Poštnina plačana v gotovini. Leto III. 1925. Ljubljana. Štev. 6. - Junij. J, Neškudla Tvornica cerkvenih paramentov, bander, kongregacijskih in orlovskih zastav. Atelje za umetniško ročno vezenje v zlatu in svili. Ljubljana, sv. Petra c. 25. Sprejema tudi vsa popravila, ki se strokovnjaško in po najnižjih cenah izvedejo. Ceniki, vzorci, proračuni in načrti se razpošiljajo brezplačno. VSAKA VIGRED1MICA naj si naroči sledeče knjige : DomaČi Vrt. Praktičen navod, kako ga uredimo, obdelujemo in krasimo. Priredil M. Humek. Pojasnjeno z 69 podobami in 2 barvnima slikama. Cena knjigi Din 48 —, vezani Din 60'—. Sadje V gospodinjstvu. Navod o ravnanju s sadjem in o konserviranju sadja in zelenjadi. Za gospodinje in dekleta priredil M. Humek, s 13 barvanimi prilogami in 42 slikami. Cena Din 30 Slovenska kuharica. Velika zdaja z mnogimi slikami v besedilu, 33 barvanimi tabelami in s 193 slikami v naravnih barvah. Sedma izpopolnjena in pomnožena izdaja 685 strani. Priredila S. M. Felicita Kalinšek. Cena elegantni v platno vezani knjigi Din 220-—. Izmed pripovednih spisov priporočamo predvsem: ■ lnrri/« cilici 10 zvezkov, priredil dr.Ivan Grafenauer. Posamezni zvezki v elegantni tlOa» Jul UIV>i 9|Jloi> vezavi, celo platno po Din 42 —, Vseh 10 zvezkov z zlato obrezo v skupni elegantni kaseti velja Din 560-—. Ta kaseta z Jurčičevimi spisi je najkrasnejše darilo za nizko ceno. Broširani zvezki Jurčiča se dobe po Din 20'—, navadna vezava pa po Din 30-—. Ceniki naše zaloge so brezplačno na razpolago 1 JUGOSLOVANSKA KNJIGARNA v Ljubljani. Vsebina 6. številke: oooOOO«« Rim 121 Gadja gnezda v dekliških srcih (Učiteljica) Od srca do srca........ Namen umetnosti (Slavko Savinšek) Zlati moj otrok (Snežniška) .... Vodi me tja (flmanda). . ... V Kapelici (Zvona Primčeva) . . . Sveta pesem (Kamilo Krišper) . . . Radi se bomo imeli (Vlasta Pittnerova) . Naš vsakdanji kruh (Francka Gruden) . . O treh živalskih domačinih v Rožnem domu (Malka Marinko)......... Drobci iz gospodinjstva.......133 Za oči in roke..........135 Sestre, naš praznik.........136 Drugo pismo Minke Svetlinove .... 137 Iz zgodovinedekliške telovadbe (Historicus) 138 Iz orliške centrale.........139 Sestre sestram..........140 Kako se rastline branijo sovražnikov (Učiteljica)...........141 Zrna in pleve...........143 Uredniška molčečnost....... . 143 Prejeli smo in priporočamo......144 Oglasi..............144 f j Leto m \MM ff— /925 | Štev. 6 ^ | [¡^ Junij ^r - ^ s DEKLIŠKI LIST .....i.....mig.......«I»..... ....... ..................... ........................ . ....... .........................IS................ RIM. „Moj Rim — moj mir!11* Vseh oči se obračajo vate v svetem letu, večno mesto! Tisoči hite po romarskem potu v tvoje sveto naročje. Radi bi naslonili glavo na tvoje prsi, da bi poslušali bitje tvojega srca in se navzeli čudovitega življenja, ki polje v tebi in razliva nezmagano moč čez zemeljski krog. Rim — večno mesto! Prav te dni se mudi v tvojih svetiščih procesija romarjev z naše zemlje, karavana naših sester in bratov. Kaj jim govoriš na srce, Rim — večno mesto? Kako sprejemajo tvoje besede, kakšne strune so se jim zganile v dušah — ali jim po jo pesmi skrivnega razodetja ? O, romarji, prinesite nam v domovino biserov — spominov na veličastvo Rima in lepot iz njegovih šotorov! Ves Rim je poln čudežev za romarjevo srce. Neštevilni spomeniki vabijo in kličejo: kvišku! Davnih bratov in sester vero, upanje, ljubezen nam oznanjajo. Pred oko nam pričarajo zlate čase, ko je v prvotni čistoti cvetela veličastna Kristova blagovest. Česa iz te blagovesti nam je najbolj treba v naših dneh ? Romarji, ali berete v rimskih spomenikih, o zvestobi davnih bratov in sester? Ali se vam odpirajo skrivnosti njihove neustrašen osti, neugnanega junaštva? Naberite si ga in prinesite nam ž njim okrašenih romarskih odpustkov! Junaštva nam je treba v naših dneh, neomajne zvestobe do vzorov, ki so v Bogu. Trda pest bije po nas, mi pa omahujemo včasih, namesto da bi se utrdili v moči, ki prihaja od zgoraj in je ne da in ne vzame svet. Pravimo, da smo otroci božji, pa se izvijamo včasih, kakor bi ne hoteli biti. Nezvestoba nas tlači, bojazen pred silo sveta. Bog je pa edini Silni in ima jakosti v sebi za vse. Bliže moramo k Njemu in zvest eje se ga okleniti. Zvestoba mora biti najvišje nam geslo! Romarji, prinesite nam z božjega pota zvestobe in vekomaj bo blagoslovljena vaša pot! * Siivin Sardenko: Roma. Ela G a d j a gnezda v dekliških srcih ELA. TADEJA. an je utihnil v večeru in obrisi dreves so temneli. Mara ni videla več črk 1 A pred seboj in je zaprla knjigo. Jr^J So trenutki v življenju, ko želiš biti sama, sama v miru in tihoti, mm^ sama s svojimi mislimi. Ako stopi v takih trenutkih pred te znanec, ga ne poznaš. In četudi imaš v spominu slednjo njegovo potezo, stoji pred teboj kot tujec in zreš vanj s tujim pogledom. Nekdo je stopal po stopnicah, hodil po veži. Mara je v zamišljenosti prešli-šala korake, ni čula trkanja na vrata in ko je stala pred njo znanka, je ni spoznala. Vzdramil jo je Elin smeh. »Ela, ti . . ?« Sedli sta in Mara je prižgala luč. Nekaj hipov sta zrli druga drugo in molčali v zadregi. Pa je izpregovorila Ela. Mnogo je vedela in mnogo govorila. Dve leti je minilo, odkar jo je bilo poklicalo v svet ... Šla je za glasom hrepenenja, stopila je na pot, ki stopi nanjo toliko mladih deklet, s svetlim ognjem v srcu, a se vrnejo izmučene in blatne, s temo v duši in s praznoto v srcu . . . Sedaj se je vrnila. In vse, kar ji je dal svet, je ostalo v srcu, ki ni bilo več tako mirno in čisto ko nekdaj; je bilo v njenih očeh, ki so gledale drugače ko nekdaj. Drugačen je bil njen smeh, tuje in trdo je zvenel na uho. Ko je Ela govorila, jo je Mara opazovala in molčala. Iskala ji je na ustnicah, v kotičku očesa, da bi vjela vsaj žarek Ele, one nekdanje Ele. Eno samo, veliko vprašanje je sililo na jezik Mari, pa je zamrlo, preden je izpregovorila: »Ela, si srečna, odkar si stopila na to pot? Prej vsa nemirna in hrepeneča — si sedaj umirjena?« Ela je čitala vprašanje na Marinih zaprtih ustnicah, v samem tihem pogledu. Odgovorila ji ni. .. GADJA GNEZDA V DEKLIŠKIH SRCIH. UČITELJICA. (Dalje.) ^¡^vofka! Zofka!« — »Takoj, mama!« ^ Že tretjič je prišla gospa Znančeva, učiteljeva soproga, klicat svojo hčerko. »Veš, lahko te je sram, da si tako lena! Ura je sedem in ti še 1 ležiš.« — »Zdaj pa res precej! Ne huduj se, mamica!« — »Pa dve, tri minute še lahko poležim« se tolaži Zofka. Stisne se v mehko blazino, vzravna se in zazeha. Kako prijetno je v gorki postelji! In ravno zjutraj je tako dobro malo poležati. V sobi je mraz in zunaj še tako temno! »Seveda si privošči še malo,« šepeta vragec, ki je pri Zofkinem obotavljanju skočil pod zglavje. »Pa potem hitreje napraviš! Teh par minut se ne bo nikjer poznalo!« — Zofka se ne ustavlja. Napol speča, napol bedeča uživa dobroto — lenuharjenja-- Ura bije: eden, dva... Preplašena skoči Zofka iz postelje. V največji naglici je treba vse napol narediti. Danes pa res ne more natančno napraviti. Saj za enkrat ne bo vsega konec, če se površno počeše in če si vratu ne umije. V naglici obuje kar nizke čevlje, da ni treba toliko časa vtikati trakov, nameče obleko nase in že hiti v kuhinjo. »Mama, hitro kavo, prosim!« — »Oh, kako je vroča; saj še piti ne morem. In žemljo mi vtakni kar v torbico, nimam časa jesti! Joj, kje so pa knjige?!« f Že drvi nazaj v sobo in prihiti s knjigami. »Kje je pa kapa? — Mama, prinesi mi vendar še rokavice! Ena mi je včeraj padla za zofo.« Zofka pije kavo, skače za tem in onim, česar ji še manjka; poslušna mama ji prinaša zahtevane reči. Končno je z združenimi močmi tako daleč, da pograbi knjige in drvi po stopnicah. — Glej, da se ti na tramvaju kaj ne pripeti!« Mama kliče za njo in s skrbi polnimi očmi gleda z okna, če bo Zofka še ujela tramvaj. Ves čas med hlastanjem in dirjanjem sem in tja so si meli trije, štirje vragi roke, češ, dobro smo pričeli novi dan. A ne eden ni ostal potem doma; vsi, vsi so jo ubrali urnih krač po stopnicah za Zofko in v tramvaj in po cesti in na pripravnico... Hm, mnogo dela danes! »Zofka, ali si se spet začela držati mame za krilo? Seveda potem ne moreš z nami v slaščičarno.« — Součenke se skrivaj sujejo s komolci, a Zofka jih vendai vidi. Sramežljiva rdečica jo oblije. Pot v slaščičarno ji je prišla že v navado. Vsak dan je smuknila s svojimi tovarišicami v skrito zadnjo sobico. A zdaj ji je pošel ves drobiž, vse svoje prehranke je porabila za ta vsakdanji priboljšek. Ali naj pove bogatim prijateljicam? Na to ni misliti! — Oh, zakaj imajo baš njeni starši tako malo umevanja za to, kar spada k potrebam preparandke! . Hudobec ima takoj pri roki dober svet: »Danes tri mesece je tvoj god. Takrat dobiš od botrice navadno lepo vsotico denarja. Gotovo tudi letos ne bo drugače. Smešno bi bilo, če bi si ne upala za ta čas pri materi izposoditi, kolikor rabiš. Saj ji ni treba praviti! Vzameš neopaženo in ji na godovni dan zopet prav tako vrneš.« Ta svet se je zdel Zofki čisto pameten. Res, prvi hip je neKako nemirno za-brnelo srce, a vrag jo je pogovoril, da je to samo boječnost, ker nikoli nikamor ne gre. Tega se mora kratkomalo odvaditi, če sploh hoče priti v življenju do kakega veselja. Odslej je kradla Zofka materi iz denarnice ali si je pa pridržala denar, ki je ostal pri nakupu. Materi je pa tožila: spet je v trgovini vse dražje. — Pa tudi slaščič se želodec preobje in dekliških šal in neumnosti se lahko naveličaš. Zofka se je začela pri svojih prijateljicah dolgočasiti; zlasti se je čutila užaljeno, ko je opazila, da skrivajo pred njo skrivnosti, doživljaje... Užaljena jih je Zofka zapustila. Saj je tudi ona že velika! Zakaj bi se tudi v njene temne oči ne zagledal brhki dijak? O pač: ona z lepim in polnim obrazom, s prikupljivimi jamicami v licih, s košatima kodroma ob ušesih, ona pač lahko in gotovo prekosi svoje tovarišice. In ni nič kaj posebnega; le majhen ovinek je treba napraviti, pa pride ravno vsem gimnazijcem nasproti. Na pripravnici itak nič ni, ker je toliko nadzorstva. No, in prezreti je ne morejo, tega si je svesta---(Dalje prih.j eooOOOooo OD SRCA DO SRCA. (POMENKI Z GOSPO SELMO.) Vaše bogastvo. Človeka sodijo po bogastvu njegovih čednosti, po obsegu njegove izobrazbe in po načinu njegovega vedenja. Vse te vrline so rezultat vzgoje: domače, šolske in življenjske. Skušnja uči, da je življenjska vzgoja najdalje trajajoča in za človeka najuspešnejša. Imenujemo jo samo vzgojo. Umevno pa je, da se človek ne more sam vzgajati, ako samega sebe ne pozna, zlasti onih duševnih moči v sebi, ki jih moramo pri vzgoji in seveda tudi pri samovzgoji v prvi vrsti upoštevati Potrebno je torej za vsakega človeka in seveda tudi za dekleta, ki jim že zdaj, zlasti pa v prihodnjem poklicu pripada glavna naloga vzgoje, da spoznajo sebe same, svoje moči in zmožnosti. Vedeti morajo, kako je treba le-te negovati, gojiti, razvijati, da pravilno delujejo in vrše delo, ki jim je po naravi določeno S samim samoopazovanjem se pa to ne da doseči. — Kakor nam je v mnogih drugih stvareh dobra knjiga izvrstna učiteljica, tako tudi v vzgoji in samovzgoji za prvi čas, da spoznamo moči in zmožnosti, ki so za vzgojo potrebne. Takih knjig nam zelo manjka. Zato je „Vigred", ki hoče skrbeti za naša dekleta vsestransko, prevzela preureditev vzgojne knjige „Mati vzgojiteljica", ki je izšla pred leti, a je že popolnoma pošla. V kratkem času izide na novo in naloga vsake Vigrednice je, da jo čimprej naroči, pridno prebira in vravna svojo samo-vzgojo in vzgojo otrok po praktičnih, iz življenja vzetih navodilih, ki jih knjiga vsebuje. Ker knjigo prav dobro poznam in mi je služila tudi za mojo lastno samovzgojo in za vzgojo družine, jo mojim dekletom najtopleje priporočam. (Inserat na zadnji strani poučuje o naročbi.) Odgovori na pisma. Solnčni žarek. Lahko, prav lahko je Solnč-nemu žarku razmišljati o tem, kaj neki mora težiti šioke rame mojih deklet, da so žalostna nj hova imena. Saj njemu ni treba kloniti pod težkimi bremeni. Ko bi bile njegove sestrice tako srečne kakor on, bi tudi ne tarnale in vsi naši razgovori bi se sukali okoli samih — solnčnih žarkov. Ker pa ni tako, se je treba potruditi, da dobe potrebnih nasvetov in materinske tolažbe tudi one Vigrednice, ki imajo drugačna i nena, kakor si jih želi Solnčni žarek. Čest tam Ti prav zares, da živiš v razmerah, ki Ti dovolijo trajno veselost, srečo in zadovolj-nost. Bodi uverjena, da svojih varovank ne vtesnjujem v žalost in svetožaije! Življenske razmere mnogih so pa res žalostne. In v takih razmerah, smeš verjeti, jim hudomušnost ne pride na misel. — Tvoje godovno darilo kaj rada sprejmem; izredne vrste je in zato mi posebno ugaja Upam, da zadovoljim Tebe in Tvoj dar, če takoj izpremenim naslov. Temni oblaček. Nič nočem storiti brez Tebe; le sama pridi, prav dobro in lepo se bova razumeli! Kar mi je nekdo prišepnil na uho, še ni našlo trdne vere pri meni. Vsakdo ima svoje posebnosti, ki jih sam najbolj razume in zna tudi izraziti. Zato le pridi in povej vse in prihodnjič začneva takoj z naiinim, čisto naj nim delom! Tebi in Tvoji prijateljici lep pozdravi Ciklama. Torej še živiš! M ni vseeno lepše, če si ostanemo blizu, če tudi nimamo druga za drugo baš veselih poročil? Ker drugače ne moreš, ostani vsaj na ta način v ožjem stiku z nami! O Vašem lepem društvenem domu sem že slišala in malo je manjkalo v jeseni, da nisem prišla k otvoritvi — Prihodnjič mi napiši tudi še kaj o sebi, kako se imaš v svojem lepem domačem kraju! Pasijonka. Pri tako odločilnem koraku, ki velja za vse življenje in za vso večnost, se mi je zdelo potrebno, da sem Te opozorila tudi na te okolnosti. Kakor vidim iz Tvojega današnjega pisma, si v vseh teh stvareh na jasnem, vko-likor more razumeti človeški razum. Vendar vem, da tudi sama čutiš, kako zelo boš še potrebovala božje pomoči. Tvoj bodoči poklic ni lahek in zahteva mnogo žrtev, vsak dan novih. Seveda hočeva še dalje prositi božie pomoči! Vsekakor mi sporoči, kar boš zvedela 24. maja pri svojih bodočih predstojnikih! Bog s Ttboj! Julka V. Tvoj načrt za Tvoj bodoči dom vseskozi odobravam. Vidi se, da se z resnobo pripravljaš na bodoči stan. Veseli me, da si v imenovanih knjigah našla mnogo pouka. Res pa je, da Te bo vsakdanja skušnja še sproti učila. — Gospodinjsko navodilo Ti torej ni bilo popolnoma všeč? Najbrž nisi natančno vprašala in zato tudi nisi dobila točnega odgovora. Preden se poročiš, le še kaj piši! Nuša iz Tihega dola. Tvoja dobra sestrica mi je pisala, da, sirotica, že dolgo samevaš na bolniški postelji in da želiš mojega obiska v Vigredi. — Rada, zelo rada Te obiščem, ubo-žica, s svojimi vrsticami! Zakaj nisi izrazila take želje že prej? Saj če sem na uslugo vsem zdravim, veselim in poskočnim, gotovo tembolj čutim z onimi, ki zaradi bolezni niti v pismu ne morejo do mene I Torej v duhu prisedem k Tvoji postelji in ti želim povedati, da prav zelo čutim s Teboj in od danes naprej čiitijo s Teboj tudi vse sestrice-Vigrednice, katerih je toliko, da bi Te v par tednih komaj vse obiskale, ako bi Te, Ti naš mali bolniček, ne hotele preveč utruditi. Zato se jim samo lepo zahvaliva za obisk in jih le prosiva, naj mrsto v Tvojo bolniško sobico poh te rajši pred taber-nakeij in k naši nebeški Mamici in Te tam prav lepo priporoče. — Midve pa hočeva Tvojo bolezen, vse bolečine in dulgočasje prav lepo darovati trpečemu in osamljenemu božjemu Srcu. Vem, da si vdana in potrpežljiva, vem pa tudi, da je to včasih zelo težko. Zato Ti želim prav mnogo te najnujnejše čednosti, za katero so nam vzor prav vsi svetniki, posebno pa naša Mamica in Jezus sam. Kajne, da nočeš Ti drugače kakor so hoteli oni? Saj je trenutek potrpežlj vosti in vdanosti oče večne, nebeške sreče. Izročam Te prav posebno božjemu varstvu! Tvojih sestric katera pa naj mi zopet kmalu kaj poroča! Mirijam. Tvoja zadeva potrebuje vešče materine besede, materinega ugleda in materinega srca. Bodi ji odkrita, vprašaj jo! Prosi pojasnil in navodil tudi spovednika! Iz daljave in javno se o tem ne da govoriti. Opozarjam Te pa na nekatere naše razgovore baš o tem v 10. in 11 štev. „Vigredi" lanskega leta. Ne boj se izvedeti, kar moraš vedeti o bistvu zakonskega življenja, če Ti je res treba, t. j. če namerjaš stopiti v zakon. Proč pa z vsemi vsiljujočimi knjigami, ki pod krinko pojasnjevanja in razlage le razburjajo čutnost! Prava, resna razlaga o skrivnosti življenja, kjer mati nadaljuie ustvarjajoče delo božje, je tudi lepa in vzvišena. Ne to, da veš je nizkotno, nego to, če paseš svoje poželenje v tej vednosti. S spoštovanjem in s svetim strahom govore vsi pošteni ljudje o skrivnostni poti v življenje, ki jo je vsak prehodil. Ljubezen, sveta zakonska ljubezen pa je ona moč, ki opira ženo in mater, da pozabljajoč sebe vrši žrtve lastnega življenja po božji volji. — Ne vznemirjaj se in ubogaj! Pozdrav! Izgubljena ovčka. Prvič prečitaj še enkrat pojasnilo ob koncu našega kotička v aprilski številki. Drugič pa vedi, da je bil odgovor za Tebe v majski številki pod tem naslovom. In tako je razburjenje pri kraju in Ti prav lahko na ves glas zavriskaš! — Seveda je hudo, če se človeku ne uresniči nobena želja, a seveda to so tudi bile same velike želje, ki se ne dado kratkomalo uresničiti. Zelo pa dvomim, da bi se uresničila tudi sedanja Tvoja želja. Veš, človeško življenje je last božia in mi smo le nekaki oskrbniki njegovi. Oskrbnik pa mora dati svojemu gospodarju natančen odgovor o vsem. Tudi mi vsi ga bomo morali dati! In kakšen bo, če pridemo praznih rok pred Boga? Le vestna vršitev vseh naših dolžnosti bo tedaj nekaj izdala! Če smo pri tem srečni že tu ni glavno; najvažnejše je, da bomo tam. Misli večkrat na to in Ti bo lažje. Pozdravljena v Tvoji samoti. C. S. O. Prav vesela sem Te, da si prišla. Le piši mi, kar bi rada izvedela! Tudi o ročnem delu se lahko pogovoriva! Nikar se ne boj, da Te bom zavrgla, ker si mi povedala, kaj si! Saj moramo biti različni ljudje na svetu in vsi rabimo drug drugega Meni so vsa dekleta ljuba in draga, če so le pridne. Lep pozdravček! Vsem se prav lepo zahvaljujem za lepa velikonočna in godovna voščla. Toliko blagih želja! Če se uresničijo vse, postanem pač najsrečnejši človek na svetu. Potrudimo se, da najdemo v naših srcih onih močnih dekliških sil, ki nas dvignejo preko teh oblakov in nam dado pogledati v sijaj večne Luči, h kateri težijo naše duše. Pozdravljene! NAMEN UMETNOSTI. SLAVKO SAVINŠEK. ^^kušnja in življenje nas učita, da ni stvari na zemlji, ki bi ne bivala z nekim namenom. Naj bo stvar delo božjih rok ali proizvod človeškega duha, naj ^^ bo viden ali neviden predmet, prirodni ali duševni pojav: vse ima svoj J namen, neki končni cilj. Posebno vse ono, kar je ustvaril Bog, je v večni r modrosti ustvarjeno tako, da vrši določeno nalogo. Stvar brez namena, brez končnega cilja, bi izgubila pravico do bivanja in bi jo nujno uničili naravni in nadnaravni zakoni. Ti zakoni so namreč dani zato, da vodijo vse, kar biva, do končnih, od začetka določenih ciljev. Enako je s človekom in njegovim delom. Krona stvarstva je človek in namen mu je: živeti tukaj tako, da se usposobi za blaženo življenje onkraj groba. Da pa more dosegati in doseči visoki namen, mu je dal Bog različne pripomočke. In tok življenja je tak, da samo izloči vse, kar nima določenega namena, najsi bo tisti namen že dober ali slab. Med drugimi pripomočki za dosego namena je dal Bog človeku umetnost. Torej mora imeti tudi ona svoj cilj, drugače bi morala po zgoraj omenjenih zakonih že zdavnaj zapasti poginu. Da se pa to ni zgodilo, nam pravi zgodovina in posebej umetnostna zgodovina. Ostala je umetnost prav zato, ker je vedno skušala dosegati svoj cilj, četudi v raznih časih različno, z različnimi pripomočki, z različnim tolmačenjem in različnim načinom ustvarjanja. Bistvo umetnosti je lepota. Kaj pa je lepota? Ponajveč je stvar okusa, tudi stvar svetovnega naziranja in se mnogokrat različno ocenjuje zavoljo različnega razpoloženja v duši tistega, ki umetnine uživa ali proizvaja. Tudi razmere človeške družbe, so-cijalne prilike in bolj ali manj razvita kultura naroda vpliva na načela o lepoti in jih spreminja. Toda nekaj vendar velja za lepoto, za bistvo lepega, kar se nikdar ne spreminja in kar bo za presojevanje, ali zasluži kaka stvar priimek „lepo", vedno odločilno, to je: lepo je samo ono, kar je obenem dobro in resnično. Torej mora tudi vsaka umetnina, ki hoče zaslužiti ime lepega, biti obenem lepa, dobra in resnična. Ker je ves napredek človeštva odvisen od njegove vzgoje, mora tudi umetnost, ki v doseganju svojega namena hoče človeka poplemenititi v zmislu lepega, dobrega in resničnega, vzgajati ga tako, da dobi zmisel za to bistvo lepote. Tedaj je pač velik namen umetnosti: vzgajati človeštvo. Narava človekova je slaba, duša njegova natrpana z raznimi slabostmi in strastmi, ki tvorijo glavno zapreko, da človek s toliko težavo doseže svoj namen, namreč: živeti lepo življenje in nato preiti v svoje pravo, posmrtno življenje. Zato mora umetnost s svojimi proizvodi človeku dajati poguma za uspešno borbo s temi slabostmi in strastmi, kazati mu mora lepoto lepe človeške duše, plemenitega značaja, dobre nravi. A obenem mu tudi prikazovati nizkost in umazanost teh slabosti in strasti, da ga opozori nanje, da ga pred njimi obvaruje. Zato mora včasih opisovati, tolmačiti in obdelavati probleme in stvari, ki strasti razpihujejo, podžigajo, in so same na sebi človeku v škodo. Ali to vse mora umetnost delati pazljivo in si mora biti v svesti, da je njen namen: vzgajati človeštvo v dobrem zmislu. Ker vse, kar je tvarnega, materijalnega, vse, kar je v zvezi z življenjem, gledamo vedno bolj z vidika našega boja za obstanek, raz stališče naše borbe za kruh in posvetne dobrine, zato je ravno naloga umetnosti, ki je duhovna, da nas od te borbe odvrača k misli na naš glavni cilj; da našega duha dviga v času obupa in boja; da mu daje poleta, naše misli navdaja z željo in hrepenenjem po lepem, poduhovljenem življenju, skratka: povzdignitimoranašegaduha k izvorulepote,kBogu! In povzdigovanje duha k Bogu bi moralo biti ustvarjanje umetnikovo in uživanje umetnosti opazovalcu. Naše življenje je polno težav, polno neprilik in trdot. Potrebujemo razvedrila in ga tudi iščemo. Žal navadno v stvareh, ki nas samo za hip razvedre, a potem še bolj potlačijo h tlom. Iščemo utehe v pijači, v zlorabljanju čutnosti, v plesu itd. Ne spomnimo pa se umetnosti, ki je naravnost poklicana, da nas razveseljuje, plemenito razveseljuje. Njen užitek je trajen in nas ne poniža zopet nazaj k živali, ki je v nas, ampak napravi iz nas človeka. Zato mora na eni strani umetnost biti taka, da nas razveseljuje, plemenito razvedri našo dušo, na drugi strani pa je naša dolžnost, da iščemo te prave, čiste, plemenite umetnosti, da podpiramo one, ki nam tako umetnost ustvarjajo. Denar, ki bi ga sicer izdali za drugo veseljačenje, obrnimo v prid umetnosti! Ko bi se vsi ravnali po tem načelu, koliko manj gorja bi bilo na svetu! „ZLATI MOJ OTROK ...!" SNEŽNIŠKA. I ^sa ljubezen, ona sveta, velika materinska ljubezen je skrita v teh besedah. ■ Ob spominu nanje je v meni vse solnčno, vse svetlo in jasno. Tri besede J — kot trije dragoceni biseri — v ljubezni porojeni in z ljubeznijo ožarjeni, I^^ V vseh temnih trenutkih, na vseh težkih potih mi zableste z neskončno lepoto in razsvetle vse mračne prostore v moji duši . . . Kaj bi dala, da bi jih izrekle materine ustne še enkrat, tako nežno, tako toplo, kot so jih izrekle tedaj, ko je stal v ozadju njene bolniške postelje smrtni angel, da ji dahne lahno, lahno svoj hladni, smrtni poljub na ustne! Trudna glava ji je počivala na belih blazinah. Na bledem, izmučenem obrazu je bilo zarisano trpljenje. Oči so ji bile zaprte — mama je snivala. Slonela sem ob njeni postelji. Najrajši bi se bila sklonila tesno k njenemu licu in jo poklicala; neznosna mi je bila ona tišina. Pa so rekli, da jo bo spanje okrepčalo — in sem čakala. Prebudila se je. Prej tako globoke oči, iz katerih je zrla vsa njena blaga duša, so ji bile motne, brez bleska, brez življenja. Neskončna trudnost je ležala v njih. Zašepetala sem njeno ime. Objela me je z dolgim, dolgim pogledom, kot me je sploh pogledovala zadnje dni. Iz srca pa so ji privreli biseri njene ljubezni v besedah: „Zlati moj otrok!" Zaprle so se ji zopet trudne veke — padla je v težki sen. Odšla sem iz bolnice in hodila po mestnih ulicah. V duši so mi tako živo odmevale one tri mamine besede, porojene v težki slutnji in silni bolesti, ožarjene z vso ljubeznijo zlatega materinega srca. Vodi in e tja V kapelici Sveta pesem VODI ME TJA! — AMANDA. — Dolga dalja je med nama . . . Ah , bojim se, da bom sama romala po prašni cesti skoz življenje---- Oj, odpusti žgočo mi bolest — ; zdi se mi, da nikdar ne boš mogel za menoj v kraljestvo belih zvezd . . . V sanjah gledala sem dušo Tvojo : kakor morje z biseri skritimi v globokem, temnem dnu —--- Čakala sem, čakala, da mi jih odkriješ vse--- Skril se dan je, Zadnjih nad še ni mi vzel s seboj: dragi, ali res ne moreš za menoj? Draga, kakor topel dih je duša Tvoja solnca išče, zvezdice lovi, iznad zemlje hladne v daljo hrepeni. Veš, bojim se zate! Morda še bolj ljuto varano bo Tvoje hrepenenje: trdo, resno je življenje, draga! Vendar — ko strmiš v daljine sinje, o, tako rad včasih vsaj bi za Teboj--- Vodi tja me, bodi dobri — angelj moj l V čistem, silnem žaru čudežne moči, zasijale toplo njene so oči--- V KAPELICI. — ZVONA PRIMČEVA. — Rdeča luč boječe plameni, molitev moja k Njej ihti za tebe, za ljubezen najino. V vazi sopetc rož dehti in vsaka prošnjo tiho govori za tebe, za ljubezen najino. V materinstva svitu Blažena žari, nje zlata roka bisere deli za tebe, za ljubezen najino. SVETA PESEM. — KAMILO KRIŠPER. — Tako rad bi se nagnil nad tvoje nežne prsi, dekle» moja sestrica, tako rad bi se sklonil nad mlade tvoje prsi, fant moj, brat! O — in tiho in tiho bi bilo vse naokrog — le ti in jaz — — Jaz pa bi prežal na tihi, polslišni odmev, na žuborenje sanjajočih, komaj sluteno zibajočih se skril — tvojih strun odmev — tih, tih--- In vedel bi, kako je v tvojih svetiščih Bog — — RADI SE BOMO IMELI-- ČEŠKI NAPISALA VLASTA PITTNEROVA. I. ^■^^omlad je natrosila cvetja po gorah, oglasila se je škrjančkova pesem, zelenje je prepreglo gaje in lahne sapice so dahnile vanje. M^^ Kakor marjetice na tratino tako je privrela drobna otročad iz vseh kočic naše ljubke vasice, ki je čepela pod gorsko strmino, se stiskala k 1 gozdovom in se ogledovala v ribniku. Zelenje in solnce je vabilo malčke pod milo nebo, da se naskačejo in natekajo med zelenjem in cvetjem — sami cvetkam podobni. Iz koče, ki je bila med vsemi najmanjša, med vsemi najsiromašnejša, ki se ji je bila streha nagnila po strani kot da je devet noči popivala, streha, pokrita z deskami in deščicami, s črepi in ruševino, z vresjem in sirkom, povezanim v snopiče, iz te kočice je stopilo troje otrok: deček in deklica, pravcata debeluška, v kratkih srajčicah: deklici je pokrivala srajco ponošena suknjiča in robec, navzkriž prevezan na prsih, deček je nosil haljico iz neobeljenega platna, dolgo, da mu je segala do tal. Nogice so jima bile obute v nogavice iz preproste volne in v copate iz suknenih odstrižkov, podšite s platnenimi kosi od vreč. Na glavici je imelo dekletce pobledel robec iz pavole, deček pa staro vojaško kapo, ki mu je zlezla prav na zatflnik. Oba debeluška sta bila bleda in v polnih licih so se jima videle poteze, ki pričajo, da se otroka sicer najesta, toda hrane, ki ni za njiju leta — lica so jima bila okrogla od krompirja, ki v naših hribovskih kolibah nadomešča kruh. Za malčkoma je stopala starejša deklica, prav tako bleda, toda z upadlimi lici. Bila je nekoliko sključena kot da ima neravno, prelomljeno hrbtenico. Oblečena je bila še ubožneje od male dece. Suknjiča edinica je bila kratka, da je komaj pokrivala kolena izkrivljenih nog. Stopala so ji bila bosa in na glavi ničesar. Bogati kodrasti lasje so pokrivali malo glavico in posamezni prameni so v neredu padali na vrat in na senci. Otroci so prilezli pred kočo in se obrnili proti strani, kjer je sijalo solnce. Posedli so na tratino in deček je zaplakal: „Kje je mamica?" „Mamica," zaplače tudi dekletce in stegne rokice proti večji deklici, ki je čepela poleg njiju in skrivala, kolikor se je dalo, male nožice pod kratko suknjico. „Ne jokaj, Janček, ne jokaj Jožica," je tešila deklica otročiča-dvojčka. „Tudi jaz bi želela mamico, našo zlato mamico, toda ne bo jo več k nam, odšla je v nebesa k Bogu". „Pojdimo za njo v nebesa 1" je jokal Janček in se postavil na noge. „Pojdimo!" je vzkliknila mala sestrica in se tudi dvignila, opiraje se z rokama. „Zlata otročka, jaz bi tudi šla," odgovori starejša, „toda ne moremo za mamo, dokler nas ljubi Bog ne pokliče". „In kedaj bo to, Dragica?" sprašujeta mala. „Povedala bom, kolikor vem," reče Dragica in privije otročiča k sebi. Posadi si ju v naročje, poboža jima bleda ličeca in prične pripovedati. „Vidita, tam gori je tako višnjevo, tam so nebesa, tja je ljubi Bog poklical našo zlato mamico. Tam je raj, velik, velik vrt, mnogo, mnogo cvetja je v njem in drevje rodi cvet in sad, vse obenem. Tam je dosti jabolk in orehov, kakor jih prinese Miklavž in jih je dala botrica za koledo. V raju je tudi mnogo, mnogo angelčkov, prav takih kot v cerkvi, samo da so živi. To so mali otročiči, ki jih je Bog k sebi poklical. Tam je tudi mamica. O, dobro ji je pri Bogu! Ni ji treba na hrbtu nositi butar iz gozda, ni ji treba kopati na polju, ne prati ne presti, samo na nas gleda iz nebes. In dobro vidi, smo li pridni, poslušamo li ateja"1 „Da ne bo več mamice k nam?" vprača Janček. „Dragica, naj pride!" zaprosi Jožica. „Zlata otroka — kako naj vama dopovem, da je to nemogoče?" odgovori Dragica skoraj jokaje. Nista razumela tega triletna malčka, ni jima znala raztolmačiti pohabljena dvanajstletna Dragica. Začela jima je kazati to in ono: bele marjetice in rumene trobentice, ki so cvetele na tratini. Prigovarjala jima je, naj si natrgata cvetja, izkopala je v tla jamico in rekla, naj vanjo nanosita cvetk. Otroka sta se vtopila v igro in postala vesela. Posrečilo se je torej Dragici, da ju je utešila. „Dragica!" se oglasi iz koče. Deklica se obrne in odhiti v hišo. Iz ozke veže se je prišlo naravnost v sobo, ki je bila edina v koči. Polovico so je zavzemale statve, za katerimi je tkal suh mož z resnobnim obrazom. Poleg stativ je bila v sobi velika postelja, ki so jo pokrivale s sirovim platnom prevlečene blazine, pisana skrinja, polica za posodo, klop in dva stola. Vse to pohištvo je bilo snažno in umito, kolikor so pač zmogle roke pohabljene Dragice. Tla so bile iz ilovice, le okoli peči je bilo vdelanih nekaj nepravilnih kam-nitnih plošč. „Kaj želite, ata?" vpraša deklica. „Vretenc je že malo. Navij mi jih nekaj!" „Ne morem pustiti dvojčkov samih". „Vzemi ju v hišo in požuri se!" odgovori tkalec nejevoljno. „Siroti sta prišli komaj malo na božje solnce!" je vzdihnila Dragica. Vrnila se je po deco, ali malčka nista mogla razumeti, da morata zopet v zatohlo sobo, kjer od ropota stativ ni mogoče razumeti Dragičinega pripovedovanja in petja. Dragica mora sedeti pri vretenu in se ne more igrati z malima, ne more priskočiti na pomoč, da zdaj dvigne dečka, ki je med igro padel, zdaj uteši deklico, ki se je udarila, in ji poboža solzice raz ličeca. Še gledati ni mogla nanju, še nasmejati se jima ni utegnila, saj je morala paziti, da se navijajo cevke lepo ravno, da se tanka nit ne zaplete in ne utrga. Končno vzame Dragica oba otročiča v naročje in ju odnese v kočo. Krivila se je pod bremenom, otroka sta se branila in otepala in sta bila težka kot kamen. Prijokala sta v sobo v Dragičinem naročju, da je oče nejevoljno nad njima zavpil. Dragica je posadila otroka na posteljo in jima hitro dala praznih vretenc, valjar-ček, lonček iz pločevine in kar ji je prišlo pod roke, da bi jima bilo za igrače. Nato je sedla k vretenu in pridno navijala cevke. Tkalec je pogledoval otroke — bolj nejevoljno nego žalostno. „Hitro, hitro!" je zavpil na Dragico. Ona se je žurila, kar se je dalo, čeprav je že težko dihala, ker ji je bilo mučno tako sključeno sedeti ob vretenu. Ozrla se je na otročiča, toda že sta od joka zaspala in ležala z glavico ob glavici na postelji. Zaloga vretenc je pošla in Dragica je vzela še one, ki jih je dala otrokama za igrače. Polna vretenca odnese očetu v malem košku, pobere mu prazne cevke in se odloči, da jih navije, dokler se deca ne prebude. Medtem se je nagnilo pomladno popoldne, solnce se je spuščalo na zapad, zunaj je zavel hladen veterc. Tkalec ustavi statve, se dvigne, pretegne ude in reče deklici: „Skuhaj kaj za večerjo, jaz pojdem, da se malo pregibljem". Vzel je kapo in odšel. Dragici je zadrhtelo srce. Vedela je, da odhaja oče v krčmo in da se najbrž kmalu ne vrne. A njej je bilo tako tesno sami doma. Navije vretenca, ustane, napravi ogenj, kuha krompir in malo juhe. Krompirju doda pšena in košček masti. Bila je žalostna. Tako neprijazno je bilo v koči, odkar je pred dvema tednoma umrla tkalčeva žena, mati malih dvojčkov. Dragici je bila mačeha, ali grbasta deklica se je privijala z iskreno ljubeznijo k njej. In ona ji je bila dobra in ljubezniva, da je dragica točila za njo solze bolj nego za pravo materjo, katere se je prav malo spominjala. Tkalec je bil po ženini smrti globoko potrt. Njena bolezen je trajala dosti dolgo. Tkal je, da zasluži za živež, toda delo ga ni veselilo. Od žalosti je krenil v gostilno, česar prej ni bil vajen. — Od tuge in skrbi ni mogel otrok veselo pogledati, ni se znal ž njimi poigrati in jih ne potolažiti, kadar sta mala dva klicala mamo. Tako je bila vsa skrb za debeluška na Dragičinih ramenih. Za dvanajstletno dekletce je bilo to mnogo. Kljub temu je z vso vnemo vodila še vse gospodinjstvo, res da skromno in siromašno, v srcu hvaležna pokojni materi, da jo je nekdaj priganjala k delu. (Dalje.) piliiii^iip^ ■: ROŽNI DOM