525 Josip grof Jelačič. (1801 — 1859). Spisal Ivan Steklasa. Lansko leto dne 16. oktobra je minulo sto let, kar je bil rojen ban Jelačič v Petrovaradinu v Slavoniji. Petrovaradinsko mestno zastopstvo je priredilo na ta dan veliko svečanost ter dalo vzidati v hišo, kjer se je rodil ljubimec hrvaškega naroda, spominsko ploščo, a trg med gornjim in dolnjim mestom je dobil ime „Jelačičev trg". Rodoljubno meščanstvo petrovaradinsko je s tem činom izkazalo dolžno čast velikemu narodnemu junaku. Tudi hrvaški rodoljubni časopisi so proslavljali stoletnico glasovitega bana z raznimi članki, dočim so mažarski listi po stari navadi pogrevali že davno ovržene neresnice o hrvaškem banu, češ da je bil v službi „reakcije" in „protivnik svobode". Kaj je bil Jelačič hrvaškemu narodu, more razsoditi samo objektivna zgodovina, katera seveda nima veljave pri slovanskih protiv-nikih. Da se obnovi spomin tega znamenitega Hrvata tudi med Slovenci, priobču-jemo sliko njegovega spomenika in glavne podatke iz njegovega življenjepisa, kakor ga je sestavil Grlovič v zbirki življenjepisov znamenitih Hrvatov. Saj je spomin slavnih hrvaških dni izza zadnjega polstoletja največja tolažba za Jugoslovane v sedanjih borbah. Josip baron Jelačič Bužimski izhaja iz stare hrvaške plemiške rodbine, ki je dajala od nekdaj hrabre junake krajiški vojski. Poslednjih sto let so dali jelačiči avstrijski vojski pet odličnih generalov: Ivana, Frančiška, Josipa, Jurija in Antona. Ivan (1742 do 1813) in Frančišek (1746 do 1810) sta bila sina Vuka Jelačiča petrinjskega in glin-skega zapovednika; oba sta postala v Napoleonovih vojnah podmaršala, a poslednji je junaško branil Feldkirch v Vorarlbergu, ko sta ga napadala Oudinot in Massena 22. in 23. marca 1797, ter je bil zato dne 6. aprila 1799 odlikovan z viteškim križcem Marije Terezije in je postal vsled tega baron. Ta slavni junak se je oženil 1. 1799. z ba-roneso Ano Portner, in iz tega zakona so bratje Josip, Jurij in Anton baroni Jelačiči. Josip Jelačič je bil rojen 16. oktobra 1801 v Petrovaradinu, kjer mu je bil takrat oče divizijonar. Imel je že od rane mladosti veselje do vojaškega stanu. Oče ga je odpeljal že 1. 1809. na Dunaj in ga predstavil cesarju Frančišku. A vladar ga je dal v dunajsko terezijansko akademijo, kjer so se odgoje-vali, kakor še dandanes, gojenci za civilno državno službo. Na žalost mu je umrl oče že naslednje leto, in skrb za tri sinove je ostala odslej dobri materi, ki je vneto izvrševala to svojo dolžnost do smrti 28. novembra 1. 1817. Do 1. 1819. je ostal Jelačič v akademiji, kjer se je izvrstno naučil več modernih jezikov, pokazal velik dar za zgodovino in pesništvo ter postal spreten borivec, strelec in jahač. Ker je vedno hrepenel po vojaškem stanu, ga je imenoval cesar Frančišek 11. marca 1. 1819. za poročnika v 3. dra-gonskem polku barona Vincenca Kneževiča, ki je bil hrvaški podban in praujec Jelačičev po materi. Ta polk je takrat bival na Dunaju. Mladi poročnik, poln idealov, se ni bavil samo s sabljo, ampak kakor Prerado-vič je tudi on z vojaško službo družil sveto službo večni lepoti, kar svedočijo njegova zbrana pesniška dela. V tisku so izšla šele 1. 1851. Odlikujejo se z visokimi mislimi in z dovršeno obliko. Naravno je, da je tudi Jelačič pisal nemško; kasneje je Demeter prevel te pesmi na hrvaški jezik; njegovo dramatsko pesem „Rodrigo i Elvira" pa so slišali Hrvatje prvikrat šele 28. oktobra 1.1894. na hrvaškem pozorišču. V tej mladostni pesniški dobi je Jelačič 1. 1825. nevarno obolel ter je komaj okreval. General baron Geramb ga je imenoval dne 526 Ivan Steklasa: Josip grof Jelačič. 1. maja 1. 1825. za nadporočnika v istem polku in za brigadnega pobočnika. S polkom je odšel v Galicijo, kjer je preživel več nego pet let, potem pa je bil 1. septembra 1. 1830. premeščen kot stotnik k ogulinskemu krajiskemu polku. S tem polkom je odšel 1. 1831. na Laško, kjer je ostal štiri leta pod posebnim nadzorstvom slavnega generala Radeckega, kateri ga je odlikoval s posebno ljubeznijo in pohvalo. Ko se je povrnil s svojim polkom v domovino, se je boril dne 17. oktobra 1. 1835. v bitki pri Veliki Kladuši nabosenskimeji, kjer je od nekdaj bilo dosti pomejnega prepira med krajišniki in med bosenskimi mohamedanci. Jelačič je vodil zadnjo stražo tretje navalne čete ter se je ž njo izkazal tako izvrstno, da je bil v poročilu posebej omenjen ter odlikovan z najvišjim priznanjem Nj. Veličanstva. 20. februarja 1837. je postal major pri pešpolku barona Gollnerja št. 48. in pobočnik feldcajgmajstra grofa Lilienberga, zapovednika dalmatinskega. V tej službi je prepotoval in proučil vso Dalmacijo in Črno goro. 1. maja 1. 1841. je bil premeščen kot podpolkovnik k prvemu banskemu krajiskemu polku v Glino, kjer je postal že dne 18. oktobra 1. 1841. polkovnik. Tukaj se je ne samo kot vojaški zapovednik, ampak tudi kot civilni upravitelj odlikoval tako, da si je pridobil neomejeno zaupanje krajiškega prebivavstva. Ker so se na bosenski meji neprenehoma ponavljali sovražni napadi, se je vzdignil Jelačič 1. 1845. z osmimi kompanijami svojega polka proti Bosni do Podvizda, kjer je po hudem boju 9. julija razpodil zbrane napadavce. Ko se je vračal, je v neki zasedi skoraj izgubil glavo, vendar so ga rešili nekateri junaški podčastniki in vojaki. Jelačič je ostal v Glini do 1. 1848. Banska stolica je ostala izpraznjena po odhodu bana Halerja. Kot namestnik jo je upravljal škof Haulik. Dolgotrajne narodnostne in politične borbe med Hrvati in Madjari zaradi jezika, uprave in raznih drugih hrvaških zahtev, katere so na požunskem saboru odločno branili hrvaški poslanci grof Janko Draškovič, Ljudevit Gaj, Metel Ožegovič, Herman Bužan in drugi, so se končale z usodepolnimi posledicami. Prva puška, ki je naznanila v Parizu upor 24. februarja 1. 1848., je zado-nela po celi Evropi. Narodi so vstali, in dne 13. marca je upor strmoglavil Metter-nicha. Takrat si je znala pridobiti Ogrska svoje prvo ministrstvo — grofa Batthyanyja. Komaj je prispel glas o dunajskih dogodkih na Ogrsko in Hrvaško, že se je tudi tukaj pokazala želja po novih izpremembah. Kukuljevič je pripeljal 17. marca pred mestno zastopstvo deputacijo meščanov, ki so prosili, da se pošlje h kralju prošnja, naj bi sklical hrvaški sabor. Obenem so sklenili, da gre na Dunaj poslanstvo, ki naj naznani samemu kralju želje hrvaškega naroda. Na čelo odbora, ki je sklical narodno skupščino za razpravljanja o narodnih željah, so se postavili Ljudevit Gaj, Ivan Kukuljevič in Ambrož Vranicanv. V pripravnem dogovoru pri Vranicanvu je predlagal Gaj glin-skega polkovnika Josipa barona Jelačiča za bana, pohitel na to v Gradec k nadvojvodi Ivanu, s katerim je bil v zvezi, a od tukaj na Dunaj, da pridobi odločilne osebe za hrvaške prošnje. Tako se je hrvaška želja o imenovanju bana izpolnila še poprej, nego se je 25. marca 1. 1848. zbrala v »Narodnem Domu" narodna skupščina iz cele dežele. Jelačič je bil že z najvišjim odlokom z dne 23. marca imenovan za generala, tajnega svetovavca, upravitelja cele Vojaške krajine, lastnika obeh banskih polkov in za bana Hrvaške, Slavonije in Dalmacije. Skupščina je navdušeno sprejela Gajev predlog ter izvolila sijajno poslanstvo do tristo oseb za Dunaj, ki se je poklonilo kralju Ferdinandu ter mu predložilo hrvaške želje. Poslanstvo je vodil Gaj, a kralj ga je zaslišal dne 31. marca. V znamenje cesarske milosti je bil Gaj imenovan za kraljevega svetovavca. Novoimenovani ban, kateremu je prinesel glas o njegovi izvolitvi v Glino vrli domoljub baron Dragojlo Kušlan, je pohitel na Dunaj, da tamkaj priseže kot tajni svetnik. Prisego kot ban pa je odklonil iz obzira na izpremenjene odnošaje med HrvaŠko in Ivan Steklasa: Josip grof Jelačič. 527 Ogrsko, ker se ni hotel vezati na nič, česar ne bi mogel izpolniti. Na Dunaju je bil Jelačič sijajno sprejet in že 7. aprila imenovan za podmaršala. 18. aprila se je vrnil novi ban, navdušeno pozdravljen, v Zagreb, in je prevzel vlado 19. aprila. Prva naredba bana Jelačiča je bil oglas narodu 25. aprila, s katerim je odstranil tlako in urbarijalne davke. Dva dni kesneje je oglasil za neke zločine naglo sodbo, kar je dalo povod, da je ugovarjalo ogrsko ministrstvo, češ da si prisvaja oblast, katera mu ne pripada. Banski konferenciji je predložil 8. maja, da se naj skliče hrvaški sabor 5. junija 1. 1848.; obenem je bil sestavljen začasni volivni red, po katerem je imelo priti v sabor 192 poslancev. Ista banska konferencija je poslala kralju 11. maja adreso, v kateri ga prosi, da jo naj podpira proti premogočnosti ogrske vlade in da pooblastilo banu, dokler sabor ne uredi raznih vprašanj. Ravno isti dan je ogrski palatin, nadvojvoda Štefan, v sporazumku z ogrsko vlado izdal naredbo, v kateri banu zapoveduje, da se ima v vsem pokoriti ogrski vladi in da mora preklicati vse svoje dosedanje naredbe, a podmaršal Ivan baron Hrabovsky je bil imenovan za kr. poverjenika za Hrvaško, Slavonijo in Vojaško krajino. Topot se prvikrat imenuje ime tega generala, ki je bil divizijonar v Petrovaradinu, v taki zvezi s Hrvaško. Takrat je bil star že 69 let. Hrabovsky je poslušal zapoved palatina in ogrske vlade ter je razgnal karlovški kongres, ker le-ta ni hotel priznati ogrske vlade; pri tem poslu je na Karlovce streljal ter razdejal velik del mesta. S tem se je začela vojska med Ogrsko in Hrvaško. Kesneje je Hra-bovsky predal Petrovaradin Madjarom, kakor je tudi general Jovič izročil Osek 22. oktobra 1. 1848. ter s tem silno obtežil banovo stališče v Slavoniji in Bački. Hrabovsky in Jovič sta bila kot cesarska generala leto kesneje vjeta, postavljena pred vojaško sodnijo, obsojena na smrt, ali od cesarja pomiloščena na večletno temnico. Hrabovsky je umrl 1.1852. v olomuški trdnjavi. Ker se ban medtem ni pokoril zapovedi ogrske vlade od 11. maja 1. 1848., se je ta pritožila pri kralju, ki je 29. maja z najvišjim pismom iz Inomosta zapovedal Jelačiču, da ne sme otvoriti za 5. dan junija sklicanega sabora brez kraljevega dovoljenja in da ima v 24 urah odpotovati v Inomost na cesarski dvor, da se opraviči. Banska konferencija pa je v svečani izjavi na bana dne 2. junija navela razloge, iz katerih se otvoritev sabora ne more preklicati. Res se je sabor 5. junija sešel v Zagrebu najprej na Katarininem trgu in kesneje v gledališki dvorani današnje mestne hiše. Prvo delo sabora je bilo, da ustoliči bana. Ta svečanost se je izvršila 5. junija 1. 1848. na Katarininem trgu. Ban je dan poprej prišel iz Branice v Zagreb, kjer so mu izkazovali velike časti. Iz Karlovcev je prišel srbski patriarh Rajačič, da po banovi želji ustoliči bana, ker je bil škof Haulik odsoten. Ko je bilo prebrano kraljevo ročno pismo o imenovanju banovem, so dovedli s posebnim poslanstvom patriarha v sabor, in potem bana, ki je prevzel predsedništvo s kratkim nagovorom in v roke patriarhove položil bansko prisego ter razvil svoj program. Ko je še patriarh pozdravil bana, je šel ves sabor najprej v cerkev sv. Marka, kjer je opravil službo božjo škof Ožegovič, a potem v pravoslavno cerkev, k „blago-darenju". Takoj po instalaciji in dokler je ostal sabor zbran, da razpravlja o važnih vprašanjih, je odpotoval ban v spremstvil mnogoštevilnih odličnjakov, med katerimi so bili polkovnik Denkstein, grof Nugent, grof Ljudevit Draškovič, baron Frančišek Kulmer i. dr., v Inomost, kjer je bil 19. junija v prisotnosti vsega dvora, ministrov in diplomatov sprejet v avdienciji. Sprejem ni bil milostljiv. Tukaj je Jelačič tudi zvedel, da se je onih 35.000 krajišnikov, ki so takrat stali pod Radeckim na Laškem, obrnilo s prošnjo do Radeckega in do kralja, da bi se smeli povrniti v domovino, kateri je zapre-tila nevarnost. Še iz Inomosta jim je poslal 20. junija oglas, v katerem jim javlja, da 528 Ivan Steklasa: Josip grof Jelačič. mu je cesar in kralj v včerajšnji avdienciji imenoval nadvojvodo Ivana kot posredo-vavca, ki naj poravna prepire med Hrvaško in Ogrsko; zato naj ostanejo le mirni ter zvesti kralju in domovini na mestu, kjer so potrebni. V Karlovcih se je sicer že začel nered, ali on (ban) je že poskrbel, da se zopet napravi red. Spomenik banajelačiča v Zagrebu. Ko se je ban vračal iz Inomosta v Zagreb, je dobil v Lienzu glas, da mu je cesar že z manifestom od 10. junija na tožbo nadvojvode palatina Štefana in ogrske vlade radi nepokornosti vzel vse časti in bansko dostojanstvo ter imenoval za poverjenika barona Hrabovskega, kateremu je poveril tudi preiskavo proti njemu. Spremstvo ba- novo je bilo pobito, le on je ostal miren. Ko se je povrnil v Zagreb, kjer je bil navdušeno sprejet, je odšel precej v Slavonijo, da pomiri narod, in potem na Dunaj, kjer so se začeli s posredovanjem nadvojvode Ivana dogovarjati, kako bi se pomirile hrvaške in ogrske razmere. Ti dogovori med banom Jelačičem in grofom Batthyanyjem niso imeli nobenega uspeha, in pogodbe za pomirjenje, katere je hrvaški sabor dal banu, so ostale neizpolnjene. Dokler je bil ban na Dunaju, so ga obiskovali mnogoštevilni častniki cesarske vojske, ministri, diplomatje in druge odlične osebe. Ban je stanoval v hotelu „Pri divjem človeku" na Koroški cesti; tu sta pri njem stanovala Kukuljevič in Vukotinovič, ki sta bila v narodni opravi njegova častna straža. Pridružil se jima je tudi minister Doblhof, ki je jako spoštoval Jelačiča. Na pozdrav velike deputacije generalov in častnikov je ban odgovoril z zanosnim govorom, ki mu je pridobil naklonjenost vseh krogov. Zvečer 29. junija 1. 1848. so priredili banu pred njegovim stanovanjem ogromno bakljado, pri kateri sta sodelovali dve vojaški godbi. Na hrvaški pozdrav je ban odgovoril hrvaško in se zahvalil vsem ter obljubil, da bodo vsi oni, ki spoštujejo postavo, narodno bratimstvo in prestol, pri Hrvatih našli poštenih za-A od dne do dne je postajalo jasneje, da mora priti do krvave borbe. Hrvaški sabor je odredil, da se začn6 po celi deželi nabirati doneski za oboroženje. Velike zasluge za organizacijo narodne vojske si je pridobil hrabri otoški polkovnik Dane Rastič, ki je kesneje kot banov brigadir slavno sodeloval v vojni ter si pri veznikov. Ivan Steklasa: Josip grof Jelačič. 529 Tapio Bicske izvojeval križ reda Marije Terezije, baronstvo in podmaršalsko čast. Ban se vrne v Zagreb ter sporoči saboru 6. avgusta, da so dogovori brezuspešni. Sabor izda v istem smislu oglas na narod. Še enkrat 31. avgusta pozove kralj Ferdinand Jelačiča iz Schonbrunna, da ponovi dogovore. A ti se niso vršili. Že 4. septembra 1848. je bil Jelačič s cesarskim ročnim pismom iznovič postavljen v vse svoje časti, Bilo je gotovo, da izbruhne revolucija. Ban je zbral do 50.000 mož, od katerih je pustil 10.000 pod generalom Rothom v Slavoniji, da jo branijo, a z ostalo vojsko je odšel početkom septembra do Drave. V Varaždinu je izdal 10. septembra svoj manifestna narod, v katerem razlaga, zakaj se je lotil orožja, a drugi manifest na Madjare. Ban je udaril Čez Dravo pri Varaždinu 11. septembra z vso svojo vojsko, ki ni bila niti najmanje urejena ter slabo oskrbljena. Kako je slabo bilo tedanje preskrbovanje, se vidi najbolje iz tega, da je mogel hrvaški sabor izdati za vojsko samo 254.250 goldinarjev, a vse ostalo se je moralo pokriti z darovi, podporami in rekvizicijami. Po prehodu čez Muro se je ban združil z generaloma Zois-bergom in z Kempenom po kratki praski pri Molvaru. Vedno dalje je prodiral po Ogrskem. V Šiofoku dobi cesarsko pismo, s katerim ga vladar potrjuje v njegovi časti; proglaša manifest z dne 10. junija za neveljaven ter izraža banu cesarsko zaupanje. Ko Jelačič tako napreduje, dobi od nadvojvode palatina Štefana iz Vesprima pismo, v katerem mu ta sporoča, da je kralj poveril grofu Batthyanyju sestavo novega ministrstva; na ta način se bode stanje na Ogrskem iz-premenilo ter zopet napravil red in mir. Radi tega naj ban ustavi vojsko ter naj pride k palatinu na dogovor. Toda ban je sporočil, da pod sedanjimi okolnostmi ne more ustaviti vojske, pač pa je pripravljen priti drugi dan v okolico Szeneša pri Blatnem jezeru na dogovor. Ali do tega dogovora ni prišlo. Bana so namreč povabili na ladjo, na kateri je bival nadvojvoda. Vse je bilo že priprav-BDom in Svet" 1902, št. 9. Ijeno za odhod, kar začne banovo spremstvo sumiti, da na neprijateljski strani — a brez znanja nadvojvode — kujejo neko zaroto, da bi dobili bana v svoje roke. Zato so prosili bana, naj se varuje in ne gre k sovražnikom. Ban se je dal pregovoriti, in tako je bil v zadnjem času preprečen tudi ta dogovor. Ban prodira dalje, in neposredno pred Stolnim Belgradom se mu pridružijo oddelki huzarskih in kira-sirskih polkov grofa Vrbne, barona Kresa in grofa Hardega, ki mu znatno ojačijo vojno moč. Dne 29. septembra je prišlo do prve bitke pri Pakozdu. Sovražnik se umakne do Budima, a Jelačič vzame Pakozd. Tukaj sklene premirje na tri dni, ker je dobil poročilo, da se je vojska, katero je pustil pod Boto na meji Slavonije, udala sovražniku. Moral si je torej zavarovati zvezo z Dunajem. Tam je izbruhnil upor z isto silovitostjo kakor v Pesti, kjer so 28. septembra podmaršala Lamberga na mostu grozovito umorili, kakor dne 6. oktobra vojnega ministra grofa Latourja na Dunaju. Zato je pohitel ban z vojsko preko Rabe in Alten-burga pred Dunaj, a drugi del vojske — 14.000 mož — je izročil generalu Todoro-viču, da jih odpelje za obrambo domovine skozi Štajersko domov. Z umorom grofa Lamberga se je začela na Ogrskem državljanska vojna, ki je še tisti dan prisilila nadvojvodo Štefana, da se je odrekel palatinatu in izselil na Nasavsko. Ko je ban hitel proti Dunaju, kateremu se je približal že 10. oktobra in se združil s cesarskimi četami, ga je imenoval cesar dne 3. oktobra za vrhovnega zapovednika in kraljevega poverjenika za celo Ogrsko. A Jelačič ni sprejel niti tega zapovedništva niti poverjeništva, ker je ostal v taboru pred Dunajem. Tu se je zbirala vojska, kateri je stopil na čelo feldmaršal knez Windisch-graetz. 22. oktobra so obdale cesarske čete Dunaj, a ban je zasedel kot zapovednik prvega zbora s svojimi četami pokrajino od Kaiser-Ebersdorfa do Himberga. 24., 25. in 26. oktobra so se dunajski uporniki hudo 34 530 Ivan Steklasa: Josip grof Jelačič. spopadli s cesarsko vojsko ; 28. oktobra je sledil splošni napad na mesto. Ban je naskočil okraje Landstrasse, Erdberg in Weiss-garber ter prodrl do invalidskega doma in do Schwarzenbergove palače z enim krilom, med tem ko so Gradiščani in Brodžani v Rambergovi diviziji zasedli Leopoldovo mesto. Z druge strani je pa začela groziti mad-jarska vojska. Prekoračila je Litavo in Fischo. Ban pohiti pred Schwechat, kjer sta se obe vojski strnili 30. novembra. Tu je ban sijajno premagal sovražnike. Drugi dan je sledil napad na notranje dunajsko mesto; pri tem napadu je sodelovala tudi hrvaška divizija Hartlieb. Otočani napadejo dvorna vrata ter si osvoje cesarski dvor! Se tisti dan se je Dunaj moral vdati. Največja zasluga za ta veliki uspeh gre banu Jelačiču. Za svoje junaštvo je dobil veliki križ Leopoldo-vega reda s cesarskim lastnoročnim pismom ter od ruskega cesarja red sv. Vladimira in takisto pismo. Sledilo je primirje na več tednov. V tem času se je zgodila izprememba na avstrijskem prestolu. Ban Jelačič je bil dne 2. decembra navzoč v Olomucu, ko so proglasili Frančiška Jožefa I. za cesarja in kralja. Takoj nato se je začela iznova vojska na Ogrskem. Jelačič je prestopil mejo pri Brucku ter pognal sovražnika pri Parendorfu do Niži-drskega jezera. Nekoliko dni kesneje je osvojil ban Altenburg in Mošonj, 27. decembra Rab, a 28. decembra je premagala Ottingerjeva brigada sovražnika pri Kapolni. Dva dni potem, dne 30. decembra, je iz-vojeval ban pri Moru nad Perczelom eno svojih najsijajnejših zmag ter zajel 2000 mož, 23 častnikov in 6 topov. Dne 3. januarja 1. 1849. je bila krvava praska pri Tetenvju. Sovražnik se je umaknil, in 4. januarja se je približala naša vojska Bu-dimu, ki ga je drugi dan brez vsakega odpora vzela Madjarom! Sovražnik se je umaknil proti Vacu in Szolnoku. Za nekaj časa so se duhovi pomirili, a kmalu se je borba zopet nadaljevala. Dne 26. in 27. fe- bruarja je bila krvava bitka pri Kapolni, a 4. aprila napade Klapka brigado Rastičevo od treh strani: od Danvja, Isaszega in Tapio Bieske. Hrabri Otočani so odločili zmago z bajoneti; zato sta bila kesneje odlikovana general Rastič in poročnik Pavel Jurkovič z viteškim križcem vojnega reda Marije Terezije in z baronstvom. Ban Jelačič pa je bil imenovan 13. marca za topničarskega generala in vrhovnega zapovednika južne vojske, dočim je za Windischgraetzom nastopil na severu general Welden. Jelačiča je zadela težka naloga, da zbere na več krajev razdeljeno cesarsko vojsko po Bački, Banatu in ob Dravi in da se uspešno upre sovražniku. Zbral je 21.000 mož in 74 topov ter udaril 24. aprila proti Oseku, vzel Srem ter se utaboril v Rumi. Cela njegova vojska je štela 72.000 mož; toda zaradi raznih bolezni, posebno kolere, in zaradi drugih pomanjkljivosti je bilo komaj deset bataljonov pripravnih za boj. Sovražnik se je bil učvrstil v Petrovaradinu, odkoder je napadal naše. Ponoči na 7. junij se je vnel krvav boj med banovo vojsko in med sovražnikom pri Kaču, a ponoči 12. junija je vzel Jelačič Novi Sad, ki ga je pa sovražnik razdjal z bombami iz trdnjave petrovaradinske. 25. junija je vzel ban Stari Bečej, a po manjših praskah se je sešel 14. julija s sovražnikom pri Hegvesu, kjer se je moral pa umakniti v najboljšem redu, ker je bilo sovražnika dvakrat več nego njegove vojske. S to borbo se končuje Jelačičevo voje-vanje, ker je kmalu potem Havnau osvojil Temešvar ter se je ban trudil, da se zedini z glavno vojsko. Zato gre v Temešvar. A še prej, nego pride Jelačič tjekaj, se vda Gorgev ruskemu generalu Liidersu 13. avgusta 1849. pri Vilagošu. S tem je bila vojna končana. Jelačiča so poklicali koncem avgusta na cesarski dvor, da sodeluje tamkaj pri posvetovanjih, kako bi se imela urediti Hrvaška, Slavonija in Vojaška krajina. Znano je, kako je ban o tem mislil in delal; a rezultat teh posvetovanj je bil ves drugačen: proti od- Ivan Steklasa: Josip grof Jelačič. 531 ločni volji bana Jelačiča so uvedli v celi monarhiji absolutizem. Pač pa je dobil Jelačič za svoje zasluge 29. julija 1849. komanderski križ reda Marije Terezije, in temu odlikovanju so dodali še svoje visoke redove tudi ruski car, kralja saški in hanoveranski, vojvoda parmski in drugi. Ko je bival Jelačič na Dunaju, je prišel tudi k grofu Stockau-u v Napajedl na Moravskem na lov, kjer je spoznal njegovo ljubeznivo hčerko Sofijo. Oženil se je ž njo 23. julija 1. 1850. ter prišel z ženo dva dni pozneje v Zagreb. Z nepopisnim slavjem je sprejelo glavno mesto hrvaško bana in banico. Po vojni in po prvem preustrojstvu monarhije se je povrnil ban kot guverner in vrhovni zapovednik Hrvaške, Slavonije in Dalmacije ter kot guverner Reke v Zagreb, kjer je ostal do svoje smrti. Potoval je po-gostoma po svojih zemljah a v važnih zadevah seveda tudi na Dunaj. L. 1851. je postal lastnik pešpolka št. 46. ter je istega leta kupil od grofa Erdodva grajščino Nove dvore, kjer je počival zadnja svoja leta. Ban Jelačič si je pridobil mnogo zaslug, da so povišali zagrebško Škofijo v nadškofijo, da seje ustanovilo „Društvo za zgodovino jugo-slavensko", da so dobili Hrvatje narodno gledišče in gospodarsko društvo, in se je sploh zanimal za vse kulturne zavode. Zadnje odlikovanje mu je podelil vladar, ko ga je povišal v grofovski stan 24. aprila 1854. Ker ni imel sinov, je prešlo grofovstvo po njegovi smrti na njegova dva brata: na podmaršala Jurija in na Antona in njune potomce. Ban je imel samo eno hčer Anko, ki je pa umrla že 1. 1855. Pod vlado absolutizma pa Jelačič ni mogel več razvijati svojih čilih duševnih moči; vsled raznih neuspehov je obolel duševno in telesno ter začel hirati. Za dalj časa se je moral umakniti v Nove dvore ter prepustiti vsa opravila svojemu namestniku, dvornemu svetniku Conradu. Tako je bolehal dalje in 1. 1859. mu je duh čisto otemnel. Trpel je hude muke in slednjič je v banskih dvorih v prisotnosti svoje ljubeče soproge in svojih bratov prejel 14. maja svete zakramente za umirajoče ter umrl v noči od 19. na 20. maj 1859. ravno o polnoči v 58. letu svoje starosti. Njegova smrt je pretresla vso Hrvaško z globoko žalostjo. Že drugi dan po smrti so balzamirali banovo truplo ter ga v sijajni obleki postavili v banskih dvorih na mrtvaški oder. Na tisoče ljudi je prihajalo, da se po-slove od svojega ljubljenega bana, med njimi pod vodstvom podmaršala Šokčeviča tudi velika vojaška deputacija. Truplo banovo so prepeljali 26. maja iz Zagreba v Nove dvore, kjer je shranjeno v kapelici rodbinske grobnice. Izprevoda so se udeležile mnogoštevilne deputacije, dostojanstveniki, vojaštvo in ljudstvo. Grof Dragutin Erdodv je nosil pred krsto bansko žezlo, a grof Štefan Draškovič bansko zastavo. Kardinal nadškof Haulik je vodil izprevod, a vojaškemu konduktu je zapovedoval pod-maršal Šokčevič. Drugi dan je bral v prvo-stolni cerkvi svečane zadušnice kardinal Haulik. Jelačiču banu na čast je odredilo Njeg. Veličanstvo po njegovi smrti, da prvi banski, danes otoški polk št. 79, nosi na večne Čase njegovo ime. Ban Jelačič je bil nenavadno lep človek, srednje, krepke postave, črnih las, pozneje nekoliko plešast, temnih oči, jakih obrvi, debelih, kratkih brk, slokega nosa in plemenitega izraza v licu. Glas mu je bil prijazen in mehak, držal se je junaško in odločno, mislil brzo in bistro. Bil je strog, pravičen — ali tudi blag in rahločuten. Visoko naobražen, je govoril več modernih jezikov ter bil jako živahnega temperamenta. Njegovo geslo „Što Bog dade i sreča ju-načka" je vrezano tudi na njegovem grobu. Sedem let po njegovi smrti, dne 16. decembra 1866., so slovesno odkrili v Zagrebu na Jelačičevem trgu njegov veliki bronasti spomenik, ki ga je vlil dunajski kipar Anton Fernkorn. Stroške je pokril hrvaški narod s prostovoljnimi doneski. Svečanemu odkritju so prisostvovali: zastopnik Nj. Veličanstva, podmaršal grof Bellegarde, tedanji kraljevi pobočnik, ban Josip Šokčevič, dvorni svetnik Ognjeslav Utješenovič kot zastopnik 34* 532 Ivo Danic: Eno samo tiho rožo... dvorne pisarne, ves sabor s predsednikom dr. Šuhajem, razni mnogoštevilni dostojanstveniki, med njimi generala Preradovič in Mamula ter brata pokojnikova grofa Jurij in Anton, vojaštvo, svečeništvo, razne oblasti, društva in silna množica ljudstva. Malo po enajsti uri predpoludnem je padel zastor s spomenika; škof Kralj je potem opravil cerkveni obred, „Kolo" in »Glasbeni zavod" sta odpela pesem „Jelačiču banu", a vojaštvo je med obredom dalo čast s strelom in godba je igrala. Opoldne je bil banket pri „Caru avstrijskem", zvečer svečana predstava Kukuljevičevega „Stjepka Šubiča" v narodnem gledišču, slednjič pa se je zasvetilo vse mesto v krasni razsvetljavi. Bil je krasen naroden praznik! Jelačičeva vdova je po njegovi smrti zapustila Hrvaško, se vrnila na Moravsko, se potem omožila z grofom Dubskim ter umrla pred 12 leti. Nove dvore je prevzel banov brat grof Jurij Jelačič. Eno samo L,no samo tiho rožo meni dala je pomlad, eno samo izmed cvetja vseh poljan in vseh livad. In prenesel sem jo varno v svoj preprosti, mirni stan, da ubranim jo viharjem, da ne stre je dih hladan. — O velikem banu so napisali zgodovinarji že celo literaturo, katero je do 1. 1863. vestno zbral Wurzbach. Odtlej se je število spisov o njem še znatno povečalo, dasi še doslej ni natančno popisano njegovo krepko delovanje. En del banovih „Spominov" je obdelal v francoskem jeziku vrli drug in bojni tovariš Jelačičev iz 1. 1848., hrvaški rodoljub podmaršal baron Neustadter, ki je umrl v Zagrebu 15. decembra 1.1866. precej po odkritju Jelačičevega spomenika. Jelačičevo ime nosi tudi ustanova za bolne krajišnike iz 1. 1848. in za njihove sirote; to ustanovo je osnovalo hrvaško ljudstvo s svojimi doneski. Ime Jelačiča bana bode živelo v hrvaškem narodu in v njegovi zgodovini. Bodočnost bode razjasnila popolnoma, da Jelačič ni bil samo plemenit človek, ampak tudi veren služabnik svojega kralja, vdan sin hrvaškega naroda in požrtvovalen prijatelj pravemu narodnemu napredku. tiho rožo ... V stan zaveli so viharji, roža mi je vsahnila: takrat v mojo mlado dušo mrzla smrt je dahnila . . . In kot da je pot končana, zdaj oziram se nazaj — tja, kjer spi pod razvalino moj prelepi mladi raj . . . Ivo Danic.