dru/ba in odklonskost I JANEZ PEČAR' UD K 316.73* Uspešnejše nadzorovanje - mit ali resničnost Facilitas auctoritatem. scrvitas amorcm diminuit (Popustljiv - manj spoštovan, strog - manj priljubljen) Nadzorstvo je »ujeto« med tiste, ki jih nadzoruje, in tiste, po katerih pooblastilu opravlja svoje naloge. S tem nikakor nista zanikani njegova vplivnost in moč, ki ju ima, toda to še bolj osvetljuje zamotanost položaja, v katerem je, zlasti v družbi, ki od njega več pričakuje, kot zmore. Zato ni čudno, če je tudi zaupanje vanj vse manjše, kar ni tipičen pojav za nas v današnjem času, marveč splošen odnos do nadzorstva skoraj povsod po svetu. Kolikor več je demokracije, težja je funkcija nadzorstva, tako formalnega kot neformalnega, da ne omenjamo še samoupravnega kot naše posebnosti. Družbeno nadzorstvo, zlasti formalno, uresničujemo predvsem s kaznovanjem pa tudi na druge načine, v naših razmerah z nekaterimi (nepoklicnimi) preprečevalnimi posredovanji1 in samovarovalnimi dejavnostmi, toda s tem ni rečeno, da to zadovoljivo in brez težav poteka. Predvsem zahtevajo, naj bi nadzorstvo delovalo odločno in usklajeno,2 da bi morali imeti boljšo kazensko politiko3 in da bi morali biti organi, ki so dolžni skrbeti za uveljavitev zakonitosti, bolj učinkoviti;4 povečati bi morali ugled pravosodnih organov,5 zagotoviti popolnejšo kazenskopravno varstvo družbene lastnine6 itd. Skratka, vsi mehanizmi, ki se dejansko ukvarjajo s prilagajanji ljudi na norme, dobivajo v razmerah družbene nestabilnosti večji pomen. Skoraj normalno je potemtakem pričakovati, da vodilne družbene strukture nanje naslavljajo ne le napotila, marveč tudi opozorila, kako naj omejujejo nezaželeno vedenje, ki ima v zaostrenem položaju toliko hujše ' Janez Pe4ar, diplomirani pravnik, doktor znanosti, redni profesor za kriminologijo. Initilur za kriminologijo pn ftavni fakulteti v Ljubljani. 61000. Ljubljana. Trg osvoboditve II. C • ' Glej tudi Coogre. ur. 37. J Delo. 1 S/l 1-1984. str. 11. ' Delo. 6/5-1984, str. 11. ' Delo. 6*5-1983. str. 5. ' Delo, 13/3-1984, str 2. k 4 Sklepi 111, Ur. list SFRJ, 508-622/84 t dne 2/11*1984. , posledice, če ogroža družbenopolitično in gospodarsko ureditev. Ne samo v takih razmerah, ampak tudi drugod po svetu se trudijo vzpostaviti učinkovitost nadzorstva, pravočasno odkrivati nove oblike odklonskosti, onemogočiti ponavljanje kaznivih dejanj, zatirati toksikomanije, vplivati na zmanjšanje terorizma, zlasti pa onemogočiti odklonskosti s preprečevanjem, če seveda z nadzorstvom ali njegovimi posameznimi podsistemi ne žele uveljavljati še kakšnih posebnih interesov, za katere je nadzorstvo že po svojih vlogah primerno. Nadzorovanje se vedno povezuje s socializacijo, ki dobiva ponekod in včasih dvomljiv prizvok, zlasti kadar se vanju vpleta politika. Le-ta nadzorovanje največkrat tako zasnuje, da vpliva na razumevanje vedenja in rabo represije. Zato se za učinkovitost nadzorovanja vedno najbolj poteguje politika, ki čuti. da vedenje v globalnih razmerah ne sledi njenim pričakovanjem, posebno takrat, kadar prisilna socializacija najbolj odpoveduje. Zato je dokaj vsakdanje, da je nadzorstvo, z njim vred pa tudi pravne norme in sploh prisiljevanje s svojimi sredstvi, deležno znatne politične pozornosti. Toda nadzorstvo bi morali vedno presojati skladno z gospodarskimi, političnimi, pravnimi, kulturnimi in drugimi razmerami, kar se ne dogaja vedno. Nekateri ga pogosto vrednotijo kot mehanizem, ločen od razmer, v katerih deluje, kar je popolnoma neustrezno in pristransko. Nadzorstvo, tako državno kot samoupravno, je vedno otrok družbenih razmer, v katerih je. Krivično je od njega pričakovati, da bi premagovalo probleme, ki niso izključno nadzorstveni in ki so večkot to, kar se v politiziranj družbi čestokrat dogaja. Prav zato pa sta učinkovitost in uspešnost dokaj pomembni vprašanji, ki se povezujeta tudi s produktivnostjo. Ta sestavek ima namen zastaviti nekaj vprašanj prav v tej smeri. 1. Porazdeljenost odklonskosti - porazdeljenost (moči) nadzorstva O porazdeljenosti kriminalitete ali katerihkoli odklonskih pojavov ugotavljamo, da se podobno kot marsikateri drugi pojavi vežejo ne le na prostor in čas, marveč tudi na ljudi ali družbene skupine. Za razmišljanje o povezanosti in medsebojni odvisnosti odklonskosti in nadzorstva pa so nezanemarljive vse imenovane možnosti, kajti za nadzorstvo so prav tako pomembne vse tri razsežnosti, čeprav nekatere bolj zanemarjajo od drugih. Za družbenonadzorne mehanizme, ki se ukvarjajo z neposrednim nadzorom, prihajajo najprej v poštev krajevne in časovne gostitve. Njihova analiza omogoča usmerjanje razpoložljivih sil na najbolj ogrožene kraje in na način, da so tako v represivnem kot preventivnem smislu najbolj učinkovite, racionalne oziroma gospodarne. Toda to predvsem fizično ali telesno nadzorovanje je diskriminatorno iz več razlogov, ki pa izhajajo iz ene same posledice: to je obvladljivost dosegljivega prostora. Če je tako, da je mogoče nadzorovati le del prostora, pomeni, da so vsi preostali nenadzorovani ali pa so pod nadzorstvom le od časa do časa. To pa hkrati pomeni, da so bolj nadzorljive le določene skupine ljudi, ne pa vse. To seveda povzroča diskriminacijo nasproti drugim, ki prihajajo v neenak položaj. Ker pa je porazdeljenost odklonskosti v bistvu zrcalna podoba porazdeljenosti moči nadzorstva, je predstava o njej nerealna in zato nujno prihaja do tega, da se podoba odklonskosti regenerira iz podobe porazdeljenosti nadzorstva. Zato bi lahko rekli, daje stanje odklonskosti nekoliko (ne v celoti) odvisno od tega, kakšno je nadzorstvo glede na njegovo zmogljivost in porazdeljenost. Ni čudno, da je tudi v naših kriminalnih statistikah največ ljudi iz spodnjih družbenih plasti, nepomembnih, tistih, ki so dostopnejši zlasti policijskemu nadzorovanju, manj odpornih ali neizkušenih, nerodnih in manj bistrih, in sploh takih, ki so se pustili prijeti že zaradi primitivizma načina storitve in kriminalne neinventivnosti oziroma ustvarjalnosti. Odtod toliko odkrite telesnosti v kriminalu in tako malo intelektualno-sti, ki je rezervirana predvsem za bolj hladen, zdravorazumski in še vedno dokaj koristoljubniški kriminal v okviru gospodarjenja in političnosti. Tu je malo impulzivnosti, manj čustvenosti, ampak več prefinjenosti, preračunljivosti, znanja, sposobnosti, načrtovanja itd. To pa so seveda lastnosti. potrebne določenim poklicem, določenim slojem, določenim dejavnostim itd., ne pa vsem. To ne pomeni le, da bo v določenem načinu življenja in delovanja prišlo do določene njima imanentne ekscesivnosti, ampak tudi, da bodo določeni posamezniki ali pa kar skupine zaradi nedosegljivosti manj obvladljive v pomenu nadzorovanja in kaznovanja. Daje to res tako, kaže vsakdanja kazuistika.. Poleg omenjene dosegljivosti (ki je lahko tudi prostorska) moramo računati še z neenakomerno dostopnostjo družbenih skupin ali socialnih slojev. V nekaterih nadzorovanje (takšno ali drugačno) sploh ne deluje ali deluje omejeno, občasno, popustljivo, selektivno in pristransko. Na kolikor višjem položaju je posameznik, manj je nadzorovan in njegova moč je v obratnem sorazmerju z močjo (formalnega nadzorstva), ki se mu izmika. Tako je bilo že nekdaj in še tako revolucionarne družbene spremembe ne prinašajo nič novega na tem področju. Včasih in ponekod morda prav nasprotno. S »kolektivizacijo« določenega kriminala ali odklonskosti pa smo zlasti pri nas v položaju, ko se vplivnim posameznikom omogočajo prilaščanje, nesmotrna uporaba družbenega premoženja, slabo gospodarjenje, malomarnost itd. v imenu ali soglasju s samoupravnimi organi in včasih tudi za skupne koristi. S tem se pojavlja nov, ne sicer čisti beloovratniški, ampak * Glq npr SpU|4k. Delo 20/4-1984. str S. Delo 11/5-1983. ar 2. Delo Vl-1985. str. 16. Delo 11/1-1983. str. 5 itd kolektivni ali strukturalni kriminal, ki je prav tako znatno manj dosegljiv kot pa posameznikova nepoštenost. Tovrstna ekscesivnost pogosto ostaja nedosegljiva tako za državne kot za samoupravne nadzorne organe v njihovem lastnem okolju. Gospodarski položaj prenekaterih skupin slabi njihove nadzorne funkcije, četudi se zavedajo nepravilnosti, ki pri njih nastajajo. Zato se pri tem pojavljajo zlasti bolj organizirane oblike odklon-skosti, ki pa se pogosto opravičujejo in dojemajo kot koristne goljufije ali iznajdljivosti. , 2. Formalizacija in institucionalizacija zatiranja odklonskosti »Formalno nadzorstvo se razvija, kadar neformalno nadzorovanje samo ni dovolj uspešno«.8 Primarne in sekundarne skupine, ki ga izvajajo v tem primeru, nimajo dovolj velikega vpliva na svoje člane, da bi upoštevali pravila vedenja, ki neredko prihajajo iz prava kot sredstva družbenih struktur, ki ga sankcionirajo. Pa ne le to. Med pravili formalnega in neformalnega nadzorstva so lahko tudi veliki razločki, tako da sploh ni mogoče pričakovati, da bi neformalno nadzorstvo podpiralo intencije formalnega, ki ga ustvarja država. Interesi države pa pogosto niso v skladu s koristmi neformalnih skupin in mehanizmov, ki jim pravimo tudi primarne in sekundarne oblike nadzorovanja. Pri tem nasploh nastaja veliko neskladja in kofliktnosti, tako da je mogoče trditi, da bolj ko je drutba zamotana, več norm potrebuje, več nadzorstva ustanavlja, več je neposlušnosti in več je potreb po prisiljevanju in kaznovanju. Naše razmere so nas privedle v obsežno formalizacijo in institucionali-zacijo nadzorovanja in do dvotirnosti v sistemu legitimnega nadzora. To izhaja že iz dejstva, da je poleg državnih vrsta samoupravnih nadzornih mehanizmov, ki jih moramo imeti zaradi razodtujevanja nadzorovanja, če ne zaradi česa drugega, kar je dosti pomembnejše kot to. Toda obe plati nadzorovanja sta dokaj institucionalizirani in tudi postopki (celo v samoupravnem nadzorstvu) postajajo močno formalizirani. To je morda res potrebno zaradi varstva pravic in dolžnosti nadzoro-valcev in nadzorovanih, toda predpisanosti kaznovalnega ceremoniala, klasificiranja in registriranja ter vsega drugega na tej ali oni strani nadzorovanja, ki čestokrat povzroča zaznamovanje ljudi, je le preveč. Ker nimamo ustreznih sistemskih analiz delovanja mehanizmov nadzorstva ne po vertikalni ne po horizontalni plati, je tudi težko reči, koliko je nadzorstvo zaprto, odtujeno, neuspešno, heteronomno, hierarhizirano, odvisno, politizirano, zapostavljeno, obrobno ali pretirano poudarjeno in še marsikaj. Močno smo sformalizirali in institucionalizirali, če ne kar zbirokratizi-rali, prenekatere dejavnosti, za katere smo v začetku mislili, da bodo ' Schwartz v AkerVHawkins. str. 42. lahko potekale manj po pravilih, ampak bolj s čustvenimi, tovarniškimi in nasploh prostovoljnimi odnosi med ljudmi. Tako pa se neredko dozdevna prostovoljnost institucionalizira in formalizira tako, da postane obveznost, ki jo razlagamo hkrati kot pravico in dolžnost. S tem pa se količina norm razširja do tolikšnega obsega, da so same sebi v napoto in zaradi hipertro-firanosti nič ne pomenijo. Z naraščanjem števila norm (če je ta pojav res merilo za zapletenost življenja) mora nujno naraščati število kršitev, ki jih nadzorstvo, takšno ali drugačno, odkriva ali kakorkoli obravnava v omejenem obsegu. Neodkriti, neprijeti, neobravnavani itd., ki jih je vedno več kot tistih, ki niso, pa razširjajo omalovaževanje nadzora, dvome o njegovi uspešnosti in pomembnosti, ga še pogosteje izigravajo, medtem ko se v javnosti razširjata nezaupanje in demoralizacija, vrednote se krhajo, neposlušnost pa ponekod dosega že izjemne razsežnosti. V takih razmerah je tudi preraščanje institucionaliziranega varstva ali nadzorstva v strukturalno samozaščito9 velika iluzija, ki se ji moramo, vsaj za zdaj, še odpovedati, posebno ker med zmogljivostmi in pričakovanji nastajajo preveliki razločki tako po vsebini kot po organizaciji, ki ju ne moremo nadomestiti s čim drugim. Enako tvegano je tudi upanje, naj bi se državni mehanizmi postopoma spreminjali kar v samoupravne10 itd. Tako imenovano ekstra institucionalno11 nadzorovanje poteka predvsem v primarnih skupinah, v sekundarnih pa le deloma. To pomeni, da sta nadzorovanju (in nadzorstvu) čedalje bolj imanentni formalizacija in institucionalizacija, ki pa ne jamčita za uspešnejše delovanje samo zaradi tega. Ugodne morajo biti še druge razmere, ki pa preraščajo vprašanje samega nadzorstva ter segajo vanj od zunaj z vso usodnostjo in neizprosnostjo. 3. Fizično zmanjšanje priložnosti - kot prevladujoča dejavnost preprečevanja Priložnost s svojimi pojmovnimi inačicami je v kriminologiji in vikti-mologiji pogosto uporabljen izraz za ponujanje različnih možnosti, ki jim je skupna omogočenost ugodnega položaja za kazniva dejanja in druge oblike odklonskega vedenja. Če ima izraz v sociologiji širši ali drugačen pomen, pa je v znanostih o človeškem vedenju jasno predvsem dvoje: - da priložnosti nastajajo zato, ker jih nekdo omogoča in s tem ustvarja položaje, ki spodbujajo k (velikokrat tudi lastni) viktimizaciji; - da take položaje zopet nekdo izrablja za odklonsko vedenje, ki je največkrat sploh nastalo zato, ker se je ponujala priložnost zanj. Z razvojem katerekoli družbe in njenim napredkom pa so se prav tako * Glej Puhek Mr 133. 10 Ganr GuCctK?. «u. 139. " Soucbon. «r 223. povečale tako imenovane »kriminalne priložnosti«, kar pomeni, da močno narašča viktimiteta. V boju s kriminaliteto, s prilaščanjem družbenega premoženja pri nas, njegovo nenadzorovanostjo, uničevanjem sredstev, nesmotrnim izkoriščanjem naravnega bogastva itd., tja do nedelavnosti in nesmotrnega investiranja pa se je zlasti v naših razmerah povečalo (tudi politično) zanimanje tako za viktimizacijo kot za najraznovrstnejše škodljive pojave. In to toliko bolj, kolikor bolj je v nevarnosti tisto, kar je lastnina nas vseh in je materialni temelj samoupravnega socializma. Zato ni čudno, da je v zadnjih letih zelo veliko (tudi političnega) pisanja o tem: kako oblikovati strategijo nadzorstva, kako uresničevati razrednost pri represiji in preprečevanju, s čim in kdo naj vzdržuje »budnost« pri varstvu družbenega premoženja, kakšna je vloga družbenopolitičnih organizacij in državnih organov pri tem, kakšna naj bo kaznovalna politika na tem področju, kako naj pri tem ravnajo organi državne represije in kaj naj delajo samoupravni nadzorni mehanizmi itd. Celotna »filozofija« družbene samozaščite se v zadnjih letih razvija v smislu organiziranega sistema varstva ključnih družbenih vrednot, ne glede na to ali so v posameznih sestavinah inkriminirane ali ne. Njena »varstvena politika« zadeva gospodarske, politične, ideološke, kulturne in druge dejavnosti.12 Toda pri tem se zastavlja vprašanje, kako se lotevamo »priložnosti«, pri kom in kdo naj se z njimi ukvarja, da bi z njihovim zmanjševanjem prispevali k znižanju stopnje ogroženosti, ki ni tako majhna. Ne ugotavljajo namreč zaman, »da v delovnih organizacijah ne varujejo družbenega premoženja, ki jim je zaupano, tako kot bi bilo treba. Interna in delavska kontrola sta pri prijavljanju aktivni le takrat, ko gre za obrobne zadeve ali napade na družbeno premoženje od zunaj, po številu njunih prijav pa gre sklepati, da na koristne malverzacije znotraj delovnih organizacij gledata skozi prste«.13 Razvija se, kot pravijo, psihologija, da, kar je državno, je tuje, torej ni naše, in zato lahko kradeš.14 V nekaterih delovnih organizacijah posamezniki množično in javno kradejo.1-' V glavnem gre za dve vrsti prizadevanj, zlasti pri varstvu družbenega premoženja: - za nadzorovanje in fizično onemogočanje priložnosti, ki bi jih lahko sicer zlorabljali za kriminalne namene in K - za vzgojno-pedagoško in družbeno preprečevalno vplivanje na ljudi, da bi z družbenim premoženjem ravnali ustrezno. U Fizično onemogočanje priložnosti se kaže, vsaj za zdaj še, kot prevladujoča oblika preprečevalnega dela. Če se družbenopolitične organizacije ukvarjajo predvsem z vzgojno-pedagoškimi smotri tega problema, sicer 11 Milutinovic, ur J97 " B. Gufek. Ddo. 26/4 1985. «r. 6. " Dukič. Ddo 5/1-1985. ur 16. 15 Tratnik. Ddo 10/5-1984. ar 2. bolj sporadično in ad hoc, pa je lotevanje priložnosti z vidika fizične nadzorljivosti sicer bolj v ospredju delovnih organizacij, toda prav tako ne dovolj intenzivno, da bi lahko predstavljalo dejavnosti, ki pomenijo izboljševanje. Četudi se oboje prepleta, pa ima ob neusklajenosti veliko pomanjkljivi, ker prvo ne podpira drugega in narobe. Fizični nadzor je sicer najlažji, medtem ko prepričevanje ne dosega vseh. Ljudi s kriminalnimi intencijami ne bo spremenila propaganda o varstvu. Če so najbolj »vpijoče« priložnosti nadzorljive, pa ne zmoremo obvladovati kriminalnih motivacij pri ljudeh. Ker vseh priložnosti ni mogoče napraviti neškodljivih in da ne bi bile spodbujajoče, ostaja še vedno dosti takšnih, ki so uporabljive. Napotila za ravnanje prihajajo pretežno od zgoraj in navadno ne podpirajo konkretnih prizadevanj za varstvo v prav določenem okolju. Ker to poteka bolj ali manj vsako zase, ni videti celovitosti akcij za izboljšanje varstva družbenega premoženja, programiranih dejavnosti pa ni. Prizadevanja so torej nepovezana, pa tudi premalo strokovna. Zlato se masikaj kaže kot (politična) propaganda in ne kot »gospodarjenje«, ki naj priložnosti omejuje zaradi gospodarjenja, ne kot situacijsko in priložnostno, marveč kot neprestano reagiranje, ki odstranjuje kriminalne motivacije, ki se ne ustavlja le pri priložnosti. Zato so še vedno najpomembnejši ljudje, ne pa ključavnice, plotovi in varovalna tehnologija. Kdaj bo sploh v kriminalni preventivi bolj cenjeno vplivanje na ljudi, ne pa varovanje stvari? 4. Nepristranskost in razrednost pri nadzorovanju Vsako nadzorovanje, tako državno kot samoupravno, je namenjeno določenemu razvrščanju, ugotavljanju, popravljanju in še marsičemu, nenazadnje tudi kaznovanju. Še vedno se kaže. daje zlasti pomen nadzorovanja, ki ga opravljajo predvsem prisilni mehanizmi - v kaznovanju. O tem. kaj je smoter kaznovanja, se je razvilo dosti teorij in nemalo pogledov, Vendar ob tej priložnosti ni naš namen razmišljati o tem, čeprav je ravno področje »kaznovalnosti« zelo zanimivo, tudi zaradi tega, ker je človeštvo v svoji zgodovini »izumilo« nešteto kaznovalnih tehnik in ritualov in se še danes zavzeto ukvarja s temi vprašanji. Neuspešnost zatiranja odklonskosti vedno znova zastavlja vprašanje, kaj storiti, da bo manj motečih pojavov, da bo več storilcev odkritih, da bodo ustrezno obravnavani, potem ko naj bi bili čimprej po storitvi prijeti, kako jim onemogočiti ponavljanje, kako preprečevati dejanja, še preden so nastala, že ob morebitni zaznavi kriminalnih intencij itd. Končno pa se z vso neizprosnostjo pojavlja vprašanje, kaj in kako delati s kaznovanimi (obsojenimi), da bi bili boljši in se ne bi znova vračali k odklonskosti. Vse kaže. da človeštvo (v globalu) pri tem sploh nima srečne roke. Tako da se je v zadnjem času razvila tako imenovana šola »nič ne uspeva« v kriminologiji.16 Če prihaja do pozitivnih izidov, so ti le delni, medtem ko je odklonskosti vedno več, vedno hujše in drugačne, ne pomagata ne strogost in ne blagost, odklonskost je pojav, s katerim moramo iiveti kot z nečim normalnim, kar je sicer znano že od Durkheima, s čimer pa se še ne moremo kar tako sprijazniti. Na to kažejo vsa sodobna represivna in preventivna prizadevanja pri nas in v svetu in nihanja v njih, ki včasih potekajo od ene skrajnosti do druge in ob hkratnem razvijanju obeh dejavnosti. Toda pri tem je treba omeniti predvsem dve pomembni okoliščini, ki bi ju lahko razumeli kot konfliktnost ali pa kot vprašanje, ki bi mu veljalo veliko raziskovalne pozornosti, to sta nepristranskost in razrednost pri nadzorovalnem delu. Nepristranskost pri nadzorovanju naj bi zagotavljalo že pravo, ki je formalno za vse isto, enako in zato domnevno pravično in korektno. Toda od njegove zapisanosti do uresničenja v posameznem primeru ali pri določeni osebi pa je pogosto dolga in zamotana pot, ki potrjuje prepričanje, daje nepristranskost ali iluzija ali neuresničljiv ideal. Tu se pojavljajo: nezmožnost odkritja vseh deviantov in njihova sposobnost izmikanja. Največja nepristranskost je lahko že to, da so nekateri prijeti, drugi pa ne, teh pa je, kot ugotavljajo raziskave o temnem polju kriminalitete, nekajkrat več kot odkritih.17 Po svetu se zelo ukvarjajo z raziskavami o selektivnosti in diskrecionarnosti pri nadzorstvu. Ugotovili so, da so nekatere družbene skupine močneje nadzorovane kot druge, da z nekaterimi nadzorstvo blagohotneje ravna kot z drugimi, da so nekateri zaradi družbene moči nedosegljivi, če pa so, imajo večje možnosti, da se izognejo hujšim posledicam, za nekatere je odmik že anomalija, za druge pa je nekaj, kar je treba obravnavati po drugačnih merilih ali je sploh ne, itd. Zato niso bila zaman oblikovana stališča, da »višji sloji pošiljajo nižje v azile« (glej Foucault), da je pravosodje sredstvo vladujočega razreda, namenjeno razrednemu boju (marksisti), primerno tudi za pomirjanje ali zaostrovanje razrednih konfliktov, ali namenjeno zatiranju spodnjih slojev itd., in že zaradi tega je neobjektivno, pristransko, nepravično itd., kar je ustvarilo splošno nezaupanje do nadzorovanja in pravosodja. Pri nas se čestokrat prav tako zatekamo k razredni naravi ne le zatiranja odklonskosti, marveč k celotni ureditvi varstvenega sistema. Pri tem gredo nekateri celo tako daleč, da kriminalnost, ki nima političnih intencij, razglašajo za pojav, ki ogroža družbeno ureditev, in v posameznih družbenih nasprotjih iščejo razredno konfliktnost ter pojave in ljudi etiketirajo z izrazi, ki pojmovno tega sploh ne zaslužijo. Zato na tem področju najdemo dosti političnega aktivizma in ustrezne propagandne agresivnosti, ki včasih po nepotrebnem ustvarja političnega sovražnika tam, kjer ga sploh ni, in iz konvencionalnih kriminalcev dela razrednega nasprotnika, kar bolj škodi kot koristi strokovnemu obravna- 14 Glej Wolfgang « navedbi Clarke v British Journal of Criminology. 20. 1980. 2. str 143. podobno: Ted Pahncr Treatment and tole of Classification: a review of basics. Crime and Delinquency. 30, 1984. 2. str. 24S. " O lem glej raziskavo InUituta za kriminologijo: Neprijavljena (prikrita) kriminaliteta. 1981.