glas
Settimanale - Spedizione in abbonamento postale - Pubblicita inferiore 50%
Redazione - Uredništvo: Riva Piazzutta, 18 - 34170 Gorizia - Gorica - Tel. 0481/533177 - Fax 0481/536978 Poduredništvo: 34133 Trieste - Trst - ul. Donizetti, 3 - Tel. 040/370846 - Fax 040/633307 - Poštni t/rn 10647493 Zadruga Goriška Mohorjeva
TAXE PERQUE	GORIZIA
TASSA RISCOSSA	ITALY
NAS UVODNIK
Suženjstvo še obstaja
Damjan Hlede
»Bog je hotel združiti ljudi med sabo. Zato je stvari ustvaril na tak način, da bi bilo to, kar je za koga dobro, nujno povezano s tem, kar je za druge koristno. Na tak način je svet združen.«	sv.	Janez	Zlatousti
Postmoderni in postindustrijski svet je sicer resda poenoten, toda ne v smislu skupnega dobrega ali enakih možnosti za vse ali medsebojnega solidarnega koristenja. Poenoten je v absolutni podrejenosti principom individualistične ekonomske logike in v skupnem pasivnem služenju tem principom.
Politika dela še vedno temelji na logiki »več dela -več proizvoda«, ki se naslanja na prepričanje, da večji zaslužek in večja poraba prinašata lepše življenj e.Televi-zija je poskrbela, da se ljudje prepričajo o tej formuli in jo vzljubijo, politika pa vedno bolj postaja sredstvo za vzdrževanje tega stanja tako v Italiji kot v Sloveniji, tako na svetovni kot na krajevni ravni. Sreča posameznika je v današnji kolektivni zavesti premosorazmerna z enostranskim osebnim dobičkom. Nič čudnega torej, da so poštenost, prozornost in solidarnost v tekočem upravljanju že zakopane vrednote, saj so z osebnim ali skupinskim »dobičkom za vsako ceno« ponavadi obratnosora-zmerne.
Po enakem načelu ekonomska logika danes vzdržuje in usmerja tudi kulturo, umetnost, informacijo, ki zaradi tega postajajo vse bolj proizvodi in vse manj stvaritve, kreacije. Merila njihove vrednosti niso več sporočilnost, globina, izvirnost, ampak tržna uspešnost, konkurenčnost, funkcionalnost v prid ekonomske logike in njene psevdo-kulture. Gospodarska podjetja so danes namreč postala tovarne kulturnih in umetnostnih proizvodov. Kdor hoče uresničiti svojo kulturno ali umetnostno vizijo, mora vstopiti v eno izmed teh »tovarn kulture in umetnosti«. Cena za vstop je seveda odpoved svoji kulturno-umetno-stni viziji in poistovetenje s kulturno opcijo podjetniške firme. Ta ima lahko različna imena: solidarnost, socialnost, katolištvo, narodnost..., a je v bistvu vedno firma. Imena so podobe, etikete, imidž, ki se prodaja za to, kar ni.
Resnična in izvirna kultura, umetnost in informacija seveda še vedno obstajajo. Morda so še bolj sporočilna kot v popolni svobodi. So pa skrita, podtalna, večkrat obstranska in alternativna, mnogokrat potisnjena ob zid.
Moderno suženjstvo je miselno, idejno. Je kulturno suženjstvo. Danes ni več razlik med odvisnim in samostojnim delavcem, obrtnikom, kulturnikom, umetnikom, časnikarjem. Vsi morajo imeti gospodarja, ne organizacijskega, ampak miselnega, političnega. Rezultat tega pa je tekma, boj, v katerem se ne ozreš ne na desno ne na levo, ampak vedno naprej, čez druge in proti drugim.
Bog pa je hotel združiti ljudi med sabo. Zato je stvari ustvaril na tak način, da bi bilo to, kar je za koga dobro, nujno povezano s tem, kar je za druge koristno.
Samo na tak način bi lahko bil svet resnično združen.
Na Slovensko Evrošolo ’95 je padel zastor
s mmtmmt
mm
mtmm
V nedeljo, 23. t.m., je v Devinu (in ne na Repentabru, kot smo napačno poročali) dokončno padel zastor na Slovensko Evrošolo '95. V teh dneh bodo prireditelji potegnili zaključke in podali oceno te lepe in pomembne pobude, ki je terjala vsestranski napor tako za člane organizacijskega odbora kot tudi za množico ljudi, ki so bili soudeleženi pri pripravah in izvedbi Evrošole.
Odveč bi bilo podati kroniko tistega, kar se je dogajalo od srede, 19. t.m., do nedelje zjutraj. Za to so poskrbeli naš dnevni tisk, radio in televizija. Raje bomo skušali tudi mi potegniti zaključke in podati oceno prireditve.
Slovenska Evrošola je bila pravi praznik prijateljstva, mladosti, veselja, radosti in sproščenosti, ki je pokazal, kakšno vzdušje bi moralo v bodočnosti zavladati v Evropi. To je bilo razvidno že na otvoritveni prireditvi na tržaškem Velikem trgu, ko j e množica Tržačanov prisostvo-vala slovesnemu, a hkrati zelo sproščenemu prihodu 350 učencev, dijakov in njihovih spremljevalcev, ki so pripadali najrazličnejšim evropskim manjšinam - Baskom, Škotom, Ircem, Frizijcem, Breton-
cem, Italijanom, Ladincem, Luži-škim Srbom, Dancem, Valežanom, Nemcem, Slovencem. Večina prisotnih je pri pozdravih gostov verjetno prvič slišala vrsto jezikov, za katere sploh niso vedeli, da obstajajo; še prej pa so udeleženci Slovenske Evrošole '95 v tržaški Rižarni počastili spomin na nedolžne žrtve nasilja ter na petih točkah Trsta poskrbeli za krajše kulturne sporede s plesom in petjem. Vzdušje se ni spremenilo, ko so se v naslednjih dneh zvrstile ostale prireditve, kijih je predvideval spored: športno tekmovanje v Zgoniku, večeri po društvih, nastop v Gorici s petjem in plesom ter ogled Postojnske jame. Zaključna prireditev v Devinu je bila vesela in otožna hkrati: vesela, ker je bilo prisotno vzdušje prejšnjih dni; otožna pa, ker se je praznik bližal koncu, saj so se morali evropski gostje ločiti od tržaških, goriških in beneških prijateljev, s katerimi so se spoznali le pred nekaj dnevi.
Ta praznik pa je bil zaznamovan z drugim praznikom, ki ima za nas Slovence v Italiji velik pomen. Obhajali smo namreč 50-letnico ponovne ustanovitve slovenskih šol na Tržaškem in Goriškem. Tega dogodka smo se spomnili v četrtek,
20. t.m. zvečer, v tržaškem Kulturnem domu, ki je bil za to priložnost nabito poln. Dijaki sami so oblikovali spored slavnostne akademije z recitacijami ter z dramskimi in glasbenimi točkami; nastopili pa so tudi gojenci Glasbene matice - šole Marij Kogoj. Slavnostna govornica prof. Diomira Fabjan Bajc je orisala petdesetletno zgodovinsko pot našega šolstva, kije kljub težavam še dandanes nenadomestljiva. Šola naj pripomore, da pridemo do prijateljskega in spoštljivega sožitja. Pomenljivi so bili tudi pozdravi uglednih gostov, od tržaškega škofa Bellomija do podžupana Damija-nija, deželnega šolskega skrbnika Corbija in glavnega tajnika Evropskega urada za manj razširjene jezike Donalla 0'Riagana.
Žal je veliki praznik Slovenske Evrošole in 50-letnice obnovitve slovenskih šol v Italiji potekal v času, ko je naša skupnost, posebno pa naša šola, v težavnem položaju. Ni bilo zadosti mučno stanje Glasbene matice, katere uslužbenci že več kot tri mesece ne prejemajo plač. Ni bila zadosti negotovost, v kateri živijo druge naše pomembne kulturne ustanove od gledališča dalje. Italijansko šolsko ministrstvo je namreč odločilo združiti nižji srednji šoli Erjavec in Levstik s šolama Cankar in Kosovel, kar je pravo kršenje mednarodnih dogovorov in obvez, kot je na otvoritveni slovesnosti Evrošole v četrtek tudi poudaril njen koordinator prof. Zvonko Legiša. Kako se bo vse to izteklo, nam ni še dano vedeti, saj se do 1. septembra lahko še vse zgodi; odlok pa je prejel vrsto negativnih ocen, med temi je tudi protest slovenskega zunanjega ministrstva. Niti ne vemo še za razsodbo Deželnega upravnega sodišča (T AR) glede tega. Pomembno pa je, da tokrat ne dovolimo, da zadeva zaspi; seveda, če imamo v sebi še kaj volje do življenja. Dogodki zadnjih dni pa nas vendarle lahko navdajajo z določenim optimizmom.
Ivan Žerjal
»Milijon novih delovnih mest!«
Tako je kričal vsem vetrovom Berlusconi, ko se je bližal stolčku. Kaj se je potem zgodilo, je vsem znano. Ni prišlo do novih mest, pač pa do padanja zaposlenosti. Tudi Dini je govoril o 200.000 novih delovnih mestih. Kdor sedi pri knnilu, naj ohrani morebitne številke zase! Šele potem, ko bo sklenil svoj mandat, naj govori o številkah! Prej namreč zvenijo kot propaganda.
❖ ❖ ♦>
Neki italijanski dnevnik je določil 28. april za praznik mater, ki delajo. To pač zato. ker se ženske srečujejo s težavami in problemi tam, kjer so zaposlene. Nadalje predlaga, naj pripeljejo matere na delo svoje otroke, da bodo delovodje videli, kakšno je njihovo delo in v kakšnih razmerah ga opravljajo; da bi videli njihove otroke in jih upoštevali. Tudi zato, da bi lahko ženske svobodno zbirale, ali naj nadaljujejo z delom ali pa naj ostanejo doma; da ne bodo hišne samo zato, ker imajo otroke; in še zato, da ne bodo le na pol državljanke.
Morda bo ta dan priložnost za razmišljanje o odnosu med življenjem in delom, med žensko in delom, med starši in otroki.
Zbor dijakov na proslavi 50-letnice obnovitve slovenskih šol v Italij (Foto Kroma)
Papeževa enciklika Evangelij življenja in zakon št. 194 o splavu
3. del: V luči enciklike Evangelij življenja
Umrl je upokojeni beograjski nadškof
1.	Moralni zakon in civilni zakon. »Vrednost demokracije obstaja oz. izginja z vrednotami, kijih demokracija sama uteleša in razglaša« (Evangelium vitae, 70). Če papež in prek njega vsa Cerkev obsojata splav in vse strukture (socialne, politične, pravne, kulturne), ki ga dopuščajo, to ni umešavanje verske ustanove v civilne državne zadeve. To ni noben napad na laičnost in akonfesionalnost katerekoli države. Kdo bi si upal trditi, daje pravica do življenja konfesionalna zadeva? Je mar spoštovanje do življenja zgolj krščanska vrednota?
Pojem demokracija vsebuje dve med seboj povezani vsebinski razsežnosti: substancialna demokracija in formalna demokracija. Poglavitna značilnost substancialne demokracijejepriznavanjeinzaščita socialnih pravic državljana. Formalno demokracijo pa sestavljajo t.i. »pravila igre«, ki ščitijo individualne pravice državljanov in ki naj omogočajo izražanje volje ljudstva ter enakopravnost večine in manjšine. Idealni demokratični režim je tisti, v katerem je demokracija obenem substancialna in formalna.
Tako socialne kot individualne pravice so danes močno zaščitene v mnogih mednarodnih dokumentih. Poznamo jih kot človečanske pravice. Lahko rečemo, da so te pravice nekakšna aktualizacija temeljnih načel naravnega prava (»jus natura-le«). Teoretiki naravnega prava so namreč postavljali za temelj medčloveškega sobivanja v družbi prav pravice do življenja, do svobode in do lastnine. Na njih naj bi temeljile sodobne demokratične države. In nobenega dvoma ne bi smelo biti o tem, da je osrednja
človečanska pravica, iz katere izhajajo vse druge, prav pravica vsakega človeka do življenja, in sicer do dostojnega življenja.
Kadar torej papež obsoja splav in pravi, da civilni zakon, ki ga dopušča, ni moralno obvezujoč, ne presega meje laičnosti katerekoli države, ampak le opominja, da tak zakon ni v skladu ne samo s krščanskim naukom, ampak tudi z naravnim pravom in torej z osnovnimi načeli, na katerih naj bi temeljil »socialni pakt«, na osnovi katerega naj bi bila zgrajena človeška družba. Temeljna načela, ki sestavljajo naravno pravo, pa niso spremenljiva, ker so pač v sami naravi stvari. Enciklika Evangelij življenja torej ne predstavlja nobenega napada na laičnost države. Skuša biti le prispevek veroizpovedi, ki se iskreno zavzema za spoštovanj e ži vij enj a, k bolj pravični ureditvi prav laičnosti države.
2.	Enakopravnost. »Tisti, ki bo postal človek, je že človek,« je zapisal latinski krščanski mislec Tertu-lijan (Evangelium vitae, 61). Prekiniti proces rasti življenja, kije bilo spočeto, pomeni torej umetno prekiniti naravno porajanje življenja.
»Zakoni, ki z abortusom in evtanazijo legitimirajo neposreden umor nedolžnih človeških bitij, so v popolnem in neozdravljivem protislovju s pravico do življenja, ki je lastna vsem ljudem, in potemtakem zanikajo enakost vseh ljudi pred zakonom.« (Evangelium vitae, 72). Na liberalizaciji splava so temeljile in še temeljijo politične kampanje raznih feminističnih gibanj, ki so se zanjo zavzemala v boju za žensko emancipacijo in večjo enakopravnost. Splav - umor nedolžnega in še nerojenega otroka - pa ne more biti
sredstvo za pridobitev enakopravnosti. Nasprotno. Legitimacija splava uveljavlja močno neenakost in neenakopravnost, ker predstavlja nasilje močnejšega nad šibkejšim. Pri splavu gre za enostransko odločitev močnejšega (odraslega človeka) o življenju in smrti šibkejšega (spočetega otroka, ki zaradi začetne stopnje razvoja ne more še izraziti svoje volje). Enakost v pravu pomeni vedno naslednje: zaščita različnih situacij na njim primerne različne načine (in ne enaka zaščita za vse, kot se večkrat zgrešeno misli). Spočeti otrok je v bistveno različni situaciji kot rojeni. Ali lahko rečemo, daje spočeti otrok primemo zakonsko zaščiten? Ali lahko rečemo, da je legitimacija splava korat k večji enakopravnosti?
Glede zakona št. 194 pa s tem v zvezi le en pomislek. Kot je bilo že zapisano, omenjeni zakon dopušča »prekinitev nosečnosti«, ko je v nevarnosti psihofizično zdravje matere, tako glede na njeno osebno zdravje in na družinsko oz. socialno in ekonomsko stanje kot tudi v predvidevanju možnih nepravilnosti pri otroku.
Danes se veliko dela za enakopravnost. Vsa javna poslopja je treba npr. prilagoditi normam v korist handikapiranih. Po drugi strani pa se dopušča, daje predvidevanje nepravilnosti pri otroku razlog za splav. Enakopravnost?
Restmkturacija poslopij prinaša mnogim denar: inženirjem, gradbenikom itd. Življenje handikapirane-ga pa je pogosto ljudem in državi finančno breme. Alije zato njegova pravica do življenja manjša?
(dalje prihodnjič) Damjan Hlede
3. velikonočna nedelja
»Dečki, imate kaj prigrizniti?«
Silvester Čuk
Pisatelj Alojz Rebula je avgusta 1966 vTricesimu-Trzizmupri Vidmu govoril slovenskim zamejskim duhovnikom na temo Kako si predstavljam slovenskega duhovnika po koncilu. Med dmgim je dejal, kaj pričakuje laik od sodobnega slovenskega duhovnika : »Slovenski duhovnik se bo moral vživeti v to, da laik ne pričakuje od njega prvenstveno niti da bo prosvetar niti graditelj niti kulturnik. Celo tega ne pričakuje od njega prvenstveno, da bo duhovnik. Prvo, kar pričakuje od njega, je, da bo -človek.« Potem svojo trditev podpre z dokazom: »Vzemite svetnike, ki za vas celo ne morejo biti izhodišče, o katerem lahko dvomite: njihova prva apologetika je bilapredvsem njihova brezmejno očarljiva človečnost.« Celo o takem asketu, kot je bil sveti arški župnik Janez Vianney, pravijo življenjepisci, da seje pri svojih obiskih družin pogovarjal z ljudmi o čisto vsakdanjih stvareh in ne, kot bi pričakoval i, zgolj o nad-
naravnem svetu.
V	današnjem odlomku Janezovega evangelija smo slišali, kako vstali Učitelj »posvetno« pozdravi svoje učence - utrujene ribiče, ko se jim prikaže ob Tiberijskem jezeru. »Dečki (v starem prevodu otročiči), imate kaj prigrizniti?« Poveličani Kristus skrbi za telesne potrebe svojih učencev. Pravo krščanstvo mora biti vselej združeno s prisrčno človečnostjo. Še več:	osnovno	načelo
katoliškega nauka o milosti je, da milost predpostavlja naravo. Z drugimi besedami: najprej mora biti zdrava človečnost in na to potem Bog postavlja zgradbo svoje milosti.
Ni tako redek primer pobožnih ljudi, ki se z Bogom odlično razumejo - vsaj oni sami so o tem trdno prepričani - zelo težko pa shajajo z ljudmi. Najbrž bo ta pobožnost, ki ljudem obrača hrbet, malo čudna in Bogu ne posebno ljuba. Saj vemo, da se Jezus enači z vsakim človekom, tudi s takšnimi ljudmi, ki jih mi gleda-
mo postrani ali zviška - ti so celo njegovi naj večji prijatelji.
Francoski pesnik in mislec Charles Peguy, ki je bil po srcu kristjan, a je padel na začetku prve svetovne vojne, ne da bi bil prejel svetega krsta, je poznal precej pobožnih ljudi, ki so prezirali »posvetne« ljudi. O njih piše: »Ker nimajo moči, da bi živeli naravno, mislijo, da spadajo v kraljestvo milosti. Ker nimajo časnega poguma, mislijo, da so prodrli v večno. Ker se nerodno znajdejo v svetu, mislijo, da so božji ljudje.«
Največje humaniste, kakor s tujko imenujemo tiste, ki imajo srce za človeka-božjega otroka, srečamo med svetniki, ki so bili do kraja dosledni, logični kristjani. Rebula svetnike imenuje »genije človečnosti«. Eden teh genijev je bil veliki milanski nadškof sv. Karel Boromejski, ki je iz svoje osebne izkušnje zapisal: »Če hočeš kateremu svojih bratov govoriti o Kristusu, ga moraš najprej sedemkrat nahraniti.«
Točno na dan škofovskega posvečenja (20.4.) je vduhovniškem domu v Ljubljani umrl upokojeni beograjski nadškof msgr. Alojzij Turk. Do Božiča je še vestno opravljal predvsem službo spovednika na novomeškem Kapitlju, potem pa je prišla bolezen, za nekaj tednov je moral v bolnišnico in nazadnje (dober mesec) je zaradi oslabelosti našel prostor v duhovniškem domu na lepem potu v Ljubljani.
Alojzij Turk seje rodil 21.11.1909 v Bršljinu pri Novem mestu. Že kot študent bogoslovja je mislil na misijonsko delo, malo pred novo mašo pa ga je tedanji skopski škof Gnidovec pregovoril za delo na jugu Jugoslavije, v Makedoniji. Tako je bilo že njegovo prvo delovno mesto kot namestnik vojaškega duhovnika v Bitoli polno presenečenj, težav in nevarnosti. Križev pot - povezan tudi s krivicami in bolečino - se je nadaljeval dolga leta delovanja med različnimi narodi in verskimi skupnostmi. Daje vse srečno prestal, je
prava milost božja. Velikokrat je pripovedoval o svojih pustolovščinah in še dobrih 14 dni pred smrtjo, ko smo ga obiskali, je imel v mislih Makedonijo in Sandžak.
Po 20-letnem delu v skopski škofiji je 1. 1959 na prošnjo škofa Ujčiča prevzel službo v Beogradu, kjer je bilo veliko slovenskih družin, božjo besedo pa je oznanjal tudi diplomatom, ki so se vsako nedeljo zbirali pri diplomatski maši. Le nerad je leta 1980 sprejel škofovsko posvečenje, saj je imel že 71 let in bi si zaslužil počitek. Ko je decembra 1986 odgovorno delo oddal na mlajša ramena, je prišel marca 1987 v Novo mesto in bil skoraj do zadnjega pomoč na Kapitlju.
V	ponedeljek, 24.4. je bil prepeljan v Novo mesto in naparan v tamkajšnji kripti. Številni ljudje so se poslovili od njega. V torek, 25. aprila, je bila v kapiteljski cerkvi pogrebna maša oz. slovo. Pobožnost
-	mašo in homilijo - je vodil beograjski nadškof Perko, z njim pa so somaševali še stiški opat in devet škofov. Poslovit seje prišlo tudi 82 duhovnikov. Med procesijo iz kripte v cerkev in na pokopališču so peli ljubljanski bogoslovci, med mašo pa je pel domači cerkveni pevski zbor. Z govorom so se od njega poslovili ljubljanski bogoslovci, med mašo pa je pel domači cerkveni pevski zbor. Ž govorom so se od njega poslovili ljubljanski naškof, skopsko-prizrenski in novomeški prošt. Po maši zadušnici so pokojnega odpeljali z avtomobilom na ločensko pokopališče, kjer je bil položen v grob poleg prošta Štruklja Naj mu bo Bog plačnik za vse, kar je storil slovenskemu in jugoslovanskem narodu!
R.B.
Mučenci, pričevalci edinosti
Na veliki petek smo se spominjali trpečega Kristusa. Kot priča zgodovina, je njegovemu zgledu sledilo brez števila njegovih učencev od sv. Štefana dalje do naših dni. Morda je prav naše stoletje tisto, ki je po številu učencev prekosilo število mučencev rimskih cesarjev od Nerona do Dioklecijana. Glede tega upravičeno piše sedanji sv. oče: »Na koncu drugega tisočletja je Cerkev znova postala Cerkev mučencev. Preganjanja kristjanov duhovnikov, redovnikov in laikov - so uresničila veliko setev mučencev na različnih delih sveta. Pričevanje za Kristusa do prelitja krvi je postalo skupna dediščina katoličanov, pravoslavnih, anglikancev in protestantov.«
Tega pričevanja ne smemo pozabiti, saj druži vse kristjane v nekakem ekumenizmu mučencev. Od sovjetske revolucije leta 1917 prek diktatur nacizma in fašizma pa vse do raznih fundamentalističnih skupin današnjih dni so mučenci iz vseh krščanskih veroizpovedi prelili kri za Kristusa, saj so pretrpeli mučeništvo in smrt samo zato, ker so bili in so hoteli ostati Kristusovi učenci. Nekaj imen: luteranski pastor Paul Schneider, umrl 18. julija 1939, luteranski pastor Dietrich Bonhoeffer, u. 9. aprila 1945; oba sta umrla v nacističnem taborišču. Katoliška redovnica Edith Stein, u. 9. avgusta 1942, p. Maksimilijan Kolbe, u. 14. avgusta 1941; oba sta žrtvi nacizma. Pravoslavni: moskovski patriarh Tichon, mučenec sovjetske revolucije leta 1918, petrograjski metropolit Venjamin, ustreljen leta 1922.
Tem imenom moremo dodati nešteta imena drugih žrtev nasilja, tako nacističnega kot komunističnega; gre za duhovnike, škofe, redovnike in laike. Odpirajo se arhivi, oglašajo se priče in do sedaj prikrita resnica prihaja na dan, kako so kot mučenci umirali kristjani, ki so bili v življenju sicer ločeni kot pripadniki raznih krščanski skupnosti, so pa bili edini po krstu in mučeništvu. Prav zato so resnični graditelji ekumenizma, v nekaterih redovnih skupnostih j ih že častijo kot mučence. V tem se odlikuje posebno ruska pravoslavna Cerkev.
V
Šmarnice v novi luči
Jokajoči kipi Matere božje ne morejo niti za las zmesti vernika, še manj okrniti njegove vere. Besedičenje medijev je nepotrebno, čeprav dajemo Bogu možnost, da se poslužuje malih, neznatnih stvari, da nam govori. Zato želimo stopiti v svet letošnjih šmarnic s čistim namenom: moliti Boga s češčenjem Matere božje in posnemanjem njenih vrlin. Dajmo Mariji mesto, kiji gre! Dobila je edinstveno nalogo, daje postala v vsem Mati božja - ob betlehemskih jaslicah, na Kalvariji in v binkoštni dvorani. Obenem je tudi naša mati, tako jo v pesmih večkrat pozivamo.
V zgodovini Slovenci nismo imeli kraljice; imamo pa njo kot kraljico, h kateri se z zaupanjem zatekamo na naša znana božja pota in h krajevnim oltarjem.
V letošnjih šmarnicah naj zadobi Marija tisto pravo podobo, ki jo ima. Ona naj pripomore, da se poveča, poglobi in utrdi naša osebna in skupna vera v njenega Sina, se širi mir na svetu in v srcih ljudi, raste služba Cerkve v svetu. Letošnje šmarnice naj prinesejo našim krajevnim Cerkvam več vere, ljubezni, upanja. Šmarnice niso množična pobožnost; so namenjene majhni čredi, ki je povezana z ostalimi po vsem svetu.
Otroci, ženske, matere, dekleta, redovnice, duhovniki - naša iskrena molitev naj se ob letošnjih šmarnicah dviga ob Mariji!
Pogled v Slovenijo
Se vračajo stari časi predsodkov in nestrpnosti do vernih?
Politično dogajanje v Italiji
Presenečenja upravnih volitev
V	raznih javnomnenjskih anketah in raziskavah, ki jih znanstvene ustanove (zlasti v okviru Fakultete za družbene vede) in nekateri časniki redno izvajajo, ljudi nikoli ne povprašajo o tem, kako ocenjujejo vlogo ljubljanskega nadškofa in slovenskega metropolita dr. Alojzija Šuštarja v novi državi. Tudi zaradi tega naj bi bile omenjene raziskave javnega mnenja pristranske ter pogosto v funkciji potreb in koristi nasprotne politike.
Kar zadeva osebnost omenjene visoke cerkvene osebe, je dr. Alojzij Šuštar cenjen in spoštovan tudi med laiki, torej neverniki. Kar zadeva splošne človeške lastnosti, kot so znanje, spravljivost, strpnost, iskrenost in druge, mu med slovenskimi politiki zagotovo ni enakega. Tudi zaradi tega občila ne poročajo o tem, da se je ljubljanski nadškof že zdavnaj zavzel za narodno spravo, se nekajkrat opravičil za grehe in napake, kijih je Cerkev med drugo svetovno vojno in pozneje morda povzročila posameznikom ali skupinam, hkrati pa zaželel, da bi tudi nasprotniki zbrali toliko moči, da bi se Slovencem opravičili za zločine in druga dejanja, ki so jih v bližnji preteklosti povzročili vernim ljudem oziroma drugim svojim rojakom.
Osebnost na tako visoki ravni se Predstavlja tudi v intervjuju, ki ga je dr. Alojzij Šuštar pred dnevi dal nekemu slovenskemu tedniku. Obravnaval j e predvsem vprašanj a, ki se nanašajo na delovanje Cerkve v pravni državi, kar naj bi čimprej postala Slovenija. Visoki cerkveni predstavnik je v pogovoru ocenil tudi negotovost in strah, ki se pojavljata med vernimi ljudmi v Sloveniji, če se namara ne vračajo stari časi predsodkov in nestrpnosti do vernih. Dejal je naslednje: »Zelo dolgo je že, odkar sem se leta 1977 za stalno vrnil v Slovenijo. Takrat smo živeli še v čisto drugačnih razmerah in sem zares zelo čutil preplašenost med duhovniki in tudi med ljudmi. Niso si upali niti se pogovarjati z menoj. Zame, ki sem toliko časa živel v Švici, je bilo to zelo nenavadno; navajen sem namreč bil, da se kulturni ljudje srečujejo in pogovarjajo, kateregakoli prepričanja so že. Prava sprememba teh razmer ja napočila šele po prvih demokratičnih spremembah leta 1990, ko je Cerkev dobila priložnost, da nastopi v javnosti. Ni bilo več pritiskov na ljudi, dane smejo obiskovati bogoslužja, se cerkveno poročiti, da otrok ne bi smeli dati krstiti in jih voditi k zakramentom; to seje precej spremenilo.
Zadnji dve leti pa je spet čutiti negotovost, da ne rečem preplašenost, češ kaj pa, če se vračajo stari časi. Da bomo spet morali, ker smo kristjani, marsikakšno preslišati, prenesti,
tako kot je bilo v prejšnjih časih. Sicer sam vedno znova opozarjam, da gre za demokracijo, pri čemer pa je dejanski prehod iz prejšnjih razmer v resnično demokracijo nekaj drugega. Negotovost pri ljudeh in duhovnikih se vidi v tem, da se toliko stvari, kijih želimo in moramo urediti, ni uredilo. Spet smo se zavzeli, da se v državi Sloveniji uredi pravni položaj Cerkve. V ustavi sta Cerkev in država ločeni, nihče pa ni natačno povedal, kaj to pomeni. Če je Cerkev ločena od države, to ne pomeni, daje izločena izjavnega življenja. Urejene niso tudi številne druge stvari, na primer v šolstvu, finančni položaj Cerkve, status duhovnikov in druge. In pri tem se pojavlja bojazen, kaj, če se te stvari sploh ne bodo spremenile. Pojavlja se tudi izredno sovražno nastopanje proti Cerkvi
v	Sloveniji. Sovraštvo prihaja od vsepovsod: iz javnih medijev, časopisov, z zborovanj, iz izjav, pisem bralcev. Norčevanje iz papeža, to kulturno sramoto, kakršno so si privoščili v Ajdovščini, so šli potem kot naj večjo kulturno prireditev predstavljat še na televizijo. Omeniti pa je treba tudi napade na Cerkev, podtikanje vsemogočih stvari, pri čemer se posebej odlikujejo nekatere politične stranke, posamezniki pa tudi skupine, ki se oglašajo.«
V nadaljevanju intervjuja je dr. Alojzij Šuštar omenil tudi narodno spravo in dejal, da »Cerkev strogo zavrača vsako maščevanje in obračunavanje. Gre nam za celostno resnico, na kar smo že večkrat opozorili. Pri razčiščevanju teh vprašanj, ki so posebno aktualna v letu 1995, torej ob 50. obletnici konca druge svetovne vojne, nam manjka kultura. Ko je z razvojem demokracije prišlo do tega, da lahko vsak pove svoje mnenje, seje ta svoboda razvila v nekakšno divjo demokracijo. Ta napadalnost mi je tako nerazumljiva.«
V Sloveniji so medtem objavili programe raznih proslav in drugih slovesnosti, ki bodo potekale ob 50. obletnici konca druge svetovne vojne ter zmage nad fašizom in nacizmom. Proslave se bodo odvijale ločeno, torej na ravni oblasti in organizacij oziroma gibanj, ki so v opoziciji. Bližajo se torej tudi dnevi sprenevedanj in ponarejanja zgodovine. V Ajdovščini bodo npr. 5. maja proslavljali 50. obletnico ustanovitve prve slovenske narodne vlade, o čemer bo govoril predsednik sedanje vlade dr. Janez Drnovšek. Pri tem pa bodo imeli skoraj za sovražnika tista zgodovinarja ali časnikarja, ki na primer opozarjata, da je bila vlada v Ajdovščini dejansko komaj četrta vlada, ki smo jo Slovenci imeli v tem stoletju.
F.Z.
Skrajna ideologizacija vsega italijanskega javnega življenja je od prve povojne dobe privedla do tega, da je vsakršna vrsta volitev, tudi krajevno omejenih, dobila političen pomen. Italijanske stranke in politiki v nj ih so torej živele in se razvij a-le pod stalnim pritiskom. Kar se je tokrat dogajalo, pa se zdi, da nima primere v povojni zgodovini, saj ni bila na tehtnici svoboda ali pripadnost države enemu ali drugemu svetovnemu taboru, vendar je bila napetost takšna, kot bi šlo za usodo naroda in samostojnost države. Stranke verjetno nimajo prav, da tako zelo napihujejo pomen volitev, vendar pa je bilo pred volitvami jasno, da bo prišlo nujno do parlamentarnih volitev, če bo 23. aprila slavil Berlusconijev in Finijev tabor, ki je upal, da bo na zagonu lanskih volitev še napredoval in s tem še bolj delegitimiral sedanji parlament. Zgodilo pa se je obratno. Berlusconi in Fini sta bila dvakrat razočarana: najprej, ko so jima napovedi pokazale, da njun tabor ne bo dosegel absolutne večine, potem pa, ko se je izkazalo, da so tudi napovedi preoptimistične, in se je zmaga sprevrgla v poraz, ki je postajal iz ure v uro bolj očiten in pekoč. Kot obliž je sicer učinkovala
Prejšnji teden se je v naši deželi končala velika prireditev evropskih manjšinskih šol Slovenska Evrošola 1995. Slovenska manjšina v Italiji je namreč letos organizirala 4. festival manjšinskih šol ob 50-letnici obnovitve slovenskih šol na Tržaškem in Goriškem. Po četrtko-
vi	slovesni otvoritvi v Trstu je bila v soboto osrednja prireditev na stadionu Baiamonti v Gorici, kjer so nastopile gostujoče skupine; preplet pesmi in plesov iz vse Evrope pa so povezovali učenci osnovnih šol iz Trsta, Gorice in Benečije. V Benečiji je bila v gosteh skupina 31 Bretoncev, ki so stanovali v družinah svojih vrstnikov oz. pri učencih dvojezičnega centra in srednje šole. Treba je poudariti, da seje ideja za prvo Evrošolo rodila v bretonskem mestu Brest leta 1987 , ko so proslavljali 10-letnico dvojezične zasebne bretonske šole Diwan (ki v bretonskem jeziku pomeni kal). O težavah z bretonskimi šolami smo
zmaga v treh severnih deželah, vendar je vsem jasno, da bi tudi tam zmagala leva sredina, če bi Severna liga ne nastopala samostojno.
Levica je po teh volitvah tako močna kot še nikoli v povojni zgodovini, ker je DSL postala prva stranka v državi, napredovali pa so tudi komunisti, a tudi Fini je pridobil na odstotkih; Severna liga je vzdržala, poglavje zase pa so bivši krščanski demokrati, ki so napredovali tako s Casinijevim centrom kot z Biancovo Ljudsko stranko. Kar zadeva glasove, je Buttiglione prinesel le malo glasov v Berlusconijev tabor, pač pa dobre kandidate, saj jih je kar nekaj plasiral med zmagovalce. Bivši KD so bili uspešni tudi na levi sredini, ki se je z bolj zmerno usmerjenimi kandidati hotela približati povprečnim volilcem. Spet poglavje zase so beli in razveljavljeni glasovi: teh je bilo tokrat kot še nikoli, saj je njih število prekoračilo 3 milijone in dvesto tisoč. To je treba pripisati neumno zapletenemu sistemu in preveč togi interpretaciji pravil; volilna udeležba pa je spet padla.
Kaj zdaj? Berlusconijevo nategovanje vrvi ni uspelo, saj ni mogel zakriti, da se za upravičenimi potezami njegovega gibanja dejansko
imeli priložnost slišati na novembrskem posvetu Otroški jezik in kultura, na katerem je spregovorila tudi ravnateljica njihove srednje šole P. Chevillard; tudi Francija namreč ni zelo odprta do svoje manjšine, ki šteje 450-500.000 oseb. Leta 1977 so na zasebno pobudo in z velikim tveganjem začeli z dvojezično šolo, na začetku s peščico ljudi; danes sedi v klopeh 23 bretonskih šol kar 1200 otrok. 31 teh je v petek v dvorani dvojezičnega centra prikazalo izsek svoje kulture predvsem s pesmijo in plesi.
Poleg proslav ob obnovitvi slovenskih šol poteka v teh dneh tudi 50-letnica konca druge svetovne vojne; v Italiji in drugih evropskih državah bodo velike manifestacije.
V	Vidmu so se prve dni aprila srečali predstavniki deportirancev z namenom, da bi ljudje, posebno mladi, ne pozabili na vrednote, ki izhajajo iz antifašizma in na katerih je bila zgrajena povojna Evropa; med te
skrivajo osebni interesi in hkrati postaja vse bolj jasno, da na dolgo roko dela za Finijevo desnico. Tudi ta ugotovitev bo končno vnesla razdor v tabor, ki ima zdaj samo še to prednost, da je dokaj enoten v svojem nastopanju, kar pa ne velja za levo sredino, ki si mora svojo enotnost Šele izmisliti. Kako bo mogel DAlema spraviti skupaj komunistične prenovitelje, Severno ligo in Ljudsko stranko, je seveda ključno vprašanje prihodnjih mesecev vse do parlamentarnih volitev, ki so se z nedeljskim glasom dokaj oddaljile; do takrat pa ne bi bilo napačno, če bi Dinijeva vlada lahko še naprej upravljala državo v strogem spoštovanju dosedanjih in novih varčevalnih ukrepov. Ideološkim oviram in pregradam pa se bo mogoče izogniti samo na podlagi dogovorjenega zmernega programa, ki naj bi temeljil na nekaterih skupnih točkah, ki bi jih morali razmeroma naglo odkriti, saj sedanje stanje že samo na sebi diktira bodočo politiko. Kompromisi so dobrodošli, ne pa enostransko popuščanje, kot se npr. dogaja v novi slovenski demokraciji, v kateri slovenski krščanski demokrati kar naprej doživljajo udarce, ne da bi prav reagirali.	-	S
V	torek so po vsej Italiji proslavljali 50. obletnico vstaje proti nacifašističnemu okupatorju. Osrednja proslava je bila v Milanu, kjer je prišlo tudi do izgredov, tarča katerih je bila delegacija gibanja Forza Italia. Tudi pri nas smo se množično in dostojno spomnili 50-letnice z vrsto komemoracij in prireditev na Goriškem in Tržaškem. Ena takih je gotovo bila torkova proslava v tržaški Rižarni (na sliki / Foto Kroma), spominske svečanosti pa so se odvijale v Dolini, v Rupi in drugih krajih. Slovenci v Italiji pa se bomo skupno spomnili osvoboditve in zmage nad naeifašizmom 1. maja v Doberdobu.
nedvomno spada tudi spoštovanje oz. priznanje pravic jezikovnih, verskih in etničnih manjšin. Potemtakem je bila naša svoboda v teh 50 letih le omejena. Ob tem omenimo manifestacije v Benečiji. V soboto je špetrska občinska uprava priredila posebno proslavo. Počastila je namreč delo občinskih svetovalcev, ki so si sledili od leta 1945 dalje, s fotografijami vseh občinskih uprav, ki so pripomogle k rasti tega slovenskega centra Nadiških dolin. Vedno v Špetru se pripravlja tudi zanimiva fotografska razstava Benečija med vojno in mirom, delo študijskega centra Nediža; otvoritev bo v petek, 28. aprila, ob 18. uri v Beneški galeriji. Razstava zajema obdobje od prve do prvih povojnih let druge svetovne vojne; vsakdanje življenje, vojna, prazniki, procesije v fotografijah ljubiteljev ter pravih profesionistov.
Erika Jazbar
Proslave ob 25. aprilu
Iz Beneške Slovenije
SSk o slovenski šoli	Nov	slovenski	tednik	MAG
Deželno tajništvo Slovenske skupnosti pozdravlja prireditelje in udeležence Slovenske Evrošole, velike in pomembne manifestacije, na kateri se bodo v teh dneh pod pokroviteljstvom Evropskega urada za manj poznane jezike srečali učenci, dijaki in šolniki številnih narodnostnih manjšin iz skorajda vseh držav članic Evropske zveze.
SSk je prepričana, da bo Slovenska Evrošola pomagala utrditi zavest, da smo narodnostne manj šine prej pravilo kot izjema v Evropi in da predstavljamo njeno resnično bogastvo. Še posebej Slovencem v Italiji pa bo nudila priložnost, da se zamislimo v svoje šolstvo, ki prav zdaj obhaja 50-letnico obnovitve po črnem fašističnem obdobju. Primerjava z izkušnjami drugih narodnostnih manjšin nam lahko pomaga odkrivati vrline, pa tudi po-manjkljivosti in možnosti izboljšanja našega šolstva, kije in ostaja temeljnega pomena za obstoj in razvoj celotne naše narodnostne skupnosti.
Zal pa ni mogoče zamolčati, da je slovensko šolstvo v Italiji prav v tem času tarča nekaterih negativnih ukrepov najvišjih šolskih oblasti. Gre predvsem za odloka, s katerima minister za šolstvo odreja ukinitev dveh slovenskih nižjih srednjih šol na Tržaškem ter združitev treh slovenskih višjih srednjih šol na Goriškem. Poudariti velja, da je minister ta ukrepa sprejel proti mnenju pristojnih posvetovalnih organov in še posebej proti mnenju Deželne komisije za slovenske šole. Predvsem pa moramo ugotoviti, da minister pri tem ni spoštoval zakona št. 1012 iz leta 1961, po katerem je mogoče slovenske šole ukinjati in sploh spreminjati le z odlokom predsednika republike (in ne zgolj ministra za šolstvo), kakor tudi ne da bi spoštoval določil londonskega memoranduma iz leta 1954, po-
14. aprila leta 1895 je Ljubljano prizadejal potres, po katerem so se verniki skupaj s tedanjim škofom Missio zaobljubili, da bodo vsako leto imeli potresno pobožnost. Za ta namen so si izbrali cerkev sv. Jožefa, ki je bila šele v načrtih in sojo jezuitski patri postavili leta 1912. Po zapletih prve svetovne vojne (v cerkvi so bili najprej nastanjeni avstrijski vojaki, kasneje pa je služila za skladišče žita) je cerkev blagoslovil škof Jeglič 1. 1922. V njeni soseščini sta stala tudi redovna hiša in prvi dom duhovnih vaj (namenjen možem in fantom, pa tudi okoliškim duhovnikom). Zaradi političnega pritiska na jezuite so le-ti svoje imetje 1. 1933 »prodali« ljubljanski škofiji. Škof Rožman jel. 1941 posvetil Plečnikov oltar, leseni kip sv. Jožefa z dečkom Jezusom pa je naredil kipar Pengov. »Zlati časi« duhovnega središča so trajali do aprila 1949, ko je UDBA brez postopka zaplenila najprej redovno hišo in dom, proti koncu meseca pa še samo cerkev. P. Bolim in p. Vrtovec, ki sta med zadnjimi zapustila jezuitsko hišo na Poljanah (drugi so bili že pred njima izseljeni na opustošenj grad Bogenšperk), sta smela odnesti le Naj svetejše in ga
trjenih z osimskimi sporazumi iz leta 1975, ki posebno ščitjo slovenske šole na Tržaškem.
Slovenci v Italiji smo pripravljeni razpravljati o vsem, tudi o možnosti »racionalizacije« našega šolskega omrežja, in to smo šolskim oblastem že povedali. Ne moremo pa pristajati na to, da se takšni »racio-nalizacijski ukrepi« sprejemajo v brk avtonomiji in posebnosti slovenskega šolstva in ne da bi spoštovali veljavnih zakonskih predpisov ter mednarodnih sporazumov. Zadeva je toliko hujša, ker Slovenci v Italiji v zadnjih časih doživljamo ravno na šolskem področju vrsto kršitev mednarodnih obvez Italije z Republiko Slovenijo. Tako so italijanske šolske oblasti v zadnjih časih dejansko ukinile štipendije za izpopolnjevanje naših šolnikov v Sloveniji, suspendirale so veljavnost dogovora o medsebojnem priznavanju univerzitetnih diplom, delajo težave pri prirejanju jesenskih seminarjev za slovenske učitelje in profesorje s Tržaškega itd. Vse to povrh v času, ko slovenska narodnostna skupnost doživlja težave tudi na drugih področjih.
V	takšnem kontekstu je seveda težko mirno govoriti o možnosti »racionalizacije« slovenskega šolskega omrežja. Če bi šolske oblasti resnično hotele dialog o tej problematiki, potem bi tudi same morale ustvariti pogoje zanj. Dovolj bi bilo nekaj jasnih znakov, da jih ne vodi zgolj negativna volja. Za začetek bi recimo lahko priznale dvojezični šolski center v Spetru v videmski pokrajini ter publicizira-le glasbeni šoli Glasbene matice iz Trsta in Emila Komela iz Gorice. S tem bi med drugim dale najlepši prispevek k proslavljanju 50-let-nice obnovitve slovenskega šolstva v Italiji, kakor bi tudi dokazale, da vidijo v manjšinskem šolstvu ter sploh v narodnostnih manjšinah resnično bogastvo nove Evrope.
shraniti v ljubljanski stolnici.
V cerkvi in redovni hiši seje nastanilo filmsko podjetje (ki je v njej še danes), medtem ko je dom duhovnih vaj kar nekajkrat menjal lastnike -zdaj je v njem Uprava lj. lekarn. Žalostno pa je bilo, posebno za jezuite, ko je v njem deloval posebni oddelek ginekološke klinike - za »načrtovanje« družin so delali splave. Vse prej kot razveseljivo je tudi, daje v kletnih prostorih redovne hiše zabavni lokal, ki poleg nemorale skrbi tudi za nočni nemir.
Ob stoletnici potresaje lj. nadškof že marca meseca, ko si je ogledal stanje cerkve, določil, da bo letošnja potresna pobožnost, ki se je od leta 1950 opravljala v stolnici, spet pri sv. Jožefu, zavetniku slovenskih dežel. Cerkev je sicer še oskrunjena in v njej ni moglo biti celotno slavje, zato pa seje približno 3.000 ljudi zbralo tudi okrog cerkve in po ulicah okrog nje. Po 46 letih molka so se pred tretjo uro oglasili štirje zvonovi in odbili 100 udarcev (za vsako leto po potresu enega), glavni zvon pa je povabil tudi vse ostale lj. zvonove in ob tej melodiji skoraj nobeno oko ni ostalo suho.
V imenu lj. nadškofa, kije bil zaradi bolezni zadržan, je slovesnost vo-
V	četrtek, 20. aprila, je v Ljubljani izšla prva številka neodvisnega, sodobnega in novega političnega tednika, ki se imenuje MAG.
Gre za revijo, ki jo je ustanovil eden najboljših slovenskih časnikarjev Danilo Slivnik s tovariši, ki so jim na dnevniku Delo v zadnjem času onemogočali normalno delovanje.
Slivnik je bil namreč pri Delu nominalno drugi mož dnevnika, a so ga zaradi predobrih člankov kratkomalo odžagali. Zanimivo je, da so ga po skoraj petnajstih letih dela odžagali takrat, ko je časnik postal kolikor toliko zanimiv in tudi bran. V Delu si lahko prebral novice in raziskave, kijih sicer drugje nisi mogel, Slivnik pa je bil poznan kot časnikar, ki je večkrat bral levite vodilni slovenski stranki LDS in predvsem vsem sedanjim levičarjem ter nekdanjim komunistom, ki so danes na oblasti, »kot da bi se nič ne zgodilo«. Žaganj e Slivnika seveda spada v t.i. »normaliziranje« Dela v režiji Drnovška in Kučana, ki si ne moreta privoščiti, da bi bil najbolj brani časnik njima in levičarjem nenaklonjen.
Prav zato smo z nestrpnostjo pričakali prvo številko MAG-a, ki ne razočara. Lahko rečemo, da smo lahko zadovoljni z revijo, ki bo sicer še nekaj časa iskala svojo dokončno obliko; že sedaj pa je jasno, da bo Slivnik s svojo druščino še vedno iskal teme, s katerimi bo skušal prikazati ozadje slovenskega političnega dogajanja. Kaže tudi,
dil škof Uran. Na pragu cerkve gaje vidno ganjen pozdravil p. Bohm, ki je že opoldne iz stolnice prinesel Najsvetejše in ga shranil v Marijini kapeli, potem pa se je sprevod z zahvalno svečo (nosil jo je bodoči jezuitski provincial p. Cvikl, spremljalo pa ga je več kot štirideset duhovnikov ljubljanskih župnij z manjšimi zahvalnimi svečami) pomaknil v opustošeno cerkev, kjer je bil pripravljen oder in kjer je po branju božje besede imel govor škof.
Litanije Matere božje in blagoslov z Najsvetejšim so bili spet pred lepo okrašenim portalom, kamor je bil postavljen tudi zasilni oltar.
Bilo je pretresljivo. Tudi zato, ker se je moralo Najsvetejše spet vrniti v kapelo. Vendar so ljudje vztrajali še po obredu in nekateri dobro uro in pol čakali v vrsti, ki seje po ladji počasi pomikala proti prezbiteriju (kjer so zdaj shranjeni filmski reflektorji VIBA filma) do zazidanega Plečnikovega ol-taija, kjer še vedno stoji tudi kip sv. Jožefa z dečkom Jezusom. Zdaj samo upajo - in mi z njimi - da bo čimprej prišlo do poravnave krivic in nove posvetitve. Tega bi bil tudi p. Bohm zelo vesel.
R.B.
da bo MAG revija, ki bo najgloblje posegala na politično področje na Slovenskem, saj so se ji pridružili tudi drugi ugledni časnikarji, ki so pri Delu odkrili marsikatero afero in sojih zato onemogočili. Direktor in glavni urednik revije je Danilo Slivnik, odgovorni urednik Vinko Vasle, oblikoval jo je Igor Arh; zanimiv pa je pogled tudi na člane uredništva, ki so: Jože Biščak, Igor Guzelj, Vesna R. Marinčič, Mojca Šajn in že omenjena Slivnik in Vasle.
Samo upamo lahko, da bo reviji uspelo postati prva slovenska revija, da bodo njeni uredniki vedno postavljali na prvo mesto demokracijo in svobodoljubje ter seveda resnico, zaradi katere so se morali umakniti od Dela. Le-to namreč spet postaja »pravoverno« in do Cerkve sovražno nastrojeno z raznimi Ježi in Flegerji in podobnimi goniči, ki jih poznamo že iz komunističnih časov, ko so bili vsi »moralno in politično neoporečni«.
Tiskovno sporočilo SKGZ - SSO
Slovenska narodnostna skupnost iz Furlanije-Julijske krajine bo enotno počastila 50. obletnico zmage nad nacifašizmom in osvoboditve z deželno manifestacijo, ki bo 1. maja ob 16. uri v občinskem parku v Doberdobu. Odločitev za skupno proslavljanje tako pomembne obletnice je bila sprejeta v Enotnem zastopstvu Slovencev v Italiji, ki ga sestavljajo strankarske komponente naše skupnosti in osrednj i organizaciji civilne družbe SKGZ in SSO, ki sta si prevzeli tudi skrb za uresničitev manifestacije.
Doberdobske slovesnosti se bodo udeležili vidni predstavniki iz Slovenije in Italije, slavnostni govornik pa bo kulturni ustvarjalec Miroslav Košuta, ravnatelj Slovenskega stalnega gledališča iz Trsta. Spored predvideva tudi pozdrav mladinske zamejske predstavnice ter pozdrav institucionalnih predstavnikov iz Slovenije in Italije.
Kulturni spored bodo oblikovali združeni pevski zbori z Goriškega, člani Zveze slovenskih kulturnih društev in Zveze slovenske katoliške prosvete. Gre za dekliški zbor So-
Spremembe, kijih prinaša Internet
Kdo še ni slišal za Internet, za to veliko avtocesto elektronike, za ta veliki komunikacijski svet, ki bo jutri popolnoma spremenil naš svet, nam omogočil udobnejše življenje in nas najbrž tudi malce zasužnjil?
Gre za veliko računalniško mrežo, ki je prisotna povsod po svetu, a je sedaj še nedostopna vsem ljudem, ker je draga; že jutri pa bo tako poceni, da si jo bo lahko privoščil vsak človek, prav tako kot televizijo. Govorimo seveda o bogatem svetu; reveži tu žal nimajo kaj iskati, kot vedno. Internet je telekomunikacijska mreža, s pomočjo katere si lahko ljudje že sedaj dopisujejo v realnem času; je mreža, na katere koncih je ogromno bank s podatki, slikami, podobami in knjigami. S pomočjo Interneta lahko gremo že sedaj v Vatikansko knjižnico in si ogledamo, katere knj ige so na posodo in katere ne, lahko si ogledujemo slike iz Louvra in Gugenheimovega muzeja, lahko gremo v vesoljsko agencijo NASA. Skoraj gotovo je to sistem, ki bo uničil pošto, saj je ne bomo več rabili. S pomočjo Interneta potuje sporočilo ceneje in hitreje, pa tudi bolj zaupno je. Internet omogoča študentu imeti vpogled v velikanske banke velikih vseučilišč in univerzitetnih centrov; in še in še bi lahko naštevali.
Tu pa se sedaj pojavljajo nova vprašanja, saj pravil, ki bi določala, kako se morajo ljudje vesti v Internetu, še ni. Prav zato se na mreži že pojavljajo pomografi, ki ustvarjajo t.i. virtualno pornografijo. Le-tem noben zakon nič ne more, ker pač takih zakonov, ki bi preganjali take prekrške, enostavno še ni. Takoj bi morali osnovati nove zakone in določiti moralna merila, ki naj bodo podlaga tem zakonom. Ni namreč vseeno, kaj in kako kdo piše, kako in za kaj uporablja dosegljive podatke in komu jih posreduje. Danes je Internet prava mana za ljudi, ki še živijo v totalitarnih režimih, ker le tako lahko drugim pišejo in sporočajo o nesvobodi v lastni državi; jutri bo Internet morda edini vir prave informacije in demokracije. Seveda, če se ga spet ne bo polastila peščica bogatih...
Gotovo bomo za Internet še slišali; v ZDA obstajajo na Internetu že pridige in duhovne misli za vsak dan, k nam bodo prišle v kratkem.
Vse lepo in prav. Toda Internet ne sme vzeti človeku prostora za razmišljanje in tišino, za smeh in jok, za vse tisto notranje življenje, ki ga je danes zaradi tehnologije vsak dan manj.
-jP-
vodenjska dekleta, dekliški in moški zbor Jezero iz Doberdoba, mešani zbor Oton Zupančič iz Štandreža, moški zbor Andrej Paglavec iz Pod-gore, moški zbor Skala iz Gabrij, mešani zbor Lojze Bratuž iz Gorice, moški zbor iz Štmavra, mešani zbor iz Štandreža, mešani zbor iz Podgo-re ter mešani zbor Hrast iz Doberdoba.
Ob pevskih skupinah bodo sodelovali recitatorji treh gledaliških skupin in člani godbe na pihala Kras iz Doberdoba. Za režijo je poskrbel Emil Aberšek.
100-letnica ljubljanskega potresa
V
Se o tigrovcih...
Odnos do tigrovcev
Tudi jaz bi se rada oglasila v zvezi s člankom g. Ambroža KodeljeTVova tigrova obleka z dne 30. marca, ki meje presenetil zaradi svoje ostrine in netočnih oznak o tigrovcih. Ker mi je neki udeleženec na simpoziju slovenističnih dnevov očital, češ kaj pa vi katoličani pišete o tigrovcih v Katoliškem glasu, bi rada najprej odgovorila temu gospodu. Ker taki pogledi v naši manjšini niso osamljeni, še vedno pač etiketiramo ljudi skozi ideološka očala, je morda prav tudi prek KG povedati, da v tem časopisu, pri katerem večkrat sodelujem, a tudi pri ostalem tisku običajno velja, da za vsak članek odgovarja, kdor ga podpiše. Tako mi še na misel ne pride, da bi prej omenjenemu sogovorniku pripisala spodrsljaje Primorskega dnevnika. Kot Primorski dnevnik ne izraža pogledov vseh Slovencev, tako tudi ni mogoče odgovornosti za kak članek v Katoliškem glasu na splošno pripisati vsem katoličanom.
Vsaj pri nas, ki »smo v Evropi« že 50 let, bi morali poznati temeljna pravila pluralističnega ustroja.
Toliko za uvod. Kar pa zadeva članek g. Kodelje, bi rada poudarila, daje bilo do danes veliko napisanega o tigrovcih; glej pričevanja Vekoslava Špangerja že leta 1965, Alberta Rejca, Toneta Rutarja, Slavka Tute, Alojza Zidarja, še prej Lava Čermelja, Milka Škrapa, Avgusta Sfiligoja, brezštevilna gesla v PSBL, publikacije zgodovinarjev Toneta Ferenca in Milice Kacin-Wohinz, radijske intervjuje Lide Turk in razne spominske pobude krožka Virgil Sček. Seznam bi lahko še podaljšali.
Z demokratizacijo Slovenije se odpirajo arhivi, kjer je ohranjeno še nepoznano gradivo o delovanju tigrovcev, predvsem pa veliko dokazov, kako je nova oblast sovražno in z velikim nezaupanjem gledala na tigrovce, katerih delo in zasluge so bile zamolčane do pred kratkim. Šele zadnja leta se tigrovcem postavljajo spomeniki in se skuša uradna oblast oddolžiti tem zavednim
narodnjakom, ki so žrtvovali vse, tudi svoja življenja za osvoboditev Primorske izpod italijanskega-fašističnega jarma.
Lansko leto je bilo ustanovljeno društvo, ki želi ohranjati izročilo tigrovcev. Daje večina tigrovcev na Primorskem v vojnih letih pristopila k OF, je bila v danih razmerah le logična posledica dvajsetletnega boja proti fašistom, kar j e bil splošen pojav na Primorskem. Iz vseh omenjenih pričevanj pa izhaja podatek, da so bili med tigrovci komunisti zelo redki.
Oceno o tigrovcih bo dala vsekakor zgodovina, ki je neizprosen sodnik. Motijo pa me nespoštljive ocene na ' eni in prilaščanja tigrovske dediščine raznih borčevskih organizacij na dingi strani.
Primorski Slovenci moramo imeti za svojo dolžnost, da delovanje tigrovcev pravilno ovrednotimo in spoznamo, a tudi utrdimo zavest, da so tigrovci slavna dediščina vseh Slovencev.
Nadja Maganja
Pismo GMD
V	odboru Goriške Mohorjeve družbe (GMD) smo bili najprej mnenja, da na članek g. Ambroža Kodelje Nova tigrova obleka, priobčen v Kat. gl. dne 30. marca, ni vredno odgovarjati, ker se sam po sebi komentira. A mnogi prijatelji so nas nagovarjali, da ne kaže molčati, sicer bi potrjevali znani latinski pregovor »Qui tacet, con-sentire videtur«, kar pa za nas v tem primeru gotovo ne drži. Odtod naslednje zaznambe:
1.	GMD se dobro zaveda svojih duhovnih korenin in svojega izvirnega navdiha ter se trudi, da ostane zvesta svojemu poslanstvu. A pri tem, sledeč koncilskemu vabilu, razbira znamenja časa in se odpira dialogu z vsemi ljudmi dobre volje ter se zaveda, ne da bi s tem želela razprodajati lastne duhovne dediščine, da so meje resnice in dobrote (= moralnih vrednot) širše od pripadnosti enemu ali drugemu idejnemu taboru. V takšnem duhu je nastajal in se je napisal PSBL, ki
Černigojeve risbe v cerkveni poročni knjigi Kdor je brez krivde...
19 4 5
Pred kratkim je naš glavni urednik prinesel v Gorico zajeten snopič fotokopij, na katerih so bile zanimive risbe. Gre za skice znanega slovenskega slikarja Avgusta Černigoja, ki jih je narisal v letih 1952 v tehniki tuša v poročno knjigo nekega župnišča v slovenski Istri. Ker so značilne za njegovo slikanje, jih nekaj tudi objavljamo.
Avgust Černigoj seje rodil leta 1898 v Trstu pri Sv. Ani, kjer je obiskoval tudi osnovno in meščansko šolo. Že zelo mlad je kazal veliko ljubezni do risanja in je zato šel na umetnostno obrtno šolo v Trstu; po vojaškem služenju je leta 1922 opravil usposobljenostni izpit na akademiji za umetnost v Bologni. Kasneje je šel na Nemško, kjer je študiral v Weimarju na visoki šoli za obrt, bolj znani pod imenom Bauhaus. Takrat je to znamenito šolo vodil Walter Gropius, tam pa so študirali skorajda vsi poznejši pomembni arhitekti in slikarji. Tedaj seje Černigoj navzel futurističnega slikanja, ki ga ni nikdar več popolnoma opustil. Vrnil seje v Ljubljano, kjer seje povezal s Pilonom, Čargom in Spazzapanom; kasneje je spet prišel v Trst, kjer je poučeval risanje na slovenskih šolah. Velja za imenitnega mentorja, saj je v njegovi šoli zraslo veliko slovenskih zamejskih likovnikov. Nedavno umrli umetnik je poslikal tudi veliko cerkva, med katerimi ima gotovo posebno mesto cerkev v Drežnici, ki jo je poslikal skupaj s sedaj slavnim in čaščenim goriškim slikarjem Zoranom Mušičem.
Za Černigoja je značilno predvsem to, da ga je odlikovala izredno lahkotna in dobra risba, ki se ji ni nidar popolnoma odpevedal. Prav te odlike pa imajo tudi risbe v poročni knjigi.
Evropa in z njo ostali svet se pripravljata na praznovanje 50. obletnice konca druge svetovne vojne. Pri tem bodo zmagovalci peli hvalo svoji zmagi, premaganci se bodo tudi spominjali svojega izgubljenega boja in svojega junaštva. To smo doživeli v Gorici, ko so se v soboto, 21. januarja, zbrali misovci in njih somišljeniki v goriški stolnici z namenom, da se udeležijo maše za padle iz vrst X-Mas (fašiastični oddelki v boju zoper partizane), v resnici pa, da bi po maši zapeli glorio svojim junakom, padlim na Trnovem. Podobno bo najbrž tudi drugod v letošnjem letu; vsaka stran bo videla le svoje sončne strani, ker je težko priznati svoje napake in še težje se jih kesati in skušati popraviti. OKUPACIJA SLOVENIJE To morda vel ja za naš slovenski narod. Naših ljudi ni zagrabil samo svetovni konflikt med velesilami, temveč tudi revolucija. Leta 1940 se je zdelo, da bo Jugoslavija ostala nevtralna, toda knezu Pavletu in njegovi vladi v Beogradu to ni uspelo; Hitler je hotel prisiliti Jugoslavijo k tihi povezavi s Tretjim Reichom in zahteval prost prehod po njenem ozemlju do Grčije; hotel je njen pristop k trojnemu paktu. Beograjska vlada je konec marca 1941 na to pristala, toda po podpisu pogodbe se je po beograjskih ulicah uprla množica z geslom »Bolje rat (vojno) kao pakt!« Hitlerje v soglasju z Mussolinijem na to odgovoril tako, da je v začetku aprila napadel Jugoslavijo. Z Mussolinijem sta si jo razdelila, Slovenijo pol in pol, Hrvaško sta odstopila Paveliču in ustašem, v Beogradu pa sta postavila nacistom naklonjeno vlado. To so na kratko povzeti dogodki aprila 1941. Jugoslavija je dejansko nehala obstajati.
RADELITEV SLOVENIJE IN POSLEDICE Hitler in Mussolini sta si torej razdelila Slovenijo: Štajerska in Gorejnska sta šli Tretjemu Rei-
chu, Ljubljana, Notranjska in Dolenjska pa Italiji, ki je takoj proglasila Ljubljansko provinco. In slovenski politiki? Prva se je znašla komunistična partija. Zaslutila je priložnost izvesti revolucijo pod krinko boja zoper okupatorja. Junija 1941 je zato osnovala OF, potem ko je Hitler napadel Sovjetsko zvezo. Potrebno je pač bilo podpreti Stalina z oboroženim uporom v okupiranih deželah. Politični voditelji slovenske ljudske in liberalne stranke so menili, da za oborožen upor še ni prišel čas, in so zato pristali na tiho sožitje posebno z italijanskim okupatorjem. Partija pa ni mirovala. Za izpeljavo revolucije je bilo potrebno odstraniti najbolj vidne osebnosti, ki niso soglašale z OF in njenim oboroženim uporom. Tako so se začele likvidacije idejnih nasprotnikov OF. Te so bile posebno številne v Ljubljanski pokrajini. To nasilno postopanje OF je naravno rodilo odpor. Nastale so vaške straže kot spontana obramba pred nasilnostjo OF in njenih borcev partizanov.
PO KAPITULACIJI ITALIJE Tako je bilo do 8. septembra 1943, ko je v Italiji padel fašizem in je maršal Badoglio sklenil mir z zavezniki. Ob novonastalem položaju so nacisti zasedli tudi Ljubljansko pokrajino z našo Primorsko vred. Vaški stražarji so se tedaj umaknili v Ljubljano, kolikor jim je to uspelo. Ker niso hoteli k partizanom, jim ni ostala druga izbira kot iskati sožitje z Nemci. Preosnovali so se v domobrance. Njihovo vodstvo, zaverovano v ideološki odpor zoper komunizem, je menilo, da so tudi angloameriški zavezniki antikomunisti, zato je sodelovalo z Nemci. V tej dobri veri so dočakali konec vojne v začetku maja 1945 in se pred zmagovitimi Titovimi partizani umaknili na Koroško skupaj z mnogimi civilnimi begunci. Njihova usoda je znana: angleško poveljstvo je pristalo na dogovor s Titom in vse
gotovo dela čast GMD.
2. Odklanjamo očitek, da se je GMD nemalo »spozabila«, ko je priobčila spomine nekdanjega tigrovca Zorka Jelinčiča. V odboru GMD smo se zavedali, da Zorko Jelinčič ni pripadal »katoliškemu taboru« in da vedno ne moremo soglašati z njegovimi mnenji in prepričanji o krščanstvu in Cerkvi. A edini smo si bili pri predhodni oceni, da so Jelinčičevi spomini dragocen pričevanjski dokument za zgodovino primorskega slovenskega odpora fašističnemu raznarodovanju. Čutili smo, da dihata v njih pokončna moralna osebnost ter predanost moralnim vrednotam, kijih narodna istovetnost zahteva, in to tudi za ceno hudih ponižanj in velikega trpljenja, ki so prizadeli tudi njegovo družino... Tako živo je doživljal to dramo, da se je v zadnjih dneh svojega življenja spraševal: Ali se je vse to izplačalo? Prepričani smo, da so Jelinčičevi spomini, izdani pod naslovom Pod svinčenim nebom, »plus«, ne pa »minus« za GMD, tudi zaradi žlahtnega vzgojnega sporočila in bodrila za vse, ki jim ni narodna zavest le duhovno prazna beseda.
3. Bralcem prepuščamo sodbo, koliko je objektivno vreden zgodovinopisni pristop avtorja omenjenega članka. Sami imamo o tem velike pomisleke. Vsekakor nam ni vseeno, da navaja besede nekaterih pokojnih duhovnikov, ki bi zahtevale, da jih preverimo tudi zaradi njih dobrega imena.
4. Ob takšnem ozkosrčnem, če ne že tudi krivičnem, pisanju izraža GMD Jelinčičevim svojcem, zlasti dr. Dušanu Jelinčiču, iskreno in občuteno vzajemnost ter se jim zahvaljuje za zaupanje, ki so ga ji izkazali, ko so ji izročili očetove spomine za objavo.
V imenu odbora GMD dr. Oskar Simčič, predsednik
antikomunistične ubežnike predalo zmagovitim partizanom. Usoda teh povratnikov je prav tako znana; o njej pričajo kočevska in druga brezna po slovenski zemlji.
LETA ZMEDE IN NASILJA
Ko se človek ozira nazaj, zlasti na vojna leta 1940-1945, mora ugotoviti, da so bila to leta zmede in nasilja na vseh straneh, ko nisi vedel, katero stran izbrati; moral pa si izbrati eno ali drugo. To je veljalo posebno za fante in mlade može. Nekatere je mobilizirala nemška vojska, drugi so šli k partizanom, tretji k četnikom, četrte so pobrali Italijani v posebne bataljone, peti so se skrivali, kakor so vedeli in znali. Takrat je bilo torej takšno stanje. Kdo se v tisti zmedi ni omadeževal z nasiljem? Kdo se je vedno držal le resnice in pravice? Ta naj vrže prvi kamen, kot je dejal Kristus farizejem, ki so javno tožili grešnico.
Ali bi ne bilo bolj na mestu položiti kamen na to preteklost? Proglasiti splošno amnestijo in tako najbolj častno proslaviti 50-letnico konca druge svetovne vojne? Takšen kamen bi lahko bil spomenik vsem padlim v Ljubljani, spomenik narodne sprave. Takšna sprava bi bila tudi najbolj primerna priprava na obisk sv. očeta prihodnje leto.
K. Humar
Listine
Krstno in rc stan.
Krstno in rodbii stan,’yd
Tržičanka Albina Pahor je praznovala 90 let
Izidi volitev v slovenskih občinah na Goriškem
Tudi pri nas je vladalo veliko zanimanje za volitve. V Doberdobu, Sovodnjah in v Števerjanu so bile namreč občinske volitve, ki se jih je udeležilo zelo veliko volilcev. Na prvi pogled na volilne izide nam postane takoj jasno, da kakih večjih sprememb ni, če seveda odmislimo velik uspeh SSk, kije v Števerjanu po dolgih letih spet prišla do župana. Pa poglejmo izide!
V	Doberdobu sta bili dve listi: lista Slovenske skupnosti z Marijo Ferletič kot kandidatinjo za županjo in lista Občinska enotnost z Mariom Lavrenčičem, ki je tudi zmagal na volitvah in tako ostaja še naprej župan doberdobske občine. Volilnih upravičencev je bilo v Doberdobu 1211, od teh jih je volilo 1067, kar je 88,7%, belih glasovnic je bilo 15, neveljavnih pa 36. Lista Občinska enotnost je prejela 580 glasov, kar je 57,1%, Slovenska skupnost pa 436 glasov, kar je 42,9%. Svetovalci pa so postali Silvano Semolič, Andrej Gergolet, Viljem Gergolet, Igor Juren, Iztok Devetak, Giovanni Devetak, Klavdija Sulič, Marko Jarc (vsi Občinska enotnost) in svetovalci Slovenske skupnosti Marija Ferletič, Milko Visintin, Bruna Visintin ter Damjan Podveršič.
Tudi v Sovodnjah sta bili dve listi, in sicer Slovenska skupnost in Občinska enotnost, ki je s 722 glasovi zmagala (56,5%), SSk pa je prejela 557 glasov (43,5%). Župan tako postaja Marko Petejan, svetovalci pa so Leopold Devetak, Zdravko Custrin, Severin Zotti, Walter
Novi števerjanski župan Hadrijan Corsi
Ferfoglia, Savina Cotič, Ravio Mo-setti, Zdravko Novak in Alenka Flo-renin; vsi so bili izvoljeni na listi Občinska skupnost, svetovalci Slovenske skupnosti pa so postali Se-verino Klede, Beniamin Čemic, Branislav Čemic in Julijan Ožbot.
V Števerjanu sta nastopili listi Občinska enotnost, Slovenska skupnost in fašisti strankeMS7- Fiamma tricolore, ki pa so prejeli samo 19 glasov. Slovenska skupnost je prejela 303 glasov (49,3%), Občinska enotnost pa 292, kar pomeni 47,5%. Hadrijan Corsi je tako samo za 11 glasov postal župan Steverjana. Svetovalci pa so: Ivan Humar, Silvano Cibini, Damjan Stekar in Rudi Korsic za Občinsko enotnost; Franka Padovan, Anka Čemic, Mirjam Domi Hlede, Ivan Vogrič, Dominik Humar, Florijan Lango, Izidor Prinčič, Marjan Dru-fovka pa za Slovensko skupnost.
Tudi v Laškem ni več velika redkost, če kdo dočaka nenavadno starost 90 let. Tako je pred kratkim Albina Pahor praznovala v krogu svojih najdražjih okroglo obletnico rojstva. Prav je, da tukajšnji Slovenci zabeležimo in se veselimo takih dogodkov. Praznik je še toliko bolj vreden omembe, če gre za spomin na družinsko življenje, kije bilo bogato in pomembno za našo skupnost.
Priimek Pahor, ki je pri nas pogost, je sicer tipično kraško-sloven-ski; med fašizmom je postal celo Pacor ali Paccorini. Albina se je rodila v Dolu (Doberdob) pri Skropčevih v zaselku, ki ga domačini imenujejo Hišarji\ že v 1. 1914 se je skupaj s starši, bratom in 4 sestrami preselila v Ronke v zaselek S. Vito, kjer so kupili hišo. V ronski okolici so imeli njeni starši precej zemlje, ki je bila celo tam, kjer stoji danes letališče.
Med vojno je kot skoraj vsi prebivalci Laškega šla z dmžino v begun-
sko taborišče, ki je bilo najprej v Wagni in nato skupaj z drugimi slovenskimi družinami v madžarskem kraju Tolna. Konec vojne pa je doživela v taborišču pri Bruck an der Leite. Gotovo ji je ostala v spominu predvsem velika lakota, ki ni nehala, niti ko so se vrnili v Ronke, kjer so našli hišo brez oken in vrat. Na srečo so se lahko preživljali s kmetijo in zelenjavo, saj je pridelke prodajala tudi mama na trgu v Tržiču.
Albina je šla se učit šivat k teti Mariji Pahor v Sv. Ivan (Trst). Tam je ostala dve leti. Kot šivilja je spoznala in 1. 1928 poročila Jožefa Lakoviča (pri Lukotovih) iz Doberdoba (1902-1974), sorodnika slikarja Vladimira iz Ljubljane. Mož, ki je opravil srednje šole v Gorici in nekaj višjih na Dunaju med vojno, je od 1. 1921 delal v ladjedelnici kot uradnik in seje tam navadil tudi italijanščino. Seveda se je iz Doberdoba vozil delat s
kolesom. Imela sta tri fante, to so: Eligio, Armando in Jožef (Pino, poznan kot odličen šahist). Do 1. 1940 sta Jožef in Albina stanovala v Doberdobu, nato v Tržiču. Med voj -no sta kot vsi Slovenci po svojih močeh pomagala v osvobodilnem gibanju; to predvsem mož, kije bil odbornik demokratične fronte Slovencev v ladjedelnici. Po vojni so začeli otroci obiskovati slovenske šole v Tržiču in Trstu. Oče pa seje kot prosvetni delavec zanimal za društvo Triglav, pri katerem je postal blagajnik. Od takrat so vedno naročeni na slovenske časopise in obiskujejo slovenske prireditve in verske obrede v Laškem. Jožef, kije bil do upokojitve namestnik šefa administracije, je 1. 1966 prejel za svoje vestno delo od predsednika republike Saragata odličje Vitez republike.
Čestitkam Albini in voščilom za nadaljnja zdrava leta se pridmžuje društvo Jadro.	K.M.
Govorica kraškega kamna
Pretekli teden (od 18. do 28.4.) je razstavljal v občinski knjižnici v Ronkah kraški kipar Pavel Hrovatin iz Briščikov. Pobudo za otvoritev razstave na temo Govorica kraškega kamna je dala občinska komisija za slovenska vprašanja s sodelovanjem SKRD Jadro in občinske knjižnice. Na predstavitvi so spregovorili podžupan L. Furlan, predsednica občinske komisije Sonja Božič in tržaški umetnik Sergij Cesar, ki je napisal tudi priložnostno predstavitev umetniškega dela in avtorja v dvojezičnem vabilu.	m
Praznik staršev v Bazovici
Praznik staršev je lepa priložnost za kulturne prireditve in zabavo. Vsako leto se je Slomškov dom v Bazovici z materinskim dnevom spomnil na matere, letos pa je, zavedajoč se tudi velikega pomena očetovska, organiziral v nedeljo, 23. 4., v Slomškovem domu praznik staršev.
V	lepo ozaljšani dvorani in z razsvetljenim panojem, na katerem je izstopal napis Spoštuj očeta in mater, seje predstavila znana in priljubljena skupina Šavrinske pupe iz Šmarij pri Kopru. Občinst\’o je z zanimanjem sledilo njihovemu petju in oživljanju starih navad. Ob šaljivo pikrih pripombah na račun družine, ki danes nepreklicno propada in ni več poglavitno torišče za vzgojo otrok, je vzniknila želja, da se vrne družinam dostojanstvo za plemenito vzgojo otrok v krščanskem duhu. Staršem naj se povrneta spoštovanje in ugled, kot so ju dajali naši predniki, in v družinah naj zavlada mir in ne neprestano hlastanje po novih varljivih vabah pridobitniškega sveta in življenja. Škoda, res škoda, da je bil ta klic, namenjen našim slovenskim družinam, deležen odobravanja le maloštevilnega hvaležnega občinstva.
Ta lepi praznik staršev je sklenil otroški pevski zbor Skomšek, kije pod vodstvom Davida Žerjala zapel na čast in v hvaležnost staršem tri pesmi. Naj omenimo, da je zborček prejel na nedavni reviji Pesem mladih laskavo priznanje za petindvajsetletno neprekinjeno delovanje. Prav bi bilo, da bi se zborček še okrepil in gojil še dolgo let lepo slovensko pesem.
A.M.
Pomembna nagrada za MePZ Podgora
V soboto, 22. aprila, je podgorski MePZ prvič sodeloval na tekmovanju slovenskih pevskih zborov Naša pesem 1995. Prireditev je bila letos od 21. do 23. aprila v sali Union v Mariboru, kjer je nastopalo omejeno (25) število zborov. Iz zamejstva so se pobude udeležili trije mešani pevski zbori, in sicer Jacobus Gallus iz Trsta in Celovca, zbor Podgora iz Gorice ter zbor Vasilij Mirk iz Kontovela. Nastope je ocenjevala posebna komisija, kriteriji pa so bili prepričljivost izvedbe, tehnična pripravljenost in zahtevnost tekmovalnega programa. Vsak zbor je izvajal obvezno pesem, nato svoj spored s tremi izvirnimi pesmimi. Isti sobotni popoldan so nastopili še MePZ J. Gallus iz T rsta, zbor Toplice (Dobrna), Vox medicorum (Ljubljana), Komorni zbor De profundis (Kranj), Akademski pevski zbor Maribor.
Zbor Podgora seje predstavil z obvezno skladbo (RavnikovoŽa/i/7-co na besedilo F. Kozaka) in s svojim programom; le-ta je obsegal Vrabčev Veter po verzih S. Kosovela, Brucknerjevo A ve Mario in Poulencovo Vinea mea electa. Žirija je ocenila izvedbo goriških pevcev s 74 točkami (na 90) in podelila dirigentu Mirku Špacapanu bronasto plaketo mesta Maribor. Zbor, ki so ga za to priložnost podprli tudi nekateri drugi pevci iz okoliških krajev, je bil s svojim nastopom zelo zadovoljen, saj je dokazal, da se z resnim ljubiteljskim delom lahko dosežejo pomembni uspehi in da kvaliteta ni sinonim le za profesionalnost.
Goriški slikar Bruno Canella v Kulturnem domu
V sredo, 26. aprila 1995, je bila ob 18.30 v galeriji Kulturnega doma otvoritev razstave goriškega slikarja Bruna Canelle z naslovom Naše okolje: včeraj in danes.
Bruno Canella se je rodil v Mostu na Soči. Njegova mati je bila iz slovenske družine Kačič iz Brestovice na Krasu, oče pa je bil italijanske narodnosti. Za slikarstvo se je pričel zanimati že v mladostnih letih, oljni tehniki pa se je z navdušenjem posvetil po dolgotrajnem bivanju v Istri, kjer je prišel v stik s tamkajšnjimi umetniki (Polhen, Dequel, Saksida). Sodeloval je že na številnih skupinskih razstavah, samostojno pa je razstavljal v Gorici.
Razstava, ki jo prireja Upravni odbor Kulturnega doma v Gorici, bo odprta do 10. maja 1995 po naslednjem urniku: od 9. do 13. (ob delavnikih) ter v večernih urah med raznimi kulturnimi prireditvami.
Mladi udeleženci Slovenske Evrošole '95 so obiskali tudi Gorico
Kulturna prireditev ob 50-letnici osvoboditve
Zamisel je nastala v začetku sezone, ko so predstavniki nekaterih kulturnih društev predlagali Zvezi slovenskih kulturnih društev, naj bi oblikovali skupno pobudo ob 50-letnici zmage nad nacifašizmom in osvoboditve. Manifestacija naj bi bila predvsem izraz ustvarjalnosti goriških kulturnih skupin in zato naj bi kulturni spored oblikovala društva, ki so včlanjena v ZSKD.
Zamisel je prerasla začetne okvire in je dobila vsegoriški okvir; zato bo predstavljala osrednjo pokrajinsko prireditev ob 50-letnici osvoboditve, ki bo potekala v organizaciji ZSKD-Gorica in pod pokroviteljstvom SKGZ, Kulturnega doma-Gorica in VZPI-ANPI. Prireditev, ki nosi naslov To je ta čas, bo v petek, 28. aprila 1995, ob 20.30 v goriškem Kulturnem domu.
Kulturni spored pod vodstvom režiserja Emila Aberška oblikujejo dekliški zbor Sovodenjska dekleta, dekliški zbor Jezero iz Doberdoba, mešani zbor Oton Župančič iz Štandreža, moški zbor in Doberdoba, moški zbor Andrej Paglavec iz Podgore ter moški zbor Skala iz Gabrij.
Za glasbeno opremo je poskrbel Miran Rustja, igrali pa bodo Fabio Devetak - flavta, Danijel Devetak - violina in Boštjan Harej - violončelo.
Recital oblikujejo člani goriške Gledališke šole Erik in Robert Bensa, Viljena Devetak, Katja in Tanja Gaeta, Luiza Gergolet ter Erika Nardin. Slavnostni govornik na petkovi prireditvi bo kulturni ustvarjalec Ace Mermolja.
Zlata maša misijonarja Ernesta Sakside
Preteklo nedeljo, 23. aprila, je misijonar Ernest Saksida obhajal zlato mašo v svoji rojstni vasi Dornberku. Ljudje so napolnili cerkev, domači pevski zbor je ubrano prepeval, okrog zlatomašnika se je zbralo nad 20 sobratov. Zlatomašniku je spregovoril salezijanski sobrat, pozdravil pa je tudi sam zlatomašnik Saksida. Ob koncu maše je vsakomur stisnil roko v pozdrav in mu izročil spominsko podobico. Mašno slavje so domači župnik in župl jani zelo učinkovito pripravili in zelo doživeto sodelovali. Po darovanju je zlatomašnik blagoslovil novi tabernakelj, dar nekega domačina.
Prihodnjo nedeljo, 30. aprila, bo Ernest Saksida ponovil zlatomašno slavje v cerkvi sv. Ignacija na Travniku v Gorici ob 9. uri zjutraj.
V Dolini, Zgoniku in na Repentabru potrditev dosedanjih uprav, a tudi lep uspeh SSk
Občinske svete so obnovili tudi v Dolini, Zgoniku in na Repentabru. Slovenski volilci so tudi tokrat večinoma podprli tradicionalne stranke, za katere navadno glasujejo. Do velikih sprememb ni prišlo, novosti predstavljata le skoraj plebiscitaren uspeh liste Skupaj-Insieme in njenega županskega kandidata Borisa Pangerca v Dolini ter prisotnost predstavnikov Pola svoboščin v zgoniškem in repentabrskem občinskem svetu.
V	Dolini je torej zmagala lista Skupaj-Insieme, kije odraz dosedanje občinske uprave (SSk, DSL, SKP, Demokratski forum). Prejela je nad 67% glasov, tako da so predstavniki liste sami presenečeni nad takšnim izidom, katerega si kratkomalo niso pričakovali. Za štiri leta bo dolinski upravi načeloval župan Boris Pangerc, šolnik in znan kulturni delavec.
Tudi v Zgoniku in na Repentabru so volilci izrazili zaupanje dosedanjim levičarskim upravam.
V	Zgoniku je lista Skupaj-Insieme prejela 62% glasov, Slovenska skupnost 18%, Pol svoboščin pa 20%. Občini bo še naprej načelovala dosedanja županja Tamara Blažina skupaj z ( svetovalci, SSk bo imela dva svetovalca, prvič pa bosta v zgoniškem občinskem svetu sedela dva svetovalca desničarskega Pola svoboščin (Umberto Ercolessi in
Walter Persi).
Na Repentabru seje uveljavila Napredna lista, ki je prejela 48% glasov. SSk je prejela 32%. Pol svoboščin pa 20% glasov. Zupan bo še naprej Aleksij Križman skupaj z 8 svetovalci, SSk ima tri svetovalce, Pol svoboščin pa enega (Franca Guerro).
Predstavniki strank se veselijo volilnega izida, razočaranje so izrazili le člani Pola svoboščin in drugih liste, ki so nastopile v dolinski občini in ki so si pričakovali ugodnejše rezultate. Levica je nad izidi seveda zelo zadovoljna tudi v luči rezultatov deželnih in drugih upravnih volitev, ki so se v nedeljo odvijale drugod po Italiji in ki so levo sredino nagradile z zmago v devetih deželah od petnajstih, v katerih so bile volitve.
Precej je napredovala tudi Slovenska skupnost, tako v Zgoniku kot na Repentabru (tu je morda na tihem pričakovala zmago). V Zgoniku je napredovala za odstotek, na Repentabru pa kar za štiri. Tu je bil na njeni listi prvič izvoljen v občinski svet kandidat italijanske narodnosti Giuseppe Nobile, sicer kot neodvisen. To se je v zgodovini SSk menda prvič zgodilo. Ostala dva svetovalca sta županski kandidat Renco Milič in Ivo Jevnikar. V Zgoniku pa sta bila na listi SSk izvoljena županski kandidat Joško Gruden in Slavko Škerlj. V Dolini je SSk s tremi kandidati nastopila v okvi-
ru listeSkupaj-Insieme. Vsi trije (Aldo Stefančič, Damjan Ražem in Fulvia Premolin) so bili izvoljeni; prof. Aldo Stefančič pa je bil s 209 preferencami najbolj voljen kandidat na zmagoviti listi, lep osebni uspeh pa je žel tudi Damjan Ražem. Tako Stefančič kot Ražem bosta člana občinskega odbora (Stefančič bo še naprej zasedal podžupansko mesto). SSk se zato lahko upravičeno veseli izida nedeljskih volitev, na osnovi katerega je - kot pravi tiskovno poročilo, izdano 24. t.m. - »brez dvoma utrdila svoje vodilno mesto med strankami, ki zbirajo slovenske glasove.«
Nedeljske volitve so tudi pokazale, da Slovenci s skupnim nastopom lahko žanjemo lepe uspehe s konkretnimi rezultati; to je prišlo do izraza zlasti v dolinski občini.
V	Zgoniku in na Repentabru so mnogi mnenja, da je bilo dobro, da sta levica in SSk nastopili na dveh ločenih listah, tako da so čimveč svetovalskih sedežev zasedli slovenski svetovalci. Gotovo pa je, da bodo stranke, za katere Slovenci tradicionalno volijo, v teh dveh občinah morale poiskati skupen jezik in skupne točke zaradi prisotnosti predstavnikov Pola svoboščin, ki do Slovencev ni ravno najbolje razpoložen. To bi lahko bil tudi nov korak na poti proti skupnemu političnemu nastopanju Slovencev, v katerega nas silijo razmere.
Zbor Jacobus Gallus prejel zlato odličje v Mariboru
Zbor Jacobus Gallus v štandreški cerkvi septembra lani
Mešani pevski zbor Jacobus Gallus, ki deluje pod okriljem Glasbene matice v Trstu, je konec prejšnjega tedna na vseslovenskem zborovskem tekmovanju Naša pesem v Mariboru žel zelo lep uspeh. Prejel je namreč 90 točk in zlato odličje mesta Maribor, njegov zborovodja Janko Ban pa je prejel tudi priznanje za najboljšo izvedbo obvezne skladbe, ki je bila letos Zanjica Janka Ravnika.
MePZ J. Gallus je nastopil v soboto, 22. t.m. (isti dan sta nastopila še zamejska zbora MePZ Podgora in MePZ Jakob Petelin Gallus iz Celovca, dan prej pa MoPZ Vasilij Mirk s Proseka in Kontovela). Poleg Zenjice je izvedel še Gallusov motet Stetit Iesus in medio, Mer-kujevo Avegratiaplenarni besedilo Lukovega evangelija in ljudskoSVo/7 tam lipica v priredbi Marija Kogoja. Skladbi Žanjica in Stoji tam lipicaje zbor izvedel tudi na slavnostnem koncertu v nedeljo, 23. t.m., ko je nastopil skupaj z MePZ Obala iz Kopra (vodi Walter Lo Nigro) in z Ljubljanskimi madrigalisti, kijih vodi Matjaž Šček. Ta dva zbora sta namreč z nekoliko višjim točkovanjem tudi prejela zlato odličje. Zanimivo pa je, da sta -poleg Janka Bana seveda - tudi Lo Nigro in Šček s Tržaškega.
S tem uspehom se je MePZ J. Gallus uvrstil v sam vrh slovenskega zborovskega petja. Pri tem je treba omeniti, da je zboru že pred dvema letoma na tekmovanju Naša pesem '93 v Ljubljani za las ušlo
zlato odličje in da je pred več kot dvajsetimi leti prejšnji zbor Gallus pod vodstvom Ubalda Vrabca prejel zlato odličje. Od zamejskih zborov pa je zlato odličje pred sedmimi leti prejel tudi MePZ Primorec-Tabor s Trebč in Opčin pod vodstvom Matjaža Ščeka.
Po nastopu na mariborskem tekmovanju se sezona zbora J. Gallus
bliža koncu. Končala se bo z izvedbo cikla Balada o narodu, to je sklopa pesmi tržaških avtorjev, ki pripovedujejo o tipki zgodovini in o današnji nelahki situaciji Slovencev na tem koncu narodnega ozemlja. Jeseni bo zbor zopet začel z delom, v načrtu pa ima več nastopov, med temi tudi udeležbo na tekmovanju Gnido d'Arezzo.
Skedenj
Letos slavi naš Etnografski muzej dvajsetletnico obstoja. Kakor je bilo v načrtu, poteka ta obletnica zelo razvejano in s širokimi potezami.
Vjanuarju in februarju je bila razstava o Skedenjski krušarici v .SV. Antonu pri Kopru. Pretekli torek je bila otvoritev razširjene razstave v Pokrajinskem koprskem muzeju (Gramscijev trg 4). Ob otvoritvi sta govorila zastopnika koprskega in škedenjskega muzeja, pel je škedenjski pevski zbor pod vodstvom Aleksandra Sluge. V juniju pa naj bi v še bolj razširjeni obliki odprli isto razstavo v Etnografskem muzeju v Ljubljani.
21. t.m. je bila zanimiva otvoritev razstave v Ptuju, kjer je prisoten tudi naš muzej z manjšimi eksponati.
Slovesnost obletnice bo v Skednju 18. junija.
SSk priredila srečanje s Silviusom Magnagom
Silvius Magnago (levo) in tajnik SSk Martin Brecelj (Foto Kroma)
V petek, 21. t.m., se je v Trstu kot gost Slovenske skupnosti mudil zgodovinski voditelj Južnotirolske ljudske stranke (Siidtiroler Volkspartei
-	SVP) dr. Silvius Magnago. Dopoldne je imel na tržaškem sedežu agencije ANSA srečanje z novinarji, v popoldanskih urah pa je na novem sedežu SSk v ul. Gallina 5 predaval o pomembnosti samostojnega političnega nastopanja.
Magnago je orisal zgodovinsko pot SVP, ki prav zaradi tega, ker je zbirna stranka, v kateri se ljudje različnih idejnih opredelitev, predstavlja okoli 90% nemške manjšine na Južnem Tirolskem. To ji omogoča, da je sogovornik tudi v naj višjih forumih. Slovence v Italiji je pozval, naj stopijo na pot samostojnega političnega nastopanja, saj so v prvi vrsti Slovenci (kot manjšinci na Južnem Tirolskem so v prvi vrsti Nemci).
Ugledni gost se je tudi dalj časa ustavil pri zgodovini boja južnotirolskih Nemcev za čimboljšo zaščito in za avtonomijo pokrajine Bočen. Pri tem je omenil tako določila pariške mirovne pogodbe iz leta 1947 kot tudi dveh resolucij OZN iz začetka šestdesetih let. Dejal je tudi, da je avstrijska država nekakšna zaščitnica oz. nadzornica, ki pazi, da Italija ne krši kake norme v zvezi z zaščito nemške manjšine na Južnem Tirolskem. Če bi Italija to storila, bi imela Avstrija pravico obrniti se na mednarodno sodišče v Haagu.
Magnago je spregovoril tudi o današnjem političnem trenutku v Italiji in izrazil zaskrbljenost nad uveljavljanjem desnice, zlasti neofašistične stranke Nacionalnega zavezništva. Z vlado, v kateri bi bili tudi člani NZ (kotje bilo v bivši Berlusconijevi vladi), ne bo SVP nikoli sodelovala, saj o fašizmu in njegovih dedičih noče niti slišati. SVP je namreč nastala kot protifašistična stranka. Datum njenega rojstva je 8. maj 1945 (torej dan, ko se je končala draga svetovna vojna): 50-letnico obstoja stranke bodo proslavili 29. t.m. z izrednim kongresom v Meranu.
Občni zbor Zadružne kraške banke
V nedeljo je bil v zgoniški telovadnici občni zbor Združne kraške banke, prvi po združitvi zadružnih bank, nekdanjih hranilnic in posojilnic z Opčin in iz Nabrežine. V izrednem delu občnega zbora, ki mu je prisostvoval tudi notar, so člani z veliko večino odobrili novi zadružni statut. Ta daje Zadružni kraški banki širše možnosti poslovanja in torej večjega razmaha, ki je v izostrenih tržnih razmerah nadvse potreben.
V rednem delu občnega zbora je predsednik Pavel Milič podal izčrpno poročilo Upravnega sveta, pri čemer je prikazal in obrazložil obračun na dan 31.12.1994. Po poročilu Nadzornega odbora sta sledila razprava in odobritev obračuna. Na dnevnem redu so bile še druge točke, ki zadevajo bančno poslovanje v ožjem pomenu besede. Kot zadnja točka pa so bile na vrsti volitve štirih odbornikov, ki jim je letos zapadel mandat. Člani so izvolili vse štiri kandidate, ki jih je predlagal Upravni svet, in sicer dosedanje odbornike Silvana Čoka, Dragotina Daneva in Karla Guština ter na novo dr. Dušana Grudna.	(mab)
Velikonočna številka Škrata
Izšla je velikonočna številka (št. 3-4) glasila Sklada Mitja Čuk Škrat. Uvodoma najdemo razmišljanje Ivana Florjanca o Veliki noči, sledi daljši prispevek o življenju v Jezusovem času. Dr. Viljem Ščuka je prispeval članek o zorenju otrokove osebnosti, dr. Martina Tomori pa članek o mladostniškem obdobju. O gibanju Hare Krišna je napisal prispevek Vinko Škafar, Jasna Merku pa piše o razvoju človeške figure. Sledi prispevek Nataše Paulin o Slovenski Evrošoli, Živa Gruden pa bralca vnovič popelje na izlet v Benečijo.
Na zadnji strani najdemo poročilo o izletu na sneg v Piancavallo, ki ga je priredil Sklad Mitja Čuk. V tej številki je tudi vrsta nasvetov za razne vaje in zabave. Velikonočni Škratje med drugim bogato opremljen z ilustracijami Walterja Grudine, Jasne Merku in Magde Tavčar ter s fotografijami Petra Cvelbarja in iz arhiva.
Proslavitve dneva zmage po 2. svetovni vojni na Primorskem
Ob polemičnih pripravah na letošnjo proslavo ob 50-letnici konca 2. svetovne vojne v Sloveniji bi bilo zanimivo analizirati, kako je bilo s proslavami ob preteklih obletnicah. Pozaba je zelo hitra in ni slabo nekoliko pogledati po starih časopisih.
Dan zmage je bil po vzoru Sovjetske zveze in držav, ki so bile v njenem interesnem območju, določen v Jugoslaviji na 9. maj. Zahodne »imperialistične« države pa so proslavljale zmago v 2. svetovni vojni 8. maja. Leta 1950 - ob peti obletnici zmage - na Primorskem ni bilo večjih proslav, samo uvodničarji v časopisih so poudarjali visoko revolucionarno zavest, s katero je KPJ vodila boj proti okupatorju. Proslava desetletnice osvoboditve je bila v Postojni, kjer je nastopilo 18 pevskih zborov in so bili zvočniki razmeščeni po vsem mestu, podobno kot ob posameznih sodnih obravnavah. Drugače pa se je 10-letnica povezovala z ustanovitvijo slovenske vlade v Ajdovščini.
Ob 20-letnici so mediji dajali velik poudarek na praznovanje 1. maja in na začetek poti Titove štafete. Obletnica je bila povezana s proslavo v Ajdovščini, ki jo je odprl sekretar občinskega komiteja ZK. Aktualni poudarek je bil, da je to »obletnica osvoboditve in naše socialistične revolucije«. V Beogradu pa je potekala velika vojaška parada.
Ob 30-letnici je leta 1975 pred proslavami potekal na Severnem Primorskem Teden komunista. Poleg ekonomskega razvoja so še vedno poudarjali hkratno dvojico »osvobodilnega boja in revolucije«. Potrjevali so odločenost, da ne bodo skrenili s poti, ki soje začrtali Tito, »naša najbolj revolucionarna ustava in dokumenti ZKJ«. V Ljubljani so odkrili spomenik revolucije in govorniki so opisovali »zmagovito pot naše revolucije«. V Beogradu pa je bila tedaj velika vojaška parada. Deset kilometrov dolga kolona vojaških enot in drugih sodelujočih je eno uro korakala pred očmi vrhovnega poveljnika. Časopisi so poudarjali, da je »parada 75 izraz našega zaupanja v socializem in samoupravljanje«.
Tudi ob 40-letnici praznovanja dneva zmage so praznik povezovali s 1. majem in štafeto. Govorniki v Ajdovščini in Opatjem selu pa so se omejili na poudarjanja gospodarskih dosežkov.
Dan zmage je bil v Jugoslaviji - in s tem tudi v Sloveniji in na Primorskem - v preteklih desetletjih izrabljen za sistemsko indoktrinacijo. Z uvedbo demokracije naj ima praznik državno umiritveno in ne strankarsko obeležje. V smislu pluralizma bi bilo dobro ustanoviti poleg Zveze borcev, ki ima v glavnem še vedno vodstvo nekdanjih komunističnih funkcionarjev, tudi Zvezo partizanov nekomunistov, ki so se v drugi svetovni vojni borili le za osvoboditev domovine proti italijanski in nemški vojski in ne za zmago komunizma, ki seje pripravljala v letih 1941 -1945 v Jugoslaviji in Sloveniji. Večina primorskih mož ni nič vedela o komunizmu in vsaj moji sorodniki so poznejšo komunistično oblast razumeli kot zlorabo njihovega boja.
S.P.
Iskrice
Nekateri sarajevski pisatelji in pesniki so javno sežgali svoja dela na trgu tega obleganega mesta. Ta simbolična poteza je v nasprotju s tistim, kar so leta 1933 naredili nacisti, ko so na trgu sežgali »nezdrave« knjige: na eni strani poteza trinoštva proti ustvarjalcem, na drugi strani izziv ustvarjalcev oblastem, ki jih prepuščajo v milost in nemilost napadalcev.
Porazne izjave poslanke Demokratske stranke v Državnem zboru: »To, da se pri tem ne preštevamo, da so v izhodišču vse verske skupnosti enakopravne, je po mojem temelj formalne demokracije.«
Ta ženska ima zmedene pojme o demokraciji. Katoliška Cerkev, kije prisotna v vsaki najmanši vasici in se je prijavilo nad 70% pripadnikov, naj bi bila enaka verskim skupinam, ki so prisotne v zelo omejenem obsegu? Naj bi bila enaka trem članom bahaj ske verske skupnosti?
»Zame je država sistem,« še vedno trdi omenjena gospa, »Cerkev pa kvečjemu podsistem, ki z njo ureja odnose in razmerja...«.
In še: »Govorite o laični šoli, pluralni ponudbi, hkrati pa naj bi, recimo, v šoli verske skupine poučevali diplomati teološke fakultete, ki imajo določen pogled na svet, svetovni nazor?«
Ali ostali nimajo določenega pogleda? Ali so brez nazora? Zakaj bi bil njihov nazor za javno šolo sprejemljiv, pogled Cerkve pa ne?
sodelovanja in dialoga o ureditvi razmerja med državo in verskimi skupnostmi. Temu vabilu se ni odzvala nobena verska skupnost. Obenem je nadškof poudaril, da Cerkev noče nobenih privilegijev.
Laž v laži. Večkrat se ponavlja laž v laži: »Laž ima kratke noge« ali »Če lažeš, ti pride nos kakor Ostržku.« Toda nihče še ni izmeril nog laži ali ugotovil podaljšanje nosu Ostržku...
V v ***
Pojavil se je MAG in bo pokazal, kako je kralj nag.
*♦* *♦*
Ljubljansko Delo se predstavlja kot »samostojen časnik«... Večkrat sam dokazuje, da to ni res. To nam dokazuje tudi zadeva Slivnik. Izraz »samostojni časnik« je pesek v oči najivnežem in parola za...
Beri Delo in boš vedel, kako se eni boje za bodočnostSlovenije, kiji »grozi« dejstvo, da »je že zdaj Cerkev najmočnejša politična sila, njena moč pa se iz dneva v dan še bolj krepi.«
Gospod Boris Jež, preden greste spat zvečer, spijte malo kamilice pa spite mirno! Ko boste postal star, vam bo na voljo cerkvena karitativna ustanova v morebitno pomoč. V tem trenutku mi prihaja na misel g. Vidmar.
Venček
Pravoslavna Velika noč
Grška in srbska pravoslavna skupnost v Trstu sta v nedeljo, 23. t.m., praznovali Veliko noč, ki za pravoslavne kristjane letos pade točno teden kasneje za katoliško. Se posebno slovesno je bilo v srbsko-pravoslavni cerkvi sv. Spiridona, kjer je postne in velikonočne verske obrede vodil metropolit za Hrvaško, Slovenijo in Italijo Jovan. V soboto, 22. t.m., je bila opolnoči velikonočna procesija, v nedeljo pa je lepo cerkev napolnila res velika množica vernikov, ki so prejeli blagoslov in velikonočne pirhe. Vse obrede je spremljalo petje Ekumenskega zbora pod vodstvom dr. Zorka Hareja.
Korte nad Izolo
Slovenska Istra se polagoma kulturno prebuja in to skoraj v vsaki vasi, tako daj e težko slediti različnim pobudam in knjižnim izdajam.
Korte ne izostajajo. Pretekli torej je bila v osnovni šoli predstavitev knjige Ravnikova dediščina v Kortah. AvtoricajeNada Morato. France Ravnik (1832-1883) je bil župnik v tem kraju in ima ogromne zasluge za ta okraj. Prav je, da so se ga spomnili s posebno izdajo, kije izšla ob 10. obletnici smrti pokojnega župnika Esiga.
Prireditevje pritegnila lepo število domačinov in gostov. Večer so poživili dramske skupine Kulturnega društva Korte, MePZ I. Panger pod vodstvom dirigenta Antona Baloha, sopranistka Marta Horvat ob klavirski spremljavi Nadje Žerjal in Bojana Glavina.
Kortežanom čestitamo za to lepo pobudo in jim obenem voščimo, da bi nadaljevali s svojim vsestranskim udejstvovanjem.
Obvestila
SZSO-SGS. Jurijevanje z obljubami bo letos blizu cerkve na Plešivem v nedeljo, 30. aprila, s sv. mašo ob 10. uri. Potem je predvideno skavtsko kosilo tudi za goste in prijatelje, ki so res prisrčno vabljeni. V primeru dežja bo obred v cerkvi.
❖ ❖ ❖
RUPA. V nedeljo, 30. aprila, bo ob 10. uri slovesna sv. maša v čast zavetnika vasi in župnije sv. ev. Marka. Ofer med mašo bo za MePZ Rupa-Peč. V ponedeljek, 1. maja, bodo šmarnice ob 8. uri zjutraj. Prisrčno vabljeni!
❖ ♦> ♦>
Širši odbor ZVEZE SLOVENSKE KATOLIŠKE PROSVETE se bo sestal v torek, 2. maja, ob 20.30 na sedežu v Gorici.
♦> ♦> ❖
ACM-Gorica vabi k maši za cerkveno edinsot v ponedeljek, 8. maja, v Zavod sv. Družine ob 16.30.
V v
V KATOLIŠKI KNJIGARNI na Travniku razstavlja svoja dela akademski slikar Janez Kovačič iz Ljubljane. Vabimo Vas, da si razstavo ogledate; odprta bo do 6. maja.
V v v
ROMANJE V PADOVO ob 800-letnici rojstva sv. Antona. Goriška nadškofija prireja za ta jubilej skupno romanje, in sicer v soboto, 3. junija, popoldne. Skupna sv. maša bo ob 18. uri. Tudi Slovenci se bomo pridružili tej proslavi. Vsaka naša župnija naj to romanje napove in izbere število romarjev do 15. maja ter to sporoči v Zavodu sv. Družine v Gorici. Če posamezne župnije nimajo dovolj romarjev za lasten avtobus, naj se duhovniki povežejo z bližnjimi župnijami. Če pa bo le nakaj romarjev, bomo tako uredili, da jih bomo združili. Dušni pastirji so naprošeni, da romanje oznanijo in zberejo romarje, da bo vse v času in primerno urejeno.
❖ ♦> ♦>
KLUB PRIJATELJSTVA v Trstu vabi na družabno srečanje, ki bo
SLOVENSKI CENTER ZA GLASBENO VZGOJO EMIL KOMEL - GORICA
KONCERTNA SEZONA 1994/95
IGOR LAZKO
klavir
Rachmaninov, De Falla, Bartok
Kulturni dom v Gorici, sreda, 3. maja 1995, ob 20.30.
PROSVETNO DRUŠTVO RUPA-PEČ vabi na
TRADICIONALNI PRAZNIK FRTALJE
NEDEUA. 30. APRILA
ob 16.30:	nastop mladinskih in otroških zborov: Vrh sv. Mihaela,
Rupa-Peč, Št. Maver in O. Župančič iz Štandreža; tekmovanje v cvrtju najboljše frtalje; ples z ansamblom Happy day.
PONEDEUEK. I. MAJA
ob 18.30:	veseloigra dramske skupine iz Štandreža Človek brez
smeha (Janez Starina); ples z ansamblom Happy day.
Deloval ho dobro založen buffet s tipično frtaljo, specialitetami na žaru in s pristno
domačo kapljico.
Pred tremi leti je - v dogovoru z Drnovškom - ljubljanski nadškof povabil k sodelovanju vse druge verske skupnosti v Sloveniji, da bi prišlo do
Sodelavce obveščamo,
NAJ POŠLJEJO SVOJE PRISPEVKE NAJKASNEJE IM) PONEDELJKA, 1. MAJA, OPOLDNE.
Pod pokroviteljstvom Skupnega zastopstva Slovencev v Italiji SVET SLOVENSKIH ORGANIZACIJ in SLOVENSKA KULTURNO-GOSPODARSKA ZVEZA vabita na
ENOTNO DEŽELNO PROSLAVO OB 50-LETNICI ZMAGE NAD NACIFAŠIZMOM IN OSVOBODITVE
Doberdob, 1. maja 1995, ob 16. uri.
v sredo, 3. maja, na ul. Donizetti 3 ob 16. uri. Prisoten bo dr. Sedmak, ki bo z nami razpravljal o alternativnem zdravljenju.
❖ ❖ ❖
BARKOVLJE. V četrtek, 4. maja, bo v Barkovljah ob 18.30 sv. maša za duhovne poklice in mladino. Vabita Slovenska Vincencij eva konferenca in Klub prijateljstva.
❖ ❖ ♦>
SSG-TRST. Sergej Verč: SAMOMOR KITOV. Režija Mario Uršič. V četrtek, 27. aprila, ob 20.30 red E, v petek, 28, t.m., ob 20.30 red F, v sredo, 3. maja, ob 16. uri red I, v četrtek, 4. maja, ob 16. uri red G, v petek, 5. t.m. ob 16. uri red H.
Darovi
Ob 2. obletnici smrti predrage Ljubke Šorli-Bratuž daruje Željka 100.000 lir za Karitas. V spomin na predrago mamo ob 2. obletnici njene smrti darujeta Lojzka in Andrej Bratuž po 100.000 lir za Pastirčka in za Škrata.
Vrh sv. Mihaela: Berta Furlan Devetak za cvetje 10.000 in za lačne po svetu 10.000; starši bo krstu male Petre Lapanja po 50.000 lir za cerkev, za misijon p. Kosa in za svečo.
Za cerkev v Rupi: ob krstu male Alessije Pinna starši 50.000 lir.
Za cerkev v Sovodnjah: namesto cvetja na grob Karla Fajta in ob tretji obletnici smrti TinceFajtMarainRemo po 100.000; Gizela 200.000; v spomin Klelije Novak Krašček svakinja Alojzija 50.000 lir.
Za misijon p. Kosa: Z.V. 100.000; Ani in Rudi Rože 50.000 lir.
Za slov. misijonarje: N.N. iz Rupe 150.000; Kovač Cilka 50.000 lir.
Za cerkev v Mavhinjah: druž. Legiša, Mavhinje 15, v spomin a pok. Milana Miliča iz Slivnega 50.000 lir.
Za cerkev v Slivnem: namesto cvetja na grob Milana Oskarja Miliča Marija in Bruno Kralj 50.000 lir.
Imenovanja v tržaški škofiji
Po smrti msgr. dr. Alojzija Škerla so bili imenovani:
- 8.4. g. Marij Gerdol za župnika župnije sv. Jerneja na Opčinah;
- 8.4. g. Jože Špeh za asistenta Slovenske Vincencijeve konference;
- 18.4. g. Milan Nemac za asistenta Društva izobražencev.
KATOLIŠKI GLAS Tednik
List je nastal po združitvi goriškega tednika »Slovenski Primorec« in tržaškega »Teden«. Prva številka »Katoliškega glasa« je izšla 2. februarja 1949 Registriran na goriškem sodišču pod št. 5 dne 28.01.1949 Glavni in odgovorni urednik:
Dušan Jakomin Izdaja: Zadruga Goriška Mohorjeva Riva Piazzutta 18 - Gorizia - PL 00480890318 Tiska: Tiskarna Budin Riva Piazzutta 18 - Gorizia
Letna naročnina v lirah:
Italija	55.000
Slovenija	55.000
inozemstvo	80.000
zračna pošta	100.000
Oglasi in osmrtnice: 1 modulo (5	cm viši-
ne v enem stolpcu) 45.000 lir + 19% IVA. Možne so sestave z več enako velikimi moduli, ne pa vmesne mere.
Član:
jjj ZDRUŽENJE ITALIJANSKEGA PERIODIČNEGA TISKA
rc
ZVEZA ITALIJANSKIH KATOLIŠKIH TEDNIKOV