Leto V - Štev. 20. (116) UREDNIŠTVO in UPRAVA Čedad - Via B. De Rubeis 20 Tel. (0432) 71190 Poštni predal Čedad štev. 92 Casella postale Cividale n. 92 ČEDAD, 15.-31. oktobra 1978 Autorizz. Tribun, di Trieste n. 450 H Izdaja Z T T Tiskarna R. Liberale - Čedad Izhaja vsakih 15 dni Posamezna številka 150 lir NAROČNINA: Letna 3000 lir Za inozemstvo: 3500 lir Poštni tekoči račun za Italijo Založništvo tržaškega tiska Trst 11-5374 Odgovorni urednik: Izidor Predan Quindicinale Za SFRJ 40 ND - Žiro račun 50101-603-45361 »ADIT« DZS. 61000 Ljubljana, Gradišče 10/11 - Telefon 22 207 Sped. in abb. post. II gr./70 Poštnina plačana v gotovini OGLASI: mm/st + IVA 14% trgovski 100, legalni 200 finančno-upravni 150, osmrtnice in zahvale 100, mali oglasi 50 beseda Desetletnica Zveze naših emigrantov Skupina prijateljev, delavcev, večinoma zidarjev iz Beneške Slovenije je večkrat razpravljala o problemih svoje rojstne zemlje: pomanjkanje eoknomskega razvoja, raznarodovanje, emigracija. To so bile glavne in najpogostejše teme njihovih razprav. Neko večer, je bilo že pozno, je Dino Del Medico predlagal: Zakaj ne ustanovimo društva emigrantov Beneške Slovenije? Marko Petrigh, Silvio Feletig in Elio Vogrig so takoj odgovorili pozitivno. Tako je nastalo društvo slovenskih izseljencev dežele Furlanije-Juliskc krajine. Bila je noč, zunaj mraz, a štiri prijatelji so se dobro počutili. Bili so zadovoljni. Morda so se zavedali, da so ustvarili nekaj važnega za svoje ljudstvo. Dokazali so tudi, da od ponižnih in ubogih se poraja nekaj novega, dobrega, ki je vir spremembe. Deset let je šlo mimo. So bila težka leta. Vodile so se težke borbe za rešitev problemov e-migracije in Benečije. Strukture naše Zveze so se spremenile, prišli so novi ljudje. S temi spremembami, s povrnitvijo skoraj vseh prvot nih voditeljev Zveze je prišlo do nekaterih polemik, do kakšnega nerazumevanja, toda vse je bilo rešeno na najboljši način in danes je naša Zveza bolj močna, bolj e-notna kot kdajkoli, priprav- ljena se spoprijeti z novimi problemi, pred katerimi se nahaja. Ta nova pot zahteva večjo tehnično sposobnost, bolj intenzivno sodelovanje med i-nozemskimi sekcijami ter centralnim sedežem in končno pregledati ter prilagoditi politično linijo sedanjim razmeram. In v času tega novega obdobja smo sedaj na pragu III. Kongresa. Zgodovinski dogodek za Zvezo, ki bo določila svojo bodočnost. Pred kratkim smo že pisali, kaj nas pričakuje, o izbirah, ki jih bomo morali napraviti, za odgovore, ki bomo morali dati. Izbire in odgovori, ki bodo morali iti mimo splošnih deklaracij, mehanične ponovitve parol uporabljenih iz. očividne površnosti. Vloga, naloga, poslanstvo Zveze je organizirati emigran te, pravilno usmeriti njihove pravične zahteve in postati glasnik njihovih potreb pred odgovornimi oblastmi. Poleg tega ima Zveza dolžnost obdržati živo zanimanje izseljencev, tudi tistih, ki so sklenili, da se ne bodo več vrnili, za njihovo skupnost, za njihov jezik, za njihovo kulturo. Prišla je ura, da se zganimo. Zveza emigrantov je pripravljena dati svoj prispevek in sodelovati — ob spoštovanju kompetenc in stališč dru Dieci anni fa... Orbe Un gruppo di amici, lavoratori, per lo più muratori originari della Slavia friulana molto spesso discutevano dei problemi della loro terra: la Benečija. Mancato sviluppo economico, opera di snazionalizzazione, emigrazione: questi erano i tempi principali e ricorrenti della loro discussione. Una sera, era tardi, Dino Del Medico propose: perché non creiamo una associazione degli emigranti della Slavia? Marko Petrigh, Silvio Feletig ed Elio Vogrig risposero subito di si. L'Unione emigranti sloveni del Friuli-Venezia Giulia era nata. Era sera, fuori freddo, ma i quattro amici si sentivano bene, contenti. Forse intuivano di avere creato qualcosa di importante per la loro gente. Dimostravano anche che è degli umili, dai poveri che nasce il nuovo, il bene, fonte di cambiamento. Dieci anni sono passati. Sono stati anni difficili. Sono state combattute dure battaglie per l'emigra zione e per la Benečija. Le stretture dell'Unione si sono modificate, è arrivata gente nuova. Con questi cambiamenti, con il rientro di quasi tutti i dirigenti della prima ora l'Unione ha avuto qualche polemica, qualche incomprensione. Ma tutto si è risolto nel modo migliore ed oggi l'Unione è più forte, più compatta che mai, pronta ad affrontare i nuovi problemi che le vengono posti. Questo nuovo corso esige mag- gi/? — z vsemi tistimi (društvi in javnimi ustanovami), ki se obvezujejo za rešitev ekonomskih, socialnih in kulturnih problemov Beneške Slovenije. Ferruccio Clavora Velik uspeh Serijama Beneške Piesmi na Lesah O tem boste brali za 14 dni TRETIE SREČAMI DELEGACI! NARODMH MAMŠIN VTRSTU SPREJEM PRI PREDSEDNIKU PITTONIJU - PROTESTNA RESOLUCIJA PROTI FAŠISTIČNIM VANDALIST0M giore preparazione tecnica, più intensa collaborazione tra le sezioni estere e la sede centrale ed infine aggiornamento della linea politica. Ed ecco che si profila il III Congresso. Un avvenimento storico per l'Unione, che determinerà il suo futuro. Abbiamo già scritto, recentemente, di quanto ci aspetta, delle scelte che dovremo fare, delle risposte che dovremo dare. Scelte e risposte che devono andare al di là delle affermazioni generiche, della ripetizione meccanica di slogans usati dalla loro evidente superficialità. Il ruolo, il compito, la missione dell'Unione è di organizzare gli e-migrati, di incanalare le loro giuste rivendicazioni, di farsi portavoce delle loro esigenze presso le competenti autorità. Inoltre l’Unione ha il dovere di mantenere vivo l'interesse degli stessi emigranti, anche di coloro che hanno deciso di non rientrare più, per la loro comunità, la loro lingua, la loro cultura. Ora è venuto il momento di agi re. L’Unione emigranti è pronta a dare il suo contributo ed a collaborare — nel rispetto delle competenze e posizioni altrui — con tutti coloro (associazioni, enti pubblici) che si impegnano per la soluzione dei problemi economici, sociali e culturali della Slavia. Ferruccio Clavora V petek 6. in soboto 7. oktobra je bilo v Trstu srečanje delegacij na rodnih manjšin sosednih dežel, ki ga je pripravila SKGZ. Dozdaj sta bili že dve taki srečanji: na Koroškem (Avstrija) prvič in v Lendavi (Jugoslavija) drugič. Tretje srečanje se je začelo v Trstu brez posebnega cerimoniala, v preprostem delovnem vzdušju, posvečenem preverjanju problemov, uspehov in izpeljanih pobud v veliki dvorani sedeža slovenskih organizacij v ulici Sv. Frančiška. Zbrali so se zastopniki koroških Slovencev (ZSO in NSKS), gradiščansih hrva-tov (HAK), madžrske narodnosti iz Prekmurja, italijanske narodne skupnosti v Istri in, seveda, Slovencev v Italiji. Poleg voditeljev manjšinskih delegacij, bili so tu Zwitter (ZSO), Sabotnik (NSKS), Fusili (Unija Italijanov), Marjana Grandič (Hrvatski akademski klub), Hajos Ferenc predsednik komisije za narodnostna vprašanja pomurske SZLD), predsednik SKGZ Boris Race, Paulin (SSO), so se srečanja udeležili slovenski župani, tržaški pokrajinski odborniki, predsednik kraške gorske skupnosti, slovenski občinski svetovalci iz Trsta in drugih občin, goriški in beneški javni delavci, deželni svetovalec SSk Štoka, senatorka Gerbečeva in zastopniki KPI, PSI in KD. Srečanje so spremljali nadalje generalni konzul SFRJ v Trstu Ivan Renko, predsednik komisije za narodnostna vprašanja SZDLS Hartman, Geza Bačič in Saša Gruden (predsednik in podpredsednik komisije za narodnosti pri skupščini SRS), številni časnikarji in drugi. Če naj že v samen uvodu označimo strnjeno vsebino prvega dne srečanja, je tudi tokrat prevladala solidarnost med narodnostnimi skupnostmi, občutek potrebe po čimtesnejši akcijski enotnosti posameznih manjšin, navezanosti na matične narode, predvsem pa želja, da bi odpravljanje zapreke k boljšemu sporazumevanju in sodelovanju med narodi sosednjih dežel pomenilo tudi rešitev še vedno odprtih vprašanj Slovencev na Koroškem in v Italiji ter Hrvatov na Gradiščanskem. Za to pa je potreben brez- kompromisen boj s šovinstičnimi silami, ki težijo k tlačenju manjšinskih pravic, oziroma proces demokratičnega dozorevanja družb, ki naj manjšine spremejo kot enakopravne partnerje in subjekte odločanja o lastni usodi. V tem smislu lahko služi kot zgled praksa narodnostne politike v SR Sloveniji, kot je bilo jasno razumeti iz paročil predstavnikov Madžarov iz Pomurja in Italijanov iz Istre, katerim status samoupravne skupnosti in pa angažiranost vsega prebivalstva na dvojezičnem ozemlju jamčijo širše okvire uveljavljanja in reševanja razvojnih vprašanj. Po pozdravu predsedsika SKGZ Raceta, je o položaju italijanske skupnosti v SR Sloveniji spregovoril Apollonio Abram. Pojasnil je, da se italijanska narodnost v SR Sloveniji, kateri omogočajo vsestranski razvoj in družbeni razmah republiške ustavne in druge norme, statuti in nenazadnje dokument osmega kongresa ZKS, zavzema za njihovo čim globlje uveljavljanje v krajevnih skupnostih in na vseh področjih družbenega življenja. Pri tem je poudaril še vedno pereča vprašanja izboljšanja šolske strukture, obenem pa uspešno uveljavljanje narodnostnega zastopstva v delegatskem sistemu. Abram je poudaril, da se Italijani v SR Sloveniji in ne samo v njej zanimajo za izvajanje osimskih sporazumov, kakor tudi spremljajo dogajanje v okviru matičnega naroda. Zato je upravičeno zaskrbljena za pojave nasilja in nestrpnosti, kot so bile skrunitve spomenikov na Krasu. V imenu SSO je nato spregovoril Damjan Paulin, ki je obširno opisal položaj naše manjšine, pri tem pa izrecno poudaril še odprto bitko proti zapostavljanju slovenskega jezika v izvoljenih organih in javni upravi. Veliko pozornost je nato Paulin posvetil perspktivam in problemom družbenogospodarskega razvoja in ohranjevanja narodnostne skupnosti na lastnem prostoru. Pri tem se je dotaknil vprašanj spreminjanja ozemlja, služnosti in razlaščanja. O položaju koroških Slovencev sta spregovorila za ZSO Franci Zwitter za NSKS pa Karel Smolle. Prvi Slovan na prestolu Sv. Petra Janez Pavel II. je Poljak O njem bomo pisali v prihodnji številki Zwitter je označil trenutni položaj koroških Slovencev kot primer «zamrzlih odnosov» med manjšino in vlado, ki noče podvzeti pobud glede na to, da se bližajo upravne volitve v Avstriji. Roroški Slovenci odklanjajo sedmojulijsko zakonodajo, kakor tudi udeležbo v zloglasnih «sosvetih», kjer naj bi jim krojile usodo večinske stranke in nacionalisti. Želijo pa biti subjekt sporazumevanja z osrednjo vlado. Pri tem je seveda pomembno, kakšno bo mednarodno vzdušje. Sedmojulijsko zakonodajo je prav tako odločno zavrnil tudi Smolle, ki je v nadaljevanju svojega posega opozoril na vpliv starih in novih nacistov na Koroškem, kot pozitivno pa navedel izkušnjo ustvarjanja solidarnostnega gibanja nemško govorečih ljudi do Slovencev. V imenu NSKS je Smolle zagovarjal samostojni nastop Slovencev na skorajšnjih upravnih volitvah. Zanimiv prikaz položaja gradiščanskih Hrvatov je podala Marjana Grandič, ki je poudarila sličnost s položajem koroških Slovencev, obenem pa velike težave, s katerimi se zavedni Hrvatje ubadajo na področju šolstva, zaposlovanja in javnih občil. Pozitivno oceno položaja lastne narodnostne skupnosti je podal v imenu pomurskih Madžarov Ferenc Hajos, ki je podrčrtal predvsem pomen dejstva, da je narodnost sama sedelovala pri oblikovanju zaščitnih norm in jamstev. Dokajšnje uspehe so dosegli na področju uveljavljanja popolne dvojezičnosti na lendavskem ozemlju predvsem po zaslugi dvojezičnega šolstva za celotno prebivalstvo. Učenje madžarščine se sedaj širi tudi v srednje šole izven ozkega dvojezičnega ozemlja. Pozitivno je Hajos ocenil soudeležbo narodnosti v življenju samoupravnih skupnosti. Povedal je, kar zadeva občila, da se rešujejo vprašanja radijskih in televizijskih programov v madžarskem jeziku, kakor tudi sprejemanje TV Budimpešta. Zadnji je poročal o enoletnem o-bračunu boja Slovencev v Italiji predsednik SKGZ Boris Race. Upali smo. je dejal, da bomo lahko predstavili kaj konkretnega s področja normativne zaščite, v resnici pa moramo povedati, da smo zadovoljni, ker je vlada umaknila pripravljen dekret, ki je naše pravice vsebinsko in ozemeljsko ožil. (Nadaljevanje na 2. strani) Delegacije narodnih manjšin so soglasno odobrile naslednjo resolucijo S tiskovno konferenco in odo britvijo dokumentov se je v soboto 7. oktobra zaključilo v Trstu tretje delovno srečanje narodnostnih skupin sosednjih dežel. Predstavniki manjšinskih organizaciji so soglasno odobrili zaključni dokument, ki se glasi: »Delegacije narodnostnih skupnosti, zbrane na 3. srečanju v Trstu, z ogorčenjem obsojamo fašistična razdejanja in skrunitve partizanskih in antifašističnih spomenikov v Trstu in okolici. Zavedajoč se pomena demokratičnih odnosov in klime, v kateri lahko uresničujemo svoj enakopravni položaj in pravice, ugotavljamo, da so fašistični izpadi vseh vrst in oblik naperjeni tako proti našim pravicam kot proti demokratičnemu sožitju, v katerem živimo in razvijamo svojo vlogo. Še več, vsaka toleranca kakršnih koli fašističnih dejanj, ki imajo prosto pot in roke, ogroža pridobitve, ki so pogoj za vsestranski razvoj demokratičnih odnosov in procesov. Na omenje nih primerih prav zaradi tega ugotavljamo, kako nevarno je vsakršno popuščanje silam, ki se v svojem reakcionarnem delovanju najprej in v prvi vrsti usmerjajo proti pravicam, položaju in vlogi narodnosti, in kako se tako popuščanje maščuje tudi demokratičnim silam in odno- Klima, ki je bila ustvarjena v Trstu z nastopom političnih sil, ki so si vzele za cilj napad na osimske sporazume in razvijanje sodelovanja med Italijo in Jugoslavijo, nepesred-no ogroža in zapleta razrešavanje vseh resničnih problemov in odprtih vprašanj, za katere so življenjsko zainteresirane demokratične sile, posebno pa slovenska narodnostna skupnost v Italiji in italijanska v Jugoslaviji. Menimo, da je samo odločen in enoten boj proti tem tendencam in odločno preprečevanje nastopov in dejanj fašističnih ostankov edino poroštvo, da se začeti procesi notranje demokratizacije nadaljuje in zagotovijo uspeh in rezultate na vseh področjih družbenega življenja. V tej luči še posebej poudarjamo vlogo in pomen vseh antifašističnih sil, njihovih tradicionalnih izročil in vrednost, ki so najtrdnejše jamstvo za vsak demokratičen razvoj in uresničitev pravic narodnostnih skupin. Zato pozivamo vse iskrene demokrate, antifašiste, da •• odločno upremo vsem poskusom obrniti kolo zgodovine nazaj in, v duhu demokratične solidarnosti, zagotovimo najtrdnejša jamstva za polno uveljavljanje demokratičnih, narodnostnih in človeških pravic. Trst, 7 okt. 1978 Stran 2 NOVI MATAJUR • Štev. 20 (116) 200 SLOVENSKIH NOVA MEDALJA POSVEČENA BENEČIJI II Tretje srečanje v Trstu « Numismatica Friulana » iz Vidma je te dni izdala izvirno medaljo posvečeno Benečiji. Gre za numizmatičen izdelek, ki bo brez dvoma zanimal ne samo zbiratelje, ampak tudi tiste, ki bi želeli imeti pri sebi svojevrsten spomin naše deželice. Osnutek za medaljo je napravil mladi in nadarjen furlanski graver iz Cente, Ennio Driutti, ki je vpisan na posebni šoli pri kovnici v Rimu; do zdaj je izdelal celo vrsto medalj, ki imajo pretežno furlansko problematiko. Pri izdaji te medalje je sodelovalo, skupaj z lastnikom že omenjene firme Mariom Ferrarijem, nekaj beneških duhovnikov, ki so izbrali motive in sestavili napise. Zgleda, da tem «200 slovenskim» bo sledila cela serija medalj, ki bo obravnavala tematiko jezikovnih manjšin, ki živijo v Italiji; to je nov in posrečen način posredovanja širšemu krogu ljudi manjšinske problematike, ki je žal skoraj nepoznana in včasih namerno zamolčana. Na prednji strani beneške medalje je zarisan znamenit kamen, ki se nahaja v Bija-čah (občina Podbonesec), okoli katerega so se zbirale «sosednje» nadiške in sovo-denjske doline; ta kamen, ki je splošno znan kot Lan-darska Banka, je postal simbol administrativne in sod-nijske avtonomije, ki smo jo uživali pod Beneško Republiko. Poleg Landarske Banke je obstajala tudi Mierska Banka, ki je imela podobno funkcijo za šent-Lenardsko dolino. Enkrat letno sta se obe banki sestajali na skupni seji pod starimi lipami pri cerkvi Sv. Kvirina v Špetru, da bi diskutirali probleme, ki so zadevali vso skupnost. Pod zarisanim kamnom stoji napis: Landarska in Mierska Banka, okrog kamna pa teče naslednji stavek: Vsi vkup, vsi vkup za staro prau-do. Vsi vedo kakšna je ta «stara prauda», za katero se borimo še danes: zaščita in razvoj našega slovenskega jezika, naše kulture in naše biti. Na drugi strani medalje stoji moderen motiv, ki pa je tesno povezan s tistim na prednji strani. Gre za simbol Kamenice, ki predstavlja tri kole skupaj zvezane z vrvjo in prečrtane z napisom: Kamenica. Kamenica je kraj v Benečiji pri Stari Gori, kjer se vsako leto ob-navlajo na moderen način starodavne «sosednje»; na to zborovanje so povabljeni ne samo Beneški Slovenci, ampak tudi sosednji narodi, s katerimi želimo obdržati in krepiti medsebojne prijateljske odnose v duhu enakopravnosti in svobode. Mi nočemo živeti v getu, v indijanskem rezervatu, niti se pustimo vsrkati od prevladujoče kulture večinskega naroda; želimo ostati, kar smo in obenem se postaviti kot most med različnimi narodi in kulturami: to je moderna funkcija, ki jo zahtevamo za naše ljudi in za našo zemljo in ki ima v sodelovanju, v odprtosti in v civilnem vsestranskem razvoju svoja gesla in svoje principe. Zaradi tega stoji okrog simbola Kamenice značilen napis: Praznik bratstva in frajnosti (svobode). «Beneška medalja» izraža enostavno in zelo nazorno težnje naših najbolj osveščenih in angažiranih ljudi ter predstavlja današnjo Benečijo, ki je vezana na globoke vrednote preteklosti in je istočasno odprta za nove izkušnje in gleda z zaupanjem v bodočnost. B. TAKO ZGLEDAJO NAŠE MEDALJE » '"'V * * * «r' Sprejem delegacij narodnih manjšin pri predsedniku deželnega sveta A. Pittoniju Njegov pozdravni govor Predstavnike narodnih manjšin je v soboto 7. oktobra zjutraj sprejel predsednik deželnega sveta Furla-nije-Julijske krajine Arnaldo Pittoni. Na pozdravne besede predstavnikov narodnostnih skupnosti je Pittoni odgovoril z najboljšimi željami za uspeh srečanja, nato pa analiziral pogoje, v katerih se nahajata Trst in dežela Furlanija-Julijska krajina ter slovenska narod-nosta skupnost v Italiji. «Ne-dvomo drži, da s povezovanjem do matičnega naroda manjšine opravljajo tudi v naših krajih pomembno vlogo krepitve prijateljstva in sodelovanja», je dejal Pittoni, «prav tako pa drži, da so manjšine s svojo občutljivostjo zaskrbljene za to, kar se dogaja v Trstu, kjer se je napetost usmerila proti simbolom polpretekle zgodo vine in boja Slovencev na naših tleh. To je posledica razkrajanja demokratične solidarnosti, kar je prišlo posebej do izraza z volitvami 25. junija». Pri tem je Pittoni citiral izjavo pesnika Biagia Marina, da bo Trst lahko opravil dinamično vlogo povezovanja in prijateljstva samo z enotnostjo narodnostnih kompo- nent in solidarostjo demokratičnih sil. Pittoni je pomenljivo priznal ,da zabloda, ki je pretresla Trst, ni zajela večine krajevnega prebivalstva. Ta večipa si sedaj pričakuje od demokratičnih sil, da bodo prestale izpit in obnovile pobudo, zaradi katere se je v Trstu v desetletjih spremenil odnos do sosedov in do Slovencev. Pri tem mora dežela Furlanija-Julijska krajina, ki stopa v četrto mandatno dobo, opraviti pomembno vlogo. Odobriti mora ukrepe za obnovo po potresu prizadetega področja, za uresničenje osimskih sporazumov in za družbenogospodarski dvig celotnega področja. «Ob tem scenariju prihajajo danes do izraza problemi slovenske narodne skupnosti», je zaključil predsednik deželnega zbora Pittoni, «kajti upravičena je zaskrbljenost, da bi se nastalo vzdušje odražalo negativno na dosedanje težnje po zagotovitvi najširše zaščite. Priča smo zelo delikatnemu obdobju, ko prihaja trenutek, ko bosta morala vlada najprej, nato pa parlament, sprejeti norme za globalno zaščito slovenske manjšine. Izredno velikega pomena je take nove zakon- ske norme vcepiti na družbeno stvarnost, ki jih v veliki večini sprejema, kot pa jih vsaditi na pusta nerodovitna tla mržnje. Za premostitev tega obdobja je važna, kljub posebnemu položaju, vloga čezmejnega prebivalstva, ki lahko izpriča spoznanje, da gre za prehodne zastoje, da pa ljudje hočejo napredka in da mu mesto ni sovražno razpoložčno, ker še nadalje gleda na sosede s prijateljstvom. Demokratične sile želijo obnoviti poslanstvo Trsta k solidarnosti in prijateljstvu: to pa so čustva, ki navdihujejo vaša srečanja, obenem pa moja in čustva deželnega zbora, ki ga predstavljam». MILOŠU KODRIČU V SPOMIN Pred dobrim mesecem (5. sept.) so v Trstu pokopali Miloša Kodriča, zavednega rojaka. Star je bil komaj 50 let, saj se je rodil 5. febr. 1928 v Trstu. Uničila ga je zavratna bolezen, ker je bila njegova življenska pot zelo trda, že od rane mladosti. Kot 16 letnega fanta ga je 14. sept. 1944 aretirala nemška policija in ga zaprla v ko-ronejskih zaporih. 21. sept. so ga odgnali v Buchenwald pri Dresdenu. Domov, v Trst, se je vrnil šele julija 45. Nato je nadaljeval svoje prekinjeno šolanje. Do ujetništva je obiskoval licej Dante v Trstu, sedaj pa je nadaljeval študije v Mariboru, kjer je maturiral. Pot ga je vodila tudi v Zagreb in v Bolgarijo, kjer je v Sofiji diplomiral I. 1952 za ing. agronomije. Šele I. 1955 se je dokončno vrnil v svoje rodno mesto. Tu je bil več let član Zveze malih posestnikov in član Vsedržavne zveze bivših deportirancev. Dolgo let je bil predsednik komunističnega krožka «Pinko Tomažič» v Trstu. Podpredsednik športnega društva Bor, podpredsednik Glasbene matice in Slov. Kult. gosp. Zveze. Bil je velik prijatelj beneških tSlovencev. Z vsem srcem je spremljal in podpiral njihov boj za dosego narodnostnih, gospodarskih in socialnih pravic. Zapušča sestro Boženo, brata Dušana, mamo Maričko, ženo in 2 otroka — veliko in v Trstu dobro znano zavedno družino. Naj počiva v miru. Em.C.F. Nadaljevanje s 1. strani Edino — ne preveliko — zadoščenje imamo, da je vlada odložila vsak sklep, dokler ne bo posebna komisija zaključila svoje delo v globalnem okviru celotne problematike. Race je pri tem opozoril na počasno delo te komisije in na dej stvo, da v njej prevladujejo ministrski uradniki. V resnici pa ima vlada dovolj izkušenj z južnotirol-skimi Nemci, pozna pa tudi zakonske osnutke KPI, PSI, SSk in SKGZ, ki ji lahko krepko olajšajo delo. Potrebna je samo dobra volja. Marsikaj pa je odvisno tudi od nas Slovencev samih: predvsem moramo še nanprej nastopati enotno, je dajel Race, ki je nato prešel k oceni osimskega sporazuma in obvez italijanske republike do naše manjšine. Slovenci smo podprli vsebino sporazuma in SKGZ zagovarja načelo medsebojne odvisnosti in potrebuje, da je treba obnoviti gospodarske in človeške niti mesta z zaledjem. Zato Slovenci branimo sporazum proti nasprotnim glasovom, ki so se pojavili v Trstu. Zato smo zagovorniki enotnosti demokratičnih strank, ki naj odpravijo zapreke in nevarnost, ki so prišle še posebej do izraza s skrunjenjem spomenikov na Krasu in protislovenskimi izbruhi. Prav ob tem občutenem vprašanju se je zaključil prvi delovni dan srečanja, ko so predstavniki narodnostnih skupnosti sosednjih dežel iz reki solidarnost tržaškim Slovencem In obsodili napade na spomenike našega boja. Zvečer so si člani vseh delegacij ogledali premiero Krleževe drame «Leda» v izvedbi SSG v Kulturnem domu. Naslednji dan, v soboto 7. oktobra, je ob 9. uri zjutraj sprejel delegacije predsednik deželnega sveta Arnaldo Pittoni (O tem sprejemu objavljamo članek posebej). Po sprejemu pri predsedniku Pittoniju se je nadaljevalo zasedanje delegacij v istih prostorih kot prejšnji dan. Posamezni predstavniki so obravnavali nekatere specifične probleme, dopolnjevali informacijo prvega dne, izražali ocene in predloge. Tako je predstavnik Italijanov z obalnega območja spregovoril o nujnosti izboljšanja šolske strukture in potrebi širše družbene zavzetosti za krepitev sedaj ošibljene šole narodnostne skupnosti. Izidor Predan je orisal položaj v Benečiji in je še posebej poudaril pomen videmske pokrajinske konference o jezikovnih in etničnih skupnostih, kakor tudi z razpravo, ki se je razvila v beneških občinskih svetih v zvezi z vprašalno polo vladne komisije za proučevanje vprašanj slovenske manjšine. Pri tem je Predan dejal, da so dani odgovori še vedno omejevalni in dvoumni, čeprav predstavi ijajo korak naprej v primerjavi s popolnim zanikanjem obstoja slovenske manjšine v videmski pokrajini še pred nekaj leti. Za njim je spregovorila komunistična senatorka Jelka Gerbec, ki je izhajala iz pričevanj narodnosti iz SFR Jugoslavije ter priznala velik pomen procesa družbene demokratizacije in vpliva na reševanje problematike manjšin. «Vzbuja se nam vtis, da je reševanje teh problemov zelo preprosto, kadar obstaja prava dobra volja in ustrezen družbeni red», je dejala Gerbčeva, ki je nato prešla k vprašanjem Slovencev v Italiji. Nekaj je bilo storjenega, je dejala, vendar smo zabeležili nevzdržne zamude in odlašanja, tako glede na Andreottijeve obljube o dejavnosti vladne komisije, kot tudi v deželi, kjer se vztrajno preprečuje uveljavljanje slovenščine v upravnih telesih. Branko Pahor (PSI) je pritrdil stališču, da je boj manjšin za enakopravnost povezan s splošnimi napori demokratičnih sil na vsedržavni ravni. Zato je pomembna vsebinska enotnost glede zakona za globalno zaščito. Kar zadeva Trst je opozoril na dejstvo, da se je v zablodi izrekla za meščanske sile ena tretjina volivcev, vendar velika večina podpira demokratične sile in njihove napore. O pomenu vsestranskih stikov med manjšino in matičnim narodom, tudi na materialnem področju, je spregovoril Wieser, ki je izrecno omenil primere skupih gospodarskih pobud, ki lahko zajamejo v širše okvire sodelovanja Judi pripadnike večinskega naroda in v tovarnah o oblikujejo pogoje za enakopravnost. S temi posegi, predvsem pa z živahno izmenjavo mnenj in izkušenj, navezovanjem in programiranjem novih stikov, se je zaključilo delovno srečanje narodnostnih skupnosti, katerih marsikdaj ne veže skupna usoda, pač pa predvsem skupna želja po vsestranskem razvoju, enakopravnosti in v tem okviru želja po zbliževanju živijo, in iz katerih rastejo. Med kosilom v Šempolaju je delegacije manjšin pozdravil župan devinsko - nabrežinske občine Albin Škerk, ki jih je v krajšem nagovoru seznanil z narodnostno in gospodarsko - socialno stvarnostjo občine. V imenu delegacij se je županu zahvalil za pozdrav Ferenc Hajos. Predsednik Slovenske kulturno -gospodarske zveze Boris Race je nato prebral zaključno poročilo o srečanju delegacij, ki so ga prisotni člani delegacij odobrili. Predstavnik Italijanov iz Socialistične republike Slovenije Leo Fusili je sporočil, da bo gostitelj četrtega srečanja manjšin prihodnje leto italijanska narodnostna skupnost na Koprskem. Na kratko sta spregovorila še predstavnika obeh koroških delegacij Karel Smolle in dr. Franci Zwitter. Oba_ sta poudarila težak položaj^ koroških Slovencev in izrazila željo, da bi Slovenci v Italiji še naprej kot doslej spremljali z zavzetostjo boj koroških Slovencev, ker je ta boj boj nas vseh. Po kosilu v Šempolaju so delegacije odpotevale med goriške Slovence. V Števerjanu so jih pričakali predstavniki goriških manjšinskih organizaciji ter občinski upravitelji, med katerimi tudi župan občine Doberdob Andrej Jac. Vseskupaj je sprejel števerjanski podžupan Ciril Terpin. V svojem pozdravnem nagovoru je Terpin izrazil zadovoljstvo, da so si delegacije manjšin na svojem potovanju po Goriški izbrale za svoj cilj Števerjan ter se po-bliže želele seznaniti s položajem njegovega prebivalstva. Povedal je, da ima občina slovensko upravo ter da so vsi svetovalci Slovenci. Slovenski jezik je prisoten na smerokazih, slovenščina na sejah občinskega sveta. Nanizal je več podatkov o kulturnem udejstvovanju ter še posebej omenil festival narodnozabavne glasbe, na katerem sodelujejo skupine iz vse Slovenije. Svobodo so si števerjanci izbojevali za ceno številnih žrtev. Občina je dala 300 partizanov, od katerih je 70 padlo. NOB je dala velik delež k odpravi suženjstva, ki ga je predstavljalo kolonstvo v Brdih. Govoril je tudi o političnem položaju v občini ter dejal, da občino že od 1952. leta dalje vodi edina slovenska stranka, SSk. Svoj govor je sklenil z ugotovitvijo, da oblasti prepogosto nimajo posluha za naše potrebe in da svojih teženj občina ne more vedno uresničevati. V razpravi so se navzoči zanimali za gospodarski položaj, zlasti še za razvoj vinogradništva, za šolstvo, dvojezičnost itd. V razpravo sta posegla tudi predsednik SSO Damjan Paulin in politični tajnik SSk za Goriško Marjan Terpin. Na županstvu v Sovodnjah, kamor so delegacije prišle okrog 19. ure, je prvi občan Jožef Češčut v kratkem nagovoru opisal prizadevanja občine, da bi občani ostali Slovenci. O finančno gospodarskem položaju občine je dejal, da ima uravnovešen proračun, da nima dolgov in da je zgradila šole, popravila ceste ter uredila druge komunalne storitve. Pred 20-25 leti so bili občani pretežno kmetje, danes pa so skoraj vsi zaposleni v industriji ter si s stalno zaposlitvijo izboljšujejo svoj gmotni položaj. Želim, je dejal, ob koncu, da bi iz naše občine odnesli kar najlepši vtis in da bi se še kdaj vrnili, če vas pot zanese k nam. Dvignil je čašo ter nazdravil manjšinam, ki so navzoče na tretjem srečanju, kakor tudi manjšinam, ki kjerkoli že živijo po svetu. Pozdravnim nagovorom predstavnikov občin se je v imenu delegacij zahvalil dr. Franci Zwitter. Dejal je, da so se zbrali zato, da bi ocenili položaj. Med drugim so tudi ugotovili, kako si občine prizadevajo, da bi slovenski človek ohranil svojo identiteto pa čeprav živi v tujerodnem okolju. Srečanje delegacij manjšin se je zaključilo z ogledom Doma Andreja Budala v Štan-drežu. Rajnik Miloš Kodrič Stran 3 TISTI, KI SE ODPOV IEZIKU, SE ODPOVIE SVOIEMU RODU’ IN SAMEMU SEBE Redattori - Redakcijski odbor: Ferruccio Clavora Ado Cont Luciano Feletig EMIGRANT Manifestacija v Vidmu meseca decembra 1971. Naše društvo manifestira po ulicah Vidma DOMOV ŽELIM Do grla sem sit Pariza, Bruslja, New Yorka, Stuttgarta, Ottawe, Zuricha, Camberre. Do grla sem sit visokih palač, tisočerih luči in bogatije sveta, ki mi na šobe zapira vrata. Naveličan sem ropotajočih mašin po jabrikah, belgijanskih minjer, švicarskega mraza in gospodarjev, avstralskih plantaž in kanadskih gozdov. S tuf sem nositi valižo po svjetu. Domov želim gor pod Matajur, v mojo staro, kumarno, zakajeno hišico, kjer me čaka moja mama, joče in kliče, naj se vrnem. Me ne ustavi več nobena sila, noben grom, zdaj, zdaj vrnem se na dom! Izidor Predan POZDRAV EMIGRANTOM Vse pozdravljam emigrante, naše drage, mlade fante, ki po svetu so že leta, kot so naše vse dekleta. Vsak naš dom je skoraj prazen, že kmetija gre narazen, kaj razstresel vas je grom? Hitro, hitro vsi na dom! Delo doma vsi dobite, nam vasi spet oživite, boljši doma čaren kruh, kot po svetu pečen puh! Zdravje, srečo in veselje danes tu vam vsem želimo, naj vas Bog spet tu pripelje, da se hletu vsi dobimo! Izidor Predan T'HAN VENDUTO T’HAN COMPRATO T'han venduto, t’han comprato. Sulla carta di un trattato. Sei venuto ed hai portato la valigia, la speranza, la fatica. Sei venuto ed hai cercato la seconda libertà. Prigioniero dei tedeschi. Prigioniero degli inglesi. Partigiano di pianura e di montagna. Sei tornato ai tuoi paesi. Non c’è più la ferrovia la tua strada è tutta buchi. Non sai far la borsa nera di lavoro non ce n’è. Hai trovato pane e casa. Hai trovato troppo presto. Qualche franco di pensione ed i polmoni tutti neri di carbone. Hai taciuto, hai lavorato come il Cristo flagellato. Hai trovato troppo presto. Una triste libertà. Ma tuo figlio non conosce la mina. Ha trovato un lavoro pulito. Ha trovato una biondina. Che non parla come te. Nasce la gente nuova. Spunta sul tronco antico. Tu sei finito. Ma il grano che marcisce spunterà. Sei venuto, hai fatto bene. Quel che conta è che è spuntata gente nuova. Tu sei finito. Tu sei sparito. Ma il grano che marcisce spunterà. Prvi časi Prvi kongres v Orbe SLOVENCI, GOVORITE PO SLOVENSKO! Prvega novembra 1975 II Kongres v Taminesu DESET LET DIECI ANNI Stran 4 « NOVI MATAJUR » Štev. 20 (116) Š-Si-Siv Emigranti se učijo svojega materinega jezika med počitnicami Marko Petrigh, prvi predsednik Tamines, sekcija, ki beleži zgodovinske faze naše Zveze Seraing: druga važna etapa Come si spiega la nostra storia «Tanto attaccamento poi serbano i nostri slavi a questo loro idioma, da esser tradizione che non essendo riuscito il cividalese s. Paolino patriarca d’Aquileia a farli cristiani nemmeno coi doni, loro porti da missionari latini, si decise ad inviare in mezzo ad essi sacerdoti slavi, e che appena i nostri montanari udirono la spiegazione del Vangelo nella lingua dei santi Cirillo e Metodio, tutti si convertirono alla nuova fede»... (1) ...«Nè potrebbe essere altrimenti, perchè la lingua slava s’identifica meravigliosamente colla natura delle co- se e degli uomini, onde per sradicarla, prima si dovrebbe togliere di mezzo e le une e gli altri». (2) (1) SLAVIA ITALIANA -Avv. Carlo Podrecca - p. 28. (2) SLAVIA ITALIANA -Avv. Carlo Potrecca - p. 29. KOLIKO NAS JE BILO IN KOLIKO NAS JE DOMA ' ZVEZA IZSELJENCEV IZ BENEŠKE SLOVENIJE Ut. 9 agosto št. 8 - 33043 Čedad - tel. 0432-71386 UNIONE EMIGRANTI SLOVENI FRIULI VENEZIA GIULIA Via 9 agosto n. 8 - 33043 Cividale - tel. 0432-71386 UNITI SAREMO PIÙ’ FORTI! ADERITE! Leto: 1871 1901 1911 1931 1951 1961 1971 1977 TUTELA SI! TUTELA NO! Dreka 1345 1389 1424 1458 1392 1128 599 458 Art. 6 della Costituzione Grmek 1587 1570 1678 1621 1737 1645 929 849 della Repubblica italiana: Podbonesec «La Repubblica tutela con 3491 3779 3991 3864 3735 3306 2237 2056 apposite norme le minoran- Sv. Lenart 2370 2639 2623 2424 2283 2077 1375 1279 ze linguistiche». Špeter Art. 3 dello Statuto della 3101 3313 3525 3039 3088 2842 2331 2147 Regione Friuli - Venezia Giu- Sovodnje 1889 2078 2026 2044 2077 1741 1226 1115 lia: «Nella Regione è ricono- Srednje 1647 1805 2000 1908 1883 1554 952 845 sciuta parità di diritti e di Bardo 2526 2929 3220 2835 2377 1910 1140 975 trattamento a tutti i citta- dini, qualunque sia il grup- Tipana 2638 3255 3700 3401 2841 2258 1251 1232 po linguistico al quale ap- Rezija partengono, con la salva- 3275 3952 4671 3114 3350 2830 1805 1627 guardia delle rispettive ca- ratteristiche etniche e cultu- Skupno 23869 26709 28858 25708 24763 21291 13845 12665 rali». CONTINUANO I CONTATTI CON L’ARGENTINA Continuano a svilupparsi i rapporti tra la sede centrale e gli emigranti sloveni residenti in Argentina e più particolarmente con la comunità di Buenos Aires. Dopo la visita di Carino Trinco dello scorso inverno si sono stabiliti utili contatti che dovranno portare al più presto alla costituzione ufficiale della sezione di Buenos Aires. Questo si rende indispensabile, non solo per il naturale sviluppo della nostra Associazione, ma soprattutto perchè con questo collegamento si darà una risposta alle richieste ed esigenze degli emigran ti che per la lontananza ed i problemi che hanno meritato una particolare attenzione. Particolare attenzione dovrà essere data ai problemi sociali di coloro che intendono rientrare: impegno che coinvolge direttamente l’ufficio di Patronato. Pij Cencigh Hodin, presidente della sezione di Lugano Težko življenje «Batudo popite z masenkem na rite!». Nueč an dan dielamo teške briemana vlačemo. Kuešpe hudo cvikajo usta sline žvekajo. Deleč človek ma opočivanje bodi priedno njega peštanje. Tu toblade liepo je spate ma še kriepen dou ma vstate. Ker daž merzu začne liat neiče sonce mo pomat. jezen je an zlo boria... dou čes kerst: žlavena. Šuija se ker mokra je rožila ma leti an skače: tej kobila. Truden, pueten, tu mokrine..., pounet ma jasla: lačni živine. Ujekat ne mara, zna terpiet neč ne vpraša za živiet. Per hiše, ljubesno ospodinja: Cseniča doji pačaso tu pladene: mješta [hladi. Pij Cencigh Hodin dieto 1975) La Regione e noi Dalle dichiarazioni programmatiche del Presidente della Giunta regionale, avv. Antonio Comelli, rileviamo quanto segue: «La Regione svolgerà infine un ruolo attivo presso il Governo ed il Parlamento per la rapida definizione, da parte della Commissione costituita presso la Presidenza del Consiglio, di orientamenti precisi, idonei ad uno strumento legislativo nazionale contenente adeguate misure per la tutela globale dei diritti della minoranza nazionale slovena». UČITE VASE OTROKE PO SLOVENSKO! Orbe 13. junija 1974. SET Ena izmed zadnjih izkušenj: Poletni seminar v Kopru, julija 1978 SOVODNJE Rešeni in nerešeni problemi komuna - na naša uprašanja odgovarja šindak Petar Zuanella Je že stara želja Novega Matajurja, da bi prišli na njegove strani problemi useh naših komunskih uprav, (administracij), da bi se lahko odkrito pogovorili o teh problemih s šindaki in svetovalci, da bi pohvalili njih pametno delo in trud, da bi kritizirali pomanjkljivosti in nezdrave korake, da bi jim poma gali premostiti težave. Dolžnost našega Novega Matajurja je, da piše o vseh problemih, ki martrajo naše komunske administracije, da jih postavi pred oči odgovornim oblastem, da udari po tistih, ki zovlačujejo in zanemarjajo pozitivno rešitev določenih problemov naše skupnosti. Želja in dolžnost Novega Matajurja je, da spodbuja, svetuje in pomaga komunam naše Benečije pri reševanju vseh problemov. To ni samo želja tistih, ki smo odgovorni in pišemo Novi Matajur. Tak je biu tudi sklep bralcev našega lista, ki so se bli zbrali pred štirimi leti u Goremjem Tarbju. Mi smo že od začetka izhajanja Novega Matajurja pisali o problemih naših komunov, a usedno se ni paršlo do tajšnega sodelovanja, do kolaboracijona, ki smo ga želeli s komunskimi administracijami. Kauža je no malo naša, no malo na tistih komunskih možeh, ži njeso zastopili urjednost naše štampe. Po pravici povjedano, nekateri komuni nam gredo na roko, so pa tudi taki, s katerimi njesmo še mogli ustvariti pravega in odkritosrčnega dialoga. Primer najbolj odkritosrčnega razgovora je intervju, ki smo qa na-pravli s šindakom iz Sovodnjega, gospodom Petrom Zuanello. Upamo, da bomo imeli kmalu tako odkritosrčne razgovore tudi z drugimi našimi šindaki. Naš pogovor s šindakom iz Sovodnjega je naslednji: Uprašanje. Vi ste že nad tri leta šindak Sovodnjega. Kajšne velike probleme ste do sada rešili in kaj-šni so ostali, ki bi jih bluo trjeba hitro rešit? Odgovor: Problemi so usi veliki, odvisno je kakuo jih človek uzame in s kajšnega kraja jih gleda. Problemi, ki smo jih do sada rešili, vsaj delno, so poti, «viabilità». Postrojih in asfaltirali smo cjesto od Vartač do Tarčmuna, Matajurske Barca in u Gabruco. Napravli smo cjestni obroč na Matajurju, blizu bajte (rifugio). Za tuole zadnje dje-lo nam je pomagala provincia in dežela (region). Na cjsti od Sovodnjega do čeplešišča smo imeli težave z velikim plažam. Na tistem kraju, blizu Rant, smo napravli podporne zidove, postavili mrježo in usjali posebno travo, ki darži gor tisto zemjo, ki je ostala. Uprašanje: Imate probleme z vodo in vodovodi? Odgovor: Problemi so še veliki. No malo smo jih rešili, druge pa se troštamo, da jih bomo u kratkem cajtu. Najbolj velik problem smo imjeli u matajurskih Barcah, kjer je manjkala vaška (serbatoio). Za proget in denar. Djelo je šlo že u zgraditev nove vaške imamo sada apait za 15 milijonov lir. Drug problem so Mašera in Dolenja Bardca, ki pa bo kmalu rješem. Par Mašerah napravimo še eno vaško za gorenji konac vasi, u Bard-cah pa bomo ujeli še no malo vode in postavli nove loruove. Troštamo se, da bojo te dvje djela opravjene do mjesca maja prihodnjega Ijeta. Djelo bo koštalo 30 milijonov lir. Tudi u čeplešišču imamo velik problem z vodo. Tam jo je bluo zmjeraj malo. Lorovi starega vodovoda so gnili in za gorenji konac vasi smo že postavli nove. Upam, da bomo mogli napravit preča podobno djelo tudi za dolenji konac vasi. To bo koštalo 25 milijonov lir. Kar se tiče vodovoda u Savodnjah, smo postrojih te star (kajšnih 800 metrov). Zatuo smo zapravli parbližno 6 milijonov lir. Uprašanje: Kaj pa odtočni kanali (fognature)? Odgovor: Odtočne kanale (fognature) smo ložli namest po usjeh vaseh. Uprašanje: Kakuo pa je problem z javno električno lučjo? Odgovor: Muoram reč, da smo sada na dobrim. Javno (publik) e-lektrično razsvetljavo imamo po vseh vaseh. Zahnja luč bo kmalu zagorela, čez dobrih deset dni, ker je že use djelo opravjeno. Za javno električno luč smo zapravli za use vasi 70 milijonov lir. Tle bi rad še povjedu, da smo napravli en novi britof za Mašera, ta stara u čeplešišču in Tarčmunu pa postraja-mo. Tud tuole djelo košta okuole 70 milijonov lir. Uprašanje: Kakuo skarbi vaš komun za te mlade? Odgovor: Znano je, da so imjeli naši te mladi do sada malo al nič. Obedan jim ni pomagu, da bi se rešili iz ambienta. Njeso imjeli drugega ku oštarijo, karte in podobno. Sada imajo lepuo športno grišče. Mismo parpejali do konca djelo, ki ga je bla začela že prejšnja administracija. Športno igrišče lepuo funkcionira in kmalu bomo začeli djelat, da parpejemo do njega električno razsvetljavo. To djelo bo koštalo 25 milijonov lir, od katerih nam je dau 15 deželni odbornik (ašešor) za šport. Luč na kampu je bla zlo potrjebna, ker se morejo naši te mladi vadit in igrat samuo zvečer, čez dan hodijo djelat, al pa u šuolo. Kajšan je mislu, da je denar za športno igrišče proč var-žen, jest pa mislim, da je pozitivna rječ. Ne samuo mlade, tudi starejše ljudi partegne iz oštarije in drugih negativnih reči. Kar pa se tiče zaposlitve (okupacijona) te mladih, je problem kot po drugih naših komunah. Tučemo se u konzorciju za industrijski razvoj (consorzio per lo sviluppo industriale), da bi ta na-pravu fabrike buj ki se more blizu naših dolin, da bi imjeli djelo buj blizu doma. Uprašanje: Kakuo skarbite pa za te stare? Odgovor: Za te stare smo mogli le malo napravit. Kar se je dalo napravit, je tuo, da imajo sada socialne usluge (assistenza sociale) doma. Tuo je pozitivna stvar. Njesmo parsiljeni jih pošiljat u počitniške domove (ricovero). Smo radi, da jih moremo imjeti med nami in tudi oni se dobro počutijo, se ne čutijo, zanemarjeni, zapuščeni, e-marginirani. Napravli bomo use, kar bomo mogli, da bomo tole socialno službo še izbuojšale. Uprašanje: Kajšni pa so problemi s šuolo? Odgovor: Na zadnjem konseju smo sparjel proget za drugi lot o-snovne Suole u Sovodnjah. Parvo djelo je koštalo 74 milijonov, tuole zadnje pa bo koštalo 150 milijonov lir. Ker sami njemamo denarja, smo zaprosili za posojilo (mutuo), ki nam ga je dala Cassa di Risparmio iz Gorice na garancijo dežele. Dežela (region) nam bo dajala 20 Ijet po 11 milijonov in pou na Ijeto, da bomo lahko plačevali doug z interesi ured. Ljetos smo koncentrirali use šuolske otroke u Sovodnje. Kupih smo dva «šolabus» in čakamo tre-čjega, da bomo vozii šuolarje iz gorskih vasi u dolino. Ti trije «šo-laDus» bojo koštali 28 milijonov lir. Denar nam je dala dežela (region). Pru takuo smo sparjeli proget za zgraditev otroškega vrtca (asilo) u Sovodnjah. Zgraditev bo koštala 65 milijonov lir. Tudi teli stroški bojo pokriti s kontributam dežele. Uprašanje v uprašanju: Imamo še dve važni vpračanji, ki pa se ne tičejo samo vašega komuna, pač pa cele Benečije. Al nam lahko odgovorite nanje? Odgovor: Al se ne bojo naveličali brauci? Al ne bom predolg? Naš odgovor: Brez skarbi. Naši brauci bojo z velikim zanimanjem in radovednostjo brali vaše odgo- Šindak: Pa kar na dan z upra-šanji! Uprašanje: Znano je, da je biu tudi vaš komun zlo poškodovan od potresa. Kakuo ste se parpravli na obnovo? Odgovor: Posebna komisija je ocenila, da je utarpeu naš komun zavojo potresa eno milijardo in 100 milijonov lir škode. Taie velika škoda se je doložla že k stuoletne-mu buoštvu, zapuščenosti in zaostalosti, a mi se njesmo udali. Odvihnili smo rokave in popadli za djelo. Preča po potresu smo u-stanovili tehnični urad (ufficio tecnico) na komune, ki rešuje use prošnje za obnovitev poškodovanih hiš. Kritike so velike od ljudi, ker ne gre use gladko, kakor bi želeli. Zamude so u plačevanju za po-strojene hiše. Ljudje pa morajo za-stopit, da denar je tisti, ki je in kadar nam ga pošjajo, ga je treba lepo razdelit na use kraje. Treba je use videt, pregledat opravjeno djelo in druge burokratske probleme. Uprašanje: Dost denarja so vam dali do sada in kduo vam ga je dau za obnovo? Odgovor: Na podlagi deželnega zakona (Legge regionale n. 17) nam je dala do sada dežela 350 milijonov lir. Na podlagi deželnega zakona številka 30 so nam dali drugih 300 milijonov lir, to je denar, ki ga imamo šele u kasi in ga bomo dajal tistim, ki postrajajo hiše. Za drugo Ijeto smo uprašal, zmjeraj na podlagi zakona štev. 30, za javni poseg (intervento pubblico) drugih 700 milijonov lir. Za privatna dela (intervento privato) pa 600 milijonov lir. In spet na podlagi zakona številke 17 smo zaprosili za hljetu, za javna dela (opere pubbliche) 366 milijonov lir. S tem zadnjem denarjam mislimo napravit vič javnih djel, a podrobnosti vam bom povjedu drugikrat. Uprašanje: Kakuo gledate vi in vaši konselirji na manjšinsko problematiko, na ohranitev in razvoj našega jezika, kulture in navad? Odgovor: Lepo, da ste mi posta-vli to uprašanje. Naše stališče do tega problema smo povedali posebni komisiji za študij problemov slovenske manjšine v deželi Furla-niji-Julijski krajini, ki jo je imenoval predsednik ministrov Andreotti. Povedali smo, da govorimo slovensko, da so nam preveč časa zanikali naše pravice, da je treba omogočiti učenje slovenščine tudi po šolah in da je treba pomagati slovenskim kulturnim društvom, da ohranijo to našo kulturno bogatijo, ki pripada celi italijanski republiki. Tako nam je odgovarju sovo-denjski šindak Zuanella, eden izmed najbolj progresističnih socialdemokratov v naših dolinah. Kadar je biu imenovan za šindka, je biu drugi najmlajši šindak u Italiji. Z novimi in mladimi ljudmi, so paršlč u naše komune nove ideje. So ljudje puni dobre volje. Treba jim je iti na roko, jih spodbujat in jim pomagat. Drugo bo use šlo. Šindaku u Sovodnjah se zahvaljujemo za pogovor. Njemu, njegovim konselirjam in usem ljudem pod Matajurjem želimo, da bi mogli kmalu pozitivno rešiti use njih probleme, da bi imjeli buojš življenje, kot so ga imjeli do sada. So ga uredni! PšSE PETAR MATA JURAC Po vaseh sredenjskega komuna ne govorijo po slovensko? Glih tarkaj, da me ni zavojo smjeha predaru madron U začetku mjesca julija je Predsedstvo vlade (Presidenza del Consiglio dei ministri) pošju šindakom u Benečijo uprašalno polo ( questionario), ki jo je parpravla posebna komisija, ki je bla imenovana od governa, da preštudira položaj slovenske manjšine u deželi Furlaniji-Julijski krajini. U telem «kve stionarju» je bluo 5 uprašanj (domande), na katere je bluo trjeba odgovorit. Parvo uprašanje ( domanda) se je glasilo takole: «Al so na teritorju vašega komuna al pa samuo u nekaterih vaseh prisotne skupine ljudi, ki govorijo u družini al pa u vasi jezik, ki je drugač od italijanskega? Po italijansko se uprašanje glasi: «Se nel territorio di codesto Comune o in alcune delle sue frazioni siano attualmente presenti gruppi di popolazione che, anche solo nello ambito familiare e locale, u-sino come mezzo di espressione normale un idioma diverso dall’italiano». Drugo uprašanje se glasi: Kakšne so jezikovne karakteristike te govorice. Po italijansko: «Quali siano le caratteristiche linguistiche di tale idioma». Druga uprašanja so buj du-ga in zavojo pomanjkanja prestora, vam jih ne bom tle pisu. Na parvo uprašanje so odgovorili usi naši komuni, da se govori par nas jezik, ki je drugačen od italijanskega. Na drugo uprašanje so odgovorili [večina), da je tuo slovenski dialekt. No malo naumno je odgovorili Sv. Lenart, a h temu se povarnem drugikrat. Kadar pa sem prebran, kaj je odguoriu komun u Srednjem, me je mu predrjet madron od smjeha. Al veste kaj so odgovorili? Na parvo uprašanje so odgovorili, da samuo u njekih vaseh sredenskega komuna se govori slovenski dialekt, na drugo uprašanje so odgovorili da so karakteristike tega dialekta mešanica slovanskega, furlanskega, nemškega, francoskega in italijan skega jezika. Pozabili so dodat: špan- skega, angleškega in ruskega. Parva rječ, ki mi je paršla na miseu, kadar sem tuole prebran, je bla, da so se ga muorli presneto nasarkat, kadar so so tuole pisali, ker samuo politično in nacionalistično sovraštvo ne more parpejat človjeka do tega, da napiše takuo debele ka-štronerije, takuo debele la-ge, ki ne morejo iti tu uha še tistemu ne, ki jih ima velike ku muš, duge ku trombon an odparte ku vater. Kar so napravli, jo lahko imenujemo nacionalistična pijanost. Zakaj so napisal, da se guo ri u nekatereh vaseh slovan- ski dialekt [dialetto slavo), če so hitro potle na drugo uprašanje odgovoril, da je ta dialekt mešanica slovanskega, furlanskega, nemškega, francoskega in italijanskega jezika? Jest jim dam za usako fancosko besjedo, ki jo najdejo u našem jeziku 10 milijonu lir! Tuole jim lahko ponudim, ker sem prepričan, da mi ne bo mogla iti lira iz gajufe. U Rimu lepuo vedo, da so jezikovno mešani komuni (Comuni mistilingui) u naši Provinci. Imamo Tavorjano (Torreano), Fojdo (Faedis), Ahten (Attimis), Neme (Ni-mis), kjer u dolinah govorijo Furlansko, u gorskih vaseh pa po slovensko. Zatuo so napisal u «Questionario». «Se nel territorio di codesto Comune o in alcune delle sue frazioni siano attualmente presenti gruppi di popolazione, che anche solo nell’ambito familiare e locale, usino come mezzo di espressione normale un idioma diverso dall'italiano». Tisto, ki smo podčrtali in alcune delle sue frazioni je bluo namenjeno tem komunam, ne pa Srednjemu, ki še topoluške uce vedo, da govorijo usi po slovensko! Zarjes, kadar sem brau dokument sredenjskega komuna, sem mislu, da je dokument - odgovor Tavorjane, Fojde, Ahtna al pa Nem. Sem se zmotu in mi ne ostane drugega, ku da jo varšem na smjeh. Sredenjski komun pravi, da samuo u njekih vaseh se govori slovanski dialekt (in alcune frazioni si parla il dialetto slavo). Vprašam jih, u kajšnih vaseh se ga govori in u kajšnih se ga ne govori? Naj povedo jasno nam in Rimu! Šu sem stuokrat skor po usjeh vaseh sredenjskega komuna. Zmjeraj sem se lepuo zastopu z ljudmi po slovensko. Povjem vam, da so dobri, pošteni, pridni, gostoljubni in radodarni ljudje, ta kuo ku k’znajo biti samuo Slovjenj. Takuo so dobri, da se ne znajo še ujezit, kadar se hudobno igra za njih ime, za « njih harbatam. Rjes je, da jih poznam no malo tudi tajšnih, ki znajo lepuo, perfektno klet, preklinjat po italijansko, ma perfektna italijanska kletvina ni še zadost, da bi lahko zapisal, da je po naših vaseh doma samuo italijanski jezik in kultura, tud zatuo ne, ker znajo klet po italijansko še po drugih naših komunah, pa le njeso napisal, da ne govorijo slovenskega dialekta. Poznam ljudi u Tolminu in Ljubljani, ki perfektno preklinjajo po italijansko, mo-rebit je zavojo tega naredu Mussolini «Regno d'Italia -Provincia di Ljubljana?». Nu, sada so mi jo prekleto nagodli u Srednjem, ker ne znam lepuo po talijansko, bom muoru od sada naprej voziti za sabo tolmača (interpreta), kadar bom muoru iti po sredenskih vaseh. Po pravici povjedano so še tri majhane vasi u sredenj-skem komunu, kjer me še ni bluo: Polica, Klinac in Melina. Morebit, da u teh vaseh ne znajo po slovensko? Mi se zdi pa čudno, zak dokument piše «in alcune frazioni si parla il dialetto slavo», kar naj pomeni, da jih je vič tistih, kjer tega dialekta ne govorijo, zatuo ne morejo biti samuo u Polici, Klincu in Melini tisti, ki ne guorijo po našim. Nu, sada grem pruoti koncu. Povjedat vam muoram, dragi brauci, zaki me je mu madron predrjet od smjeha. U Srednjem komandirajo komun socialdemokrati in kar mi je znano, socialdemokrati njeso šli še deleč od kristijan ske vjere. Tudi tisti u Srednjem hodijo šele k Sv. Maši, h spuoved in h Sv. obhajilu. Kristjanu je znano, da je laga grjeh. Pomislu sam, da če bi šli h spuoved avtorji tega grjeha, bi jim muorla dat gospuod Cencig in go-spuod Mucig za pokuoro, za pojest usakemu po 5 kilu sena. Zatuo, vidite, sem se takuo smejau, da sem se zviju. Vas pozdravja Vaš Petar Matajurac Izlet bralcev Novega Matajurja na Koroško V NEDELJO 19. NOVEMBRA BOMO ŠLI MED KOROŠKE SLOVENCE V AVSTRIJO. ODHOD IZ ČEDADA OB 6. URI ZJUTRAJ, POVRATEK ZVEČER. CENA ZA PREVOZ IN KOSILO 11.000 LIR. UPISOVANJE NA NOVEM MATAJURJU V ČEDADU -STRETTA B. DE RUBEIS, 20 - TEL. 71.190. Stran 6 « NOVI MATAJUR » Štev. 20 (116) KAJ SE JE ZGODILO PO NAŠIH DOLINAH ✓ *» , V BAZOVICI PRI TRSTU PARTIZANI IZ BENEČIJE NA STRAŽl SV. LENART 35. obletnica bitke u Dolenij Mjersi Dne 6. oktobra 1943. leta je bla u Dolenji Mjersi nar-buj velika bitka med Nemci in našimi beneškimi partizani. Tistega dne so bli partizani že zjutraj obveščeni, da prodirajo Nemci iz Čedada u Rečansko dolino. Proti njem so šli domači partizani iz Klodiča, Sv. Lenarta in drugih krajev. Srečali so se u Dolenji Mjersi in tu se je unela najhujša bitka med partizani in Nemci u Benečiji. Trajala je od zjutraj do poldne, dokjer se njeso muorli Nemci umaknit. Na terenu so pustili nad 20 martvih in še vič je bluo ra-njenh. Partizani so imjeli dva martva. Eden od teh je biu Mario Jurman iz Host-nega, ranjen pa je biu Anton Zuodar iz Platea. Ta bitka je pomenila tudi največjo zmago naših domačih partizanov. Od takrat se njeso Nemci dugo cajta upali u rečansko dolino. Va-snjani iz Dolenje Mjerse so ostali usi živi, le an skedin je biu zgoreu. Od tistega dne so napravli objubo, da se zberejo ob usaki obletnici u domači cerkvici, kjer daruje mašo gospud famoštar iz Sv. Lenarta. Takuo so se zbrali tudi ljetos in gospuod je napravu pridigo, u kateri je poudaru željo naših ljudi po mjeru, da bi se ne takuo hudi in strašni cajti nikdar vič varnili u naše vasi. NASI NOVICI U soboto 16. septembra sta se poročila Chiuch Desiderio Giulio iz Hrastovjega in Podorieszach Vilma iz Sovodnjega, na dan 9. septembra pa Predan Paolo iz Ješičjega in Kozole Ana iz Senovega pri Krškem (Štajarska v Sloveniji). Noviča sta se spoznala na djelu u Švici, sada pa bosta živjela u Zamiru, kjer sta najela Kručiljevo butigo in gostilno. Paolo je biu dirigent naših emigrantov u Zu-rigu. Želimo jim, da bi jim šlo vse dobro. GRMEK LJESA V srjedo 4. oktobra je umarla u čedajskem špitalu Vogrig Antonia udova Fele-tig - Trebežanova iz Ljes. Imjela je 75 Ijet. Pogreb je biu u četartak 5. oktobra. Bla je pridna družinska mati in tako jo bomo ohranili u večnem spominu. Naj gre žalostni družini naša tolaž-na besjeda. GORENJI GRMEK U soboto 30. septembra se je poročil u Kosci naš vasnjan Elio Chiabai. Za ženo je uzeu pridno Annoma-rio Trusgnach. On ima 30, ona pa 22 ljet. želimo jim uso srečo u njih skupnem življenju. SREDNJE GNIDOVICA So ubil to dujo kozo Srečni jagri goz Gnidovi-ce so ustrelil na drugo ne-diejo otuberja no veliko an lepo kozo to dujo. Med njimi je biu tudi naš parjatel Elio Qualizza, Kalu-tu iz Gnidovice. Skupino jagarju smo srečal v Černe-tičovi oštariji v Preserjah: so piel an pil od veseja za tako dobro jago, ki so imiel. MALO GOB Ljetos je bluo za naše ku-mete zlo slabo ljeto zavojo daža, ki je previč zalivu našo zemjo spomladi in poleti. Bla je tudi tuča in par-djelki so bli kumarni. Ljudje so se troštali, da bojo njeki zaslužili u jeseni z go- bami, pa je bluo tudi teh zlo malo. Kadar bi muorle bit, je partisnila suš, takuo, da je šlo use narobe. Kupci iz Trevisa so plačevali štorovke po 2000 lir na kg. Škoda, rjes škoda, da jih je bluo malo. DREKA llmaru je Tomasetig Giuseppe - Juh iz Debenjega U torak 10. oktobra je umaru u čedajskem špitalu naš vasnjan Pepo Tomasetig - Juh po domače. Imeu je 74 ljet. Biu je poročen s Pierino Tomasetig. Več časa sta živela pri sinovih u Kanadi. Njega pogreb je biu par Sv. Štoblanku u četartak 12. oktobra. Ženi Pierini in sinovam izražamo naše i-skrene sožalje. DEBENJE-VIDEM Na 12. septembra se je ro-diu Mattaioni Luca, sin od Tomasetig Licie (štiefciova iz Debenjega). Tata je Mattaioni Mario. Luca ima že eno sestrico, ki se kliče Monica an ima 4 leta. Obema želimo puno zdravja in sreče. NE Ne šivi sam zase, sam zase šivi samo črv! Ne bodi gljuh ob jokanju lačnih otrok, ne bodi slep ob obupu mater, ki jim ne vedo kaj dati v usta! Ne šivi za jedilo pač pa jedi, da bi šiv el, da bi od življenja dal človeštvu, kar moreš in znaš. Čuj trpečo človeštvo in stori, kar moreš, za njegovo odrešenje. Vsem je dobro znano, da so fašisti leta 1930 zverinsko pobili v Bazovici štiri rodoljube - domačine. Po zadnji vojni, ko je zgledalo, da je fašizma konec za vedno, so tukajšnje slovenske organizacije tem štirim žrtvam postavile naroda vreden spomenik zunaj Bazovice, na kraju, kjer so bili talci mučeni in pobiti. Toda neofašisti in sovražniki prijateljstva med našima sosednima državama ne morejo in ne morejo preboleti teh spomenikov, ki iz rodu v rod opozarjajo človeška pokolenja na zverstva in grozote, ki jih je fašizem počenjal na slovenski zemlji in povsod tam, kamor je stopila njegova smrtonosna noga. Trudijo se, da bi uničili za sabo vse priče njihovega krvniškega vandalizma. Med današnja fašistična zla dejanja spada tudi uničevanje narodnih in partizanskih spomenikov, takih, kot je ta v Bazovici; saj so ga oskrunili že sedmič. V skrajni protest in zahtevo, da morajo državni organi javne varnosti enkrat za vselej napraviti konec takim neofašističnim tolpam, ČRV! Sodi s svojo glavo dobrote in grehe sveta, ne nosi svojih možganov v skladišče «komande» z.a drobtinice, ki jih črv potrebuje za svoje nepomembno šivljanje. Ne skrivaj glave kot noj v pesek pred resnico. Če nočeš biti kot črv, samo ena pot je pred tabo: bodi človek, pa naj stane, kar stane! Izidor Predan so slovenske organizacije in druge napredne sile naše Dežele, organizirale prostovoljno simbolično stražo ob spomeniku v Bazovici. Trajala je neprekinjeno noč in dan od 28.9.78 do 7.10.78. Na častni straži so se zvrstili predstavniki vseh nadrednih slovenskih organizaciji, med njimi tudi beneški Slovenci. Beneška mladina je stražila od četrtka 5. do petka 6. oktobra ponoči. člani Zveze beneških žena, društva «Ivan Trinko in Novega Matajurja so bili na straži v nedeljo predpoldne, do kratke komemoracije, ko je postavil odbor za počastitev bazoviških žrtev skromno marmornato ploščo z-imeni Bidovca, Miloša, Marušiča in Valenčiča ter s sedmimi datumi, ko je bil spomenik oskrunjen. Slovenske organizacije so sklenile, da ostane zaenkrat spomenik tak kot je, oskrunjen, naj bo ta oskrunitev opominjala ljudi na podla dejanja fašističnih zločincev in tiste, ki bi jih morali, a jih niso še nikoli izsledili. Med prostovoljci na straži v Bazovici je bil tudi vod slovenskih partizanov iz Beneške Slovenije v sestavu: Paskal Pitana, Ernest Gorjup, Lojzka Bait, Joško Trušnjak in Anton Birtič. Bili so na straži od 20. ure v petek 6.10. do 2,15 v soboto 7.10.1978. Nobene težave ni bilo, pridobiti jih za to akcijo. Nasprotno. Partizanski veterani iz Benečije so se nemudoma odločili za «dužnost» prav tako, kakor je bilo vselej treba v času oborožene vojne proti naci-fašizmu. Bili so na mestu partizansko točni. In ko je bilo ob lh popolnoči konec njihovega varuštva, so prostovoljno podaljšali stražo še za eno uro in 15 minut. Priznati moramo, da je tovarišem v Benečiji, partizanska disciplina NOB (Narodnoosvobodilna borba) še podkrepila in učvrstila že itak tradicionalno trden značaj, ki ga često nahajamo pri Slovencih skozi vsa stoletja. Vod petih beneških partizanskih borcev na straži v Bazovici, naj bo lep in trajen človečanski vzgled vsem tistim, ki bodo en jutri kjerkoli potrebni na budni straži slovenskega naroda, doma in po svetu. Anton Birtič - Mečana BODI Skupina bivših beneških partizanov pred oskrunjenim spomenikom v Bazovici IZIDOR PREDAN: Mali Tončič je branil svoj jezik VIII. - .. _______________. /, = Zdi se neverjetno, da naletiš v dvajsetem stoletju na ljudi, ki so po mišljenju podobni srednjeveškim trgovcem s sužnji. Da, izobražen nasprotnik je nevaren, tepcu pa lahko vladaš. Ne samo, da mu lahko vladaš, lahko ga postaviš tudi proti svojemu lastnemu bratu. V zgodovini imaš nešteto takšnih primerov, a ni treba iti daleč iskat, tudi v Tončičevi deželi imaš sedaj takšne primere. Prav zaradi «nevarnosti», ki jo je predstavljal izredno nadarjen Tončič, je bralcu že znani vzgojitelj trdno sklenil, da se bo poslužil vseh sredstev, da bi ga odvrnil od ljubezni do svoje «ničvredne govorice». Posluževal se bo primernih dokazov, da ni nič vredna. V ta namen si je pridobil na svojo stran tudi nekaj profesorjev. Nekega popoldne so sedeli vzgojitelji pod smrekovo senco na dvorišču. Pogovarjali so se prav o Tončiču in ko je ta tekel za žogo mimo njih, so ga poklicali in pozvali, naj se vsede med nje. Tončič se je začudil prijaznemu povabilu, saj na kaj takšnega ni bil navajen. Ker so ga sovražni odnosi in grdi pogledi najbolj boleli, se je globoko razveselil vsake prijazne besede, pa naj je prišla iz katerekoli strani. Brcnil je žogo med igrajoče se gojence in sedel v družbo vzgojiteljev. «Dragi naš Tončič», ga je nagovoril Bruno (tako je bilo ime vzgojitelju, ki ga je bil do krvi potegnil za uho pred leti) «mi priznamo, da se nismo lepo obnašali do tebe, zato verjemi nam, da nam je žal. Priznati pa moraš tudi ti, da si bil včasih le preveč trmast in da je prav ta-tvoja trma ustvarila med nami ne-prijateljske odnose. Sedaj si se nekoliko poboljšal in vsi te imajo radi. Mi se tvoje spremembe iz srca veselimo. Postal si najboljši v šoli. Mi pravzaprav nismo imeli nikdar nič proti tebi. Le vaša govorica nam ni simpatična, ker nas spominja na sramotno tujčevo bivanje v teh krajih. To pa ni tako dolgo od tega, da bi že pozabili. Hoteli so našo zemljo do Tilmenta, tega jim ne morem odpustiti. Potem ta jezik, ta govorica nič ne koristi v Italiji. Vi pa živite v Italiji, ali ne...». «Kar se tiče naše govorice se nisem prav nič poboljšal. Držim se svojih principov, ki so naravni in univerzalni!». «Naravni in univerzalni, praviš. Po osem sto letih latinske in italijanske uprave je še naravno zate, da se govori v tem koncu Italije, v tem svetem koščku naše domovine še tuji jezik? No, bodi pameten. Čudim se tebi in tvojim ljudem, da niso še opustili svojega jezika, pravzaprav dialekta, ki je čisto druga stvar po stoletjih bivanja na italijanskih tleh in da niso sprejeli našega, kot naravnega jezika, to je plemenit jezik, ki ga govori petdeset milijonov ljudi, jezik z najbogatejšo kulturo. Vas pa je samo peščica in nimate nobenih kulturnih tradicij. Ali se ne strinjaš?». «Ne! Veličina določenega naroda ne obstaja v obsegu njegovega ozemlja, ne v številnosti, ampak v kompleksu njegovih vrlin, v dejanjih!» Kar se tiče tega, ali je to, kar govorimo, jezik ali dialekt, nimam težave priznati, da je dialekt, toda narodi in države so razdeljeni v dežele in dialekte, ki jih govorijo. Šele v šoli se naučijo književnega jezika So v Italiji številni italijanski dialekti, tako različni, da se na primer, Abrucezi ne razumejo z Emilijanci, Pie-monteži z Napolitanci in podobno. Z našim slovenskim dialektom pa se lepo razumemo z ljudmi, ki govorijo druge slovenske dialekte. «Ampak vaš je različen od drugih! ». «Saj ne trdim, a ni tako različen, kot so si med sabo italijanski dialekti. Seveda, naša različnost se je poglobila v zadnjih sto letih in se bo še bolj poglobila, če ne bo drugačne pomoči». «Na kakšno pomoč pa računaš?». «Na zakom, ki bi nam dal šole v našem jeziku, saj sem rekel, da le v šoli se naučiš književnega jezika. Šola bi odpravila mnogo razlik med našim dialektom in književno slovenščino». «Aha tu sem te hotel. Slovenske šole bi radi? Vprašaj vase ljudi, kaj mislijo o tem! Saj nimajo zavesti, čutijo se Italijani». Kdo jim je vzel narodno zavest? Dajte našemu človeku slovenske šole, slovenskega uradnika, slovenskega duhovnika, zdravnika, advokata, slovenske trgovce in obrtnike, pa boste hitro videli, kako se dvigne narodnostna zavest!». «In kam boš šel po te ljudi? V Jugoslavijo, če jih sami nimate?». «S pošteno politiko in pametnimi odnosi bi jih bili lahko ustvarili pri nas». (Nadaljevanje prihodnjič)