel svojim slabostim
in pomanjkljivostim.

3. Četudi je kar najbolj želeti, da bi
bili vsi, ki pogosto ali celo vsak dan pre¬
jemajo sveto obhajilo, brez malih grehov,
vsaj brez popolnoma radovoljnih, ter brez

37

nagnjenja do njih, vendar zadostuje, da
so vsaj brez smrtnega greha s trdnim
sklepom, nikoli več ne grešiti; ako imajo
tak trden in resničen sklep, ni mogoče,
da se ne bi, če vsak dan prejemajo sveto
obhajilo, počasi boljinbolj oprostili tudi
malih grehov in nagnjenj.

4. Ker pa zakramenti nove zaveze sicer
vsakikrat podele milost, kadar jim sami
ne delamo ovire, a vendar vedno tem
večjo, čim bolj smo pripravljeni, zato se
je treba za sv. obhajilo skrbno pripraviti
in po sv. obhajilu zahvaliti primerno mo¬
čem, stanu in poklicu.

5. Da pa bodo prejemali verniki po¬
gostno in vsakdanje sv. obhajilo z večjo
razsodnostjo in večjim zasluženjem, je
treba izpovednikovega sveta. (Ljubljanski
Škofijski list, 1. 1906., str. 43.)

Krščanski starši in vzgojitelji, ki bodo
navajali otroke k pogostnemu in vsakda¬
njemu sv. obhajilu, bodo morali skrbeti,
da otroci zadoste določbam, ki jih sveta
Cerkev in sv. oče stavita do tistih, ki
pogosto in vsak dan prejemajo sv. obha-

38

jilo. Te določbe moremo v kratkem izraziti
v nastopnem navodilu za pogostno
in vsakdanje sv. obhajilo.

Kdor hoče vredno in s koristjo pre¬
jemati sv. obhajilo, mora: 1. biti v mi¬
losti božji;  2. ga mora s pravim na¬
menom  in  p o bož  n i m sr  c e m prejeti;
3. treba se je za sv. obhajilo skrbno
pripraviti in se po sv. obhajilu
zahvaliti primerno močem, stanu
in poklicu.

1. Kdor hoče vredno prejeti sv. ob¬
hajilo, mora biti vsaj brez smrtnega greha,
to je imeti mora posvečujočo mi¬
lost božjo.  — Starši in vzgojitelji bo do
brez skrbi navajali otroke k pogostnemu
in vsakdanjemu obhajilu, takoj ko so pri¬
stopili prvikrat k mizi Gospodovi, ker se
jim je pri pouku za najsvetejši zakrament
natanko razložilo, da morajo k sv. obha¬
jilu vselej pristopiti s čisto vestjo, to je
da so vsaj brez vsakega smrtnega greha
in imajo torej posvečujočo milost božjo.
Tudi se je pri pouku za prvo sv. obhajilo
otrokom natanko razložil razloček med
smrtnim in odpustljivim ali malim grehom.

39

2. Istotako so bili otroci poučeni o
teni, kaj se pravi imeti pravi namen
in sv. obhajilo s pobožnim srcem
prejeti. Živo so se jim popisale milosti,
katere jim deli sv. obhajilo in vcepilo se
jim je prepričanje, da smejo pristopati k
mizi Gospodovi samo iz tega namena, ker
jih vabi Žveličar in da bodo deležni nje¬
govih milosti. Zato bo pobožno otroško
srce hrepenelo, v ljubezni združiti se s Kri¬
stusom, in bo prejemalo sv. obhajilo, da
bo obvarovano smrtnega greha, očiščeno
malih grehov, in da bo dobilo v sv. ob¬
hajilu pomoč zoper izkušnjave in strasti.
Otrok naj torej hodi prostovoljno  k
sv. obhajilu, ne smejo se mu določati dnevi,
v katerih naj pristopi k mizi Gospodovi
ali ne. Hodi naj k svetemu obhajilu kakor
mu svetuje iz poved  ni  k. Ako tako
ravna, bo imel pri prejemanju svetega
zakramenta pravi namen.

3. Priprava in zahvala  za sveto
obhajilo je daljna in bližnja. Daljna  pri¬
prava je lepo urejeno krščansko življenje,
posebno redna molitev. Izpovedniki bodo
gotovo svetovali pogostno in vsakdanje sveto

40

obhajilo le takim otrokom, ki jutranjo in
večerno molitev dobro opravijo in se za¬
povedane božje službe z vnemo udeležu¬
jejo. Bližnjo  pripravo pred sv. obha¬
jilom in zahvalo so se otroci naučili pri
pripravljanju na prvo sv. obhajilo. Izpo-
vednik jim bo tudi za posamezne razmere
in okoliščine določil, kako dolgo naj mo¬
lijo pred sv. obhajilom in po sv. obhajilu,
ko bi ne mogli navadne priprave in za¬
hvale opraviti.

Najboljša priprava za sv. obhajilo je
s v. i z p o v e d. Otroci, ki hodijo večkrat na
teden k sv. obhajilu, naj gredo gotovo
vsak teden k sv. izpovedi.

41

Molitev za razširjanje pobož¬
nosti vsakdanjega svetega
obhajila.

„0 presladki Jezus, ki si prišel
na ta svet, da vse duše obogatiš z
življenjem svoje milosti ter se jim,
ds bi mogle to življenje v sebi ohra¬
niti in gojiti, daješ vsak dan kot zdra¬
vilo v njihovih boleznih in v podporo
v njihovi slabosti, ponižno Te pro¬
simo, razlij dobrotljivo nanje svojega
Sv. Duha, da bi se one, ki so morda
omadeževane s smrtnim grehom, vr¬
nile k Tebi in zopet prejele življenje
milosti, ki so ga izgubile z grehi;
one pa, ki so po Tvoji dobroti s Teboj
združene, da bi, če le mogoče, pri¬
stopale vsak dan k tej nebeški po¬
jedini, si po njej pokrepčane prido¬
bivale protistrupa zoper vsakdanje
odpustljive grehe, mogle hraniti živ¬
ljenje milosti in tako vedno bolj oči¬
ščene dosegle večno blaženstvo v
nebesih. Amen."

42

Sv. oče podeli vsem vernikom, ki to
molitev pobožno molijo, enkrat na dan
300 dni odpustka in popolni odpustek
enkrat v mesecu na poljuben dan pod
navadnimi pogoji, ako to molitev vsak dan
molijo in kako cerkev ali očitno kapelo
obiščejo. Rim, 14. decembra 1906.

V ljubljanski škofiji je ukazana ta mo¬
litev pri slovesni tridnevnici, ki se vrši
vsako leto v počeščenje sv. Rešnjega Te¬
lesa in v pospeševanje pogostnega in vsak¬
danjega prejemanja sv. obhajila.

(Ljubljanski Škofijski list, 1. 1910., str. 69.)

OT 5

Vsebina

Stran

Uvod. 1

I. Poziv sv. Cerkve.7

II. Razlogi.9

III. Dolžnost.11

IV. Puhli ugovori.15

V. Zgledi.29

VI. Sklep ..32

Misli v preudarek.34

Dostavek. (Poglavitne določbe odloka kon¬
gregacije svetega zbora o pogostnem
prejemanju sv. obhajila. — Navodilo za
pogostno in vsakdanje sv. obhajilo.) . 36

OUBlbb

NARODNA IN UNIVERZITETNA
KNJIŽNICA

0 ^ 0000504453 ^

~ Katoliška Bukvama =
=eS  v Ljubljani =

priporoča :

Večna molitev"

z velikim tiskom, močno vezana, z
rdečo obrezo K 3* —, z zlato obrezo
K 3'90, vezana v šagrin - usnje in
z zlato obrezo K 6'50.

»Večna molitev" v novi obliki, z ve¬
likimi črkami, v razločnem in krep¬
kem tisku ustreza vsakomur, v prvi
vrsti pač onim, kojim pešajo oči,
pa sploh vsem, ker se molitvene ure
na večer molijo pri luči in so cerkve
zelo mračne. Nova knjiga varuje vid,
zato bo vsak gotovo zelo rad po
njej segel.

1=1 !H

= Katoliška Bukvama =
= v Ljubljani =

priporoča:

Jeglič dr. Anton Bonaventura, Pa¬
stirski list o sv. Rešnjem Telesu,
20 vin.

Jeglič dr. Anton Bonaventura, Mla¬
deničem, I. zvezek: Obramba vere,
K 1--.

Bleiweis Fr., Pouk krščanskim-
staršem, 50 vin.

Laser - Marešič, Lurški čudeži,
K 2-—.

Zabukovec Janez, Pouk zaročen¬
cem in zakonskim, K 1'40.

0 h a h a s h  a h h  a 0 ! •