li iftj 9 liih liol. V zadnji številki smo na tem mestu priobčili izvajanja dr. Karla Kramara, ki se tičejo bodočnosti malih narodov. — O pravu rnalih narodov so te dni objavili svetovni listi nekaj opazk izpod peresa slavnegai F. N a n s e n a, ki so toliko zanimivejše, ker veljajo prav posebno še za naš slovenski narod. Zato se nam zdi umestno, da s temi opazkami seznanimo svoje čitatelje. F. Nansen govori: Mali narodi, ki so pripomogli umskemu in kulturnemu razvoju človeštva, imajo pravico do hvaležnosti s strani vsega človeštva. Govore nekateri, da morejo biti mali narodi s svojim samostojnim intelektualnim življenjem zapreka razvoju velikih narodov. Nekateri gredo tako daleč, da iščejo tudi v biologiji (življenjeslovje) dokazov za to, da iraajo veliki1 narodi pravico, da pogoltnejo male. Kaka zmota! Biološka formula kaže samo to, da za evolucijo življenja sposobnejša bitja morejo preživeti' manj sposobna. Gre torej za vrednost in ne za množino. V državi kakor v ljudski družbi se upošteva vrednost državljana in ne njihova materialna moč. Vsako narodnost treba ceniti po umskem in fizičnem razvoju njenih članov in ne po nienem številu. Moteti uničiti male narade znači hoteti zagrešiti1 zločin, kakršnega svet še ni videl. Prav mali narodi najhitrejše sprejemajo sadove ljudskega duha. Res je, da zaradi vedno večjih komunkacijskih sredstev nastaja tendenca po uedinjevanju m skupljanju narodov. To je sicer dober, zdrav pojav, ali ne sme se pri tem misliti na uničenie originalnosti in posebnosti naroda. Tako stanje sveta, ako bi bila civilizacija enostvarna, monctona, ako bi imeli ljudje obličje samo enega vzorca, bi značilo propad vsih ljudskih posebnosti. Raznovrstnost, neenakost, množina, to so faktorji stvarjenja, evolucije, napredka. — in sama priroda ustvarja razne oblike v širokem p-rostoru. — Ako bv irnelo človeštvo samo eno poreklo in bi bilo to edini izvor njegovega moralnega in duševnega dela, bi civilizacija zakasnela za tisoč let. V kako grozna mizerijo bi padlo človeštvo, ako bi iinelo samo eno civilizacijo! Kako bi bili ubožni v duš. oziru, ako bi porabili ves čas za medsebojne borbe in medsebojno uničevanje! — Uničevanje možnosti, da se more vsak narod razvijati po svoje, vodi do neizmernih izgub za vse človeštvo. Enako kakor vsak pcedlnec tako tudi vsak narod mora imeti vse oogoje za svoj svobodni razvoj... Ta kuiturna načela morajo dobiti odmev in priznanje v vsem prosvetlertem svetu. Potem se nam ni bati1 za bodočnost slovenskega naroda!