ACTA H1STR1AE - 10 - 2002 • 1 prejeto: 2002-04-11 UDK 343.24/29(4)" 17/18" NASILJE ZAPORA IN NASILJE V ZAPORU Gorazd STARIMA Zgodovinski arhiv Ljubljana. Enota za Gorenjsko. .S 1-4000 Kranj, Savska cesta 8 e-mail: gotazd.starilia@guest.arncs.si IZVLEČEK Uvajanje prostostnih, to je zapornih kazni, kol danes povsem samoumevne oblike kaznovanja za hujše družbene prekrške, je ena temeljnih posledic moderne zakonodaje, ki pomeni poenotenje prava in odpravljanje običajev. Ta prehod od javnega mučenja telesa k javnim očem skritemu mučenju duše se je dogajal v dobi pravnega absolutizma v 18. in prvi polovici 19. st. in se da razbrati iz dokumentov, ki so se nam ohranili v arhivih. Od poročil o javnih mučenjih in eksekucijah viri preidejo k policijskim zapisnikom o aretacijah, zapisnikom sodnih zaslišanj, odločitvam sodnih prizivnih instanc in obsodbam na zaporne kazni. Na eni strani je opazen pravni red, ki začne izenačevati ljudi pred sodiščem in pravice obtožencev v postopku, po drugi strani pa kot glavno merilo za težo zločina in kaznovanje le-tega postane časovna dolžina odvzemanja prostosti Ključne besede: kazensko pravo, pravna zgodovina, kazenski postopek, sodna praksa, zakonodaja, zapor, 18.-19. stoletje VIOLENZA DEL CARCERE E VIOLENZA NEL CARCERE SINTESI Uadozione della pena detentiva, cioe la privazione della liberta personale, c.onsde-rata oggi un 'ovvia punizione per i reati sociali piu gravi, e una delle conseguenze fon-damentali della moderna legislazione, che significd Vunifonnazione del diritto e Teli-minazione deiie consuetudini. Oueslo passaggio dalla tortura corporale pubblica al-1'ajflizione morale della prigionia, distante dagli occhi della geme, avvenne in un periodo in cui il diritto era aneora soggetto alTassolutismo, nel XVIII e agli inizi del XIX secolo, come sipud notare dai documenti d'archivio. Da rapporti su sevizie e su esecu-zioni pubbliche, si passa a ve/bali dipolizja su arresti, verbali processuali di interro-gatori, decisioni prese da autorita di seconda istanza e condanne a pene detentive. Da una parte c'e un ordinamento giuridico che inizia aparificare tutti gli uomini dinanzi 129 ACTA HISTRIAF, • ¡0 - 20ft2 • 1 Cwazd STARIHA. NAStUE ZAPORA IN NASILJE V ZAPORU. ¡29-146 al tribunals e.d i diritti degh imputati, dall'altra la durata della carcerazioite diventa la misura principale con cui si giudica la gravira del deiitto e. si conunina la pena. Parole chiave: diritto penaU, storia del diritto, procedimeato penale, prassi giudizi-aria, legiskizione, careers, X VIII - XIX secolo Druga polovica 18. st in začetek 19. sta doba modernih zakonikov, ki so razveljavljali stare odloke in običaje. To je doba, ko je kaznovalni spektakel izgini! in je kaznovanje poslalo zgolj novo dejanje sodnega postopka ali administracije. To je doba, ko telesne muke niso več predstavljale glavne kazni za hudodelce, ampak je "v skladu z novimi spoznanji" glavno vlogo začel prevzemati zapor kot kazen, ki je bolj prizadevala dušo kot telo (Foucault, 1984), Z reformami kaznovanja v 18. in 19. st. se torej premoč in nasilje države nad posameznikom ne razkazujeta več neposredno in javno, to pa seveda ne pomeni, da nasilja ni več, saj zajema še naprej zasliševalne in kaznovalne muke v zaporih kot legitimno tehniko pravosodja za odkritje resnice in tudi še za kaznovanje samo. V tej dobi so se torej začele prostoslne kazni vedno bolj uveljavljati. Manj je bilo smrtnih in težkih telesnih kazni, vendar pa so bili zapori v 18. in 19. st., vsaj v praksi, vse prej kot humani. V tem času so zapori služili več namenom oz. je oblast odvzemala prostost in jo omejevala različnim kategorijam ljudi ter jih mnogokrat zapirala skupaj, tako da so bile meje oz. razlike med zapori za kriminalce, ubežnicami, sirotišnicami, bolnišnicami, norišnicami in poboljševalnicami zelo nejasne. Seveda so kot drugod tudi v Ljubljani imeli zapore že od srednjega veka, sprva pač v kakem obzidnem stolpu. od leta 1484 preiskovalne zapore za torturo na Tranči, na gradu za ujete Turke in plemiče, na magistratu civilne zapore za dolžnike, vendar pa vse to še niso bile kaznilnice. (Vilfan, 1986). Michel Foucault za najstarejši (evropski) zavod za zapiranje navaja amsterdamsko Rasphuis, ki so jo odprli leta 1596 in je bila namenjena beračem ali mladim hudodelcem, delo v njej pa je bilo obvezno (Foucault, 1984). Prva kaznilnica na habsburškem ozemlju pa je nastala okrog leta 1670 v Wroclawu (v Gradcu leta 1735, Celovcu in Ljubljani 1754, Trstu 1762, Gorici 1779) (Vilfan, 1986). Glede relativnosti dojemanja razmer v teh prvih kaznilnicah se nam je ohranila zanimiva primerjava za ljubljansko kaznilnico. V drugi polovici sedemdesetih let 18. st. sije kaznilnico in prisilno delavnico za Kranjsko ogledal angleški reformator zaporov John Howard in je v svojem poročilu o obisku zapisal, da o njej raje ne navede kaj podrobnejšega, ker da ne najde ene besede, ki bi ji bila v prid. Ko pa je cesar Jožef II. leta 1784 obiskal Ljubljano, je menil, da se kaznjencem predobro godi. saj so imeli postelje v zakurjenih sobah, njihovo delo pa seje omejevalo na prejo in pometanje ulic. Zahteval je, da se uporabljajo le trda ležišča, naj se hrana omeji na kruh in vodo in naj se kaznjencem ne plačuje njihovo delo dosti več kot štiri krajcarje na dan (Vilfan, 1986). Prostostne kazni so bile velikokrat povezane s prisilnim delom. Za časa Marije 130 ACTA HISTUIAE!« 1« • 2002 • l Garanl STARINA: N ASI1JI; ZAi'C» A IN' NASILJE V ZAPORU. IM-i-16 Terezije so tako zaporniki v ogrskih mejnih postojankah gradili trdnjave, delali v predilnicah in kaznilnicah, izvajali javna dela v verigah (niso pa več veslali na galejah in delali v rudnikih). Jožefi!, pa je osebno prišel na misel, da bi uporabili kaznjence pri vlaženju ladij namesto pri delih na okopu. Tako so obsojenci vlačili ladje od Zemuna navzgor po Savi in Kolpi, ali pa po Donavi, Tisi in drugih rekah. Pri tem je vrhovna pravosodna oblast cesarja zaman opozarjala, da te redki zaporniki prežive dve leti take kazni (nič čudnega torej, da je Jožef II. ob svojem obisku leta 1784 menil, da ljubljanski zaporniki zabušavajo - op. pis.). Viačeuje ladij kot obliko prostost-ne kazni je odpravil Leopold II. (Vilfan, 1986). Nasilje kaznovanja seje torej v 19. st. dokončno preselila z uličnega razkazovanja v zapore, kjer je delovalo (vsaj za javnost) manj očitno, vendar pa gotovo bolj na dolgi rok, kar je seveda sploh značilnost za mučenje oz. kaznovanje duše. Najmočnejšega vtisa na človeško dušo ne naredi strogost kazni, ampak njena dolžina. Strašen, ampak prehodenj e prizor usmrtitve, mučen in dolgotrajen pa je primer človeka, ko mu je odvzeta svoboda in kot delavna živina vsak dan opravlja pokoro za storjeni zločin - to ljudi bolj odvrača od zločinov. Ponavljajoči in blažji vtisi so močnejši kot enkratni močnejši. Dosmrtni ali dolgoletni zapor je zato strašnejši kot smrtna kazen, saj je težje vsak dan zdržati v okovih in verigah, vsakodnevno pretepanje v železni kletki (Beccaria. 1984). Javno mnenje zahteva, da kazen za zločin mora biti in je pravično, če obsojenec bolj trpi - drugače rečeno, težje živi - kot pošteni ljudje oz. oškodovani zaradi zločina. Kritike kaznilniškega sistema v prvi polovici 19 st. pa so pogostokrat poudarjale, da dostikrat reveži in celo delavci bolj stradajo kot jetniki, saj so ti manj lačni, imajo redno prehrano, streho nad glavo in ne prezebajo. Leta 1851 je javno mnenje glede zaporniškega načina kaznovanja jasno izrazila Zgodnja Danica: "Wiener Bote piše iz L, de je neki na tri tedne obsojeni 12 letni hudobce rekel, 'de mu je ta kazin premajhna, in de večji (daljši) kazni prosi, kjer se mu v ječi boljši godi, kot doma', in pristavi, de to govorjenje bo mende ondajni mestni sodnii priložnost dalo, tega zanemarjeni ga dečka v kako obravnavno napravo (öffentliche Anstalt) spraviti. To je vse prav in pa dobro, vendar mislimo, de bi tako že velikrat slišano spoznanje od strani obsojenih moglo tudi sodnijam po naši deželi oči odpreti, de bi s potepuhi in tatovi po ječah ojstrejši ravnali, ker je skoz in skoz po deželi znano, de se veliko potepuhov ječe kar nič ne boji, in večkrat seje že permerilo, de seje spušeni hudodelnik nalaš zopet kje lotil krasti, de so ga le vnovič zaperli in dobro redili. Ako bi sodni je dobro pomislile, kako britko je kmetu, ko mu taki potepuh enkrat požre, kar je on let in dan, ali dolge leta, s potatn v obrazu spravljal, in ga velikrat tako ogolijo, de mora ubogi kmet prihodnjo nedeljo obleko na posodo jemati, ako hoče v cerkev (kar se je nedolgo na L., neki gospodinji zgodilo); je gotovo, de bi hudobii veliko ojstrejši na pete stopali, in de bi jih po ječah pokorili, kakor so vredni. En sam glas po vsi deželi je; "Kaj pomaga, če ga malo zaprejo, koga nič ne štrafajo; notri ga dobro rede, de toliko hudobniši vun pride,' in vsak kmet ve povedati, kako varno je bilo ob poprejšnjih 131 ACTA HI STRTA K • 10 • 2002 • 1 Gorazd STARIMA: NASILJE ZAPORA IN NASILJE V ZAPORI;. 129-146 časih premoženje, ko so tatove m roparje ojstro kaznovali. Zavoljo tega se cele trope malopridnežev okoli klati, ki podnevi jedo in pijo, po noči pa kradejo in ropajo, in če se ne ho začelo ojstro Ž njimi delati, jih bo zmiram več, ker je letna slaba, malopridnež delali noče, jesti in piti pa vselej dobro hoče" (Zgodnja Danica, 20. 3.1851). Mnenje, da z zločinci ravnajo preblago, nam je v svojih zapisih iz dobe službovanja na Hrvaškem ohrani! tudi Janez Trdina: "Omeniti moram, da prosto ljudstvo ni odobravalo brezpogojno uradovanja in postopanja 'kranjskih' sodnikov. Grajalo je posebno to, da imajo hudodelci v ječah tako dobro in obilno hrano, kije mnogo boljša nego v marsikoji trdni kmečki hiši. Dejali so mi povsod, da je za take malopridneže dovolj, ako se jim da opoldne malo ričeta in vode, sicer pa le ovsenjak, in še to pi-čo, da bi si morali prislužiti sami s trdim delom" (Trdina, 195 i, 340). Seveda se je oblast zavedala, da tistemu, ki mu res nimaš kaj vzeti, lahko samo daš, če ga zapreš in pri tem še hraniš. Takšna kategorija zapornikov so bili npr. berači, kijih denarno niso mogli kaznovati, nekajdnevni zapor pa jim tudi ni pomenil posebno hude spremembe, razen strehe nad glavo. Zato so jih običajno kaznovali s postom. Poglejmo primer iz zapisnika, kije nastal pri zaslišanju prijetega berača v Kranju: "Zapisnik v mestni pisarnici kranjski dne 4. februarja 1868 z Janezom Erženom iz Selc, loškega kantona na navadno vprašanje: Men je Janez Eržen ime. sem i: Selc, loškega kantona doma. 37 let star, barvar od stanu, neoženjen, katolike vere: Druge kazen še nisem imel kakor da sim dvakrat domu gnani bil. Zakaj ste tu sem v zapor prišli? Jez sim včeraj iz Ljubljane tu sem prišel, in ki nimam denara, da bi si žweja kupil, sim v eni hiši za ktero ne vem kako se imenuje, prešel, nato pride en mestni strežaj in me je v zapor peljal. Ki je beračevanje tukaj prepo\>edano, in Vi ste pri beračevanju doblen bili, se Vam naznanuje, da bate zavolj tega 48 ur z postom v zaporu deržani, in potem v Vaše dotnovje gnani. Kaj imate na to za odgovoriti? To bo malo pre hudo. Jez ne morim toliko časa brez jedi biti" (ZAL, KRA-2, 674). Nasilje v zaporu se torej lahko izvaja s prehranjevanjem, kjer pa so zahteve spet relativne. Berače, ki so že tako vedno živeli v pomanjkanju, so lahko še bolj kaznovali le s stradežem. Ljudem z višjim standardom pa je mučenje pomenil že sam zaporniški jedilnik, ki ga niso bili vajeni- To seje npr. dogajalo italijanskim karbonar-jern, ki so bili zaprti na ljubljanskem gradu v prvi polovici dvajsetih let 19. st. Ti so menili, da ob navadni "arestantski kosti" ne morejo zdržati, in "ker niso hoteli zbole-ti", so si preko jetniškega paznika našli pot do svojega rojaka v mestu, kavarnarja Franza Coilorefta. Ta jih je tako oskrboval s čokolado, vinom, belim kruhom, sirom in sadjem. Dobrosrčni kavamar jim je nekoč hotel poslati celo celo torto, vendar je paznik, kije bil prenašalec, ni hotel vzeti, ker je ni mogel skriti v tornistro. Seveda so bili ti italijanski zaporniki premožnega rodu in so si omenjeno oskrbo lahko plačeva- .132 ACTA H1STRIAE • Ki ■ 2002 • 1 Gorazd STARIMA: NASUJE ZAPORA IN NASiLJH V ZAPORI; 129-1« ii. Za lajšanje dušnih težav so naskrivaj dobivali tudi papir in pisala, da so lahko pisali domačim. Ko so paznika in kavamarja zaradi tega prijeli, so skesanega kavar-narja leta 1825 obsodili samo za lažji policijski prekršek na njegovemu gmotnemu stanju primerno vsoto 50 gld v korist mestne ubožne blagajne {ZAL, LJU-490, 311). Tako so si torej nasilje nad želodcem lajšali Italijani. Poglejmo, kakšen je bil pravzaprav v tem času grajski jedilnik za prisilne goste. Jedilnik z dne 4. 4. 1816 za kaznjence na gradu je predpisoval naslednje: dan Obrok nedelja enolončnica z mesom, močnata jed iz štirih cmokov ponedeljek 3,5 maseljca (1,2 l) s prežganjem zabeljene leče torek 3,5 maseljca koruznega zdroba sreda 3,5 maseljca ričeta četrtek 3,5 maseljca koruznih žgancev z mlekom petek 3,5 maseljca s prežganjem zabeljenega fižola sobota kot v sredo Poleg obrokov sojetniki dobivali še 3,5 maseljca kisa na teden, za bolne jetnike pa so obstajale Še tri diete: 1. zjutraj in zvečer maseljc (0,35 1) juhe z narezano zemljo, za izmenjavo kislo juho oz. nekaj kuhanega s po! žemlje; opoldne maseljc goveje juhe in nekaj kuhanega ali prežganka z 1/3 funta (slabih 20 dag) govejega mesa in maseljc prikuhe, pol žemlje; 2. zjutraj in zvečer kot pri prvi, opoldne 5 lotov (slabih 10 dag) govejega mesa z rnaseljcem prikuhe, pol žemlje; 3. zjutraj in zvečer 1,5 maseljca (dobrega pol litra) zakuhane juhe in žemlja, opoldne 1,5 maseljca juhe s pol funta (slabih 30 dag) mesa in 1,5 maseljca prikuhe, žemlja. Jedilnik je podpisal dr. Verbič, zdravnik v jetnišnici (ZAL., I.JU-489, 403). To je bil vsekakor velik napredek v primerjavi s prvo ljubljansko kaznilnico, ustanovljeno leta 1754 na Žabjeku. Tam so sicer zaporniki imeli za tiste čase konfortno opremo - posteljnino, vendar pa uprava z vzdrževanjem zapornikov ni hotela imeti pretiranih stroškov. Za njihovo prehrano so namreč po mestu zbirali juho in predvsem zahtevali od obeh ženskih samostanov, naj juho, namesto da bi jo delili posameznim prosilcem (med drugim tudi dijakom), oddajo kaznilnici (Vilfan, 1986). Seveda je vprašanje, kako in v kakšnih količinah so dejansko pripravljali hrano za zapornike, vsekakor pa je razlika očima, če primerjamo, kaj so si italijanski aristokratski karbonarji privoščili za dodatek. Ugotovili smo torej, daje nasilje zapora nad želodcem posameznika zelo relativna stvar. Druga pomanjkljivost, ki jo je javno mnenje očitalo zapiranju, je bila časovna dolžina zapornih kazni. Omenjen je bil že glas ljudstva, da "kaj pomaga, če ga malo zaprejo, ko ga nič ne štrafajo; notri ga dobro rede, de toliko hudobnimi vim pride" (Zgodnja Danica, 20. 3. 1851). Ljudem so bili zapori premalo strogi. To se je še 133 ACTA HISTRIAE * JO • 2002 • I Cotazd STARI»*: NASILJE ZAPORA JN K ASU JE V ZAPORI!. 129-1« posebej izkazalo pri kaznovanju rokovnjačev. Razmeroma kratke časovne kazni so rokovnjačem po prestani kazni omogočale maščevanje nad kmeti, ki bi (so) jih prijavili. Ker je do takih maščevanj res prihajalo, si kmetje niso več upali naznanjati rokovnjačev. O tej problematiki je sredi 19. st. veliko pisaril tako podrejenim kot nadrejenim oblastem okrajni glavar v Kranju, Tomaž Tanker (Siariha, 1997), ki je predlagal tudi uvedbo delovnih in kazenskih kolonij ali ustanovitev deportaeijske ustanove, da bi prestraSeno prebivalstvo lahko prepričal o resnosti in učinkovitosti oblasti m ga tako pripravil k sodelovanju (ARS, AS-16, 241/1852). Zato je v svoji okrožnici županom tudi zapisal, da ga noben poziv nc bi mogel bolj razveseliti kot ta, ki ga je. pravkar dobil iz prestolnice, da naj bi namreč s skupnimi močmi ustanovili delovno kolonijo na Madžarskem in kazensko kolonijo na enem od dalmatinskih otokov; "Če pomislimo, kako je ravno pri nas, kljub prizadevanjem naše žandarmerije in oblasti, ogrožena zasebna in javna varnost in da resnično nikjer drugje ni take potrebe po tem. da bi lenuhe s pomočjo delovne kolonije spremenili v delavne m poštene ljudi, nepopravljive subjekte pa s pomočjo kazenske kolonije, če že ne povsem poboljšali, pa vsaj naredili neškodljive, upoštevajoč torej vse to, moramo biti res kar najbolj veseli tega projekta. Kol pravi poziv, so $ tem že začeli. Neka plemenita gospa je za stvar že prispevala 20.000 goldinarjev. Sedaj velja zbirati naprej, cesarstvo je veliko, prispevki bodo pritekali z vseh strani. Še tako majhen prispevek je dobrodošel in bo pomagal ustanoviti ti dve koloniji, s katerima se država res lahko znebi vseh lenuhov in tistih nepopravljivih" (ZAL. FC.RA-2, 366). Podobno je pisal tudi v dopisu predsedstvu oktobra istega leta 1852: "Po deželi je kar naprej slišati zahteve, da mora oblast končno nekaj ukreniti za zaščito oseb in imovine. Od kmetov se večkrat siiši, da če bi jim kdo zagotovil, da razbojniki ne bodo nikdar več svobodni, bi jih lahko hitro naznanili in prijeli. Tako pa se zaradi milih kazni, zakonov, vsak boji njihovega slejkoprejnega maščevanja.1 Najboljše sredstvo, da bi se rešili delomrznežev in nepoboljšljivcev, bi bile delovne in kazenske kolonije, kot so lo že večkrat omenjaii časniki. Na drugačen način obče varnosti ni rnoč doseči" (ARS, AS-16,2692/1852). V nadaljevanju Pauker ponovno opozarja na čas francoske vladavine: "Ljudje so francoski žandarmeriji zaupali in vsak ji je rad pomagal, če seje zgodil kak rop ali kaj podobnega, ker so vedeli, da bo storilec gotovo, hitro in najstrožje kaznovan Mili avstrijski kazenski zakoni pa kaj takega ne omogočajo in žandarji so odvisni od nezanesljivih špijonov, ki govorijo okrog o vseh njihovih ukrepih in jim tako otežujejo delo. Če takšne kolonije oz. deportaeijske ustanove ne bodo kmalu ali sploh nikdar uvedene I Že Bcecaria je zapisa!, da eden najgotovejSih načinov, da se preprečijo zločini, ni uvajanje okrutnih kazni, ampak njihova doslednost, neizbežnost Ravno neizbežnost kazni deluje na človeka močneje, četudi je blažja, kot zagrožena težja kazen, če pri tem obstoji upanje, da se kazni da izognili, ker ravno upanje oddaljuje možnost kazni (Beeearia. 1984). 134 ACTA H t STRIAE • 10 • 2002 • I oor.izd STARINA n ASILJI: zapora IN NASILJE v zapori i. 139-m6 in če bodo kazni fako blage kot sedaj, ne ostane hrabrim žandarjem pač nič drugega, kot da se pri preganjanju pokvarjene di hali zanašajo na svoje šibke moči. V tem primeru pa bi bilo potrebno vsekakor uvesti izredne ukrepe, da se zagotovi vsaj nujna zaščita" (ARS, AS-16,2692/1852). Do uvedbe kazenskih kolonij, kot sta jih imeli npr. kolonialni velesili Francija in Anglija v svojih prekomorskih kolonijah ali Rusija, ki je imela na voljo prostranstva Sibirije, v Avstriji oz. Avstro-Ogrski ni prišlo. Avstrija seveda ni imela tako dobrih razmer kot omenjene velesile, očitno pa tudi volje rie, če upoštevamo, da so vendarle že imeli v mislih kolonijo na dalmatinskih otokih. Rokovnjaški problem so tako skušali reševati s kombiniranimi pogoni žandarjev in okrajnih ter občinskih oblasti. Ujete rokovnjače so čakale jetnišnice in prisilne delavnice. Za Kranjsko je bila prisilna delavnica v Ljubljani (ta zavod je v Ljubljani obstajal od 15. 10. 1847 do L 6. 1920, za prednico pa lahko štejemo že tudi prvo kaznilnico-strahovalnico, ustanovljeno na Žabjeku leta 1754) (Vilfan, 1986). V statutu delavnice z dne 18. 6. 1847 takoj v začetku, v drugem odstavku prvega člena, piše, da prisilna delavnica "ni tedej kraj strahovanja, ampak polizajska hisha poboljshevanja je". Kdo mora v ta zavod priti, pa govori paragraf 16, ki pod prvo točko pravi: "V delavshnico priti so vgodni (nemško: eignen sick): J) Pred vsimi drugimi tisti, ktere je po paragrafu 455 pen'i ga dela strahovavnih postav sa nekaj zhasa polizajsko sapreti treba, in sicer posebno tisti, kteti so ismed na Kranjskim znanih RokonazJtev..." (Dolenc, 1937, 72). Prisilno delavnico, Zwangsarbeitshaus, ali kakor ji pravijo Novice - pokornišnico lenuhov, so nameravali leta 1852 razširili za sprejem 40 do 50 ljudi, tega leta je bilo v njej 43 "lenuhov", jetnišnico, v kateri je bilo takrat 209 jetnikov, pa za sprejem 300 (Novice, 31. 3. 1852), Za primerjavo med pravimi jetnišnicatni in prisilnimi delavnicami glede kapacitet si lahko pogledamo podatke iz leta 1860; "V našem cesarsMije 28 jetiušiuc, 17 jih je za možke, 11 za ženslvo; za 16 000 jetnikov imajo prostora; zdaj se jih blizo ¡4 000 v njih pokori; 13 jetnišnic je v rokah svetnega oskerbniŠtva, 15 pa duhovnega. Prisiljenih de!a\>nišnic je 16 v našem cesarstvu, 10 za možke, 6 za ženske; 8 jih je pod svetnim, 8 pa pri duhovnim oskerbništvom; prostora je v vseh za 3000, sedaj jih je v njih okoli 2500" (Novice, 10. 10. 1860). Za bivše jetnike, ki so kazen prestali in so jih odpustili, naj bi poskrbele oblasti,2 vendar pa je bilo zanje težko dobiti delo doma, ker jim nihče ni zaupal. Omenjeni kranjski glavar Pauker je dejal, da se zato ti običajno odpravijo na Koroško, kjer do- 2 "Cesarski politične gosposke sa prejele ukaz skerbeti, da vsak iz delavnišmce izpušen spokorjenee dobi delo. in že hi ravno druzega deta ne bito, naj se mu nakloni delo na cesarske, stroške, za tega voljo bojo vsi izpašenispokorjenci okrajnim (kartonskim) gosposkam iziočevani"(Novice, 7, 5. ¡853). "C. k. ministersrvo je ukazalo, naj si kantoiiske gosjtoske s pomočjo duhovščine v vseh deželah prizadevajo družbe napraviti, klerim m skerb bih za lake ljudi, ki so iz jelnišnice ali prisiljenih delavnic izpušeni in se ne vejo kam oberniti, da bi spet pošteno življenje začeli" (Novice, 15.8. 1 8(j0). 135 ACTA H t STRIAE • 10 • 2002 • I Goranl STARIMA: NAS1ULZAPORA iN NAS1UL V ZAPORU. 129-H6 be službe in dobro hrano. V takih primerih da je ljudem pomagal dobiti službo na Koroškem, da jim je tudi izdajal domovnice, vendar pa jih je še vedno obdržal na seznamu sumljivih in je o njih obveščal sosednje oblasti. Tudi iz drugih okrajev so odpisali na okrožnico deželnega predsedstva, da odpuščene kaznjence nadzirajo župani in žandarji, potna dovoljenja pa jim izdajajo samo na podlagi potrdil župana in župnika, da so se temeljito poboljšali. Okraji naj bi takim ljudem priskrbeli delo, vendar je samo trebanjski okrajni glavar poročal, da jim je uspelo iz Kopra odpuščenega kaznjenca redno zaposliti kot pastirja iARS, AS-16, 5019/1853). Pa se povrnimo k zaporom. Kot že povedano, so rokovnjače predvsem iz strahu pred njihovim maščevanjem težko prijeli in privedli pred sodišče, tam so jim spet dolgo sodili (a ta čas so bili ljudje vsaj vami pred njimi), iz. ječ pa so, sodeč po številnih tiralicah, uhajali skorajda tako, kot bi jih dandanašnji spuščali pogojno domov. Bežali so celo iz "centralnih kaznilnic", kot je bila trdnjava v Osijeku. Iz nje je tako leta 1859 pobegnil znani kranjski rokovnjač Dimež, ieto dni poprej pa že njegov pajdaš, s katerim sta bila skupaj zaprta (ARS, AS-16, 2864/1859). Če so tako puščale centralne ustanove, ne gre zameriti, da so bile okrajne še manj zanesljive. V Kranju je junija 1852 pobegnil iz zapora kranjskega sodišča eden najnevarnejših kriminalcev, Luka Križaj iz Loke, enostavno tako, da je v zid naredil luknjo (verjetno mu je nekdo z ulice podal kako orodje, bilje namreč v pritličju) in pobegnil pod okenskimi rešetkami (ARS, AS-16, 1543/1852). Da se kaznjenci kaznovanja niso kaj prida bali, nam pove primer iz istega zapora. Znani rokovnjač, Jernej Prelesnik, je namreč začel v zaporu razgrajati, in paznik je zato šel k njemu, da ga opomni k miru. Jetnik pa je pograbil težki pokrov od vedra in preklinjajoč zamahnil, da bi paznika pobil. Ravno takrat pa je v zapor stopil vojak, in je uprl nabilo puško jetniku v prsi ter mu zagrozil, da ga ustreli, če bo udaril paznika. To dejanje je prineslo jetniku 50 udarcev, ki pa jih je prenesel mirno, kot da to ne bi bila nobena kazen, tako da je takoj po prejeti meri lahko sam odšel iz poslopja kole-gialnega sodišča v zapor v stolpu na drugem koncu mesta, kot da se ni nič zgodilo. Za primer oblastne nemoči pred nasilnimi in maščevalnimi rokovnjači poglejmo kar primeT matere zgornjega razbojnika. Leta 1853 je državni pravdnik zapisal, da naj bi 6. 30. 1853 Marija Slapar, vulgo Čundra, rokovnjačka in nezakonska mati omenjenega dezerterja in razbojnika, JernejaPrelesnika, vulgo Čundrov'ga, prestala kazen zaradi pomoči razbojnikom. Ker ni bilo v Kranju nobenega prostora, kamor bi jo zaprli, je prestajala kazen v Tržiču. To naj bi bila zelo predrzna in nesramna ženska, kije v ječi hlinila norost in pobesnelost in sojo lahko brzdali le z največjimi napori. Glavar Pauker, ki je poročilo poslal namestništvu, je dodal, "da v poročilu sicer ne piše, ve pa za to on privatno, da v zaporu kot simulantka blaznosti in besnila ni trpela nikakršne posteljnine, vse je raztrgala in posvinjala svojo celico na najosludnejši način. Tako kot njen sin, Jernej Prelesnik, prisega smrt in maščevanje sodnemu pri- 136 ACTA HI,STRIAE < iO - 2002 • 1 Gotaa) ST.VKIHA. NASIUEZAPORA IN NASItJE V ZAPORU. 119-14« sedniku Šušteršiču in glavarju Pajku, pa če ga tudi takoj obesijo, tako je tudi njegova mati Marija Slapar v zaporu v Tržiču grozila, da bo takoj, ko bo izpuščena na svobodo, zažgala Tržič in Kranj. Ob dejstvu, daje Marija Slapar jokovnjačka in da so se rokovnjači že v prejšnjih časih izkazali za zelo maščevalne, je okrajno sodišče v Tržiču 30. 9. 1853 zaprosilo državno pravd ništvo, da bi jo dali v prisilno delavnico, toliko bolj, ker od njenega fizičnega iti moralnega stanja ni pričakovati, da bi se v prihodnosti normalno preživljala. Če ne bi Marija Slapar hliniia norosti in blaznosti, bi bila povsem primerna za prisilno delavnico, ker pa to počne, jo morajo obravnavati kot bolno osebo, blazno norico, jo najprej dati v norišnico in Šele po njenem ozdravljenju v prisilno delavnico" (ARS. AS-16,4131/1853). Okrajno sodišče v Tržiču bi moralo torej Marijo Slapar 6. oktobra izpustiti, ker je kazensko niso mogli več zadrževati, ali pa jo izročiti kranjskemu okrajnemu glavarstvu. Po zakonu je kot nore niso mogli vtakniti v prisilno delavnico, kot rokovnjačka pa nt imela stalnega domovanja, in ker je predstavljala stalno nevarnost zaradi grožnje podtaknitve ognja, je glavar Pauker predlagal, da bi jo obdržali v Tržiču v ječi kot zapornico policije, dokler je ne bi zaprli v norišnico in jo od tam čimprej premestili v prisilno delavnico. Namesiništvo pa je Paukerju odgovorilo, da Slaparica ni nora, ampak da samo hlini norost, da torej ne spada v norišnico. Vsekakor pa da ni razloga, da ne bi tako nevarne osebe dali v prisilno delavnico, kranjsko glavarstvo naj ji samo napiše potrebno "napotnico". Prav tako tudi ni ovir, da ne bi premestitve počakala v policijskih zaporih (ARS, AS-16, del. št. 4131/1853). Čez tri leta so prakso zapiranja nepoboljšljivih odpuščenih kriminalcev očitno tudi uzakonili: "Ker se nekteri hudodelci vjet-nišnicah ne poboljšajo in utegnejo nevarni biti kadar se izpustijo, je c. k. ministersno po sklepu od 3. junija ukazalo, da se imajo taki, ki se v ječi niso poboljšali, po prestani kazni v ječi naravnost v pokorivno delavnišnico zapreti" (Novice, 13.8. 1856). Iz tega primera se že vidi pravno delovanje države, ko ni bilo več samovoljnega zapiranja in kaznovanja, kar pa je dostikrat predstavljalo tudi oviro pri izvrševanju pravice, zlasti pri zakrknjenih zločincih. Eden od tovarišev razvpitega razbojnika Dimcža je bil npr. tudi barvarski pomočnik iz Kovorja. Jurij Stegnar, vulgo Kaplan-ček, ki so ga imeli dolgo v sodni preiskavi, in samo zaradi trdovratnega tajenja so ga morali spustiti na svobodo. Sicer ga je radovljiško okrajno glas'arstvc> prijelo, ker se je brezposelno potikal v njihovem koncu, in ga poslalo Pauketju v Kranj z žandarsko spremljavo, ker pa je bil samo osumljen, daje razbojnik in ga trenutno niso bremenili nobeni dokazi, so ga morali pač izpustiti na svobodo. Podoben primer je bil Johan Rebon iz Podbrezij, ki je do svojega petnajstega leta starosti zagrešil 74 ugotovljenih kraj, bil rokovnjač in nikakor ni vzbujal upanja, da bi se lahko poboljšal, Leta 1854 naj bi ga predčasno izpustili iz prisilne delavnice, in glavar Pauker je deželno vlado zaprosil, da tega ne stori, ker da dobro obnašanje v prisilni delavnici pri takih ljudeh še ne pomeni dejanskega izboljšanja. Namestnik 137 A.CTA HIST1UAE • 10 • 2002 • 1 Gfliuzd STARIH,v. NASilJEZAPOKA IN NASIUF. V ZAPORU. I29-M6 Chorinsky pa je glavarja Paukerja kaj klavrno potolažil, češ da ga lahko le opozori na ukaze iz aprila, julija in oktobra leta 1852, ki jih je Chorinsky izdal za podobno priložnost, da je stvar krajevnih oblasti, da odpuščene kaznjence ponovno prijavijo za prisilno delavnico, če se jim zdi to potrebno (ARS, AS-16,4323/1854). Če se iz zadnjih primerov lepo vidi, kakšne težave je imela oblast z resničnimi hudodelci, če je hotela biti pravna in ravnati po zakonih, pa nam bo naslednji primer pokazal, kako se je lahko ravno nasprotno povsem nedolžnemu človeku primerilo, da so ga oblasti zaprle brez vsakega opravljenega formalnega postopka. Septembra leta 1852 je sedemnajstletni ključavničarski vajenec johann Vollheim pobegnil svojemu stricu in mojstru Viljemu, ker je le-ta z njim slabo ravnal. Sredi novembra seje vrnil v Ljubljano in takoj pohitel na magistrat, da bi mu tam pomagali doseči pri mojstru "frejšprehengo", oprostitev vajenstva in povišanje v pomočnika. Župan Burger jc bil prezaposlen z raznimi strankami, zato je fanta sprejel prvi magistralni svetnik Mihael Ambrož in ga z njegovo prošnjo napotil do drugega magistralnega svetnika, lohanna Kostla. Medtem je mojstru in stricu Viljemu prišlo na uho, da seje nečak vrnil, in je pohitel na magistrat. Tam je dejal, da fanta noče več obdržati prt sebi, ampak bo pisal njegovemu očetu, da pride ponj, do tedaj pa naj bo zaprt na magistratu, kar mu ne bo nič preveč Škodovalo. Drugi svetnik Kost! se je strinjal, da mojster Vollheim piše bratu oz. očetu vajenca Johanna v Aachen, takoj ko bo prejel odgovor, pa bo fanta z odgonom poslal domov. S to odločitvijo je vajenec ostal cel mesec v magistralnem zaporu, brez obsodbe, brez zaslišanja, niti zapisnika z njim niso naredili, cesarje bil deležen že vsak v "mestno oskrbo" napoteni marginalec. Pa je fant samo verjel v pravičnost oblasti in je skušal z njeno pomočjo doseči neodvisnost od trdega strica. Sredi decembra je policija prijavila, da je brez vsake osnove na magistratu zaprt vajenec, in na magistrat se je podvizal prisednik dežeinega sodišča, se pozanimal o stvari in zaslišal vajenca. Po poizvedbi o dejanskem stanju so na zahtevo državnega pravdništva na okrožnem kolegialnem sodišču proti magistralnemu svetniku Kostlu uvedli preiskovalni postopek. Kaznivega dejanja nazadnje v tej malomarnosti niso ugotovili, svetnik, ki je že čez Štirideset let služboval na magistratu, pa je le moral zaprositi za upokojitev (Z AL, LJU-490, 551).3 Sedaj pa poglejmo razmere v magistralnih zaporih, kakršne je našla komisija, ki jih je obiskala čez dve leti in po,l in ki gotovo niso bile boljše kot takrat, ko je v njih preganjal uši vajenec Johann. Četrtega maja 1855 je deželni glavar, grof Gustav Ignac Chonnskv, naslovil na magistrat (župan je bil še vedno Burger) ostro pismo, ki pravi, da je ob pregledu ma- 3 Beccaria je v svojem najbolj znanem delu že leta 1764 glede pripora zapisal, da se mora postopek končali v najkrajšem možnem času, saj da ni oknitnejSega nasprotja, kot je nasprotje med sodnikovo ravnodušnosijo in osumljenčevimi bojaznimi. Na eni strani udobje in zadovoljstvo brezčutnega uradnika, na drugi pa sobe in težave zapornika tBeccaiia, 1984,95'). 138 ACIA HISTKIAE • H) • 2002 • L Omari STARIH A- NASILJE ZAPORA IN N'AStUC V ZAPORU. 119-146 gistratnih zaporov 31. marca komisija naletela na veliko umazanijo in zanemarjanje jetnikov, zato deželno glavarstvo ukazuje naslednje: 1. V celici št. 2, ki naj bi služila za občasno preiskavo lahkoživk, je treba zamenjati raztrgano in zamazano slamnjačo z novo, čisto. 2. V celici št. 3 vlada velika svinjarija in na ležiščih ni drugega kot stelja. Sama stelja za ležišča ni zadostna. Tla in ležišča je treba zribati z lugom, stene pa prebeliti. V tej in v vseh ostalih celicah je treba ležišča preskrbeti vsaj s tistim, kar predpisuje postava iz leta 1854 za jetnike brez imetja, namreč s slamnjačo, slamnatim vzglavnikom ter z odejo ali kocem. Celice je treba opremiti tudi z ostalo nujno opremo. 3. Že tako slabo celico št. 4 je treba vsaj očistiti, odstraniti zgornji zaslon pri oknu in v njem narediti zračnik. Ker so zidovi vlažni, je potrebno še posebej skrbeti za zračenje in čistočo. 4. V celici št. 5 je treba odstraniti zaslon 2 okna in ga opremiti z zračnikom ter zamašiti špranje ob oknu in prebeliti zidove. 5. Celico št. 6 je našla komisija v stanju, ki ni nasprotovalo samo obstoječim predpisom, ampak tudi obči človečnosti. Zrak je zaudarjal, kar ni čudno, če se je v njej dremalo sedemnajst oseb, vedro je bilo polno, slabo zaprto, slabo vzdrževano, povsod je vladala najhujša svinjarija. Tudi mrčes se je bohotil v tem brlogu. Komisija je naročila, da se vnaprej v celico št. 6 ne zapira več kot šest do osem ljudi, edino okno pa je treba oskrbeti z zračnikom. Celico je treba očistiti in prebeliti kot ostale. 6. V celici št. 7 je treba popraviti okno in vgradili zračnik. Za vsepovsod navzočo svinjarijo so odgovorni stražniki, zdravniki, ki so zadolženi za kaznjence, za nadzor nad zaporom zadolženi magistralni tajnik Raimund Vidic, ki je po lastni izjavi pregledoval zapore le vsakih 8-14 dni in s tem hudo zanemarjal svojo dolžnost, in magistrat sam (beri župan - op. p.). Kar zadeva vzdrževanja čistoče, pa je komisija ukazala naslednje: Magistrat mora poskrbeti, da se bodo umazani kaznjenci ob prihodu umih in po potrebi očistili obleko mrčesa. Pri tem naj se inventarno perilo uporablja radodarneje kot doslej. Prav tako je potrebno temeljito očistiti mrčesa zapor in zapornike ter čiščenje zapora občasno ponavljati. Problem prenapolnjenosti bi lahko odpravili z razporejanjem jetnikov po ustreznih prostorih v okolici Ljubljane. " Tiste za odgon" (berače), pri katerih je težko pričakovati popolno čistost, naj po možnosti zapirajo proč od ostalih jetnikov. Zdravniki morajo pri svojih pregledih paziti predvsem na uši in poskrbeti za odstranjevanje le-teh z ljudi, in to tudi nadzorovati (ZAL, LJU-490,574). Sedaj pa še tri zgodbe o zapiranju iz dobe "pravnega absolutizma", obdobja od prve polovice 18. st. do revolucije leta 1848 (Stariha, 2000). Skupna značilnost tega obdobja je v tem, da poslane nosilec pravnega razvoja monarhova centralna oblast (omejevanje fevdalcev, prenašanje pristojnosti), Doba pomeni začetek modeme zakonodaje; gre za poenotenje prava, za odpravljanje običajev (krajevnih, zgodovinskih) (Vilfan, 1996). 139 AC1A HISTRIAE • 10 • 2002 • 1 Gorazd STARIMA: NASIUF. ZAPOR A IN NASI1JE V ZAPOKII, 12». I« To so zgodbe treh siromakov, ki so po malem delali, beračili, pa tudi prijela se jih je dostikrat kakšna stvar brez soglasja lastnikov. Njihove zgodbe so iz let 1776, 1803 in 1822. Prva torej še iz časa Marije Terezije, druga iz časa cesarja Franca II. in tretja iz časa istega cesarja, samo da je bil takrat že Franc I. Z njegovim Zakonom o hudodelstvih in težjih policijskih prestopkih iz leta 1803 je tudi prišlo do odločilnega uveljavljanja prostostnih kazni, čeprav je hkrati bolj odprl pol smrtni kazni. Zakonik je poznal več vrst zapornih kazni in poleg tega še dve stopnji zapora za težke policijske prestopke (Vilfan, 1986). V prvem primeru (ZAL, KRA-2, 24) je marca 1776 kokrški mitničar prijel sumljivega berača, ga predal upravitelju gospostva Brdo pri Kranju, ta pa ga je odgnal na deželno sodišče v Kranj. Po sumaraem zaslišanju je kranjsko sodišče poslalo zapisnik apelacijskemn sodišču v Gradec, kije odločilo, daje zadeva kazenske narave, in ukazalo proti beraču kazenski proces. Resda je mitničar prijel berača, ko naj bi le-ta lovil žabe, vendar pa so ga potem zasliševali zaradi neke njegove prejšnje kraje denarja na Jezerskem. Sodnikom pa se po prijetju ni nič kaj mudilo in berač je bil v priporu do srede januarja leta 1777, ko so ga obsodili na že prestani zapor (pripor) in še na mesec dni prisilnega dela v okovju. Naslednji zapisnik (ZAL, KRA-2, 24) je nastal na gospostvu Tržič v juniju 1803, kjer so tržiški mestni usnjarski mojstri prijeli žcbljarskega hlapca Luka Pesjaka, vulgo Vajžla, zaradi kraje. Kradel naj bi jim namreč usnje in ga prodajal v okoliških vaseh. Na tržiškem gospostvu so žebljarja najprej sumarno zaslišali, nato pa so ga predali mestnemu in deželnemu sodišču v Kranju. Tam ga je sindik Ignac Škarja prvič zaslišal 30. junija tistega leta. Po tem začetku zaslišanja so na žebljarja Vajžla v Kranju kar malo pozabili, in 7. oktobra je notranjeavstrijsko apclacijsko sodišče v Celovcu mestno in deželno sodišče v Kranju opomnilo, daje slednje 5. oktobra v Celovec poslalo "kriminaltabelo" za tretje četrtletje 1803, iz katere je razvidno, da preiskovanec Luka Pesjak od 30. 6. dalje ni bil več zaslišan. Zato je celovško sodišče naložilo kranjskemu pod grožnjo plačila treh dukatov, da v treh dneh sporoči, zakaj preiskovanec ni bil več zaslišan oz. zakaj preiskava ni napredovala kako drugače. Iz Kranja so v Celovec odgovorili 18. oktobra, da so celovški ukaz prejeli Šele 16. oktobra (iz Kranja v Celovec naj bi torej poŠta "hodila" dva dni, iz Celovca v Kranj pa devet!). V zagovor so navedli, daje bil Pesjak pač osumljen več zakrivljenih tatvin, kijih ni hotel priznati, tako da so morali najti priče in jih zaslišati. Kljub opominu nadrejenega sodišča v Celovcu pa v Kranju niso nič kaj pohiteli z nadaljevanjem zaslišanja, saj so naslednje vprašanje Vajžiu zastavili šele čez pol leta, 29. decembra! V zapisniku je prejšnjemu vprašanju pod številko enajst enostavno sledilo vprašanje številka dvanajst, tako daje bilo torej to samo nadaljevanje zaslišanja, ne novo zaslišanje. Tokrat jim je uspelo zastaviti osem vprašanj. Nadaljevanje zaslišanja, z zaporednim vprašanjem št. 20, je bilo na vrsti 25. feb- 140 ACTA HISTRIAE - ]fi - 2cd that concerns the Ljubljana prison. In the second half of the 1770s it was visited by John Howard, the English prison reformer, who in his eventual report wrote that considering the fact that he could not find a single word in its favour he would rather not write any details about it. But when the Ljubljana prison was visited by Emperor Franz Josef in 1784 he said that the prisoner seemed to be 145 ACI A HISTRIAK • 10 • 2002 • 1 OofiUKt STARIM A- NASILJE ZAPORA IN NASIDE V ZAPORU. ¡29-I-K. sitting too pretty; he demanded hard bunks for them and their food to be limited to bread and water. The critics of the prison system in the first half of the 19''' century were also underlining thai the poor and even the workers were often undernourished more than the prisoners who had regular diet, roof over their heads and did not suffer from the cold. The punishments of course seemed too mild to those at large. The conditions in the prisons of that time, however, were in no way enviable, for sentences were often associated with forced labour, fettering, physical punishment and fasting. Apart from the legally prescribed violence, illegal violence was always practised over the prisoners by the prison warders as well as between the prisoners themselves, which remains a public, secret of the prisons till this very day. Key words: penal law, law history, criminal proceedings, legal practice, legislation, prison. JS"'~}9"' century VIRI IN LITERATURA ARS, AS-16 - Arhiv Republike Slovenije, fond Deželno predsedstvo za Kranjsko, splošni spisi, delovodne številke 241/1852. 1543/1852, 2692/1852, 4131/1853, 5019/1853, 4323/1854, 2864/1859. ZAL, KRA-2 - Zgodovinski arhiv Ljubljana, fond Mestna občina Kranj, arhivske enote 24,366, 674. ZAL, LJU-489 - Zgodovinski arhiv Ljubljana, fond Mesto Ljubljana, splošna mestna registratura, tehnična enota 403 (listi 339-347). ZAL, L.fU-490- Zgodovinski arhiv Ljubljana, fond Mesto Ljubljana, predsedstvena registratura, arhivske enote 254, 3 i 1,574. Beccaria, C. (1984): O zločinima i kaznama. Split, 95, 102, 105-106. Dolenc, M. (1937): "Usoda" ljubljanske prisilne delavnice. Kronika slovenskih mest, IV. Ljubljana, 72-74. Foucault, M. (1984): Nadzorovanje in kaznovanje. Ljubljana. Delavska enotnost. Novice - Novice, I. 1852, 1853, 1856, 1860. Ljubljana. Stariha, G. (1997): Dimež in njegovi. Zgodovinski časopis, 1997/4. Ljubljana, Zveza zgodovinskih društev Slovenije, 483-516. Stariha, G. (2000): Trije Tolovaji. Zgodovina za vse, 2000/1. Celje, Zgodovinsko društvo Celje, 47-59. Trdina, J. (1951): Zbrano delo. Naša beseda. Ljubljana, Državna založba Slovenije, 340. Vilfan, S. (1986): Reforme kazenskega prava in postopka v 18. stoletju. V: Zbornik znanstvenih razprav, XLVI. Ljubljana, S AZU, 151-156. Vilfan, S. (1996): Pravna zgodovina Slovencev. Ljubljana, Slovenska matica. 365. Zgodnja Danica - Zgodnja Danica, Katoliški cerkveni list. L. 185 L Ljubljana. 146